Resnica in laž. CD»lje.) Ako otrokom na besedo verjameš, in ti je vse jedao, ali ti po pravici povedo, ali se pa zlažejo, vodili te bodo za nos, če v skušajavo pridejo; nasproti pa tudi aapčno ravna, kdor jim nobeae reči aoče verjeti ia očitao pravi, da jiai ni verjeti. Xekteri starši ia odgojitelji imajo še celo slabo navado, da otrokom laž aa jezik pokladajo. Tako delajo nekteri, da bi otroka utolažili, postavim: Kaj ne, da nisi ti tega storil; to je muca ali kužej aaredil! i. t. d. Ravno tako napčao pa tudi tisti ravaa, ki tožeaca s tcm tolaži, da zatožeai ni tako liudo mislil, da ga ni aalašo razžalil, da se mu je to le po nevedoraa prinierilo; aagibi tukaj odgojitelju saj niso zaaai. Toženec se s tem lahko odpravi, pa laži si pot pripravlja. XTaj tukaj omenimo še neki pogrešek, ki je pri učenikih zeld v navadi, . pa je vcndar nidčno škodljiv. Učeaik ima dovolj vzroka, da je nezadovoljea z rejencom, veadar ga vpričo staršev polivali, da se jim ae zaraeri, da jiin žalosti ne napravi. Otrok kmali spozna, da je to liiaavščina, pa se tudi hiavščiae navadi. — Xekteri otroci so se navadili hliniti in lagati; so pa še taki ljudje, ki se jim zato smejajo ia jili livalijo, da zaajo druge tako lepo za nos voditi. To pa je zeld pregrešno. To ti je modrost, to ti je bistroumnost; gorje pa, kjer se taka bistroumaost zbistruje; odgojili se bodo naj bolj zviti hiaavci. Olroka tedaj k Iaži nagibuje zgolj lahkooiiselnost, raztresenost, nestaaovitnost, samopridaost, ali pa up, da bo kazni odšel, ali pa bi rad osebe, ajemu drage, obvaroval sitaosti. Velikrat pa laže otrok tudi iz neciineraosti, ker aoče, da bi ga za boječega inieli. Prav živa ia zaajdljiva domišljija tudi otroke napeljuje, da nc govorč po pravici, da več povedd, kakor je res, da reč olepšajo, da tako lažejo, da sami sebi verjamejo. Že slavoi Overberg se je britko aad teai pritožil, kako to škoduje nekterim, ki se hočcjo s tem prikupiti, da zmirom kaj novega pripovedujejo. XTatora pri otroku, pa tudi učcaik je kriv, da otrok lagati začae. Vsakdaajega življenja kar ne omenimo; tukaj je tako vse aa videz ia goljufijo. Ali se je tedaj čuditi, če se zaačaj pri otroku popolnoma pokvari ia aamest resničnosti , ktera mu je tako prirojena, polasti se ga hlimba, liinavščiaa in zvijačnost, za ktere je bilo že vse pripravljeno. cd«jj» ptih.)