POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI KNJIŽEVNOST mesečnik za umetnost in znanost L. II. 1934 SEPTEMB. VSEBINA: RADO JANČAR: TEHNOKRACIJA / PETER ZDOVC: SEMENJ BELIH SUŽNJEV / IVO BRNCIC: SIN / VLADIMIR MAJAKOVSKI: MEHIKA (ODLOMEK IZ KNJIGE »MOJE ODKRITJE AMERIKE«) / BRATKO KREFT: SKOK SKOZI OKNO (ŠTUDIJA ZA »MESTO OB KANALU«. KONEC) / RUDOLF ROJC: PESEM IZ NOCI / BRATKO KREFT: FRAGMENT O MAJAKOVSKEM / THEODOR PLIVIER: V GOZDU PRI COMPIEGN E-U (ODLOMEK IZ ROMANA) / JOŽE SLOKAN: NOVOSTI NA KNJIŽNEM TRGU SLOVENSKE MLADINSKE LITERATURE / LB.: A. CESAREC: BJEGUNCI / NATEČAJ DRAMSKEGA ŠTUDIJA NAR. GLEDALIŠČA V ZAGREBU I ^Rednik bratko kreft Vestnik ..Enakosti" iz Jesenic Iz zgodovine razpusta jeseniške »Svobode«. Prva okrožnica (Dalje): V letošnjem letu se je pa delo v podružnici na novo poživilo. Novo izvoljeni odbor je šel s podvojeno silo na delo, dasiravno je naletel na najmočnejše ovire. Izjave gotovih centralnih odbornikov, da novi podružnični odbor ne bo od centrale priznan, so prinašale v podružnico nervozno stanje. Napetost se je še povečala, ko je bila na kongresu odvzeta pravica besede, dasiravno je bil soglasno izvoljen kot naš zastopnik. Vzrok temu so bile takozvane »javorniške demonstracije« p roti osebi predavatelja s. Štuklja, kjer je nekaj naših članov demonstrativno zapustilo njegovo predavanje. Oni so pač mnenja, da njegova predavanja ne odgovarjajo njegovemu dejanskemu udejstvovanju. Izrecno pa naglašaino, da vlada v naši podružnici demokracija, ki omogoča članstvu svobodno presojo in mišljenje o delovanju posameznikov v dobrobit proletariata. Članstvo tudi odločno obsoja nesodružno in naravnost uničevalno delo centrale z okrožnico proti izdani Čufarjevi knjigi »Februarska noč« in proti njemu samemu, o katerem vemo le to, da je z vso požrtvovalnostjo sodeloval pri Svobodi in pri naši podružnici. Zato je vse graje in obsodbe vredno postopanje verifikacijskega odbora na letošnjem kongresu, ko je ta po nalogu centrale predlagal, da se gotovega dela našg delegacije obče ne prizna. Verifikacijski odbor je s tem prekoračil vse meje, zlasti v marksističnem smislu, kajti s tem njegovim predlogom se je pogazila volja članstva in se tako že izrekla obsodba naše podružnice. Posebno pa se čudimo kongresu, kako je mogel sprejeti ta predlog. Naravnost nedopustljivo pa je, kako je kongres sploh kot neki socialistično vzgojni zbor mogel dopustiti centralni upravi, da je ob navzočnosti zastopnika politične oblasti v vidnem nasprotju z jeseniškim delovanjem blatilo našo delegacijo in ji denunci-jantsko podtikalo levičarstvo. Na sestanku naše podružnice dne 31. marca 1933. je naše članstvo vse navedene stvari spontano obsodilo v svrho pravične obrambe odločnih ukrepov. Sledila je izključitev Cvetka Kristana, ker se je članstvo prepričalo o njegovem, podružničnem in splošnem kulturnem gibanju neiskrenem delovanju. Na sestanek pozvani predsednik s. Štukelj je pri tem odšel, ne da bi podal poročilo, radi katerega je bil pozvan in kar mu je dnevni red tudi omogočal. Ker nam je bila na kongresu vsaka beseda vzeta, vam v obrambi za pravično vršitev naših dolžnosti za proletarsko kulturo s to okrožnico sporočamo naše stališče in Vas sodružno pozdravljamo. (Podpisi.) Druga okrožnica. — Vsem podružnicam »Svobode« v Sloveniji. — Splošni gospodarski in konzumni zadrugi r. z. z o. z. in podr. Saveza me-talskih radnika Jugoslavije — Jesenice. — Dragi sodrugi in sodružice! K naši okrožnici od 4. aprila 1933. si po soglasnem klopu odbora dovoljujemo sporočiti vsem sodrugom in sodružicam po Sloveniji, da je bila naša podružnica Svobode — Jesenice takoj po odpošiljatvi naše okrožnice od strani centralne uprave Svobode v Ljubljani razpuščena. Za komisarja upravitelja inventarnega imetja pa je bil postavljen Jeram Martin, član razpuščene podr. Ostali člani razpuščene podružnice, zavedajoč se svojih proletarskih pravic in dolžnosti in svesti si, da centralno vodstvo Svobode namenoma briskira jeseniško proletarsko vzgojno socialistično delo in voljo — niso klonili; nasprotno, napravili so odločen protest s teni, da so se zbrali v novem društvu »Enakost« (Delavsko kulturno društvo »Enakost«, Jesenice), ki jim bode le v nadomestilo razpuščene podružnice »Svoboda« Jesenice. Oblast njegovo osnovanje m prepovedala. Centrala Svobode do danes še ni mogla obnoviti svoje podružnice po svoji volji, dasiravno je v ta namen zamenjala inventarnega Rado Jančar: TEHNOKRACIJA Svetovna, posebno pa ameriška javnost v poslednjem času mnogo razpravlja o vpfašanjih, ki so zvezana z novim tehnično-socialnim »pokretom«, ki ga poznamo pod imenom, tehnokracija. Voditelji te struje trde, da so jih njihova znanstveno-tehnična raziskavanja privedla do takšnih zaključkov, da morajo vsi ostali družbeno-politični sistemi, kakor so kapitalizem, socializem, komunizem, fašizem, imperializem itd. odstopiti svoje mesto novemu družbeno-fijozofskemu in. tehničnemu sistemu — tehnokraciji. Kaj Je bistvo tega novega »nauka«, ali je ta nauk sploh količkaj re-Ben, v kakšnem razmerju je ta novi »sistem« do drugih socialnopolitičnih sistemov, kakšno je stališče poedinih družbenih razredov proti temu novemu odkritju meščanskih laži-učenjakov so vprašanja, ki se brez dvoma vsiljujejo slehernemu zaved-nemu bralcu, ki sliši ali bere o tehnokraciji ,in tehnokratih. Poizkusili bomo odgovoriti na ta vprašanja. I. Govor številk in dejstev. Tehnokrati so celih 10 let skrbno raziskavali 3000 vrst blaga, ?Jih proizvodnjo, izgubo energije, produktivnost delavca, njihovo ^menjavo, cirkulacijo in uporabo. Rezultate tega raziskavanja so objavili v knjigi »The Energy Survey of Northern America c. Smisel teh rezultatov je v zaključku, da hitrost tehničnega napredka daleč presega razvoj kupne moči prebivalstva. Tak raz-v°j ne vodi samo do stalnega povečavanja brezposelnosti, temveč tudi do zastoja v razvoju tehnike. Navajamo nekaj številk in dej-^ev, ki so prišle na dan ob priliki svetovnega razpravljanja o 'ehnokraciji. Leta 1929 je 205.640 delavcev, ki so zaposleni v ameriških °varnah čevljev, izdelalo 365 milijonov parov čevljev, t. j. vsak aelavec je izdelal na teden 35 parov. Ker pa ni toliko konzumen-0v> nastaja vprašanje, kaj bo s temi delavci, kaj bo s to indu-8trijsko panogo, ki se bo brez dvoma izpopolnjevala zmerom bolj. Leta 1929 je izdelalo 2730 opekarn z 39.000 delavcev v Ame-riki 8 milijard opek. To količino pa bi izlahka izdelalo 6—7 mo- dernih opekarn, ki Bi vsaka zaposlila 100 delavcev. In kaj bo z ostalimi? . .... Če bi prepustili proizvodnjo moke v Ameriki najmodernejšemu mlinu v Mineapolisu, — pod pogojem, da se izkoristi celotno proizvodno kapaciteto tega ogromnega mlina —, potem bi lahko 17 delavcev z enoletnim delom zadovoljilo potrebe Amerike po moki, 27.000 delavcev pa, ki jih dandanes zaposluje ameriška mlinska industrija, bi bilo vrženo na cesto v naročje lakote in smrti. V okrožju Mesaba je 1. 1929 en delavec proizvedel 20.000 ton železne rude, ostalih 28.000 rudarjev pa v istem letu 75,000.000 ton. Kaj bo s temi 70.000 rudarjev, če bi način proizvodnje iz Mesabe prenesli in uporabili v drugih rudnikih? Na podlagi podatkov T. G. Tryon-a (citirano po Pfeifferju: »Erlosung durch die Maschine?«) se nesorazmerje med porastom energetskih sil, proizvodnjo in prebivalstvom zemeljske krogle stalno veča. Če vzamemo kot 100 stanje iz 1. 