POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI planinski vestnik 71959 GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE I LETNIK XV JULIJ VSEBINA: SENCE MRTVIH NAD GORAMI Marjan Keršič - Belač......289 PEŠČENI RAZ TURŠKE GORE Ciril Debel j ak.........293 TROJE VZPONOV - TROJE SPOMINOV Marko Butinar ........295 VZHODNI STEBER ŠTAJERSKE RINKE ?..............302 GROSS VENEDIGER Dr. Viktor Vovk........304 MOJA POT PO MAKEDONIJI Stanko Klinar.........312 SPOMINI O FRUŠKI GORI Josip Wester.........315 IZ PLANINSKE LITERATURE ... 321 SEJE PZS, GRS.........321 RAZGLED PO SVETU.......322 IZ DRUŠTVENIH OBČNIH ZBOROV 325 NASLOVNA STRAN? »V prečnici« - Foto Rado Kočevar »Planinski Vestnik« je glasilo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga imenovana Zveza — urejuje pa uredniški odbor / Revija izhaja dvanajstkrat na leto — po potrebi v snopičih po dve številki skupaj / Članke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Celje, I. gimnazija / Uprava: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Liko-zarjeva ulica 3, poštni predal 214, telefon Št. 32-553 ' Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), l.aročnina, honorarji, oglasi, razvid naslovov / Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani / Letna naročnina znaša din 600.—, ki jo morete plačati tudi v štirih obrokih po din 150.— (naročnina za inozemstvo din 800.—) ' Tekoči račun revije pri Komunalni banki 600 -701-3- 121 / Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskega Vestnika, pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pa pismene odpovedi, ki jih naročniki izroče Upravi do 1. decembra za prihodnje leto C/j a Poduzeče dalmatinskih tvornica cementa, cementnih i azbest cementnih proizvoda Uprava — Solin 42-55 (4 linije) Komercijalni odjel — Split 44-33 (2 linije) Komercijalni direktor 24-68 Pomočnik kom. dir. za izvoz 32-47 Prodaja salonita 28-01 TVORNICE CEMENTA: »10 Kolovoz« — Solin Majdan 44-55 »Prvoborac« — Solin 42-55 »Partizan« — Kaštel Sučurac 22-21 »Renko Šperae« — Ravnice kod Omiša 8-715 »Ivan Mordjin Črni« — Solin 42-55 Tvornica azbest — cementnih proizvoda »Antiša Vučičič — Vranjic 47-44 PROIZVODI I ISPORUCUJE ZA TUZEMSTVO I IZVOZI CEMENT: PC — 250 PC — 350 PC — 450 PUCOLAN CEMENT RAPID HARDENING CEMENT PORTLAND CEMENT BSS 12/1958 PORTLAND CEMENT ASTM-C-150-55 SALONIT: RAVNE PRESOVANE I NEPRESOVANE PLOCE VALOVITE PLOCE, ŠABLONE, SLEMENJAKE. FAZONSKE KOMADE, TLAČNE CIJEVI, KANALIZACIONE CIJEVI, DIMOVODNE CIJEVI I SVE POTREBNE SPOJNE KOMADE Pošt. pretinac: 218 Telegraf, adr.: CEMENTEXPORT SPLIT Take so Savinjske Alpe, zasnežene po viharju, ki je ugonobil življenje Hedvige Vasle — pod Planjavo Foto M. Belač Sence mrtvih nad gorami MARJAN KERSlC BELAC (Nadaljevanje in konec) Morali smo še enkrat nazaj na Kočno, da najdemo še Friderika Jazbeca, ki je Adelo Klos spremljal po transverzali... Toda kje naj ga iščemo, ko pa Institut za sodno medicino ni mogel ugotoviti, zaradi česa je Klosova umrla. Največ znakov je bilo za smrt od strele — a to je bila le najbolj verjetna — ne dokazana domneva zanjo. Toda če je njo ubila strela, kje je bil v tistem trenutku njen tovariš, da ni bilo nikjer v bližini trupla in se nikjer v tistih dnevih ni javil, če je vedel za njeno smrt...?