Narodna mučenika Zrinski   in   Frankopan. j
Predavanje prof. dr. Komljanca ob priliki  SveJanostne proslave narodnih mučenikov 30. aprila  1919 v Ptuju.
Danes predpoldnem so se ob velikih svečanostih položile v Zagrebu k večnemu miru kosti naših narodnih mučenikov Petra Zrinskega in Frana Krsta Frankopana. Udeležili so se te slavnosti najvišji cerkveni in posvetni krogi, prisostvovala je naša vlada SHS, prisostvovalo je naše razumništvo, pa tudi meščanstvo in prosto ljudstvo ; z eno besedo: udeležil se je slavnosti ves narod. Že ko se je v nedeljo pripeljal vlak z ostanki naših mučenikov v Maribor, prvo večjo postajo naše nove kraljevine, so ga sprejeli s vsemi častmi, vojaškimi in cerkvenimi, ob navzočnosti tisočglave množice. In to se je ponavljalo drugi dan povsod na poti do Zagreba.
Naša naučna uprava je odredila, da se danes posebe spomnimo tega znamenitega dogodka.
Ko so pred ne čisto 50 leti 1871 imeli proslaviti 200-letnico obglavljenja naših mučenikov, si prireditelji niti v snu niso mislili, da pridejo današnji časi. Osrednji pripravljalni odbor v Zagrebu je bil že vesel, da se vlada ni upala  prepovedati   vsake   slavnosti.
Ali drugače se izprašujejo v skrbeh javno v listu „Hrvatska": O duši budučnosti, da li 6e sjemena, ovoga dana niknuti za stotinu godina stablo, pod kojim če sav naš narod, s vladari i poglavarstvi svojimi na čelu, ka-kovom ogromnom, danas jedva još za pomisliti narodnom svečanošču proslaviti taj dan ? IIi če zlokobna ruka ili huda kob uništiti i ovo semance?" Opravičeno so bili v skrbeh. Slavnost bi bila imela obstati v službi božji in potem naj bi kdo razložil pomen tega dne. Toda ko so hoteli imeti v Zagrebu službo božjo v stolni cerkvi, v isti cerkvi, kamor danes svečano polagajo ostanke, so se kanoniki uprli temu svetogrdju. Zagrebški nadškof je prepovedal, da bi kak duhovnik govoril o mučenikih. Zakaj to ? Bali so se, da bi se zamerili na Dunaju cesarju, kjer so imeli oba nračenika za upornika proti cesaiju in bili bi najrajši videli, da bi se o Zrinskem in Frankopanu sploh ne govorilo nič. In res so za nekaj časa zatrli proslav-ljenje Zrinskega in Frankopana.
Ali udušiti tega gibanja niso mogli. Naj so zapirali cerkve, prepovedovali duhovnikom služiti maše v ta spomin, preganjali častilce s policijo, bilo je vse zastonj. Vedno več pristašev je pridobivalo to slavlje, pisali so vsako leto o tej zaroti, zlagali so pesmi in članke v njen spomin.
Časi so se izpreminjali in leta 1906 so v hrvatskem   saboru   zahtevali   nekateri   po-
slanci ne samo, da se smrtni ostanki Zrins-kega in Frankopana preneso v domovino, nego da se predloži tuli zakon, po katerem naj se narodnima mučenikoma večne čase daje čast in zahvalnost hrvatskega naroda; '30. april vsakega leta naj se proglasi praznikom za vse šole na Hrvatskem in v Slavoniji. Tudi naj se ob tej priliki razloži mladini pomen tega dne.
Ves hrvatski sabor se je strinjal s tem predlogom in če tudi niso Hrvati takrat vsega dosegli, dosegli so vendar to, da sta se prihodnje leto 1907 prvikrat udeležila proslave usmrčenja Zrinskega in Frankopana dva velika župana v imenu vlade.
Kdo sta torej moža, katerih spomin je bil toliko časa zatrt, ki pa sta današnji dan dosegla slavo vsega svojega naroda ?
Bila sta iz dveh najznamenitejših hrvatskih rodbin, ki sta več kot 600 let sodelovali v političnem in kulturnem življenju hrvatskega naroda in neredkokrat dajali pravee vsemu javnemu življenju.
