:: Izide na dan :: veselega Kurenta
Zvezarle in naprednjake Pikam, če delajo napake.
Sršenovo rojstvo.
Sto mene je v Središče spravjo?
Sto vse je tak lepo pripravjo?
Da mogo sem se jaz zvaliti,
Stalno v Središči naseliti?
Stem čuda si razbija glavo,
Krivi nedužne, kar ni pravo.
Zato bom résen vam povedo,
Kak sem jaz toti svet zagledo.	^rži
>e z
Donesli gnezdo so kaplani In zvezarji jim z dušo vdani;
Nanj pazili, da se je bila Ličinka nežna izvalila.
Ličinka drobna ino mala Se v Čukov prujslek zakopala,
Iz nje tam buba je postala,
KS me Sršena je zgodjala.
Kdo zrasle so peroti meni,
Želeo po družbi sem pošteni,
Crostila lož in licemerstvo Se meni je in farizejstvo,
To ne je zame družba prova,
Od je bolela me je giova,
. fi.t fr trtvj hòl$Zini -htrdi
Zletjo sem joz med boljše ludi.
Loži ne poznajo ti luđi,
Pošteni so in dobri tudi.
Med jimi sem tak kak sem kanjo Na vrhi turna se nastanjo.
Vam pa, ki ste pri rojstvi bili,
Prav dobro mene odgojili,
Vsa hvala — bodite Slovenci,
Ne kak dozdaj — brezdomovinci.
Črna vest.
Na Kranjskem ustanovilo se je društvo, ktero se dolgo na beli dan upalo ni, delalo je skrivno, pa s premislekom. Dasi so merodajne kroge previdni možje na to škodljivo in narodu pogubonosno društvo opozorili, se nič storilo ni, vse ga je podcenjevalo in mu prorokovalo rano smrt. Ko je stopilo na dan, širilo se je naglo in že razprostira svoje peroti po Štajerskem in uničuje narodno delo. Sršenu se je posrečilo zoznati glavne pogoje in posle tega društva. Imenuje se „Črna vest“, ima svoj sedež v Ljubljani. Vsak ud priseže slepo pokorščino v roke vodstva, izprašati mora vsak večer svojo vest, je-li po dnevu vsejal med svoje brate nemira in sovraštva v toliki meri, da je zadostno očrnil svojo vest. Prvi pogoj je najhujše sovraštvo rodnemu bratu nasprotnega političnega mišljenja. Oblačiti imajo se udje, če le možno v črno obleko, ne umivati, roke morajo vedno umazane imeti, nasprotnike svoje sumničiti, obrekovati, jim čast krasti z lažjo in tudi če treba s krivo prisego. Ni jim svet zakon, ne poštenje, ščuvajo moža proti ženi, brata napram sestri, starše zoper otroke in nasprotno, ter vse to smatrajo za naj-večo zaslugo.
Črni teden vsakega leta imajo eksercicije, kjer se udje navajajo na najzlobnejši način, škodovati političnim nasprotnikom, črni petek pa je občni zbor, kjer volijo v odbor može, ki so v preteklem letu svojemu bližnjemu najbolj škodovali.
V zborovalni sobi vise slike človeški družbi škodoželjnih častnih članov: Kadenaro, Mococh, Šorn itd.,^ zadnja med njimi je Berkova, kaj zanimiva. Šolske deklice mu polagajo venec nedolžnosti na glavo. Pod sliko načelnika črne vesti visi znana rudeča knjiga, po stenah pa razni emblemi v varstvo društvenikov prideljenega bojnega društva „Čukolade“.
Zraven zborovalnice je prostrana dvorana, v ktero stopiti je le odboru, črne vesti dovoljeno.
Tu vise alegorične slike kakor: ? * Častikraja, Kriva prisega itd., nad predsedi. stolom pa je temnočrni zmaj, predstavljajoč „narodno izdajico“, ob desni je lepa slika, ki kaže „prazno hranilnico“, ob levi pa „beg v Ameriko“.
Slišal sem — kar pa skoraj ne verjamem — da se je podružnica „Črne vesti“ tudi v Mariboru osnovala. Če je res, bom poizvedel in poročal, vendar sem prepričan, da se ne bode v tako zlgloasno moralo pogreznila.
Moj dom.
Komaj sem se lansko leto v stolpu naselil, bil je že prišel mož poizvedovat, koliko sob imam, koliko stanarine plačam na leto, kako gospodarim, koliko oseb zaposlujem, od kedaj sem v najemu, imam-li tudi zemljo v zakupu, kakšni so moji letni dohodki in še nebroj drugih vprašanj imel sem mu odgovoriti. Bila je to prava generalna spoved, pa srečno sem jo prestal in vesel sem bil, da je bil konec vseh poizvedovanj. Pa čujte! eno ni moglo možu v glavo; trdil je, da moram večje dohodke imeti, ker imam svojo sobo tak luksurijozno opremljeno. Razumil ga nisem, pa mislil sem, da «rož, o vsem tem brez vzroka ne povprašuje. Vsa nova oprava moje sobe je možu razgrela možgane in kako tudi ne bi. Zapor na vhodu je tako umetno narejen, da ga le z mehanizmom poznani odpreti in zapreti more, stene so secesijonistično opremljene, les za pohištvo kupil sem v Obrežu od ciganov prav po ceni, ker so iz svrži napravili mala ko-ritca, katera je obrežka Rozika prav drago pokupila in s seboj v Zagorje za domače potrebe odpeljala, zato so meni debla ceneje dali. Mizarskega mojstra sin je prišel z Ogerskega in mi napravil iz tega lesa krasno pohištvo, me v polni meri prepričal, da je njega oče resnico govoril, češ, svojega sina bom več naučil kak jaz sam znđm. Tapetar mi je isto lepo prevlekel in sedaj izgleda moja soba kakor plemenitaška. Stroški niso majhni, jezil sem se nad našimi učitelji, ki so te obrtnike tak dobro računih naučili, a kaj si hočem, dragi so res s svojim delom tak kak Humčan s starim koledarjem — pa mladi so in bi hitro obogateli radi.
