STU: uska
KNJIŽN.CA
V CtUU
CINKARN AR
(flasite Ctitkatbz Cetie
Leto VI. Celje, 25. avgusta 1959 Štev. 2
Prispevek k diskusiji o načinu nagrajevanja v Cinkarni
Nagrajevanje po enoti proizvoda
1.	Splošno o nagrajevanju po enoti proizvoda.
Interno nagrajevanje predstavlja danes v vsakem podjetju problem, ki zahteva čim-hitrejšo rešitev.
V	zadnjem času se uveljavlja razen ostalih oblik nagrajevanja še sistem nagrajevanja po enoti proizvoda, ki je pokazal v podjetjih, kjer ga uporabljajo, zelo dobre rezultate. Proiz-vodni in finančni rezultati so se v teh podjetjih po uvedbi tega načina nagrajevanja znatno izboljšali.
To rezultira v prvi vrsti iz osnovnega načela tega sistema, da je zaslužek v adekvatni odvisnosti od doseženega efekta v podjetju. To je osnovni princip nagrajevanja po enoti proizvoda.
Drugi princip je pravičnejša interna razdelitev. Saj je znano, da se vse plače nad tarifnim pravilnikom razdeljujejo linearno brez ozira na to kakšen uspeh je posamezen obrat ali enota dosegla. To vprašanje je pravično rešeno s sistemom nagrajevanja po enoti proizvoda. __
Naslednji princip tega sistema je racionalno izkoriščanje proizvodnih kapacitet, ker je zaslužek odvisen od števila enot proizvoda. To velja tako za izkoriščanje strojnih kapacitet kakor ljudskih. Vsaka izguba kapacitete predstavlja istočasno izgubo enote proizvoda in istočasno izgubo zaslužka. To logično privede do večje stimulacije v pogledu pravilnejšega in racionalnejšega izkoriščanja proizvodnih kapacitet v podjetju.
Kaj je pravzaprav enota proizvoda. Enota proizvoda je lahko različno merilo, odnosno različen pokazatelj, kar je odvisno od strukture podjetja, od načina tehnološkega procesa proizvodnje, organizacijske stopnje v podjetju in slično.
V	podjetjih z enostavnejšo (enofazno) proizvodnjo je uvedba sistema nagrajevanja po enoti proizvoda enostavnejša, kakor v podjetjih z komplicirano večfazno proizvodnjo. To se nanaša predvsem na možnost določitve enote proizvoda.
Načelno razlikujemo dve vrsti pokazateljev: vrednosti in naturalni pokazatelj.
Čeprav je vrednostni pokazatelj kot skupni imenovalec najbolj v to svrho prikladna enota, ker se lahko z' njo izrazi celokupen uspeh podjetja, vendar ga zaradi velikih sprememb in oscilacij ni priporočljivo uporabljati. To pa zato, ker naj ostane enota proizvoda vsa i načelno neizpremenljiva, to je standardna vrednost, ker bi bil v nasprotnem primeru obračun zaslužkov otežkočen. Zaradi tega se jemlje kot baza običajno naturalni pokazatelj.
Za uvedbo sistema nagrajevanja po enoti proizvoda so potrebni nekateri predpogoji.
Ti predpogoji so: da obstojajo normativi dela iz materiala, planske in stvarne kalkulacije, določena organizacijska stopnja podjetja.
Proti uvedbi tega sistema obstojajo nekatere načelne pripombe. Ena od teh se nanaša na startno osnovo, ki služi kot baza — to je stanje v podjetju ob uvedbi tega sistema.
Pogoji v katerih posluje podjetje iz različnih razlogov niso enaki. V nekaterih podjetjih obstojajo večje v drugih manjše notranje rezerve.
Z uvedbo nagrajevanja po enoti proizvoda, lahko zaradi stimulativnega karakterja tega načina nagrajevanja podjetja z velikimi notranjimi rezervami ustvarijo znatno večje
osebne dohodke od podjetij, ki nimajo tako velikih rezerv. Zaradi tega lahko pride do situacije, da bodo prav v podjetjih, ki so do začetnega starta slabo delala, izplačevali znatno višje osebne dohodke kakor v podjetjih, ki so bila ob uvedbi tega sistema boljše organizirana in so boljše poslovala.
Postavlja se torej vprašanje ali je to upravičeno?
Te razlike dejansko obstojajo med posameznimi gospodarskimi organizacijami, vendar bo podjetje s težavo kljub tako stimulativnemu sistemu nagrajevanja naenkrat ostvarilo znatno večji obseg proizvodnje. To pa zaradi tega, ker so tudi taka podjetja vezana na splošne pogoje poslovanja v gospodarstvu kakor vsa ostala.
V kolikor pa bi do revolucionarnega izboljšanja poslovanja res prišlo, bi s tem ne nastale negativne posledice niti za podjetje, niti za skupnost, ker bi se z večjim obsegom proizvodnje ustvarili večji blagovni fondi za skupnost, za podjetje pa ustrezajoči večji osebni dohodki.
