Obiski 
PAVEL KUNAVER 
Kaj znancev je zasula že lopata! 
V črno sem žalost zakopan; 
pa se ozrem v gorenjsko stran, 
in glej: 
planine so visoke kakor prej. 
Prešeren 
Zupantič 
Mnogo mojih najdražjih je že odšlo, odkoder ni več vrnitve. Odnos do 
njih pa se ni nič izpremenil, raje poglobil. Zanje ni več ,problemov in dvomov. 
Zato jih mnogokrat rad obiskujem. Nad njihovim zadnjim domom se mi z-tli, 
da se z njimi pogovarjam, mnogim pa še vedno in 'Vedno izrekam svojo 
zahvalo. Tu sem na ljubljansko pokopališče sijeta jutranja in večerna (Zarja 
in v obeh sijejo gore kakor tedaj, ko so še hodili po njih, uživali njihovo 
krasoto, navduševali me zanjo in nekateri celo pomagali, da sem se vzpel nanje 
v tistih davnih mladih časih. 
Seveda je premnogo reči, za katere se ima človek zahvaliti na grobu svojih 
staršev. Včasih se vzbudi tudi kes, da si kaj zamudil in se te poloti želja, 
svetovati drugim, naj ne zamude ugodne priložnosti ... Neštete podobe vstajajo 
v duši. Ena mi je posebno jasna: Kot • reven dijaček sem imel ene dobre in ene 
slabe čevlje. Ze so me gore za vedno privezale nase. Deloma ie bil tega kriv 
oče sam. Saj je tako ·živo in navdušeno opisoval lepoto Stola, na katerega 
se je po naključju povzpel sam samcat pred več kakor šestdesetimi leti. Nje­
gove oči so se kaT bliskale, kadar je govoril o silnem razgledu tja čez Koroško 
ali tja proti Triglavu in njegovim takrat še mnogo obsežnejšim snežiščem. In 
tako sem ga naprosil, če smem nakovati čevlje za gore. Ne da bi on vedel, pa 
sem pustil podkovati »nedeljske« čevlje. Ko mi jih je prinesel od čevljarja, 
je žalosten vzkliknil: »Sin, sin! kaj si storil! Sedaj nimaš nobenih čevljev za 
lepo!« Ko pa sem ga potolažil, da sem srečen samo v gorah, je utihnil - in 
v naslednjih let>i.h mi ni bilo žal, da me je gorska narava tako prevzela, da ni 
bilo niti govora več o slabi druščini in nevarnih patrih. Nikoli več ni ugovarjal, 
če sem ob red'ki izberi obleke ali obutve dal vedno prednost taki, ki mi je 
služila tudi za gore. Zivo se je zanimal za moja pota po gorah in lepote, ki sem 
jih, žal, včasih u-edkobeseden, opisoval. Starši, če otroci žele planinsko opremo, 
dajte jim jo! Se izplača! Ze sedemdesetletnik je oče šel z menoj na Kamniško 
sedlo in bil je ves srečen, da je užival lepoto Kamniških planin. Po ovinkih 
je večkrat izražal željo, da bi se vzpel tudi na Triglav. Odlašal sem, dokler 
ni bilo prepozno, "in še danes se mi zdi, da slišim tih očitek ... Ne čakaj, ne 
odlašaj, če moreš še staršem izpolniti kakšno željo ... 
Med cipresami se mnogokrat ustavim na enem najstarejših planinskih 
grobov, na grobu dr. Josipa Cerka. Pomladi l. 1912 je pred mojimi očmi v 
viharni noči na poledenelem Stolu zdrsnil v smrt in pustil sedem dijakov na 
strmini. Zdi se mi, da še vedno isto ponavlja: »Prezgodaj, prezgodaj! A padel 
1 

nisem zastonj. Tisoči so tedaj obrnili svoje oči k <planinam in se napotili nanje. 