Sobo mi krasi ura z muziko, delo našega urarja na placi, glasno igra, še glasneje kak naše orgle na križev pondeljek, čujejo jo celo Slosarjevi in večkrat na njo plešejo, vrli Joško pa mi je hodi navijat; samo to mi ne ugaja, da jo vsigdar naprej porine, on pravi zato, da njegov sinek muštranja pri Čukih zamudil ne bi. Kaso, kamor bom shranjeval posojilniške knjižice (pa ne morebiti vložne) sem kupil tako, kakor jo ima posojilnica na Grabah, če bo tista jim dosti velika za ta posel, bode tudi meni moja.
Obleko narejajo mi domači obrtniki, obu-telj napravi mi črevljar na Grabah prav luštno, ker je on veseli mož, igra na harmonike tak veselo, da njegova stara včasih od veselja na okno vun skoči. Železno posodo kupil sem pri novopečenem Avstrijci, on ima tudi zelo ceni sladkor in fino moko kak nikdo v Središči, po lončino pa moram na Grabe, tam imajo lončarja in Lončariča. Zadnjega dekle je pisateljica, piše v klerikalne liste in si s tem nebo služi. Meso imam od grabenskega mesarja. Dober kup, ker vselej dvakrat vaga ; najpred meso s kostmi, potem pa še kosti posebej. Pecivo kupim pri domačem peku; zadnjič mi ga njegov učenec prinese in na mizo vsiplje; ko si ga hočem shraniti, opazim nek listek, vzamem in berem:
Pecivi .... a Vsa hvala se prizna Le vseh svetnikov kruh Je bil prokleto suh.
Kteri hudomušnež mu je-li podtaknil ta list? Kuretino dobim pri tukajšnjem trgovcu, najljubša mi je štajerska. Kupec jo dobi sicer iz Ogerske
in Hrvatske, pa jo tukaj v štajersko prelevi. Ščuke na Strasi so tečne in zelo težke, najem se jih, da je želodec trd kak kamen. Mleko, sir in surovo maslo jemljem v sosedni mlekarni — po zimi ga ne maram, ker je premrzlo. Sol kupim pri križopotju, je draga, čemu se pa ne čudim, ker je tam v obče vse slano. Vino jemljem v čukoklerikalnotrojički novi vinski trgovini, mi ugaja, samo to me jezi, da se s Klemenčičevimi pokalicami za vraga ne meša.
Po nedeljah in praznikih vsedavam rad na poštno lipo in poslušam pogovore naših klerikalcev. Na malo mašo so bili vsi tam v vulici zbrani, sedeli so na tenicah in se pogovarjali o gospodarstvu, potem pa še o drugih rečeh.
V. pravi: Pri bodočih volitvah jim bomo pokazali, kdo da smo.
Iv.: Le tiho bodi o tem; zadnjič sem jaz svojej majki o tem pripovedovati začel, in veš, kaj je bilo? Burklje je zgrabila in me mislila vudriti. Rekla je, sram te bodi, vso Središče se vam smeje, kej poslušate takše, ki so ne sre-diški zleženci, ki so dojšli in bodo odišli; kej je jim zato, kak bodo potle ljudi od Središča mislili, vi pa bote ostali v posmeh domačim. Kak lepo je bilo, ko ste vsi kak eden bili, vi pa zdaj krmo nosite v ludske • jasic. - Grdo-in odurno 4e-od vsakega Središčana, če v svoje gnjezdo pluva, tak kak vi. Če naši domači kaj napravijo, ste vi proti tomu, in če še je tak dobro; mislite, kej toga pri nas ne sprevidijo. Jaz sem baba, pa vidim, da je to bedasto in mrzko od vas, s prstom že kažejo na vašo počijanje in še vašoj deci bodo oponašali, da niste bili pravi Središ-čani, pač pa izdajalci domačega kraja. Tak mi je brojila, tiho sem bil in veljati sem ji moral dati.
Jož.: Tudi moja mi je tak povedala in še rekla, da moram zdaj s Središčani biti, ker med njimi živim.
Prišel je k njim sosed Janez in utihnili so ; jaz pa zadovoljen z novico odletim. Veselil sem se, da imamo v Središči tak vrle mamice, ktcre po središko mislijo in so ponosne na svoj domači kraj. Vsem takim vrlim majkam kličem čvrsto: Živile!
Med potjo začujem grozno kričanje, obrnem se, v Jugovo vulico tam je vrli sosed pri cesti nekaj popravljal, a mejaš, kterega ograja dvora vsako leto bolj na cesto zleze, ga je hudo gledal in žena je v svoji jezi pozabič dvakrat prašiči jesti odnesla. Vprašam soseda, kaj^ ta krič v vulici pomeni, in on mi pove, da Šlosarjevi novi očenaš molijo. Ne morem vam povedati, kakšen je bil, ker sem bil predaleč proč, v to vulico ne grem, odrapal bi si svoje nežne peruti na glo-govcu Žmutkove meje, ktera je predaleč na cesti. V Štiničjaku sem si zadnjič na pripravnoj Kerenčičevo]' brvi nogo zvinil. Tečov Frone — hvala mu — mi jo je zravnal in rekel: zdaj vidiš, Sršen, da je tudi med nami klerikalci nekaj dobrih ljudi. Zdaj se ne upam iti po rožmarinove) ulici na Stras po ščuke, ker je nasipana z debelim kamenjem, znal bi si hitro drugoč nogo zviniti.
