Posebna prošnja. Naš slovenski jezik govori se najčisteje od kmeta, hudo se pači od rokodelcev, najhuje pa od ljudij, bivajočih v takih poslih, ki so v nemških rokah, na pr. v vojaškem, železničnem in tovarničnem. Tukaj se sliSi jezik, da zavednega Slovenca obliva rudečica. Mar ni slišati: morali smo ausrukati, dinst delati, na vahti stati, haupman dal je oplozati, optretati, antretati, cugjenoterrukno; iberzecinga, beksel, na prvem glajzi, panvahtar, panhof, zug ima 10 minut ferSpetinge, zug se feršiba, kolbnStanga, šubštanga, bolcn, Srauf, folčati? Ali pri rokodelcih: hamer, Stemajzn, hobl, šraufštok, ambos, pajscanga, knirira, toplati, peglajzn, mitntal. taufštan, cvirn, fingret? Nazadnje se še tudi naše kuharice trudijo, da bogatijo slovenski jezik z izrazi kakor: rostpratl, šnicl, knedl, ajnpren, aprajbati, melžpajs, cušpajs, prata itd. To se marsikomu zdi smešno, ali ima resne, žalostne posledice. Ti ljudje namreč navadno mislijo, da slovenščina za pojme, katere izrazujejo s spački, vzetimi iz nemščine, nima besed, vzlasti, ker jih ne slišijo iz ust omikanca, ki pa v govoru s priprostim človekom dobrih slovenskih besed, če jih tudi ve, rabiti ne more, ker bi ga sieer oni ne razumel. Vsak izmed teh je prepričan, da mu ni mogoče, o svojem poslu v čisti slovenščini se razgovarjati ali celo kaj malega povedati. Tako morajo ti ljudje spoStovanje do lastnega jezika izgubiti, ob jednem pa tudi Ijubezen do njega in do narodne stvari sploh. Marsikateri nam iz tega vzroka od- pade; obrne se k nemščini, v kateri se kmalu čuti doma. Ta ali uni še ima najboljšo voljo, ostati narodu zvest, ali ko mu dobri prijatelji dokažejo, da je slovenski jezik le reven, da je vsak le omilovanja vreden, ki se ga drži, je trdna volja omajana, in nekdanji rodoljub omahne. Tako se izgublja naših bratov na tisoče in tisoče; ne bode krivo, ako trdimo, da je dobra polovica vseh odpadnikov v sovražni tabor prestopila iz tega le vzroka. Da.se naš jezik tako pači, tega smo krivi nekoliko sami, ker se marsikatera beseda pove raje nemški zgol iz lenobe. Kdo si upa trditi, da nima vsak Slovenec v svojem besedišču besed: služba (nam. dinst), nastopiti (nam. antreten), zamuda (nam. feršpetinga), vlak (nam. cug), premikati (nam. feršibati) in drugih? Za nekatere stvari, to je za iznajdbe, ki so prišle k nam v deželo iz tujega, in ki niso splošno razširjene ter rabijo vzlasti v takih poslih, ki so v nemških rokah, nam besed zares še manjka; aii teh ni mnogo. Toda radi tega nas ni treba biti sram! Mi pa imamo zato za prirodne stvari več izrazov, nego Nemci. Noverau predmetu da vsikdar prvi tisti narod ime, v katerem se je izumil; vsega pa ne moremo izumiti sami; torej }e tudi naravno, da si imamo za nekatere predmete besede ustvariti še le za drugimi narodi. To pa zopet ne more se goditi tako naglo tam, kjer oblastniki ne privoščijo raznih šol v narodnem jeziku, nego tam, kjer takih šol mrgoli. Za veliko vefiino stvari, nahajajočih se v krogu obrtov in industrije, ponuja nam sicer naš jezik najlepše besede, ali dotičniki se jih, če jih tudi vedo, ne marajo posluževati, ker se jim po obrtnih šolah, po delavnicah, po tvornicah vsiljujejo nemške. Kaj bi ne bilo tako, dokler so največji obrti nemški, tovarnice nemške, obrtne in tehnične šole nemške! Rokodelstva se naSi fantiči navadno izuče v mestih in trgih, kjer slišijo nemška poimenovanja, ki lepa slovenska izpodrivajo. Pri vojaštvu in železnicah pa je službeni jezik itak nemški; tukai se našemu jeziku raenda dela največ sile. Mnogih izrazov pa naše ljudstvo žalibog