1899, potem so energetske sile (v uporabi) znašale 310, proizvodnja 260, prebivalstvo pa samo 155. Po računih tehnokratov polovica brezposelnih v Ameriki nikoli več ne bo našla zaposlitve, in to niti v slučaju prebroditve današnje krize. Kajti, povdarjajo povsem pravilno tehnokrati, tudi tovarne, ki bi obnovile delo, bodo uvedle nove stroje, novo izpopolnjevanje proizvodnje in morje nezaposlenih bo raslo znova. Za leto 1934 prerokujejo tehnokrati, da bo samo v severni Ameriki 25 milijonov brezposelnih. Po podatkih tehnokratov se je industrijsko izkoriščena človeška sila povečala v poslednjih 100 letih polnih 9 milijonkrat in od tega v poslednji 30 letih — 8.866.000 krat. To so številke in dejstva ene vrste. Tehnokrati se opirajo tudi na številke in dejstva drugačne vrste. Tehnokrati povdarjajo tole trditev: »Bogastvo sveta sloni na njegovih dolgovih.« Kdor je bogat, ta je upnik. Tehnologija se razvija s tako hitrimi koraki, da postajajo podjetja zastarela, še preden so pričela obratovati. Tehnokrati navajajo primer tvrdke »Insull« v Chikagu, ki je 1. 1903 naročila turbino, in jo je morala že 1. 1909. zavreči kot »zastarelo«, procenti in amortizacija za to turbino pa se računajo in plačujejo še danes. Nemški inže-njer Pfeiffer takole formulira ta kapitalistični circulus vitiosu^: »Še preden so resnično plačani stari dolgovi, se že delaj"o novi. da bi bilo moči »držati korak« ... Izposojajo si. da bi zaslužili-Da bi lahko plačali procente za stari dolg, delajo nove dolgove, zaslužijo, spet plačujejo procente na procent in na dolg itd.« Rezultat takega razvoja je gigantski porast privatnega i*> javnega zadolžen ja. Po računih tehnokratov dosegajo industrijski dolgovi Severne Amerike fantastično vsoto 218 milijard' dolarjev. Samo procenti za te dolgove požro polovico celotnega nacionalnega dohodka Amerike. Tehnokrati navajajo številke, in dejstva, ki slikovito rišejo parazitstvo današnjega družbenega sistema. Ne skrivajo pred javnostjo resnice, ki je bila poznana že pred njimi, da namreč tovarnarji ne uvajajo novih strojev zategadelj, da bi olajšali delo svojim delavcem ali zato, da bi napravili blago cenejše, temveč zato, da povišavajo zaslužek. Številke in dejstva, ki jih navajajo tehnokrati v tej smeri; samo znova dokazujejo pravilnost metod in nazorov tistih velikih socialnih mislecev, ki so te resnice odkrili že pred petdesetimi, šestdesetimi leti. Moda sodobne industrije je standardna masovna proizvodnja. Stare modele strojev zamenjavajo z novimi edinole tedaj, če je zagotovljeno povečanje masovne'proizvodnje, t. j. povečanje zaslužka. Če tega ni, potem niti en sam industrijalec ne uvede novega stroja, pa naj bo še tako sodoben, moderen in boljši. Prav tu se izraža parazitska vloga sodobnega sistema. Nemški inženjer Pfeiffer navaja štiri primere tega parazit-stva: 1. proizvodnja električnega stikala iz neke vrste fosfornega brona, ki ima to lastnost, da še z uporabo ne izrabi skoraj * nič. Teh stikal ne bi bilo treba menjati celih 50 do 70 let. 2. proizvodnja rezil za stroje za britje iz tako imenovanega vidia-metala (posebne vrste jeklo). Ta rezila bj trajala 60—80 let. Pfeiffer odkrito priznava, da industriji niti malo ni na tem, da *»> proizvajala te predmete iz omenjenega materiala »ker bi v štirih tednih zadovoljila potrebe sveta po stikalih in rezilih in bi Potlej, lahko zaprla vrata svojih tovarn«. 3. proizvodnja neke vrste kitajske bombažne rastline (Boeh-nieria nivea), ki lahko daje ob ugodnih klimatskih pogojih 2 ido 3 žetve na leto, vsaka žetev pa daje pp količini desetkrat več bombaža kakor navadne bombažne rastline. Mimo tega je tudi kakovost bombaža iz te rastline mnogokrat višja kakor kakovost navadnega bombaža. Ali te rastline ne sade in je ne uporabljajo za industrijsko kulturo, čeprav je poznana v znanstvenem svetu. 4. obstoji dodelan načrt avtomobila iz jekla, ki ne rjavi, čigar trup ima obliko, ki najboljše premaguje zračni upor ih ki ima Premične osi. Ta avtomobil bi lahko prenesel 500—600 km neprestane vožnje in bi bil potem še prav tako uporaben. Proizvodnja tega avtomobila je za 50 odstotkov cenejša, kakor je cena luksuznega avtomobila. Ali vendar se niti en sam tovarnar ne loti proizvajanja takih avtomobilov v serijah. Zakaj? Ker bi bile Potem v dveh, treh letih zadovoljene vse potrebe sveta po avtomobilih in bi potlej morali pozapreti vse tovarne avtomobilov. In ffeiffer vprašuje: »Kaj bi pa bilo v tpm slučaju s profiti, akcijami, delavci (kakor da se zanje kdo briga) in tovarnami?« Navedli smo nekatera dejstva in številke, ki jih jemljejo teh-, . nokrati za osnovo svojih zaključkov. Razlago teh dejstev bomo, ctali kasneje. Preidimo k tolmačenju zaključkov tehnokratov. l* II. Bistvo tehnokracije. Ko so opisali te in takšne nenormalnosti današnjega družbenega sistema in uporabljanja strojev v danih odnosih proizvodnje, prihajajo tehnokrati do naslednjih zaključkov: 1. Kupna moč človeštva strašno zaostaja za porastom proizvodne kapacitete sodobne strojne industrije. 2. Nadaljni razvoj tehnike bo stalno zviševal milijonsko vojsko permanentno nezaposlenih, s tem pa trpljenje in tegobe celotnega človeštva. 3. Negativne strani uvajanja zmeraj novejših strojev v pro-• izvodnjo bodo kmalu pričele prevladovati nad pozitivnimi in tako se bodo stroji izpremenili iz sredstva napredka v vzrok bede milijonskih množic. 4. Današnja družba, ki sloni na načelu zlate veljave, ne more s svojimi cenami ugotoviti prave vrednosti poedinih vrst blaga, zakaj sodobne cene ne določa samo količina porabljene energije, ki je potrebna za proizvodnjo blaga, marveč takisto kreditni od-nošaji, kar vse peha človeštvo v naročje smrti od dolgov. Izhajajoč iz teh zaključkov predlagajo tehnokrati preureditev današnjega gospodarsko-družbenega sistema po teh-le načelih: 1. Uvedbo 16-urnega delovnega tedna. Vsak zdrav človek sme delati samo 20 let, od svojega 25-ega do 45-ega leta. Tako bo izginila brezposelnost. Delovni dan se bo v zvezi z razvojem tehnike skrajšal še bolj. 2. Zamenjava zlate enote, zlatega tehtanja denarja in sedanjega principa cen z enoto energije. Vrednost slehernega proizvoda se bo merila po količinah energije, ki so bile porabljene za njegovo proizvodnjo. Vsakdo, ki dela, in slehernik pred 25-tim in po 45-tem letu bi imel talone (karte) enot energije, ki bo zanje lahko dobil vse, česarkoli po potreboval. 3. Uvedba načrtnih principov v proizvodnjo in porazdelitev dobrin. 4. Predaja vodstva celotnega državnega gospodarskega, so-cialno-političnega življenja izbranim tehniškim specialistom, ki naj bi imeli diktatorsko oblast (odtod izraz »tehnokracija«). 