Leto XXII.	8. Septembra 1926.	Številka 9.
Cena številki 1 Dinar.	Poštnina plačana v gotovini.
E. BALKANYI D. LENDAVA.
Nevtepeno Poprijeta Devica Marija
Pobožen mesečen list.
Vrejflje ga z dovoljenjom cerkvene oblasti: Klekl Jožef, vp. pleb. v Črensovcih, Prekmurje. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepe-noga poprijetja 1. 1904. dec. 8., gda je te list, kak prvi slovenski
list Slovencom Slovenske Krajine do rok dani. Cena na leto: doma na skflpni naslov 10 Din., na posamez-noga 15 Din., v Austrijo i na Vogrsko 25 Din., v Ameriko z Novinami i kalendarom ,,Srca Jezušovoga" vred štiri dolare. Naročniki so deležni sada več jezerih sv. meš i dobijo k listi vsi brezplačno kalendar Srca Jezušovoga.
A, a fl fJL» i
Dobre knjige. Skoro za nikšo drflgo reč naš človik ne da tak žmetno peneze vo kak za knige. Si misli i pravi: Eh, ka bom s knigami, nemam časa čteti! Pa je ne tak. Dobra kniga je naj-bolši prijatel. Priporočamo sledeče knige: Sv. Alojzij, Pod zastavo sv. Frančiška, Mala skrivnost, Ura molitve za zedinjenje, Rožica s Krasa, Fantič le gor stani, Don Bosko, Dominik Savio. — V Martinišči se dobijo lepe misijonske razglednice (karte) po 1 Din.
-ej«
Kak čteš Marijin List? Edna velka falinga je pri vnogih lfldeh. Nikše vole nemajo, ka bi malo tfldi premišlavali to ka čtejo. Či je kaj tak bole verskoga, kaj tak za premišlavanje, za dflšo hasnovitnoga, to že vnogi vkrej vržejo včasi kak naslov prečtejo. Radi bi samo kakše zgodbe ali čflde čteli. Tfldi to je dobro pa hasnovitno za dflšo, ar vsaka dobra zgodbica ma v sebi kakši navuk za tistoga, ki zna te navuk najti. Zato pa damo v M. List zmerom kaj takših zgodbic nego trbe čteti tGdi drflgu ka je bole versko. Lepa navada je tam, gde eden čte vsi drflgi pa poslflšajo. Priporočamo tfldi, naj se M. List ne meče vkrej za papir nego gda ga vsi pri hiži prečtejo, naj se spravi v omar i na konci leta se da zvezati vse.
Rojstvo matere sv. Družine.
V vsakoj družini z veseljom mislijo na god, na rojstni den matere i se z radostjo v spominajo deca i cela familija tistoga srečnoga dneva, gda njim je mati, gda njim je gospodinja zaglednola beli den na zemlji. Če je to že pri ljudeh tak, pri grešnih ljfldeh, ki čiravno so napunjeni z ljubeznostjov, vendar je ta posipana, zmešana z vnogov britkov rečjov, z vnogov zamazanov rečjov, šteroj pravimo greh. Vsakša mati, kakšte je ljubila svoje, je li mela senco na toj ljubavi, mela je greh, njena ljubezen popolna ne je bila. Pa če se je deca li z zahvalnostjov spominajo i jo z dari obkladajo, o keliko bole se moremo mi, deca Marijina, veseliti njenomi rojstnomi godi, godi naše nebeške matere, štere ljubezen do nas ne samo, ka je nikdar nikaj ne otem-nilo, ni senca greha ne, nego je bila ta vekša, kak jo razum vseh ljudi more prebroditi.
Rojstvo Marijino je rojstvo matere, od štere vekše i svetjše svet ne mogo meti. Veselimo se njemi i dajmo materi dar pri toj priliki. Pa kak se naj veselimo? Od BI. D. Marije je po angeli Gabrieli naznano Bog: „Ne boj se Marija, ar si miloščo najšla pri Bogi," Zato se veselimo, ka je miloščo najšla pri Bog;; najšla jo je najmre za nas. Ona je bila „milošče puna", kak je sam dober Bog naznano, njoj za sebe zato več ne trbelo iskati milošče, iskala i najšla jo je za nas. Tomi se veselimo. Veselimo se, ka je naša mati takša mati, ka gda se rodila, ne mela nikšega zamazka. Naša mati, gda se je rodila, je bila puna vseh milošč, je bila svetejša, kak vsi svetniki skflpno pri svojoj dovršeno]' svetosti, gda so se z toga sveta vu večno domovino preselili. Naša mati, gda se je rodila, je mela lepšo dflšo, kak so lepi vsi angelje i svetniki. Našoj materi, gda se je rodila, se je tro-edimi Bog, Oča, Sin i sveti Dflh bole veselio kak celomi sveti, kak celoj nebi, kak vsem ostalim dušam skflpno. Ja, rojstvo Marijino, šteroga god 8. sept. na Malo mešo obhajamo, je nebo bole razveselilo, kak angelska pesem pri Jezušovom rojstvi „Dika Bogi na višini i mir na zemli IjOdem, ki so dobre volje", — ar se ta pesem ne bi mogla glasiti, če se Marija ne bi bila poro-d la. Samo ona je mogla poroditi Jezuša, našega miloga Žveli-čitela. Veselimo se zato mi tfldi rojstvi naše nebeške matere i
veselimo se njemi zato, ar smo po njem dobili najsvetejšo dušo za mater. I gda se tak razveselimo nad rojstnim godom nebeške matere, njoj pokloni v dar to prošnjo: „Prečista Dev. Marija/dobra nebeška mati, na tvoje presveto rojstno prosim, posveti mojo dOšo.
Mali apostol.
i.
V srednjoj polovici pretekloga stoletja je živo v taljanskom varaši Murialdo dečarec po imeni Ivanček, dika i ponos svojih roditelov. — Edne nedele je tudi naš Ivanček šo s pobožnim IjOdstvom v cerkev k večernoj pobožnosti. Komaj je prišeo na plač, šteri se je raztegao notri do cerkve, opazi, da je bilo zbranih vnogo moškoga i ženskoga sveta, starih i mladih, ne da idejo v cerkev, nego — Bog se smilOj 1 — da plešejo. Jako se je raz-žalostio, kda je vido, kak je peklenski greh razgrno^ svojo mrežo i že zgrabo tolko dOš. Se bole ga je bolelo, da ščejo tej nesrečniki plesati pri cerkvi, v štero je že prihajao smeh i krik mladine i je moto v molitvi mešnika i vernike. No ka naj napravi ?! On dečkec kak si naj vflpa postaviti se proti velkim ?!
A iObezen se nikoj ne boji. Ona najde način, kak pride do cila. Tak je bilo tfldi z lflbavjov našega Ivančeka. Ja, on zna s kem ma poseo, a spoštovanje do bože hiše i lflbezen do krščanskih dOš sta ga prisilila, da bi tem nesrečnikom povedao, da se tak ne sme delati.
