Poštnina plačana pri pošti Slovenj Gradec Cena: 2,90 EUR 3 830047 0 1 5500 leto: XXXXI I oktober 2009 številke.. 1D Zdravstvo • Lesna • Gozdarstvo GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D.D. w JflKafcV 'sSgKrr „ . _ i j MTSHH® - 'r. e 981i$K!* -V*' = 'J*" Tj* fžfcPL n * jWW V Jjjj ■dfjraSj ' f|j, ■K j > jw|^| 20 • Praznujejo • Ljudje in dogodki • Kultura in jezik • Prgišče zgodovine • Razvedrilo • Spominjamo se jih Hubert Dolinšek prevzema priznanje Gozdarstvo in gozdovi za prihodnost Evrope 20 let organizacije Pro Silva Europe Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd, Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Foto: Gorazd Mlinšek Priznanje za delo v Pro Silva je dobil tudi Maks Sušek V dneh od 24. do 27. 9. 2009 je v Sloveniji potekala jubilejna konferenca nevladne organizacije Pro Silva Europe, ki je bila ustanovljena pred 20 leti v Sloveniji in razvija sonaravno in ekonomično gojenje gozdov. Konference se je udeležilo 120 gozdarskih strokovnjakov iz več kot 20 držav. Osrednja prireditev je bila v petek, 25. 9. 2009, ob 9.00 v Hotelu Plesnik v Logarski dolini. Po otvoritveni slovesnosti so bili predstavljeni strokovni referati in predavanja ter razprava v obliki delavnice. V dneh 26. in 27. 9. 2009 so organizatorji popeljali udeležence na 5 ekskurzij po Sloveniji, na katerih so si ogledali značilnosti gozdov in gospodarjenja z njimi v Logarski dolini, na Pohorju, v celjskem mestnem gozdu in na Paškem Kozjaku, v Kočevskem rogu. Rakovem Škocjanu in Javornikih ter na Krasu. 26. septembra so gozdarski strokovnjaki Evrope pod vodstvom območnih gozdarjev spoznavali rezultate več kot polstoletnega sonaravnega gospodarjenja v gozdni krajini na 3 ekskurzijah tudi v celjskem, nazarskem in slovenjegraškem gozdnogospodarskem območju. Gozdarska ekskurzija v nazarskem območju je bila obarvana zgodovinsko, udeleženci so se seznanili z delom Študijskega krožka Panoramska cesta, sprehodili so se tudi po dobro gospodarjenemu gozdu kmetije Perk v Matkovemu kotu. V celjskem območju so jim v dveh ekskurzijah predstavili gospodarjenje z mestnimi gozdovi Celja in gospodarjenje z gozdovi na Smolniku in Paškem Kozjaku. V slovenjegraškem območju so se seznanili z večnamenskimi gojitvenimi ukrepi v Pahernikovih gozdovih in Sgermovih gozdovih v radeljskem delu Pohorja. Občudovali so 61,8 m visoko Sgermovo smreko - najvišjo smreko v Evropi. V ekskurziji, ki je obiskala gozdove na Pohorju, je bilo 51 gozdarskih strokovnjakov iz vse Evrope, med njimi sta bila tudi strokovnjaka iz Amerike in Japonske. Jubilejno konferenco Pro Silve Europe je organizirala sekcija Pro Silva Slovenija pri Zvezi gozdarskih društev Slovenije v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije in Oddelkom za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Pro Silva Europa je bila ustanovljena v septembru leta 1989 v Robanovem kotu Evropski gozdarji prhajajo na Sgermovo kmetijo na Orlici na Pohorju frJcfil Udeleženci konference Pro Silva na Samčevem v osrčju Pahernikovih gozdov na pobudo slovenskih gozdarskih strokovnjakov. Na ustanovitvi pred 20 leti so se zbrali ugledni gozdarski znanstveniki in praktiki iz 10 držav. Ustanovitelj Pro Silve je bil dr. Dušan Mlinšek, profesor gojenja gozdov na Biotehniški fakulteti. Med ustanovitelji sta bila tudi koroška gozdarska strokovnjaka Hubert Dolinšek in Maks Sušek. V letih po ustanovnem srečanju je nacionalna združenja Pro Silva ustanovilo 23 držav. Te organizacije povezuje krovna zveza Pro Silva Europe, katere glavno poslanstvo je razvoj in popularizacija gojenja gozdov po načelih sonaravnosti, večnamenskosti in ekonomičnosti. Načelo sonaravnosti zahteva predvsem spoštovanje gozda kot ekosistema z vsemi njegovimi sestavinami, na primer naravno zgradbo drevesnih vrst, načelo večnamenskosti negovanje gozda za hkratno izvajanje različnih funkcij ekosistema, načelo ekonomičnosti pa kar najbolj racionalna vlaganja v nego visoko vrednih gozdnih lesnih sortimentov. Pro Silva Europe posveča veliko pozornost tudi pomenu gojenja gozdov v razmerah, ki jih prinašajo klimatske spremembe, in velikem pomenu gozdov v kroženju ogljika. Največja odlika Pro Silve so primeri vzornega dolgoročnega gospodarjenja z gozdovi po vsej Evropi, zato Pro Silva dobro sodeluje z organizacijami lastnikov gozdov in z naravovarstvenimi organizacijami, na primer IUCN (Union for Conservation of Nature and Natural Resources - Svetovna zveza za varstvo narave). Zelo pomembna usmeritev gojenja gozdov po načelih Pro Silve Evropa je trajna pokritost z gozdom, torej zavračanje gozdnega gospodarjenja z goloseki, ki so značilni na primer za Skandinavijo, Kanado, Rusijo in drugje po svetu. Zato načel Pro Silve Europe še ne sprejemajo povsod po svetu. Zanimivo je, da so skandinavske države do njih zelo zadržane in še nimajo svojih organizacij Pro Silve. Dosedanjih 20 let Pro Silve Europe je bilo v glavnem povezanih z gozdarskimi strokovnjaki, vse bolj pa so za kakovostno gospodarjenje z gozdovi po načelih Pro Silve Europe pomembni tudi lastniki gozdov in javnost. Jubilejna konferenca, posvečena 20-letnici Pro Silva Europe, je uspela. To potrjujejo številne zahvale in strokovni odmevi udeležencev, ki so se na lastne oči prepričali o uspehih polstoletnega slovenskega gozdarstva. Slovenija je prav zaradi negovanih gozdov zeleni zaklad Evrope, na katerega nas opozarjajo poleg gozdarjev in naravovarstvenikov tudi drugi obiskovalci naše dežele. Mnogi med njimi se prihajajo učit in dopolnjevat svoje znanje o sonaravnem gospodarjenju v zeleno Slovenijo, med njimi je veliko članov Pro Silve. Informativni gozdarski storži v septembru Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd, ^ Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Foto: Gorazd Mlinšek September je v gregorijanskem koledarju deveti mesec v letu. Ime ima po rimski besedi septem, kar pomeni sedmi. Sprva Rimljani niso imeli januarja in februarja, zato je bil september sedmi mesec v letu. Prvi jesenski mesec ima lepo slovensko ime kimavec. Letošnji kimavec je bil zelo lep. V koroški statistični regiji je prevladovalo jasno do delno jasno vreme z vmesnimi vložki lokalno različne oblačnosti. Mokri dnevi so bili zaradi dežja v prvi polovici septembra. Prevladovale so rahle deževne padavine v časovnih presledkih. 4. septembra je hladna fronta prekinila toplo obdobje, ko je pričelo močno deževati in ni nehalo ves dan. Ohladilo seje. Na Kredarici in ostalih višjih predelih je 5. septembra proti jutru zapadel sneg. Močnejših nalivov smo bili deležni v večernih urah v Mežiški dolini 10. septembra, 13. septembra po 19. uri pa predvsem v občini Mislinja in Dravograd (poškodovane gozdne in druge ceste). Ohladilo se je tudi proti jutru 15. septembra, za kratek čas je sneg pobelil tudi vrh Pece. Najnižje septembrske dnevne temperature so bile od 5 °C do 16 °C, najvišje dnevne pa od 15 °C do 26 °C. V septembru smo na Koroškem in drugje po Sloveniji uživali v lepem vremenu, indijansko poletje seje prevesilo v jesen. Gozdno in drugo drevje je nadaljevalo z odpadanjem listja, na nepokošenih travnikih so nam kimale številne travne bilke. Gozdna tla so akumulirala sončno energijo in bila so zelo vlažna. Poleg dežnih padavin so zemljo vlažile močne jutranje rose. Dani so bili idealni pogoji za razvoj gliv. Tako je bil september tudi gobji mesec. Lisičke so zamenjali jurčki, pa tudi dežnikaric ali strešnic na Koroškem ni manjkalo Ni pa manjkalo po naših gozdovih lisičk in jurčkov na dveh nogah. Gobomanija se je podaljšala v oktober. Marsikdo je lepe septembrske dni izkoristil za podaljšan dopust in potepanje po naši lepi Koroški. Med njimi smo bili tudi pohodniki, ki smo se udeležili 7. pohoda po Gozdno turistični poti Plešivec. V svežem vremenu je bila hoja po slikoviti soteski Kaštel, ob najvišjemu drevoredu divjega kostanja v Sloveniji mimo obnovljenega plešivškega mlina in slikovitega dvora na Plešivcu, ob postanku na kmetiji Verneršek ter lovski koči Lovske družine Podgorje nazaj v Suhi dol (Gostilna Balek ali Suhodolnik) prijetna in zanimiva. Organizatorji pohoda so bili člani Turističnega društva Slovenj Gradec in gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije - krajevne enote Slovenj Gradec. Na poti so pohodnikom postregli domačini ekološke kmetije Rone-Jelen z Razborja. Dobrote sta okusila in pohvalila tudi nekdanji župan Janez Komljanec in sedanji župan Mestne občine Slovenj Gradec Matjaž Zanoškar. Malo drugače so sproščali v septembru svojo telesno in umsko energijo poklicni gozdni delavci. 11. in 12. kimavca seje na 7. državnem tekmovanju gozdnih delavcev v Ribnu pod Ribensko goro preizkusilo več kot sedemdeset profesionalnih gozdnih delavcev v zanimivih sekaških disciplinah. Med ekipami gozdnih gospodarstev Slovenije so se odrezali tudi gozdni delavci GG Slovenj Gradec. Z veščinami, katere »holcarji« uporabljajo pri vsakdanjemu nevarnemu in vse manj cenjenemu ter vrednotenemu delu, sta se tekmovalno spoprijeli ekipi Srednje gozdarske šole Postojna in Biotehniške fakultete - gozdarski oddelek. Gozdarsko tekmovalno srečanje je organiziralo Gozdno gospodarstvo Bled ob pomoči Gozdarskega društva Bled. Naslednje Plezališče na Kalvariji v Radljah ob Dravi leto je organizator 8. državnega tekmovanja gozdnih delavcev Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec. Zavod za gozdove Slovenije sodeluje pri številnih domačih in tujih naravovarstvenih in drugih projektih. 