Frane Zadravec
PESNIK NACI KRANJEC — PAJLIN
(1916-1945)
V letošnjem maju poteče šestnajst let, kar je umrl v Dachauu pesnik Naoi Kranjec. Kakor je razvidno iz biografije, ki jo je pod naslovom Pajlin napisal prijatelj pokojnega pesnika in urednik njegove postumne pesniške zbirke* Vanek Šiftar, je smrtno zbolel v madžarskih ječah. Kot član Komunistične partije je takoj po okupaciji sodeloval v akcijah, ki jih je v Prekmurju še z drugimi vodil narodni heroj Štefan Kovač; Madžari so ga internirali že avgusta 1941. Gimnazijo in pravno fakulteto je končal v Ljubljani. Tukaj ga je štirinajst let zvesto spremljala mačeha slovenskih lirikov — revščina. In kakor večina med njimi, je v takih življenjskih pogojüi tudi on zažejal po ideji stvarnega humanizma ter se odločil za revolucionarno delo. Na tej poti se je srečal z bratom Miškom Kranjcem, še dalje nazaj pa z bratom Lojzom, ki je sodeloval v prekmurski boljševiški revoluciji in ki mu je Pajlin napisal eno svojih najlepših pesmi.
V generaciji pesniških sodelavcev napredne revije »Mladi Prekmurec« (1936-1940) je Pajlin edini, čigar pesem razodeva pesniško fantazijo in razmeroma enotno čustveno in duhovno žarišče. Odlomki iz pisem, ki jih objavlja urednik zbirke v biografiji, zlasti pa značaj Pajlinove pesmi kažejo, da se je v njem ponovilo pojmovanje lirskega v književnosti, kakor to lirsko srečujemo konec dvajsetih let v misli njegovega brata Miška Kranjca. V umevanju lirskega drug drugega dopolnjujeta in »razlagata«. Navajata v glavnem iste lirike — Murna, Gradnika, Li-Tai-Poa, Naci še posebej Kosovela in Zupančiča. Ob prelomu desetletij piše Miško Kranjec: »Pesem bodi čisti, resnični izHv duše, brez bojazni. Pesem mora biti samo utrip srca.« Ugaja mu tedaj tista pesem, ki je polna čustva, neposredne emocije in ni obložena z refleksijo, skratka, nefilo-ziofska pasem. Tak »utrip srca« je v osnovi tudi Pajlinova pesem. Osnovni ton tega utripa je dovolj trpek in teman, da smemo prišteti Pajlima k lirikom, ki sita jih življenje in svet težko prizadela in ki jim je zmračil zavest silen občutek za bližino smrti, še preden so utegnili do kraja preboleti prvi udarec. Nacija:
• Naci Kranjec — Pajlin, Ker sem človek. Pomurska založba, Murska Sobota i960.
225
Kranjca so internirali, še preden je mogel utrditi in razviti pritok novih energij, ki so se napovedovale v njegovi pesmi v letih 1940-41.