Zdaj je viditi našega maloga. kak ide od ednoga do drOgoga i jih nagovarja, da pustijo to peklensko špilarijo. Prosi jih, naj idejo z njim v cerkev na pobožnost, štera se zdaj začne. Meo je malo sreče. Njegovi tanači so šli na edno vOho notri, na drflgo v(5. No — ka je še hOše — malo je falilo, da Ivanček ne dobo tOdi po plečaj.
„Gledajte to motovilo — krikne čemerno eden — komaj je hlače oblekeo i nam že pamet soli."
Drugi njemi pravi zaničlivo: „Prosim te, dečko, što te je postavo nam za spovednika?"
Tretji zakriči nad njim: „Hajdi, mali, idi svojo pot i ne mešaj se v tisto, ka ne tvoj poseo. Si razmo? inači! . .
Naš Ivanček pa se ne prestrašo. Na pamet njemi pride dobra miseo. Meo je jako lep glas. „Pravi angelski glas!" — so znale praviti stare ženkice, kda se je Ivanček oglaso na koruši farne cerkve. Malo stopi na stran i zaspevle, kak je mogeo, nekšo
lepo cerkveno pesem. LObi Bog! — kak da bi angelček odpro zlata vOsteca. Komaj se je Ivanček oglaso, je vse vtihnolo: prenehalo je spevanje, igranje i kričanje. V ednom hipi je bio ves narod okoli Ivančeka. Mali je dale spevao i se pomali ino ne-opaženo vzmikao proti cerkvi. Narod ide z njim notri do cerkve i celo v njo. Naskori je ves plač prazen. Kda se je narod po-miro, je župnik začno večerno pobožnost. — Tak je Ivanček do-segno, ka je želo.
II.
Komaj je bio v cerkvi konec, peklenski sovražnik znova nagovori narod, da pleše. Cerkvene pobožnosti zdaj toti neso motili, a nas Ivica je znao, da je drOgi boži hram, več vreden od kamenitoga; da je človeško telo i dOša, šteriva te peklenski ples onečistOje. Za to se odloči, da včini vse, da se te večer več ne bi plesalo. Oddaleč dobro premeri vse plesalce i kak orel, kda se s sigurnim letom ^vrže na svoj plen, poleti k nešternim i jim odločno govori: „Cas je, da se razidete, ples ježe jako pogibelen, ar prihaja noč." Zavolo njegovih reči si ne nihče razbijao glave' Nato se znova poslflži sredstva, s šterim je prle meo srečo: znova začne spevati. Vsi plesalci se taki zberejo okoli njega. Ivanček je dugo, dugo spevao, ar je znao, ka bi bilo, če bi hitro obstao. Kda je dokončao, so vnogi vzeli naprej peneze i njemi jih ponOvali, proseč ga, naj šče speva. On je dare odklono, a spevao je naprej.
Oni, ki so ples priredili, so bili jako čemerni i so škripali z zobmi na maloga pesmara, ar odtegno jim je dobiček, šteroga so že skoro v rokaj držali. Prerinejo se skoz narod, pomivajo malomi puno penez veleč njemi: „TQ ti nemaš mesta. Vzemi te peneze i zgiibi se, ali pa boš bit, kak šče nikdar ne." — Dečak njim pa batrivno odbriisi: »Zakaj si zaman brflsite zobe? Ali sam v vašoj hiši i vas moram bogati? Ali ne smem delati, ka ščem? TO mi je rod, šteroga čakajo doma? Ali je krivo, če ga ratam domo? Roditeli se vsikdar bojijo, da se pri takšoj priliki zgodi kakša nesreča. Ali ne prav, da je dnes rešim te bojazni? Ali znate, da bi se v tom nočnom časi lehko zgodilo kaj slaboga, ka bi tiidi vam bilo neprijetno. Jaz želem, da je naš varaš na dobrom glasi. Ali mate vi kaj proti tomi?" Oni so vtihnoli tak nemi, zbrani narod pa se je mirno razišeo, hvaleč dobroga i junaškoga Ivančeka, maloga apoštola svojih varašancov.
Iz „Gospe sinjske."
Rojstvo Marijino.
Kak da so se odprla nebeška vrata, kak da se je prikazao sveteo žar i bi obino zemlo z žarečim bleskom, kak da se je začOla iz nebeških višav milodoneča pozdravna pesem, tak lepa, kakša more priti le iz vflst angelskih trflm ino bi napunila člo-veča srca z zadovolnostjov i bi podignola njilve duše proti višinam . . , tak je moglo biti v t<stom blaženom trenutki. Marija, mati boža je z-glednola luč sveta. Ona, najlepša i najsvetejša med vsemi, ka jih svet nosi, se je rodila . . .
„Nasprotstvo postavim med teov i med ženov, med tvojim rodom ino med njenim rodom" — je zapreto gospod Bog kači tisti nesrečni den, kda je iztirao iz paradičoma naše prve stariše zavoio včinjenoga greha. V tistom hipi je v svojoj pravičnosti kaštigao človeški rod, zednim pa njemi je v svojoj smilenosti tfldi dao vupanje na rešitev. I človeštvo je pričakovalo to rešitev. Jezero i jezero let je z zdthavanjom i vročimi želami čakalo ženo, ki bo mati obečanoga Odrešenika, ženo, ki bo s suncom obdana i bo mesec pod njenimi nogami, ženo, ki stere kači glavo i s tem vzeme satani oblast nad človeškimi dflšami ino jim odpre vrata nebeška. Dugo je čakao človeški rod i dočakao je. Rodila se je, štera je bila obečana kak mati OdkOpitela i Zveličitela . ..
Eva, naša prva — telovna — mati je grešila. Prelomila je božo zapoved i s tem vzbfldila pravični boži srd ino je nakopala sebi i vsemi človečemi rodi nesrečo, trplenje, spravila njemi po-bOgo, pripravila — smrt. ,,Prokleta bo zemla v tvojem deli . . . V znoji svojega obraza boš jo kruh, dokeč se ne povrneš v zemlo, iz štere si bio vzeti" — je pravo Bog Adami, i je s teni mero na ves človeči rod PogOblenji, smrti smo bili zapisani zavoio edne žene, zavoio Eve — matere človeškoga roda. Žena nam je prinesla smrt. Zato je morala priti druga žena, rod ti se je morala druga Eva, ki bi popravila, ka je prva zagrešila . . .
Rodila se je Marija — druga Eva. Po prvoj smo dobili skuze, ona nam je prinesla radost. Prva nam je spravila nesrečo, ta nam je dala vOpanje na večno srečo. Eva nam je s svojim grehom rodila smrt, Marija novo živlenje. Sam Oča nebeški jo je poslao na zemlo, da nas potom svojega sina reši prekletstva, da stere oblast hOdoga dOha . . .