Zadnjo nedeljo starega leta napotil sem se na Grabe, oznanjeno je bilo, da se tam „v hiši za vse“ nabirajo naročniki na „Slov. Gospodarja“ in „Stražo“. Ker mi moje kuharice in drugi zanesljivi ljudje domače novice drugače povejo kak jih poročata Gospodar in Straža, zato sem si oba lista naročil, da se iz njih naučim, kak se resnica zavija, potem bom še bolj ceniti znal resnicoljubnost svojih kuharic z željo, naj bi jim jeziček še nadalje tako gladko tekel, in če se to zgodi, ne bo nikdar zavoljo novic v zadregi
Središki Sršen.
Močen golob.
Vgnjezdil se je pri nas v vragodolžnoj ulici močen golob, kterega ne drži pri hrami noben
zaklep, obvlada on vsako domačo žival in če se mu mesa lušta, jo pobije; speruha človeka do krvavega, zato se ga cela okolica boji. Obolel je sedaj na živcik, ne spi cele noči, hodi v Ormož večkrat po zdravila, pa vse nič ne pomaga. Svetuje se mu vrniti se v svoj domači kraj, tisti zrak mu bo pomagal.
Po vodi je izplavalo.
V Mariboru sem bil o času porotniškega zasedanja, da poslušam sodnijske obravnave. V dvorano stopim, porotniki so bili v živem razgovoru, govorili izključno slovenski; ko vstopi sodni dvor, je vse utihnilo. V lepi slovenščini otvori prvosednik obravnavo in državni pravdnik zastopa obtožbo v slovenskem jeziku. Presenečen nad tem preobratom stal sem zamišljen, veseleč se, da so nastopili boljši časi nam Slovencem, in nisem opazil zraven mene stoječega slovenskega poslanca- Še le, ko me pod perut dregne, se ogledam in ga spoštljivo pozdravim, — bil je dr. Korošec. Ponosno mi zabrusi v uho: vidiš,' Sršen, to je uspeh nas slov. poslancev. Molčal sem, a on zgovoren kakor vselej mi kaj jkaj pove, povabi k sebi na dom in odide.
Popoldan ga obiščem, bil je dobre volje, in ko se poslavljam, mi daruje vse govore zve-zdarskih deželnih in državnih poslancev s prošnjo, naj jih shranim v svoj arhiv; ko bodo prihodnje leto — pravi — volitve, pride v Središče agitirat ali celo kandidirat, bi imel vse pri rokah. Vljuden kakor vselej mu spolnim prošnjo, naložim vse govore v svojo torbo in hajd domov. Težko sem nosil, na ptujskem mostu si oddahnem, ko pride mimo znani mi klerikalni kmet; še iz časa shodov se poznava. Kaj nosiš, Sršen, v torbi, me vpraša, in ko mu povem, reče razdražen: Vrži, dragi Sršen, vse to v vodo. Naši poslanci so s temi govori figo dosegli, vse njih obljube, vsi naši upr — vse je splavalo po vodi, naj še splavajo njih pJazni govori.
Odslovljen Čuk.
Sinoč ko na pragu Sem sedel pri dragi, Me resno vprašala Je deklica zala:
Čuk si ti?
Mi proč se poberi Si tako izberi,
Ki slušala bode, Kaplan kak vam gode, Jaz že ne.
Se Obrežanec zdaj oglasi :
Kak vi smo tudi mi kristjani,
Verujemo, kaj Krist velel,
Pa ne, kaj nas uče kaplani,
Naš Kranjc, kuhar ino kozel.
Grabenec tihi beseduje:
Kaj gospodar varil bode reke!.
To vam vsem svete so reči,
Povem vam, tišti pride v pekel,
Ki teh se naukov drži.
Mirujte, Središčanec reče,
Poslušajte, kaj vam povem:
Še zdaj me vest prehudo peče,
Da veroval sem tem ljudem.
Njih govorjenje prazna šala,
Za svoje žepe delo vso,
Če narod naš tudi pogine,
Kaj tem junakom je za to.
V mlaki.
Zadnji četrtek poletel sem k Dravi, da kupim od Zagorcev rib za petek, pa ni jih bilo. Nek pastir mi pove, da Obrežani v Strosovoj mlaki ribijo, zato grem tja, a kaj vidim? Do pojasa je stal v vodi obreški Jakob in rezal rogoz^ Vprašam ga, kaj da bo s tolikim rogozom, on pa mi močno, rekel bi srdito, kakor je njegova navada — pove, da mora rogoz g. kaplani nesti, oni bodo pleli rogoznice, s katerimi bodo grehe svojih ognjenih Čukov pokrivali.
Draginja.
Zavoljo razžaljenja časti bil je obsojen znani zabavljač in moral 22 K sodnijskih stroškov plačati. Čudil se je visokosti istih in reče sodniku: Gospod sodnik, zdaj pa so lumpi, lopovi itd. pri sodniji dražji, kak prejšnje čase, ko sem navadna le 15 K stroškov plačal. Ja, ja, tudi tu se d raj ginja pozna.
Vljudnost.
KB... pride eksekutor s cenitelji rubit. Ko v sobo stopijo, reče jim prav prijazno rubljenec: Gospodje! vsedite se, to je že edino, kar pri meni dobiti morete.
Ttojička klet.
Le v klet! le v klet!
Kdor z nami misli, z nami dela,
Skrbi, da stranka bo uspela,
Naj pije zlato srago to Nevstrašeno da delal bo.
Zato le v klet, v trojičko klet!
Le v klet! le v klet!
Če nam ljudje se tud' smejijo,
Za pametne nas ne držijo,
Za kmetsko zvezo v boj le vsi In pijmo, kaj trbuh drži.
