C. Anton Žakelj — Rodoljub Ledinski. Bilo je 1. 1855, da je po iskrenih prijateljih Ledinski nekoliko se spet otajal in jel z nova orati ledine slovenskega pesništva, in to po Novicah. Razun že priob6ene pesrai je dal od sebe tedaj v št. 77 kratkočasno ribniško povest ,,Udovec", v kteri se opeva pridni rešetar Andrej Terpin, kteri je z ženico, urno, zalo poroočnico, pridobil si kravo v hlev; za pervira, drugim sinom doma — pervo, drugo tele v hlevu — tako, da »itne Terpin je veči laž vsaki dan"; ali — v porodu tretjem umre mu žena, v lastni preobilni masti pogine mu krava, in Andrej žaluje ter žaluje, da stopi skerbnih sosedov troje v hišo ga tolažit in mirit; nato pride oče župan, in učenik, in še brivec njegov, in pervi mu ponuja hčer, drugi sestro, tretji svast, da — tak hrum in šum je bil okrog njega, ko med prodajavci na dan semnja; tedaj — kakor da bi seršen pičil ga, poskoči moj Andrej s čelešnika; od jeze penast vpije: ,,Sram vas bodi! Pokopal komaj milo sem ženo, Deset naj druzih vzamem že za njo, Oženim naj se clo še v lastnem rodil Prišla mi je pa tudi kraya preč, In kdo zmed vas ponuja mi repeč?!" Izveden v hrovaško - serbskem, českem, ruskem — je čital in prebiral poleg gerških, latinskih, nemških — rad tudi virnike slovanske, in št. 81 je priobčil po slavnem Puškinu pesmico: ,,Misli in želja", kjer preniišijevajp, kako umira — ne vedoč, kdaj, kje iu kako — star in ndad, razodeva serčno željo, Bdoma se vleči k mertvecam", in res — komaj, da domačija uiila sprejela njegov je hladni prab! Skiomni Rodoljub Ledinski ni pa ljubil nikdar družeb šumnih ali slovečib, marveč se jih je ogibal, in — ker ga mnogi celo niso poznali, ga tudi niso čislali; prezirali, opravljali, še obrekovali so ga. Brez ozira na osebo zloži tedaj naš pesnik št. 82 repat sonet, ki nsam samcaf dotlej slovi v slovstvu slovenskem, namreč: Opravljircu. ,,Mu, mu" buči govedo tam na paši, ,,Hi, hi" razgeče nori konj na cesti, ,,Gri , gri" cverčijo murni v temnem mesti, ,,Kru, kru" pa kruli prasec v luži naši; ,,Baii" tak laja pes, kdar tata straši, ,,Pipi" pa čivka pišče, kdar ni jesti, ,,Ku, ku" zakuka kukovca na bresti, S ,,kikiriki" petelin noč odplaši; ,,Mjav, mjav" ponoči maček z mačko mjavka, ,,K6, ko" tak koklja piščeta zvabljuje, ,,Bč, bS" neumnih ovc blekeče čeda; ,,Kvar, kvar" vpije vrana čercoglavka, ,,Kro, kro" se merhojedi vran sklicuje, ,,Ih4" je oslov trapastih beseda: Pošast ti gerdogleda, Ki jezik tvoj ljudem poštenje reže! Povej, kter' glas zmed teh se ti prileže? V pesni: ,,Enako naključje" (št. 96) primerja pevca in slavca, kako se trudita, Ijubo pojeta, da vse posluša radostno dju petje; in ker slavec med ptiči slovi, malokdo pa se briga za pesnika, izreka pravično željo, češ, verstnika sva si v težavi, oj da bila bi si verstnika tudi v slavi! (Cvetn. Janežič III, 30). — V tem istem tečaju nahaja se še (št. 102): ,,Sonet" (Komur že vera v lastno moč ni vzeta i. t. d.), V kterem se V lepi obliki razodeva lepa misei, da moč moža z djanjo-željnostjo združena po verlem boju pomaga junaku iz terpljenja v zmago, torej — le obupati nikar! (Cvetn. III, 82). nKoledarček Slovčnski za leto 1856", na svetlo dal dr. Janez Bleiweis, prinese tri pesmi Rodoljuba Ledinskega, in te so str. 45 — 53 narodna balada iz idrijskih hribov: ,,Mlada Breda", str. 54—55: ,,Nuna Uršica", in str. 61. 62: ,,Človečji sled", kjer se opeva v življenji — v glavnih dobah — dete, mladeneč, mož — po vedno globoče udertih stopinjab, dokler na življenja meji dost globok ni sled — za grob. (Cvetnik III, 29. 