« Razmišljali smo o tem, ko smo v mraku 27. julija spet sopihali proti bivaku pod Kočno iz Kokre, da razvozlamo čudno uganko, ki je zanimala nas reševalce, svojce obeh žrtev in predvsem oblasti. Vsa sklepanja nam niso mogla razjasniti čudnega vozla dogodkov, ki so se lahko zvrstili v trenutku nesreče vrh Kočne... Ker Klosova ni imela na telesu nobene smrtne rane, ker ni imela na sebi znakov zmrznenja ali srčne oslabelosti in ker ni bilo pri obdukciji mogoče najti nobenega znaka, zakaj je pri njej nastopila smrt, je dr. Milčinski sklepal samo še na smrt indirektno od puha strele, ki je ni oplazila nikjer po telesu in niti na samem vrhu ni pustila nobenega sledu razdejanja, ki je po streli na grebenih zmerom še dolgo dobro vidno. V večernem mraku smo prispeli pred bivak in razočarani obstali pred trdno zaklenjenimi vratmi. V Kranju nam niso mogli izročiti ključev z zatrdilom, da sta dva njihova alpinista že v bivaku, kjer ostaneta več dni 289 in da torej ni bojazni, da bi hodili tja gor zastonj. Prepričani, da sta kje v bližini, smo ju s klici skušali opozoriti nase, v veri, da sestopata kje z vrha Kočne po opravljeni plezariji. Nihče se ni odzval. Gore so bile prazne, nikjer nobenega odziva živega človeka. Le v Dolcih so blejale ovce in v rebri Grintovčevih sten je pozvanjala vodnica zablodelega tropa v izpostavljenih lašlah ... Vreme se je pripravljalo k dežju in dišalo je po snegu. Veter je bril od severozahoda in grebene nad nami zavešal s sivino oblakov. Težko otovorjeni s težkimi Marinerjevimi nosili in jeklenimi vrvmi — smo se končno morali odločiti za pot na Kokrsko sedlo, ker bi bilo v vremenu, ki se je obetal za noč in naslednji dan bivakiranje na prostem preveč tvegano. Z radijsko zvezo smo položaj lahko sporočili vodji naše postaje tovarišu Levstku v Ljubljano, ki nam je obljubil, da bo vse uredil, da nam naslednji dan iz Kranja prinesejo ključe od bivaka, ki je bil za bazno oporišče akcije pripravnejši in predvsem mnogo bližji vrhu Kočne. Ponoči se je nad gorami razdivjala nevihta, kakršne že leta in leta nihče med nami ni pomnil. Z jutrom, ko smo vstali, je že ostri sever spremenil dež v sodro in sneg, pobelil vrhove in z ostrim pišem loputal z oknicami ječeče bajte v Sedlu. V peklenskem divjanju viharja sem ob pol osmih hitel pod Grin-tovcem proti Kočni, da s primernega mesta v vidni liniji dobim radijsko zvezo z Ljubljano in od vodje akcije Levstka potrdilo o naši odločitvi, da se akcija prekine in nadaljuje ob ugodnejših pogojih. Ljubljana je pristala in do kože premočen sem ob pol desetih prinesel navodila nazaj na Kokrsko sedlo, kjer so me tovariši že nestrpno pričakovali. Tam sem razočaran ugotovil, da sem na mestu sprejemanja v naglici pozabil zaščitni poklopec oddajnika. Treba je bilo nazaj ponj, uro dale^ v blaznem vremenu. Tovariši so mi branili, naj počakam, pa se je javil tovariš Bine Vengust, se dobro opremil za dež in mi že po dobri uri prinesel izgubljeno nazaj, zbičan od vetra, toče in sodre, a silno zadovoljen, da ni dopoldneva prelenaril v koči in je doživel divjanje nevihte v vsem njenem elementu ... Pozneje smo izvedeli, da je v tistih urah umrla od izčrpanosti na poti s Korošice na Kamniško sedlo Hedvika Vasle iz Zabukovice pri Celju, ki so jo še tisti dan zvečer reševalci iz Stahovice in Kamnika prinesli mrtvo v Kamniško Bistrico. Med nalivom dežja se je moštvo vrnilo v dolino, le midva z Jegličem sva ostala v Sedlu prepričana, da bo naslednji dan prav gotovo lepo vreme in razmere toliko ugodne, da bova lahko preiskala vrh Kočne in ves teren ob poti do Grintovca. Res se je z večerom nevihta izdivjala in nebo se je začelo od severa trgati v vedno večje jasnine med oblaki. Ponoči se je popolnoma zjasnilo. Ves naslednji dan sva z Jegličem gazila sneg do gležnjev, pretaknila vse grape in sleherno polico okoli vrha Kočne, preiskala stezo vse do vrha Grintovca in morala končno pozno popoldne po radijski zvezi sporočiti v Ljubljano, da nisva