11. in 12. septembra je v organizaciji Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave v Zrečah in na Rogli potekala predstavitev mednarodnega projekta NATREG. Pri organizaciji sta sodelovala Ministrstvo za okolje in prostor in Regionalni center za okolje. Namen strokovnega srečanja je bil podati informacijo o projektu s poudarkom na upravljanju v varovanih območjih, v katerih je potrebno ob upoštevanju naravne pestrosti izboljšati trajnostni razvoj v teh območjih. V projektu sodeluje pet držav. Zajema pet varovanih območij jugovzhodne Evrope. Eno izmed pilotnih območij je tudi Pohorje. Predstavitve projekta so se udeležili gozdarke in gozdarji posameznih območnih enot Zavoda za gozdove Slovenije. Iz OE Slovenj Gradec se je posveta udeležila gozdnogospodarska načrtovalka Ljudmila Medved. Od 24. do 27. septembra 2009 je bilo gozdarsko živahno v Logarski dolini. Letos je minilo 20 let, ko se je v tej dolini pod vodstvom dr. prof. Dušana Mlinška zbrala peščica sonaravno mislečih gozdarskih strokovnjakov z namenom, da ustanovijo nevladno mednarodno strokovno organizacijo za sonaravno organizacijo, v kateri bodo raziskovali in promovirali večnamensko gospodarjenje z gozdom v evropskem prostoru. Rodila se je Pro Silva (za gozd, v sozvočju z gozdom). Ta dogodek so gozdarji slovenske Pro Silve obelodanili z organizacijo jubilejne konference v hotelu Prisank. 25. septembra je čez 100 gozdarskih strokovnjakov sodelovalo na jubilejni konferenci, 26. in 27. septembra pa so se udeležili 7 strokovnih ekskurzij po Sloveniji. Za 51 evropskih gozdarskih strokovnjakov smo organizirali tudi strokovno ekskurzijo v Pahernikove gozdove in prebiralne gozdove kmetije Sgerm na radeljskem delu Pohorja. Aktivni oblikovalci ekskurzije na terenu so bili nekdanji sodelavec in sedanji upravitelj Pahernikovih gozdov Maks Sušek, Jerneja Čoderl, Mirko Cehner, Janez Skerlovnik in avtor Storžev. V veliko pomoč so nam bili tudi Sgermovi iz Orlice na Pohorju. Hvala! September je bil za vse delavce ZGS OE Slovenj Gradec terensko zanimiv, pa tudi birokratskih pestrosti ni manjkalo. Gozdarke in gozdarji odseka za gozdnogospodarsko načrtovanje so ob pomoči revirnih gozdarjev Krajevne enote Črna izvajali terenska dela v gozdnogospodarski enoti Mežica (predel Zgornje Mežiške doline). Na tem območju je bil tudi terensko aktiven vodja odseka za gozdne živali in lovstvo Zdravko Miklašič. V desetletni gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarske enote je potrebno poleg planiranih sečenj in gojitvenih varstvenih del zajeti tudi ukrepe za izboljšanje življenjskih pogojev prostoživečih živali v gozdnem prostoru. Tak načrt nastaja v sodelovanju lastnikov in drugih uporabnikov gozdnega prostora. Lepemu vremenu primerno so aktivno izrabili svoj delovni čas tudi na ostalih krajevnih enotah. Franc Hudrap 1962-2009 Foto: Janko Mikeln Stojimo na Šteharskem vrhu nad Ravnami. Občudujemo slikovito in razgibano panoramo Strojne, Tolstega vrha, Brdinj in Koroškega Selovca. V preteklosti zelo izsekani gozdovi revirja Strojna so danes dobro negovani. So rezultat dolgoletnega naravi prijaznega strokovnega ukrepanja gozdarjev in lastnikov gozdov. Med njimi je bil tudi Franc Hudrap, ki je v srednji gozdarski šoli v Postojni pridobljeno znanje pridno uporabil, ko seje leta 1981 zaposlil kot gozdarski tehnik v GG Slovenj Gradec. Najprej je bil v TOK Gozdarstvu Ravne merilec lesa. Ob prevzemu hlodovine je spoznaval lastnike gozdov v Mežiški dolini. Poznanstvo s kmeti mu je zelo koristilo, ko je leta 1984 prevzel delovno mesto revirnega gozdarja v revirju Strojna, katerega je aktivno vodil do meseca maja letos. Na Strojno in Tolsti vrh je bil navezan že od mladosti. Kolikokrat nam je med terenskim delom pripovedoval o prijetnih dogodkih, katere je med počitnicami doživljal pri »biči« na Tolstem vrhu. Še naprej so ga imeli za svojega kmetje v revirju Strojna tudi po preoblikovanju gozdarske službe v Sloveniji, ko je v tem revirju leta 1994 nadaljeval z delom revirnega gozdarja v Zavodu za gozdove Slovenije Območne enote Slovenj Gradec. Franc je bil gozdarski praktik. Znanje, pridobljeno v srednji šoli in s prakso na terenu, mu je prišlo prav pri študiju gozdarstva ob delu. Leta 1997 je uspešno zaključil višješolski študij na Biotehniški fakulteti v oddelku za gozdarstvo in obnovljene vire. Vso delovno dobo se je kot dober gozdarski strokovnjak, poznavalec narave in njenih darov ukvarjal z gozdom, lastniki gozdov in mladino. Mnogo je osnovnošolcev, ki jih je vodil po gozdovih v okolici Raven in Prevalj, na katere je prenašal svoje znanje in izkušnje. Šentanelski šolarji so ga klicali kar stric gozdar. Nepozabni so dnevi, ko se je z lastniki gozdov zaklepetal v pozno popoldne, včasih pa tudi v noč, ko jih je prepričeval o dobrih straneh ukrepov, ki jih moramo upoštevati pri ravnanju z gozdom. Bil je eden izmed redkih glasnih nasprotnikov povečevanja poseka v gozdovih Strojne, ki jih je spoznal v pogovorih s starejšimi kmeti in v mladostniškem počitnikovanju pri »biči«. Rad seje izobraževal na področju gozdarske tehnike in mehanizacije z namenom, da posreduje pridobljeno znanje kmetom in njihovim naslednikom. Z veseljem je pripravljal ekipe lastnikov gozdov območne enote Slovenj Gradec za regijska in državna tekmovanja z motorno žago ter na njih sodeloval kot sodnik. Franc pa je bil praktik in vseved tudi v privatnem življenju. Bil je odličen sadjar in zeliščar, znal je obdelati vsak kos lesa, oblikoval in obdelal je železo, lotil se je popravila avtomobila, gostom je z veseljem ponudil doma narejene koline, pa še zaigral in zapel jim je kašno pesem. Vsakemu je rad priskočil na pomoč, v veliko oporo je bil družini, še posebno pa ženi Nataliji, ki gaje podpirala v raznovrstnih hobijih. Bil je poln življenjske energije, katero je po 46 letih zaradi hude bolezni izgubil. Franc je bil veseljak, človek, ki je dajal veliko od sebe - ohranimo ga takega v našem spominu! Gorazd Mlinšek Pregled žrebcev v Brigi Milena Tretjak, inž. rač. in inž. kmet. Leta 1964 je žrebetišče Drvanja Agrogombinata Lenart vhlevilo prve žrebičke, kjer so se vzrejali vse od leta 1970. Kasneje seje poiskala nova lokacija pri Plesniku v Logarski dolini, kjer so imeli žrebički poleti tudi možnost paše na planini. Že leta 1981 pa se je zaradi povečanih potreb po žrebcih žrebetišče prestavilo v obrat Briga v Kočevje. Tu je žrebetišče še danes. Vhlevljenih je 25 žrebcev, ožrebljenih leta 2007, in 25 žrebcev, ožrebljenih lanskega leta. Celoto žrebcev enega leta sestavlja 15 žrebcev hladnokrvne pasme, 5 žrebcev posavske pasme ter 5 haflinške pasme. Konec avgusta je v Brigi potekal pregled žrebcev in sestanek rejskih organizacij skupaj s selekcijsko službo. Selekcijska služba za konjerejo je podala poročilo, pred tem pa je opravila pregled žrebcev ter starejše žrebce tudi testirala na oploditveno sposobnost. Sledila je razprava o žrebcih. Le-ti so v zelo dobrem stanju, tudi njihova oploditvena sposobnost je razen pri dveh žrebcih dobra. Letošnja menjava žrebcev bo potekala že v sredini novembra, odkup novih pa je potekal 16. oktobra. Briga se nahaja globoko v Kočevju, tako da se žrebci pasejo na mogočnih površinah Kočevja Mladi žrebci bodo v Brigi še eno leto Marijana Cigala, županja Občine Dravograd, je pozdravila prireditev Sadjarsko društvo Dravograd organiziralo razstavo sadja Vančy Sadjarsko društvo Dravograd je v prostorih avle OŠ Neznanih talcev v Dravogradu organiziralo razstavo sadja. Razstava je bila odprta v omenjenih prostorih od 21. do 25. septembra in je vzbudila veliko zanimanje še prav pri mladih, saj si so jo lahko brezplačno ogledali ob prihodu v šolo in med bivanjem v njej. Odprtje razstave v ponedeljek, 21. septembra, je bilo pospremljeno s kulturnim programom. Z zvoki harmonike je razveseljeval Simon Žganec - Kuplenov pob. Nekaj poetičnih razmišljanj o jabolkih je pridal Janez Jurič, ki je za zaključek prebral še Bukovniško pesem Blaža Mavrela »Koroški mošt«. Gospa županja Marjana Cigala je vse prisotne pozdravila in organizatorje pohvalila za požrtvovalno delo in pestrost razstave. Tako je bila razstava odprta. Predsednik društva gospod Avgust Verhnjakje na kratko predstavil delovanje društva, nato pa je več povedal o sadnih sortah in predstavil razstavljeno sadje ter izvor le-tega. Društvo je bilo ustanovljeno 15. januarja letos in šteje že preko 150 članov, vendar se zaradi izjemnega zanimanja za to dejavnost novi člani še kar prijavljajo. Letos so že organizirali strokovni prikaz obrezovanja nizkoraslega in visokoraslega sadnega drevja, prikaz cepljenja, razstavo sadja, v programu pa imajo še strokovno ekskurzijo na murskosoboško področje, kjer bo gotovo sledila tudi degustacija vsaj mošta, če ne že tudi vina. Povedal je še, da je na razstavi predstavljenih preko 40 vrst domačih in 15 novejših vrst jabolk ter 14 vrst hrušk, 10 pa še drugih sadnih vrst, kot so npr. kivi, aronija pa tudi grozdje. Predstavljeno je bilo tudi nekaj vrst sadja, ki še ni v redni pridelavi. Te je prispeval poizkusni center Gačnik iz Pesnice pri Mariboru, nekaj novih sadnih sort pa Kmetijska šola iz Maribora. Razstava je bila dobro obiskana in prav je, da je bila na tako neposreden način predstavljena prav mladim. Saj mi Korošci, ki nimamo grozdja in vina, naj se razveselimo ob jabolku rdečem in »kreglnu mošta« - za bolj prestižne ob kupici sadjevca. Razstavljeni pridelki Pa še ena o tej koroški kapljici: Mošt ni zastonj Ivan Peneč V jesen jab'ke s'n pobiru, cievo pungard s'n pobrau, prešo zravno s'n frderbu, svadkiga mošta vsiem dau. Ko vročina pride huda, kriegl mošta pride prav, dole v klieti že zguoda pijem po pameti n'mau. Mojca, mošta daj mi, Mojca, žeja t'k čudno matra me, kriegl nalij mi za korajžo, pa gvišno polubim te! Mošta z vincem ne zataušam, saj s'n ga naprešu sam, gvava po nemu ni boleva, vsakemu ga lahko koštat dam. Največje bilo seveda jabolk K men' gospuodi so hodile, pili mošt so ko sam vrah, ko s'n jim ga pa računu, bil je vsiem predrah. Cievo leto