5. Zgraditev in razvoj gospodarskega življenja Amerike po načelih ekonomske avtarkije. To so torej zaključki in predlogi tehnokratov, ki smo jih prosto ponovili. lil. Ocena tehnokracije in tehnokratov. Predvsem je treba ugotoviti, da zaključki in predlogi tehnokratov vsebinsko ne predstavljajo popolnoma nič novega. Čeprav so Amerikanci, niso tehnokrati razen predloga, da se preda vsa ekonomska družbena oblast v roke diktaturi tehnikov, odkrili nobene »nove AmefSke«. Z ekonomskega stališča (ekonomsko-socialno jedro njihovega nauka) je tehnokracija poizkus, najti izhod iz protislovij in težav sodobnega družbeno-ekonomskega sistema, ki so danes očitna že vsemu svetu, s pomočjo ohranitve sedanjih odnosov v proizvodnji plus uvedba poedinih socialističnih oblik in zahtev. Jasno je namreč, da izvirajo zahteve po uvedbi načrtnih principov v proizvodnji in porazdelitvi dobrin in zahteve po progresivnem skrajševanju delovnega časa iz socializma. Tisto pa, kar je glavno v nauku tehnokratov, niso te socialistične zahteve, temveč poizkus, prikriti ohranitev poglavitnih odnosov v današnjem sistemu proizvodnje (oddelitev nosilca proizvodnje od proizvodnih sredstev) z uvajanjem poedinih socialističnih ukrepov in z reklamo za nekatere utopistične sanjarije (zamenjava zlate veljave z energetskim merilom, diktatura tehnikov in podobno). Socialni smisel tehnokratskega nauka je v tem, da hoče nezadovoljnost človeštva s sodobnim družbenim sistemom, nezadovoljnost, ki se širi zmerom bolj tudi v klasični deželi kapitalizma — Ameriki, izkoristiti kot odbojno desko, ki bi dala tej nerazpoloženosti drugačno smer, kakor pa je tista, proti kateri teži sedaj. Na ta način je treba raztolmačiti dejstvo, da tehnokrati neusmiljeno bičajo nedostatke današnjega socialno-družbenega sistema, da režejo njegovo telo, da bi pokazali rane, ki razjedajo njegov organizem — pri tem pa pazljivo in skrbno zanemarjajo glavni vzrok njegovih bolezni, izlečiti poedine rane, nočejo pa uničiti glavnega povzročitelja vseh bolezni in tegob tega sistema: privatno posest proizvodnih sredstev. Značilna je zahteva tehnokratov po ekonomski avtarkiji Severne Amerike. To zahtevo povdarjajo takisto vplivni krogi ameriških bankirjev in kapitalistov okoli sedanjega predsednika Roosevelta. Ekonomska avtarkija (t. j. gospodarstvo, ki bi bilo omejeno zgolj na severno Ameriko in brez zveze z gospodarstvom ostalih dežela, tako rekoč »kapitalizem v eni sami deželi«) je danes v skladu z interesi odrejene skupine ameriških kapitalistov. Ni izključeno, da imajo predlogi tehnokratov nalogo, »izvirno« in »znanstveno« opravičiti težnje te skupine za zvečanjem njihovih zaslužkov in profita. • Poedini predlogi in zahteve tehnokracije so s stališča ekonomskih ved docela utopistični. Primer je zamenjava zlata kot merila vrednosti z energetsko enoto. Za uresničenje tega predloga hi bila potrebna korenita izprememba temeljev današnjega načina proizvodnje. Danes ima proizvajanje vrednosti namen,, pridobiti večvrednost. Dokler bo obstojal ta osnovni zakon in dokler ho gospodaril v proizvodnji, bo ekvivalent in merilo vrednosti kot ekonomske kategorije nujno zlato ali pa kaka podobna dragocena kovina. Ko pa bo ta zakon prenehal kot gospodujoči in osnovni zakon gospodarstva, potem se sploh ne bodo proizvajale nobene vrednosti več. Pojem vrednosti bo kot ekonomska kategorija docela izginil. Proizvajale se bodo edinole uporabne ^rednosti, t. j. dobrine in proizvodi, ki imajo uporabno vred- nost. Šele potem bo lahko izginilo zlato kot splošni ekvivalent. Merilo te uporabnih vrednosti pa ne bo nekakšna kalorijska enota, ampak enota porabljenega delovnega časa. Sploh je pa tudi s stališča meščanskih ekonomskih ved predlog o zamenjavi zlata z energetsko enoto znanstveni nesmisel. Zlato kot merilo vrednosti je pojav cirkulacije (zamenjave) dobrin. Vsi zakoni in vsi pojavi cirkulacije dobrin so organsko odvisni od zakonov, ki vladajo v sferi proizvodnje dobrin. Tehnokrati predlagajo korenite izpremembe v sferi cirkulacije (uničenje današnjega sistema cen in ocenjevanja vrednosti, uničenje dolgov itd.), ne dotikajo se pa principov in zakonov sfere proizvodnje, ki vendar narekuje sferi cirkulacije svoje zakone, že samo s tem pa tudi zlato in današnji princip ustvarjanja in nihanja cen, kreditne odnose itd. . Prav tako je utopičen predlog, predati vso ekonomsko in politično oblast izbranim tehničnim kapacitetam. Kdo je tisti, ki jim bo »predal« to oblast? Tehnokrati sami navajajo sto in sto primerov, kako kapitalisti zavračajo, ... Mary, tvoj oče je lagal, obupno lagal... To ti pravim zdaj, ko stojim vsa gola pred teboj, ko se zagovarjam, ker sem ti zapeljala ženinai Mary, oprosti tej starostni blodnji... toda ti ne veš, kako strašno mi je včasih za temi zidovi, kako si želim nekoga, kakor takrat, ko sem bila taka kot si danes ti. Milan mi Je prišel slučajno nasproti... zapredla sem ga v svoje mreže... nisem mogla drugače... Kriva sem pred teboj, toda nisem kriva Pred tvojim očetom. Jaz nisem prinesla bolezni v hišo, četudi priznam, da sem rada videla Ravniharja. Bil je dober človek, četudi je zapravljal denar in rad pil. Oče ti je povedal vse narobe... On je bil tisti, ki je prinesel nesrečo v hišo, in nihče drugi. Kdo Ve pri kateri ženski je iztaknil bolezen in z njo okužil mene, Rav-niharjevo ženo in ta Ravniharja... Bil je stTašno ljubosumen, ker je videl, da se razumeva z njim, toda prisegam ti, da med nama ni bilo nikoli nič več kakor poljubi... Oče ga je takrat obdolžil vsega, česar ga je mogel. Res je, da v blagajni ni bilo vse v redu. Ko pa je prišla še tista bolezen .., z ženo sta se obupno ®Prla, ker ga je pod očetovim vplivom dolžila tudi ona, da je nalezla pri njem... Obdolžitve so padale z obeh strani, dokler niso J^ašli nekega jutra generalnega ravnatelja mrtvega. Oče ga je prej-snji večer prisilil do izjave zoper mene, ker je tirjal od njega primanjkljaj v blagajni. Ravnihar pa ni mogel plačati... doma so živeli ves čas precej razkošno — in da si reši življenje, je pričal proti meni, lagal je, da je bil pri meni... da me je zape- « ljal... Trden značaj ni bil nikoli, toda ta laž mu je šla k srcu, da se je ustrelil. Sicer se ni ustrelil samo radi nje. Njemu sploh ni bilo nič več do življenja. Ženina ljubavna razmerja, njegovo pohajkovanje na popotovanjih... to ga je gnalo v obup. Jaz mu telesno nisem vračala ljubezni, četudi moram priznati, da mi je prirastel k srcu. Pri meni je bil krotek kot ovca in takrat, od najinega prvega poljuba naprej, ni pogledal nobene ženske več... V predsmrtnem pismu je izpovedal, da je lagal, ko je obdolžil mene in da vse nesreče ni kriv nihče drugi nego moj mož, tvoj oče. Tiran, svojeglavnež, trma, ki gre preko nas... Sinoči se je odpeljal v Beograd v spremstvu tvoje klavirske učiteljice, Milanove tete ... Vidiš, njemu je vseeno. Takrat po ravnateljevi smrti se je hotel ločiti od mene. Zdravnik dr. Lapajne mu je izstavil spričevalo, da je bolezen nalezel pri meni... Po Ravniharjevi smrti je bilo to lahko trditi, ker je bila glavna priča mrtva. Takrat sem napela vse sile, da sem pridobila zase Milanovo mater. Očetu sem rekla, da bom pri sodniji napravila takšen škandal, razkrinkala ga bom, da si ne bo upal več na svetlo... S tem sem ga ustrahovala. Škandala se je ustrašil. Jaz se nisem hotela ločiti, zakaj? Hočem ostati to, kar sem. Če že nisem srečna v svoji notranjosti, si hočem ohraniti vsaj svoj družabni položaj, ki ga imam kot soproga predsednika D. d. Železo... Vidiš, Mary, tako je in nič drugače. Tvoj oče je zvit lisjak, ki te je včeraj nahujskal proti meni, da bi zasigural sebe... To so njegove metode. Ko se bo vrnil, se bo naredil lepega in ne bo hotel nič več vedeti o tem .. .< Mati je govorila, govorila brez konca... Ponavljala se je, včasih spet olepševala svojo usodo in svoj greh, kakor je rekla, nato jo je spet prijel gnev zoper moža... Tako je šlo navzgor navzdol kakor pot preko hribov... Mary je že dolgo ni več poslušala. Obletavale so jo sence domače hiše, jok se ji je zaprl v notranjost, da je čutila telesno bol. Razgnati jo je hotelo. Skozi glavo so švigale podobe in misli; včasih se je zazibala hiša ..'