našla nobenih sledov, da pa obstaja edina možnost, da truplo Jazbeca leži v strmi, še od zime zasneženi grapi zahodno od vrha. Zaradi snega in ledu v tistih razmerah ni bilo mogoče sestopiti vanjo in preveč snega je v majhnih plazovih zatrpalo krajne poči snežišča, kamor je truplo lahko padlo po streli. Čeprav so reševalci še nekajkrat iskali in pregledovali globoko grapo z vrha s pomočjo dobrih daljnogledov — niso mogli opaziti nobenih znakov, kje bi moglo ležati Jazbečevo truplo. Treba je bilo počakati, da sneg skopni in gora sama odkrije svojo žrtev. Skuta z Malih Podov v snegu Foto M. Belač Med tem pa so nas že spet klicali na pot po nove žrtve na Skuti, za katere še nihče ne ve, kako je bilo z njimi. Turisti, ki so jih prvi našli včeraj dopoldne, so se najdbe tako prestrašili, da si jih niso upali niti toliko ogledati, da bi vedeli povedati, koliko je moških ali žensk. Zdaj se pehamo proti vrhu Skute, sami stari znanci s plezalnih vzponov in reševalnih akcij. Isti fantje se zmerom srečujemo na teh obupnih akcijah; molčeči in vedno pripravljeni na neskončno naporne nošnje reševalnega materiala v strmino in težkih, polomljenih teles ponesrečencev in še težjih mrtvih trupel z vrhov in izpod sten v dolino. Moj stari prijatelj iz neštetih težkih plezanj France, nikoli utrujeni Jozva, molčeči Vid in mrki Milan, pa zmerom veseli Dolgi Tone in trmasti Aleš, ki nikoli ni toliko utrujen, da si ne bi naložil še ene vrvi v že več ko prenapolnjeni nahrbtnik. Za nami se ubadajo pod težkimi tovori požrtvovalni fantje domačini: brata Štritofa in stari Jerinček, pa kamniški reševalci, največ še mladi fantje, a nepogrešljivi pomagači pri utrujajočih nošnjah ... S skrbjo se ozirajo v sivo zastrto nebo, iz katerega je začelo rositi. Komaj sem opazil, da se je med vsem tem mojim premišljevanjem vzdramilo trudno jutro in da smo že visoko v Gamzovem skretu tik pod izpostavljeno polico, ki nas skoraj pripelje med Slemenom in Koglom na prostrane zelenice, polne gamsov, ki se komaj zmenijo za nas. Ob devetih smo prispeli v bivak pod Skuto. Za trenutek smo si oddahnili, se okrepčali z jedjo in pijačo, pa spet nadaljevali pot naprej proti Skuti. Nastal je kalen dan, podoben vsem dnevom po velikih nesrečah v gorah, ko se še sonce skriva za mračne zavese oblakov, ki še povečujejo tesnobnost razpoloženja. Na taki poti se gore človeku odmikajo v mrko sivino in se oko komaj ozira za razgledom nad grebeni ter se posveča le varni stopinji in dušljivi teži nahrbtnika na ožuljenih ramah ... Tako smo zasopli obstali končno tik pred zadnjimi metri zagruščenega vrha pred seboj. 291 Tam se je pred nami razkrilo prizorišče strašne tragedije ... Okoli kamnite piramide je ležalo na hrbtih troje trupel, deloma pokritih s snegom in sodro, široko razpetih rok in razprtih oči, ki so bile stekleno zazrte v sivino neba nad nami. Dva moža in desetleten deček, ki ga je strela vrgla na obraz k očetovim nogam, ki so bile zamotane med oprte premočenega nahrbtnika. Malo vstran je ležal siv klobuk na groblji razrite prsti in kamenja, ki ga je razdejala strela. Komaj seženj zunaj središča vseh treh ... Kazalo je, kot bi jih v trenutku, ko so obstali na vrhu in odložili nahrbtnike z okrepčili, presenetil morilec z brzostrelko in jih pokosil z rafalom v hrbet, da so popadali drug čez drugega, zdruz-njeni v nemi bolečini stisnjenih pesti... Dolgo se nihče ni upal oglasiti. Molče smo stali tam in gledali vse, kakor je bilo. — Šele čez čas smo začeli z delom, fotografirali vse, zapisovali in sproti poročali po radiu v dolino. Legitimacije so se glasile na imena: Kavčič Fi-anc, star 46 let, in