Ljubim te
Igo Gruden
1
Ljubim te, a sam ne vem, zakaj: ko s teboj sem, se zaman vprašujem, kaj v samoti na vseh potih snujem, da mi drag je vsak najtišji kraj; ko pa tam o tebi premišljujem, slike tvoje v sebi zrem sijaj, hotel bi, da glas tvoj mili čujem, v sanjah šel za njim bi skozi gaj.
Vsa si v meni in kjer koli bom, v boli in radosti bom pri tebi, da nikoli te pozabil ne bi, kot spusti se list jeseni k tlom, svetlo nosil še tedaj te v sebi, ko zasenči me nemiren dvom: ljubim te! srca mi ne razgrebi, da ne bo kot zapuščeni dom.
2.
Ljubim te, zato trenutek vsak zdi se mi kot dih zemlje jutranje, tvoje čutim sleherno snovanje in še v spanju slišim tvoj korak; vsaka tvoja misel in dejanje me preveva kot pomladni zrak, skozme gre skrivnostno valovanje, letel bi, tako sem ves lahak.
Kdo to moč ti dal je, sam ne vem, da od tebe sem ves poln nemira, od jutranje ure do večera tuj strastem življenja, blodnjam vsem, za grobo vsakdanjost poln prezira, ko da z njo te raniti ne smem: ljubim te! če je ljubezen vera, verujem, da nikdar ne umrem.
15