. Spet se je prikazal robati obraz praočeta in sladki, dobrotljivi nasmešek njenega očeta... Moj bog, kaj bo z menoj, kaj bo z nami? To vprašanje se je ves čas ponavljalo v njej. Toda odgovora ni mogla najti. Nekaj je treba ukreniti, tako ni mogoče več naprej ... moj bog ... Zunaj je zbrnel mimo hiše avto. Na vrtu je zalajal pes .,. Nalahno je začelo deževati... Spodaj v sobi razjedajo črvi staro omaro, last pradeda... Povsod grizejo in razjedajo črvi, tudi njo razjedajo ... Mary ni vedela, kdaj je mati odšla. Ko se je za hip ozrla po sobi in začutila, da je sama, jo je spet zagrabilo tisto, kar jo je mučilo in preganjalo ves čas. Prej, ko je slonela ob odprtem oknu, jo je nekaj zazibalo in čutila je, kako jo nekaj vleče k tlom, doli na vrt... Tako se je ustrašila, da je odstopila. Bala se je, da se ne prevrne skozi okno, tako težka se ji je zdela glava. Zdaj jo je stresla samota. »Kako uradno se je pravzaprav izpovedala mati in kako plitvo v resnici! Zakaj me je zdaj pustila samo? Jaz ne smem biti sama, jaz se bom sicer ubila ... Groza me je teh zidov, sence strašijo, v ušesih mi brni škripanje črvov, ki razjedajo...« ... Šofer, ki se je zvečer vtihotapil k sobarici v posteljo, je drugi dan pripovedoval, kako je slišal zamolkel padec. Še pred tem je videl senco, ki je švignila mimo okna. Nato je začel pes divje lajati. Nekaj ni bilo v redu. Hitro se je oblekel in stekel na vrt. Pod oknom na gredi je ležala Mary in stokala. Poleg nje je stal pes in lajal. Mati je zagnala divji krik. Poklicali so takoj zdravnika. Obe nogi sta bili poškodovani in pretres možganov. Iz ust ji je tekla kri. Notranja poškodba. Vendar zdravnik upa, da jo bodo rešili ... Odpeljali so jo takoj v sanatorij. Ves čas je bila nezavestna... Ko so izza ogla zavili na glavno ulico, so srečali troje ljudi. Ravno so šli čez cesto pa so se morali pred avtomobilom ustaviti. Skozi motno šipo je mati spoznala Alfonza. V levi je nesel ročni kovčeg, v desni dežnik. Njegova dva spremljevalca sta bila detektiva. Kar na peronu sta ga snela, ko je šel proti izhodm V naglici je mati videla trd, uporen izraz nekoliko bledega lica. Nato je auto nadal jeval svojo pot in pospešil tempo. Mary je tiho zaječala ... Ko so se odpeljali, je pes še nekaj časa gledal za njimi. Hotel je z njimi pa ga je kuharica pridržala. Vabila ga je, da bi prenočil v veži, pa ni hotel. Izginil je za oglom in se ustavil na mestu, kjer je obležala Mary. Na tleh ob zidu je padlo nekaj kapelj krvi, ko so jo nesli v vilo. Zdaj je pes povohal kri in z jezikom obliznil tlak ... Pa mu ni prijala človeška kri... Zavil je za ogel in se vrnil pred hišna vrata, ki so bila s predzidkom zavarovana pred dežjem in vetrom. Na zadnji stopnici je ležala slamnjača. Zazeval je, malo zacvilil in začel dremati. Zgoraj v sobi je pripovedovala sobarica kuharici, kako Sta se bila s šoferjem ustrašila, ker je tako čudno zaropotalo... Nato sta tudi oni dve legli spat. Sobarici je bilo žal šoferja, ker je moral iz njene tople postelje. Tako bi se bila vso noč ljubila.. . Še zdaj je bila pijana od njegove tople strasti, da se ni mogla prav zavedati tega, kar se je bilo zgodilo. Počasi je zadremala tudi °na. Tako je prišla' v pozni noči hiša do svojega pokoja ... Popravi v štev. 7—8: Na str. 281. v drugem odstavku morajo biti stavki od ... »Edinstvo proletariata« ... do »razcepljenosti...« v narekovajih, ker so besede T.-ega. Rojc Rudolf: PESEM IZ NOČI Sem brez misli. Gledam skozi okno... Iz noči žde vame razsvetljena okna treh fabrik, ko zastave nad grobovi dim se vije iz kaminov. Mesec plove nad oblaki, črne sence padajo na zemljo, sence mečejo oblaki, temne sence rišejo zidovi. Sanjam ... Tiho, mirno vse je okrog mene, samo stroji motijo tišino nočno. Vidim v fabrike skozi stene, čutim bol, ki jo trpe sodrugi, drgetam pred črno senco, ki v srce mi sega z' roko črno. Bratje, sestre, o ne dajte, da poseže v srca vaša ... Zvon nekoč se bo razmajal, zvok pregnal bo vseh vetrov valove. Sredi cest brezkončnih, sredi nepreglednih mas ogromna misel iz kr\i bo v kri se zlila, rasla, plamenela, klicala, kipela... Rodil se bo on (čas), ki bo človeka človeku skoval. B K ■ FRAGMENT O MA3AK0VSKEM (1894—1931.) , Ruski pesnik Vladimir Majakovski je pri nas zelo malo znan-Razen nekaj površnih in slučajnostnih beležk v dnevnem časopisju se menda o njem pri nas še sploh ni nič pisalo, četudi spada med najzanimivejše osebnosti predvojne in zlasti povojne ruske literature. Tudi ob njegovi prostovoljni smrti se ni o njem pri nas nič pisalo, le tu in tam je kakšen senzacionalnosti lačen časnik omenil v svoji kulturni rubriki, da se je spet ustrelil ruski pesnik in seveda pri tem škodoželjno pripominjal, kako se ruski umetniki streljajo iz nezadovoljnosti razmer, v katerih morajo živeti. Drugod spei ste našli pripombo, da se je revolucionarni pesnik Majakovski ustrelil radi ženske; Tako pri nas kaj radi z nekaj površnimi, ponajvečkrat še poleg tega krivičnimi in kaj rado netočnimi pripombami, obidemo marsikatero stvar, o kateri bi bilo treba podrobneje in vestneje pisati. Zlasti velja to za novejšo rusko literaturo. Če pa napiše kakšen malopomemben, ponajvec-krat tudi zelo netalentiran emigrantski pesnik ali pisatelj kakšen obupen in gnusen napad na svojo domovino — se pišejo pri nas dolge kolone in prinašajo se celo slike. Značilna taka nekritičnost meščanskega kulturnega sveta je bila tudi lanska podelitev Nobelove nagrade Buninu, ki je nikakor ni zaslužil. V ruski literaturi je danes že precej takih in seveda tudi mlajših pisate- ljev, ki po svojem delu in talentu daleko nadkriljujejo gospoda Bunina. Toda fašizirani meščanski svet je pač z Nobelovo nagrado skušal demonstrirati proti novi ruski kulturi in zato se je raje poklonil za rusko literaturo manj pomembnemu gospodu Buninu, ki se ne navdušuje za lepšo bodočnost človeštva in ki »olimpijsko« plava nad raznimi »modnimi« idejami nove ruske literature, kakor to kaj rada pripominja vsa meščanska kritika. Sicer pa se temu ni treba niti čuditi1. Če so zmogli predlagati za mirovno nagrado največje imperialiste in pripravljalce novih vojn kakor je n. pr. Mussolini, potem ni čuda, da se gode tudi v literaturi takšne stvari. Seveda je vse to dobro premišljeno in preračunano. Za meščanski razred je kakovost onemoglega dekadenta Bunina veliko večja vrednost kakor pa življenjsko kipeča sila Maksima Gorkega, »hudournika« bodočnosti. Toda kljub temu ni pomoči. Jez se je podrl in tokovi so se sprostili, vsaj toliko sprostili, da lahko s sigurnostjo pojo pesem bodočnosti. Med take tokdve, ki so se sprostili in se zagnali »novim zarjam« nasproti spada tudi Vladimir Majakovski, glavni in največji pesnik ruskega futurizma — bolje svetovnega futurizma sploh. Futurizem je šel kot strašilo skozi svetovno literaturo. Kritika se je prijemala za glavo, občinstvo je obupavalo in se smejalo. Futuristi so hoteli biti največji literarni revolucionarji. Marinetti, današnji bard fašizma, je že davno pred vojno rohnel proti vsej dosedanji literaturi, propagiral je uničenje spomenikov in muzejev — skratka uničenje vse dosedanje umetnosti, da bi potem lahko futurizem zgradil novo. Futurizem je bil skrajni individualizem. Futurističnemu pesniku ni bilo mar, ali ga je kdo razumel ali ne. Stvaritve futurističnega pesnika so bile ekstaze njegovega duševnega življenja, trenotni izbruhi brez logike in medsebojne povezanosti. Gramatike ni priznaval — tradicionalne oblike verza .le zametaval in se jim posmehoval.. Edino, kar so nekateri skušali gojiti, je bil ritem besed. Futuristi so povečini svoje pesmi sami recitirali — zato so ritem — neko posebno blagozvočje — včasih tudi neblagozvočje — radi povdarjali.1 Recitacije s sprem- 1 Višek futuristične ritmičnosti in istočasno nerazumljivosti so besede perzijske kneginje Meriane v Kamenskega drami »Stjenka Razin«, ki se glase: Ai ehjal bura ben Siwerim sise tschok Ai salma Ai gurnish dschanamai itd. Delo je bilo 1919. 