njegov 10-letni sinček Božidar ter Podviz Vincenc, star 52 let, prva dva iz Domžal, zadnji iz Zbilj pri Medvodah. Strela jih je zadela v trenutku, ko so prišli na vrh, in pustila najhujše sledove na obleki in telesih tam, kjer so bili preznojeni, to je na hrbtih in nogavicah v čevljih ... Vsi kovinski predmeti so bili prebiti, kot bi jih prežgal z varilnim aparatom, kovanci, vžigalnik in žepni nož sprijeti, kot bi jih zlil pod visoko temperaturo. Prebita je bila tudi žepna baterija, ki se zato ni dala več odpreti, a je še vedno gorela, če si jo prižgal. Ob enajstih dopoldne, ko nas je zagrnila gosta megla, je bilo vse pripravljeno za prenos v dolino. Dr. Vavken je sporočil še poslednje ugotovitve površnega zdravniškega pregleda po radiu v Ljubljano — potem smo se podelili v tri skupine po sedem mož, vsaka v svoji smeri, da ne bi druga drugo ogrožala s proženjem kamenja in zapustili s težkimi bremeni na rokah samotni vrh. Z vrha Skute v Kamniško Bistrico je treba premeriti višino 1900 metrov. Naša grupa je nosila Podviza, ki je bil od vseh treh najtežji — verjetno je imel blizu 80 kg ... Do Štruce smo ga nosili po štirje, dokler je bila steza dovolj široka za to. Pozneje je bila nošnja težja, po dva ali po trije so prestavljali sveženj čez izpostavljene plati strme steze, ostali so varovali reševalce in še posebej truplo na nylonskih vrveh. Ostali dve grupi sta odšli že pred nami proti Kokrskemu sedlu za Koglom in Jurjevcem po Hudem grabnu, naša grupa se je odločila za Gamzov skret. Sestop čez Velike Pode do Kogla in grape pod Velikim grebenom nas je že skoraj do kraja izčrpal. Menjavali smo se vedno pogosteje, duškali zasopli pod težo bremena in v minutah počitka sproščali preteg-njene mišice rok in trepetajočih kolen. Padali smo po strmih vesinah mokrih trav, vlačili premočene vrvi in si otirali znoj z zariplih obrazov. V takih trenutkih se človeku zameri ves svet. V megli išče vodja prehode za najlažji sestop, odkazuje delo, pomaga pri nošnji in zaskrbljeno gleda na uro, ki kaže čas proti večeru, ki leze iz mraka megle, obešajoče se vedno nižje čez robove sten. Ko drugi nosijo težki sveženj s truplom, prenašajo ostali »za počitek« le nahrbtnike s težko opi'emo, vrvmi in železjem, ki je bilo potrebno za spuščanje z vrha Štruce do Podov. Ko noga išče najvarnejšo stopinjo v pobočju mokrih trav, se še včasih oglasi vest, ko pohodiš rožo, ki kima v vetru — pozneje pa v človeku vse otopi in le redkemu omahne noga v namerjeni korak, ki bi zmečkal nedolžnega močerada, prevračajočega se med listjem gozdne steze. Takrat ni časa za občudovanje lepih oblik gorskega sveta, ko se ti vrezujejo oprte nosil v razbolela ramena in se komaj še pregiblješ v pasu. Pogled je ujet samo še v zeleno ploskev doline, ki se vriva med bregove gora in se ji prav počasi približujemo z opotekajočimi koraki. Po osmih urah nošnje smo končno odložili breme na ravnih tleh v Koncu nad Žagano pečjo, kjer nas je že čakal furgon in prevzel vase tudi ostali trupli, ki sta ju prinesli skoraj istočasno za nami ostali dve skupini. Utrujeni smo počepali na udobne sedeže avtobusa stalne službe in se že v trdi temi odpeljali domov v Ljubljano. Med brnenjem avtomobilskega motorja se upokoji v človeku zastala misel na minuli dan. Kot s koščeno roko utrnjeni stenj ugasne dan in vse, kar je še pred nekaj urami polnilo življenje, je kakor izmišljena povest. Ob smrti človeka se še kamen ne strklja v sesutine melišča — in sonce ne obstane niti za hip na nebu, kadar nas stresajo krči v bolečinah slovesa, ko moramo za zmerom zapustiti vse neskončne hodnike in pota tega sveta. V gore pa