Neba i zemla sta se razveselili, kda je Marija zaglednola lOČ s\eta. Njeno rojstvo je bilo najvekši stopaj, najvekša priprava k prihodi OdkOpitela sveta Ona je mela postati njegova mati. Zato ne čflda, če se je mogoče tOdi pri njenom rojstvi razlegeo v nebe-
saj angleški glas: ,,Gloria in exelsis Deo," i če se je sam Oča vzradflvao, ar je vido, da se bliža človeki, šteroga je on stvoro
po svojvj podobi, naskori odrešenje . . .
*
Že pri svojem rojstvi je bila Marija odebrana za mater Sina božega. Že te je raztegno Oča nebeški nad njo svoje roke i jo je 'vzeo v svoje posebno varstvo, da je svet sledkar ne bi mogeo premagati. Že pri rojstvi je ona bila nevesta sv. Doba. Zato je njeno rojstvo ne, kak rojstvo drOge dece, nego spada med najvažnejše dogodke na sveti. Njeno rojstvo je sveti trenotek za vse človeštvo, zavolo toga je svetimo i je bodo svetili vsi rodi do konca sveta . . .
Marija, ki te že pri tvojem rojstvi častimo i slavimo, prosi za nas.
Novomešni blagoslov.
Skoz odprto okno piha prijeten duh v osorno skoro kmično sobo, štere stene so pokrite visiko gor do stropa s knigami, z napami (zemelje-vidi), z zbirkami metekov i risbami rastlin. Stari gospod v rjavom kaputi, šteri sedi pri pisalnom stoli bluzi okna, povzdigne glavo. — „Kakši prijeten zobovcov vonj!" — Zamrmra starec. Kak brezpameten gleda začudeno nekaj časa skoz okno v zeleno, cvetočo naturo, štera ga smeje ogleduje v najsvetlešem solnčnom sijaji. I vidi se, da njegove oči ne verjejo liibkoj lepoti; sivo i mrzlo gledajo one iz vpadnjenoga obraza. Naednok samo zapre knigo, štera leži pred njim, dene pero vkrej, štero je držao v roki i zapusti sobo. V veži vzeme krščak, palico i edno rjavo ledrno turbo. „Sabina, jaz idem od doma; pripravi večerjo ob pravom časi!" Te reči so povedane od viini v hišo. Brez toga, da bi dobo kakši odgovor, stopi na prosto. Kak dobrodejno i mehko ujemi piše vonj okrog njegovih lic med tam da on stopa s premerjenimi stopaji doli po mirnoj cesti, levo roko povešeno na hrbti, oči pa v tla! Če ga što sreča, vošči staromi gospodi dnevni pozdrav, brez toga, da bi ga duže ogledovao. On mora biti že dobroznana prikazen v maloj, sirmaškoj, od sveta ločenoj vešnički, inači bi ga priprosti liidje zagvišno občudovali. Ve so se v začetki tudi čudili. Sto je denok te stari gospod? Njegovo ime zveni tiije, vesničarji ga zavejo samo za „staroga gospoda". On je bogat, vučen on tiči vsigdar v svojih knigaj i sam piše knige, išče vsefele rastline, kak tudi travo i mahovje i devle to v svojo ledrno torbo; on z nikim ne občuje. Stara Sabina, štera pri njem stanuje, je ravnotak čudna kak on; ona guči jako malo i s tujim naglašiivanjom, tak da jo komaj razmi. Že deset let prebivata v vesi i v tej 10. letaj se ne nikaj posebnoga zgodilo; ona so tak ednakomerno pre-
tekla, kak kazalec na vori staroga torna. Dnes pa se je moralo zgoditi nekaj nenavadnoga.
Stari gospod je prišeo do konca vesi. Ve je tiidi kvekšemi dvajset hiš, vse skromne, večinoma siromaške. Tu vodi pot na pravo roko navkreber. Te pa henja i zdigne oči. Poleg zadnje, jako siromaške hišičke stoji velki zobovcov grm, odzgora odet s polnimi, belimi šopi cvetov, tak da so veke visele do tal. V maloj hišici pa prebiva velika revščina. Ka zna on od toga? Starec ide počasi po zelenoj poti tii pa tam henja ino išče i trga trave. Zdaj stoji gori na robi loga, v roki s šopkom od cvetočih trav i gleda nazaj. Kak čudovito leži odspodi vesnica! Na onom kraji se dvigajo višave z logi, na levom i na pravom kraji se vidijo krasni zavoji vozke poline, vse zeleni i cveteči, sunčni blesk leži kak pozlačen nad vsem tem i nežen, sivi zrak prede krnico puno skrivnosti v onstran-skih gozdnih sencaj. V zraki odmevajo jasni zvoki ftičjega petja.
„Prosim vas, gospod, dajte nam malo miloščino, moja mati je be-bežna!" Mehek glas govori te reči i dvoje velkih, črnih oči gleda proseče iz bledoga otroškoga obraza gor na staroga gospoda. Deček je bos i nosi biitoro suhih drv pod levov rokov. Prava je boječe iztegnjena. Deček je ravnotak prišeo iz gozda. Starec položi ravnodušno eden novčič v malo roko iz odkoraka mimo. „Bog plati!" Krikne mali z veselim pogledom i zdrči po poti v vesnico. Stari gospod išče mahovje.
Temni se. Zvon stare kapele se čiije daleč okoli po dolini, zvoni za Telovo. Eden duhovnik prebiva v kraji, v vesnici je podružnica. A pred vsakimi dverami stoji tam breza, samo pred hišov^ staroga gospoda ne. Komaj je stopo v prvo sobo ino sprazno svojo ledino torbo, začiije tiho klonkanje. Začudeno se zravna od svojih trav i mahovja ino zakliče: „Notri!" Bledi dečkec vstopi. Na obrazi staroga se pokaže nepotrpežliva poteza. „Si že znova tii ?"
„Gospod," se je oglaso mali, „mati me pošilajo se; vi ste se prle zmotili i ste mi zlati novčič dali." Pokaže svetli novčič.
Stari gospod nekaj časa tiho ino začiideno gleda. Nalo se smeje. „Imeo si srečo," je pravo ravnodušno, „to lehko obdržiš; ka sam dao, nigdar ne vzemem nazaj."
„0 gospod," je pravo deček s trepetajočim glasom, „to je jako dosta!" Njegova ličeca so zardela pri tej rečaj i svetla skuza se njemi bleskeče v očaj.
„Je že dobro, le idi!"
Stari gospod je pali sam i se nagiba nad stolom i odbira mahovje adno od driigoga. Pride Sabina i tiho prinese večerjo.