1. vprizorjeno pri režiserju Tairofu. Avtor Kazenski je sprva prepričeval igralce, da so to perzijske besede, dokler 51 na koncu priznal, da — v njegovo čast — niso iz nobenega jezika, f^ljub vsemu, pripoveduje Tairof, so vzbudile pri občinstvu napetost ln zanimanje in to radi ritmičnega igralčinega prednašanja in radi svojevrstnega ritma, ki bi naj bil v teh izmišljenih besedah, ki so kotirale futuristično ritmičnost in nejasnost do vrhunca. Poizkus muzike ljevanjem klavirja, v posebnem kostumu — improvizirane recitacije v kavarnah, škandali z občinstvom in s policijo — vse to je futuriste razglasilo po vsem svetu. Moralni in umerjeni malome-ščan se je zgrozil in zgražal, če je slišal kaj o futurizmu. Tako je skušal biti futurizem revolucionaren odpor proti meščanski tradiciji in razmeram. Toda vse njegovo revolucionarstvo ni imelo globlje osnove. V vsem njegovem delu se le kaže protest in izbruh onemoglega intelektualca, ki je obupal nad meščansko kulturo, zlasti umetnostjo. Od vseh futurističnih pesnikov, slikarjev itd. ni danes ostalo ničesar več. Marinetti, ki je včasih divjal proti akademijam, je danes sam član fašistične akademije. Vsako leto straši kot delegat italijanskega Pen-kluba na internacionalnem kongresu te pisateljske zveze in kot klovn propagira in poje pan-egirike italijanskemu fašizmu. Kaj pravzaprav danes dela v resnici, se ne ve. On je pač futuristični umetnik — in kar je mnogo jasnejše in konkretnejše — poveličevalec fašizma — najreakcio-narnejšega in najbrutalnejšega političnega sistema naše dobe. Kje je zdaj vsa tista revolucionarnost, s katero so se nekoč futuristični pesniki obračali tudi na široke množice? Ali so jo prodali za skorjo belega kruha z meščanske in to celo fašistične mize — ali pa spoznali nesmisel in praznoto svojega početja ter so se raje povrnili v okrilje tistega razreda, iz katerega so izšli? ... Kajti futurizem ni bil nič drugega, nego znak, zgodnji znak krize meščanske kulture in meščanskega intelektualca* ki se je v begu pred resničnim življenjem zatekel v abstrakcije, ki so se po svoji bolnosti že približevale prividom blaznežev. Tako je bilo pri tistih, ki so smatrali svoje delo za resno, mnogo več pa je bilo tistih, ki so začeli s stvarjo špekulirati, ko so videli, da se da slavno občinstvo speljati na led. Take so bile moje misli, ko sem pred leti gledal Piecassojevo razstavo risb in sem med mnogimi dobrimi, realističnimi risbami, da bi jim lahko kdo očital akademstvo, našel tu in tam kakšno ekstravagantno neumnost. Kritiki, ki se kaj radi delajo učene, so pisali komentarje futuristični umetnosti in se delali bolj važne nego futuristi sami. Pesmice v obliki konja, čaše, itd. so mrgolele po takrat »modernih« (bolje modnih) umetniških revijah, slikarji so po nekaj barvnih potezah obešali na slike ravnila, šestila ali karkoli in temu so re-kali umetnost... Četudi so sami nastopali proti impresionizmu-neoromantiki' in dekadenci je vendar bila njih umetnost še za stopnjo hujša dekadenca. Le dadaisti so šli dalje. Vendar so nekateri od teh bili vsaj toliko jasnejši v svojih programih, da so izrecno stremeli za uničenjem umetnosti. Danes se komaj še spominjamo vseh teh stvari, ki so takoj po vojni zagospodovale na evropskem umetniškem trgu. Kam je vse to izginilo? Nekateri so nerazumljivih besed — bi se lahko reklo. Futuristi, ki so po navadi tudi sami recitirali svoje pesmi, so skušali vplivati z oratorskim in deklamacijskim elementom svojih pesmi, odtod bržkone njih priljubljenost do ritma in »vpadnih« izrazov in figur. sploh opustili ta posel, drugi pa so postali solidni člani meščanske družbe kakor Marinetti, tretji (slikarji) spet so preko perverzno-patoloških slik svojih pubertetnih — pozno pubertetnih sanj — prešli na dokaj realnejšo in tudi dobičkanosnejšo cerkveno slikarstvo. Značilen razvoj v tej smeri sta pri nas napravila brata Kralja in pa Miha Maleš, ki je nekoč skušal koketirati tudi s socialnimi motivi (nekaj sličic v »Rdečih lučkah«). Nikakor ne trdim, da so vsi ti bili futuristi, kakor jih je konservativni kritik takrat kaj rad odpravil, saj so istočasno s futuristi nastopali kubisti, konstruktivisti, predvsem pa ekspresionisti itd., vendar so izhajali vsi iz enega in istega vira: iz propale, resignirane, skozi in skozi izživete notranjosti intelektualca meščanske družbe, ki se je ob pomanjkanju vsake nove ideje, vsake sodobne vsebine, ob pomanjkanju poguma pogledati življenju v oči, zaletel v probleme forme. To je skušal na vse mile in nemile načine variirati; samemu sebi je dopovedoval, da so take in take abstrakcije, zve-rižena trupla, ki so nosila glave skoraj povsod drugje samo tam ne, kjer so v resnici, in temu so dodajali komentarje, češ, s svojimi dušnimi očmi pač vidi gospod umetnik tako. Toda bilo je v resnici le to resnično, da njih glave niso bile na mestu. Usmerjeni v skrajni individualizem in idealizem so odklanjali pogled v resnično življenje, kjer so se začele gibati ljudske množice, boreče se za svoj bori obstanek, za skorjico vsakdanjega kruha, za isto skorjico, ki ponajvečkrat manjka tudi umetniku v meščanski družbi. (Konec prihodnjič.) Theodor Plivier: V GOZDU PRI COMPIEGNE-U Znani nemški pisatelj piše nov roman, ki bo obravnaval v zvezi z njegovima prejšnjima romanoma »Cesarjevi kulijic in »Cesar je šel, generali so ostali* polom in razpad cesarske Nemčije in njene armade 1918. leta. Prinašamo izredno zanimiv odlomek, ki popisuje, kako so med Francijo in Nemčijo sklenili premirje. Zjutraj okoli sedme ure se je vlak ustavil. Železniški uradniki so odgrnili zastore — zunaj so stale yisokopostavne bukve, zvezane z gostim grmovjem. Nobene hiše, nobene postaje, sredi gozda se je bil vlak ustavil. Na vzporednih tračnicah, sedemdeset do osemdeset korakov oddaljen, stoji drugi ylak z belo slano pokritimi strehami, prav tako sestavljen kakor *a> s katerim so prišli. Stewardi, ki jim strežejo pri zajutrku, govore nemško. Erzberger (1875—1921, politik ceniruma, sin Pismonoše iz Buxenhausena, ljudskošolski učitelj, pozneje urad-n*k, nato politik. 1918. 1. je bil zastopnik v komisiji za sklepanje Premirja, 1919./21. 1. je bil državni finančni minister. 1921. 1. je padel kot žrtev hitlerjevskega atentata: ubili so ga, ker je podpisal »sramotile« pogoje premirja. Op. prev.) vpraša enega izmed njih za ime najbližjega kraja. Ta zmigne z rameni in odvrne: »Sem iz severne Francije in ne poznam te pokrajine!« Erzberger vpraša še dva uradnika vlakovega osebja in dobi isti odgovor, ki jim je bil od glasnega komandanta zapovedan. General v. Winterfeldt (pruski general, r. 1867., ki še, živi. Op. prev.) domneva, da so v gozdui pri Compiegneu. Po zajutrku vstopi princ Bourbonski v voz in priuese poročilo: »Maršal Foch je pripravljen, nemške zastopnike sprejeti ob devetih.