V času rož
ed sočnim zelenjem so zamrle vijolice. Pestre, živobarvne tulpe na vrtnih gredah so odcvetele.   Na polju se ponosno ziblje. bujno   žito,   neprecenljivi   dar  božji.   Z   modrega  nebesnega svoda sipljc Stvarnik vedno živahneje življenje in blagodejne žarke na stvarstvo.   Tu je zlato, cvctcče poletje v vsem svojem čaru!
Prišlo je v izprevodu nežnih šmarnic, ponosnih narcis. Pripeljalo se je divno poletje v sijajnem solncu, oroseno z dchtečim deževjem akacij in škrlatnordečem plašču mamljivih rož.
Rože! Na večer so še snivale v zelenih, tihih. izbicah svojih čaš. A čez noe so se odprle nenadoma, kakor da bi se jih dotaknil mrak s čarobno palčico in jim velel: Vzcvetite! Odprle so se ter kakor plamenčki opojno zadehtele v toplo, poletno ozračje. Razlil se je njih vonj čez stezo, vrt in hišo, prodirl v najnižjo globino src, tjakaj, kjcr bivajo tnisli, ki jim ni izrazite besede, kjer snivajo žclje neizpolnjive, kjer žive in mro upi... Dnevi rož ! S snežno belino, prvo najnežnejšo barvo jutranje zarje, škrlatnim plaščem vladarja in temnordečo krvjo vam je, najdivnejše cvetje,
111
obarvana krona, kakor je nima lepše in krasnejše nobena kraljica. S sijajem zlata in biserov ste posute v rosnem jutru.
Dnevi rož! Ponosen visokodebcln in ponižnogrmičev, a vsekdar mamljivo dehteč in vabeč jc njih kras in rast vso dobo poletja, Na naj-prelestnejšem. in najmogočnejšem vrtu se ponaša roža in kaže svoje čudo. V skromnem vaškem vrtiču sanja zopet roža med vsakovrstnim koristnim grmičevjem in rastlinstvom svoj poletni sen. Šegavo pritlikavo debelce si je umislilo plezanje po zidu, ograji. Zavedajoč se svoje spretnosti se spenja čimdalje više in više, Nc sramuje se borne koče. Glej, ovila jo je in odela s svojo krasoto, Na pokopališču cvete v tibi lepoti roža žalujka, vsajena v pozdrav snivajočemu v grobu, ko so ga morda vsi drugi že zabili.
Ob zapuščeni cerkvici je zasajen rožni grm pod lesenim križem ter ovija ljubeče svofe veje krog razpela. Trnjevo krono Kristusa opleta rožni venček. Rože poljubljajo svete roke; roža dehti ob stranski rani; roža se klanja in pozdravlja Križanega ob vznožju...                                              *
Dnevi rož, dnevi vonja! Sto in stoletja omamlja že roža z vonjem in razveseljuje človeška srca. Opevali so jo pesniki, slikali umetniki. Bila je vdelana v praporih viteštva.
Roža, najlepša cvetica! Ti roža rdeča, stolistna, ki si vkljub svoji lepoti tako skromna. V nizkem grmičju se smehljajo ljubki cveti. Ne kraljem, ne knezoni ne razlivaš svojcga vonja. V preprostem vrtiču ti je dom, kjer tc trga roka nedolžnih otrok, povija v šopek, ali pa te daruje bogoljubna roka cerkvi. Tamkaj daruješ Najsvetejšemu svoj vonj. Ali pa ti je določeno ddživeti svoje tiho, cvetlično življenje ob vznožju Marije, Kraljice rož, »Roži skrivnostni«, kakor jo v primeru imenujc sveta Cerkev, je najlepše darovano tvoje življenje, kakor bodi najlepše darovano Njej življenje nas vseh, potujočih po trnjevi zemeljski poti v raj, kjer cveto najdivnejše rože, rože, ki ne usihajo in ne zamro kakor zemeljske ...
Franja Zupančič