V zadnjoj hiši vesničke pa molijo. Betežna dovica moli s svojim sinčkom edincom, ona dva molita za staroga gospoda. „Mati," pravi deček
po molitvi, „zdaj bo vse dobro. Zdaj pa lejko kupiva edno kozo i vi te nazaj zdravi, ne resan?"
„Jaz se viipam, sinko moj!" vzdihne žena; njeni obraz je veselejši i njene roke visijo brez moči na naslonjali staroga lesenoga |stolca. Zobovčov
vonj prihaja skoz na pol odprto okno.
* *
*
Edno leto je minilo. Ziitra bo pali Telovo: zvonenje se čiije i zelene breze'stojijo pred dverami. Solnce se nagible i njegovi zadnji žarki spadajo z medlov bliščobov v osorno sobico. Stari gospod sedi nepremično pri stoli, obraz naslonjen na roko. Ali mogoče prisluškuje petji zvona? Po dveraj zaklonka. — „Notri!"
Ali je ne to tisti bledi deček iz male hišičke ? Boječe stoji pri dveraj, v roki z ednim velkim zobovčovim šopkom; močna rdečica njemi zalije lica, gda ga stari gospod začudeno pogleda.
„Gospod to sem Vam dužen prinesti!" odgovori deček, „moja mati me pošiiajo; moram Vas pitati, eli bi smeo zasaditi pred Vašimi dverami nekaj šmarnic; prineseo sem jako lepe seov." „Za mene?" Stari gospod se vzdigne; „Za mene? Zakaj pa?"
„Vi ste nas lansko leto tak jako obdaruvali." Zdaj stopi v obraz starca cvetoča rdečica. Obdaruvao — to je bila samo pomota i on samo zavolo ponosa ne vzeo nazaj penez; dobro se spominja na dogodek, čiravno se do zdaj izda ne spomno nazaj. Zato ta ganliva hvaležnost sirmaške dovice, štero je že on popunoma pozabo! S trepetajočov rokov vzeme šopek i ga položi na sto. On je jako genjen. Čudovito osrečujoče čustvo se vzbudi v njegovom srci kak sprotoletna sapica; njemi je, kak da bi napravo kakše redko odkritje, kak da bi gledao v tujo, lepo deželo-
„Kak se godi tvojoj materi?" je pitao z mehkim glasom i vzeme roko maloga i dene v svojo. Kak dugo že ne držao niedne deteče roke?
„Hvala, dobro," je odgovoro hitro deček z veselim pogledom, uprtim naravnost v starčove oči; mati so znova zdravi; mi mamo zdaj dve kozi i mleko šče nosimo v varaš. Ali smem zasaditi tudi šmarnice?"
„Ja, dete moje, včini to, napraviš mi velko veselje, i povej svojoj materi, da vas naskori pohodim! Kde stanujete?"
„V zadnjoj hiši."
„Ah tam kde stoji zobovčov grm, kde se ide v log?"
„Ja, gospod, tam stanujemo!"
„No, dobro, čakaj! Ka naj ti dam?" Stari gospod gleda neodločeno okoli; on ne navajeni, deci kaj daruvati. Deček vidi vnoge knige i začne z jeclavim glasom: „Najraj — bi meo..."
„Eno knigo za čtenje."
Stari ga je začudeno pogledno. „Maš veselje do čtenja? Ali bi se še
mogeo včiti?"
„0, kak rad." Velke oči se svetijo i globok zdihlaj zdigne mlada prsa.
„Dobro, dobro — naskori!" S temi rečmi ga odpošle stari gospod.
Znova je sam i hodi gor pa dol. Sprememba se je zvršila v njem; njegov obraz je kak pomlajen, njegov stopaj lehek, njegove oči vedre i svetke. Vidi se na njem, da dela načrte, nove i lepe načrte; ar popunoma srečen je videti pri tom. Henja, vzeme šopek s stola i vdihava prijetni vonj. Zvonček še poje. Kak slovesno se glasi v tihom večeri.
„Jaz sem bio kak slep i mrtev; nego zaj bo moralo biti inači?"
Kak obliiba se glasi, kda spregovori stari gospod sledeče: „Jiitri bo Telovo; tiidi za mene bo moralo biti. Jaz se ščem povrnoti k materi, k Cerkvi, k Zveličiteli, mojemi Odrešiteli, šteri je v njoj navzoči; jaz njemi ščem vernost obliibiti od zdaj do konca." I gospod je zapro za seov dveri. Ka se je te zgodilo, zna samo Bog. Če pa li što šteo gledati skoz okno, bi lehko vido gospoda klečečega na podi.
Drugo jiitro vidijo verniki gospodovo hišo okrašeno; še bole pa se začudijo, kda vidijo, da ide proti farnoj cerkvi i da se vdeleži tiidi procesije. Med njov se zbudi v njegovom srci molitev: „0 Gospod, pomagaj mi, da se spreobrnem! Pomagaj tni, da opravim dobro spoved i da vredno prejem tvoje telo!" I nato znova: „Gospod, pokaži samo, ka naj včinim, da se pokorim za vnoge grehe i zanemarjenja proti tvojoj Iiibezni!" Procesija je [bila končana i duhovnik je podelo blagoslov. Gospodov pogled je zablodo od duhovnika na maloga dečaka - ravno tistoga, šteromi je on pomagao. Kak pobožno i vdano so se obračale njegove oči v sv. sve-stvo. Gospod je v tom hipi spoznao, ka njemi je včiniti: „Ja, to napravim: dečkec mora postati diihovnik; jaz njemi bom pri tom pomagao; telko lehko včinim k častenji svetoga sakramentna i on bo za mene potom lehko proso oepiiščenje."
V soboto po tom je gospod opravo spoved i v nedelo je sprejeo telo Gospodov.
*
* *
Dvanajst let sledkar, ravno v istom časi je, nedela Rešnjega tela. Kak je vesnička okrašena z mlaji i poti potrošene s cvetlicami! Odkod pridejo vnogi verniki, ki ravno zapuščajo cerkev? . . .
Mladi mešnik z okolice — naš deček — je oprvim prikazao Bogi daritev. Od bluzi i daleč so se zbrali Uidje. Stara mati joka, kda pristopa k Gospodovomi stoli, da bi iz sinovih rok sprejela telo Kristušovo. Nekak pa fali.
Sunce se nagiba. V vesnički je znova vse vtihnolo, gostje so znova razišli. Iz male hišičke, kde pela pot v log, stopa mladi diihovnik i njegova mati. Vtrga cvetličnato vejico z grma; potom oba ideta proti logi; stojita pri pokopališči. Preprost, kamenit križ je njuni cil; poklekneta na grob i tiho molita. Sktiza za skuzov kaple skoz cvetečo vejo, štero drži
mladi duhovnik še v roki. Zdaj jo položi tiho pred križ i pravi : „Da bi bar te den niogeo doživeli! Moj učiteo, moj drugi oča!"
