543 Marko Marulič. (1450—1524) V spomin štiristoletnice umetne hrvaške književnosti. Napisal prof. Ivan Steklasa. I. Maruličeva doba. Hrvaški narod je živel v drugi polovici XV. in na početku XVI. veka jako nemirno življenje. Vedne borbe s Turki in neprestani prepiri velikašev med seboj, s kraljem in z bližnjimi sosedi bosenskimi, benečanskimi in nemškimi so kalili moč plemstva in siromašnega naroda, ki se je v svojih nadlogah večkrat sam dvignil proti svojim strogim gospodarjem. Hrvate je v tem času vzdržala v edin-stvu le vera, za katero so se odločno borili proti Islamu. V tem času se je proslavilo največ hrvaških junakov. Narodne zavesti pa navzlic temu hrvaški narod vendarle ni imel; manjkalo mu je misli za skupni napredek in za samostalnost. Po navadi je vsak velikaš skrbel za svojo lastno korist. Tudi pravega reda v državi ni bilo, ker se velikaši niso ozirali niti na kralja niti na zakon. Večji red je bil v onih primorskih mestih in okrožjih ki so spadala pod bene-čansko vlado; zato so prebivavci teh krajev takrat rajši ostali pod Benečani, kakor pod hrvaškimi velikaši. Tudi so bili varnejši pred zunanjimi sovražniki, posebno pred Turki; kajti Benečani so bili takrat jaki ter so se znali, a tudi mogli braniti. Tako ni bilo samo v Dubrovniku nego tudi v drugih primorskih mestih, od katerih se je marsikatero svojevoljno pokorilo benečanski vladi. Razume se, da so se Benečani trudili, da svoje podložnike popolnoma združijo s svojo državo. Vsa njihova oprava je bila tako urejena. Za upravitelje so imeli v teh mestih le svoje ljudi in so gledali, da so tudi vse ostale službe dobivali le Benečani. Domačinom so dopuščali le malo svobode pri mestni upravi, a še to le navidezno, kajti opravo je vodil benečanski upravitelj ter je spravil sčasoma vanjo mnogo svojih ljudi, katerim so domačini odstopali dragovoljno svoja mesta ter se celo ravnali po njih, sprejemali od njih italijanski jezik in italijanske običaje. Le seljak se je držal še vedno rajši svojih hrvaških velikašev, dasi so nekateri izmed njih bili silovitejši od benečanske go-spdde; vendar pa je stanje kmetskega ljudstva ostalo žalostno pod tem in onim go-spodstvom.1) Med mnogimi mesti, ki so spadala pod benečansko oblast, je bil tudi Splet, rojstno mesto Marka Maruliča. Znano je, da je bil Splet za časa narodne hrvaške dinastije z okolico pravzaprav srce cele hrvaške kraljevine, ker je bil središče vse državne in cerkvene uprave. Pod ogrsko in benečansko vlado je izgubil Splet svojo znamenitost in na njegovo mesto je stopil Zader. Splet je upravljal benečanski knez z mestnim svetom, v katerem so sedeli sami mestni vlastelini; uradniki so bili pa Benečani. Sodilo se je po posebnem statutu ali tudi po slovanskem pravu. Uradni jezik je bil latinski ali italijanski, razglašali pa so se ljudstvu vsi sklepi in odredbe tudi v hrvaškem jeziku. To je dokaz, da je bila večina prebivalstva v Spletu takrat hrvaška. Se nepobitnejše dokaze za to pa je priobčil Kukuljevic2) iz spletskih mestnih zapisnikov, iz katerih je dokazal, da je bilo v Spletu v letih 1412 l) Stari pisci hrvatski. Na svietizdaje „Jugo-slavenska akademija znanosti i umjetnosti." Knjiga prva. UZagrebu 1869. Pjesme Marka Maruliča. Skupio Ivan Kukuljevič Sakcinski. Na sviet izdala „Jugoslavenska akademija znanosti i umejnosti." U Zagrebu 1869. Predgovor Jagičev. Str. 12. Str. LXXVII. in 339. J) Tam, str. VII—X. 544 Prof. Ivan Steklasa: Marko Marulic do 1492, torej v 80. letih, poleg 328 hrvaških le dvajset tujih italijanskih rodbin. Tudi hrvaška noša se je ohranila večinoma. In dasi so domači vlastelini prav radi italijanili svoja hrvaška imena, so vendar pri vsem tem pospeševali rajši hrvaško knjigo kakor tujci. Celo nekateri pravi Italijani so se jim pridružili. Benečansko poročilo nam zatrjuje, da so v Spletu še 1. 1553. smatrali hrvaški jezik za materinski, in ne italijanskega. Le v tem so bili Benečani krivični Spletčanom, da so zavrgli dogovor iz 1. 1420., po katerem so imeli duhovniki in meščani pravico, da so si volili svoje kneze in nadškofe. Be-nečanska vlada je pošiljala od 1. 1426. po dogovoru z Rimom svoje ljudi za cerkvene poglavarje v Splet.1) Le-ti so začeli hud boj proti staroslovenščini v cerkvi in so jo hoteli iztisniti na veliko škodo hrvaškega naroda po celi Dalmaciji. Seveda pri tem niso vzpeli popolnoma.2) Splet je bil koncem XIV. veka prav napredno in bogato mesto. Poleg razširjene trgovine je krasno napredovala tudi obrtnost, in ker je bilo blagostanje splošno, sta se krepko razvijali umetnost in književnost.3) Dolgo časa so mislili, da je začela hrvaška književnost cvesti najprej v Dubrovniku; toda zdaj je dokazano da gre prvenstvo v tem Spletu. O tem piše Ljubic: *) „Toda razen narodnega pesništva se je bilo razvilo tudi umetno pesništvo v Spletu in Hvaru malo poprej nego v Dubrovniku. Marko Marulic Spletčan, ona prejasna zvezda za celi tedanji svet, zasluži brez dvoma, da ga priznamo za očeta hrvaškega pesništva. Njegov glas je bil v narodu že dobro znan, ko se je začelo v Dubrovniku šele daniti na književnem polju. Pesnik P. Hektorovic (1487 do 1572), veliki spoštovatelj in prijatelj Du-brovčanov, pripisuje vendarle Maruliču za slugo, da je rešil hrvaški jezik ter ga prvi 1) Tam, str. XI. Opazka o jeziku. 2) Tam, str. XI. 3) Tam, str. XII. ") Ogledalo književne poviesti j ugo-slavjanske na podučavanje mladeži nacrtao prof. Sime Ljubic. Knjiga II. Riečki 1869. Str. 351. očistil in povzdignil do časti književnega jezika." — Pa tudi Marulic sam priznava, da so bili v Spletu že pred njim narodni pesniki, katere imenuje „začinjavceu. *) In tako je moralo tudi biti, pravi Kukuljevič2), kajti drugače ne bi mogli razumeti, odkod je ono bogastvo v jeziku, odkod ona večja ali manjša pravilnost v slogu in v ritmu, ki jo vidimo v pesmih Maruličevih. Slednjič ne najdemo niti pri Maruliču niti pri njegovih vrstnikih niti najmanjše vesti o dubrovniških pisateljih. Šele po Lucicu (1480—1530) in Hektoroviču bi se dalo soditi, da je imela šola Maruličeva zel6 velik vpliv na razvoj dubrovniške književnosti. Splet s sosednim Starim gradom je torej prava zibel hrvaške narodne književnosti. Hrvaški narod ob Jadranskem morju, med Uno, Kolpo in Dravo se je tako povzdignil v drugi polovici XV. in početkom XVI. veka, torej v dobi M. Marulica, da je bil najbolj izobražen narod ne samo med sorodnimi sosedi, ampak med vsemi narodi takrat silne ogrske države pod Matijem Korvinom. A to je b lo takrat, ko je že turško kopito poga-zilo sosedno srbsko, bosensko-hercegovsko, arbanaško in bolgarsko zemljo ter grozilo tudi že Hrvatom s smrtnim udarcem. In vendar je Hrvat v eni roki z mečem, v drugi pa s peresom deloval za prosveto ter se v tem času proslavljal ne samo s svojim velikim junaštvom, ampak tudi z učenostjo. Ni dvoma, da je dobil hrvaški narod to svojo omiko iz Italije, ki je bila takrat prerojena po grški umetnosti. Z Italijo so bili Hrvatje v tesni zvezi po isti veri, po bene-čanski vladi in po trajni trgovini. Zato so pohajali Hrvatje tudi italijanske šole, odkoder so se vračali domov polni znanja, ali so pa ostajali sami kot učitelji na italijanskih šolah 3) Tako se je tedanja prosveta x) Tam, str. 352. Marulic imenuje „poete" one pesnike, ki pojejo latinsko, a one, ki pojejo v domačem jeziku, imenuje, „začinjavce" (začinjati = zabeliti = v prenesenem smislu „pesem nakititi"). 