ZBIRKA KLASJE II. letnik
Urejajo: Janko Kos, Peter Kolšek, Tine Logar Državna založba Slovenije, 1992
Petim zvezkom iz lanskega prvega letnika zbirke se je letos v drugem letniku pridružilo še pet: Zgodbe svetega pisma, ki jih je izbral, uredil in komentiral Janko Kos, Nečista kri Bori-sava Stankoviča s spremnimi besedili Stanka Šimenca, Dvanajsta noč ali Kar hočete Williama Shakespeara s pedagoško-kritičnim aparatom Tineta Logarja, Plešasta pevka Eugena Ionesca in Afera Primoža Kozaka, oboje v predstavitvi Andrija-na Laha. Tako kakor v prvem letniku so torej tudi
v	drugem odlična literarna
dela, pomembna za poznavanje svetovne in v njenem okviru še posebej slovenske književnosti, taka, ki odpirajo pogled v literarne pojave prek posameznih besedil. Temu primerno so zajeta iz različnih obdobij, različnih nacionalnih književnosti evropskih in neevropskih, in iz različnih zvrsti.
Po času nastanka segajo od srede drugega tisočletja pred Kristusom, ko so nastale prve knjige svetopisemske Stare zaveze, pa skoraj do naših dni, natančneje do 1.	1961, ko je bila
prvič uprizorjena Kozakova Afera. Prevladuje spet novoveška literatura in v njej modernejša: najstarejše besedilo je Shakespearova renesančna komedija, ostala tri so iz 20. stoletja - Stankovičev roman iz njegovega začetka, Ionescova anlidrama iz srede, Kozakova politična drama že iz druge polovice. Zajeta so torej dela iz hebrejske, aramejske in starogrške biblijske literature ter iz angleške, srbske, francoske (po avtorjevem rodu romun-sko-francoske) in slovenske književnosti. V primeri s prvim letnikom, v katerem so bile zastopane vse tri literarne vrste, je v drugem zvrstna zastopanost zožena: zajeti sta samo epika oziroma pripovedništvo in dramatika, ki dominira kar s tremi zvezki. Glede na to, da je bila lirika v prvem letniku zastopana z antologijskim zvezkom, v katerem je zbranih več samostojnih besedil kakor v vseh drugih zvezkih skupaj, je drugi letnik zvrstno zastopanost pravzaprav uravnovesil, saj so zdaj med desetimi zvezki po štirje namenjeni dramatiki in pripovedništvu (epiki), dva pa poeziji (liriki).
Uredniki torej vztrajajo pri načelih, ki so za pedago-
ški in siceršnji učinek zbirke bistvenega, vsekakor pozitivnega pomena: odločajo se za izbiro umetniško dognanih del, ki jim ne postavljajo niti časovnih niti prostorskih in jezikovnih meja niti zvrstnih in slogovnih omejitev. Tej širini in odprtosti pa se pridružuje tudi prožno, toda bolj problematično stališče do načina predstavitve literarnih del, saj Klasje poleg celotnih besedil zajema tudi skrajšana ali le njihove bolj ali manj značilne odlomke. Tako ravnanje je pri pouku literature že davno uveljavljeno in še vedno trdno zasidrano, zbuja pa pomisleke, če pomanjkljivo informira, in še posebno, če zbuja o preskopo prikazanih delih zgrešene predstave. Tako npr. lani natisnjeni Combray gotovo ne zbuja napačnega vtisa o Proustovem Iskanju zgubljenega časa, problematična pa je panoramsko zamišljena, toda fragmentarno	uresničena
antologija Stara orientalska lirika.
V	letošnjem letniku velja nekaj podobnega za Zgodbe svetega pisma, čeprav značaj tega zvezka ni čisto analogen pravkar omenjeni antologiji. Tudi tu gre namreč za povezavo različno starih, različno zasnovanih besedil, ki pa so že od prej povezana v skupno celoto, vendar v različni obliki in obsegu: Sveto pismo ali Biblija je svojevrstna "knjiga knjig”, razvrščenih v ustaljeni integralni obliki in v določenem vrstnem redu. Ta kompozicija pa je tako obsežna, da je v Klasju vse hkrati pač ne bi bilo mogoče objaviti. Lahko bi izbrali katero izmed samostojnih, zaokroženih enot, tj. knjig Stare in/ali Nove zaveze, toda namesto tega so se uredniki odločili za skrčen,
v odlomkih predstavljen pregled celote.