bodo ljudje hodili še zmerom, ko nas že zdavnaj več ne bo. Mladi ne bodo izbirali poti in vremena za uresničevanje svojih načrtov, za njihovo neudržanost ni nobenih meja. Vstopali bodo v stene takrat, ko bo eden od »starih mačkov« komaj pomislil, da bi se dalo pripehati do praga gorske bajte in spet drugi bo hitel na samotni gorski vrh v uri poletne nevihte, pa čeprav mu bodo sršeli lasje od elektrike v ozračju — da bo le dobil žig transverzale na vrhu. Nam starim bo še neštetokrat treba na takole žalostno pot; in nekoč nas bodo zamenjali tisti, ki jih bodo takile vzgledi izmodrili in težki vzponi prekalili v dobre gornike. V Ljubljani — v novembru 1958. Peščeni raz Turške gore CIRIL DEBELJAK Že tri dni smo lenarili po dolini, smučali po bližnjih gričih, debatirali o stenah in kovali načrte, vsako soboto pa zopet ostali doma. Zahrbtna megla in vsak teden centimeter novega poprha sta nas držala v dolinah. Končno mi je bilo lenarjenja dovolj. V soboto sem priskakljal s starim savinjskim avtobusom do Solčave in v temi peš proti Logarski. Sam sem bil tokrat. Sto metrov nad dolinami je svet izginjal v beli megli, pod nogama je cvilil pršič. Nikogar nisem srečal na svojem nočnem pohodu, samo pošastne silhuete ledenih sveč ob zasekah ceste so me spremljale vse do Klemenčje žage in klic uharice izpod Strelčove peči. Skoraj strah me je bilo tako samega, moreče je pritiskal neprodirni beli zid nad Logarsko, kot da je ves svet pogreznjen v spanec, iz katerega se ne zbudi več. Mimo Doma v Logarski sem šel molče, nobena luč ni osvetljevala neprodirne teme, celo Plesniki so izumrli to noč. Med drevjem pod slapom mi je kazal pot begajoč pramen svetlobe žepne baterije, nekam s strahom je pobliskaval v tišini, kot da ga je sram, da edino on moti pokoj in temo. Slap je komaj slišno grgral s tankim curkom za ogromnim ledenim stebrom. Pri stopnicah nad njim se mi je zazdelo kar naenkrat svetleje, morda zaradi snega, ki ga je bilo vedno več, ali morda le... Skoraj nisem verjel svojim očem. V prvi serpentini so zablestele nad menoj zvezde, pogledal sem okrog sebe, v dolino — eno samo neizmerno morje, rahlo valovito in nagubano, ob stenah Planjave zasukano navzgor v stebre in žlebove. Tako torej. Sedimo doma, tu pa tak mir, sonce in skoraj kopna skala ... Kot duha me je gledal Franjo na Okrešlju. Ves vesel mi je postregel, kar je premogla shramba in klet, in naposled vprašal: Ali greva kam jutri? Žalostno sem pogledal svoj prazni nahrbtnik in cepin, edino, kar sem imel s seboj. Odropotal je v »bunker« in privlekel štirideset metrov perlonske vrvi od reševalne službe, dva klina in eno vponko, poiskal še dve navadni kladivi, pravi macoli, in po njegovem je bilo to vse, kar se potrebuje za kamorkoli. Zjutraj sva bila zgodaj pred kočo. Sonce še ni pogledalo izza Raduhe, ko sva že hodila proti Turški gori. S to opremo pač nisva mogla drugam kot v Peščeni raz, čeprav pozimi tam še ni nihče plezal. Kljub relativno majhni strmini so v stebru strmi odstavki in" škrbine, najbolj krušljivi detajli v Savinjskih hribih, ki bi delali čast vsakemu kamnolomu. V kotlu, kjer se poleti markirana pot požene v serpentine proti Kamniškemu sedlu, sva se navezala in vstopila v steno. Začetek je bil lahek, polica za polico in dobra skala v kratkih, mestoma navpičnih pragovih med eno in drugo škrbino. Napredovala sva hitro vse do trideset metrov visoke rdeče stene, ki prav na sredi zapira prehod na položni vrhnji del raza. Umaknil sem se v severno stran, kjer je gospodaril pršič, in po težkem delu in čistkah na policah v eni uri prilezel nazaj do Fran j a. Tam ne opraviva ničesar. Treba