2) Pjesnici hrvatski XV. vieka od Ivana Kukuljevica Sakcinskog. II. Sv. U Zagrebu 1858. Str. 4. 3) Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Stran XVIII. Prof. Ivan Steklasa: Marko Marulic. 545 širila po Dalmaciji, a odtod po ostalem Hrvaškem in celo po Ogrskem, kjer je umni kralj Matija Korvin zbiral okoli sebe na svojem sijajnem dvoru največje učenjake in umetnike. Ni čuda, da je bilo med temi možmi največ Hrvatov.') Ti učenjaki so pisali seveda latinsko, saj je bil ta jezik v srednjem veku strogo znanstveni jezik; pri Hrvatih je pa veljal tudi kot državni jezik celo do 19. veka. Tuja oblika pa ni še tuja stvar, in kdor piše o hrvaški književnosti, se mora ozirati tudi na latinska dela, da more soditi o pravem znanstvenem napredku pri Hrvatih. Znano je, da je hrvaški narod rabil v cerkvi in v javnem življenju t. j. v upravi in v zakonodajstvu, dva jezika, namreč latinskega in hrvaškega. Z obema se je od najstarejših časov širila omika med Hrvati. Kukuljevic pravi'), da je težko prav natančno določiti, v katerih strokah so pisali hrvaški književniki v latinskem, in v katerih v hrvaškem jeziku. Vendar pa bi se sploh moglo reči, da je v onih hrvaških krajih, kjer se je ohranil slovanski jezik pri cerkveni službi božji, pisano vse, kar spada v bogoslovje, veronauk in sploh med cerkvene predmete, večinoma v hrvaškem jeziku; poleg tega se je tudi v cerkvi prepevalo v hrvaškem jeziku. Pisali so hrvaško tudi marsikaj o domači zgodovini; hrvaščina se je rabila tudi v zakonodajstvu in pri sodiščih v mestnih in selških občinah v domačem občevanju in v dopisovanju med stanovi, plemeni in rodbinami. V onih krajih pa, kjer je iztisnil latinski jezik iz cerkve slovanščino, so omejili domači književniki hrvaški jezik samo na verouk in na narodno pesništvo. O vseh drugih predmetih se je pisalo z malo izjemo še v XV. in XVI. veku edino v latinskem jeziku, a jako malo v hrvaščini ali italijanščini. Za hrvaški jezik so se takrat rabile štiri pisave: glagolska, zapadno cirilska, latinska in gotska. Meje se tem pisavam ne morejo l) Tam, str. XIV-XV. J fl Tam, str. XVI. točno določiti; vendar pa se lahko reče, da se je rabila glagolica tam, kjer se je vzdržal v cerkvi slovanski jezik; tam pa, kjer se ni v XV. veku več rabila glagolica, kakor skoraj po vseh mestih, posebno v Dubrovniku in na bližnjih otokih, je bila v navadi latinska in gotska pisava. Cirilska azbuka se je rabila največ v Bosni in Hercegovini, posebno v onih pomejnih krajih, kjer se je mešala grško - iztočna z rimsko - katoliško vero. V vseh hrvaških krajih od morja do Drave je bila razširjena glagolica, in sploh se je pisalo v XV. in XVI. veku večinoma s to pisavo. V primorskih dalmatinskih mestih se je rabila latinica, a hrvaščino so pisali v XV. in XVI. veku z gotskimi črkami, kar dokazujejo do dandanes ohranjeni rokopisi in najstarejše hrvaške tiskane knjige. Hrvaška književnost ni za M. Marulica zaostajala za književnostjo ostalih narodov zapadne kulture, na primer za Nemce in za Italijane, ki so tudi, kakor Hrvatje, prepevali in pisali pobožne knjige v svojem narodnem jeziku, a za vse druge predmete rabili le latinski jezik. Večkrat se je zgodilo, pravi Kukuljevic1), da so njihovi latinski pisatelji bolj narodno mislili in v bolj narodnem duhu pisali, negoli oni, ki so rabili za svoje duševne proizvode narodni jezik. Kukuljevic je z velikim trudom zbral podatke o vseh važnejših hrvaških pisateljih in učenjakih, ki so pisali v latinskem jeziku o raznih strokah človeškega znanja.2) Lepo število jih je, ali pičli prostor ne dopušča, da jih priobčimo. Omeniti nam je tukaj le nekoliko besedi o pesništvu, ki se je ob času Marulicevem razvilo tako lepo, da je nadkrililo vse druge književne stroke. Tudi Hrvatje so imeli takrat pesnike, ki so rabili samo latinski ali pa hrvaški jezik, nekateri pa tudi oba. Med poslednjimi je bil tudi M. Marulic. Latinski klasicizem in narodni jezik sta se vedno borila za prvenstvo3), in ni se vedelo, kateri bo premagal. *> Stari pisci hrvatski. Knjiga prva Str. XVIII. 2I Tam, str. XVIII.—XLIII. 3) Tam, str. XXXVII. 546 Prof. Ivan Steklasa: Marko Marulic Latinsko se je pisalo za veliki svet in za učene ljudi, v narodnem jeziku za ljudstvo in za žene, ki so takrat govorile le v svojem narodnem jeziku. Na Hrvaškem se je pisalo takrat v narodnem jeziku tudi za glagolaše, ki niso znali latinsko in zato niso dosegli višjega znanja. Karkoli so pisali takrat hrvaški pesniki v latinskem jeziku, vse je višjega poleta in večje znanstvene vrednosti; a kar so pisali v hrvaškem jeziku, to nosi znak narodnih preprostih naukov, a tudi toplejšega čuvstva. Tako je bilo tudi v pesništvu. Epopeje, ode, elegije in epigrame so zlagali hrvaški pesniki večinoma v latinskem jeziku; lirične pesmi, prijateljske poslanice, alegorične in didaktične, dramatične in pobožne pesme, a včasih tudi satire, so peli v hrvaščini. *) Ne more se dokazati, pravi Kukuljevic 2)5 da imajo Hrvatje starejših umetnih pesniških proizvodov od onih iz XV. veka, tudi ko bi se dalo dokazati, da so umetne pesmi nepoznanih pesnikov oni proizvodi, ki so se ohranili v nekih glagolskih in dubrovniško-ilirskih rokopisih XV. in XVI. veka (1468 do 1520), kakor tudi neka v rokopisih ohranjena „Mysteria" ali „Prikazanja" od pesnikov, ki so mnogo starejši nego oni rokopisi. Ali ravno te pesmi strogo pobožne vsebine niso niti glede na poetični vzlet niti glede na ritem posebno velike cene, in tudi starost „Mysterijev" ni natančno znana. Zato se mora priznati, da se začenja umetno hrvaško pesništvo šele v drugi polovici XV. veka, in sicer z Markom Marulicem. To se sme trditi toliko časa, dokler se ne najdejo hrvaški pesniški spomeniki onih starih „začinjavcev'c, katere omenja Marulic v predgovoru svoje ,Judite", ali pa hrvaški pesmotvori onih od Marulica starejših pesnikov, od katerih poznamo do zdaj samo latinske pesniške proizvode. A če hrvaški narod ni imel pred drugo polovico XV. veka umetne poezije v hrvaškem jeziku, je imel pa gotovo dovolj sta- 1) Tam, str. XXXVII.