pol s'n šparu, n'č ga nis'n dau zastojn, rajši s'n ga všnops prekuhu, garu ciev den s'n ko kojn. S pr'jat'li smo ga pol' koštvali, hvalili smo ga k'k je fajn, za zdravje smo na zob ga dali, ga hitro b'vo je vejko majn. Še Mojca ga je b'va veseva tud' njo je včasih bolu zob, k'se grdo vreme zuna dieva, še rajši tišima se vkup. Se dramijo sadjarji K. Valtl Sadjarji, zbrani vsak v svojem društvu sadjarjev, prvi v občini Dravograd, drugi na Muti, so v septembru pripravili še vsak po eno, bi mirno zapisali, kar odmevno akcijo. Tako smo v prostorih osnovne šole v Dravogradu doživeli kar najskrbneje pripravljeno razstavo sadja. Treba je poudariti, da je bila predstavitev kakšnih sto vrst raznega sadja, tako v estetskem kot v strokovnem smislu pripravljena tako, da je ponudila pester pregled najbrž večine tistega sadja, predvsem starih sort, kar jih še premore tukajšnje okolje. Obiskovalci so videli nekatere zelo zanimive sorte, tudi poskusili so večino, kar še premorejo naši sadovnjaki. Organizatorji vsekakor zaslužijo priznanje, saj so dobro obredli vso širno, tudi planinsko okolico in zbrali n\ a *> ■Ml i j i ‘ V A d- _ - 1 »Bobovci« pri vinogradniku tudi že skorajda pozabljene in izginjajoče sorte jabolk, hrušk in tudi večino koščičarjev. Seveda niso odrinili tudi novejših sadnih sort, ki pridobivajo tu polagoma svojo novo domovinsko pravico. V besedi je predsednik dravograjskih sadjarjev, ing. Avgust Verhnjak, posebej omenil potrebo po očuvanju vseh sadnih sort, ki so se tu obdržale skozi stoletja, ker opažajo, da so odpornejše na razne škodljivce, hkrati s tem pa ohranjamo tudi najpristnejši značaj tega predela koroške pokrajine. Seveda so razstavo temeljito in ob strokovnih razlagah predočili tudi učencem šole. Muški sadjarji iz društva Bobovec pa so se za letos odpravili na nam manj znano Goričko. Poln avtobus jih je popeljal skozi Dravsko dolino in nato proti Pomurju. Na Goričkem so se najprej ustavili na kmetiji pri Smodiševih, kjer jim je gospodar predstavil tipično in sodobno urejeno sadjarsko kmetijo z vso tehniko in problematiko, ki spremlja tovrstno proizvodnjo. Ne smemo prezreti tradicionalne gostoljubnosti te, še do nedavno ene najrevnejših slovenskih pokrajin. Da veste, tu je doma najboljši bograč, dobra kapljica in veliko, veliko prijaznih ljudi. Polni novih spoznanj so se v poznem popoldnevu ustavili še na turistični kmetiji pri Nemčevih. Gospodar jim je pokazal svojo sodobno opremljeno vinsko klet, gospodinja pa jih je pogostila z dobrim poznim kosilom. Tako si sadjarji nabirajo nova spoznanja, izmenjujejo izkušnje in primerjajo svoje možnosti in pogoje za življenje v tem segmentu svojega kmetovanja. Predvsem pa je za dober mošt potrebno kvalitetno sadje, vse bolj pa prodira tudi spoznanje, da moramo ohraniti sorte, ki so že utrdile svoj sloves za te kraje najbolj obstojnega sadja, ki ob umnem gospodarjenju in kletarjenju daje odlične pijače. Saj sadje daje veliko več, kot mislimo na prvi pogled. Pa tako malo naše nege in pozornosti zahteva. Vse pa je trpežno, nezahtevno, prav kakor naš koroški človek. Razstava v Dravogradu Sadje Vančy Foto: Milena Tretjak Moje drevo Zunaj na trati pred hišo mi raste eno majhno drevo. Sem komaj v jeseni ga vsadil, že bujno cveti. Ali je jabolka, hruška, morda češnja celo, gotovo v jeseni že videl, ko plod svoj mi podarilo bo. Nekaj pa danes zagotovo že vem, neizmerno sem srečen, ko cvet ta uzrem. Srce mi veselo, veselo igra, ko vetrič ga kodra, zdi se, kot da tudi se ono smehlja. Kamut in kvinoja Martina Cigler Jesen je in žetev žit je že za nami. Tudi sama včasih prisostvujem kakšni žetvi, kjer žanjejo še ročno in se lahko naučiš delati pasove za vezanje snopov in postavljanje kopic. V starih časih so bila ta dela sama po sebi umevna, danes pa so kot razvedrilo ali nostalgija po starih časih. V prejšnjem stoletju pa tudi na začetku zdajšnjega stoletja so bile domačije obkrožene z njivami, posejanimi s starodavnimi sortami, kot so pira in ajda, proso, riček in lan in kasneje še pšenica, rž in koruza. No, na mnogih ekoloških kmetijah pa mladi rod zopet spoznava, kako pomembna za zdravo prehrano so zlasti starodobna žita, med katerimi sta manj znana kamut in kvinoja. Kamut je starodavno žito, ki je bilo dolgo pozabljeno. Ponovno so ga odkrili ob izkopavanjih grobnic v Egiptu, ko so ga našli v enem izmed vrčev. V Egiptu so ga gojili že 4000 let pred Kristusom. Njegova zrna so bila večja od vseh takrat poznanih žit. Zrna kamuta imajo visoko energetsko vrednost in vsebujejo več beljakovin. Vsebujejo veliko vitaminov B1, B2, B6, niacin, patetonsko in folno kislino in vitamin E. Kvinojo so prvič gojili Inki in od tam sojo Že vidim, kako se muzate, misleč, ta bi bil rad med sadjarji, pa se še na jabolka, hruške ali češnje ne spozna. Res nisem še kakšen pravi strokovnjak na tem področju, malo pa že ločim tudi te vrste. S pesmijo sem hotel le povedati, kako nas že prvi cvetki na drevesu, na našem drevesu, razveselijo. Seveda pa smo še bolj veseli ob zorenju plodov. Že kot majhen pobič sem rad pomagal dediju pri sajenju sadnih dreves. Ko sva španski osvajalci razširili tudi v Evropo. Inki so zrnje mleli v moko, listje so uporabljali kot zelenjavo, stebla pa so imeli za kurjavo. Seme skoraj spominja na proseno, le da je bolj ploščato in spiralasto zavito. Okus semen spominja na dimljena živila. Kvinoja je izredno trpežna rastlina, saj uspeva tam, kjer marsikatero drugo žito ne, npr. na velikih nadmorskih višinah, v slabi zemlji in na sušnih področjih, tako da je kvinoja žito prihodnosti, čeprav tako kot ajda pravzaprav ni žito. Zaradi tega je zelo primerna za ekološko pridelavo. Vsebuje največ beljakovin od katerega koli drugega žita. Za konec še dva okusna ekološka recepta, ki naj nam vsem popestrita jedilnik. Kamut z zelenjavo Potrebujemo: • 3 skodelice kuhanega kamuta • 1 por • 1 kos zimske buče ali korenja • mleti ingver ali manjši kos • sol ali himalajsko slanico • malo limoninega soka Priprava: por narežemo na kolobarčke, kos buče olupimo in razrežemo na kockice ter oboje popražimo na ognju in dušimo 10 minut. Dodamo ingver, kuhan kamut in dušimo še 10 minut, na koncu solimo po okusu. sadila, je on vmes modroval: »To sva sedaj vsadila eno dobro jabolko, kanada se ji reče. Če se bo dobro prijela, bom morda še jaz lahko katero poizkusil, če mi bo zdravje še služilo, ti pa že, ti, ti se jih boš pa lahko že do sitega najedel, tvoji otroci pa sploh!« (To so bila še takrat tiste stare vrste visokoraslih dreves, ki so res morala dolgo rasti, preden so rodila.) Nisem ga takrat prav razumel, zakaj toliko truda, da bi lahko le kakšno jabolko poizkusil, sedaj sem mu pa neizmerno hvaležen, pa ne samo za tista jabolka ampak za nauk: »Mož posadi drevo, da ti bo vnukec hvaležen za rudečo jabolko!« Korošci gojimo največ jabolka in hruške, ker nam pač tradicija in podnebne razmere tako narekujejo. Vem, da mnogi sadjarji gojite še veliko drugega raznovrstnega sadja, tudi vinsko trto. A že naš predhodnik, koroški Bukovnik, pesnik Blaž Mavrel, ki je živel na Strojni, je napisal pesmico, ki bi jo lahko poimenovali tudi Zdravica mošta. Pesem je bila tudi uglasbena in sojo Koroški pevski zbori radi prepevali. Rižota iz kvinoje Potrebujemo: • 2 žlici oljčnega olja • 1 čebulo ali por • 2 dl kvinoje • 1 korenček in česen, pest graha, pol rdeče paprike, 5 dl vode ali juhe, baziliko in svež peteršilj Priprava: na ogretem oljčnem olju prepražimo čebulo in dobro oprano kvinojo, dodamo česen, korenček, grah in papriko, na hitro popražimo in zalijemo z vodo ali juho, sestavine kuhamo do mehkega. Po želji lahko jed izboljšamo s koščkom masla ali posujemo z naribanim sirom. Dober tek vam želim, naslednjič se vam oglasim s kakšne ekološke kmetije, ki je tokrat zaradi pomanjkanja časa nisem utegnila obiskati. Vzrejni pogledi Martina Sušeč Valentar, dr. vet. med., VP Slovenj Gradec Foto: Irena Matek V ambulanti za male živali nam lastniki psov pogosto zastavljajo vprašanja, ki se nanašajo na temo vzrejnih pregledov. Na kratko bom povzela članek iz revije Kinolog (februar 2007), v katerem so bile objavljene informacije o tej temi. Vzrejni pregled je pregled psa in psice, ki ju nameravate uporabiti za vzrejo. Je državna kinološka prireditev. Za organizacijo vzrejnih pregledov so Za nekatere pasme Mednarodna Kinološka Zveza (FCI) pred pristopom na VP zahteva delovni izpit. Tistim psom/psicam, ki uspešno opravijo VP, se izda vzrejno dovoljenje in velja za pse eno leto, za psice pa dve leti od datuma VP. Pari se lahko samo zdrave, značajsko odgovarjajoče pse/psice, ki imajo vzrejno dovoljenje pri kinološki zvezi oz. klubu, ki je član FCI in izpolnjuje vse pogoje, ki jih zahteva vzrejni pravilnik. Psi netipičnega značaja glede na standard (izrazito agresivni, plašni) se iz vzreje izločijo ne glede na oceno zunanjosti oz. predhodno pridobljeno vzrejno dovoljenje. Vzrejna vrednost psa/psice se oceni z opravil (OPR), pogojno opravil (POG) in vzrejna prepoved pooblaščeni pasemski klubi. Običajno sta letno dva pregleda, spomladanski in jesenski, lahko jih je več ali manj. Število vzrejnih pregledov, kraj in datum določijo klubi sami. Vsi pasemski klubi imajo vzrejne pravilnike in vzrejo vodijo v skladu z določili strokovnih pravilnikov Kinološke Zveze Slovenije (KZS). Na vzrejnem pregledu lahko sodelujejo le tisti psi in psice, ki so vpisani v rodovno knjigo KZS. Vzrejna komisija, ki jo sestavljajo pooblaščeni kinološki sodniki, oceni obnašanje psa/psice (značaj), plemensko kondicijo, zunanjost z merjenjem oz. tehtanjem. Običajno lastniki opravijo telesno oceno na isti dan, kot je vzrejni pregled (VP). Vzrejnega pregleda se lahko udeležijo psi/psice s telesno oceno najmanj dobro. Pri pasmah, ki zahtevajo slikanje