Pajlin je lirik, ki skoraj izključno pripoveduje o sebi, o svoji bolečini. Ta bolečina izvira iz erotičnega pesimizma in iz slutnje, da mu izpodjeda fizično eksisitenco bolezenska kal. Eros in slutnja smrti, vodilna motiva njegove lirike, izvirata torej iz istega jedra: iz preproste misli in občutka o eksdsitenci, o ne-vzpodbudni nadaljnji lastni duhovni in telesni biti. Samo poredkoma sprejema v pesem tudi izvenosebni, objektivni življenjski motiv, pa tudi tega o-blikuje z močno osebno vklenjenostjo. Njegovo erotično doživetje v i>esmi je trpko, vedno na meji bolečega slovesa in občutka zavrženosti. Mučijo ga »temni dvomi v ljubezen in zvestobo«, kakor sam dobro komentira vsebinski značaj sivoje erotične pesmi. Ta ni tožba, marveč prej tiha resignacija, tudi ne obup, pač pa žalost, zastonjsko hrepenenje po nedosegljivem, izraža doživetje lepote, hkrati pa groteskno vizijo jate črnih vran nad zasneženo poljano, ki jih pesnik vabi, naj mu skljujejo »iz srca vse rane«, torej tudi eros. Kakor pa največkrat nezastrto izpoveduje svoj veliki dvom, tako kasneje tudi neposredno beleži uiplahnitev erotičnega čustva. Pesmi z motivom žene izpričujejo to direktnosit: »Še ljubim te, a srečen nisem. Ne zameri tega« (Pomladi pet prešlo je. I). In kair je nekoč ljubil kot nedosegljivi čar, je sedaj samo še »zarja oid zapada« (Pomladi pet prešlo je, III). Erotičnih pesmi je v zbirki skoraj polovica. Erotični motiv in motiv smrti se kdaj pa kdaj združita v isti pesmi, sicer pa je motiv smrti upesnjen samostojno aH kot slutnja ali kot želja po smrti. K pesmi »Sneži, sneži«, ki v njej izpoveduje tako željo, je sam napisal naslednji komentar: »Niti trenutka, bežne minute ne bi privoščil prav nikomur živeti moje bedno, ne, ne lepo življenje. Kadu bi rad; zebe me, mokro je v čevljih, — bolan sem, bolan — zopet naj tožim?... Je kaj čudnega, če si v solzah zapojem, potožim in zaželim smrti... Koliko epi taf ov je razmetanih po mizi. Ta je visaj deloma završen in morda najlepši« (1937).
Nemočna osebnost? Ce bi ga primerjali s Srečkom Kosovelom, bi pač bila na mestu pritrditev. Kakor se namreč v slutnji smrti skladata med seboj, tako se hkrati tudi močno ločita drug od drugega. Željo po smrti izražata oba. Toda Kosovelova pesem je iz materialne pesnikove revščine in vizije smrti švignila tudi v upor, v protest zoper smrt, Naci Kranjec pa se ustavi pred to negacijo življenja, podlega me^hki naravi in čustvenosti. Vizijo svojega življenjskega konca je najbolj plastično, živo upesmil v epitafnd pesmi »Senokoše«:
Senohose, senokoše že so pokošene; rože, rdeče rože že so posušene. Cez te senokoše, senokoše pokošene,
čez te rdeče rože,
rože posušene,
smrt ho k (meni prišla
in me pokosila —
Ljuha pa se bo jokala,
z rdečih rož mi venec vila.
Intenziven upor zoper smrt je Pajlin združU z izpovedjo o veri v življenje šele v pesmi »Odkar so strašnega trpljenja dnevi«, ki jo je napisal 1942 v ječi v Vacu.
Važna doživljajska substanca Pajlinove pesmi je ravninska pokrajina, narava. Ta substanca je prisotna v njegovi pesmi kot vsebina in kot oblikovna prvina. Vsebinsko se javlja kot osnova biti Načeta Kranjca, vendar že kot spomin oziroma izgubljena, preraščena osnova. »Poljana širna« vstaja v nje-.
