Jože Smlt
Verne duše
V predzimski dan poslali so zvonovi svoj jokajoči bron in krizanteme v sivini megle žalostne in neme zgubile bi se rade nad grobovi.
Ciprese nežno so ubrane strune in kamni tiho pesem šepetajo, nad svečami s plamenčki se igrajo prozorne duše kot nevidne nune.
Zašli smo brez besed med lepe križe odete v svit nadzemeljskih daljin, ki hodimo jim vedno bliže, bliže.
Nekoč še naši dragi, oče, mati — življenje in mladost, zdaj le spomin in grob, da moremo ob njem jokati...
Polde Legat
Mi
Ko se deževni dan v večer obrne, smo mi na dolgem, dolgem potu. Za nami zrejo še stebriči v plotu kot za neznancem, ki se več ne vrne.
Še cilj nam je neznan. Ob dolgi cesti kot angeli zdaj molijo drevesa tiha. Ta noč je žalostna in brez oddiha hitimo dalje in ne smemo sesti.
Za nami so goreče strehe naših hiš.
Kot kerub z mečem se za nami zarja vleče,
oltarje smo razkrili, pogasili sveče;
sedaj nas spremljata le smrt in križ.
Mi smo kot romarji, ki v prazno gremo, kot potniki v dežele, ki jih ni, kot karavana, ki jo vsak privid slepi... gremo v temo, ki jo pred sabo zremo...
108