kolkov, komolcev in pregled oči, morajo psi pred pristopom na VP predložiti zahtevana zdravstvena potrdila. Merila za ocenjevanje so oblikovana na podlagi standarda za pasmo, pasemskih zahtev matične kinološke organizacije, vzrejne politike pasemskega kluba in genetsko pogojenega zdravstvenega stanja psa. Pogojno vzrejno oceno dobi pes/psica, ki odgovarja pasemskemu standardu, ima brezhiben karakter, ima pa dedne napake. Pogojna vzrejna ocena se podeli za en skok oz. leglo. Pes/psica, ki dobi pogojno vzrejno oceno, lahko ponovno pride na VP po enem leglu. Na telesno ocenitev mora s seboj pripeljati najmanj tri mladiče iz tega legla. Vzrejno prepoved dobijo psi/psice, če so na vzrejnem pregledu ugotovljene naslednje napake: - nepopolno spolovilo - večja podsekavost ali predsekavost - odstopanje od višine več kot 2 cm pod ali nad standardom (oz. procentualni odklon) oz. teže za več kot 25 % pod ali nad standardom - izrazita plahost ali popadljivost - znani prenašalci prirojenih hib - druge prirojene hibe, ki jih pasemski standard omenja kot izločitvene - kolčna displazija D ali slabše Ceno storitev vsako leto sproti določa KZS. 1 Veterina Zdravstvo Rožnati oktober Za Koroško društvo za boj proti raku: Metka Markovič, dr. med., spec. spl. med. Mesec oktober je mesec boja proti raku dojke. Letošnje leto ga bomo obeležili pod geslom »Roza ni poza«. S tem geslom želimo vzpodbuditi tudi mlade, da se pridružijo aktivnostim, ki bodo potekale po celi Sloveniji in so namenjene osveščanju in opozarjanju na to bolezen, za katero lahko zbolijo tudi moški. Kljub napredku v diagnostiki in zdravljenju v Sloveniji zboli za rakom dojke 1000 žensk letno. Največ lahko pri odkrivanju te bolezni naredimo sami z rednim samopregledovanjem. Koroško društvo za boj proti raku organizira edukativne preglede dojk: ZD Radlje: vsako prvo in tretjo sredo v mesecu med 13.30 in 14.30 v SA dr. Ivice Podrzavnik (tel. štev.: 88 80 351) ZD Ravne: vsak drugi četrtek v mesecu med 14. do 16. uro v SA dr. Francke Šmid-Borovnik (tel. štev.: 87 05 311) ZD Slovenj Gradec: vsako prvo sredo v mesecu med 18. in 20. uro v SA dr. Metke Markovič (tel. štev.: 88 29 279) Člani UE Dravograd lahko usluge koristijo v eni od zgoraj naštetih ustanov. Psihološko svetovanje v zvezi z rakom: ZD Slovenj Gradec: vsak prvi torek v mesecu od 15. do 16. ure v prostorih psihološke ambulante - Darja Nabernik, psihologinja (tel. štev.: 88 23 590) ZD Ravne na Koroškem: vsak drugi četrtek v mesecu od 14. do 15. ure v ambulanti psihohigienskega dispanzerja -Mojca Breznikar, klinična psihologinja (tel. štev.: 87 05 279) Svetovni dan duševnega zdravja - 10. oktober 2009 Duševno zdravje na primarnem nivoju zdravstvenega varstva -zdravljenje in promocija duševnega zdravja Marijana Kašnik Janet, univ. dipl. soc., in Nina Pogorevc, univ. dipl. soc., Zavod za zdravstveno varstvo Ravne Svetovni dan duševnega zdravja je namenjen osveščanju javnosti o duševnem zdravju, predvsem pa promovira bolj odprto diskusijo o duševnih boleznih ter o investiranju v preventivo in zdravljenje. Statistika Svetovne zdravstvene organizacije za leto 2002 kaže, da 154 milijonov ljudi po svetu trpi zaradi depresije, ki pa je le ena od oblik duševnih bolezni. Tema letošnjega svetovnega dneva duševnega zdravja z motom »Duševno zdravje na primarnem nivoju zdravstvenega varstva - zdravljenje in promocija duševnega zdravja« poudarja, da je duševno zdravje integralni del splošnega zdravja in dobrobiti vsakega posameznika. Duševne bolezni ne izbirajo, pojavljajo se v vseh kulturah in v vseh življenjskih obdobjih ter imajo velik vpliv tudi na telesno zdravje ljudi. Nekaj podatkov za Koroško V zadnji opravljeni nacionalni raziskavi Z zdravjem povezan vedenjski slog 2008 (CINDI Slovenija) je na Koroškem na vprašanja odgovarjalo 332 oseb, živečih na območju koroške regije, starih 25 let in več. Vprašanja so vključevala tudi podatke o duševnih stiskah in motnjah: • 14 % vprašanih je odgovorilo, da jim je zdravnik ugotovil depresijo, 18 % vprašanih se je v zadnjem mesecu počutilo depresivno; • na vprašanje, kako pogosto se počutijo napete, pod stresom ali velikim pritiskom, je 70 % anketiranih povedalo, da so redko ali občasno pod stresom, 26 % jih je pod stresom pogosto ali vsak dan, le 4 % vprašanih je odgovorilo, da se nikoli ne počutijo napete in pod stresom; • vprašali smo jih tudi o vzrokih za stres in napetost. Skoraj polovica vprašanih vidi vzrok za stres in napetost v prevelikih obremenitvah na delovnem mesu, 31 % v slabih materialnih pogojih za življenje, 23 % je pod stresom zaradi problemov v družini, 14 % čutijo napetost zaradi osamljenosti, 13 % jih moti hrup v okolju in 8 % slabi odnosi s sodelavci; • glede uporabe zdravil v zadnjem tednu pred anketiranjem pa opažamo enak odstotek uporabe pomirjeval ter uspaval (8 %) in antidepresivov (8 %). Težave s stresom, stiskami in napetostmi imajo tudi naši mladostniki. To nakazuje raziskava med 15- in 16-letniki, opravljena leta 2007. V primerjavi s prejšnjimi leti ima več mladostnikov težave z motivacijo (2003 20 %; 2007 27 %). Težave imajo tudi s pomanjkanjem apetita (9,3 %) in s koncentracijo (18 %). 23 % jih je bilo v zadnjem času potrtih in 24 % žalostnih. Dogajanje na Koroškem ZZV Ravne je 14. oktobra v okviru projekta, ki so ga podprle Koroške lekarne in Regijska razvojna agencija Koroške, organiziral strokovni seminar na temo krepitve duševnega zdravja in preprečevanje samomora. V lokalnih okoljih, v šolah in vrtcih so potekale različne preventivne aktivnosti. Svetovni dan duševnega zdravja nas tudi opominja, da si vzamemo čas tudi zase in naše bližnje. Dandanes je to še posebej pomembno. Kolikokrat se nam zgodi, da brezglavo hitimo drug mimo drugega in pozabimo vprašati »Kako si kaj danes?« ter izreči kakšno pohvalo ali lepo besedo ljudem, ki jih imamo radi. Še posebej v tem času potrebujemo svetle, prijazne in spodbudne besede, ki bi nam polepšale dan in dale energijo za premagovanje vsakdanjih težav. Otroci so tisti, ki so najbolj iskreni in znajo pri odraslih vzbuditi žarek svetlobe in upanja. Zato je v tem času na Koroškem potekala akcija Podari nasmeh in kanček veselja. Gre za preprosto, a učinkovito aktivnost, s katero bi otroke in mladostnike radi spodbudili, da nekomu polepšajo dan. Bodisi z lepo mislijo, pismom, risbo ali kakšnim drugim izdelkom. Izbrane misli in risbe, kijih bodo poslali tudi na ZZV, bomo objavili na spletni strani in v strokovni brošuri o duševnem zdravju, ki jo bodo v mesecu novembru prejela vsa gospodinjstva v koroški regiji. Sporočilo ob svetovnem dnevu hrane Helena Pavlič, dipl. san. inž., Marjana Simetinger, san. inž.. Zavod za zdravstveno varstvo Ravne Pred tridesetimi leti so države članice Svetovne organizacije za hrano in kmetijstvo (FAO - Food and Agriculture Organization) izbrale 16. oktober za svetovni dan hrane. Vsako leto na ta dan želi FAO opozoriti na določeno problematiko in vzpodbuditi države članice, da bi po svojih najboljših močeh sodelovale pri njenem reševanju. Letošnji slogan: Zagotavljanje virov hrane v času gospodarske krize Živimo v času svetovne ekonomske krize, ki seje dotaknila vseh nas. Vzroki za nastanek krize s hrano za države v razvoju, so: • rastoča populacija v finančno negotovih deželah • pomanjkanje vode in zemlje • klimatske spremembe - številne poplave In suša • nižje investicije v kmetijske raziskave in razvoj • nizka kmetijska produktivnost v primerjavi s hitro rastočo populacijo Ocenjujejo, da se je v letošnjem letu število lačnih povečalo za 105 milijonov, zaradi česar je število podhranjenih ljudi že preseglo eno milijardo. Ljudem, ki se borijo z lakoto in posledično s podhranjenostjo, je nujno potrebna pomoč. Razviti svet Ustrezna prehranjenost-jemo zato, da živimo in ne živimo zato, da jemo! Ali se zavedamo, kaj je hrana in kakšen je njen pomen za naše življenje, predvsem pa za življenje odraščajočega otroka? Ponekod po svetu si ljudje, tudi otroci, vsak dan iščejo hrano in prepogosto se zgodi, da odidejo lačni spat, še huje pa, da od lakote umrejo. Pravica do hrane pa še naprej ostaja osnovna človekova pravica, čeprav se število lačnih veča iz dneva v dan! Pri nas imajo otroci, ki obiskujejo vrtec in osnovno šolo to srečo, da jim tam zagotovijo en zdrav obrok, pripravljen po smernicah zdravega prehranjevanja, vendar pa tako starši kot otroci velikokrat ne znajo ceniti vrednosti šolskega obroka. Zato je potrebno še veliko postoriti pri osveščanju otrok, staršev in učiteljev glede pomembnosti posameznih dnevnih obrokov in ravnanja s hrano. V šolah in vrtcih naj kuhinjsko in pedagoško osebje navaja otroke na to, da bodo pri obroku vzeli toliko hrane, kolikor je bodo pojedli, na primer »polovičko«, ne pa da na pol obgrizena hrana pristane v smeteh. Vsak izmed nas lahko pripomore k racionalni porabi hrane. Glede na tematiko obeležja lahko tudi omejimo izbor živil, nakupovanje - ko porabimo zaloge, posežemo po osnovnih živilih, iz katerih si sami pripravimo razne namaze, napitke, omake ... Tudi pri načinu priprave smo lahko skromnejši in izberemo način, kot je dušenje ali kuhanje na sopari. Za pijačo si lahko privoščimo svežo pitno vodo, ki je brez umetnih barvil in konzervansov in na srečo na naših pipah še užitna! S povezovanjem različnih resorjev in stroke (zdravstvo, šolstvo, kmetijstvo) lahko osvetlimo temo širše in na različnih nivojih. Na splošno še vedno porabimo preveč energije za »proizvodnjo« hrane. Z lokalno oskrbo živil pa vsaj skrajšamo pot in čas transporta. Tako zagotovimo kakovostnejšo hranilno vrednost živil in hkrati živimo v sožitju z naravo. K sreči živimo na takšnem območju, da lahko veliko hrane za domačo uporabo pridelamo na okoliških vrtovih, njivah. Lokalno pridelana in predelana hrana ima velik pomen za ljudi, zato je mogoče ravno zdaj pravi čas za drugačno razmišljanje o načinu prehranjevanja. Začnimo ceniti domače, naj se šole in vrtci povežejo z lokalnimi kmetijami, le-te pa se naj okrepijo, razširijo svojo dejavnost, prenesejo znanje na bodoče generacije, ponudijo pridelke na domačem trgu. Vrednost, pomen te vsebine pa smo že vključili v letošnji projekt Za večjo kakovost življenja na podeželju Mežiške doline (Leader 2009/2010). Uvodno bomo naredili posnetek stanja na področju lokalne pridelave zelenjave, sadja ter drugih kmečkih pridelkov in izdelkov ter ugotovili, kakšne so možnosti oz. kaj lahko kmetje ponudijo šolam in vrtcem. Konkretne dejavnosti iz dvoletnega omenjenega projekta pa bomo izvajali v naslednjem letu. S povezovanjem različnih dejavnosti prispevamo tudi k informiranju in motiviranju ljudi za prehranjevanje z zdravo in uravnoteženo prehrano, kar posledično varuje ter krepi njihovo zdravje. Obeležitev svetovnega dneva hrane v okviru Zavoda za zdravstveno varstvo Ravne Dne, 15. 