226
gov€im spominu kot zdrava sila, ki jo je pomotoma zavrgel; očita si, ker se je dal speljati misli, da je sreča pač drugje, v svetu in je za to naviidezno srečo zamenjal »jroljan lepoto«. Vlovil se je v socialni absurd: misleč, »da v svetu je življenje lažje neprimerno«, torej iz socialnih razlogov je zapustil vas, mesto pa mu je prineslo še večjo revščino, sanjo so izpodrinili »samota, nepokoj in bolečina«. V protislovju vas-mesto mu preostaja torej tožba za prvotno lastno izgubljeno bitjo; izpoved tega občutja je tako preprosta in naravna, da hrepenenje nazaj, po izgubljenem, ne učinkuje ponarejeno. Preostaja mu tudi še estetski spomin, nostalgija po lepi pokrajini, po pomladi, po šumenju sanjajočih topolov, kakor sam išče primerov za estetsko resničnost, kd jo polepšano, idea^lno nosii v spominu. Pajlinovo izpovedovanje pokrajinskega vsebinskega motiva je toliko pristno, da mu nikakor ni treba iskati opore ali izvora v slovenski pesniški tradiciji, najmanj ipa v 'Onem kmečko idiličnem verzifikatorstvu, ki je iz družbeno idejnih razlogov glorificiralo v času med dvema vojnama pokrajinsko naravo in z njo kmečko življenje. Pokrajina pa je v Pajilinovi pesmi prostor utehe in sprave samo dotlej, dokler jo repTOducira estetski spomin, sicer pa je, n. pr. v vzporejanju človek — narava, brezbrižna do človekovih bolečin. Za našega pesnika ne vsebuje odrešne moči in ob njegovi bolečini samo globoko molči. Tako se javlja v dotiku pesnika s pokrajino ambivalenca: čustvo se v njej sicer uteši, spoznanje pa rezko odzveni in poveča bolečino njegove osamljenosti. Njegovo izpoved ob pokrajini označujeta pola, ki ju dobro razmejujejo verzi:
Naj grem še enkrat v poljano širno, da bom okusil večno nje lepoto in črnih grudi zemlje vso gorkoto, da sam razkrijem bol ji neizmerno. (Naj grem)
Daljne zvezde že bledijo, niso znale srcu bolnemu pomoči. (Zvezde tihe)
¦i
Preko molka narave do človeka, tedaj idejnega motiva, ki ga je naglasila! zlasti Jenkova pesem, Pajlin v glavnem ne gre. Narava v njegovi poeziji ne: dobiva dimenzij in lastnosti, s katerimi bi ustvarjala dramatični spor s člove-j kom. Občutje groze ob naravi izpoveduje Pajlin samo v pesmi »Sam«, kjerj izraža vizijo, kako ga »noč temačna« Imialu »objame in zavije v svoja krila j mračna«. j
Življenjske vzmeti svoje pesmi okoli 1938. leta opisuje Pajlin sam takole: j »Ne vem, kdaj se je ta zagrenjencst vselila v mojo dušo, ne vem, zakaj! Ali me je res zagrenilo življenje? To življenje, ki se ga nisem prav nikoli ustrašil in čeprav me je teplo. AH me je zagrenila slutnja in strah, da bo nekoč vzplamtela (bolezen) morda prav v trenutku, ko bi se začele uresničevati moje sanje in nič drugega? ... Vedno eni in isti verzi me mučijo, vedno enako žalostni, nikdar veseli.« Aprila 1940 še enkrat piše o značaju svoje dotedanje lirike: »Ljudje se čudijo toliki otožnosti in v njih očeh si pesimist. Kdo pa imaj od vseh teh očitkarjev več yere v življenje in več ljubezni do tega be^dnega življenja?«
Tik pred vojno se je življenjski nazor in pesniški ton Pajlina spremenil. Počasi prodirajo v njegovo pesem vedre j ša raizpoloženj a. Zdi se, da se pesnik hoče odtrgati od otožnosti in zapeti življenje gradeče in optimistično pesem. V pesmi v prozi »Pusti me, draga« iz januarja 1941 poje: Pusti me, draga, ne objemaj me več, ker sedaj ni časa za ljubezen. ... ker moram na delo, v življenje, iz njega ustvariti cvet!« Toda v trenutku, ko je njegova pesem nehavala|
227
biti samo otožna iapoved in jo je vsaj programatično namenil tudi za življenjsko akcijo, da z njo pomaga preustvarjati življenje izven sebe, je pesnika pograbil okupator.
Od »objektivnih« pesmi vsebuje v zbirki samo ena socialni motiv (Skozi okno gledam), motiv o kruhu, ki predstavlja tačas tudi eno osrednjih tem pisatelja Miška Kranjca. Med boljše v zbirki spadata pesmi »Bratu« in »Kako te čakam, dragi«. Ta pesem je dokument slovenskega intemiranca in hi zaradi razmeroma poipolne oblike spadala v antologijo tipa »Kri v plamenih«.
