GLASBENA MATICA V LJUBLJANI
.....      mm.....
Zc.
V ponedeljek, dne 13. decembra 1926. v veliki dvorani hotela ,,UNION“
SIMFONIČNI KONCERT
SPORED IZVAJA orkester ORKESTRALNEGA DRUŠTVA GLASBENE MATICE v
Ljubljani, pomnožen z nekaterimi člani opernega orkestra in vojne muzike
Dirigenta: Emil Adamič in Lucijan Marija Škerjanc ZAČETEK OB 20. URI
SPORED
1.) B o r o d i n :
2.) Glinka:
Simfonija štev. 1. Adagio-Allegro. Scherzo.
Andante.
Allegro molto vivo.
(Dirigent L. M. Škerjanc).
Kämarinskaja. Fantazija za orkester na svatbeno in plesno rusko nar. popevko.
3.) Honegger:	Pastorale d’ete. Simfonična pesem.
4.) Stravinski: Žar ptica. Suita.
Horovodna, štev. 4.
Finale, štev. 7.
(Dirigent E. Adamič).
Aleksander Borodin
je simfonik novoruske šole. Njegovi dve simfoniji (es-dur in h-mol) spadata nedvomno med najznamenitejša glasbena dela, ki so na polju simfonije zagledala luč sveta v drugi polovici 19. stoletja, ne samo v Rusiji, temveč v celem glasbenem svetu. Borodinu so bila lastna vsa svojstva, ki jih mora imeti simfonik velikega sloga: visoki polet glasbenih domislekov, jasen pogled na arhitektoniko simfonične stavbe, fin okus in bogata oblikovna sila pri tematič-nem podrobnem delu. Dasi je smatral Borodin samega sebe kot nedeljskega glasbenika, je bilo njegovo tehnično znanje presenetljivo veliko. Kakor pri večini njegovih sorojakov je tudi pri Borodinu značilen nacijonalno-ruski element.
Borodin je bil profesor vojaško-zdravstvene akademije v Petrogradu. Zvesto izpolnjevanje stanovskih dolžnosti ga je oviralo, da bi se mogel v toliki meri pečati z glasbeno umetnostjo, kakor bi bilo to želeti v interesu razvoja ruske glasbe. Verjetno je, da je res samo ob nedeljah komponiral, toda nedelja je pač — in je bila tudi pri njem vedno — praznik.
V prvem delu simfonije se je Borodin držal Beethovnovega vzora in je razvil iz pri-proste, a silno karakteristične teme ogromen simfonični stavek, ki se odlikuje po živahnem, vedno zanimivem ritmu in pestri harmoniji, ki spominja že na skladatelje najmodernejše dobe. Scherzo in sanjavo-otožni tretji del sta polna tipične slovanske melodike; Trio Scherza navaja znano rusko narodno pesem. Liszt, ki je bil prvi in najodličnejši Borodinov zagovornik v tujini, smatra ta Scherzo kot enega najgenijalnejših simfoničnih domislekov svetovne literature. Sklepni sta,vek diše Schumannovo romantično ozračje, v katerega je skladatelj vpletel niz nacijonalnih motivov.
Mihael Glinka:	Kämarinskaja.
To «v svoji naprednosti in tehničnem mojstrstvu skoro nedosežno duhovito, dovtipno» delo (tako se je izrazil o tej skladbi največji sodobni ruski glasbeni pisatelj Glebov) začne s preprostim, širokim partaktnim uvodom. Nato prineso godala v enoglasju tema preproste ruske svatbene pesmi, ki kmalu preskoči v pihala in takoj nato v polni orkester. Po prehodu se oglasi v vijolinah vesela plesna pesem, ki raste v vseh mogočih kontrapunktičnih kombinacijah do viška preskakujoč sedaj v klarinet, sedaj v trobila, pa zopet v sama godala s široko, skoro bi rekli koralno podlago. Po par, kakor brez sape po vrvečem plesu vrženih taktih vijolin sledi nenaden oster konec.
Honegger:	Pastorale	d’	fite.
Vtisi poletnega bivanja v Švici so vzpodbudili Honeggerja, da je napisal leta 1920. simfonični poem pod imenom «Pastorale d’ Ete j. Poem je absolutno čista glasba. Svojemu principu zvest, se Honegger ne naslanja na kakršnokoli literaturo ali slikarsko vsebino.
«Pastorale d’Ete» je po večini tonalno pisana skladba in je zelo prozorna v svoji zgradbi. Najprej prinese rog na dominanti (E) v dokaj počasnem tempu miren spev, ki preide nato v pihala in končno v vijoline. Nad spevom plavajo lahke arabeske, flavte in klarinet. Na-roščajoče gibanje vodi v I. stavek (živahno in veselo), v katerem se oglasi klarinet z drugo temo pastoralnega, skoro čisto domačega značaja v obliki ljudskega krogospeva. Veseli poskočni spev izvabi vsa ostala pihala in rog za seboj. Po prehodu «Molto diminuendo» se oglasi flavta ,v pianissimu in pričenja reprizo prvega stavka v prostem tonovskem načinu (A). Od tu dalje se združujeta obe temi v zelo interesantnem kontrapunktu, stranske glasbene misli II. stavka se mešajo v stisnjeni obliki z glavno temo. V končnem pianissimu konča stavek v e-duru.
«Pastorale d’Ete» je Honegger posvetil komponistu Rolandu Manuelu. Skladba je dobila leta 1921. nagrado Verleya. Poslušalci sami pa so bili sodniki.
Stravinski:	Žar-ptica.
Balet Žar-ptica je komponiral Stravinski za velikega ruskega baletnega mojstra Diagileva. Leta 1910. je dočakal v Parizu ogromen uspeh. V kratkih besedah ima balet sledečo vsebino:
Mlad ruski velikaš Ivan vrne ujeti Žar-ptici svobodo. V zahvalo dobi od nje eno njenih prekrasnih peres. Pero ga varuje, da se Ivan lahko reši strašnega zmaja-kačeja. Žar-ptica uspava zmaja, Ivan se polasti čudežnega njegovega jajca, v katerem je zaprta duša strašne pošasti; razbije ga in pošast pogine. Vse oživi v veselem razmahu.
Iz baleta je pozneje sestavil komponist simfonično suito, iz katere izvaja orkestralno društvo Glasbene Matice IV. in VII. stavek. Ples princes (Horovodna) je čudovito pestro instrumentiran stavek v mirnem plesnem tempu z zanimivimi nacionalnimi melodičnimi mislimi, poln harmoničnih presenečenj. Zlasti sijajen je konec, ki se preliva mavrično iz barve v barvo. Finale začne s široko rogovo pesmijo nad blestečim barvitim tremolom godal, raste do ff v vsem orkestru, na kar prinese v širokem, hitrem 7delnem tempu kratko končno glasbeno frazo, ki jo zaključijo iz pp do ff naraščajoči vzporedni trozvoki trobil, ob enoglasju vsega ostalega orkestra.
Sliki sta kratki, a točno kažeta Stravinskega v tedanji njegovi razvojni dobi.
DELNIŠKA TISKARNA, D. D V LJUBLJANI
JI
zbirka A. PERTOT