Poznavanje biblijskih besedil je za razumevanje srednjeveške in novoveške literature nujno potrebno. Utemeljeno je že z njihovo lastno literarno dognanostjo, še posebej pa z njihovo izredno odmevnostjo v vseh umetnostnih panogah poznejše evropske, deloma tudi zunajevropske cerkvene in posvetne umetnosti. Ker v povojnem času pri nas za njihovo splošno poznavanje ni bilo poskrbljeno, je neprijetno vrzel vsekakor treba odpraviti. Janko Kos je v Zgodbah svetega pisma to storil po zgledu tradicionalnega, tudi v slovenski veroučni praksi ustaljenega in v spremnem besedilu omenjenega prijema, ki pa ga je izpeljal izvirno, primerno kontekstu pouka književnosti: Sveto pismo je predstavil z zoženega, toda izrecno literarno zamišljenega vidika. Iz večine knjig Stare in Nove zaveze je izbral in deloma po svoje razvrstil najbolj znane in najbolj vplivne "zgodbe", opustil komplementarno besedilo, oblikovano bodisi pesniško bodisi nor-mativno-didaktično, tj. "poučno", in tako naredil čist pripovedniški izvleček kompleksnejšega dela. Omejitev je zavestna, gotovo pogojena z namenom, izogniti se religiozni doktrinarnosti, ki bi jo bilo mogoče razumeti kot idcologizacijo	literarnega
pouka. Izbrane zgodbe so tudi v predstavljeni obliki zanimive, snovno in problemsko bogate, toda včasih tako poenostavljene, da zabrisujejo prav literarnost integralnih besedil. V Jobo-
vi knjigi je npr. objavljeni antitetično	paralelistično
izpeljani pripovedni okvir le uvod in zaključek veliko obsežnejšega	osrednjega
dela, poetično in dramatično, a tudi narativno oblikovanega razpravljanja o človekovih	eksistencialnih vprašanjih,	o njegovih	razmerjih
do Boga, njegovega Nasprotnika (v Slavičevem prevodu imenovanega Satan) in narave, o vzrokih sreče in trpljenja, o problematiki vere in skepse. - Dragocena značilnost evangelijev Nove zaveze je njihova paralelna zgradba, marsikdaj prav pluralistična "sinoptičnost", zanimiva variantna obdelava istega gradiva - Jezusovega življenja, dela in nauka. Z izborom	posameznih	odlomkov
iz različnih evangelijev in njihovo povezavo v eno samo, linearno potekajočo, pretežno biografsko zgodbo je ta značilnost zabrisana. Prav	tako bralec	Kosovega
izbora nima priložnosti spoznati variiranih parabol na iste teme v različnih evangelijih ali tudi v enem samem, npr. prilik o nebeškem kraljestvu. Skratka, Zgodbe so pokazane kot fragmenti, čeprav niso tako koncipirane in ohranjene, saj so vsaj že od Hieronimove redakcije vključene v bolj izdelane, le z današnjega vidika zvrstno heterogene besedilne celote.
Antologijski tip zvezka seveda narekuje tudi modifikacijo enotno zamišljenega pedagoško-kritičnega aparata. V njem ni mogoče tako kakor v zvezkih, ki obsegajo eno samo literarno delo, predstaviti niti besedil niti avtorjev, kolikor so sploh znani. Odlomki zahtevajo več komentarja kakor celotna dela, dejansko pa so komentirani bolj skopo, saj je zaradi omejenega obsega zvezkov mogoče navesti le osnovne podatke, medtem ko za razlago značilnosti in ustroja ni prostora. Janko Kos komentira Zgodbe Svete-
ga pisma najprej sumarno in nato z eruditsko zgoščenostjo še v okviru posameznih biblijskih knjig, pri čemer pregledno in v pretehtanem izboru navaja najpomembnejša literarna, likovna in glasbena dela, oprta na svetopisemske zgodbe, teme in motive, ne da bi se mogel spuščati še v njihova različna, apologetska ali polemična, patetična ali satirična razmerja do izvirnikov.
V	drugih zvezkih so spremna besedila metodološko dokaj usklajena, čeprav so enako naslovljene enote, zlasti tiste, ki naj bi bile najbolj strnjene, v različnih zvezkih različno dolge. Ob nekaterih se še vedno zbuja vprašanje, zakaj dve uvodni preglednici, če pa se prva -kronološki pregled avtorjevega življenja in dela - praktično nespremenjena ponovi v drugi, ki kaže avtorja ob sočasnem kulturnem in zgodovinskem dogajanju.
Bibliografije so urejene enotno, abecedno, ne kronološko, le da je ponekod sekundarna literatura navedena posebej in primarna - v izvirnikih ali prevodih -posebej, ponekod skupaj. Sodbe, navedene o Zgodbah svetega pisma in Nečisti krvi, so uravnoteženo izbrane iz kritičnega opusa domačih in tujih avtorjev, v drugih zvezkih izrazito prevladujejo opažanja slovenskih literarnih zgodovinarjev in gledaliških strokovnjakov. Vprašanja in teme se le deloma navezujejo na osrednje spremno poglavje, naslovljeno Uvodne opombe, in na obravnavano delo. Nekam paradoksno je, da tista, ki se nanašajo na narativna besedila, bolj opozarjajo na povezave z njihovimi neliterarni-mi obdelavami, tj. filmskimi in drugimi priredbami, kakor tista, ki se navezujejo
na dramska, že po naravi oziroma intenciji multimedi-alno usmerjena dela. Nekatere teme so formulirane pre-splošno in zato najbrž prezahtevno (npr. Jezik komedije, Jezikovno-stilna raziskava Plešaste pevke), kar pa spričo njihove široke palete in s tem možnosti izbire ne moti. Pomembno je, da so vprašanja nasploh zastavljena z vidika nadrobnejšega
branja posameznega teksta, opazovanja njegovih medbese-dilnih povezav in iz tega izhajajočih	interpretacij,
kakor tudi medumetnostnih vezi, torej z vidika širjenja znanja in samostojnega, aktivnega dojemanja literature v njenem lastnem in v širšem kulturnem kontekstu.
Majda Stanovnik