10. 2009 smo se s predavanjem »Praktični nasveti za zdravo prehrano« vključili na prireditev Kmetijsko-gozdarskega zavoda izpostava Prevalje. Ob prireditvi je potekala tudi strokovna razstava starih sort jabolk in hrušk. 16. 10. 2009 smo s sodelavci na ZZV Ravne razpravljali o racionalni porabi hrane in si skupaj pripravili malico iz doma pridelanih živil. Otrokom predstavite pomen, ki ga hrana ima, tako zanj in njegov zdrav razvoj kot tudi za celotno človeštvo. Odnos do hrane mora postati vrednota, ne pa nekaj samo po sebi umevnega le tako bomo bolj uspešni tudi v boju z lakoto in revščino in v uresničevanju osnovnih človekovih pravic za vsakogar. Več o svetovnem dnevu hrane po svetu, pa si lahko preberete na naslednjem spletnem naslovu: http://www.fao.org/getinvolved/worldfoodday/en/ Odličja MO Slovenj Gradec 2009 Jože Potočnik, prof. Foto: Primafoto Prejemniki odličij MO Slovenj Gradec, 19. septembra 2009: (od leve) Ivan Hribernik, Šmartno; Anica Pačnik, Podgorje; Janez Komljanec, častni občan MO Slovenj Gradec, Matjaž Zanoškar, župan MO Slovenj Gradec, Andrej Stradovnik in Danica Stradovnik, Slovenj Gradec; Branko Smrtnik, Slovenj Gradec Ob prazniku Mestne občine je izšel Glasnik uprave občine Slovenj Gradec, številka 9, september 2009. Ta vsebuje več vsebinskih sklopov, in sicer: pregled pomembnejših investicij, pregled dela javnih zavodov, mejnike v razvoju Slovenj Gradca, občinske nagrajence in koledar prireditev. Zanimivo branje in bogato fotografsko gradivo. Mestna občina Slovenj Gradec ima svoj občinski praznik 19. septembra. Pred 20 leti je generalni sekretar OZN podelil Slovenj Gradcu listino Glasnik miru, (Glej Glasnik str. 61). Na svečani seji Sveta Mestne občine Slovenj Gradec, ki je bila v Koroški galeriji likovnih umetnosti, so podelili odličja. Prejeli sojih: - občinsko plaketo: - Anica Pačnik za vsestranski prispevek h kulturnemu utripu in življenju kraja Podgorje, - Ivan Hribernik za vsestransko aktivnost na področju družbenega življenja v vaški skupnosti Šmartno - še posebej na področju prostovoljnega gasilstva, - Danica in Andrej Stradovnik za vsestransko aktivnost na področju dela Društva invalidov in širše družbene angažiranosti v Slovenj Gradcu; - občinsko nagrado je prejel Branko Smrtnik, poveljnik Gasilske zveze Mislinjske doline, dobitnik najvišjega slovenskega odličja ter izjemni in požrtvovalni gasilec in angažirani gasilski funkcionar. Naziv častni občan je prejel Janez Komljanec, in sicer za velik prispevek pri napredku in hitrem razvoju Mislinjske doline in Mestne občine Slovenj Gradec, ki ju je vodil šestnajst let in jima namenil del svojega življenja in predane ustvarjalnosti. Devetdeset let Planinskega društva Slovenj Gradec Miro Tovšak Planinsko društvo Slovenj Gradec ima za sabo devetdeset let bogatega in ustvarjalnega dela. Leta 1919, ko je pod okriljem Matice Ljubljana delovalo 28 podružnic, so planinski zanesenjaki -domačini na svojem ustanovnem občnem zboru, ki je bil v tedanjem Narodnem domu v Slovenj Gradcu, ustanovili svojo 29. podružnico. Poimenovali sojo Mislinjska podružnica SPD, saj je vključevala planince iz celotne Mislinjske doline, na občnem zboru pa je bil izvoljen tudi prvi odbor in bila so sprejeta društvena pravila. V registru deželne vlade je bilo društvo registrirano 29. oktobra 1919 in od takrat tudi štejemo, da je društvo pričelo z uradnim delovanjem. Podružnica ni bila ustanovljena zgolj za to, da bi povezala planince iz tega dela Koroške, njen pomen je bil širši, saj je pomenila v takratnih časih tudi pomemben branik pred vse hujšim prodorom germanizacije na naše območje. Takratni odbor je začel tudi z uspešnim delom pri gradnji novih planinskih postojank. Tako je bil že leta 1929 na osnovi kupoprodajne pogodbe Dom na Uršlji gori prenesen na Mislinjsko podružnico SPD Slovenj Gradec. Koča pod Kopo, danes imenovana Grmovškov dom, je bila zgrajena in odprta leta 1937, prva koča pod Kremžarjevim vrhom pa je bila dokončana že leta 1934. S prevzemom vseh teh koč v upravljanje si je slovenjgraška podružnica SPD naložila veliko breme, saj je bilo potrebno vse te objekte tudi vzdrževati in skrbeti za redno delovanje tudi v zimskih razmerah. Vendar so takrat v okviru društva delovali zelo podjetni posamezniki, med katerimi ne smemo pozabiti na Grmovška, Žolnirja, Krofla idr., ki so s svojim požrtvovanjem krepili njegovo delovanje v predvojnem obdobju. Vse tri planinske postojanke so bile med vojno požgane, vendar kasneje na novo zgrajene. Leta 1946 je bilo lastništvo Doma na Uršlji gori preneseno na PD Prevalje. Grmovškov dom na Pungartu pa je bil po ponovni izgradnji v juliju leta 1947 ponovno požgan, vendar je domače planinsko društvo zbralo toliko moči in poguma, da je bil dom ponovno zgrajen in leta 1954 predan svojemu namenu. Danes je Planinsko društvo Slovenj Gradec lastnik in gospodar dveh planinskih domov. Še posebej vzorno skrbi za vzdrževanje priljubljene planinske postojanke pod Kremžarjevim vrhom, medtem ko je Grmovškov dom na podlagi najemne pogodbe predan upravljavcu gostinskih objektov na Kopah Boštjanu Paradižu. Društvo pod vodstvom Zdenka Časa skrbi tudi za ostale dejavnosti. Ima močno vodniško skupino, ki letno organizira številne pohode v domača in tuja pogorja, in markacijsko skupino, ki skrbi za vzdrževanje in nadelavo planinskih poti na njihovem območju. Društvo je znano tudi po številnih drugih akcijah, še posebej so odmevni vsakoletni pohod na praznik dela h Koči pod Kremžarjevim vrhom, tradicionalni pohod po Šisernikovi poti, pohod ob dnevu OZN na Kremžarico itd. Na slavnostni akademiji, ki sojo pripravili v času praznovanj občinskega praznika, se je v kulturnem domu zbrala množica planincev iz domačega in sosednjih planinskih društev. Po uvodnem delu je sledil krajši kulturni program in nato prikaz delovanja društva v njihovem devetdesetletnem obstoju, številnim posameznikom, ki so se v zadnjem času najbolj izkazali, pa so podelili posebna priznanja. Na akademiji je bil prisoten tudi njihov član, danes sicer tudi župan Mestne občine Slovenj Gradec in poslanec v državnem zboru, Matjaž Zanoškar, prireditve pa so se udeležili tudi podpredsednik PZS Uroš Vidovič, predsednik MDO za Koroško Drago Horjak in številni predsedniki sosednjih društev ter GRS. Priznanje za zavzeto vodniško delo je prejel tudi Ivan Hartman Druženje planincev po končani akademiji v avli kulturnega doma Je vez in simbolika K. Valtl Kakšnih sto let, morda katero več ali manj, verjeti pač moramo človeškemu približnemu spominu, je spolzelo skozi naše življenje, odkar je bila tam gori pri sv. Urbanu, baje še pred balkansko vojno, zadnja lovska maša v teh krajih. Tako nam je pripovedoval stari Štefunko, »jagr« in trden kmet tam gori pod Alpami, ki je sosedoval s sv. Urbanom. Je pravil, da so enkrat na leto pripravili pravo lovsko ali Hubertusovo mašo. So jo opravili kar na prostem tam ob tisti kapelici, ki prenovljena stoji še danes. Je torej tudi pomemben spomenik za lovce in prave ljubitelje narave. Namreč zanimivo, niso prosili samo za obilen ulov, temveč tudi za zdravo, močno divjad, za naravno rast vsega stvarstva in šele nazadnje za srečne ulove. So baje že takrat prišli lovci, goniči, pa kmetje in redki planinski pohodniki. Je bil morda Urban res pravi romarski kraj za vse omenjene in še za kakšnega radovedneža ... Nabirka takšne maše je bila namenjena izključno ponesrečenim lovcem in njih svojcem, pa so bogatejši ob maši menda le globlje segli v žepe. Lovci lovske družine Muta so v Bistriškem jarku, ob ekološki kapelici sv. Antona Padovanskega, pripravili lovsko -Hubertovo mašo in ob tem še srečanje s kmeti tukajšnjega lovskega okoliša. Prišli so mnogi, skoraj večina, in skupaj smo preživeli nepozabno bogoslužje in kasneje prijetno druženje. Mašo je opravil duhovnik Marko z Mute, obred pa so, kot se za takšno priložnost spodobi, spremljali pevci Lovskega okteta Peca iz Mežice in domači lovski rogisti. Kako čudovito, nepozabno je vse izzvenelo. Lovska maša ob ekološki kapelici sv. Antona Padovanskega v Bistriškem jarku Lovski oktet Peca Mežica po maši IMa Treski -čudoviti svet buč Milena J. Cigler V petek, 9. oktobra, smo se »Treskovci« spet dobili pri Krebsu v Mežici. Ker sem poleti dve »Treski« zamudila, sem bila povabila zelo vesela. Saj se neke prireditve navadiš in ti pride v kri; kot se navadiš kruha in vode. Tokrat je bila Treskina hrana res tudi snovna, za telo in malo tudi za dušo. Vse gradivo je skupaj »sklamfal« »koroški bajtlar« Štefan Erjavc s hčerko Metko. Večerje trajal skoraj uro in pol, pa se nismo naveličali poslušati. Tako bogat je svet buč. Ali ste vedeli, da so buče že v davnini služile