Zato le v klet, v trojičko klet!
Le v klet! le v klet!
Kdor naši stranki ne pomaga,
Naj ne prestopi tega praga,
Za zvezarje to vino je,
Liberalec naj ne takne se.
Le v klet, v trojičko klet!
Le v klet! le v klet!
Nismo mi za obrt prosili,
Se tako davka smo ognili,
Ta greh, ker smo pri zvezi mi,
Nam že Korošec odpusti.
Hajt, zvezarji, v trojičko klet!
Telegrami,
Obrež. Zdaten lov v izobilju, vas pričakujem*
Najemnik.
Središče. Veleposestniku na Vinskem vrhi Vaš rekurz neugodno rešen — obžaluje Vaš
Zepl.
Ptuj. Združenima strankama moje čestitke. Nevstrašeno	naprej !	Linhart.
Jurekov prod. Lovci pozor, gosi so tu!
*	,	Makovec.
H Središče. Št. J. Na mali fašenk izlet v Vuz-Betince, govornikov manjka, pridi.
|F	Domačinec.
Obrež. Zgubil se je mož visoke postave, temne polti, obrit, z usnjevim predpasnikom in s škrinjo z delavskim orodjem na poti iz goric v Obrež. Kdor ga najde, naj pove klerikalcem tukaj.	Pozvednik.
Maribor. Kmetska zveza imenovala središko trojico	častnim	članom.	Habakuk.
Bom dečka si zbrala,
Mu roko podala,
Ki čukat ne hodi,
Vse modro presodi,
Ta bo mož.
Hinavstvo.
Na veliko mašo stopil sem v domačo kapelo, da čujem tam božjo besedo; pa motil sem se — vse drugo sem slišal, le verskih resnic* ne. Kaplan je gromel in preklinjal s prižnice liberalce in njih častnike, trdil, da če ti ljudje v cerkev, na božja pota in procesije hodijo, če kaj dobrega storijo, vse to je le hinavstvo. Dobro, recimo, da imate, gospod kaplan, prav, da so dobra dela človeka — le hlimba, potem je počenjanje našega gospoda kaplana — da pušča v svojo sobo poedine družbenice v poduk o krščanski ljubezni — hinavstvo, da po večerih po-dučuje mlada dekleta v privatni hiši, jih tam katoliško zabava pozno v noč, tudi — hinavstvo.
Poslanec na lovu.
Dični župnik, naš poslanec, bil je lovrenčki teden v Središči na lovu, pa brez puške. Stikal je, kje bi mogel dobiti ali kupiti hišo za klerikalne namene pa baje brez uspeha. K Sršeni bi šel, on bi mu povedal, da more kupiti v Obrežu golibo od ciganov, oni jo gotovo prodajo, pa še prav po ceni.
Napad.
V nedeljo vračal sem se od miklavževskega misijona, kjer je glasno krikal bradati Čirič (da-siravno sedaj o mehkem grozdju ni sluha ne duha) o liberalni zalegi — prek Križanščaka domu, videl tam naše Središčane v družbi Vi-tančanov v živahnem pogovoru, jih nisem motiti hotel, poletel sem dalje. Drugi dan zozvem, da so naši napadeni bili in to od zagrizenega klerikalca, kateremu je središki kaplan sv. pismo, bolfanski župnik pa ovekovečena zarja modrosti.
Meni se kaj takega zgoditi ne more, ker še klerikalci ne letajo, le svojim črnim dijakom dovolijo pozoja ali lintvera jahati in točo delati — pa teh se ni bati, ker morajo tja, kam jih pozoj nese.
Po maši.
Priletel v krčmo sem na Grabe,
Iz fare goste najdel tam,
Poslušal sem jih pogovore.
Modruje prvi — Salovčan:
Naša vas vam je ta prava,
Joj daleč najti para ni,
Ma vsaka hiša Gospodara,
Pri nas Korošca vse časti.
Zmes.
A.	Znaš, na kaj se mora v Središči paziti?
B.	Čakaj, naj se zmislim. Poslušaj! Da ne opadneš na placi prek Mastenovoga šibja;
---. Da nedsš v m*# krčma večkrat kak v drugo,
se zameriš krčmarji;
Da v jutro zaran ne misliš v restavracijo iti, ker se kesno odpre;
Da se pravočasno ogneš kolesarja, kadar vozi po prepovedani pešpoti ;
Da ne krloboješ v noči po ulicah, znal bi naše ponočne čuvaje v spanju motiti.
A.	Prav si povedo, znaš pa tudi, zakaj naš sicer pameten ključar vsemu nasprotuje?
B.	Zato, da ni več v občinski odbor voljen.
A.	Kdo pa na Grabah grehe pere?
B.	Marinarice.
A.	Kako to?
B.	No ti povem. Nek' hudobnež je na staro šolo in na steno Lončaričeve Micike napisal — pravijo — grehe našega kaplana in te so drugo jutro vse dol s prale.
A.	Paj! Ktera pot pa je v Središču naj-starša?
B.	Si ne kronike štejo — pot na mirodvor, ker jo je Adam delal.
A.	Kaj pa v Središču nima začetka ne konca, sredino pa ima?
B.	Pešpot kraj okrajne ceste
A.	Kje se pri nas najložje in najbolj plesati nauči ?
B.	Pri Lončarici na Grabah.
Ranjenec.
V vojni na Balkanu prosi ranjeni Žid tovariša, da ga nese v bolnišnico, ker mu je noga odtrgana. Tovariš naloži Žida in nese čez bojno polje. Krogla prileti in odtrga ranjencu glavo. Tovariš, nič sluteč, ga nese v lazaret in položi pred vojaškega zdravnika, kteri Žida vpraša, zakaj je mrtveca v bolnišnico prinesel. Žid pa odgovori: glejte, glejte, g. doktor, Židi se pač nič verjeti ne sme; rekel mi je, da mu manjka noga, pa mu manjka glava.