(Se bo nadaljevalo)
Franc Zadravee PESNIK NACI KRANJEC — PAJLIN
Leta 1938 je Pajlin poskušal opredeliti svojo pesem tu'di glede na lastmoeti sodobne slovetnsike poezije. Zapijisal je: »Zdaj vem, da moje pasmi niso za sodoben okus, ki poKna razgubljajoče se oblake, blodeče l\me, škrlatne pdiamene, življenje, ki polzi isikozi prste, kakor z;lati pesek. Ah te moje pesmi, ki so vendaa-tako preproste, polne tihe, žalostne izjpovedi, te pesmice so nezrele za predstavnike današnje poezije.« Ni dognano, kateri predstavniki tedanje slovenje poezije so utegnili zavračati Pajlinovo pesem. Koilikoir so jo zavračali, je pač niso zaradi vsebine, pač pa zato, ker je premalo skrtbel za njeno izobMikovanosit.-
Narava zavzema zelo važno mesto v estetski plaitd njegove pesmi. Kot i. bistveno komponento svoje pesniške fantazije z njo tako rekoč stalno prispo-dablja svoj čustvenonspoznavni svet. Sploh se zdi, da se je lahko izpovedal samo ob poikrajiini. Ta mu služi koit optično in akustično sttilmo gradivo, s katerim ponazarja svoja 'doživetja. Skoraj ni napisal pesimi, kjer bi pokrajinski motiv ne bil e,stetska odnosnica k čustveni snovi. Moitivi na črti pokrajina, objektivni svet —¦ duševnost večajo reliefnost psihičnega dogajanja v pasmi in njen realistični značaj. O tem pričuje ena najboljših pesmi v zbiirld »Pomladanski vetri«:
Pomladanski rvetri
čez poljano so zaveli.
Tiho v mrak večerni
so zasanjani topoli zaSumeli.
V duši, ah, nemirni
moji so zaveli
mrzli, mrzli vetri.
Tiho v mrak večerni
grenki so spomini — zaihteli.
Ta reliefnost je izvedena z obliko paralelizma, s preprostim prenosom dogodka iz narave na noitranji, čustveni dogodek. V tej pesmi gre za podobno dvodel-nost narava — človek, kot jo je upesnil tadi v sonetu »Jesen«, kjer se ravna
246
po paralelizmu klasičnega soneta. Naravo je izbiral tudi za ikamiparacijo tipa'. »Dekle je hladno kakor noč, / molčeče kot poljana.«
V pesniški obldiki in izrazu je rasel ob dveh vrhovih slovenske poezije: ob Prešernu in modemi, katere lirski začetek in konec, tedaj Mum in Kosovel, sta mu bil p, najljubša pesnika. Njegovi oblikovni poskusi in storitve segajo od kratke, impresionistične oblike pesmi preko klasičnega soneta do pesmi prostega verza in pesmi v prozi. Pri tem mu je kratka pesem najbolj uspela, čeprav mu je tudi ta le poredkoma dejansko zapela. Pajlin je torej pesnik, ki mu pesem samo poredkoma zapoje v dodelani obliki. Kakor je namreč njegov doživljajski svet pristen, tako se čutijo v obliki še tuji oblikovni vzorci. Tudi njegove lastne pesniške podobe so ponekod skaljene, kar bistveno zmanjšuje estetsko vrednost posameznih pesmi in celotne zbirke. Taki sta n. pr. prva in druga kitica pesmi »V gostilni«:    ^
Sam v gostilni sem in -pijem vino.        , Na zapuščeno ravnino pada noč v meglo zastrto.
Razhesneli veter poje pesem o ljubezni, ah, kako hudo je meni samemu v gostilni.