ljudem kot prehrana, krma, glasbeni instrument, delovno orodje in posoda, s katero si je človek prinesel vodo (in v njej celo skuhal hrano)? Da je buča največja jagoda, je starodavna, mistična, je del narave, ki je razburkal človeško domišljijo, njeno plodnost je povezal s plodnostjo ženske, uporabil jo je v svojem verovanju, mistiki in pripovedkah? Da buče sodijo med najstarejše gojene rastline? Arheološka izkopavanja so pokazala, da je človek njena semena grizljal že v paleolitiku, sledi navadnih buč so našli po zadnji ledeni dobi. Pred 6000 leti so indijanska plemena sadila buče. Ker je bilo meso tedanjih buč grenko, so uživali semena, liste in cvetove. Ste vedeli, da takšna buča z zelo grenkim mesom, imenovana kolokinta, še danes raste po sušnih predelih Afrike in Azije? Med divje rastoče bučevke spada tudi strupeni črno in rdeče jagodasti bljuščec. Plodovi in korenine vsebujejo kar dvajset strupov kukurbitacinov. V preteklosti, ko še niso poznali fižola in koruze, so bila bučna semena pomemben vir prehrane, ker so vsebovala veliko olja in beljakovin. Radovedne poljedelke so ugotovile, da niso vse buče enako grenke in kmalu so vzgojile sorte s povsem užitnim mesom. Buča s svojo simpatično okroglostjo že dolgo buri tudi domišljijski svet pravljičarjev (brata Grimm ter japonski, indijski in ameriški pravljičarji). Buča je središče sveta. Buča je kulturna rastlina, je dar narave, je zelenjava, je največja jagoda, cenjena, dragocena, vitalna in plodna, je razkošna, zaničevana, rodovitna. Križana, donosna, požlahtnjena, posejana. Buča je pravljična, strašna, uročena, čarobna, groteskna. Starodavna, mistična, čudežna in sveta. Buča je majhna, debela, porejena, za vse uporabna, posušena, trpežna, obstojna, zveneča, pojoča, plavajoča, trda, skratka, da se jo uporabiti za vse. Za Evropejce je buča mlada zelenjava. Krištof Kolumb je poskrbel, da so na špansko ladjevje natovorili krompir, koruzo, papriko, paradižnik in buče. Te so bile izziv tudi za razne slikarje, ki so jim dali večnost zlasti v tihožitjih iz renesanse in baroka. V narodni galeriji si lahko ogledamo delo Franca Miheliča Buče, ki je nastalo I. 1940. Razumljivo, da sojih radi slikali, saj buča je eksotična, plazeča, grmičasta, bela, rumenkasta, oranžna, rožnata, rdeča, zelena, sivo-modra, pisana, progasta, gladka, nagubana, bradavičasta, rebrasta, okrogla, sploščena. Priprava zemlje za sejanje je pomembna. Najprej pripravimo neke vrste visoko gredo. Odstranimo travno rušo in zgornjo plast zemlje. Na dno damo nekaj vej od obrezovanja sadnega drevja. Čez veje naložimo staro seno, nagrabljeno listje, grobe ostanke od zastirke, vse, kar gre na kompost. Čez namečemo plast rodovitne zemlje in prostor za buče je pripravljen. Buče včasih posadim kar v sadovnjaku, kjer že dalj časa odlagamo veje od obrezovanja sadnega drevja. Dobro mesto je tudi kompostni kup. Tega samo malo premečemo, s tem ga prezračimo in čez namečem rodovitno zemljo, ki je bila pod kupom. V rod bučevk spadajo tudi navadna poljska buča, buča golica, navadna kumara, dinja, melona in lubenica. Buča je lahko tudi lepo darilo, ki ga najprej shraniš, potem pa poješ. In sedaj še dva recepta iz buč, katera sem preizkusila s svojo družino, in ker sta imenitna, ju posredujem še vam, dragi bralci Viharnika. Bučni ajvar Za eno rundo potrebuješ 4 kg očiščenih naribanih buč. V dovolj veliki posodi prepražiš 4 velike čebule v 2 dl olja. Potem dodaš naribane buče in na blagem ognju malo pražiš. Vmes, ko srkamo kavico, pripravimo naslednjo »peklensko mešanico«: navadni ljudje vzamejo štiri feferone, mi, ki bi radi po zraku leteli brez metle, ki želimo, da se nam ob tem še ob najhujšem nalivu iz »riti« kadi, pa vzamemo 1 ali 2 huda čilija stopnje 7, 12 strokov česna in za lepoto dve rdeči papriki. Peklensko mešanico dodamo do sedaj čisto nedolžnim bučkam in natrosimo še malo začimb: 2 žlici soli, 2 žlici sladkorja, 2 dl kisa za vlaganje. Vse to prepražimo, da se sestavine pomešajo, pobarvajo in začnejo bučke javkati, kako je vroče od čilija, da ogenj sam ne bi bil tako hud. Nato odstavimo in ohladimo. Pražene bučke in zabeljen kromprir Tudi ta recept je zelo enostaven. Na olju prepražimo čebulo, da postekleni. Dodamo kot jabolka naribane buče, malo posolimo in pražimo do mehkega. Med praženjem dodamo malo jabolčnega kisa, paradižnikove mezge, kumino in po okusu tudi smetano. Ponudimo k z ocvirki zabeljenemu krompirju. In zdravo, preprosto in nasitno kosilo je gotovo. Naj za zaključek povem, da smo to zdravo, preprosto in nasitno kosilo dobili za zaključek Večera ob Treski in da se Štefan in Metka nista zlagala niti za mišjo dlako. Tako, pa tudi vam dober tek ob bučah! Po gradivu »koroškega bajtlarja« povzela: Milena J. Cigler O bučah smo modrovali stari znanci, v sredini spredaj sedi Štefan Erjavec Kresničke 2009 Ida Robnik Foto: Ida Robnik Cross country klub Legen ima v svojem programu jež tudi žensko konjenico, ki jo vsako leto organizira njegova predsednica Leonarda Pirmanšek. Letošnje, že pete po vrsti, seje udeležilo 16 žensk in deklet. Kljub slabi vremenski napovedi se je v soboto, 23. 9. 2009, prikazalo sonce in spremljalo konjenice oba dneva. Pogled na Roglo pred odhodom čez Pohorje do Pungarta in v dolino Spremljevalci v vozilih so pripravili večerjo na inovativno izdelanem štedilniku na prostem in naredili bakle na starodaven način - izdolbena debla, zalita s smolo, ki smo jih zvečer slavnostno prižgali. Pred pričetkom ježe smo naredile skupinski posnetek za spomin Soseda Johana Pačnik, p. d. Repnik, nam je že za večerjo spekla pravi domači hlebec in nas povabila na oblini zajtrk gobice z jajci, ki jih je bilo takrat v okolici na pretek, domači kruh, kavo, čaj, ostale pa so industrijske hrenovke, ki smo jih prinesle s seboj. Johana sicer ne prebiva stalno v tej hiši, prihaja pa redno na svoje posestvo in postori v okolici in v hiši vse, kar je potrebno Še posnetek na Johanini verandi Prva postojanka je bila pri Betki Korošec, po domače Klančnik, kjer so nas lepo sprejeli, pripravili priveze za konje in nas pogostili Čebelarstvo 90 let Čebelarskega društva Slovenj Gradec -Mislinja Janez Bauer Foto: Primafoto IpBpjPi pf 'JSSfl M K i Dobrodošlica; levo Matjaž Zanoškar, poslanec v DZ in župan Mestne občine Slovenj Gradec, desno Janez Bauer, predsednik Čebelarskega društva Slovenj Gradec V začetku oktobra so čebelarji Mislinjske doline praznovali 90 let svoje stanovske organizacije. Čebelarsko društvo za Koroško, Kranjsko, Štajersko in Primorsko se je ustanovilo že I. 1898 v Ljubljani. To društvo pa je ustanavljalo svoje podružnice širom po Sloveniji. Po prvi svetovni vojni, I. 1919, sta se ustanovili podružnici Št. Ilij pod Turjakom in Slovenj Gradec. Za podružnico v Št. Iliju ni znan točen datum ustanovitve, ustanovitelj pa je bil Franc Rozman, nadučitelj in navdušen čebelar. Podružnica v Slovenj Gradcu je imela ustanovni občni zbor 3. avgusta. Prvi predsednik je bil Miroslav Ferk, poštni naduradnik. V podružnico seje takoj vključilo 42 članov, kasneje pa še 22, tako da je konec leta štela 64 članov. Med Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije, izroča zlati znak Antona Janše Janezu Bauerju, predsedniku Čebelarskega društva Slovenj Gradec Častna gosta, župana Matjaž Zanoškar in Viktor Robnik, med njima Janez Bauer obema podružnicama je bilo razvito močno sodelovanje, organizirali so skupna predavanja in izobraževanja in pestile sojih enake težave: slabe medene letine in pomanjkanje sladkorja za pomladansko krmljenje čebel. Za jesensko zazimitev je še vedno poskrbela ajda. Število članov v podružnicah se je Razvitje novega prapora spreminjalo, odvisno pač od ugodnosti in medenih letin. Sčasoma so se ustanovile še podružnice v Šmartnem, vodil jo je g. Sešel, v Pamečah in Doliču. Vse te podružnice so se I. 1961 združile v enotno Čebelarsko društvo Slovenj Gradec. To pa se je zaradi ustanovitve dveh občin, Mestne občine Slovenj Gradec in občine Mislinja, I. 2005 preimenovalo v Čebelarsko društvo Slovenj Gradec-Mislinja. Tako organizirano društvo deluje še sedaj, ko praznujemo njegovo 90-letnico. Največji razvoj je društvo doživelo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Število članov je naraslo na več kot 260, organiziran je bil odkup medu in drugih čebeljih proizvodov za čebelarsko zadrugo Hmezad. Naša dolina je zaslovela po odličnem gozdnem medu in kvalitetnem cvetnem prahu, tako da s prodajo ni bilo težav. Vendar so zlati časi trajali samo nekaj let, saj sta velika inflacija in zapiranje jugoslovanskega trga povzročila ukinitev zadruge in čebelarji so bili zopet prepuščeni sami sebi. Od takrat dalje se je število čebelarjev zmanjševalo in ustavilo se je pri številki 130, ki je konstantna že kar nekaj let. V soboto, 3. oktobra, so ob praznovanju 90-letnice razvili tudi svoj prapor. Ta prapor je ponos vseh čebelarjev Mislinjske doline, kar so dokazali s tem, da so vsi člani društva prispevali za zlati žebljiček ali za spominski trak. Prapor simbolizira združenje čebelarjev obeh občin. In kakor je matica kraljica v panju, tako bo matica na našem praporu kraljica čebelarjev Mislinjske doline. Svečanost so odprli Gradiški fantje z mladim harmonikarjem Urošem Grobelnikom in s prapori koroških čebelarskih društev Skupinska slika praporščakov in vabljenih gostov Kultura in jezik Folklorna »gauda« v Črni na Koroškem Gorazd Mlinšek, predsednik KD Gozdar Črna na Koroškem Foto: Gorazd Mlinšek Črna na Koroškem z zaledjem je slikovit kraj v Zgornji Mežiški dolini. Poznana je po rudarstvu, po gozdarstvu, predvsem pa po dobrih ljudeh. Črna pa je znana tudi po »gaudah« ali pravih koroških zabavah. Že nekdaj je bilo živahno pri Škrubiju, Pravhartu, Pucu, Kovaču in v drugih gostilnah v sami Črni in njeni okolici. Črnjani že več kot pol stoletja privabljajo domače in tuje turiste na najrazličnejše kulturne in druge zanimive prireditve. Vsako leto pa organizirajo osrednjo turistično prireditev »Turistični teden v Črni na Koroškem«. Tudi letos je bilo od 14. do 23. avgusta zelo kulturno, športno in drugače pestro in zanimivo. Turistični projekt je bil posvečen 80. obletnici Turističnega društva Črna na Koroškem. 