Osebne vesti.
Naš župan vrnil se je po dopustu na Miklavževo zdrav domov in prevzel zopet poslovanje.
Svetovalstvo naše občine imelo je v tem letu izvanredno mnogo dopusta. Morske kopeli, hribovje in vinski bregi so tak dobrodejno vplivali i učvrstili ga, da je upati, da se bo z novo vnemo svojih poslov v dobrobit občino poprijelo.
Načelnik gospodarske zadruge je za uzorno vodstvo ter temeljito in natančno poslovanje dobil zaslužno kolajno.
Sestanek,
Tretji adventski petek zvečer opazil sem iz svojega gnjezda, da se po cesti proti vinotoču temne postave gibljejo. Odpravim se za njimi, ko pa priletim do vrat, bila so zapjrta, V hiši pa luč. Zletim na*d svisla v hišo in seaem za tram pa poslušam. Vinotoč bil je zelen kak kuščar, tresel se kak ^trepetlika, ter štel levite svojem tovarišu ’spod Čapel, Ti premalo za našo stranko delaš, če so volitve, ne ganeš se, ne nagovarjaš nikogar, da pristopi naši stranki — če bo tak šlo, bo naša stranka sramotno razpala. Tudi ti Medenec si vse popustil, cele dneve sediš za pečjoj in Bogu čas kradeš, zadnjo soboto bi lahko celi dan posebno zvečer za nas delal — pa nič.
Čaplanec: Vujček, ne čemeri se, delam na tihem, da nihče nič ne opazi. Nagovarjal sem Matjaša in peka in druge, naj z nami volijo, pa vsaki se mi v lice smeje in pravi: kdo bi mislil da se tak pameten mož s takimi oslarijami peča?
Medenec: Naj me tak grdo imeti, ne morem vsega. Pisati mi je v Gospodora in dolgo misliti, kak bi pisal, in še te ne vzamejo. Si štel v listnici od zadjekrat, da je moj dopis preoseben in se na to polje spuščati ne morejo. V soboto pa nisem utegnil, moral sem svoje hlače k Miciki nesti, da mi je spegla, pa ni imela žerečega štohlna, zato sem čakati moral.
Sklenoli so obširen načrt za nadaljno delo. Zdaj ko mi je znan, bom gledal tej zakrinkanej trojici na prste in pete.
Na ČvenKInovoj mlaki.
je polno perilj, cele Grabe so se belo preoblekle. Porabim to priliko, sedem na bližnjo prilično drevo in poslušam prilične pogovore teh prilično zgovornih perilj :
Prva: Si že čula, Mica, kej hodijo Muha nagovarjat, naj bi jim dou prostor za hišo, ke bi Orli skakali, al on je pameten [človek in veli, da za takše norčije ne da.
Druga: Sem štela nekej od toga v Gospodari, pa so same lari fari. Enok očejo meti Orlov dom, te katoliški, potli pa še družbeni, brš-čas za družbenice. No toga še treba, naj le v cirkvo molit hodijo.
Tretja: Jaz sem pa štela v Narodnom Listi, da vse to kaplan le meti hočejo in da ne resen, kej gospodar piše.
Strta: To ti naš Sember neda vaiati, on še vse verje, kej Gospodar piše in kej mu kaplani povejo, če glih ie pri Kozelovem konzumi jezerinke zgubjo.
Peta: Naš Vanek jegov sosed v Obreži je še hujši — on le Gospoda Štirna in znote zakaj? zapstoj ga dobi. Plačo ga tak ne bi, je preškrtlav, zej pa si hoče noge znucati in dela nato, kej bi bio rihtar. Toti bi vam vleklo iz naše občine.
Šesta: Kak je to, da mu je koža odstopila, kej je kupjo Vrbančičkinomu dečki čukovo obleko in to zato, kej je ne na veliko soboto v Ša-lovce zaprego.
Sedma: Obrežkim pa je tisti, ki mu mostoči tak na šu šur stojijo, obleko kupjo.
Osma: Toti vsi bi zej v odboru radi bili, najrajši pa Lesenec, on de si pa podplate drapo. On tak v odbor dohaja kak krava na tane. Totomo človeki je nikdar ne dosti te pa še nedužni polek jega trpeti moréjo. F. se bi zej živjo, če ga on ne bi zapelo, on sam pa mo vrožo srečo, če obleži in nemre dale, gvišno što dojde, kej ga pod streho spravi. Podne je, hodmo, Ženice so se razišle in tudi jaz sem poletel domov.
PoberKi.
Kvaterni teden je kaplan hodijo po béri. Dosti žalostno, da akademično izobražen mož v sedanjem stoletju še beračiti mora, pa :
Tak nekdaj je bilo,
Še zdaj tudi je,
Ljudje se menijo,
A šege pa ne.
Kraj naših cest in potov je nakupičenih drv in šibja, da se je težko ogniti. Dasiravno take reči kraj javnih potov ležati ne smejo — pa kaj se hoče
Tak nekdaj je bilo, i. t. d.
Pozno večer kantalaži stari puščavnik s težkim bremenom alkohola skozi Središče. Pokrpan je kak Jurinova streha v lici črleni kak luk, alkohol ljubi kak kaj na sveti, čeravno ga dostikrat v grabo vrže, da vse štiri kvišku drži kak Mastenove kola na Vuzem. Skobaca se z grabe, zahuška in zapopevle:
Tak nekdaj je bilo, i. t. d.
Da se na prižnici pošteni ljudje črnijo, po fari neti srd in sovraštvo, da mladi kaplani dekleta pozno v noč v privatnih hišah zabavajo.