—XLHI. 2) Tam, str. XLIII. rinskih narodnih pesmi. O tem svedoči mnogo hrvaških pisateljev in pesnikov. Hektorovič navaja v svojem delu »Ribanje" nekoliko takih narodnih pesniških proizvodov, katere imenuje „počasnice" in „bugarkinje", a Jurij Šišgoric iz Šibenika (1440—1490) govori v svojem delu „De situ Illiriae et civitate Si-benici" obširno o teh narodnih pesmih. Narod hrvaški, ki je imel tako krasne narodne pesme, pač gotovo ni bil brez narodnih pesnikov že davno pred Marulicem, saj se sicer ti v drugi polovici XV. veka ne bi bili mogli pojaviti iznenada v toliki množini. Marulicevi vrstniki so bili Hvarani Hanibal Lačič, Peter Hektorovič in Franjo Božičevič ter Dubrovčani Šiško Menčetič, Gjore Držic, Marin Knističevič, Marin Dimitric in Mihalj Bunic; dalje Mavno Vetranic, Nikola Dimitric, Štefan Gučetic in Andrej Cubranovic, Mario Kaboga, oba Dubrovčana in Peter Zoranic iz Nina.') Zanimivo je, kako sodijo o vrednosti tedanjega latinskega in hrvaškega pesništva. Kukuljevic pravi2), da se mora dati na vsak način prednost latinskim proizvodom hrvaških pesnikov že zaradi notranje znanstvene vrednosti in zaradi dovršenosti zunanje oblike. Izobraženi in uglajeni latinski jezik s svojim točnim ritmom je bil že izdavna urejen po strogo pisanih pravilih, katerih ni smel nihče prezirati, če je sploh hotel veljati za pesnika. Vrhutega je imel latinski pesnik velike vzore v starih klasikih in se je lahko ravnal po njih. Računati je mogel tudi na znatno število bravcev ter na priznanje in pohvalo vsega učenega sveta, ako je napisal kaj dobrega. Vse drugače je bilo s pesnikom, ki je pel v hrvaškem jeziku. Ta ni imel vzorov pred seboj iz prejšnjih časov, moral se je boriti z jezikom, v katerem še niso bile sprejete splošne postave, niti določena pravila, ki je bil brez pravopisa in brez slovnice; tudi je hrvaški pesnik pisal za jako neznatno število bravcev, včasih samo za 1) Kukuljevic. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. XLIII-XLVI. 2) Tam, str. XLVIL Prof. Ivan Steklasa: Marko Marulic. 547 svoje najbliže prijatelje, kajti preprosto ljudstvo ni znalo brati, a oni, ki so znali, si niso hoteli prepisovati rokopisov; če je hotel pa hrvaški pesnik izdati svoje delo v tisku, ga je moral poslati na Italijansko, ker doma ni bilo tiskaren z latinskimi črkami. Iz Italije pa je dobival pesnik po navadi knjigo, natisnjeno s tolikimi pomotami, da je večkrat sam ni mogel več razumeti. O kaki slavi ali o priznanju hrvaški pesnik takrat še govoriti ni mogel. Zato ni nič čudnega, če je hrvaška pesem v XV. in XVI. veku zaostala za domačo latinsko pesmijo. Zato zaslužijo vsi hrvaški pisatelji in pesniki, ki so se navzlic temu žalostnemu stanju hrvaškega jezika in narodne knjige vendarle lotili dela ter začeli svoje misli priobčevati v narodnem jeziku, največje spoštovanje in hvaležnost. Oni so kmalu odkrili bogastvo hrvaškega jezika, ga opilili ter mu odprli pot med ostale kulturne jezike s svojimi lepimi umotvori. Zato se letos Hrvatje hvaležno spominjajo ter na razne načine poslavljajo Marka Maruliča, očeta hrvaške književnosti, kateremu v spomin so napisane tudi te vrstice. II. Maruličevo življenje. Marko Marulic, vlastelin spletski, se je narodil v Spletu dne 18. avgusta 1. 1450. Njegov oče Nikolaj ') je bil zelo pameten in častit mož, a mati mu Dobrica, izvrstna in bogaboječa gospa, sestra slavnega viteza in plemiča Janka Lava Albertica. Marko je imel še pet bratov, ki so bili vsi pošteni in ugledni meščani, toda on je vendar vse nadkrilil ne samo s svojo pametjo in veliko učenostjo, ampak tudi z blagim in svetim življenjem. Edina sestra Vice je stopila med spletske redovnice sv. Benedikta ter je postala kes-neje redovnica samostana svetega Rajnerja v Spletu. Prvi pouk je dobil Marulic v Spletu, ') Maruliči so se zvali s početka ,,Pecinici" in „Picinici." Še-le pod benečansko vlado so sprejeli ime „Marulici" ali „de Marulis in Marulo." Še Markov oče Nikolaj je v spletskih zapisnikih kot občinski odvetnik 1. 1471. zapisan kot »Pecenic de Marulis." potem pa je šel po navadi onega časa v Padovo, kjer mu je bil glavni učitelj gla-soviti Picentini, ki ga je poučeval tudi v grškem jeziku. Ostali njegovi učitelji so bili še Colla Firmian, Iideo Acciareni in Hie-ronim Jenesio. Mladi Marko je napredoval vrlo dobro v vseh znanostih, posebno pa v latinskem jeziku, v modroslovju, pesništvu in govorništvu. Kot mladenič je pozdravil v imenu dijaškega zbora starega dožda Nikolaja Mar-celia s prekrasnim govorom, da so se mu čudili vsi poslušavci. Od prve mladosti do smrti je poleg vse svoje modrosti in plemenitosti govoril prav malo, kakor trdi njegov življenjepisec Natal. Bil je ponižen in sramežljiv ter je svoje znanje bolj tajil, nego odkrival. Ker je bil jako prijazen, so ga ljubili vsi, ki so ga poznali. Nekateri pisatelji trdijo, da je Marulic, ko se je vrnil v svojo domovino, s svojimi prijatelji živel nekaj časa prav razuzdano, a da se je iz-preobrnil šele po žalostni smrti svojega prijatelja Papaliča. To pa ni verjetno, ker ga vsi njegovi vrstniki hvalijo kot pobožnega in jako poštenega moža, dočim je omenjena vest izšla šele 1. 1768. v nekem spisu, tiskanem v Benetkah. Sicer pa vemo prav malo iz njegove mladosti. Njegov življenjepisec in vrstnik Natal ne ve nič o nenravnosti Maruličevi, in omenja le, da se je Marulic do smrti svojega najmilejšega brata Simna (f okoli 1. 1476.) nosil prav gizdalinsko po navadi tedanjih spletskih vlastelinov; toda po smrti svojega brata je izpremenil nagloraa svoje obnašanje ter se začel nositi preprosto, ker je uvidel ničemurnost sveta. Kot najstarejšemu članu v rodbini mu je pripadlo veliko gospodarstvo, ali izročil ga je svojemu bratu Valeru, samo da bi se lažje bavil z znanostimi. Po Valerovi smrti je pa vendar prevzel gospodarstvo, dasi mu je bilo zelo težavno, kakor je sam tožil. Stanoval je v mali, s knjigami in pismi prenapolnjeni sobi, hodil prav malo okoli, a bil vendar skoraj vsak dan v cerkvi sv. Dujma, kamor je dohajal prvi, a odhajal zadnji. Natal pravi, da je Marulic v tej tesni sobici prebival kakih 548 Prof. Ivan Steklasa: Marko Marulic. štirideset let, živel vedno lepo krščansko, se učil iz knjig po dnevi in po noči, pisal svoja dela, pogostoma molil in se po tedanji navadi strogo postil ter delil siromakom vbogaime. Vendar pa je odhajal včasih od doma za dalje časa, ko je preiskoval po so-linskih, a na stare dni tudi po rimskih razvalinah latinske napise. L. 1510. torej, ko je bil star 60 let, sklene zapustiti nemirni svet, ter se poda v samostan sv. Petra v Gluhi dolini pri Nečuju na otoku Solti, dvanajst milj od kontinenta. Že čez dve leti je Marulic zopet zapustil samostan in Gluho dolino ter se povrnil v Splet v svoje poprejšnje stanovanje. Vsi življenjepisciMarulicevi trdijo, da je pobegnil iz samostana zaradi morskih razbojnikov, a nobeden ne omenja, da so odšli tudi menihi. Kukuljevic zato misliJ), da niso bili roparji vzrok njegovemu begu, ampak da Marulic ni našel v tem samostanu zaželenega miru, po katerem je tako hrepenel. Marulic potrjuje to mnenje deloma sam v svojem delu „Dobri nauči", kjer poje o zavisti, katero je našel tudi med menihi.2) M. Marulic je umrl dne 5. prosinca 1. 1524. v 74. letu v svoji hiši v Spletu tihe in mirne smrti. Nimajo prav oni, ki trdijo, da je umrl v samostanu kot redovnik; resnica je samo to, da je v smislu svoje oporoke pokopan v frančiškanski cerkvi zunaj zidin mesta Spleta.3) Za izvršitelja svoje oporoke je imenoval Petra Gregorijanica in Alojzija Papa-liča. Ogromno svoje posestvo pa je zapustil večinoma cerkvi in siromakom. Razume se, da so tako umnega moža, kakor je bil Marulic, po njegovi smrti pro- *) Kukuljevic. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. LI. 2) Tam, str. 105—106, verz 137 -146. 