354
Gospodarske stvari.
Kako se s soljo gospodari v naši Avstriji!
Kakor je znano, prodajala se je poprej v avstrijskem Salzkammergut-u vsa ona sol, ktera se ni v čiste grude spravila kot sol za živino. Nekteri me-šetarji so vendar to živinsko sol čistili in jo potem kot sol za kuho prodajali. Ko je pa vlada to zvedela, ustavila in prepovedala je celo prodajo soli za živino brez vsega premisleka ali odloka, kaj naj bi se ž njo storilo. S prva se je ta sol kupičila na sto in sto tisoče centov v različnih salinah, pa prostora je začelo p omanj kovati — in vendar odloka ni bilo nobenega, kaj naj bi se ž njo počelo, in zdaj — to vemo za gotovo — se je sto in sto tisoč centov v reke pomeče, v Ischl-nu, na priliko, v reko Traun! — Zguba, ktero po tem ravnanji gospodarstvo trpi, je ogromna.
Morebiti se bo marsikdo čudil, da se nihče ne oglasi proti takošni, v neb6 vpijoči napaki in da mini-sterstvo kaj tacega prezira.
Temu je treba odgovoriti tole:
Ministerstvo avstrijsko leta 1868. — ko so Brest el, Giskra in vsi kolovodji nemške klike sedeli v ministerstvu — se je z o ge rs ki m ministerstvom pogodilo zarad samoprodajstva soli. Pogodba med obojima ministerstvoma je bila sklenjena proti temu, da se cena kuhinjske soli pri centu zniža počez za 2 gold. 48 kr., živinska sol pa da se ne nareja in ne prodaja več, in to zato ne, ker se živinska sol kupuje namesti bele kuhinjske in to — je reklo ministerstvo — je na škodo državni kaši. — To je bistvo te nesrečne ministerske pogodbe, ktera je 6, maja 1868. leta prišla na obravnavo zbornici poslancev na Dunaji.
Pri tej obravnavi so se sicer oglasili prav krepko nekteri poslanci za to, da bi na prid živinoreji in po njej na prid kmetijstvu in narodnemu gospodarstvu sploh ostala živinska sol, — tožilo se je, da zdaj moramo mi plesati v vsem, kakor nam Magjar gode, da Avstrija bode prva, ki bo odstranila živinsko sol, in to za tega del, ker Magjar tako hoče, — da že leta 1848. so, kakor je Greuter rekel, Tirolci nadvojvodo Janeza le za 3 reči prosili: soli za našo živino, manj uradnikov, pa tobaka za nas — al vsi ti govori bili so bob v steno! Ce siromaški ljudje so kupovali živinsko sol, da so jo sami vživali, je to žalostno znamenje,   da je revščina sem ter tje tolika,
da marsikdo še groša nima v žepu, da bi se kupil bele soli. — Večina dunajskih poslancev je v zboru potegnila z Magjari — in — odstranila se je živinska sol!
Pogodba je po takem sklepu veljavna in ostane tako dolgo veljavna, dokler ne bode te pogodbe konec — menda leta 1878. Ce se tudi kak deželni zbor potegne za živinsko sol, da se mu odgovor na Dunaji: „ne moremo, ker smo na ogersko pogodbo vezani".
Tako se po B e u s t u skovani ogerski dvalizem. kaže pogubiven tudi kmetijstvu našemu. Bog pomagaj !