„0, da bi še ga dale mogla obdržati! je zdehnola dovica: „srmaki i betežniki ga nikdar ne pozabijo; kak smo jokali, kda so nesli našega dobrotnika na pokopališče! Bog njemi daj večni mir!"
Ideta proti clomi. Zvon še glasi angelovo pozdravlenje.
Nešterni pregovori sv. Frančiška i njegova vsakdenešnja molitev.
Če ščeš sveti biti, ne smeš med svet iti. Če si sveti, te več ne veseli svet.
Če se opravičOješ, te Bog obtožflje; če se obtožflješ, te Bog opravičuje.
Kda pravim ,.Zdrava si Marija", se smejejo nebesa, se veselijo angeli, poskakflje svet, trepeta pekeo, vražje bežijo.
K,ak se vosk pred ognjom raztopi i prah pred vetrom razkadi, tak se vojska hDdobnih duhov, kda Marijo zazoveš, razleti.
PrelGbi, ne mejte v toj skužnoj dolini nikaj tak lepoga i tak prijetnoga, da bi vašo dušo popunoma prevzelo.
V nevarnosti, v zadregi, v dvojbi zovi Marijo, misli na Marijo; naj se ne gene iz srca, naj se ne premekne iz vOst; i da
zaslužiš njeno priprošnjo, ne popusti zgleda njenoga živienja.
*
O najvišji, vsemogočni Bog, vretina vse svetlobe, preženi iz mojega srca vse tmice i vse grdobe; daj, prosim te, po svojoj veliko] milosti i dobroti pravo vero, trdno vflpanje i lubezen meni siroti; tudi samoga sebe mi dodeli pravo spoznanje, da bom do tvoje svete zapovedi vsigdar meo spoštovanje.
Rojstvo bi. Device Marije.
Marije je naše živlenje. — Marija je naše zveličanje.
„Što mene najde, najde-živlenje i zveličanje prime od Gospoda."
(Preg. 8, 22.)
„Spomni se, o premilostiva Devica Marija, da šče nikdar ne bilo čflti, da bi bio što zapuščen, ki je pod tvojo obrambo pri-bežao, tebe na pomoč zvao i se tvojoj priprošnji preporočo. S tem zaupanjom navdihjen prihajam k tebi, o devic Devica; k tebi,
o Mati, pribežim; pred tebov, jaz grešnik, zdihOjem. Ne završi, o mati večne Reči (Jezuša), moje prošnje, nego me milostivno i smileno čOj i vsliši!" S temi lepimi rečmi je sv. Bernard zvao Marijo, ves pun zavOpanja v njeno pomoč! I po pravici, ar pre-
obilne dobrote nam deli Bog po Mariji. Zato je tiidi sveta istina, da što Marijo najde, on najde živlenje i prime zveličanje od Gospoda. Kak je pa Marija naše živlenje i naše zveličanje?
Marija je naše živlenje, ar je 1. mati boža; 2. ar je milosti puna.
Marija je naše zveličanje, ar je 1. pribežališče grešnikov; 2. zdravje betežnikov; 3. tolažba žalostnih ; 4. pomočnica krščenikov.
Marija je naše živlenje.
1.	Dnes je rostni den Marije, presvete Device, veseli god rojstva Marijinoga. „Prišeo je denešnji zaželjeni den preblažene, visoko češčene Device Marije; veseli se teda, o zemla, neizrečeno poveličana po posvečenom dnevi rojstva zmožne Device; ar ta Devica je cvetlica na poli, iz štere je razcvetela predraga lilija, po rojstvi štere je bila prestvorjena natura stvorjenoga i je bilo zbrisano zaduženje."
Eva je žalovala, Marija se radflvala. Eva je smrt prinesla na svet, Marija pa živlenje. Po pravici se tedaj zemla veseli i prepeva z Marijov: Zvišava moja dOša Gospoda i veseli se moj dOli v Bogi Zveličari mojem, ar se je zgledno na ponižnost slOžbenice svoje; ar glej, od zdaj naprej za blaženo me bodo zvali vsi na-rodje sveta."
I resan, za srečno te imenujejo vsi narodi zemle, ar liidje, ki tebe najdejo, najdejo živlenje.
Za blaženo te imenujemo tudi mi, ar ti si sveta Bogarodica, mati Jezuša Kristusa, našega OdkOpitela, i dvakrat veseli nam je denešnji den, ar je den Marijin, od štere je rojen Jezuš, ki se zove Kristuš. (Mat. 1, 16.)
1 s tem, da je Jezuš od Marije rojen, je Marija, brez greha poprijeta, postala hči Boga Oče, mati božega Sina, i nevesta sv. Dflha. Zato nemogoče, da bi što Marijo častio i nebi Boga molo; ravno tak nemogoče, da bi Mariji češčenje skazOvao i ne bi ver-vao v Jezuša, šteri je blaženi sad Marijinoga tela 1
1 zato, da je Marija mati boža, mati Jezušova, nam je tOdi stOdenec živlenja. Što Marijo najde, najde Jezuša, najde živlenje. Što Marijo verje, verje-Jezuša.
Vsi verni častivci Marijini teda kličimo Mariji: „svojemi Sini nas izroči, svojemi Sini nas priporoči!" 1 Marija nas, svoje dece ne bo zapOstila; ar ona ne samo Jezušova, nego je tudi naša mati; s križa jo je namre Jezuš sv. Ivani i po njem vsem nam dao za mater.
2.	Dnes je rojstni den Marije presvete Device: veselimo se piisrčno, ar rojena nam je mati milosti polna.
Mogočni asirski vojvoda Holofern je skleno pokončati Izraelsko kralestvo. V te namen je med drugimi varaši oblegao tOdi mesto Betulijo s svojov vojskov, i vničo vse vodotoke, šteri so varaš obskrbivali s potrebnov vodov. Za volo toga nastane v va-
raši velika stiska i varašanci so že sklenoli podati se sovražniki. Na ednok se vzdigne srčna i hrabra Judita, odseka Holoferni glavo, odpre znova vodotoke i reši stiskani varaš pogina, vara-šance pa žalostne sužnosti. Ravno to je včinola za ves človeči rod druga Judita, Marija; ar Marija je premagala staroga sovražnika, strla glavo peklenskoj kači, nam odprla stOdence božih milosti. Ona milosti puna, je takrekoč vodotok, po šterom nam dotekajo bože milosti, ar ona je mati milosti, mati smilena i mati lepe lObezni. Od nekda je bila pripravlena sprositi svojoj deci potrebnih milosti i darov božih.
Ce si želemo Časnih dobrot, Marija nam jih sprosi. O keliko-krat je že Marija sprosila svojoj vernoj deci zmago v vojski, zdravje v hudoj bolezni, v siromaštvi i pomenjkanji potrebno pomoč!