3) Tam, str. LI. Kukuljevic pravi, da se ne more za gotovo trditi, kje je pokopan M. Marulic, češ da sta zdaj dve frančiškanski cerkvi v Spletu, ena v predmestju, druga pa še dalje zunaj v Poljudih, kjer je videl sam Kukuljevic nadgrobni kamen Ma-rulicev z napisom: „Marulorum Progenici ossium pulveres in hac tumba novissima teguntur"; a Kur-manic trdi, da je pokopan v cerkvi sv. Frančiška v Spletu in da je nekoliko let pred tem videl le-tam vrezane besede: »Famiglia Maroli." slavljali njegovi vrstniki v raznih spisih. Tako ga slavi Peter Hektorovic v svojem „Ribanju", Peter Zoranic v svojih »Planinah" in Jurij Barakovic v svoji »Vili Slovinki". Vsi trije priznavajo, da je prva zvezda na mladem obzorju hrvaške književnosti. Vsi ga hvalijo zaradi visoke učenosti, zaradi pobožnega in častitega življenja in zaradi velikih zaslug, da je povzdignil hrvaško književnost ter širil po svetu čednostne nauke. Levakovic pravi na nekem mestu, da je bil Marulic prva zvezda dalmatinska po svetem Marku. Viljem Eisengrein piše, da je bil prvi modroslovec svojega časa in ga ni nihče nadkrilil v bogoslovnih naukih. Proslavljali so ga tudi Jeronim Makarelic, Frančišek Lucenski, Frančišek Galiani in Vicko Pri-boevič.J) Marulic je občeval pismeno v književnih zadevah s prvimi velikaši in učenjaki svoje dobe; dopisoval je s papežem Hadrianom VI., s kardinalom Dominikom Grimanom, Petrom Berislavicem, s hrvaškim banom2), s Krištofom Marcellom, nadškofom v Krfu, z Bernardom Zanom, nadškofom spletskim, s Tomažem Nigrom, škofom in pisateljem, kateremu je posvetil svoje „ParaboJe", s pesnikom Jurijem Sišgoricem, z Hijeronimom Ciepicem, učenim kanonikom spletskim, katerega je priznal Marulic za svojega najboljšega prijatelja; z Dominikom in Hijeronimom Papa-licem in z Dominikom Bučo, kateremu je posvečeval svoja latinska dela; ter z Dujmom Balistricem, kateremu je posvetil svojo hrvaško „Judito" in „Naslidovanje Isusovo". Nekatere svojih prijateljev je opeval tudi v latinskih pesmih. Zanimivo je, kar pravi o njem njegov življenjepisec Natal, da je bil vešč tudi slikanju in rezbariji. Kukuljevic tega ni verjel, toda odkar je Rački obelo- 1) Kukuljevic. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. Lil—LIH.; Ljubic. Ogledalo 11. str. 367. 2) Peter Berislavic je podaril Maruliču v znak prijateljstva srebrno uro, katero je v oporoki za-pisalMarulic svoji sestri. Oporuka M.Maruliča, priobčio dr. Fr. Rački. Starine na svijet izdaje j ugo-slavenska akademija znanosti i umjetnosti. Knj. XXV. Str. 152 -163. Zagreb 1892. Ljudmila: Nade. — Leo Levic: Sam. — Anton Medved: Zvečer. 549 danil Marulicevo oporoko, je ta Natalova trditev dokazana. Marulič je namreč v oporoki zapisal svoji sestri sv. evangelje s slikami, katero je sam prepisal in okrasil s slikami. *) ') Oporuka M. Mar ulica, priobcio dr. F. Rački. Starine. Knj. XXV. str. 155. Marko Marulic je bil srednje rasti, širokih pleč, okretnega telesa, čela vedrega in širokega, črnih oči, slokega nosa, lepega lica in rjavkastih las. Tako ga opisujejo njegovi prijatelji, slika njegova pa se nam ni ohranila, vsaj doslej se ni nikjer našla. (Konec.) TJbegle so nade — In ž njimi spomini, vrstijo se z mano na tožni pogreb . . . Nade. Rojene zemljanu v življenju so nade, da spremljajo zvesto do groba mu pot! In kadar se vleže k počitku na oder, mu nada poslednja zatisne oči — — In kadar počiva pod tiho gomilo, vstajenja mu nada na grobu bedi! Zato le hitite ve nade pred mano, saj skoro, saj skoro vas jaz — dohitim! Ljudmila. S a m. Sam sedevam prepevaje, prepevaje, kakor ptič, sreče plapola mi duša, nič ne manjka mi, prav nič! Kaj ? Mladenke da pogrešam s plamenečimi očmi ? — Ljuba mi je cvetna trata, ki z razkošjem me gosti. večer. Brez tovarišev sedevam? — Tu drugove mi poglej: Speve ljubko žuboreče, ki mi vro iz prs ! . . . Juhej! Leo Levic. Ze je luna vstajala na oboku neizmernem, trta se je majala v hladnem vetrcu večernem. Tiče so potihnile nad potokom hitrobežnim, vame pak so dihnile pesmi z glasom sladkonežnim. Stokrat mi pozdravljene moje hčerice edine, stokrat bolj pozdravljene kakor moje bolečine! — Anton Medved. »Dom in Svet" 1901, št. 9. 36 603 Marko Marulič. (1450—1524) V spomin štiristoletnice umetne hrvaške književnosti. Napisal prof. Ivan Steklasa. (Konec.) III. Maruliceva latinska dela. Marko Marulič se je bavil, kakor skoraj vsi tedanji boljši in učenejši književniki, poleg s hrvaško največ z latinsko književnostjo, v kateri se je proslavil po celem tedanjem učenem svetu. Posebno rad pa se je ukvarjal z zgodovino, s starinarstvom in pesništvom, a zelo se je zanimal tudi za bogoslovje in za krščansko filozofijo ter je v tem znanju ') kot posvetnjak na začudenje vsega duhovnega stanu nadkrilil s svojim znanjem najslavnejše bogoslovce svojega časa. Zato je potrebno, ako hočemo Maruliča poznati kot pisatelja, da izpregovorimo nekoliko besedi tudi o njegovih latinskih delih. Izmed bogoslovnih del Maruličevih je najvažnejši jjEvangelistarium". Kukuljevič trdi, da je bilo to delo prvikrat tiskano v Benetkah 1. 1501; dr. M. Srepel pa je navel več razlogov proti tej letnici.2) „Evange-listar" je bil izdan v latinskem jeziku sedemkrat in enkrat v italijanskem prevodu. To Marulicevo delo obravnava tri bogoslovne čednosti: vero, upanje in ljubezen, a razdeljeno je na sedem knjig. Po temeljnih naukih sv. evangelja je sestavljena cela knjiga za pouk ljudem, kateri hočejo živeti krepostno. „Evangelistar" tedaj ni nič drugega nego poljudna krščanska etika v zvezi z mistiko, torej moder voditelj po težkem potu človeškega življenja; vsa smer mu je ta, da nagne bravca k nravnemu in poštenemu življenju Pisatelj, ki je prevel to knjigo na ') Kukuljevič. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. LIV. 2) Znanstveno predavanje v proslavo štiristoletnice hrvaške književnosti v „ Jugoslavenski akademiji znanosti i umjetnosti" 5. junija 1901. italijanski jezik, jo je imenoval „sveto knjigo", ker uči tako vzpodbudne nauke in je nekak zbornik vseh krščanskih čednosti. Drugo Marulicevo delo: „De institu-tione bene beateque vivendi" je bilo tiskano prvikrat 1. 1511. V vsem je doživelo deset izdanj v latinskem in pet v italijanskem jeziku. Prevedeno je bilo pa tudi na francoski, španski in nemški jezik. Nemška izdaja je izšla 1. 1583. v Augsburgu. Toliko izdaj in toliko prevodov dokazuje vrednost te knjige, ki je bila v visoki ceni skozi celi 16. in 17. vek po vsi zapadni Evropi. To delo je po smeri prav sorodno „Evangeli-starju", samo da je bolj bogato moralnih naukov in zgodovinskih primer, pa tudi po vsebini je obširnejše, četudi ga je samo šest knjig. M. Srepel misli *), da je izdelal Marulic »Institucije" po delu Valerija Maksima, ter pri tem tudi omenja, da je ravno anekdotski značaj temu delu pridobil popularnost po vsi zapadni Evropi. Kukuljevič pa piše o tej knjigi tako-le2): „S tem delom je pokazal Marulič, da ni znal na pamet samo sv. pisma starega in novega zakona, nego da je poznal tudi vse stare grške in latinske pisatelje, a posebno še cerkvene zgodovinarje, kakor tudi življenjepisce svetnikov. Z divnim trudom je zbral v tem delu čudoredne nauke iz sv. pisma ter iz vseh boljih pisateljev, ki so pred njim pisali v grškem ali latinskem jeziku; sestavil jih je v tako krasen sklad, da bi se delo zares lahko nazvalo „enciklopedija naukov moralnega življenja." V njem 1) Znanstveno predavanje v proslavo štiristoletnice hrvaške književnosti v Jugoslavenski akademiji znanosti i umjetnosti" 5. junija 1901. 