Komu izmed vas ni znan slavni Nikolaj Zrinski, ki je leta 1566 branil Siget Turka in s svojo junaško, požrtvovalno smrtjo proslavil ime Zrinskih daleč po svetu, sam pa zaslužil ime hrvatskega Leonide ? Nikolaj Zrinski Sigetski je dvignil svojo rodbino do vrhunca slave in moči. Živel je v dobi, ko je bila turška sila na višku. Radi svojega junaštva je postal ban na Hrvatskem, v Sla-
• _    2    —
voniji in v Dalmaciji. Bilo tnu je braniti mejo od Senja do Siska, od Siska do Viro vitice blizu Drave, da celo onkraj Drave na Ogrskem. In če tudi ni mogel obraniti vsega ozemlja, je vendar preprečil, da ni Hrvatska postala turška pokrajina. Za te zasluge mu je tedanji kralj Ferdinand podelil ravno in plodno Medjimurje z mestom Čakovcem (leta 1546). Kadar pride kdo izmed vae v Cakovec, si še sedaj lahko ogleda njegov grad in spomenik pred gradom.
Tega NikoJe Zrinskega pravnuk je bil Peter Zrinski, čigar mučeniške smrti se danes spominjamo.
Obe rodbini zavzemata odlično mesto tudi v kulturni zgodovini hrvatskega naroda Njihovi gradovi v hrvatskem Primorju še danes živo pričajo o umetniški ljubezni svojih gospodarjev. Bili so zaščitniki raznih škofij, ustanavljali so samostane in jih podpirali. Tudi marsikomu izmed vas je znana vsaj po imenu sloveča božja pot na Trsatu poleg Reke, ki jo je ustanovil pobožni knez Martin Frankopan leta 1453. Drugi Frankopan (knez Nikolaj IX., umrl 1647) je ustanovil na svojem posestvu Bosiljevu hrvatsko šolo „za izobražavanje tamošnjih siromašnih ljudi", pa tudi volil sredstva za zavod siromašnih učencev, pred vsem našega hrvatskega ali ilirskega naroda, iz katerega je postal plemiški konvikt v Zagrebu.
Knez Jurij III   Zrinski je okoli leta 1574
osnoval    v    medjitnurskein     Nedelišču   prvo hrvatsko tiskarno.
Med člani obeh rodbin je bilo tudi mnogo takih, ki so se sami proslavili kot umetniki. Zlasti Fraokopani so ljubili nad vse hrvatski jezik in njegovo posvečeno pismo — glagolico. O tem pričajo številni napisi, o tem priča Vinodolski zakon iz leta 1298, najstarejši pravni spomenik, pisan v hrvatskem jeziku in z glagolico.
če je kdo zaslužil, da iih ne pozabi pesem in knjiga, so bili to Zrinski in Fran Frankopan ter Frankopanova sestra Katarina, žena Petra Zrinskega. D?or Petra Zrinskega v Čakovcu je bil odprt hrvatski knjigi in prosveti. Peter sam je bil pesniško navdahnjen človek. Prevel je dvakrat iz Madžarščine na hrvatski j<zik ep sojega starejšega brata Nikole, v katerem opeva svojega pradeda, hrvatskega Leonido,Sigetskega Nikolaja Zrinskega. Delo je izšlo leta 1660 v Benetkah z naslovom: Adrianskoga mora Sirena—na 338 straneh. Bilo je to delo bolj parafraza, nego goli prevod. Peter se ponaša tu s svojim patrijotizmom, čegar v originalu ni. Petrovo delo je namenjeno hrvatskemu narodu ; zato je tudi zloženo v hrvatsku duhu. Za vzgled bodi eden njegovih epigramov:
Najgušče žestoke jele vjetri viju, Višnji turni gornje več mahe poimlju. I gore visoke največe strele biju,
U doline nizoke treski ne dospiju. Isto, kar pravi naš Prešeren:
Naj misli, kogar bi puščice te zadele,
Da na visoki vrh lete iz neba strele, ali: Feriunt suomos fuluiina montes.
Kakor da bi bil mož že slutil svojo usodo, saj na njem se je izpolnil popolnoma ta epigram.
Njegov vsak Fran Krsto Frankopan je bil lirski pesnik. Njegova lirika je polna, mehkih, in nežnih, a tudi krepkih domorodnih zvokov. V rokopisu nam je zapustil zbirko svojih pesmi pod naslovom : Gartlic (vrtec) za Čas kratiti. Njegova pesem „Na vojsku, na vojsku, vitezi valjani" se prepeva še sedaj med Hrvati.
Za svojim bratom Franjem ni zaostajala niti njegova sestra Katarina, omožena s Pe trom Zrinskim. Tudi ona je bila hrvatska pisateljica in pesnica. Žal ji je bilo, da se izmed vseh jezikov „najmanje hrvackoga ovo doba štampanih knjig nahodi" (kakor sama pravi); zato je napisala za hrvatske žene hrvatski molitvenik ,,Putni tovaruš", tiskan prvič leta 1651 v Benetkah na 441 straneh. Vzpodbujala pa je na književno delovanje tudi druge in rada je podpirala književnike, ki so hoteli izdati kako hrvatsko knjigo.