54. turistični teden se je zaključil z že tradicionalno folklorno prireditvijo. Na srečanju folklornih skupin »Na gaudi se dobimo« je sodelovalo pet folklornih skupin. Čez 120 plesalk, plesalcev in muzikantov je 23. avgusta dalo svojevrsten pečat povorki v samem trgu Črne na Koroškem in v kulturnem domu, kjer so se skupine predstavile s plesi domačih krajev. Domača folklorna skupina (FS KD Gozdar) se je predstavila z venčkom koroških plesov s Kotuljsko polko. Plese in običaje v Zgornji Savinjski dolini, ki sojih plesali po romanju in maši v Novi Štifti, je slikovito prikazala Folklorna skupina Oljka iz Šmartna ob Paki. Zanimive so narodne noše, ki sojih nosile in nosili v Dravski dolini. Z njimi in s plesi z dravskega konca je popestrila Folklorna skupina Dravca iz Dravograda. V Črni pa smo imeli tudi nekaj belokranjske igrivosti. V veteranski skupini Folklornega društva Kres iz Novega mesta plešejo, godejo in prikazujejo bogato ljudsko izročilo Dolenjske, Bele krajine, Prekmurja in Štajerske. Na »gaudi« so zaplesali splet dolenjskih plesov. Po napornem delu in praznovanju je bilo veselo tudi v Medžimurju na Flrvaškem. Folklorna skupina Kulturno umjetnička udruga Seljačka sloga Nedelišče je na Koroškem zaplesala in zapela stare medžimurske pesmi in plese. Prijetno je bilo prisluhniti njihovim tamburašem. Ljudje, ki se ukvarjajo s kulturo predvsem ljubiteljsko, so prijetni ljudje. Imajo Na trgu v Črni je zaplesala domača folklorna skupina Gozdar j M S ll J ■.' '3 3 bogastvo, ki ni otipljivo in se ne da izmeriti. Teh pa je v črnjanski občini veliko. Kar nekaj je še družin na kmetijah, kjer se tradicija družinskega kulturnega udejstvovanja nadaljuje. Kultura je del vsakdanjega življenja. Tega se zavedajo v občinski skupnosti in Turističnemu društvu Črna na Koroškem, še posebno pa v Zvezi kulturnih društev Črna. Vsem se za pomoč pri organizaciji folklorne prireditve »Na gaudi se dobimo« v imenu Folklorne skupine KD Gozdar prav lepo zahvaljujem, bralce pa že zdaj vabim, da se udeležijo folklorne »gaude« v letu 2010. Živahno je zaplesala Folklorna skupina Oljka iz Šmartna ob Paki / Na krožišču v Črni na Koroškem je bilo dovoljeno zaplesati Folklorni skupini Dravca iz Dravograda Folkorna gauda v Črni na Koroškem Veteranska folklorna skupina FD Kres se je zavrtela v neposredni bližini črnjanskega medveda m vF* ttL X' Nastopajoči so bili postrežem kar med povorko Muzikanti ter plesalke in plesalci KUU Seljačka sloga iz Nedelišča pod Tebrom v Črni f Sindikalni izlet Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, d. d. Alja Zorman Soline v sončnem zahodu Sindikat Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, d. d., je v oktobru organiziral izlet na Primorsko. Prva postojanka našega enodnevnega izleta je bil grad Socerb, od Opravičilo Včasih so napake in pomote pri objavah besedil ali fotografij pripisali tiskarskim škratom, danes pa bi ga lahko imenovali računalniški ali pa kar človeški, kar je tudi najbolj prav. Tako smo se zmotili v Viharniku št. 8/9, stran 24, kjer smo v besedilu Dobra letina ob fotografiji gospe s paradižnikom zapisali ime Marija Avberšek. Dejansko je paradižnik vzgojila Slavka Urešej, ki je tudi na fotografiji, ki jo ponovno objavljamo. Obema se opravičujemo! Uredništvo koder se nam je odprl čudoviti razgled na Tržaški zaliv. Nadalje smo si ogledali cerkvico Sv. trojice v Hrastovljah, ki je znana po odkritih freskah iz leta 1490, med njimi najbolj znana je freska Mrtvaški ples, ki v dolžino meri 7 m. V vasi Krkavče smo si ogledali krkavški kamen, za katerega je značilna magična moč in ker je znano, da na Primorskem čas teče počasneje, smo se v času kosila ustavili na prijetnem kmečkem turizmu Pri Matičku. V vasi Sv. Peter smo si ogledali avtohtono primorsko Tonino hišo in obiskali domačo oljarno, kjer smo lahko kupili domače olje. Naša zadnja postojanka so bile Sečoveljske soline, kjer smo si ogledali solinarsko hišo in postopek pridelave soli na star način. Po pohajkovanju po Portorožu nas je čakala še večerja in po njej odhod proti domu. Tonina hiša Zbor pred solinarsko hišo Naši fantje ob krkavškem kamnu, ki naj bi moškim dajal posebno moč Socerb nad Tržaškim zalivom 80 let Varmačnikove Anike Mihaela Lenart Na Razborju v gostišču Pečoler je 1. avgusta letos Varmočnikova Anika praznovala svoj častitljiv jubilej, 80-letnico, v krogu sorodnikov, prijateljev in sosedov. Kot drugi otrok se je 25. julija leta 1929 rodila na strmi Prevalnikovi kmetiji očetu Antonu Sovincu in mami Tončki Šaši. Za njo so se rodile še tri sestre in brat Tone. Osnovno šolo je obiskovala na Razborju. Komaj je malo odrasla, že je morala po Sončnice Ivan Rus Veliko je ljudi, ki se obračajo po vetru in ob vsaki priložnosti iščejo korist zase. Zdijo se mi nepošteni, ker želijo na lahek način priti do imetja in včasih gredo tudi preko trupel. Nimajo lastne hrbtenice. Rastline pa se ne obračajo po vetru, temveč proti soncu. Sončnice so takšne rastline, zato se tako tudi imenujejo. Njihovo botanično, latinsko ime je Helianthus, kar pomeni sončna cvetlica. Zame je ta cvetlica, ta rastlina najlepša. Imam jo na svojem Olimpu, kjer je vir življenja. Krasi tudi naslovnico moje prve knjige. Pisalo se je leto 1992. V avgustu se je pri nas mudil dušni pastir Jože. K nam je rad prihajal, saj se je v naši družbi počutil zelo Praznujejo Kultura in jezik »taverhih«, največje gospodinjila pri otročnicah, pri vsaki po štirinajst dni. Vabljena je bila v Javorje, Črno, Bistro, Mislinjo, Razbor. Še sedaj se sprašuje, zakaj je ravno ona morala biti toliko od doma. Seveda, bila je pridna in sposobna za vsako delo, zato so jo imeli radi. Veliko strahu je pretrpela marca 1945 med bojem na njihovi domačiji, ki je tudi v celoti pogorela. Preselili so se k sosedu Razborniku, dokler si za silo niso popravili svoje hiše. Komaj so si opomogli od te nesreče, jih je doletela druga. Pljučnica jim je vzela še očeta. Leta 1960 se je primožila v Spodnji Razbor na Varmočnikovo posestvo. Mož Franc je bil priden in vesel človek. Igral je klarinet in harmoniko in z lepim tenorjem razveseljeval ljudi v družbi. Bil je tudi član zelene bratovščine. Rodila sta se jima dva otroka. Obnovila sta hišo in nameravala še gospodarsko poslopje ter imela še več načrtov. Vendar je družinsko srečo pretrgala smrt moža in očeta v najlepših moških letih (46). Hčerki Miri je bilo komaj devet let, sinu Branku pa sedem. Čez osem mesecev pa je umrl še tast in dedi. Vsa skrb in delo sta legla na pleča ubogi mami Aniki. K sreči je rasel v pridnega fanta rejnik Ivi, ki so ga komaj štiriletnega vzeli za svojega. Leta 1975 pa je hudo zbolela še sama Anika. Morala je na operacijo na onkološki oddelek v Ljubljano. Na srečo seje pozdravila. Lepo je stregla ostareli moževi mami, ko je opešala. Hud udarec zanjo pa je bil, ko je onemogla in umrla še njena dobra mama, ki ji je vedno stala ob strani in jo bodrila v njenih najtežjih trenutkih. Od težkega dela pa so ji odpovedali še kolki in je spet morala na operacijo. Kljub vsemu hudemu je čas tekel, otroka sta odrasla v pridna krajana Razborja. Mama Anika je ponosna nanju in živi le še zanju. Skrbi jo za sina Branka, ki je podedoval očetov glasbeni talent, igra harmoniko po veselicah in gostijah. Hčerka Mira pa se spretno suče okrog štedilnika in po kuhinji, zato jo tudi radi vabijo na razne gostije. Nepogrešljiva je v gostilni pri Pečolarju. Že dvajset let poje tudi pri cerkvenem zboru na Razborju, nekaj let pa je sodelovala z ljudskimi pevkami Razborska banda, ki so igrale na stare instrumente in druge predmete. Mama Anika je sedaj veliko sama, a voljno prenaša življenje, ker ima tako rada svoja otroka, ki ji to ljubezen tudi vračata. Z velikimi napori in odrekanji so zgradili tudi novo gospodarsko poslopje in novo hišo. Zelo si želijo, da bi jo dokončali, se vanjo vselili in v njej imeli boljše pogoje za življenje. Leta 2006 je Aniko pretresla smrt starejšega brata Ivana, gospodarja na njenem rojstnem domu, letos maja pa še sestre Nežke, ki jo komaj preboleva. Vse te žalosti in smrti njenih dragih, težko delo, skrbi in bolezni so pustile globoke posledice na njenem zdravju in srcu, za kar mora vsak dan jemati zdravila in dobivati injekcije. Zelo se razveseli obiskov sorodnikov, sosedov in prijateljev. Kljub vsem križem in težavam, katere je junaško preživela, ji želimo vsi, ki jo imamo radi, da bi jih bilo v bodoče čim manj in bi jih še naprej premagovala s svojo jekleno voljo. dobro. Marsikaj smo si imeli povedati, tudi kaj zaupnega, vendar je vse, o čemer smo se pogovarjali, ostalo v hiši. Tako je nekoč pogovor med drugim nanesel tudi na sončnice. Spomnil sem se, kako sva se s svakom Milanom vozila skozi nasade sončnic v Vojvodini. Moje misli so bile pri mojem sinu Damjanu, ki je takrat, ob razpadanju Jugoslavije, služil vojaški rok v Novem Sadu. Razmišljala sva, kako bi ga ugrabila in ga spravila na varno. Nisva se bala za življenje, čeprav sva bila v peklenskem žrelu, kjer se je kuhalo zlo. Že takrat sem dobro vedel, da je konec »bratstva in enotnosti«, te obrabljene fraze, s katero so nam politiki obljubljali lepši jutri. Toda naša skupna država se je razblinila kot milni mehurček. Sreča je bila, da smo se Slovenci rešili z ustanovitvijo lastne države, za katero smo žal žrtvovali tudi nekaj življenj. Sončnice so bile takrat potisnjene čisto na dno mojih čustev. Ob koncu vojne pa sem vedno bolj prihajal do spoznanja, da ne bi bilo slabo, če bi tudi jaz doma sejal sončnice, s katerimi bi delal vaze za na grob. V pogovoru sem predlagal gospodu župniku, da bi napravil vazo sončnic tudi v cerkvi. Te čudovite cvetlice so se namreč lepo razcvetele na mojem vrtu. Moja žena in gospod župnik pa sta mi tedaj močno nasprotovala, rekoč: »Sončnice sodijo na njivo, saj jih pridelujemo zato, da iz njih stiskamo olje. Ne bi se podalo, da bi krasile oltar.