2) Kukuljevič. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. LVII. 606 Prof. Ivan Steklasa: Marko Marulic. je vse, kar vzpodbuja k čednostnemu, pobožnemu in čudorednemu življenju v duhu onega časa." — Delo je posvetil Marulic svojemu najboljšemu prijatelju kanoniku in splet-skemu vikariju Jeronimu Ciepicu. Tretje delo Marulicevo „De imitatione Christi" je posvečeno nadškofu Zanu, pri katerem je tudi ostalo v rokopisu, vsaj Kukuljevič ne navaja, da bi bilo tiskano. Pač pa je izšlo v tisku četrto delo: „De humi-litate et gloria Christi" v Benetkah 1. 1519. ter je bilo prevedeno na laško v treh knjigah in izdano v Benetkah 1. 1596. Peto bogoslovno delo Marulicevo je tiskano pod naslovom: „Polacithra Christiano-rum virtutum in libros sex districta" v Kolinu 1. 1686. — Fr. Natal navaja še tri rokopise bogoslovnih del Marulicevih: „Quae-stiones utriusque Testamenti", „De viris illustribus veteris Testamenti" in „De ultimo Judicio." Med moralno-filozofičnimi deli Maruliče-vimi, ki so prepletena z bogoslovnimi nauki, so znamenite njegove „ Parabole", izdane prvikrat v Benetkah 1. 1510. pod naslovom: „Marci Maruli quinquagintaParabolae." Drugo izdanje je sledilo 1. 1517., a kasneje so „Pa-rabole" tiskane z „Evangelistarjem" in institucijami" v celokupnem izdanju Maruli-čevih del v Antverpenu 1.1601. pod naslovom: „Opera omnia Marci Maruli Spalatensis." »Parabole" je posvetil Marulic svojemu someščanu Tomažu Nigru. V posveti pravi, da je to delo napisal za preproste ljudi, kakor je tudi sam, ki radi sprejemajo pobožne nauke, če se jim nudijo v slikah in prispodobah, in da je v tem posnemal našega Odrešenika ter prebivavce Sirije in Palestine, kjer je bila navada govoriti vedno v parabolah. M. Šrepel je obrazložil v že omenjenem predavanju, kako je Alau sestavil svoje „Parabole" v eligijskem duhu, in da jih je Marulic dobro poznal, ker so prišle na svetlo za njegove mladosti. Marulic pa svojih „Parabol" ni pisal v verzih, nego v prozi, pa se je ž njimi hitro proslavil. Marulic je šel v svojih delih za Tomažem Kempčanom; da si je izbral vrednega učitelja, nam potrjuje svetovni uspeh Marulicevih zbranih spisov, ki se še dandanes berejo kakor dela Tomaža Kempčana. Dokaz temu je najnovejši prevod Marulicevih „Parabol", ki je izšel v Genovi 1. 1882. Marulic je posebno rad poljudno pisal o krščanskih resnicah, kakor je zlasti razvidno tudi iz lepega, zgoraj imenovanega dela: „De humilitate et gloria Christi", v katerem pripoveduje o Jezusovem življenju ter obenem v drugem delu dokazuje judom, da je Jezus pravi Mesija. V tem delu je samo razširil ono, kar je bil omenil v tretji „Paraboli." Marulic se je posluževal v svojih spisih tudi dialoga, ki je bil v d6bi klasičnega preporoda prav priljubljena književna oblika za prerazlične predmete. Tako je Marulic v obliki dialoga obdelal moralni predmet o krščanskih čednostih, in sicer v spisu „Dia-logus de laudibus Herculis. Interlocutores Poeta et Theologus". Delo je izšlo v Benetkah 1. 1524., a Kukuljevič misli'), da je bilo že poprej tiskano, kar pa ni verjetno. Tudi v laškem jeziku je to delce večkrat izdano. Kakor je pobijal v „Evangelistarju" in „Institucijah" filozofe, tako zbada tukaj pesnike, ki se drže starodavnosti, a ne marajo za vero. V tej obliki je napisal tudi zgoraj omenjeno delo „De ultimo Judicio", ki pa ni izšlo v tisku, nego je shranjeno ostalo v Benetkah, kjer ga je našel pred nedavnim akademik Srepel. Ta razprava je napisana v obliki propovedi (sermo), kakor je bilo v navadi v drugi polovici srednjega veka. Iz te propovedi razpoznamo tudi rodoljubno čuvstvo Marulicevo, kajti opisuje nam v živih bojah muke, ki so jih trpeli Hrvatje za turških napadov, ter nagovarja zapadne narode na složno delo, da odvrnejo to šibo od Evrope. V tesni zvezi s tem spisom, ne po obliki, nego po vsebini, je Maruličeva poslanica papežu Hadrijanu VI. („Epistola Domini Marci Maruli Spalatensis ad Adrianum VI. Pont. Max. de Calamitatibus occurrentibus et exhortatio ad communem omnium Chri- *) Kukuljevič. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. LX. Prof. Ivan Steklasa: Marko Marulic. 607 stianorum unionem et pacem"), tiskana v Rimu 1. 1522. To je historiško-politiški spis, ki ga je napisal Marulic na prošnjo Dominika Buče Kotoranina, dominikanca in učitelja bogoslovja, kateremu je delo tudi posvetil. V posvetitvi pravi Marulic, da je dolgo razmišljal, bi H ugodil Dominikovi prošnji ali ne; z ene strani so ga namreč priganjale solze in nadloge, da piše, z druge strani pa ga je odvračala od pisanja zavest njegove malenkosti. Slednjič pa se je vendar odločil po navdihnjenju sv. Duha, da piše. V poslanici slika z živimi bojami vse nadloge Dalmacije, ki je mogla že komaj svoja primorska mesta braniti; omenja tužnega stanja ostankov Hrvaške ter turških napadov v posavske in podravske kraje; napoveduje nevarnosti, ki pretč Ogrski, Benetkam in vsej Italiji od Turkov. Zato nagovarja krščanske narode na složno delovanje ter prosi papeža, da izkuša s svojim vplivom pomiriti krščanske narode ter jih nagovoriti na splošno vojsko proti Turkom. — Oba zadnja spisa sta po smotru podobna Maruličevi „Juditi", kakor bomo kasneje razložili. Toda to še ni vse, kar je Marulic napisal iz rodoljubnega nagiba. Poleg krščanskega ideala mu je bil vedno pred očmi tudi narodni, in zato je prevel na latinski jezik staro hrvaško kroniko. „Regum Dalmatiae et Croatiae gesta, a Marco Marulo Patricio Spalatensi latinitate donata", pod tem naslovom je priobčen prevod z zgodovino Ivana Lučiča od Ivana Blaea (v Amsterdamu in Frankfurtu 1666 in pri Schwandtnerju „Scriptores rerum Hungaricarum P. III.") To delo je prevel Marulic 1. 1510. na prošnjo D. Papalica iz hrvaškega jezika; toda naslov, ki ga je dal svojemu prevodu, ne odgovarja vsebini, kajti v celem delu so omenjeni komaj trije hrvaški kralji in bani, ostali pa so izpuščeni, a namesto njih je v knjigi mnogo drugih nezgodovinskih imen knezov in županov. Lučič sam je dokazal, da je Marulic celo tekst na nekaterih mestih izpopolnjeval in popravljal.1) a) Tam, str. LIX. V Lučičevi zgodovini se nahaja tudi zgodovinska razprava Maruličeva o rojstnem mestu sv. Jeronima pod naslovom: „Marci Maruli Spalatensis in eos, qui beatum Hie-ronvmum Italum esse, contendunt." Marulic brani v tem spisu, da je bil sv. Jeronim Dal-matinec, rojen v Stridonu, proti laškemu pisatelju Jakobu Filipu iz Bergama, ki je trdil, da je bil Lah. Kje je pa bilo mesto Stridon, seveda tudi on ni dokazal. Marulic je pisal o sv. Jeronimu tudi v hrvaškem jeziku. Marulic se je za Petrarkom prvi bavil z nabiranjem in proučavanjem starinskih napisov, pred vsem onih starodavnega Rima in drugih laških mest, potem pa tudi še Trsta, Pulja, Kopra, Nina, Trogira in drugih. Na prošnjo svojega prijatelja Dmine Papalica, ki je bil velik ljubitelj starin, je sestavil Marulic k svoji zbirki učen komentar: „In Epigrammata Priscorum Commentarius". — Razen te zbirke je sestavil še drugo starih solinskih napisov, katere je prepisoval z Dmino Papalicem po razvalinah in zidinah prastarega mesta Solina. To zbirko je dodal Marulic prvi večji zbirki kot konec pod naslovom: „Inscriptiones Salonitanae anti-quae, collectae et illustratae per Marcum Marulum" ter jo je posvetil svojemu prijatelju v lepem pismu, v katerem omenja na kratko znamenitosti mesta Solina in svojega rojstnega mesta Spleta. Vsa zbirka je ostala v rokopisu in le poslednji del je uporabil zgodovinar Ivan Lučic ter ga priobčil tiskanega brez Maruličevih pojasnil leta 1673. v svojem delu: „Inscriptiones Dalmaticae." Akademik Srepel sklepa') po svojih študijah o tem delu, da je pravo za pravo moralne stroke, kajti Marulic daje pri pojasnjevanju starih napisov o vsaki priložnosti moralne pouke, ki so za spoznavanje tedanjih družbenih odnošajev vrlo zanimivi. Srepel je ocenil delo tudi le s te strani, dočim je o znanstveni njegovi vrednosti izpregovoril že poprej Mommsen. ') Znanstveno predavanje v proslavo štiristoletnice hrvaške književnosti v „ Jugoslavenski akademiji znanosti i umjetnosti", 8. junija 1901. 