Ka pa šče naj povemo gledoč na dOhovna tolažila i milosti, ki nam je Bog deli v tak obilnoj meri na prošnjo Marije, naše milostipune matere? O koliko grešnikov je ona spreobrnola s svojov priprošnjov, koliko žalostnih potolažila, koliko onemaga-jočih v dobrom vtrdila!
Istinsko je teda, ka pravi sv. Bernard: „Iz njene obilnosti njenih milost zajemajo vsi, voznik rešenje, betežnik zdravje, žalostni tolažbo, grešnik odpiiščenje, pravični milost, angel veselje, sv. Trojica čast i Sin boži človečo naravo."
Hodimo teda vsi, ki trpimo i smo obloženi, Marija nas bo okrepila i pokoj našla dOšam našim.
Če pa eden ali drugi ne uslišan, ne Marija kriva, nego do-tični sam, ar, ali ne prav proso, ali pa jo neje proso za takše dare, ki bi njemi bili v hasek zveličanje. Prosimo jo teda prav, s potrtim, ponižnim srcom; prosimo jo pred vsem drOgim za takše reči, ki se odnosijo na božo čast i zveličanje naše duše i Marija nam je bo gotovo sprosila. I stem nam bo Marija resan studenec živlenja, pa se bo tudi spolnilo nad nami, da, što Marijo najde, je najšeo živlenje.
Marija naše zveličanje.
1. Dnes je rojstni den Marije, presvete Device. Ka^ leP° nam te den v spomin zove naše duhovno prerojenje, po šterom smo v zakramenti sv. krsta bili prerojeni v božo deco, z drOge strani pa nas živo nagovarja, da bi si očistili i oprali ponovno zamazano obleko nodužnosti. Marija, brez greha poprijeta, je tOdi brez greha živela; mi pa v grehaj rojeni, smo bili pri sv. krsti od grehov očiščeni, pa se denok ponovno lehkomišleno povračamo v grehe i ubijamo svojo vbogo dflšo z smrtnimi grehi razne vrste.
Resan se moremo strašiti, če pazlivo i resno pregledujemo dugo vrsto raznih grehov, s šterimi se predrznemo od dneva do dneva žaliti božo pravico, i šterimi smo si že tolikokrat zaslužili večno pogublenje I
1	če resno premislimo, da nas bo boža pravica ednok pozvala na odgovor, na oster odgovor, bi mogli, kak šiba na vodi trepetati, če ne bi meli tebe, o Marija, preblažena Devica, ki si pribežališče grešnikov. Da, predraga Mati, grešnik, ki ttbe najde, bo najšeo zveličanje v Gospodi!
Zato ne obvOpajmo nikdar. Na jezero grešnikov je bilo rešenih že gotove smrti, večnoga pogiiblenja po Marijinoj priprošnji. „1 če bi bili vaši grehi rdeči, kak škrlat, bodo beli kak sneg," pravi Marija grešnikom i pridene srčnost dajajoče reči: ,,le spo-korite se, pobolšajte se i bogaboječe živite odzdaj naprej!"
Le hitro teda na delo! Če nas strašijo skiišnjave, ne bojmo se. Ob strani nam bo stala Marija, štera je hGdomi dfihi strašna, kak dobro vrejena vojska. — I če se bojimo bože pravice, čfljmo reči sv. Anzelma: ,,Šterih boža pravica nemre zveličati, jih bo zveličala dobrotlivost i milost (smilenost) Marijina." — Kdakoli se teda bojimo stopiti pred obličje razžaljenoga Boga, obrnimo se k Njegovoj liiboj materi Mariji, ki je pribežališče grešnikov i ona bo gotovo smilenost mela nad nami, svojov zablodjenov decov i nam odpflščenje i zveličanje sprosila pri svojem lubom Sini.
2	Dnes je rojstni den Marije, presvete Device. Rojena nam je ona, štero imenOjemo za zdravje betežnikov. Izmed vnogih čQd-nih ozdravlenj, štera so se godila na Marijino priprošnjo naj omenim samo eden slučaj: Neka imenitna vogrska gospa je mela edno dete i na to lubleno dete je Bog poslao težko bolezen i stem postavio na probo omenjeno gospo. V smrtni težavaj dete leži i jemi mrzla rosa moči čelo i obrazek; mater pa srce boli, da vsa obvupana zove i ječi: „0 pomagajte, pomagajte mojemi deteti!" Pa ne nikoga, ki bi pomagao! V toj stiski pa kak blisk sune materi v glavo miseo na Marijo, zdravje betežnikov. K njoj se zato obrne, k njoj zdihavle rekoč: „0 mila mati Marija, stoj nam ob štreni! O sveta Devica, ti zdravje betežnikov, reši mi dete!" — i od tiste vore te bolezen popustila i dete ozdravilo.
Što bi mogeo našteti vse slučaje ozdravlenja Marijine pomoči ?
3. i 4. Dnes je rojstni den Marije, presvete Device. Veselimo se, Rojena nam je ona, ki je tolažnica žalostnih i pomočnica krščenikov.
Te svet je za nas resan skuzna dolina, v šteroj ne popolne sreče. Vseširom, kamšteč poglednemo, najdemo nevolo, križe i teškoče, vidimo žalost i bolečine. Vsaki človek ma svoje žalostne
- u -
dni. Ali bomo na pogled nevol mi, Marijini častivci obvDpali? O, ne, nikdar ne! Če se nam tfldi v žalosti i nesrečaj nebo stemni, nam se ne bo skrila zvezda zorjanska. Marija nas bo tolažila i nam pomagala. Ona ne dopflsti, da bi se potopila ladja našega živlenja, nego jo bo varno vodila v mirno zavetišče.
Zato ti oblflbimo, o sveta Devica dosmrtno vernost i če-ščenje. Izročfljemo se v tvoje materinsko varstvo. Pred tebe pokleknemo, k tebi zdihavamo rekoč: O lflba naša mati i pomočnica, blagoslovi nas, svojo deco! Sprosi nam milosti, štere po-trebfljemo za svoje zveličanje; vodi nas po poti svojega zemel-skoga živlenja. — Prosi za nas vsikdar, posebno, kda se najdemo v kakšoj nevarnosti, i potrebfljemo tvojo pomoč.
Posebno pa prosi za nas v našoj smrtnoj vori, v vori, kda nas vse zapflsti, nas smrtna stiska bo obdajala i nam dflša po hudom boji telo zapflsti; o v tistoj strašnoj vori nam stoj ob strani, o mila, o dobrotliva, o sladka devica Marija; obrni te svoje milostive oči na nas, obriši nam za vsikdar skuzne oči, vlej nam svoj hladilni nebeški balžam v trpečo dflšo, vzemi jo v svoje presvete materinske naroče i jo nesi k svojemi lflbomi Sini Jezusi, da tak po tebi živlenje i zveličanje zadobimo od Gospoda!
__Bogoslav.
Znova je začno moliti...