bo naravnost navzgor. Z dvema klinoma? Pri zadnjem bo še zmeraj čas za spust. Namesto varovalnega je Franjo uporabil kar zasneženo sedelce in se vgnezdil v njem, zabit do pasu. Po dveh metrih je obsedel prvi klin med majavimi luskami iz laporja. Vse mi je ostalo v rokah, izpod nog je letelo na Franja nepretrgoma, čistil sem vsak meter in iskal vsaj en oprimek, da si oddahnem. Nič. Deset metrov nad varovališčem je zagrabil drug klin med steno in majav blok. Pri vsakem udarcu se je ta več ton težka gmota pomikala vedno bolj navzven, razpoka je bila vedno širša. Nehal sem zabijati in kar z roko izpulil klin. Skala je čakala samo še na en zamah, in tam, kjer je sedel Franjo, bi ostal samo še majhen madež. Dal sem klin med zobe in robkal dalje, v skrajno tveganem položaju prestopil blok in zabil na razu med severno steno svoj drugi klin, srečno in do glave. Takoj je zlezel Franjo za menoj, dokler je bil še blok ob meni tako velikodušen in ostal na svojem mestu. Samo malo ga je pobožal, zagrmelo je, zasmrdelo po žveplu in trenutek za tem je dva metra visok rdeč kup obsedel točno na varovališču. Se nekaj tveganih prestopov in stala sva zopet v varnem in globokem snegu na grebenu, ki je postal položnejši in končno prečila na levo po izpostavljeni polici na markirano pot nad Kotliči. Še zasnežen kamin, poleti obložen s klini in žico, strma grebenska rez in stala sva na vi-hu. Se vedno pod vtisom dogodka iz stene, sva se spustila brez besed skozi Turški žleb in obležala na soncu pred kočo. Sele tu se je razvezal jezik ... Zlepa nikamor več, je dejal Franjo, tule mi je bolj všeč. Pustil sem, naj misli svoje, drugo nedeljo me je pa čakal že kar v Logarski, da mu ne uidem. Nisem mu, toda vreme je nagnalo oba brez izkupička že pri vstopu. Pa drugič ... Plezala 7. aprila 1955 Ciril Debeljak (AO Celje) in Kreačič Franjo, čas plezanja 5 ur, višina raza 400 metrov, težavnostna stopnja III do IV, rdeča stena V. Štirje prijatelji Foto Valant Troje vzponov — troje spominov BUTINAR MARKO Vsakokrat, kadar sem sam ali v družbi prijateljev stopil na zasnežene vrhove domačih gora, se je v meni vzbudila vroča želja, da bi si nekoč s prijatelji stisnil desnico na vrhovih Centralnih Alp. Vedno, kadar smo po lepo preživetih dneh posedali na smučeh ali na cepinu v ozele-nelih hostah pod zasneženimi stenami, sem se spomnil na lepe trenutke na vrhovih. Skoraj vsakokrat sem takrat s pogledom preletel dobro poznane gore in se z zasanjanim pogledom zazrl v zasnežene sosede Velikega Kleka. Tam nekje v daljavi, kjer se je nebo stikalo s potemne-limi obrisi nepoznanih vrhov, sem zaslutil zaledenele stene Centralnih Alp. Vrsto let sem o teh gorah le sanjaril, o njih le bral in obenem vse bolj hrepenel po razritih ledenikih in vrhovih, ki kipijo nad njimi v temnomodro nebo. Navsezadnje so se vsa hrepenenja uresničila in skupaj s prijatelji sem stopil v ta svet in v njem spoznal nove obraze gora in ljudi. Dent du Géant (4014 m) Mrzel veter, ki proti jutru močneje piha preko Col du Géant, je stresal naše šotore. Serpas nas je že priganjal in z Milanom sva kmalu zlezla iz šotora in prisedla h kadečemu se kakau. Sonce je zlatilo vrhove, ki so vstajali iz megle. Strmine snega in ledu so zableščale in kmalu nas je 295 pozdravilo sonce. Rodil se je nov dan. Med blesk zasneženih strmin Mont Blanc-a se je od časa do časa prilil kovinski blesk gondol, ki po jeklenih vrveh neslišno drse nad sveže zasneženim Glacier du Géant. Pred šotori razposajeno brni kuhalnik. Serpas nam neutrudno pripravlja limonado za na pot. Lučaj od naših šotorov je ugažena gaz proti Dent du Géant. Po njej