« > Delegati imajo še dovolj časa. Erzberger se vrne v kabino in si okrtači obleko, tudi drugi urede svoje obleke. Oficirji si pri-pno redove in častne znake, v. Winterfeldt pripne poleg nemških redov križec častne legije, ki ga je dobil ob neki avtomobilski nesreči na francoskih manevrih. Grof Oberndorff sedi v jedilnem vozu in sestavlja* izjavo, ki predlaga takojšnjo ustavitev sovražnega razmerja na vsej fronti. Nekaj minut pred deveto pridejo ponje. V gosjem redu gredo po deskah, ki so jih položili na vlažna vla, k vlaku glavnega poveljnika zveznih armad. Trije navadni vozovi »Compagnie des Wagon Lits«. V vozu maršala Focha stoji velika miza, na vsaki strani mize štirje stoli. Nemški zastopniki se morajo postaviti za eno izmed teh vrst s prošnjo, da počakajo. V. Winterfeldt opazuje general-štabne zemljevide zaveznikov, ki so ostali na mizi. Z enim pogledom preleti nevažne spremembe postojank pri Verdunu, tudi zaznamovane puščice, razpostavitve in gibanja na ostalih frontah, ki zaznamujejo napredovanje zveznih armad. Zdi se mu, da je iz zemljevidov razbral, da je umiku nemške sile uspelo priti v nove, zavarovane postojanke. Točno ob devetih se pokaže za stekleno steno, ki oddeljuje eno stran voza, nekaj gospodov. Takoj nato se odpro vrata. Gospodje vstopijo, dva francoska armadna oficirja in dva Angleža v admiralskih uniformah, spremljajo jih tolmači in ordo-nančni oficirji. Eden izmed Francozov, majhen, okrog sedemdeset let star mož, se nalahko dotakne z roko svoje čepice in skopo pozdravi — maršal Foch. • , Nemški delegati se priklonijo. Zaporednost ceremonij je bila v vseh podrobnostih določena vnaprej. Na maršalov migljaj se obrne tolmač k Erzberger ju in zahteva predložitev listin, ki jim dajejo opolnomočenost. Erzberger jih da preko mize. Tolmač jih vzame in jih preda maršalu, ki se spet umakne skupaj s šefom svojega štaba in enim angleškim uradnikom za stekleno steno, da listine prouči. Ostali ostanejo v vozu. Obrnejo se in gledajo skozi okna. Nemci čakajo za svojimi stoli. Foch se kmalu vrne. Po tolmaču prosi Erzberger ja, da mu predstavi člane delegacije. Erz- berger jih po vrsti predstavi. Foch je generala v. Winterfeldta že srečal pri velikih jesenskih manevrih francoske armade. Tudi z grofom Oberndorffom se je bil seznanil ob priliki oficielnega sprejema v Parizu. Vendar ne pokaže nobenega znamenja, da ju je spoznal. Nato predstavi ou člane zaveznikov: Admiral Sir WemySi admiral Hope, general Weygand, tolmač-oficir Laperche. Obe delegaciji zavzameta prostore. Foch s šefom generalnega štaba Weygandom, prvi angleški pomorski lord Sir Wesmys s svojim štabnim šefom Hope jem na eni strani, tolmač Laperche na koncu mize. Dva druga častnika sedeta k malima mizama, ostali se umaknejo za stekleno steno. »Kaj je privedlo gospode sem, kaj želite od mene?« Erzberger odgovori: »Nemška delegacija je prišla, da sprejme predloge zavezniške sile za premirje na suhem, vodi in zraku, na vseh frontah m vseh kolonijah.« »Jaz nimam nobenih predlogov.« >t Grof Oberndorff se obrne k maršalu: »Kako želi maršal, da se izrazimo. Ne obešam se na besede, rečem lahko samo, da prosi delegacija predloge za premirje.« »Jaz nimam nobenih predlogov«,, ponovi Foch. Oberndorff vzame v roko Wilsonovo noto: »Prišli smo na podlagi note z dne 3. novembra 1918., ki smo jo prejeli od predsednika Wilsona.« Bere nato v angleškem besedilu: »...da so vlade ZDA in vlade zaveznikov pooblastile maršala Focha, da sprejme opolnomočene zastopnike nemške vlade in da jih obvesti o pogojih premirja.« »Pooblaščen sem te pogoje sporočiti, če nemški delegati zahtevajo premirje. Ali zahtevate premirje? Če ga zahtevate, potem yam lahko povem pogoje, pod kakšnimi ga lahko dosežete.« »Zahtevamo premirje!« ponovi Oberndorff na usta položeno besedilo. »Zahtevamo premirje,« ponovi Erzberger. »Dal bom pogoje prebrati.« General Weygand odpre mapo s Pogoji za premirje, ki so v prvi vrsti delo maršala in ki jih je v svojem prvem osnutku že pred štirimi tedni poslal predsedniku francoske republike, Georgeu Clemenceauju. Ferdinand Foch: Ob izbruhu vojne poveljujoči general v Nancyju. Pet tednov Pozneje ga pokličejo v Champagneo, kjer se mu v topovskem ognju Nemcev posreči postaviti oddelek armade in spet zamašiti km široko luknjo, ki je nastala v francoski fronti. Ko je bila na Pariz merjena ofenziva ustavljena in so Nemce vrgli na Mar- pošljejo Focha na sever. Kot adjuntant glavnega poveljnika Joffrea zbere razbite belgijske, . angleške in francoske čete in Jib ustavi za nekaj časa v flandrijski dolini. Istočasno postavi Vso pokrajino, po kateri bi Nemci prodirali, pod vodo s tem, da odpre zapornice pri Nieuportu, in drugi pohod — to pot usmerjen na Calais in kanalsko obrežje — obtiči v močvari. V defenzivi se je izkazal Foch kot mojster. V ofenzivi je odrekel. Po izgubljeni bitki ob Sommei odstavijo glavnega poveljnika Joffre-a, z njim generala Focha, ki ga izločijo od vsake vojaške akcije. Toda Foch se naseli v vojnem ozemlju. Ko mu spet zaupajo posebne naloge, ga pokličejo kot vojaškega svetovalca v Pariz. Njegov nasvet je: počakati, da pošlje Amerika dovolj ljudi in materiala in da bodo moči uravnovešene, nato enotni napad vseh zaveznikov. Te misli se oprime. Vedno znova zahteva na konferencah, v notah na različne vlade — enotno glavno poveljstvo. Šele spomladi 1918., ko je grozilo, da bo ključ postojank, Amiens, ki je držal zvezo z angleško armado, padel v roke Nemcev (Anglija je že poslala ladje za odpravo svojih čet) se je uresničila ena točka njegovega načrta. Enotno vodstvo je bilo vpostavljeno. In Foch je bil imenovan za najvišjega poveljnika. Clemenceau je pozneje pripovedoval o volitvi Focha: »Vzel sem, kogar sem dobil. V Doullensu sem moral izbirati med dvema možema. Eden izmed njiju mi je dejal, da smo že odpravljeni... Drugi pa je kot norec letal po sobi gori in doli in se je hotel boriti. Tedaj sem si dejal, poskusimo s Fochom, potem umremo vsaj z orožjem v roki! Mirnega, pametnega moža, Petaina, sem pustil. Vzel sem norca, ki je bil Foch. Pobesneli nas je rešil!« Že uro in trideset minut potem, ko je prevzel Foch glavno poveljstvo, je dospel v štirideset kilometrov oddaljeni glavni stan bližnje francoske armade. Med tem je že opravil en razgovor in zajutrk. Zvečer je že obiskal vse armadne voditelje in jim dal nova navodila. Še kasno zvečer je oddržal konferenco v Parizu. Drugi dan je bil spet na fronti. Teden dni potem je bil nemški napad zlomljen. Zdaj sledijo obupne nemške ofenzive v Flandriji, pri Reimsu. Foch se zadovolji z obrambo. Kljub že obstoječi premoči v številu in materialu na zapadni fronti, kljub napadom nestrpnega Clemenceauja, kljub paničnim nastrojen jem, ki so rasla v Franciji, čaka Foch, dokler ni zaradi dotoka iz Amerike in vsega sveta postala dnevno rastoča nadmoč nad Nemčijo, ki se je sama izčrpala, popolna. Šele potem udari. Julija 1918. uderejo iz compiegneškega gozda — istega gozda, kjer se zdaj vršijo pogovori o premirju — rezerve, ki jih je Foch pripravil v popolni tišini. Nemci so premagani. Strti so — na Marni, pri Montididierju, Rozieresu, pri Ar-mentiersu, pri St. Michelu. Hindenburgova postojanka pade, Hundingova postojanka sledi. »Zakon akcije« je prešel od Nemcev k zaveznikom. In 5. oktobra zahteva Ludendorff od nemške vlade takojšnje premirje. Zavezniki še ne preidejo v splošno ofenzivo, toda v delnih ofenzivah od Flandrije do Lotharingij« premikajoči »e pohod armad se ne ustavi več na nobenem mestu. Zavezniki ženejo pred sabo 200 divizij nemške vojske. V treh mesecih jim odvzamejo 7990 častnikov, 355.000 vojakov, 6215 topov in 38.622 strojnih pušk. Nobenega resnega odpora ni več. In Foch pripravlja prehod zaveznikov čez Ren, predor Italijanov na južni fronti, pohod na Berlin in klasičen zaključek vojne v osrčju premagane dežele, bitko narodov na prostoru Leipziga ali Dresdena, ki naj okrona štiriletno borbo. Istočasno setavlja pogoje premirja. Ministrskemu predsedniku Clemenceauju pošlje načrt, ki ga je kakor vse, kar je presejal njegov enostavni, matematično usmerjeni duh, moči izraziti s kratko formulo. Z rezkim zvokom vrže besedo — »Le Rhin!