Na farov v mesti X. je prišeo slaven i jako v učen gospod, da bi župniki povrno obisk. Po pozdravi prosi župnika za do-pflščenje, da bi njemi smeo odkriti svoje srce. Nato se je raz/io med obema sledeči razgovor: Ali mi dopflstite edno predpitanje: Ali še mate navado vsakši den moliti? On odgovori: Molim, gda čfltim potrebo. Župnik: Ali mate vnogokrat takso potrebo? Gospod: Toga ravno ne bi mogeo trditi. Župnik: Dragi gospod, ka bi vi pravili, če bi šteri izmed vaših vnogih slflžabnikov vas kda srečao i bi šo mimo vas, ne da bi vas pozdravo, ino bi na vaše pitanje, zakaj ne pozdravi, odgovoro: ,,Ne čfltim dnes za to nikše potrebe!" On: Gospod šupnik, razmo sam vas. Od zdaj naprej bom vsakše jfltro i vsakši večer molo. Župnik: Zdaj pa še pomislite, da je razlika med vami i vašimi slflžabniki nezmerno menška, kak med najslavnejšim človekom i Bogom, Stvarnikom i Hranitelom, Sodnikom i Plačitelom! — To je dvogovor. Pri drflgom obiski, kda je že preteklo več tednov, je gospod znova prišeo na te dvogovor i je pravo, da dnevno večkrat moli i da
Vsako nedelo i svetek poslOša sv. mešo. Za nekaj časa je vzeo slovo, ar je morao zapOstiti tisti kraj. Približno za šest mesecov je čteo župnik poročilo, da je tisti gospod po kratkom betegi vmro po dobrom sprejemi svestev za vmirajoče.
Debeli kovač kak angeo.
Dostakrat se pripeti, da bogotajci nastopajo na svojih zborovanjih kak bahači i pri tom k tomi primerno govorijo. Pri tom preveč radi zaidejo na vrste govorov, šteri so sramotilni i s tem dostakrat samo odbijajo poslflšalce. Ednomi takšemi govorniki se je pripetila pred kratkim v kopališči Suiza čOdna odslovitev. Te možakar je končao svoj bogotajski govor s tem, da je naglašOvao : če bi bio Bog, bi bio on na vsakši način zdaj dužen taki ednoga angela poslati, šteri bi njemi (govorniki) morao edno plusko priso-1 iti za njegove žalitve. To je čGo tudi nekši debeli kovač, šteri se je nahajao tam na potovanji. Te se je taki podao na govorniški oder Tprisolo par mastnij pliisk govorniki s sledečimi rečmi : Prelep pozdrav od Gospodnoga Boga. Za takše fakine on ne pošle niednoga angela."
Prostost.
Živlenje liibezni, nasledOvanje Kristusovo je dalo prvim kristjanom občudovanja vredno prostost, prostost dece Boga. Sv. Avguštin pravi: „Lfibi i potom delaj, ka ščeš!" Istinsko, „10be-zen" je prva.
Što liibi Boga iz celoga srca, iz cele dOše, tisti Boga ne bo žalo, ne bo grešio, i što liibi po božoj zapovedi svojega bližnjega kak samoga sebe, se ne pregreši proti bližnjemi. Pravičnost, liibezen, mir, složnost, to je bilo plačilo že tO na zemli za vse tiste, ki so ostali v lObezni i so tak bili deležni prave prostosti po rečaj sv. Auguština: „Lubi i delaj, ka ščeš!"
LObi, lObi Boga nad vse i bližnjega kak samoga sebe ! Tak boš vsikdar veselo hodo po poti božih zapovedi i se bližao proti višavam i boš meo tudi vsikdar več prostosti, prave prostosti, prostosti dece bože.
Katoličanska cerkev v Angliji ima dnesden 4 nadpiišpekije (erše-kije), 18 piišpekij. Katoličanska cerkev se je v Angliji začela komaj za vladanja pape Pija IX. 1. 1859.
Nebeška vrata „zaprta". Londonski list „Universe" poroča o ed-noj evangeličanskoj cerkvi v severnoj Angliji, štera ma nad dverami napis: „To so vrata nebeskoga kralestva!" Če pastor poleti odide na počitnice, pravijo, da prikeli pod te napis: „Med počitnicami v juliji i augusti zaprta".
Amerikatiska Statistika od leta 1923 sporoča,' da pripada le 49 miljon Amerikancov kakšemi verskomi osvedočenji, ostalih 70 miljon pa so „beli pogani". Po metodističnih podatkaj je 27 miljon mladine brez-verske i to število narašča še naprej. — Katoličanov je bilo v Ameriki pred 100 leti samo 100 jezer, zdaj jih je 19 miljon. Računani so samo tisti, ki vse svoje verske dužnosti verno spunjavlejo.
Spreobrnenje. Profesor Lau es Keland na Norveškom je prestopo v katoličansko cerkev, ar je v katoličanstvi našeo versko istino o božanstvi Kristušovom i ar brez svestva svete pokore ne mogeo biti.
Japonska princezija Kikogo Jvvoshita je vstopila v benediktinski klošter, v šterom deliije njeni brat kak oratorijanski duhovnik.
Katol. učitelska zveza v Švici je mela 3. augusta zborovanje delegatov. Po podanih poročilaj ma zveza 28 sekcij i 2971 članov. Vnogo je učitelov v Švici, ki v zvezi neso včlanjeni, čeravno daja ta svojim članom vnogo ugodnosti.
Romanja v Rim, štero so priredili naši Orli od 30. augusta do 9. septembra sta se vdeležiia tudi urednik toga lista, g. Jožef Klekl i urednik „Novin" g. Ivan Jerič. Osvedočeni smo, da bomo potom njunih molitev tiidi mi deležni sadov romanja.
Blagoslavlanje cerkve v Bogojini. Na Angelsko nedelo se je nova cerkev na telko blagoslovila, da se sme v njoj mešiivati.
Visoke šole dominikanskoga reda. V preteklom leti je obiskiivalo papeško univerzo dominikancov v Rimi 341 dijakov, med njimi 260 takših, ki ne pripadajo redi. Profesorov je 28. — Dominikanska univerza v Minili je mela istočasno 1147 študentov.
Oča, ki ma 7 dece v kloštric. V Daytoni je maja vmro odličen kat mož A. Zveisler, ki je dariivao od 8 svoje dece 7 Bogi i klošterskomi živlenji: trije sini so frančiškani, eden trapist, eden šolski brat; edna hčerka je klarisa i druga frančiškanka.