Tak nekdaj ni bilo,
Zdaj žalibog je,
Kaplani učijo,
Nas vere nové.
J
j Soseda.
A.	Sosed ! si že slišal, da so zločince na Kogu
dobili. Mati je svoja sinova nahujskala, naj očeta ubijeta in v mlako vržeta.
B.	Kaj pa je komisija pri ogledu mrtvega rekla?
A.	Da se je v mlaki vtopjo.
B.	Zdaj se pa bo sodnijsko dokazalo, da je bil
ubit, potem še le v mlako vržen. Kako se „bo to vjemalo ?
A. Čista dobro. Po protokolu komisije se je zdravniško dokazalo, da se je Krlejt pred smrtjo vtopil — po sodnijskem dokazu pa po smrti. Naj bo kak hoče — vtopil pa se je vsikak.
Tečaj.
Oča Franc: Sosed, ti gotovo znaš, kam so se naš „kaplan včeraj odpeljali.
Jožko: Še ne znaš — v Ljubljano.
Fr.: Po kaj pa?
J. : Z Medencem na nekši tečaj. Pravijo, da vse to, kaj ga učijo, nemre prav vred spraviti, tam v Ljubljani bodo mu to napravili.
Fr.: Zakaj pa to Micike ne učijo, ona je bolje pametna, bi si vse to bolje zapomnila. Z njoj bi naj šli v Ljubljano.
J. : Tudi ona se to uči, pa za ženske bo drugoč.
Novosti.
Obrež. Jaka : Kak je to, da Sršen nisi v nedeljo k nam na zborovanje prišel — bi se pa če-meril, če bi čul, kaj smo sklenoli.
Sršen: Kaj pa dobrega in koristnega.
J.: Naš kaplan so nas naravnali, da bomo prosili, kej dobimo v Obrež žrebce, znaš cesarske. Delali bodo na to, da dobimo na našo žrebčarno še žmečiše žrebce kak je mate vi v Središči.
S.: To je lepo
J.: Pa še več. Tudi bikarno bomo imeli, kjer bodo še lepši biki kak so vaši, čista novo pleme nam bodo spravili. Te pa bomo meli vse tak kak vi.
Ločitev.
Zakonska se ločita. Po ločitvi pride sosed k ločencu, najde ga pri topli peči poleg svinjske pečenke in litr vina žalostno sedeti, smili se mu in on ga tolaži rekoč : Ne žaluj po ženi, dragi sosed, in pozabi jo. Jokajé mu sosed odgovori: Jo bi že pozabil, pa tistih jezerink, zavoljo kte-rih sem je ženil —, ne morem.
V krčmi.
A.; Zdrav mi, Sršen, ti kaj tekne pijača? Doma sem te iskal, pa tam zozvedel, da si tu — nekaj bi te rad vprašal.
Sršen : Kaj takega, le povej.
A.: Bolj tiho govori, morebiti je zopet tisti gospod z Ormoža na dom prišel, če naju čuje, bova v „Štajerci*.
Sršen: No, pa naj. Ali se ti Štajerčevih čenčanj tako bojiš? Tega nikomur ne povej, da se ne osmešiš.
A. : Zdaj pa me poslušaj. Bi mi li hotel Slovenskega Gospodarja in Stražo posojevati, v zameno bi ti jaz Štajerca dal.
Sršen : Povej mi pametno besedo, zakaj da imaš „Štajerca“.
A.; Tisti učen gospod v Ormoži tak lepo v atajerci piše od Središča; zadnjič je povedal, kak bi naši občinski očetje gospodariti mogli, da ne bi zafurali.
Sršen : Paj ! če se bodo po njegovih naukih ravnali, te bo slabo, on ti ne zna prav furati, je v Gradci že dvakrat zafural, tretjekrat pa ne upa gor, da ne bi do kraja prevrnil.
A.: To ti je drugači. Tista prevelka nemščina mu do Gradca tak glavo zmeša, kaj tam ne zna pha reči. — Drugače je pa učen gospod in poglej ga, kak še bahato hodi — kak naš kokot po gnojišči,
Sršen: Pamet je žamet, zato nekaj drugo.
Novo leto.
Res smešen je človek na tej Gospodovej obli. Na staro leto zvečer zbirajo se ljudje navadno v gostilnah, pričakujejo tam z navdušenjen: novo leto in ko odbije polnoč, nastane veseli hrup, vse pozdravlja — veselo novo leto. In novo leto?
Komaj se zjutraj zbudim in krmežljave oči obrišem, že so čestilci tukaj — seži v žep ; obrtniki in upniki pošljejo račune — plačaj; uprav-ništva pridevajo svojim časnikom položnice — pošlji; razna društva te z lepo pisanimi vabili v vznešenih besedah vabijo na občne zbore in zopet vzemi svojo že onemoglo mošnjo in — poravnaj udnino; si obrtnik, dobiš od davčne oblasti plačilni nalog obrtnega davka za četrtletje naprej, dasiravno ne veš, če doživiš dan sv. Genovefe. Od vsega tega imaš pa le nekaj cifràstih razglednic in po trgovcih ti poslanih raznoobličnih stenskih koledarjev in to naj bi bilo srečno in veselo novo leto. In kmet?
Kmet pa kmetu žulje toži,
Zlato staro dobo hvali,
Ko več kupil je po groši,
Kak bi zdaj forinti zdali.
Z vsakim letom nove muke,
Z vsakim dnevom nove tuge,
Višji davki, slabše cene,
Kmeta to v uboštvo žene,
Po pisarnah roj gospode.
Ki pravico nam delijo,
V borih kebre zdaj sledijo,
Zdaj v goricah uši love.
Delati le nikdo noče,
Šake vsakega bolijo,
Daj pravični neba Oče,
Voljo k delu da dobijo.