608 Prof. Ivan Steklasa: Marko Marulič. Marulic pa ni bil samo moralist, zgodovinar in epigrafik, nego tudi znamenit pesnik. Maruliceve latinske pesmi obsegajo elegije, himne, ode, heroične pesmi, epigrame in nagrobne pesmi. Tiskanih je dozdaj malo, a to navadno ob koncu njegovih večjih latinskih prozaiških del. Posebnega pesniškega vzleta ni v njih, ali mnoge pesmi so važne radi klasične oblike in dovršenega jezika ter radi moralne vsebine; saj jim je predmet večjidel nabožen, vzet po tedanji navadi iz sv. pisma in iz življenja svetnikov. Znamenit je njegov prevod Petrarkove laške pesmi o bi. Devici Mariji pod naslovom: „Ad Virgi-nem beatam." Isto pesem je prevel po njem na hrvaški jezik Frančišek Božičevič, in nekateri so mislili, da je tudi ta prevod Maruličev. Največ Maruličevih pesmi je v rokopisu, in četudi jih življenjepisec Maruličev, Natal, navaja mnogo, bržkone ta popis ni natančen. Akademik Srepel je prepisal 1.1897. iz rokopisa benečanske knjižnice nekoliko do zdaj še ne natiskanih Maruličevih pesmi ter jih nedavno objavil z nekaterimi že poprej tiskanimi.1) V svoji oceni latinskih pesmi pravi isti akademik2), da je pesnik Marulic popolnoma v duševnem sorodstvu z latinsko poezijo v drugi polovici srednjega veka. To velja deloma tudi za ostalo njegovo latinsko književno delovanje pa tudi za njegove hrvaške pesme. Strogo religiozni značaj poslednjih nam to kaže. IV. Maruličeva hrvaška dela. Največja zasluga Maruličeva je pač ta, da je začel prvi pisati v tedanjem narodnem jeziku hrvaškem čakavskega narečja3) za ') Grada za povjest književnosti hrvatske. Na svijet izdaje „Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti." Knjiga II. Skupio i uredio Milivoj Šrepel. U Zagrebu 1899. Str. 13 - 42. 2) Nastavni Vjesnik. Časopis za srednje škole. Na svijet izdaju dr. A. Mušič, O. Kučera. Knjiga VIL U Zagrebu 1899. Str. 346—355. 3) O Maruličevu jeziku. Piše M. Kušar. Glasnik »Matice Dalmatinske." Zadar 1901. Str. 36 do 56. V tej obsežni razpravi je razjasnil M. Kušar, v koliko je bil jezik Maruličev različen od današ- narod, in sicer v prozi in v verzih. Ne moremo reči, da ni bilo že pred Maruličem hrvaških narodnih pisateljev; toda ohranil se nam ni noben njihov spomenik niti ime. Pač je bila znatna cerkvena ali bogoslovna hrvaška književnost, toda te knjige niso bile pisane v čistem hrvaškem jeziku; hrvaščina je bila pomešana s staroslovenščino gla-golske pisave. Taki spisi so tbili tedaj narodu nepristopni. Zato je Marulič Hrvatom to, kar Dante Lahom, in Gothe Nemcem. Mogoče je, da je mnogo njegovih stvari bilo napisanih v hrvaškem jeziku, pa da so se izvečine pogubile po nezgodah, ki so tako pogosto besnele v njegovem rojstnem mestu. Kolikokrat je razsajala po Spletu kuga, in koliko strahu so provzročili turški napadi na Splet! Ni čudo tedaj, če se je mnogo spisov izgubilo. In to, kar je ostalo, ni bilo znano širšemu svetu. Vsa zasluga za poznavanje hrvaških del Maruličevih gre Ivanu Kukuljeviču Sakcinskemu; on je namreč leta 1854. v Trogiru našel v samostanu redovnic sv. Benedikta med mnogimi raztrganimi hrvaškimi rokopisi tudi dva zbornika, enega od Petra Lučiča, očeta slavnega zgodovinarja Ivana, drugega od Ivana Luliča. Lučičev zbornik nosi naslov „Vartal" (Vrtal) = „Vrttf, Luličevemu pa manjka naslova, ker so prvi listi iztrgani. Ta dva zaslužna pisatelja hrvaška XVI. in XVII. veka sta prepisala sama ali pa dala prepisati v svojih zbor nikih zbirko pesmi in pobožnih razprav starejših pisateljev, med njimi tudi Maruličeva dela, ter sta tako ohranila dragoceno blago stare hrvaške književnosti, ki bi bilo sicer za vselej propalo. Tvarina je seveda večjidel pobožne vsebine, ker je bil zbornik napisan za redovnice; vendar se nahaja med to tva-rino tudi nekaj stvari posvetne vsebine. njega književnega jezika hrvaškega s posebnim ozirom na spletsko narečje, ker se je Marulič brez dvoma držal v svojih spisih tedanjega spletskega narečja. — O Maruličevem jeziku je pisal tudi profesor Zore v programu kotorske gimnazije za 1.1875. do 1876 in 1876—1877., kjer se nahaja alfabetični popis tujih in starih besedi „tudinaka i starinaka" iz pesmi Maruličevih. Prof. Ivan Steklasa: Marko Marulic. 609 Razen teh zbornikov je našel Kukuljevic še nekoliko rokopisov Marulicevih. Pobožnim redovnicam trogirskim se imamo tedaj zahvaliti, da nam je večina hrvaških Marulicevih del ohranjena.3) Kukuljevic2) in Ljubic3) navajata več hrvaških pesniških del Marulicevih, a Srepel misli*), da je mogoče pravo pristnost dokazati le pri „Juditi", „Stumačenju Kata" in „Suzani". Mi soglašamo z Kukuljevičem, ker je verjetno, da so tudi ostali književni proizvodi zares Marulicevi. Razvrstil pa jih je Kukuljevic po obliki in najprej navel epične pesmi, katere Marulic nazivlje „histo-rije". Med temi je najvažnejša, „Judita", od vseh hrvaških del Marulicevih tiskana najprej, in sicer prvikrat 1. 1521. v Benetkah.5) Maruliceva „Judita" je doživela do zdaj pet izdaj: prvo 1. 1521., drugo 1. 1522., za tretjo ne vemo letnice, četrta pa je sledila 1.1528. v Benetkah. Peto izdajo je preskrbel Kukuljevic e), posebno krasna s slikami okrašena pa bode šesta izdaja, ki jo kani spraviti na ') Kukuljevic. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. LXV-LXVI. s) Tam, str. LXVI in nasl. 3) Ljubic. Ogledalo književne poviesti jugoslavenske II. Str. 368—369. 4) Znanstveno predavanje v proslavo štiristoletnice hrvaške književnosti v ,Jugoslavenski akademiji znanosti i umjetnosti" 8. junija 1901. 5) Naslov prve izdaje: Libar Marca Marula Splichianina ukom se usdarsi Istoria Sfete vdouice Iudit u versih haruacchi slosena: chacho ona vbi voivodu Olopherna posrid u voische gne-goue: i oslobodi puch israelschi od veliche pogibili. Prodaiu se v bneccih u markarii u stacun chi darsi libar za signao." Na koncu knjige izvršuje delo tako-le: Oudi sfaruiu Chgnige Marca Marula Splichianina sfarhu Istorie sfete vdouice Iudite. Stampane v bneccih Pognom i nastoianiem Petreta Szichicha Splichanina. Na suem bogu Huala. Amen. In Venegia per Guilielmo da fontaneto de Mon-teferato ad instantia de Maistro Mario libraro al signo del libro. Nel Anno del Signor MDXXI. A di XIII. Agusto. L'inclito Antonio Grimano principe uiuente. — Prva izdaja ima samo eno sliko, druga pa devet in mnogo lepih početnih črk. Obe izdaji sta tiskani z gotskimi črkami. s) Kukuljevic. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. 1—66 s predgovorom in tekstom, od 67 do 72 pa s tolmačem. svetlo „Matica Hrvatska" med letošnjimi Matičinimi knjigami v spomin štiristoletnice. V predgovoru pravi Marulic, da je histo-rijo izvel „po običaju naših začinjevac i po zakonu starih poet". Kukuljevic misli1), da je hotel s tem reči, da so bili že pred njim drugi hrvaški pesniki; Srepel pa je mnenja 2), da se prvi izraz tiče oblike verza, ker nahajamo že na početku XV. veka v Dubrovniku pesmice v šestercu, a Marulicev dva-najsterec je samo zveza dveh šestercev; za drugi izraz pa misli, da se ozira na kompozicijo in na slog, ki sta ukrojena po Ver-gilu in Ovidu. Marulic se je držal v „Juditi" povesti sv. pisma, vendar je tuintam nekoliko drugače zasukal pripovedovanje. Tako je že v prvi knjigi — vseh je šest — razširil govore in opis vojske. Holofernova vojska je slična turški, kakor jo opisujejo bene-čanski poslanci v svojih poročilih, in nezgode mesta Betulije so nezgode Hrvaške; zato je tudi glavna misel cele pesmi, izražena v prvih šestih verzih, ta, da naj Bog čuva posebno mesto Splet. Bržkone je hotel Marulic pokazati svojim rojakom, koliko premoreta krepost in odločnost proti sovražniku, a hrvaški narod je ravno takrat potreboval poleg gmotne tudi moralne podpore proti sovražniku, ki mu je gazil domovino na vseh konceh. Zato je to delo tudi politično važno. Marulic je nameraval ž njim podkrepiti junaške Hrvate v zadnji borbi, v kateri so ga njegovi sosedje zapustili. „Ju-dita" torej ni slučajno napisana „našim jezikom", nego z namenom, da pokaže tlačenemu hrvaškemu narodu, kako bi se tudi on mogel osvoboditi Turka. ,Judita" je potemtakem tudi v zvezi z Marulicevim pismom papežu Hadrijanu VI, o katerem smo že iz-pregovorili. Zato je pesnik „Judito" predstavil čitatelju, kakor da bere čisto posvetno povest; značajna je v njej ampliflkacija misli, katero nahajamo tako pogostoma v Ovidovih ') Kukuljevic. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. LXVII. s) Znanstveno predavanje v proslavo štiristoletnice hrvaške književnosti v „Jugoslavenski akademiji znanosti i umjetnosti" 8. junija 1901. 610 Prof. Ivan Steklasa: Marko Marulic. delih. Napolnjeno je delo s heroičnimi slikami; v njem se opisujejo strasti človeške z živimi bojami; vmes pa so vpleteni modri sveti in lokave spletke, kar daje pripovesti vrednost prave epopeje.1) „Judito" je posvetil Marulic svojemu kumu Dujmu Balistricu, proštu spletskemu, kateremu piše v predgovoru, da je delo dovršil 22. mal. travna 1.1501.; temu je tedaj letos ravno 400 let in zato slave Hrvatje letos štiristoletnico umetne svoje književnosti. Druga epska pesem je „Suzana". Ohranila se je v Lučicevem „Vrtlu".2) Tudi za to pesem je vzel Marulic snov iz sv. pisma. Ker je tudi v njej glavni predmet žena, je prav verjetno, da je zložil obe epopeji za svojo sestro Vico, redovnico sv. Benedikta v Spletu, za katero je po trditvi njegovega življenjepisca napisal mnogo del. Srepel trdi3), da se je Marulic pri „ Suzani" ravnal po Petru J) Petar Kasandrič: O »Jud iti" Marka Marulica povodom njezine četiristogodišnjice. (M.D.I. XXII. aprila. M.D.C.D.I.) V Glasniku »Matice Dalmatinske." God. I. Knj. I. Svezak I. Izdaja »Matica Dalmatinska" u Zadru. Zadar 1901. Str. 1 do^20. — V tej razpravi je mnogo čisto novih ali verjetnih nazorov o književnem delovanju M. Marulica; kogar zanima ta pesnik, mu je vsekako potrebno, da prebere razen Kukuljevičeve tudi to razpravo. Zaslužni pisatelj te razprave je nepobitno dokazal (str. 10 — 11), da je Maruličeva „ Judita" izvirna pesem in da ni v nobeni zvezi s Tornabonino »Storia di Giuditta", ki je ostala le kot rokopis v knjižnicah florentinskih, in je Marulic gotovo ni dobil v roke. Tornabonina »Giuditta" je vrlo mršave vsebine ter šteje samo 1216 stihov, Maruličeva pa ima skoraj tisoč verzov več in je mnogo bogatejša po vsebini. Trditev Kasandričeva je deloma nasprotna zgoraj omenjeni Šreplovi. 3) Suzana je vzeta iz Lučičevega »Vrtla" str. 287. ter ima naslov: »Historia od Susane hchiere Hechie a xene Joachimoue, ouoy se zgodi u Babiloniji, bu-duchi tamozaueden u suxagnstuo puch izraelschi. Ouey verse sloxi Marco Marul Spiichianin." — Ku-kuljevič je izdal »Suzano" prvikrat v zborniku: Pjesnici hrvatski XV. vieka od Ivana Kukuljeviča Sakcinskog. I. Svezak. U Zagrebu 1856, Str. 3—12.; drugikrat pa v zborniku: Stari pisci hrvatski. Knjiga I. Str. 73—96 s tolmačem. 3) O Marulicevim latinskim p j e s -m a m a. Nastavni Vjesnik. U Zagrebu 1899 Str. 355. Rigiju, ki je priredil veliki bibliški pesmi „Judito" in „Susano" v latinskem jeziku. Med poučne in nabožne pesmi spadajo: „Urehe duhovne" '), „Dobri nauči" 2), „Lipo prigovaranje razuma i človika" 3), „Supro-tiva slasti od blaga" *) in „Stutnačenje Kata"5). Vsem tem pesmam je glavni smoter vzpodbujati ljudi k čednostnemu in pobožnemu življenju. Marulic je smatral za svojo nalogo, da s pomočjo knjige poučuje svet, koliko je vredno čisto in nabožno življenje, in koliko škoduje greh. Med naštetimi poučnimi deli je vsekako najvažnejše „ Stumačenje Kata". Modri Katonovi nauki so bili znani v srednjem veku po vsem zapadnem svetu; predavali so jih tudi mladini po šolah. Marulic ni bil prvi, ki je prevel te nauke na hrvaški jezik. Ivan Kukuljevic je našel gla-golski prepis starejšega prevoda iz 1. 1468., in sicer v prozi pomešan s staroslovenščino. Vendar to ni prevod samega Katona, nego so v njem tudi mnogi izreki drugih filozofov in nauki sv. pisma. Marulic je bil zato prvi, ki je — ako izvzamemo češki prevod iz XIV. oziroma iz početka XV. veka — med Slovani prevel Katona po latinskem viru v verzih, izpustivši samo na početku kratke sentence, ki so v latinskem tekstu predpostavljene distihom. Kukuljevic je tiskal tudi te distihe v celem obsegu. Marulic se pri prevajanju ni strogo držal vira niti glede" na obliko niti glede na smisel. Rabil je navadne aleksandrine ter tako večkrat razširil prekratke latinske distihe, tako, da se večkrat težko razume prvotna misel izvirnika. Vrhutega je moral večkrat modre izreke pogana Katona izpremeniti tako, da so se ujemali s krščansko moralo in dogmo.6) 1) Kukuljevic. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. 99—101. 2) Tam, str. 102 -125. 3) Tam, str. 150—161. 4) Tam, str. 162. 5) Tam, str. 126—149. 6) Kukuljevic. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. LXVIIL—LXX. Posebno obsežno razpravo o »Stumačenju Kata" je priobčil akademik dr. Fr. Maixner v »Radu jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti". Knjiga 74. Str. 79—134. pod Prof. Ivan Steklasa: Marko Marulic. 