zvečjega več ne pozna, ker so se vsled nemškega vpliva pozabili. Nekdaj so rau tekli gladko. Že večkrat se je na to rano našega narodnega telesa položil prst, ali nikoli ni bilo poznati, da bi bilo posebno pomagalo, ker se je to zgodilo menda nepraktično in ob neugodnem času. Zbralo se je navadno nekaj najnavadniših spačkov in sicer takih, ki se slišijo v vsaki hiši, pridjalo se njim pravih besed ter to objavilo tako ali tako, da tisti, katerim bi naj slovarček služil, o njem niso nič izvedeli, ali pa v taki knjigi, da je vsakdo ne more vedno imeti pri rokah. Nam se zdi, sedaj bi bil čas za to, da se tega dela zopet lotimo; ljudstvo se je hvala Bogu ravno v zadnji dobi zelo probudilo, razumeva čas, ve, česar mu treba, in je tudi voljno, da, celo navdušeno, da se za narodni napredek briga in trudi. Seveda, če bi imeli slovenske obrtne in tehnične šole, če bi bila obrt in industrija, kolikor jih je na slovenskih tleh, v naših rokah, potem bi ne bilo treba, ijudstvu ponujati slovarčka. Ali na to zlato dobo mirno čakati, bode pa menda le še predolgo. Zato pa, če je sedaj čas ugoden, in če je treba, da se kaj stori, potem je dolžnost, da se potrebno ukrene. Sestavljanja tacega slovarčka bi se vsekakor moral lotiti mož, ki slovenski jezik jako dobro pozna, torej slovenski jezikoslovec. Ne da bi hoteli za delo ravno koga imenovati, oziroma predlagati, ne, kdor ga hoče prevzeti, Bog ga živi, ali nam se zdi, da bi najlaglje bilo gospodu profesorju PleterSniku, ker nam je baš veliki slovar sestavil. Recimo, da se odloči kateri učenjak tak slovarček spisati; ali kako storiti, da pride po nainižji ceni večini našega ljudstva v roke ? In to bi moralo biti; kajti izmed teh, ki bi si ga morali kupiti, kupil bode si ga malokdo, in če ga bodo imeli le obrtniki, ne bodo teh-le umeli kmetje. Gotovo bi bilo najbolje, ako bi ta slovarček hotela izdati, pa kot posebno kniižico, naša družba sv. Mohorja, menda kot naraeček k drugim knjigam. Ako bi pa ta ne hotela zanj se odloeiti, moral bi se tiskati za jako nizko ceno in bi razširjenje imeli z novci pospeševati naši denarni zavodi in imovitejši rodoljubi. S tem smo prav za prav povedali vse, kar se nam je zdelo potrebno. Ali ker so se nam o tem predmetu uže jele misli snuti, naj Se smukne črez jezik, kar je še rahlega. Slovarček bi po našem ranenju moral obsegati v jednem snopiču vse potrebne stroke; če bi se za vsako stroko izdal poseben slovarček, kupil bi vsak le tisti snopič, ki se njegovega posla tiče, in razumevali bi se le udje tiste stroke. Sicer pa bi slovarčka drugače ne bilo mogoče izdati, nego v jednem snopiču, če bi ga prevzela družba sv. Mohorja. Nadalje bi menda kazalo, da bi snov v njem bila razdeljena po strokah, da ima vsak to pregledno skupaj, kar v prvi vrsti potrebuje. Stroke po abecednem redu, v njih pa seveda besede ravno tako: na prvem mestu slabo besedo, na drugem dobro, tu pa tam s kratkirn pojasnilom, da vsakdo brezdvomno ve, kaj se misli. H koncu še to. Naj nikdo ne pričakuje, da se bode naš jezik popravil in dostavil po samem čitanju; izboljšal se tem potom gotovo bode; ali kdor pomisli, kje mu je treba vraštva, bode uvidel, da Ijudske šole in knjige družbe sv. Mohorja ne zadoščajo. S takim slovarjem, kakoršnega imamo v mislih, bodemo Jjudstvu morali prej ali slej priti; ogniti se mu, ne bode vam mogoče, 6e si nočemo dati jezika popolnoma podkopati. Tudi Čehi so morali začetkom sedaniega stoletja si tako pomagati, da so se izrili iz jezikovne in ob jednem narodne luže, v kateri so lovili sape. Da bi torej beseda postala dejanje!