«. »Kakor trikratno bobnanje«, trdi Clemenceau. Ren je postal osrednji pojem Fochevih pogojev za premirje. Ren mora biti v bodoče meja dežele! Njegovim vojaškim sodelavcem, državnikom Antante, vojskovodjem zmagovalnih armad, vsem odgovornim osebnostim buči v ušesih to enozložno, grozljivo enostavno Fochovo geslo. Proti svarečemu glasu angleškega maršala Haigha, proti pomislekom Poincareja in neodločnemu stališču Lloyd Georgesa, ki smatrata, da nemške armade niso zadosti poražene, da bi jim bilo moči naložiti tolikanj ostre pogoje, proti nasvetu tistih državnikov, ki sklepajo, da bodo Nemci zavrnili težke pogoje premirja in se istočasno sklicevali na Wilsonovih 14 mirovnih točk, ter da bo v nemških deželah izbruhnila revolucija in bodo padle tamošnje vlade — proti vsem prerine Foch svoje zahteve v vseh njihovih bistvenih točkah. Wilsonova posredniška vloga gre h koncu. Težišče pogajanj se spet pomakne v Evropo. V Parizu' določijo pogoje premirja zastopniki zavezniških vlad, »ki ne vidijo nobenega razloga, odbiti načelo 14-tih točk kot mirovno osnovo, pridržujejo pa si pravico, eno ali drugo po-°striti ali izpremeniti, če smatrajo, da je to upravičeno«. Od seje do seje predajajo zahteve, ki se imajo izročiti Nemčiji. Francija zahteva večno gospodarsko in vojaško varstvo Proti svojemu vekovnemu sovražniku. Anglija zahteva razbitje nemške kolonialne države in razpustitev nemške mornarice. Zaupniki 28-tih zavezniških sil sede ob pogodbeni mizi in vsi zahtevajo zmerom večji delež na plenu, ki ga je treba razdeliti. (Dalje prihodnjič.) NOVOSTI NA KNJIŽNEM TRGU SLOVENSKE MLADINSKE LITERATURE , Tudi letos prednjači na polju naše mladinske književnosti Mladinca Matica in to ravno po svoji kakovosti. Zadnje je posebne važnosti. ^Se do danes smo bili navajeni srečavati v naši mladinski literaturi stvari, ki so na več ali manj posrečen način obravnavale bajeslovno snov, ali pa so se mladini nudile knjige z zgodbami in povestmi, ki niso imele s sodobnim življenjem nikake zveze. Slovenski literatje so v svojih delih namenoma varali mladino, jo opajali z dogodki neresničnega sveta, jo zamamljali z visokoletečimi frazami in skušali na vse mogoče načine odvrniti njen pogled od resničnosti. Pedagogi in literatje so v tisku in kavarnah dokazovali, kako neločljivo je otrokovo psihično življenje povezano z bajnim, pravljičnim svetom. In gorje onemu, ki bi trdil drugače. Takoj so ga razkričali kot hudega duha, ki trga brezskrbno mladino, up naroda, iz objema njenih sanj in jo hoče zastrupiti s kruto brutalnostjo sedanjosti. Da otroci sami mislijo drugače, so dokazali letos, ko so se tako rekoč uprli običajni mladinski literaturi. Ta svoj upor so izpovedali v letošnjih »Kresnicaht Mladinske Matice, ki jih je uredil Josip Ribičič. To se je zgodilo na preprost, odkritosrčen Ttačin, a tako solidarno in energično, da je sam urednik moral priznati' v uvodu, da naša mladina »... ne govori več o vilah in palčkih, o metuljčkih in rožicah, iz njenih besed se čuti utrip resničnega življenja«. Na urednikov poziv so namreč letošnje »Kresnice« otroci sami napisali. V njih so pokazali svoj resnični obraz, svoje poglede na življenje in svoje težnje. Zato ostane ta zvezek »Kresnic« po posredni urednikovi zaslugi dokument historične važnosti za slovensko mladinsko literaturo. Vzemite in berite jih vsi oni, ki zagovarjate tisto bedasto pravljično kvasenje in sramujte se, da so otroci naprednejši od vas. France Bevk je letofe izdal pri Mladinski Matici povest »Tovariša«. Na osemdesetih straneh napeto obravnava vsakdanjo zgodbo dveh proletarskih dečkov. Pred čitateljem vstajajo slike iz umazanih predelov goriškega predmestja — Via Ascoli, Piazza Corno. V tem ozračju, ki smrdi po cunjah, prahu, gnilobi, vlažnosti, plesnobi in stoječi vodi, se odigrava zgodba, ki pripoveduje, kako sta dečka, prisiljena vsled svoje napačne vzgoje in vpliva socialnega položaja ukradla revni branjevki denar. Potek dejanja je vseskozi psihološko in socialno utemeljen, le konec je absolutno negativen. Kljub temu spada povest med doslej najboljša slovensko mladinska dela. Slikanica »Kapljice« (risal Edo Deržaj, besedilo Anice Černejeve) skuša s pomočjo risb pokazati kroženje vode v nazorni zabavni zgodbi-tdeja je dobra, ker ima praktičen pomen, izvedena pa je bolj medlo. Najboljša knjiga letošnje izdaje M. M. je »Potovanje skozi čas. Oris gospodarske Zgodovine za mlade ljudi.« Napisal jo je Edo Kardelj- V knjižici je pisatelj točno znanstveno podal zgodovino človeške družbe od pradobe do danes. Izogibal se je vsake sentimentalnosti in filozofiranja ter na tak način ustvaril kritičen pregled nastajanja in razvoja človeške družbe na ekonomski podlagi. Vse je povedano jasno in razumljivo, n obenem tako napeto, da bo deca knjižico z zanimanjeni čitala. Skoda je samo to, da se pisatelj radi omejenega prostora n 1 mogel spustiti v nekatere važne podrobnosti. Dobro bi storil, če bi ji'1 morda na sličen način obdelal v prihodnjem letniku »Našega roda«-S tem bi lahko temeljito izpolnil svoje letošnje delo in ga tako dvignil na ono višino, ki ga po svoji zasnovi zasluži. Njegova knjižica je vsekakor edinstven poizkus te vrste v slovenski mladinski literaturi, zdrav, močan in primeren času, v katerem živimo. Mnogo bo koristila slovenski deci, še več pa slovenskim učiteljem, ki gledajo na zgodovinska dogajanja skozi idealistične in metafizične naočnike. Letošnje knjige Mladinske Matice so dokazale, da smo tudi Slovenci zmožni dobre mladinske' literature. Sntfho pravilno izbirati je treba. Nu jtio je, pretrgati s tradicijo in kreniti no novai pota. Težnje, ki j'/1 je mladina izpovedala v letošnjih »Kresnicah«, naj postanejo uredništvu M. M., pa tudi drugim izdajateljem mladinskih knjig, kažipot k temu cilju. * Adam Milkovič je iz »Našega roda« ponatisnil svojo zgodbico »Med-ved Markec«. Izšla je v tiskarni Slatner v Kamniku. Je to že precej banalna štorija o'medvedku, ki uide komedijantom, na svojem begu srečuje in občuje z ljudmi in živalmi ter končno po golem naključja reši tudi medvedko, svojo mater. Do tod bi bilo vse v redu, kajti motiv iz živalskega življenja ima lahko pod spretnim peresom velik vzgojen pomen. Toda Milkovič je svojo povest, ki naj bi po pravem slikala odnose živali do narave in človeka ter obratno, namešal bajeslovno snov ter se na ta način namenoma odmaknil od resničnega življenja. Tp je nekako tako, kakor če bi sladko ljutomersko starino pomešal s kisom. Gospod Milkovič, prečitajte letošnje »Kresnice«! Ne bo vam žal. * Franč Leskovšek v Celju je založil knjižico »Mrtvi menih«, ki jo je napisal Josip Korban. V njej je nanizanih deset zgodb izpod Mrtvega meniha, gore v Savinjskih Alpah. Korban se v njih s hudomušnim nasmehom obregne ob dejanja in nehanja »trške gospode« in gorjanskih kmetov. Najboljše v vsej zbirki je »Ciganček Marko«, v kateri je pisatelj z ljubeznijo naslikal, koliko čuta za solidarnost je v naših otrocih, ki ga pa pozneje način današnje vzgoje s trdo roko zamori. Jože Slokan. Opomba uredništva: Avtor »Pesmi iz noči«, Rudolf Rojc, je navaden mlad delavec iz neke ljubljanske tovarne. August Cesarec: Bjegunci. Roman. Zagreb 1933. — Cesarec popisuje v svojem romanu usodo skupine naših rojakov, »beguncev«, ki so jih naše razmere pregnale zdoma in so se našli v Pragi. Med njimi najdemo Buljuza, fanatičnega revolucionarja, ki se je boril v ruski in madžarski revoluciji, delavca Stojaniča, ki je zbežal iz upora proti vojnim grozotam, dva intelektualca: sprva omahljivega literata Korena, ki se kasneje prerodi v naprednega borca, ter Višnjica, ki je bil za čnsa Avstrije nacionalni junak, zdaj pa je