Tebi pa sem postal zgled, da neutrudno vnemaš mladino za gore. Svari mlade 
vodnike, naj previdno in skrbno vodijo tiste, ki so se jim zaupali. Nobena 
oprema ni pre<lobra za gore! Noben trud ni preveč! Vztrajajo naj .in vcepljajo 
v mlada srca ljubezen do , gorske lepote. Kakor sonce jim bo svetila in jih 
vodila skozi vse življenje!« 
Tudi prijatelj Albin Hrovatin se je preselil v tihi gaj. Nikoli ne morem 
mimo njega. Saj je bil prvti, ko me je .zaostajajočega za odraslimi vsega zasop­
ljenega dečka na Tominškovi poti prijazno opozoril, da sem s steze, ki ni bila 
jasna, zašel, in me privedel na pravo pot. In kolikokrat sem nato iz njegove 
ogromne škatle jedel sladke torte. Bil je takrat stavec. Vlival in stavil je 
matrice za rotacijski stroj. Strupeno vzdušje ga je obdajalo. Smrt je gro:cila iz 
zraka. Večkrat mi je s svojimi velikimi jasnimi očmi pomežiknil proti tovarišu, 
češ, ta išče tolažbe po delu v alkoholu in ne2Jdravih užitkih. Na vpadlem 1icu, 
še mladem, poleg mlade cvetoče žene je bila onemu tovarišu zapisana pre­
zgodnja smrt. - Albin pa je z menoj delal načrte in že v soboto sva zapustila 
doline, alkohol in tobakov dim. Bil je zgled pridnega delavca, ki je vse 
žrtvoval po nasvetu zdravnika za to, da se je ohranil v gorah zdravega, gore 
pa so ga obogatile s srečo in slii.kami, ki so mu čez teden lebdele pre<l očmi, 
ko je bil v stavnici ~postavljen strupenim param. Tako tiho tudi on 
naroča: Ne odnehaj! Vabi! Vabi vse in vsakogar v gore!« Vzdihnem mu: 
Kar morem, storim; samo za množicama se ženeta tista dva, ki sva ju nekdaj 
pustila pod nama - alkohol in tobak ... 
V bltižini prijatelja Albina počivata dva dobra znanca - dr. Arnošt Brilej 
in Ivan Korenčan z ženo. Prvi je Slovencem v Planinskem Vestniku mnogo 
pripovedoval in izpovedal svojo ljubezen do gora. Seveda sva se mogla osebno 
mnogo več pogovoriti. Zdi se mi, da mi še vedno prigovarja: »Vi imate .ideje; 
izpeljite jih.« Da, samo če bo še čas! Kajti tudi jaz čutim isto kakor on, ko 
je trdil glede gora: vsako leto po pet.desetem pomeni en kg več v oprtniku. 
Kaj več pa bi mogel povedati Ivan Korenčan, kaj pomenijo gore človeku, 
in to posebno tedaj, ko ga vse drugo zapusti! Kot ustanovitelja Planinskega 
društva sem ga občudoval še kot deček. Ko je bil obdarjen z blagostanjem, mi 
je pozneje pomagal z veliko vsoto, da je neki pogorelec v gorah, kjer so 
gorohodci naš1i vedno mehko seno za noč, zopet pozidal gospodarsko poslopje. 
Sreča pa je opoteča, in Korenčan je strašno občutil udarec »sovražne sreče«. 
Ostala mu je le žena, s katero se je poročil na sami Kredarici, in gore. Seveda, 
premnogokrat ni bilo za izlete v daljave - a vse sta žrtvovala, da sta hodila 
na hribe v okolici Ljubljane. Kadaa:- smo se srečali na cesti v mestu, je pogovor 
vedno nanesel na gore. In tedaj so se obema posvetile oči. V njihovem naročju 
sta pozabljala na gorje in samoto. Lepota gora se ni kupovala z denarjem. Skozi 
oči reveža in bogataša lije v notranjost človekovo in mu blaži bolečine ali ga 
polni z neko nedopove<lljivo srečo. In to sta Korenčana vso dolgo dobo potem, 
ko ju je usoda pahnila iz prejšnjega blagostanja, do dna spoznala. Ko stojim 
nad njuno grobnico, se mi vedno oglasi zadnji stavek Korenčanove žene, ko 
sem jo tik pred smrtjo srečal v Ljubljani. Kakor da bi slutila, da je bila 
zadnjikrat v življenju v gorah in kakor da bi mi hoteia dati v besedah zadnji 
in trajni spomin nanju, ki sta v gorah iskala in našla zadnja desetletja uteho 
in lepoto, mi je podala roko in, četudi siva starka, je z iskrečimi očmi 
zaključila najin razgovor z besedami: »Ah, bilo je tako lepo!« Sedaj počivata 
skupaj za vedno. A njuno življenje opozarja vsakogar, da naj se že v mladosti 
seznani z ve<lno lepo gorsko prirodo. S tem si bo pridobil zaklad, ki mu ga 
2 

., 
nihče ne bo mogel vzeti. V gorah bo našel dom, kamor se bo lahko vedno 
zatekal in našel tolažbo in srečo ob vsakem času, posebno pa v tegobah, kri. 