Da pa razumemo tragični konec naših mučenikov, se nam je ozreti po takratnem političnem položaju in njunem življenju.
Velik del srednjeveSke evropske zgodo-vine polnijo borbe med vladarjem in visokim plemstvom. Z zacetkom novegn veka se je ta borba odloCila v prilog vladarjem. Prej so bili slozni velikaSi mocnejSi od vladarja ; od tedaj naprej pa se je krepila vladarjeva moc, dokler v 17. in 18. stoletju ni prevzela po-polne oblasti in se dokopala do absolutizma. Nekdanje ponosne velikaSke rodbine, ki so z drznim omalovazevanjem gledale na svoje „prirodne gospodarje", so bile sedaj srecne, ako so smele s svojo razsipno navzocnostjo povelicevati dvorski sijaj.
Ta borba med dvorom in velikaSi se je vodila posebno strastno na Ogrskem in Hrvat-skem. Dokler so bili na prestolu domaci kralji, je bila borba podobna borbam v zapadni Evropi. Ko pa so doSli na vladarski prestol kralji iz avstrijske hiSe, Habsburzani, je do-bila borba drug znacaj : plemstvo, ki je takrat predstavljalo narod, se ni toliko borilo za osebno oblast in svoje privilegije, kakor za ustavo svojih kraljevin. Kakor se je v zapadni Evropi v prvih stoletjih novega veka v to boibo umeSalo versko vpraSanje, katolicizem in protestantizem, in dovedlo do ljutih dolgo-trajnih vojska, tako se je tudi na Ogrskem vpletlo v to borbo versko vpraSanje ; razven
tega pa Se drugo, novo, namrec narodnost. Zlasti na Hrvatskem je dobila borba med kraljem in plemstvom popolnoma znacaj boja med NemStvom in Hrvatsvom. Ta boj se je poostril od sredine 17. stoletja, ko je bila Avstrija po krvavi 30 letni vojski prisiljena, da se odrece cesarskim sanjam v Nemciji. Odslej napraj se je enako trudila, da se doma povzpne do absolutne modi. Dosti je bila dotlej ze dosegla. SreCno koncana protirefor-macija je stria nasprotovanje in mo6 avstrij-skih, Stajerskih, koroSkih in kranjskih stanov; bitka na Beli gori (8./11. 1620)'je vzela Ce-hom njih svoboScine. Cehi so bili izroceni absolutistifini dunajski vladi, nemS6ina je dobila iste pravice s CeSCino; kasneje pa je hotela to cisto izpodriniti.
Od vseh habsburSkih dezel sta bili Ogrska in Hrvatska edini, v katerih vladar ni vladal neomejeno. In tako je priSlo do obupne borbe z namenom, da se pretvorita tudi Orgrska in Hrvatska v dedni pokrajini.
Vrhunec je dosegla ta borba pod Leo-poldom I. (1657—1705), pod katenm se je odigrala Zrinsko-Frankopanska katastrofa.
Peter Zrinski se je rodil leta 1621 v Vr-bovcu. Imel je brata Nikolaja, rojenega lota 1620 v Cakovcu.   Njun oce je iskal slave na
bojiScih ali hodil na drzavne zbore v Zagre-bu in Pozunu. Ko sta bila mlada. so se odigra-vali pred njunimi ocmi razni bojni dogodki in strahote. Cakovski grad sam je bil poln raznega orozja in turSkih zastav ; oborozeni ljudje so prihajali v grad, nosefi uplenjeno turSko orozje in tirajo6 bogato opremljene konje in vjete odlicne Turke. V grajskih dvo-ranah pa sta lahko gledala slike svojih slav-nih prednikov in njih junaSkih del.
Za glavno in edino nalogo v zivljenju velikaSev je veljalo takrat: boriti seza svojo domovino in jo braniti sovraznikov. Predno pa sta se mogla brata posvetiti tej nalogi, sta morala Se kondati humanisticne in retorifine nauke. Naucila sta se pri tem razen hrvatskega in madzarskega jezika, ki sta ga znala ze zdo-ma, Se latinski, nemSki in italijanski. Komaj sta dokoncala nauke, ze se je zacelo resno zivljenje. Leta 1637 sta se prvikrat udarila s sosednjimi kaniSkimi Turki, da branita svoja medjimurska juzno-ogrska posestva. „Sors bona, nihil aliud" (treba imeti samo sreco), je govoril Nikolaj pri svojih podjetjih, a Peter : „Vincere aut mori" (zmagati ali umre ti.) To sta postali njuni gesli.
(Nadaljevanje sledi.)
15. maja ˇ VtuV kurs za lenske papirnate klobuke
otvoril. — Vpra§a se v prodajalni yV* Blanke.