Strašilo.
Se tema stori.
Iz hiše hiti
Na Grabah mladi gospod Palico vihti,
Veselo smeji,
Kje neki nocoj bo pohod?
Na okno rahlo Potrka s palco,
Pri hiši ob cesti stoječi;
Se vrata odpró,
V	pozdrav da roko,
Le pustimo v rajski ga sreči.
Ne dolgo potem Primaha že sem Do hiše z zelenjem ovite,
Tu Čuk se zglasi,
Mu v krilo zleti,
Nakane zdaj kujeta zvite.
Vsak s poti mu gre,
Če sreča z njim se,
Črti poštenjak to strašilo Ki čuk ino še —
Najljubše mu je Ob temnih nočeh v razvedrilo.
Tak leto že dni
V	ponočni temi Je videti naše strašilo,
Kak dolgo še bo Strašilo mlado Po naših cestah hodilo?
Opazk^.
Da v Gorjem gaji se je pelo In rajalo do rane ure,
Povzročila je naša godba,
Ki „narodne“ le izvajuje.
Ti vidiš cevi nepokrite Po cestnih jarkih tu ležati,
Te hoče nekdaj — bod uverjem, Cestni odsek naš zakopati.
Zastavo veteransko dela Neznana tvrdka že več let,
Prej da gotova bo nas vzela Pol udov smrt na uni svet.
Je lepo, s konji da trguješ,
Še z voli ino kravami,
Vso hvartanje pa tvoje — čuješ —
S tujci v resnici častno ni.
Kakšne bi naše ceste bile,
Če prodec mogli bi kupiti,
Ko manjka zdaj ga na vseh potih, Čeravno je zastonj dobiti.
Kaj mär, če Trnava pretrga Obrežje svoje v Šibji staro.
Kaj ne gospodje? da imela Pot krajšo bode v tiho Dravo.
Da so okrajne ceste slabe Kaj je cestarjem našim zato.
Po leti je neznosno praha,
V	jeseni in v spomlad pa blato.
Vse toži, da deževje brani Pridelke pod streho dobiti,
Najbolj goriški gospodarji.
Da jim bo kislo vino piti.
So kažipoti prenovljeni,
Vsi lepo beli, kak je kreda;
Kdor se ne ve kam obrniti,
V	prikletju naj si jih pogleda.
Nam žal gospoda je, da svoja Premenil dobra vsa načela,
V	starosti da on odobruje,
Mladičev gida mrzka dela.
V	resnici težko naučiti,
Ko v šoli verski je poduk,
Deco, da znala razločiti,
Kaj Sokol je in kaj je Čuk.
Nam praviš, da za mesta častna In za naslove tebi ni,
Pa vedno snuješ društva razna In rad jim načelkješ ti.
Razna stara vina dobil
V	krčmi naši boš prav drago,
Če te okus ne bode zmotil,
Da ena pipa vso to blago.
Neznosno mene boli glava,
V	gostilni v dimu če sedim,
Prijatelj, klinček tvoj pomaga,
Če z njim si glavo naharim.
Zimino vničile so miši,
Nam polki vso zeljad vkončali,
Še bero daj in plačaj davke,
Ne vem kaj bomo v zobe djali.
Koljko za slavnost v Gorjem gaji Porabili so raznih čevljev,
Se čudil boš, kak hitro vidiš Račune naših štacunarjev.
Nek modrijan je bil iztuhtal,
Kaj vse bi moglo se zgoditi
V	Središči — to pa ni pogruntal,
S čim bilo to bi poplatiti.
Zakaj v Steničjaku je cesta Blatna, da ne moreš z mesta,
Sosed bode ti razložil,
Ki blato nanjo je navozil.
Ni treba v Šalovce je ceste,
Lesenec trdi vse povsod,
Ko gre domov zvečer — saj veste — Preozka mu je vsaka pot.
Nova odredba.
Šolski svet je ukazal, da morajo šolske sobe gospodov nadučiteljev če ie mogoče na severno stran ležati. Najbrž raditega, da bi toplomer poleti redkokedaj postavne stopnje za vročinske počitnice kazal.
Shod na Grabah.
Bila je nedelja, klerikalci so napovedali shod. Središka trojica je tekala od hrama do hrama (še k maši ni šla) in nagovarjala ljudi za shod. Naši Medjimurci so šli in ž njimi še eden naših. Kako je njega med njimi sram bilo, tak
sem se jaz čudil. Ni ga grivalo, da je šel na shod; pravi, da je mislil od dr. Korošca kaj pametnega slišati, pa nasprotno. Pravil je na shodu, da klerikalci tukaj že klobuk imajo, le pantelc še jim manjka, pa tudi tega hočejo imeti. Sram me je bilo, dr. Korošec je mislil, da ima same bedake pred seboj, ki take otročarije verjamejo, pameten človek, če ide enkrat teh ljudi poslušat — ne gre nikdar več.
25-letnica gasilnega društva.
Lepo slavnost smo imeli. Predvečer napovedana je bila bakljada. Nestrpno sem čakal večera, ker še tega videl nisem. Na dolge droge privezali so napihnjenim mehurjem in kratkim žakljičem podobne pisane reči, vtaknili noter sveče in hajd v procesijo z godbo na čelu. Mahnili so po bregi in vstavili se pred mojim domom, kjer je godba lepo polko zaigrala. Neskončno razradostila me je ta čast, da meni prvemu igrajo, užalili pa so me godci, ker so mi vsi pri igranju hrbet obrnili. Temu robatemu nastopu godcev se ne čudim, ker so bili sami klerikalci. Zaprl sem okno, nisem jih poslušal več in legel v postelj. K banketu so me pozabili povabiti in moral sem doma »slive sušiti*. Zvečer na veselici v Gorjem gaju snidel sem se pa s svojim „dopelgengerjem“, Steri mi je zelo zanimive zgodbice od svojih bregov povedal. Jaz jih ne povem, bode je že on pri priliki neki zafiičkal.
