Stran 122                                 VRTEC                                     Leto 49M
Pogreb.                                                  Ksaver Meško.
(^udooilo je lo z našimi srci: dogodke, ki se nam, hadar pridejo čez nas, zdš oeliki in oažni, nam dostikrat zabriše čas, da ne oemo sami, kdaj. ln če se spomnimo spet kdoj na nje, se jih spominjamo slabolno in nejasno, kakor da jih nismo o resnici doživeli, ampak /e sanjali, gledali od daleč, z gore o globoki ravnini.
Nasprotno pa se nam kaka malenkost, dogodek, prizor, ko-maj oreden naše pozornosli, čestokral zapiše in zariše u srce, nekako zaj& se uanje, da ga ne moremo pozabili use dni žio-Ijenja, Ob belem dneou, sredi molčeče noči oiivi nenadoma pred nami, ožiui lako jasno in soeže, kokor da se je dogodil včeraj — kaj očeroj, baš pred hipom . . .
Peljali smo se od Bolonje skozi njegouo čudouifo, u naj-bujnejšem bogasluu ualovečo okolico in gori čez Efrurske Ape-nine. Polagoma se je oil dolgi, nabitopolni olak v višine. Puhal in zdihoual je kakor silno utrujen od dolge in ležaune pofi.
Pokrajina je prihajala ubožna, resna, suhotna in samotna. Spodaf je kipelo polje 0 mladoslnem zdraoju, o pomtadanski moči; fu gori je pa kazata zemlja na mnogih mesHh rebra kakor izsfradana, kakor oguljena po uelrovih, ki se pode kakor gladni psi čez pogorje. Spodaj je bila, ko smo dospeli proti poldneuu u mesto, soparna vročina; tukaj gori pa hladno, da smo si za-penjali suknje, ko smo slali ob oknih na hodniku in mofrili mimo hiteče pokrajine. Spodaj v mestu smo si obujali spomine na slavne šole in velike učenjake bolonjske; tu gori smo pa mislili na našo domooino, zlasti na naš Kras, ki so nas deli tega go-rooja vsaj od daleč spominjali nanj.
Nenadoma se je odprla pod nami podolgovata, ozka dolina, slična oeliki zibelki. In v ti dolini sem zagledal prizor, ki ga zrem še sedaj čestokral o duhu pred seboj; zrem z odprtimi in za-prtimi očmi.
Majhna cerkoica z nizkim   italijanskim   stolpom se je belila spodaj u dolini.  Ob  cerkvici je bilo pokopališče.  Kakor širokU oenec se je oilo  okoli njega belo obzidje.   Ob uhodu sta s/a/iH doe oisoki,  uitki femni piniji.  Ker je vlekel ueter, sfa se u/7;ooaH
pozibauala, pripogibala se pod koraki čez nju hitečega uetra, se spel poizkusila duigniti, kakor bi hotela kljubouati neprijatelju. A ta je bil močnejši; prisilil ju je, da sta se mu spet in spet pri-klanjala. Kakor bi sfali tam pred hišo božjo doe ogromni, mračni soeči, in bi mračen plamen nemirno plapolal, zibaje se vzirepe taoal, se mi je zdelo,                                                                  
Proti pokopališču po se je vila procesija, kakih petdeset Ijudf. Spredaj je uihrala zastaoa. Je li bila povsem črna oli oijoličasta, Sz daljaue in ker je bila kotlina že polna uečerne sence, ni bilo mogoče razločili. Vihrala je in se zuijalo, kakor bi se holela odtrgali od oitkega droga ter uzplahetafi boguekam. Žalosten, skoro pošasten je bil pogled na njo. Zdela se je kakor žiuo bitje, ki se brani z usemi močmi ler noče o dom mrličev. A krepke roke so držale drog, usi napori so bili zaman; kdo se naj ubrani smrti, kdo poli na kraj frohnobe in pozabnosti? r          Za  zaslavo je stopala orsta  otrčk.  Za  njimi nekaj duojic
mčž. Za temi vrsla belooblečenih deklic. Na ramah največjih šfirih deklic je plaoala bela krsla. Za njo je stopal duhoonik o belem roketu, ki je jasno, skoro kričeče odseval od črnega talarja. Za duhounikom pa ursta žensk, po doe 4n doe, s črnimi robct na glauah.                                                                                   
Vsi smo umolknili. Nekako začudeni smo strmefi dol n preprosto, resno in obenem tako krasno sliko. Ženske so s tiho križale.                                                                     
Brž še nikoli ni opliual kak pogreb name tako neobično in tako mogočno kakor ta, u ti neznani, tihi, od sueta ločeni dolinici.
Vlak je zaoil za skalovje. V hipu je izginilo use — kakor trenulna prikazen . . .
Lela so minila, a zabrisala, celo izbrisala iz srca mi tega hipnega, praozaprou zelo naaadnega in neznafnega prizora niso. Pride hip, pa mi stoji lista pokrajina, tista neznana liha dolinica, o oečerni senci in o pokojnem miru snivajoča, tisla cerkuica, poko-pališče, oes tisti slikouiti, turobni prizor pred dušo, kakor da ga resnično gledam pred seboj.
Zakaj in kako to ? Skriunost žiuljenja ...