30.). — Podučna in v slovstvenem oziru znamenita je opomba k pervi pesmi: ,,Mlada Breda", ki se glasi: rPervikrat pride ta krasna pesmica, ena naj lepših narodskih slovenskih, tu bolj doveršena na dan, kakor je dosihmal tiskana bila. Slavnoznani Rodoljub Ledinski nara jo je izročil, kakor jo je iz ust svoje ranjce matere slišal. Kar tekst zadeva — nam piše marljivi nabiravec naših narodnib pesem — ni ne dodjal ne izpustil kar nič, čeravno se očitno vidi, da tam pa tam še marsikaj maDJka; tako, na priliko, v povedbi, ko ženin svojemu mladerau hlapcu glavo odseka, besede BTi in mali" silijo človeka več pričakovati, kakor v pesmi bere. Pa misli od, da to, kar manjka, je zgubljeno za vselej; stari pevci in pevke poštenih narodnih pesem so pomerli; mladi svet pa, bodi Bogu milo! rad kvante poje. »Kar pa se tiče jezika" — nam dalje sporočuje Rodoljub Ledinski — sem ga enmalo spilil in tu in tam kakošno besedo dodal, da sem stroke (verze) izpolnil. Ako bravci to pesem dalje z že natisnjeno primerjajo. bojo zapazili, da tu in tam stoji sedaj namesto ns katere, s katerega" — nki ž-nje, ki ž-njim" i. t. d. Tako so mati skozi in skozi peli; ali jaz duha našega priimena takrat še ne dobro spoznaje sem jo po neraško mislil olepotičiti, ter sem zabredel v neslovenski duh; sedaj sem opustil vse tiste napačne prestroje. Besed, menim, mi ni treba pojasnovati; vse so domače in sledujemu lahko razumljive, razun morebiti teh-le: ščne, po dolensko ščene — mlad psiček; — Jaro on zavpije", pomeni serdito, zlobno, wild, tobend, kakor v ilirskem, ruskem in staročeskem; na Slovenskem te besede razun v tej pesmi še nikdar nisem slišal; naj se tedaj ohrani; — šlarasto, morebiti iz nemškega nSchleier", akoravno pri nas pomeni šlar neko versto bolj žlahnega platna; — »molči, raolči" podvojeno ne pomeni Btiho bodi", schweige, ampak ,,čakaj" warte — na priliko: nmolči, jo boš že skupil", warte, du kriegst es schon". — Tudi v drugi: ,,Nuna Iršica", narodna slovenska iz idrijskih hribov, opominja pesnik, ni nič popravljenega, razua tu pa tam rima, kjer je bila zgubljena i. t. d. — Vmes je po starodavni ginljivi pripovesti o dveh zvestih prijateljih (cf. Damon-Phintias, Cic.; die Burgschaft — Schiller . .) v nevezani besedi, toda nekako v smislu jutrovskib narodov, sostavil jako mično prav- ljico: ,,Kralj in možaka poštenjaka" (Kralj v deveti deželi — blagi in hudi dan — niožaka Abd-ul-Alah t. j. Bogoslužič pa Ajin t. j. Studenčič, naposled zvan Abd-ul-melek t. j. Kraljev hlapec), ki se ponatisnjena nahaja v Janežičevem Cvetniku I, str. 162 —16G; III, str. 153 — 157. — Drugi spis njegov v nevezani besedi je: ,,Pobratimstvo", kteremu se glasi vvod: aMed slavijanskimi narodi, posebno ilirskimi, je še veliko šeg in navad, ki so se ohranile iz prestarih ajdovskih časov. Kerščanska duhovščina jih je vendar pustila med ljudstvom in jih še nekako posvetila; menda za to, ker so bile v narodnem značaji in njegovem bitji tako vraščene, da jiiii ni bilo moč do korenin. — Med te običaje štejemo pobratimstvo, kakor je na Cernigori, v Bosni in po Serbii v navadi. Dva, ali tudi po trije mladenči storijo skrivno zavezo, ki je nerazločivna za vse žive dni, tako, da drug drugega zapustiti ne sme, naj se jim zgodi, kar rado. Pobratimi se zovejo. Ko je zaveza storjena, gredo pred svojega mašnika in mu povedo svoj sklep. Obredno oblečen jih sprejme pred oltarjem. Opoiuni jih težkih dolžnost, ki jih imajo pobratimi med sabo: da si imajo namreč biti drug drugemu prijazni in zvesti; v vsaki nevarščini na pošteni pomoči, in da v sili morajo tudi kri in življenje dati za pobratime; nasproti pa, da naj se za vse pregreštva med seboj ojstro saini kaznujejo. Na to sprejine duhovnik njih obljube, in jim narekuje prisego, ktero novi pobratimi za njim izgovarjajo. Ko je to storjeno, prinese cerkovni služabnik kupo dobrega vina, in slednji pobratim si rani desno roko do nekoliko kapljic kervi, ki jo stoči v vino in popijejo ga v poterditev svoje zaveze. S tem je pobratimstvo sklenjeno in uterjeno. Mašnik jih še blagoslovi po šegi svoje cerkve ter jih spusti spred sebe. Od te dobe ni nobeden več sam svoj, temuč vsi so eno telo, ena duša. Take zveze so med ljudstvom zelo čislane in spoštovane in le malokdaj je slišati, da bi kak pobratim, svoji prisegi nezvest, se izneveril svojim pobratimom. Ako se kaj takega zgodi, dopade nezvestega strašna kazen in sicer od pobratima tega ali unega. — Izgled tega bodi prigodba, ki se je zgodila leta 1838 blizo Srebernika v Bosni. Povčm jo, kakor sem jo slišal iz ust nekega Bošnjaka v Karlovcu". (Glej Novic. 1856 št. 69. 70.)