« Moral sem popustiti. Ni minilo veliko let in sončnice so postale »hit«, kot bi dejal pevec Adi Smolar. Sedaj jih aranžirajo povsod. Tudi sam sem večkrat postavil vazo k oltarju. Oltar v cerkvi sv. Ane sem večkrat okrasil z ikebano. Skoraj vsak dan postavim vazo na tastov grob, včasih tudi na grob svojih staršev. Včasih je kar težko živeti v okolju, kjer se srečujem z ljudmi, ki nasprotujejo mojim zamislim, pogosto se namreč izkaže, da imam prav. Na višku apartheida je afriški romanopisec Andre Brink napisal roman Kennis van dieAand (kasneje preveden kot Looking on Darkness). V njem portretira romantičen odnos med belim moškim in črno žensko, in sicer na prijazen in uvideven način. Takratna južnoafriška vlada, samozvana stražarka afriške kulture, je roman prepovedala. Brink ni zanikal, da njegov roman nosi jasno sporočilo. Nasprotno, upal je, da bo z njim pokazal Afričanom, da je romantični odnos med človekoma različnih barv lahko ravno tako lep, odprt in neizkoriščevalski kot vsak odnos znotraj ene barve. Njegov delni cilj je bil spodkopati obstoječo rasno držo v Južni Afriki. Ko so Afričani (pod vplivom vlade) odklonili branje in poskus razumevanja njegovega dela, seje Brink odzval na neobičajen način. Odklonil je nadaljnje prispevanje k afriški literaturi in je namesto tega pisal v angleščini. Z vsakim naslednjim romanom je hotel vladi očitati, da učinkovito uničuje afriško kulturo. Sporočilo pa ni bilo primerno povezano z vsebino vseh ostalih kasnejših angleških romanov to je z njihovimi različnimi zgodbami in temami. Kot rezultat je težko misliti o tem kot o sporočilu v umetnosti - zanj je sporočilo to, kar imajo vsi ostali različni romani skupnega. To sugestira, da nekatera sporočila, posredovana z umetniškimi deli, niso najdena v samih delih. To so sporočila skozi umetnost. Drugo, na kar je treba opozoriti, je to, da so v romanih lahko sporočila tudi, če to ni bil avtorjev namen ali prepričanje. Predvidevajmo npr., da seje po prepovedi Kenis van dieAand Brink znašel v ekonomskih težavah in seje odločil objavljati v angleščini samo zato, da bi prodal svoje knjige in si zagotovil preživetje. Tudi če je tako, pravi Novitz, je popolnoma jasno, da vsaka njegovih naslednjih angleških knjig vsebuje nenapisano sporočilo. Kakršne koli že so Brinkove intence, je njegova odločitev, da bo pisal v angleščini, vsaj odmevna, če že ne tako izrazito zgovorna kot eksplicitne teme in pripovedi njegovih romanov. Kako zagovarjati razlikovanje med sporočili v umetnosti in skozi njo? Sporočilo v literarnem delu ali televizijski drami izhaja iz vsebine, in ni o njej. Sporočilo v M.A.S.H-u (TV-serija o poljski bolnišnici, narejena po istoimenskem romanu in kasneje filmu) npr. ni to, da se Hawkaye hudomušno norčuje iz Radarja, pač pa je to ideja, izpeljana iz vsebine TV serije: človek v aktualnem svetu »uživa v dobri stari vojni« oz. bolje je biti ikonoklast in poln vedrine tudi v groznih situacijah. Kadar koli govorimo o sporočilih v umetnosti, so to sporočila o aktualnem svetu in ne o imaginarnem. Še več, taka sporočila so v umetniškem delu samo, če lahko rečemo, da nas informira, pa če je bil aktualni svet avtorjeva intenca ali ne. Umetniško delo pa lahko posreduje sporočila, ki niso nastala zaradi svoje vsebine. Picasso v moji domači kopalnici, pravi Novitz, lahko pove ljudem, kako sem bogat; tatu motorja na mojem čelu lahko pove, kako sem neumen; in Brinkov roman v angleščini lahko afriški vladi služi za izgovor o izdajstvu njihove lastne kulture. Ta sporočila ne moremo vzeti iz same vsebine umetniških del, ampak so funkcija določenega splošnega prepričanja in vrednot, ki obkrožajo te produkte in jih prikazujejo. Sporočila skozi umetnost so povezana s socialnim prostorom, ki ga umetniška dela zavzemajo, vendar nimajo nobene neposredne povezave s tem, čemur mi pravimo vsebina. To je laže razumeti, če upoštevamo globlja prepričanja, kijih delu pripisujejo tisti, ki ga razumejo. Včasih pa umetniško delo smatramo za nekaj, kar se kaže samo domnevno, in to se seveda lahko zgodi dokaj neodvisno od tega, kaj avtor morda verjame ali namerava. Potemtakem Brinkovi angleški romani nastopajo kot očitek Afričanom samo zaradi historičnega ospredja. Skoraj na enak način nam Picasso v Novitzevi kopalnici pove, kako bogat je, ampak to le zato, ker vemo za razliko med ekonomsko vrednostjo Picassovega dela in statusom kopalnic. Razlikovanje med sporočilom v umetnosti in skozi umetnost je torej odvisno od razumevanja tega, kaj je primeren del vsebine dela in kaj ni, ta distinkcija pa je odvisna od kulture, ki doprinese k interpretacijam dela. Lahko dopustimo, da se točno upošteva, kaj je del vsebine dela in kaj ni, kar se lahko spremeni, če se spremeni neka interpretacija. Toda pod neko dano interpretacijo bi določene razlage jasno oblikovale del vsebine dela, medtem ko je druge ne bi. Poglejmo zopet na primer Hawkayevo nagnjenost k hudomušnim šalam na tuj račun v M.A.S.H-u. Nedvomno so te šale v večini primerov neškodljiva dobra zabava, gotovo pa so ljudje, ki bi z določeno upravičenostjo to domnevo postavili pod vprašaj. Ti vidijo te šale kot neko vrsto napadalne igre, narejene, da uniči svojo žrtev. Od časa do časa člani takih skupin trdijo, da je izkoriščanje in zloraba moči tisto, s čimer se M.A.S.H proslavlja - del njegovega sporočila in vsebine, del tega, o čemer je. To sev najboljšem primeru kaže kot zavajanje, v najslabšem pa kot prenapetost. M.A.S.H je komedija in potrditev opolzkosti, »žrtvovanja« in prevar v resnici ni del njenega sporočila. Če je Novitzeva distinkcija pravilna, je lahko take vrste nesoglasje z lahkoto rešeno. Pritrditev žrtvovanju ne morebiti sporočilo v M.A.S.H-u, ker pa je del eksplicitne vsebine, ni nemogoče videti ga kot sporočilo skozi M. A.S. H. Opisana razlikovanja so lahko opora feminističnim trditvam, da nekatera um. dela vsebujejo sporočila, škodljiva ženskam, čeprav niso del akcije, teme ali fabule umetniškega dela, niti ni treba, da so nameravana. To je potem distinkcija, s katero dobimo način pojasnjevanja kompliciranih efektov, ki jih lahko ima delo na določeno občinstvo v določenem času in kjer ti efekti, čeprav delno kognitivni, niso del tega, kar delo eksplicitno govori. Levinson pravi, da za deio lahko rečemo, da ima sporočilo, če je na podlagi ponujenega dela razumsko mogoče domnevati, da je umetnik prepričan to in to. Novitz misli, da je to bolj odvisno od sodbe, ki jo nekdo poda kot prepričanje. Če nekdo govori o prepričanju kot o dogodku, se za sporočilo v umetnosti ali skozi umetnost zdi nemogoče reči, da je razumsko domnevati, da je imel umetnik ravno to prepričanje v času, ko je delo ustvarjal. Če pa je prepričanje neko razpoloženje, se zdi primer plavzibilen za sporočilo v umetnosti, vendar ne za sporočilo skozi umetnost. To kaže, da ni nobenega razloga za domnevo, da je bil avtor M.A.S.H-a prepričan v propozicijo, da šale vsebujejo nekakšno napadalno igro, ki viktimizira - čeprav je to mogoče domnevati. Vir: http://filmskaumetnost.mojforum.si/filmskaumetnost-about2659.html, pridobljeno 31. 8. 2009. EstEtika Sporočila v umetnosti in skozi njo (2. del) Marta Krejan, prof. Marija Vojinovič: Nazaj v prihodnost Milena J. Cigler Kolegica iz literarnega društva Beseda Dravograd Marija Vojinovič nas je, člane kluba, na prvem jesenskem sestanku presenetila z novico: »Izdala sem knjigo!« To je njena druga knjiga. Marija je lani in predlani prestala več operacij in je bila veliko po bolnišnicah. Zato sem se še toliko bolj začudila, da ji je uspel tak podvig. Razložila je: »Ko sem ležala v bolnišnici v Mariboru, priklopljena na cevke in je čas tekel po polževo, sem premišljevala, kaj sem zapustila za seboj, če se slučajno zgodi, da 'odletim', pa sem mislila, da imam še veliko povedati. Najbolj so me obsedale misli na otroštvo, mladost in življenje z naravo in v naravi. Pa planine, seveda. Planine. In sem pisala. V mislih in po papirju. Vsako prosto minuto in vsak odmor in seje nabralo veliko materiala.« Uvodoma Marija v knjigi »natrosi« nekaj pesmi, ki so preproste in pristne, s tematiko o naravi; o travnikih spomladi, cvetju ... Potem vplete človeško noto: ljubezen, prijateljstvo, odhodi, ponovna srečanja. Sledijo zgodbe iz domače hiše. Natančno, kot le ona zna, opiše domača opravila, saj izhaja iz družine z mnogo otroki na višinski kmetiji. Zgodbe so zanimive, kot je zanimivo in pestro življenje v veliki družini. Vedno se kaj dogaja in vsak dan prinese nove izzive za preživetje. Kajti preživeti je bilo treba deset otrok in to ni mačji kašelj. Toda vse to v takšni idilični okolici, da se je lepota narave avtorici vtisnila v srce globlje kot pečat. Likovna opreme knjige je delo tiskarne Grešovnik in posnetkov gobelinov Marije Vojinovič, saj jih je naredila že ogromno res lepih. Zdaj krasijo knjigo. Ko bo predstavitev knjige, bom navedla kako pesem ali odlomek. Za ohranitev življenjskih navad /zplačajmo upokojence aktuarsko pošteno Iz službe naravnost na pokopališče? Pnmnvalrl r.vmrr n.1 tro<> rteia -svarijo prod Tiktakanjem rvropskr Irmogratske Časovne bombe, ki l>o iiioOhj OSJI orild nadaljnjo vospodarsko tast r*in *r. . , |..U|, ««■*■* l*OnjrTNI