malone vsakega človeka enkrat obiščejo. Posebno velja ta opomin staršem 
in vzgojiteljem mladine, ker le mladost je še prožna in dovzetna, saj je še 
niso poparile »strupene slane«. -
Noga se mi ustavi tudi tam, kjer se vrstijo mali grobovi, ob katerih so se 
pretočile neštete solze mladih mater in so pokala srca očetov, ko so se poslav­
ljali od umrlih najmlajših, upa in nade svojega mladega življenja. In tu je 
bilo, ko je ob pogledu na skrajno potrto mlado mamico in prežalostnega očeta 
ob grobu sinčka edinčka moje srce žalovalo s starši. Kje najti tolažbo? Tiho 
so šepetali znanci in prijatelji svoja sožalja - in odhajali. Besede so izzvenele, 
če so bile še tako prisrčno izrečene. Ostala sta sama in praznli dom je bil prav 
tako žalosten kakor mali sveži grobek. Pa tudi ta dva sta vedela za skrivnost, 
ki bi jo bilo treba povedati vsem žalostnim in obupanim. KamO!r sta nekoč 
nameravala peljati svojega sinčka, ki bi bil sposoben, da bi mu vsachlla ljubezen 
do gora in smisel za lepoto, tja sta se napotila sedaj sama v globoki žalosti. 
Z visokih gora sta zrla na širno zemljo pod seboj. Daleč, daleč tam nekje je 
mali grobek - a kako majhen je! Vse je tiho, kakor v mogočni naravi okoli 
njiju. Otroček se je spojil zopet z materjo Zemljo, kakor sta tudii ona dva samo 
delca in njena otroka. Z gore na goro sta hitela in od povsod se je razprostiral 
pod njima širni lepi svet, v !katerem so izginjala človeška bivališča iR vsa v 
njih bivajoča sreča in bolest. In pod vplivom velike gorske prirode je polagoma 
otopela ostnina strašne bolečine ·in ostala je le gorka otožnost po dragem bitju. 
Gore so bile čudovito zdravilo, ker so s svojim velikanstvom in lepoto postavile 
človeka v pravo razmerje do narave, katere zakone moramo izpolnjevati. -
Nazaj grede me vodi pot mimo mojega hirata Franca. Kolikokrat sem že 
stal ob njegovem grobu, zahvaljujoč se mu za prvi uvod v spoznavanje gora, 
saj me je še čisto majhnega peljal na Bled, Bled brez velikih hotelov in steza; 
v Vrata s staro romantiko; na tedaj še naša Klanška jezera, kjer sva v zarji 
zahajajočega sonca tiho v čolnu ležeč uživala veličastno lepoto Mangrta. Kdor 
moreš, postani tak brat, ki mu bo mlajši hvaležen še preko groba. 
In zopet sem tam, kamor vedno najprej hitim. Mitja. Kje in kdaj sem 
videl najbolj svetle in srečne oči? Tedaj, ko sem bil zadnjo jesen pred okupacijo 
z njim v Kamniških planinah, ko se ni mogel z menoj vred nagledati gora 
v jesenskih barvah, in tedaj, ko mi je pripovedoval, kako lepe so bile Julijske 
Alpe in posebno Triglav, ko je plul visoko nad njimi v jadralnem letalu! 
Zato je hotel vsakogar, ki ga je imel rad, osrečiti z gorami. 2al, zrak ni tako 
trden kakor gorska skala. V koroških hribih se je s sktim letalom strl tudi on. 
Tam ob zidu pa obiskujem hudomušnega Janka, Janka Mlakarja. Po dolgi 
življenjski poti leži v družbi svojih staršev, brata in sester. Bil je prvi 
planinski pisatelj, ki me je navduševal. V zgodnji mladosti mi je bil katehet, 
pozneje pa ljub znanec. Ni mu bilo vseeno, kako se vedejo ljudje v njegovih 
ljubih planinah. Zato v njegovih spisih toliko ironije, toliko opisov ljudi, ki 
znašajo ·v gore navlako, ki tja ne spada, ker moti in uničuje dobrodejni vpliv 
velike prirode. Nad grobnico, kjer spi, se mnogokrat zagledam v izvrstni 
relief njegovega obraza. Tako se mi zdi, da mi od časa do časa pomežikne kakor 
tedaj, ko je bil še med nami, in zdi se mi, da mi očita: »Pravijo, da med 
mojimi številnimi spisi ni nobenega, ki bi ga mogli vzeti med članke šolskih 
beril. ,Učeni' jim očitajo, da sem premalo opeval lepoto gora, preveč pa 
kritiziral ljudi. Pa mi odkritosrčno povej, ali so res že izginili iz planin razni 
ululansi, pijanci, grobijani, telovadci, kvartopirci? Ali res gore že v polni 

meri služijo ljudstvu v razvedrilo, za ozdravljenje telesnih in duševnih bolečin? 