stopa neznana trojka. Ko napolnimo nahrbtnike, stopimo proti globoko ugaženi gazi. Počasi stopamo korak za korakom. Strmina neopazno narašča. Ko pridemo do skal, odložimo cepine. Roka nehote seže po mrzlem granitu. Veseli stopamo navzgor. Na škrbini odložimo nahrbtnike in shranimo v žepe izdatno malico. Potem sledimo stezo, shojeno v neprestrmi granitni steni. Na zasneženem grebenu posto-jimo ob zbirki cepinov in nahrbtnikov. Njihovi lastniki pa že plezajo v strmih granitnih plateh. Z Milanom stopiva proti vstopu. Sledita pa nama Šerpas in Šodr. Z užitkom plezava navzgor po strmi granitni steni. Ustaviva se pod fiksnimi vrvmi. Veselo zatelovadiva po vrveh navzgor. Na lepi polici se oddahneva. Globoko pod nama leže ledeniki. Aiguilles de Chamonix žare v soncu, le pod Mt. Blanc-om se pode megle. Ko naveza pred nama izgine za robom, kreneva naprej še midva. Po vrveh plezava navzgor. Po kratkem kaminčku splezava na greben, zlezeva nekaj metrov na severno plat in ob vrvi na vrh. Zarečega obraza sva si stisnila roki. To, kar sva si do sedaj le želela, je postala stvarnost. Prvikrat v življenju sva stala na vrhu štiritisočaka. Posedla sva na razgret graniten bolvan in se zasanjana zazrla v gore nad razritimi ledeniki v dolini. Nekaj sto metrov globoko, tik pod steno sva kmalu zagledala gazi na grebenu. Izginjale so v daljavi, tam nekje, kjer greben prehaja v vrh Rochefort. Izpod grebena so strmo navzdol padale prepadne stene, temne in grozeče v mraku, greben pa je žarel obsijan od vročega avgustovskega sonca. V nama je vstajalo novo hrepenenje po doživetju v razklanih stolpih grebena, kjer veter v zastavah goni sneg nad stometrskimi prepadi. Potem pa sta prišla še prijatelja in še enkrat smo si segli v roke. Vrh se je počasi polnil z navezami vseh mogočih narodnosti. Polni tihega spoštovanja do tukaj spoznanih gora smo pričeli sestopati navzdol. Nad silno globino sva z Milanom nenavezana previdno preprijemala debele konopnene vrvi. Prej in lažje, kot sva pričakovala, sva priplezala do zametenih gazi pod steno. Ko sta prišla še prijatelja, smo na sedlu pobrali nahrbtnike in veseli krenili proti ledeniku. Tam smo vzeli cepine in se zapodili navzdol. Pri šotorih smo posedli na blazino in še dolgo strmeli v sence pojemajočega dne, v katerem smo doživeli nepozabne trenutke. Greben Rochefort (4016 m) Cepin zamolklo udarja ob granit, ko se molče vzpenjamo proti sedlu pod Dent du Géant. Pri bolvanih postojimo in se oddahnemo. Posedemo na cepine in razvežemo nahrbtnike. Grizemo napolitanke in pijemo limonado. Šerpas pa nam potrpežljivo prevaja opiš grebena. Ze včeraj, ko smo se čudili strminam snega in ledu iz Dent du Géant, smo se dogovorili, da ga preplezamo. In danes smo tu, da namero izvršimo. Šodr in Šerpas kmalu navezana stopita v napol zamedene gazi, ki držijo proti vstopu v greben. Ko z Milanom naveževa dereze, pričneva tudi sama marljivo poglabljati stopinje prijateljev. Polni nepremagljive volje stopamo po ozkem grebenu skozi meglo, ki jo veter podi z italijanske strani. Ko se pretrga siva zavesa, sonce ožari ledene strmine, ki padajo stotine metrov v globino. V skalah se ustavimo. Pod nogami izginja strmina Taborišče v gorah Foto Valant v meglo. Veter jo kmalu prežene in že vidimo sledi, vsekane v strmo ledeno pobočje grebena. Za graniten rogelj je obešena zanka. Razvežemo se in vržemo vrvi v globino. Po njih se spustimo na skopano stojišče. Pred nami vstaja greben, pretrgan z ledenimi vesinami. Po težki poledeneli prečki pod granitnim stebrom smo kmalu priplezali na škrbino v grebenu. Za robom je udarjal cepin. Nemška naveza se je vračala