»Da veš, France*?« »Kaj ne bi vedel!«
Molči. Lenka išče nazaj k Šmonei: »Saj se le laže. Nič ne ve.« »Pa vem.« »No, pa povej!«
»To si rekla, kar vedno. V uho naj te pišem —«
France se obrne in gre malomarno, odkoder je prišel. Leže zopet na trebuh in išče za slamico, da bi se drezal v nos. Lenka pa se je našla igraje iz osuplosti in pove:
»Ta je lepa. Skopljimo si vsak svojo luknjico pa se pogovarjajmo.« Ležijo vsak nad svojim  »ušesom«  in si dopovedujejo.    Zanikajo    in    pritrjujejo. Lenka je nejevoljna na Šmonco: »Franceta slišim vse, tebe pa nič.« Kako bi slišala. Šmonca je nem. »Lenka, verjemi ti meni . . .,« je dahnil v zemljo, potem je šel bolno za Francetovo besedo. Tedaj je vzrastel nejevoljen: »Ti mene slišiš, jaz pa tebe nič.« »Pustež si,« vzklikne Lenka in se preseli bliže k Francetu. »Čada je v detelji.«
»Zato ima trak za vratom kakor Šmon-čeve ovce.«
»Ti bo že dal, če ga boš pikal.« »A kaj. Saj nič ne sliši.« A Šmonca je slišal in vstal s tal. Pobral je debel oklešček in ga tehta v roki. Ona dva,  kakor  da  ga  ne  vidita.  Očitno  se roga Lenka:
»Ta pustež. V nos se dreza s slamico, da bi murenčka izbezal.« »Nak. Kihnil bo, pa ne zna.« Za trenotje se zagleda Šmonca za vpitjem nad poljem. Ptice gonijo sovo. Vse polje   je   polno   šuma.   Tudi   Lenka   in' France   sta   se   vzdramila   vanj.   Takrat zavihti Šmonca  oklešček,  da leti in zadene med pleča. France se zvije, zagrozi nazaj in v dir za Oado. Lenka pa stoji pred Šmonco. »Zakaj si ga?« »Kaj tebi mar.«
»Pa mi je mar, ti, grdi rokovnjač.« Naglo je zgrabila dečka za lase in stresla. Ko je  ovil roke  okoli njenega pasu,  je izpustila.   On   je   podstavil   nogo,   da   je padla. »Rokovnjač, ti!«
0  ŽIVLJENJE! FR. BILEK: VZKLIKI SV. TEREZIJE.
Za ramena jo je stisnil k tlom.
»Pusti me.«
»Nočem!«
»France, pomagaj!«
Strašna   žalost   se   je   vnela   v   Šmonei.
Lenko tišči za vrat v zeleno grudo. Dekle
je ugriznilo in praska.
»Ti, mene?«
»France!«
V  Šmonei  je  bolna  blaznost.   Stiska  za
grlo,   strmi.   Plahe,   zevajoče   vprašujejo
Lenkine  oči.   Siničje.   Stisnil  bi  strašno,
do smrti . . .
»Šmon . . . ca?«
Izpustil je in se stresel po vsem telesu.
Lenka se je mirno dvignila, zakašljala in
pljunila.   Potem   je   pogledala   in   rekla
mirno:
»Kri.«
Šmonca   je   zajokal   od   strašne   žalosti.
Mirno se je obrnila Lenka k njemu:
»Rokovnjač, da veš, nisi, a pasla s teboj
ne bom več.«
Gre vstran, išče za Francetom in začne
zganjati živino proti vasi. France se je
ozrl   po   Šmonei,   a   gre   nato   z   Lenko.
Samotno   žene   daleč  za   njima   Šmonca.
Lenka očita Francetu:
»Ti se ga pa bojiš.«
»Koga? Šmonce?«
»Dobro ti je dal s krepelcem. Pa mu nisi
vrnil.«
»Za čado sem moral.«
»A kaj. Bojiš se ga.«
»Pa se ga ne . . .«
99