aktiven član delavskega pokretn. Naposled študentka Buga, glavna osebnost, ki tragično umre prav tedaj, je bila na tem, da se idejno Tazvije do kraja. Kljub vsej zanimivosti, vzlic psihološki neoporečnosti pa je delo •abulistično preskromno; to je glavna hiba tega romana. Dejanja skoraj ni: osebe se kretajo v družbi ali posamič, mislijo, govorijo, se bore v SRbi in z drugimi, se notranje prerajajo ali pa ostajajo na isti negativni Ploskvi kakor poprej — a vse to ni zakonito, organično navezano na nek nujen potek dogodkov, ali pa so ti dogodki tolikanj redki, da je zveza premalo otipljiva. Tako trpi vsa arhitektonika romana. Zdi se. je bil Cesarcu osrednji problem razkroj meščanske družine (pojav, k’ je bil pri nas zlasti opazen v f)rvih povojnih letih — in tedaj se *’'di dejanje »Bjeguncev« godi) in usoda mladih ljudi, ki jim je ta razkroj nakopal deklasiranost in ki so se po večini preko brezdomstva in Pesimizma razvili do napredne ideologije (Buga). Ta razkroj je Cesarec 'zvrstno pogodil: sijajne so postave kakor je n. pr. Bugina mati, ta •ažna meščanska intelektualka, neštetokrat ločena in omožena žena, zastopnica puhlega meščanskega feminizma, mimo vsega tega pa zavoljo ?^°jega brezobzirnega egoističnega individualizma tip najslabše matere, .* s' j° je moči misliti, čeprav se neprenehoma sklicuje na to materin-in tiransko sili hčer v svoie tirnice — kar vse je v sodobni medanski družini domala reden pojav; prav tako je pisatelj izvrstno podal “nginega očeta, slabotnega meščana, ki "so mu edina skrb seksualni •'zitkii Sploh ,j$ celotno ozračje družinskega razsiila v naši provincialni malomeščanski sredini podano zelo jasno in otipljivo. . Ali vse to se godi v preteklosti. Kakor hitro pa preide Cesarec k QeJanju samemu, se izgubi v nekakšno fragmentarnost. Zgodba izgubi svojo notranjo vzmet: dogajanje. Razen Buginega spopada z materjo se ne zgodi prav nič odločilnega. Morebiti se je pisatelj preveč omejil v obsegu. Tako ni mogel pokazati doslednega razvoja glavne osebnosti, Buge, pa tudi njena tragična smrt, še preden je mogla postati ideološko izgrajena boriteljica za novo življenje, ni zadosti nujna, je zgolj slučajna. Res da jo pisatelj pripisuje povsem stvarnim okoliščinam: precejšnji bedi, v kateri puščajo živeti Bugo njeni starši, čeprav njim samim ni najmanjše sile; ali takisto je Cesarec ta moment samo nakazal in zategadelj ni zadosten za smiselno utemeljitev tragičnega Buginega konca, ki se celo bije s celotno zasnovo romana. Tudi povest o Korenovem prerojenju pogreša ogrodja v dejanju in zato opis njegove poti na praški Petrin celo nekam utruja. Slednjič je iz istih vzrokov čutiti raztrganost med zgoraj omenjenim osnovnim problemom (razkroj meščanske družine) in drugim važnim motivom: begunstvom vseh teh borcev, ki so za svoje ideje morali v svet. Posledica preozke kompozicije in preohlapne fabule je takisto neplastičnost nekaterih osebnosti (na pr. Višnjič). V posameznostih je roman navzlic tem napakam dober. Včasih ume Cesarec z nekaj potezami oživeti izredno žive podobe (lahkoživec Miler itd.). Roman je pisan nenavadno vestno in s prijetno predanostjo. Najsi tudi je nazadnje problem teh »beguncev«, kakor ga je pokazal Cesarec, nekoliko odmaknjen od naših dni, je ta roman vendarle dragocen dokument za zgodovino delavskega gibanja v prvih povojnih letih pri nas. Psihologija je, kakor smo že omenili, brezhibna, idejna vrednost romana je nad slehernim ugovorom. — I. B. Nagrado za tri najboljše drame razpisuje Dramski Studio Narodnega gledališča v Zagrebu. Pogoji so: 1. Drame morajo odgovarjati idejnim smernicam Dramskega Studia, ki stremi za tem, da uprizarja dela sodobne scenske vrednosti, ki obravnavajo in tolmačijo stremljenja, dogajanja in potrebe našega časa. Gledališče mora biti zrcalo življenja. 2. Za natečaj pridejo v poštev samo dela, ki še niso bila niti uprizorjena niti tiskana. 3. Rokopisi morajo biti pisani v čitljivi pisavi ali prepisani s strojem, ter podpisani s pseudonimom ali zaznamovani s šifro. Poleg rokopisa je treba vposlati še v posebni, dobro zapečateni kuverti pravo ime in naslov pisatelja. Po izglasovanem rezultatu se bo objavilo ime nagrajenca. 4. Zadnji rok za oddajo rokopisa je 31. december 1934, 1. Rokopise je treba poslati na naslov: Dramski Studio Narodnog kazališta (Sekretar Predrag Milanov) Zagreb, Narodno kaza-lište. 5. Nagrade so tri in to: prva 1000 Din, druga in tretja po 500 Din. 6. Nagrajena dela bodo sprejeta v repertoar Dramskega studia, ki jih bo uprizoril v Narodnem gledališču v Zagrebu. 7. Juryjo bodo tvorili: dva zagrebška pisatelja, gledališki strokovnjak izven Studia in trije člani Studia. Istočasno z rezultatom bodo objavljena tudi imena članov juryja. — K natečaju so vabljeni tudi slovenski pisatelji. Prejeli smo: Marijan Detoni: Ljudi sa Seine. 30 linorezov. 1934. Znani hrvaški slikar je izdal mapo, ki prinaša 30 prizorov iz življenja brezdomovincev ob Seini. O delu spregovorimo prihodnjič, za danes ga toplo priporočamo. A. Novikov-Priboj: Slana Kupelj. Roman. Prevel Stjepan Kranjčevič. Zagreb 1934. Biblioteka »Nova knjiga«. Karl Marx: 18. Brumaire. Izdala »Nova knjiga«. Ljubljana, Miklošičeva cesta 13. Naročajte! Ivan Gol-Voj: Človek, ki prihaja. Samozaložba. Ljubljana. Vse, ki nam še dolgujejo na naročnini, prosimo, da jo takoj poravnajo! upravitelja s tročlanskim konzorcijem (Zugvvitz Anton, Noč Anton in Dolinar Anton)). Podružnično imetje, ki smo ga spravili Jeseničani skupaj, se razgublja in sicer za Svobodo — Javornik, za SMRJ — Jesenice in splošno gospodarsko in kons. zadr. Jesenice. S slednjima upamo, da se bodemo sporazumeli. Res je, da pripada glasom formalnih pravil zveze Svoboda imetje naše podružnice v pravnem oziru njej sami; v socialističnem oziru pa resnično Jeseničanom, kar enako misli tudi nekaj Javorčanov. Do naše obnove je bil Delavski dom kakor opustošen. Do danes spi na Jesenicah do 1200 knjig broječa knjižnica, katero je v vsakem pogledu dvignil na to višino jeseniški proletariat. K vsem tem dejstvom pa mi vendar ne bodemo obupali, čeravno se moramo boriti z najraznovrstnejšimi težkočami nasprotnikov in gospodarskih ter inate-rielnih zahtev, ki so z novo ustanovo nastale. Stopili smo namreč praznih rok v novo društvo. Vendar bomo vse premagali. Napravili smo sklep za ustanovitev nove delavske knjižnice, obnovili smo dramatično delovanje in športni, šahovski, foto-amaterski, pevski odsek, ter odsek za atletiko. Obnavljamo tudi prosvetno delo s predavanji itd. Postavili pa smo si naslednje načelne parole: v »Enakost« je mogoč dostop vsakemu, ki ne deluje proti njej in ni član kake meščanske, malomeščanske ali pa razredno nasprotujoče kulturne organizacije. Ofi-cijelno sc bodemo udeleževali razrednih prireditev le takrat, kjer in kadar bo splošna načelna enotnost v duhovnem naziranju v njih za-popadena in kadar njih delo ne bode več onečaščalo socialistično-niarksistične tendence. Hočemo iskrenega socialističnega delovanja; nikogar pa ne bomo trpeli v svoji sredi, ki bi nam hotel zlonamerno škodovati v našem kulturnem delovanju ali podtikati kako nezakonitost itd. Hočemo obdržati vse stare vezi s podružnicami Svobode. Sočasno po-krenjujemo akcijo za ustanovitev Delavske športne podzveze socialistične smeri z apelom na vse podružnice Svobode, kakor smo to že enkrat centrali Svobode predlagali. V kolikor nam je znano, obstoja le Pevska delavska podzveza. Razni odseki zveze Svoboda so včlanjeni v meščanskih podzvezah z čisto nasprotnimi stremljenji. Zakaj bi ne gra-