nazaj proti Dent du Géant. Po raztreskanem grebenu smo kmalu priplezali na zasneženo ploščad v grebenu. Tu snamemo dereze in jih s cepinom vred pustimo v razpoki. Posedli smo na otrdele vrvi. Veter, ki se je podil preko grebena, je v naše največje veselje razpodil megle. Sonce je ožarilo zasneženi greben. Veseli smo zrli v strmine pod Dent du Géant, kjer so se v soncu bleščale naše gazi. Mogočno vstaja v daljavi nad ledenimi strminami Mt. Blanc du Tacul od sonca ožarjena kupola Mt. Blanca. Kmalu potem ko smo zapustili prijetno počivališče, smo po strmi krušljivi steni priplezali na vrh. Srečni smo si segali v roke. Kot podoba iz sanj so v daljavi kipele v oblake Grandes Jorasses. Ko nas je ponovno zagrnila megla, smo pričeli sestopati. V vetru so zaplesale snežinke. Oblaki so zagrnili greben in nekje za vrhovi je zagrmelo. Vreme se je docela izprevrglo. Hitro smo stopali po gazeh nazaj proti izstopu iz grebena. Pod ledeno strmino smo se ustavili. Milan je zasekal stopinje v modrikast led. Nekje v sredini strmine je zabil ledni klin in jahaje na grebenu je potem 297 varoval. Še preden je prenehalo snežiti, smo bili zopet vsi zbrani na Pod Dent du Géant Foto Valant Greben Rochefort Foto Valant grebenu. Sneg se je v coklah nabiral na dereze. S cepinom udarjamo po derezah in sneg v grudah odletava. Še zadnji sestop in že se ustavimo tam, kjer smo se zjutraj navezovali. Povijamo razmočene vrvi in kramljamo. Tako preprosto srečni smo, da smo preplezali greben in tako doživeli čudovit dan. Po strminah sestopamo navzdol. Prej kot pa smo pričakovali, priga-zimo do šotorov. Kmalu zabrni kuhalnik in voda zagrgra v pristavljeni posodi. Med večerjo še kar kramljamo in kujemo načrte za prihodnje dni. A vreme nam je prekrižalo račune. V zameno za prekrasne sončne dni smo doživeli le peklenski vihar, ki nam je s snegom zasipaval šotore. Prečenje Mt. Blanca Mt. Blanc du Tacul (4248 m) - Mt. Maudit (4465 vi) — Mt. Blanc (4810 m) Zmrazi nas, ko nekdo odpre vrata v veži observatorija pod Aiguille du Midi. Drug za drugim vstajamo in stepamo raz sebe puh iz spalnih vreč. Zavežemo nahrbtnike in stopimo k meteorologom. V topli kuhinji pojemo in si v veži nataknemo dereze in navežemo na polovično dolžino vrvi. Še vsi zaspani stopimo v mrzlo avgustovsko noč. Nebesni svod je posut z milijoni zvezd. Po razritih gazeh stopamo navzdol. Kmalu smo v kotlu pod observatorijem. Zasnežen ledenik počasi, skoraj neopazno pi"ehaja v strmino. Visoko nad nami, v strmini brle luči. Kmalu jih dohitimo. Skupaj stopamo po zasutih gazeh navzgor. Mesečina je razlita po zasneženih pobočjih. Iz teme vstajajo fantastične oblike zasneženih serakov. Dolge sence mečejo na gazi, ki se pred nami pno v strmino. Strmina ob vsakem koraku bolj narašča. Globoko pod nami gore luči v dolini. Sneg hrusta pod korakom. Dvanajsterke se zažirajo v strmino. V dnu razpoke se ustavimo. Nekdo prižge baterijo. Snop svetlobe se 298 v labirintu MdM Greben Rochefort. V ozadju Mt. zavrta v temo. Pred nami se neznatne stopinje. Milan poprime vrv. V^soto ^ a ko s cepl_ zasadim cepinovo °klo. Potem se z dvana] er pQd nom zamahnem vdrugic, omahnem m pnstane v imemo vrvi. V pomrzel sneg in led v pragu zabi emo cepine ,n ^^ To pot poizkusi Milan. Malo pod vrhom se m ^ ^ Fritz klikne. Konice derez so mu rrnulemeča zamahov in prepri- obvezali, Milan ponovno poizku^ Neka Pr ^ ^ ^^ jemov in že je izginil v temi. ZabUje cep ^^ sq pnjatel], priplezal do Prijatelja, sva vr^a vrvi preko Pq g ^ y Veter postaja močnejši, «a grebenu pos J ^ ^ Skozi veter stopamo proti»rhu m ^ kovinskem križu se usta- ljeno vesino, kmalu P»P»o