OBISKALI SMO JU
Rad dam za otroke
Večkrat smo v Naši komuni lahko zasjedi-li med darovalci za Mladinsko letovišče v Pacugu ime Bučar in zraven darovane vsote, ki nikakor niso samo simbolične. Zanimalo nas je, kdo sta Jože in Marija Bučar, ki jima ni vseeno, kje in kako letujejo naši otroci.
Obiskali smo ju na njuoem domu, v pri-jetni hišici na Vrhovcih.
Obiska nismo najavili, zato je bilo prese-nečenje ob njuni tako topli in iskreni dobro-došlici toliko večje.
Bučarjev Jože, ki je že dopolnil 75 let, je vojaški invalid in glava družine. Pa ne le glava v smislu, da se ga vsi bojijo in ga ubogajo, večina dela leži namreč na njego-vih ramenih in v pridnih in neutrudljivih rokah. Tudi noge mu še odlično služijo in le s težavo verjamemo, da si je nadel že osmi križ. Kar naprej se suka po hiši in okoli nje, vrt je več kot vzorno obdelan, za ženo, ki je težji invalid, skrbi z nežnostjo in ljubeznijo.
Pa sta kar sama?
»Ne, imava dve hčerki in vnukinji. Ena hči ima namreč hišo tu zraven naše in več-krat kaj postori, pa tudi druga naju stalno obiskuje. Ena je medicinska sestra, druga pa je iz pedagoških krogov - ukvarja se s priza-deto mladino. Prva nama veliko pomaga pri zdravju, druga lažje razume ženo, ki ima prizadet govor, tako da jo vedno ne morem razumeti.«
Dela imate potem zelo veliko?
»Veste, saj tudi žena dela. Čeprav ima prizadeto desno stran, tako da zelo težko hodi in ne more uporabljati desnice, veliko kuha, nalupi tudi krompir in pripravi solato. Pa tudi za vse ostalo delo se zelo zanima, na toliko stvari misli, rada bi mi Raj povedala, pa ne uganem vedno kaj,« je hitel pripove-dovati Jože in že vstal, naložil na ogenj,
pogledal k ženi v sobo in se zopet vrnil.
Kako to, da tolikokrat prispevate za Pa-cug, saj vajini dohodki verjetno niso tolikš-ni, da ne bi vedela kam z denarjem?
»Rad dam za otroke. Tudi najini vnučki, ena je v šestem letu, druga pa že hodi v šolo, "sta že letovali v Pacugu. Pred kakšnimi pet-najstimi leti pa sem bil (udi sam v tem letovišču, seveda samo kot obiskovalec. Ve-ste, denarja pa niti ne rabiva. Oba' imava pokojnine, hodiva pa tako nikamor, razen v zdravilišče Radenci.«
Pripovedoval nam je o letošnjem letova-nju, o doživetjih in o izletih v okoliške kraje, kamor pa žena kot težak invalid nimogla,
pravzaprav ni hotela. Med pripovedovanjem
. zopet naglo vstane, pogleda v štedilnik, če je
z ognjem vse v redu, skoči po slike iz Ra-
. denc in tiste iz leta  1*927, ko je igral v
tamburaškem orkestru na Viču in pel v pev-
skih zborih in še pokuka pri ženi.
»Žena se je že oblekla in bo, čeprav je zelo slaba, prišla k nama v kuhinjo.«
Ko je vstopila Bučarjeva Marija, Jožeta že ni bilo več. Toda čez nekaj trenutkov se je že vrnil.
»Skočil sem pogledat, kaj je z vnučko. Veste bolna je, pa ni šla v šolo. Žena ima tolikšno skrb zanjo, pa me je poslala. Pa je vse v redu. Pri njej je namreč ostal očka.«
Marija, ki je te dni praznovala svoj 64. rojstni dan, je takoj, ko je vstopila, z očmi pregledala, če je vse v redu, če je posprav-ljeno. Ponudila je kavo, pa se je takoj oglasil Jože, češ, da so mu žolčni kamni, zaradi katerih mora čimprej na operacijo, vzeli ka-vo in pivo, pa tudi nobenega drugega alko-hola ne sme niti pokusiti. Pa kaj alkohol! Tudi pri hrani mora zelo paziti.
Žena mu je namignila in Jože je že vedel, kaj je hdtela. Že ga ni bilo. Vrnil pa se je s košaro čudovitih rdečih jabolk, ki so zrasli na njunem vrtu. Težko bi se jim bilo upreti, kar smejala so se, Jože pa tudi, saj jih je sam vzgojil in negoval. Prav nič slabše tudi niso bile hruške, čeprav je Bučarjev Jože trdil, da so dobre le za žganje in da mu tudi cepljenje ni uspelo.
Ob slovesu še posnetek! Ker pa je bil Marijin mož v delovni obleki - zmotili smo ga namreč pri prekopavanju vrta, česar, kot je povedal, v decembru še nikoli v življenju ¦ ni delal, je moral brez prigovarjanja obleko zamenjati. O tem, da se na sliki ne bo videlo, če je obleka čista, ni hotela niti slišati. Jože pa se tudi ni nič upiral - no ja, malce se je že, pa vendarle je ubogal.
Pred fotoaparatom jo je ponosno bbjel in ni ga bilo treba spraševati, če se še vedno razumeta tako kot nekdaj.
NINA ČOŽ