611 Med duhovne in bogoljubne Maruličeve pesmi je uvrstiti vse one, v katerih poje o Jezusu, o Mariji, o svetih devicah in vdovah, o ljubezni božji, o desetih zapovedih božjih, o sedmih poglavitnih grehih, o sv. pokori, o sodbi; takisto razlago spevov „Miserere", „Te Deum laudamus", „Tuženje grada Hje-rusolima", in molitev proti Turkom. Vse te pesmi so tiskane pri Kukuljeviču.') Med temi čisto pobožnimi pesmami bi se mogla nazvati ona „Svrh (=== o) muke Isusove" 2) v 687 verzih zares, epična, ker je v nji prav naravno po sv. pismu zgodovinsko opevano trpljenje Jezusovo. »Naslidovanje Isukrsta" 3) je polno lepih naukov ter je zelo sorodno latinskemu in hrvaškemu delu, ki je pod istim imenom napisano v prozi. „Govorenje duše osujene" bi z že zgoraj omenjenim delom „Prigovaranje razuma i človika" lahko smatrali za nekake početke pobožnih dram, pravi Kukuljevič*), to je, takozvanih „Re-sponzorij", ki sta jih proizvajali po dve osebi, duhovni ali posvetni, ali pa tudi duhovnik in ljudstvo v cerkvi. Pesmi: „Tuženje grada Hjerusolima"5) in „Molitva proti Turkom"6) bi uvrstili med historiško - politične, ker se v njih opisuje tedanje žalostno stanje kristjanov. Obe pesmi sta polni čistega domoljubja in krščanstva. Prvi manjka konca. Marulic je tudi začetnik šaljivosatiričnih pesmi ali „pokladnic" (predpustnic) in smešnic. Ta vrsta srednjeveške poezije je bila znana na Francoskem in Laškem pod imenom „Frottola"; v XV. veku na Francoskem „Farce", a na Laškem „Farsa"; koncem tega veka pa „Contrasto". Nemci so imeli naslovom: „Prievodi takozvanih ,Disticha moralia Catonis' u hrvatskoj literaturi." Važna sta v tej razpravi dva oddelka, in sicer: „Prievod Catonovih disticha u glagolskom rukopisu otoka Krka", stran 91—93. ter „Prievod Marulica", str. 93-114. x) Kukuljevič. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. 165-248. 2) Tam, str. 172-190. ') Tam, str. 197-208. 4) Kukuljevič. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. LXX. 5) Tam, str. 241—244. •) Tam, str. 244—248. nekaj sličnega v svojih ;;Fastnachts-" in „Schwankspiele". Te igre so bile namenjene za predpustni čas. — Tudi Marulic je za svoje rojake sestavil dve taki pesmi: „Po-klad i korizma" ') in »Spovid koludric (redovnic) od sedam smrtnih grihov"2) za pred-pustne predstave redovnikov in redovnic. Semkaj je spadala gotovo tudi njegova izgubljena pesem „Frotule od buh", katero je nekdo iztrgal iz Lučičevega zbornika. Kasneje se je ta vrsta pesmi v Dalmaciji jako razvila, vendar pa se mora Marulic smatrati za nje začetnika. Skoda, da manjka pesmi „Poklad i Korizma" začetek. Da je tako resnoben mož, kakor je bil Marulic, zlagal tudi tako šaljive pesmi, tega bi človek skoraj ne verjel; tudi oblika verza je proti Maruli-cevemu običaju osmerka in ne aleksandrinec. Toda Marulic se sam izdaja za pisatelja teh pesmi v enem verzu na kraju „Spovidi". Kukuljevič je priobčil med temi pesmami tudi še pesem »Anka Satira"3); vendar pa sodimo po obliki, da ni Maruličeva, nego bržkone dubrovniških kolednikov. Pa tudi z resno dramo je začel v hrvaškem slovstvu Marulic. Na Laškem so bile že v srednjem veku znane takoimenovane „ Rappresentazioni Festa", na Nemškem pa „Geistliche Schauspiele". Take predstave so imeli v srednjem veku v zapadni Evropi najprej v latinskem, potem pa v narodnem jeziku v cerkvi ali pa pred cerkvijo na javnih prostorih, posebno ob velikih praznikih, po katerih so te predstave dobile tudi še posebna imena. Ohranile so se celo note, na katere so pri njih peli. Hrvaški pisatelji so jemali najrajši laške komade, katere so zelo prosto prevajali in za svoje razmere prikrajali tako, da so se zdeli čestokrat kakor izvirni, domači spisi. Zvali so jih „Prikazanja" ali „Skazanja", a predstavljali so jih gotovo že v XV. veku v mnogih mestih Dalmacije.4) ') Kukuljevič. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. 254-258. 2) Tam, str. 258-272. *) Tam, str. 252—253. *) Kukuljevič. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. LXXIV. 612 Prof. Ivan Steklasa: Marko Marulic. Smoter jim je bil pred vsem moralni pouk naroda. Zanimivo je, da so te predstave skozi stoletja radi gledali; tako je znano, da se je drama o sv. Lovrencu predstavljala še 1. 1814. na otoku Hvaru. *) Torej tudi te vrste drami je bil začetnik Marulic s svojim „Prikazanjem historije svetoga Panucija" 2), „Skazanjem od nevoljnoga dne od suda"3) in „Govorenjem sv. Bernarda od duše osu-jene."4) Prvo delo je vsekako Marulicevo, za kar imamo dober dokaz v Lučicevem zborniku, kjer se nahajajo na kraju sledeči Maruličevi verzi: „Marula Marka toj da je složenje znaj, — ki stiš, bogu zatoj hvalu i slavu daj. — A zame moli ga, da me prime k sebi, — tako bud' taj kniga na spasenje tebi."5) O ostalih dveh komadih pa ne moremo zagotovo trditi, da sta Maruliceva; vendar Kukuljevic tako sklepau) iz duha in smeri iger, ki odgovarjata popolnoma Ma-rulicevim nazorom, ter iz jezika in oblike v prvi igri. Marulic je pisal tudi hrvaško prozo, in sicer taka dela, ki so bila namenjena za pouk onim, ki niso znali latinskega, dočim je znanstvene stvari, kakor smo videli, pisal le latinsko. Kukuljevic misli7), da so Maruliceva naslednja hrvaška dela v prozi: „Knjige Ivana Gersona kancilira pariškoga", „Od naslidovanja Isukarstova i od pogarjenja taščin segasvitnjih", potem „Nauci sv. Bernarda k sestri svojoj" in „Zivot sv. Jerolima." ') Stari pisci hrvatski. Knj. I. Str. LXXV. Povjest književnosti hrvatske i srpske. Napisao dr. Djuro Šurmin. Zagreb 1898. Str. 71. 2) Kukuljevic. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. 273—278. 3) Tam, str. 279—311. 4) Tam, str. 312-339. ' 5) Kukuljevic. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. LXXII. 6) Tam, str. LXXIV. 7) Tam, str. LXXV—LXXVII. Šrepel pa sodi*), da se more zagotovo trditi samo o prvem delu, da je Marulicevo. Marulic je mislil, da je delo o „Nasledo-vanju Jezusa" Gersonovo, vendar dandanes splošno trdimo, da ga je napisal Tomaž Kempčan. Sicer pa je ta prevod značilen za književno delovanje Marulicevo. Dovršil ga je Marulic — kakor pravi opazka v rokopisu iz XVI. veka — 1. 1500 dne* 20. rožnika na prošnjo istega duhovnika Dujma Balistrica, kateremu je posvetil svojo „Judito". Potemtakem je smatrati ta prevod za najstarejše delo Marulicevo. V tisku pa ni izšel še do danes. Kukuljevic2) je razsodil po rokopisih obeh zadnjih navedenih spisov, da sta bržkone tudi Maruliceva. To svedočijo pri »Životu sv. Jerolima" že sami verzi na početku dela, ki so popolnoma podobni verzom njegove „Suzane"; pri drugem delu „Nauci sv. Bernarda" pa moralna vsebina, kakor tudi slog hrvaškega jezika. Hrvaški narod slavi dostojno znamenito štiristoletnico umetne književnosti svoje. Najprej se je zglasila „Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti", kjer je čital akademik Srepel učeno razpravo o književnem delovanju M. Marulica. Za akademijo so se dvignila razna društva po celem Hrvaškem, ki prirejajo drugo za drugim lepe svečanosti s koncerti in predavanji. Slednjič bode proslavila ta znamenit dogodek „Matica Hrvatska" s posebno krasnim izdanjem Maruličeve „Judite" in s primernim življenjepisom Marka Marulica. Naj bi bilo vse to slavlje na slavo in korist hrvaškemu narodu in celemu Slo-vanstvu! *) Znanstveno predavanje v proslavo štiristoletnice hrvaške književnosti v „Jugoslavenski akademiji znanosti i umjetnosti" 5. junija 1901. *) Kukuljevic. Stari pisci hrvatski. Knjiga prva. Str. LXXVI.