Pokrajiinska podoba v prvi kitici je razbita, ker je odnosnici presekal z motivom »pada noč«. Podobo, ki jo je imel pesnik v mislih, si moramo naknadno rekorastruiraitd: Na zapuščeno ravnino, v meglo zastrto, pada noč... Poetična ptresvertiljenast manjka tudi podobi iz narave v drugi ikitid. Dvojna personifikacija istega predmeta je v svoji vsebini protislovna in »razbesneli veter« je stanje, ki narekuje povsem drugačno dejavnost in posledico, kot jo lahko izrazi razmeroma nežni glagol »poje«. S podobnimi protislovji Pajlin večkrat poruši skladnost in ostane pri estetski možnosti podobe. Včasih jo zabriše tudi s pleonastičnim izražanjem. Pesem »Stari znanci« takole zaključuje: »a v kozarcih nič več ni vina / in na mizi prazni le kozarci«. Tukaj se je izraz razbohotil daleč čez vsebino in je zaito prazen, brez poetičnega zvena. Med značilnejšimi izrazn^o-obiikovnimi detajli je opaziti zlasti besedico »ah«, ki z njo večkrat uvede pesem ali posamezno kitico in verz. Kranjec podreja to besedico konkretni čustveni problematiki v pesmi. Nikdar z njo ne izraža radosti, sp^roščenosti in estetskega zanosa v naravi, kakor včasih Murn. Večinama krepi z njo bolestni-ton, žalost, deloma tudi resignacijo, tudi krik po samoti in samo enkrat uvede hrepenenje (Ah, kdo bo prinesel).
V sklopu slovenske lirike med dvema vojnama pripada Pajlinu skromna, vendar dostojno m.esto pesnika, ki je bil zvezan s pomursko pokrajino in ki je ¦ iskal svoji viziji življenja in sveta pesniško izpovednih sredstev, ne da bi jÜ: do kraja našel in ne da bi zato estetsko polnovredno do kraja mogel upesiviti, svojo bolečino m vero v življenje. Njegova pesem je ostala oblikovno premalo razvita, v splošnem tudi siromašna s pesniško izpovednimi sredstvi, skratka — manjka ji globlja oblikovna kultura. Kljub temu, da je v njej, kolikor je prinaša zbirka, malo svetlih tonov, vedrine, optimizma in upora, spada Pajlin vendarle med uste slovenske pesnike, ki so se e\'Topskemu fašističnemu mračnjaštvu v zadnji vojni postavili po robu in njegovo devizo človeškega razkroja razbili s svetlo mislijo o neugonobljivostd zdravih moči v človeštvu. Krog svoje poezije je Pajlin sklenil z verzoma:
Umirajoč, razbičan svitu zarje kličem: spet verujem!
247
Zbirka pesmi »Ker sem človek« je urejena po kronološkem načelu. Uredniku gre priznanje, da je iiz zapuščine odbral najboljše pesmi oziroma variante, kjer je moral izbirati med več pesmimi s sorodnim motivom. V apombah je dodal dosedanje sestavke o Pajlinu in bibliografijo njegovih objavljenih pesmi. V stavku: »Pri objavljenih pesmih so bile izvršene le najpotrebnejše, predvsem stilistične korekture...« (st. 59) je treba formulacijo »stilistične korekture« prevesti v »pravopisne korekture«, ker urednik po lastni izjavi ni posegal v stilistične prvine pesmi. Ker pa vejica ponekod ni funkcionalno postavljena, ali pa manjika, kjer bi morala biti, smemo sklepati, da urednik in korektor nekaterih pesmi pravopisno nisita zanesiljivo redigirala.
Biografija s kratkim opisom Pajlinove pesmi je napisana s temeljitim poznanjem pesnikovega žviljenja, s korespondenčno in drugo dokumentacijo, ki je bUa avtorju dostopna. V njej pa ni mogoče -sprejeti sodbe, da so pesniku »nekateri verzi, ki jih je nekoč pisal s ,krvjo', postajali reakcionarni« (str. 57), vsaj korespondenčni podatek, ki se sodba nanj sklicuje, tega ne potrjuje.
Naslovno stran je po osrednjem erotičnem motivu zbirke opremil Lajči Pandur.