Pozdrav naših tretjerednikov sv. Frančiški. Žižek Kata iz Čren-[ sovec je izročila g. Klekli pred njegovim romanjom na grob sv. Frančiška sledeči pozdrav: „V imeni vseh bratov i sester ti jaz začnem pisati naš v preliibi redovni oča, sv. Frančišek. Pošilamo ti naše slabe pozdrave i te : z gorečim srcom prosimo, pomagaj nam, da bomo mi mogli biti tak krotki ; ino ponižni do presladkoga Srca Jezušovoga i da bomo liibili njegove presvete petere rane, kak si ti liibo sv. Frančišek. Prosimo te v Imeni Je-\ zušovom, pomagaj nam. K tebi zdihavamo iz te skuzne doline, pomagaj t nam, da bomo mi tiidi znali tak ostro se pokoriti, kak si je ti pokoro preliibi Frančišek, naš redovni oča. Pomagaj Matericerkvi. Omehči srce . vsem trdokornim grešnikom, da se povrnejo k sv. Matericerkvi, da posta-i nejo vsi Jezusove ovce. Zdaj te pa prosimo sv. Frančišek, pomagaj vsem - pokojnim redovnim bratom i sestram. Pomagaj nam vsem, da bomo znali r biti tvoja dobra deca. Mi ščemo biti tvoja verna deca, sv. Frančišek. Po-I niagaj nam, prosi za nas!
Na podporo Marijinoga lista so dariivali v dinaraj: Jerebic Marija. Iljašovci 20, Tkalec Kata, G. Bistrica 5, Šolar Bara, Dugaves 10, Pucko Verona, Čentiba 5, N. 100, Lončar Mihal, Beltinci 1; Adolf i Martin Hoz-E. jan, Gabor Ignac, Črensovci, Ivan Bohnec, Žižki, Anton Hozjan, Martin Kreslin G. Bistrica, Štefan Vučko, Ivan Maučec, Ivan Antolin S. Bistrica, t Jožef Tonaj, Jožef Peterec, D. Bistrica, Mujdrica Mihal, Odranci, Mlinaric August so iz Hamiltona (Canada) poslali 187-64, Martin Hozjan, Chicago [ 55-— Vsem darovnikom Bog plačaj! Marija, naša liiba Gospa, naj jim i sprosi miloščo!
»Fantič le gori stani!"
Poberi se šatan ! Zdaj smo vidili veselje posvetnih dečkov, radosti \ i sladkosti, štera jim posvetna „sreča" prinaša. Ka smo vidili?
Ništerna teh ..prijetnosti" to je grehov, nema nikaj prijetnoga na t sebi. Ništerni greh pa ma na sebi kaplo sladkosti, — pa ta sladkost je l zagiftana. Pa to znaš, ka večkrat edna kaplica gifta vmori človeka . . .
Greh je ne nikše pravo veselje, greh je samo nekša mamica, štera p človeka za nekaj hipov omami, ga nekak opijani, njemi zmeša glavo. Gda i se pa iz te omotice zbudi, sprevidi ka se je vkano, gda se je dao omo-titi; sprevidi, ka ga je greh ne osrečo, nego onesrečo.
Pri vsakom grešnom veselji se ponavla to, ka se je godilo v raji med f Evo i kačo. Stara kača, šatan, je izda stari lažnivec i slepar. Dobrikala 5 se je Evi, delala se njoj prijatelica i njoj šepetala na viiha sladke reči: ; ka bi vama što prepovedao jesti, ka ščeta! Mene posliišajta, jaz vama r ščem dobro! Samo vtrgnita i jejta, bota vidila, ka bo dobro! Oči se vama \ odprejo, takšiva bota kak bogova ... Pa sta vorvala i vtrgnola i jela S,-— i oči so se njima odprle — i sta vidila, kak sta osleparjena, v kakši ; prepad sta siinola sebe i ves svoj zarod . . .
Stara kača, satan, ravno tak šepeče na vuha vsakšemi človeki pa tudi tebi dečko moj. Greh ti riše prijetno i grešno živlenje veselo! — Ti pa zdaj poznaš kačo. i gda ti šepeče na vuha sama, ali po svojih pomočnikih, zapeljivcih, — spreglej sleparijo! Zamahni, odvrni i stiraj od sebe: Ne boš me! Poznam te slepar! Med maš na jeziki, gift pa v srci. Poberi se, šatan ! —
Odločen ? Dečko ali ešče premišlavleš i omahuješ, na štero stran bi se odločo? Pravo ali levo? Čednost ali nerednost? Boga ali vraga? Ali ešče ne veš, ka je belo pa ka je čarno!
O ne, o ne! Zdaj že znam, pri kom sam. Nikaj več ne omahujem. Zdaj se že spoznam na farbe, pa znam ločiti pravo od leve, pravo od krivoga. Ne bom postavlao več stvari na glavo, ne bom meo grdoga za lepo i lepo za grdo; sramote za čast i čast za sramoto; noroga za pametno i pametnoga za noro. Ne bom se dao vkaniti od sladke pa kratke omamlivosti greha, šteri človeka samo zagifta i ga spravi v žalost, nesrečo, sramoto, propast. Hoditi ščem po poti kreposti, pogumno se za njo bojuvati, ar znam ka me vodi po kratkom boji k večnoj sreči, velkoj česti, velkoj zmagi.
Dobro, dečko moj, dobro! To sam želo eliti iz tvojih viist. Veseli me to tvoje spoznanje i te tvoj sklep. Blagor ti, či maš v letih mladosti, telko modrosti, ka prav gledaš v živlenje, ka spoznaš, štera je prava pa štera je kriva pot i ka ti je v srečo, ka v nesrečo, ka v čast i ka v sramoto. Častitam ti, ka si obrno vragi hrbet zapeljivcom i nerodnežom, i se odločo za edino pravo: čedno, krščansko živlenje.
O, da bi to spoznanje meli vsi slovenski dečki! I ka bi vsi napravili te sklep, kak si ga ti napravo. Ka nebi postavlali vseh stvari na glavo; ka nebi zamenjavali sramote s častjo, časti pa s sramoto. Ka ne bi mešali lepoga z grdim i noroga s pametnim! Ka ne bi zamazali najlepših let svojega živlenja z najvekšimi grdobijami! Ka bi bilo že konec ednok dečkove sirovosti i razvuzdanosti pretepov i pijanosti ka ne bi bili slovenski dečki v žalost svojim starišom i duhovnikom, v čast svojoj fari, v ponos celoj domovini.
Ka te lepi cil dosegnemo, ka vse dečke s krivoga na pravo pot pri-pelamo, stavimo se šče malo i premišlavlimo živlenje naših dečkov, kakše je i kakše bi moglo biti!
Vsebina.
Rojstvo matere sv. Družine Mali apostol Rojstvo Marijino ...
Novomešni blagoslov ... —	--- . ---
Nešterni pregovori sv. Frančiška i njegova vsakdenesnja molitev Rojstvo bi. Device Marije ... Znova je začno moliti Debeli kovač kak angeo. ... Prostost ... Glasi iz doma i sveta
(Dale)
Stran 1
o
» 6
„ 4
9 9
14
15
15
16