List 23.
Politiški oddelek.
Volitve v Trstu.
Te dni vršile so se volitve v Trstu, ki so pokazale kaj žalostno podobo o tamošnjih političnih razmerah. Tržaški mestni zbor se je bil razpustil, ker se je v njem le prevečkrat pokazalo, da ne navdaja avstrijsko patri-jotično čuvstvo njegove večine, temveč gospodje močno škilijo čez mejo. Nove volitve imele so namen spraviti boljše elemente v mestni zbor. Sedaj, ko to pišemo, dovršene so volitve v četrtem in tretjem volilnem  razredu.
Pred volitvami so se vršila nekaka pogajanja mej Slovenci in laškimi konservativci, ki pa niso pripeljala do nobenega vspeha. Konservativci, ki so vladna stranka v Trstu, niso hoteli dovoliti Slovencem ničesa, misleč, da morda sami zmagajo. O tem, da bi se osnovala v Trstu slovenska ljudska šola, še slišati niso hoteli. Pri tacih razmerah pač ni bilo več misliti na kako skupno delovanje pri volitvah. Slovenci so toraj sklenili, da v četrtem razredu postavijo svoje kandidate, v drugih pa oddajo prazne listke.
V četrtem razredu so bili voljeni z veliko večino progresovci, to je kandidatje one stranke, katera hrepeni po zjedinjenji z Italijo. Njih kandidat, ki je dobil najmanj glasov, jih je vendar dobil še 820. Od vladne stranke je pa dobil največ 286 glasov. Slovenski kandidatje so pa dobili od 58 do 73 glasov.
Volilni izid v tretjem razredu je za vlado nekoliko ugodnejši, kajti zmagala je s svojimi kandidati z najmanj kacimi tridesetimi glasovi večine. Ta izid se pa nikakor ne more popolnoma ugoden imenovati. V tem razredu volijo namreč uradniki, kateri so seveda volili vladne kandidate. Od nezavisnih volilcev je pa tudi v tem razredu večina oddala svoje glasove za progresovce.
Tak izid je gotovo žalosten. Pričakovali smo, da slovenski kandidatje dobe več glasov. Nekoliko je krivo, da je  tako  malo Slovencev  volilo,   v  prvi  vrsti   to,  da
so se Slovenci le prepozno odločili za svoje kandidate, torej niso mogli prav razviti svoje agitacije. Mnogo glasov so jim pa izpleli konservativci z neko zvijačo. Razširili so bili po mestu novico, da se je mej Slovenci in konservativci doseglo sporazumljenje, in so vsled tega mnogi Slovenci volili konservativne kandidate. Tako majhno število slovenskih glasov bode vsekako slabo vplivalo na bodoči politični razvoj. Odločilni krogi se ne bodo na slovenstvo dosti ozirali, češ, da razpolaga s tako majhnim številom glasov na volišči.
Opazilo se je, da je mej tržaškimi Slovenci še veliko premalo organizacije. Mnogo bode še treba delati, da pridemo do kake politične veljave. Progresovska ali iredentska stranka je pa v Trstu jako dobro organizovana. Od njih se druge stranke tudi lahko mnogo nauče. Ta stranka ni veliko kričala, na tihem je pa pridno delovala, zato pa ima pokazati take ugodne vspehe.
Volitve so pokazale, da je nižje prebivalstvo v Trstu že večinoma okužil iredentizem. Konservativni listi očitajo Slovencem, da so mnogi volili iredentovce. To je žal tudi popolna resnica. To pa niso Slovenci, kateri se zavedajo svoje narodnosti, temveč poitalijančenci. Prav z dobro vestjo lahko rečemo, da izmej deset Slovencev, ki se v Trstu poitalijančijo, se jih devet pridruži iredenti. Da se pa Slovenci poitalijančujejo, pa gotovo niso krivi Slovenci sami, zlasti slovenska stranka ne, temveč le tisti vladni sistem, ki daje povsod Italijanom prednost, in ne dopušča, da bi se osnovale slovenske šole v Trstu. Dokler se ne spremeni ta sistem, se tudi razmere v Trstu spremenile ne bodo.
Zadnje volitve so popolnoma obsodile ta sistem. Toda žal, le malo je upanja, da bi vlada že sedaj spoznala svoje napake. Na Dunaji vlada vedno nekak strah pred slovanstvom, in to si znajo Italijani dobro izkoristiti, K večjemu utegnejo v Trstu zopet z nemštvom začeti preganjati iredentizem, kar seveda ne bode imelo nobenih vspehov. Nemštvo na Primorskem nima nobenih korenin in tudi nobene prihodnosti. Jedini jez, ki se da postaviti proti iredentizmu  so Slovani.    Slovanski  element je  na
192
Primorskem močnejši, nego si vlada misli, le poiskati ga je treba. V Trstu je res italijanski živelj močen, ali če vlada resno hoče pospeševati slovanstvo, pa bode kmalu videla, da se bode zlasti v nižjih razredih začelo kmalu spreminjati na bolje. Okrepčanje slovanstva v drugih krajih na Primorskem, bode tudi močno vplivalo na Trst. Čim bolj se drugod še podrežejo korenine italijanski ire-denti, tem boljše bode tudi v Trstu.
Pred vsem je potrebno, da se vodstvo tržaške vlade izroči v roke možu, ki bode kos tej težavni nalogi, ki bode vedel, kaj je njegova dolžnost v pokrajini, ki je po večini slovanska, katerega bode vodila stroga pravičnost do vseh narodnostij, kateri ne bode dajal nobene prednosti italijanskemu življu, kateri bode imel pa tudi dovolj poguma stopiti Italijanom na prste.
Če tudi je zlo jako globoko se zarilo, vendar se pa še da izruvati. Vedeti je treba, da se Italijani ne odlikujejo baš s pogumom. Če bodo videli, da vlada v Trstu stroga roka, ki ni pripravljena se jim udati, pa bodo veliko volnejši.
Kaj je pa storiti tržaškim Slovanom, dokler ne pride boljše prepričanje v vladne kroge? Nič druzega, kakor organizovati se, da bodo vladni krogi spoznali, da so Slovani še vedno važen faktor v Trstu. Z vladno stranko se jim pa ni spuščati v nikaka pogajanja, dokler se razmere bistveno ne spremene. Taka pogajanja le begajo duhove, druzega pa nič. Poslednji dogodki so dovolj očitno pokazali, da od vladne stranke mi nimamo pričakovati pravičnosti, ravno tako kakor od iredentovcev ne. Obupati pa nam ni treba. Prej ali slej se bodo odprle oči odločilnim krogom na Dunaji, kam da sedanji sistem
v
pelja. Se jedne ali dvoje take volitve, pa jo bodo dogo-spodarili gospodje, ki imajo sedaj veliko besedo pri tržaškem namestništvu. Tržaški Slovenci so preživeli barona Pretisa, pa bodo tudi Rinaldinija.