Ali so že spoznali, da morejo gore opraviti svojo visoko nalogo le, če jih ne 
motimo s svojimi napakami, katerim hočemo v tišini gora, v njihovi lepoti 
uiti? Molčiš in povešaš glavo v priznanje, da sem še premalo ostro in preveč 
,skozi rožice' povedal resnico! Resnica v oči bode! - No, jaz sedaj molčim. 
Pa vi, ki ste še na poti po gorah, storite svojo dolžnost. Le malo več poguma 
in vztrajnosti, pa boste uspeli, in gore bodo postale ljudstvu najlepši in 
največji tempelj. Tistim pa, ki me ne marajo vključiti v čitanke, povej, da 
jim ne zamerim, pa naj sami kaj primernega napišejo, ker o gorah je v čitankah 
resnično premalo! Le priznaj!« In zopet mi značilno pomežikne v slovo. -
In ob Mlakarjevem grobu se spomnim drugega kritika slabega planinstva. 
Niti za streljaj daleč od njega leži med talci Hinko Smrekar. Tja se napotim, 
ko že tako obiščem razne znance, ki potivajo v njegovi bližini. Smrekar nas 
je vzgajal s sijajnimi karikaturami, meni pa je najbolj ustrezno ilustriral 
moje skromne zgodovinske povesti. Ko pa je napadel okupatorja s svojimi 
risbami, se mi je v strahu stisnilo srce. In še danes se slišim, ko sem prestrašen 
rekel: ,»Zdaj je po njem!« Prav malo potem je krogla predrla njegovo pošteno 
srce. A tu na grobu se spomnim njegovih sijajnih karikatur gorohodca, ki 
ilirka zasopljen od v.rha do v,rha; družbe, ki si z litri preganja dolg čas na 
planinski trati, kvartopircev, ki na cilju, razglednem vrhu, vržejo karte, ali pa 
ob njih v koči potratijo dragoceni čas, medtem ko sije zunaj sonce, cveta nežne 
planinske cvetice, ko sijejo z gorskega črno modrega neba take zvezde kakor 
nikjer drugod. In Smrekar se našobi, potisne svoj skavtski širokokrajni klobuk 
postrani in mi reče: »Le čemu sem vse to narisal? Le koga sem ozdravil! 
Taki in slabši ste kakor prej! Nekatere koče ste izpremenili v alkoholne 
beznice, kjer pošten gorohodec ne najde miru niti podnevi niti ponoči! S 
kvantami se obklada in· jih nosi v gore celo mlečnozoba mladina! Fej ! Kapi­
tu1irate pred slabimi razvadami!« Zagovarjam se: » Veš, Hinko, vzgoja je 
Sisifovo delo. Težko je množicam dopovedati, da so postali lastnik najlepšega 
koščka sveta, najlepšega parka na naši Zemlji! Tvoj bič, tvoj svinčnik nam 
manjka, da bi razgalil številne napake, ki kvarijo naše planinstvo!« Ker vidi, 
da sem žalosten, me potreplja po rami: »Saj veš, da ne misldm tako hudo. 
Ampak več korajže bi vam bilo le treba, da bi pometali pijance in kvartopirce 
iz koč! Popivajo in kvartajo lahko v meglenih dolinah. Napravite red!« Vse je 
zopet tiho in le venec gora, ki gleda čez zid, tiho pritrjuje. -
Ne da se mi, da ne bi šel pogledat na grob mladega Marka in Č:iča. Eden 
je bil moj dijak, oba začetkoma učenca v planinstvu in taborništvu. Kakor 
vihar sta me prehitela, da sem strmel za njima. Pa ju je vzela spomladi 
sbrašna snežna vuhra, in še danes krvave rane, ki jo je zasekala izguba. Na 
Markovem grobu najdem planike. Prijatelj mu jih je prinesel z gora, ki jih 
je tako vroče ljubil. Zopet tihi vzdrih: »Prezgodaj! Prezgodaj! Dajte, da najina 
žrtev ne bo zaman! Ni zadosti, da poznaš steno in smeri! Strašne so tudi sile, 
ki spe v zraku! Tudi z njimi naj se seznanijo alpiniSti, da jih ne bodo prese­
netile in uničile kakor naju! Nismo še gospodarji Zemlje in njenih sil! Ne 
izzivajte jih, dokler jih do potankosti ne poznate. In zanesljivi tovariši naj 
dobro vedo, kam ste šli. Morda vam bodo v pravem trenutku pomagali. 
Pridružite pogumu še previdnost! Ne pozabite! Naj ne bo nepotrebnih žrtev! 
Najina nesreča naj vam koristi!« Ne morem proč, ne da bi obljubil: »Bom 
naročil, Mark<;>, bom!« 
Pozdravljam. Poslavljam se in stopim na polje. Na zahodu žari večerna 
zarja. Pod njo štrli Triglav s sosedi v tiho, rdeče nebo. 
4