Sanje.
Na prvo adventsko nedeljo obiskala me je sestra Osa, kteri sem se čudil — dasiravno je že »linijo pasirala*, še je vedno živahna in vesela. Take so že navadno počasne in sitne kak naša hauptmarinarica, od katere komaj besedo dobiš in še tisto počasi in debelo, kakor bi iz soda prišla, morebiti samo napram liberalcem, kterih za živega vraga ne trpi. Pa vrnimo se k sestri Osi. Povedala mi je, da se je sv. Andrašu postila, naj bi ji v sanjah bodočega ženina pokazal, ta pravi mi, da ga je v sanjah vidila, ravno tisti je bil, ki ga je pred letom srečala in še zdaj se % veseljem spominja, kak ljubko jo je pogledal. Smejal sem se ji, a ona živo prepričana, da je to resnica, mi reče: Posti se ti sv. Tomažu in kaj se ti tisto noč sanja, se bo zgodilo. Kakor obljubil, sem tudi storil, postil sem se in po noči se mi zesanja, da naš kaplan odide, da sem bil v farovžu, ko so se klerikalci poslavljali in kaplan jim je pravil:
Ne žalujte zvesti moji,
Le vstrajajte v tem hudem boji,
Od vas se moram zdaj ločiti,
Nemira delat drugam iti,
Zdaj pa roko:
Da srce zvesto kakor zdaj itd.
Družbenici pa glas trepeče,
Kaplanu pri slovesu reče:.
Kaj bomo reve me začele,
Ko vas ne bomo v sredi ’mele.
On ganjen —• ji tako le pravi:
Naj vas odhod ne zvrtoglavi,
Vse morate se omožiti,
Tak našo stranko utrditi.
Zato vi zvezarje pustite,
Se z liberalci omožite.
Za našo stranko jih dobiti Mora vso vaše delo biti.
Ona:
To me ne moremo storiti,
Tak proti Bogu vse grešiti,
Ker zakon hočejo razdreti In brez vere še živeti.
On:
Smešno! — to mi le govorimo,
Da našo stranko vkup držimo,
Liberalec ni brez vere,
Tak kak jaz on v Bòga verje,
Zakona ti ne razdene,
Ki ga v cerkvi s teboj sklene,
Druge žene vzel si ne bo,
Složno živel bode s tebó.
Zdaj pa:
Adijo! le zdrava ostani,
Poslednjič mi seži roko.
Prebudil sem se, radoveden, ali se obistiniti moja sanja. Žal bi mi bilo gospoda, ki me po večerih s svojimi skrivnimi pohodi prijetno zabava.
Hvaležnost je plača sveta.
„Gospod šef! Danes je minilo ravno petdeset let, kar sem pri vas v službi!“
„A tako! Kaj ne, prišli ste se mi zahvaliti, da sem imel tako dolgo potrpljenje z vami.*
Izgubljena je
od peka prek velike ceste srebrna verižica z nemškim trakom, na katerem visi kot privesek svetinja s podobo Bismarka. Ktera poštena duša jo najde, odda naj isto lastniku hiš. št. 161 proti mastni nagradi.
za slavnostne in sprejemne govore Centrali.
Kratek poduk
dobi se mehko vezan pri
Dekoradie lokalov za plese in druge —m ** nfi	slavnostne prireditve najlepše in najceneje oskrbi	Bregljanec.
NaVO^Sta kako se z navdušenjem pri-stopa k raznim društvom, daje brezplačno in radovoljno Kritik iz brega.
Pojasnila rabi fijää "Tri zdavania pa samo
dve ženi
vezan dobiti pri
• 9
Roman iz sedajnega stoletja brez podob je trdo
Čaplancu.
Crii If A težke s polnim trebuhom vedno sveže se dobe v Strasburgu pri Središči.
Rudeča knjiga
ali poduk mladini, česar še ne vé in tudi ne bi vedeti smela, dobi se v škofiji v Ljubljani.
za razne moderne stavbe lahko tvokfic vidiš pri Perutninarju ml.
° P°S°i>k >n cenah prepo-vedane paše daje Rubin.
f amo za kolekturno zrnje zozvédo se pri
vcnc	paromlinu.
poučna knjiga, kako se pišejo prošnje za stavbena dovolila in za domovinsko pravico v občini, je brož. za dobiti pri	Kapeli.
Spisovnik
Proračuni
pri
in načrti železnice Ormož-Ljutomer leže na ogled ormoški postaji.
Poučna
kako se novinec na tiho,
mirno in dobro marjašenje navaja, je za kupiti pri	Saridorü.
Mlalfffe v najem da občina Š... pod sle-
H pri mi nnomii • I. Naie
dečimi pogoji: I. Najemnik mora biti klerikalnega mišljenja. 11. Na svoje stroške isto ograditi. 111. Ribe tam vlovljene samo o postnih dnevih prodajati. IV. Polovico dohodkov dati občanoma P. in K. za agitacijske namene.
	n		PARNI KOTIL ki temeljito izkuha in uniči lažnjive			
			napade in zaviianla klerikalnih listov, kupi za vsako ceno			
	y		SREDIŠKI SRŠEN		J	
Naročajte in širite .NARODNI LIST' Prinaša zanimive povesti, lepe poučne spise iz vseh strok človeškega znanja, najnovejše novice iz vseh krajev ter je zvest branitelj narodne in kmečke misli!
Tiska Dragotin Hribar v Ljubljani.
Založil in izdal konzorcij veselih ljudi v Sredičču.