Sicer pa razlike v višini osebnih dohodkov itak obstojajo med podjetji z različnimi notranjimi rezervami, čeprav niso uvedla nagrajevanja po enoti proizvoda, ker za neenake vložene napore in neenake dosežene uspehe prejemajo enake osebne dohodke.
Naslednje vprašanje se postavlja, kako sprovesti sistem pri nizkoakumulativnih podjetjih. Kajti zaradi nezadostnih sredstev v čistem dohodku, lahko nastane vprašanje možnosti izplačila odnosno ostvaritve odgovarjajočega zaslužka po enoti proizvoda.
Vsekakor je to poseben problem, vendar je rešljiv, tako da se zaslužek po enoti proizvoda kot rezultat, ki je nastal izključno s prizadevanjem delovnega kolektiva izloči pred razdelitvijo s skupnostjo in se tako zavaruje možnost izplačila kolektivu, vendar tozadevni pozitivni predpisi še manjkajo.
Ali obstojajo v Cinkarni pogoji za uvedbo nagrajevanja po enoti proizvoda?
1.	Organizacijski nivo je na višini, ki omogoča izvedbo.
2.	Za vsako proizvodno enoto obstojajo obračunske in planske kalkulacije s čvrstimi normativi.
3.	Določitev enote proizvoda je enostavna — tona.
4.	Število ekonomskih enot — naj bi bilo enako številu proizvodov in polproizvodov. Na
Vlivanje Cinka (Kolo Deržek Avgust)
skupni uspeh proizvodnih obratov bi bile vezane naslednje organizacijske enote: vzdrževalni obrati, plinarna, nab. oddelek in transportni oddelek. Na realizacijo pa vsi ostali oddelki.
5.	Izvedena je analitska ocena delovnih mest s tem pa je podana osnova za pravilno udeležbo posameznika v okviru doseženega rezultata svoje enote odnosno v okviru rezultata podjetja.
Predpogoji ža uvedbo nagrajevanja po enoti proizvoda v Cinkarni torej obstojajo.
FELICIJAN:
Odobren je projekt rekonstrukcije litopona
Zvezni izvršni svet je odobril za leto 1959 1 milijardo din zveznih sredstev za rekonstrukcijo kemične industrije, če je objekt, ki se ga namerava rekonstruirati, iztrošen najmanj za 60 %. Ta denar se daje industriji v obliki kredita, vendar morajo investitorji delno kriti investicijske stroške iz lastnih sredstev, pri čemer se lahko poslužijo blokiranega dela amortizacijskega fonda.
Naše podjetje ima nad 560 milijonov din blokiranega dela amortizacijskega fonda in je zato sposobno, da izkoristi to priliko in rekonstruira iztrošene kemične obrate. Pogoj za koriščenje te ugodnosti je bil poleg ostalih tudi pravočasen rok predložitve kreditnega zahtevka Investicijski banki in to do 1. 6.1959.
Podjetje se je odločilo predložiti investicijski program za rekonstrukcijo litopona ter so ta program izdelali naslednji avtorji: ing. Makarovič, Stojan Štefan, ing. Mikuš, tovariš Vodlan in pisec tega članka.
-Po tem programu se bo povečala proizvodnja litopona od sedanjih 2300 na 5000 ton letno. Istočasno bo izboljšana kvaliteta litopona in sicer v povečani vsebini cink-sulfida, znižanju vsebine cinkovega in magnezijevega oksida, zmanjšanju ostankov na situ, znižani porabi olja in znižanem odstotku vlage. V ta namen bodo zamenjane nekatere dosedanje naprave. Najvažnejše zamenjave so naslednje: filterske stiskalnice se zamenjajo z rotilnimi filtri, retortna diskotionirna peč se zamenja z rotacijsko kalcinačno pečjo, mlin na kamne se zamenja s krogličnim mlinom, nadalje tunelska sušilnica s turbo-sušilnikom, predvidena je drugačna izvedba mletja gotovega litopona ter prilagojene so kadi za povečano proizvodnjo z istočasnim upoštevanjem novih potrebnih kapacitet za zadostno sedimenti-ranje, itd.
Baritna rotacijska peč in priprava barijeve lužine ostaneta na sedanjem mestu, medtem ko za pripravo cink-sulfidne lužine in izdelavo litopona na sedanjem mestu za novo kapaciteto ni prostora. Lokacija je za enkrat predvidena vis-a-vis pražarne vzdolž industrijskih tirov, ter bi se barijeva sulfidna lužina črpala v oddelek za proizvodnjo litopona. Verjetno pa je, da za enkrat izbrana lokacija ne bo dokončna, temveč da bo novo poslopje postavljeno na terenu onstran Voglajne.
Za rekonstrukcijo litopona bo potrebno 316 milijonov din, za kar je kritje v blokiranem delu amortizacijskega fonda. Za nova obratna sredstva bo treba iz istega fonda angažirati okoli 38 milijonov dinarjev.
Od nove proizvodnje je namenjenih za domači trg okoli 2300 ton, za izvoz pa okoli 2700 ton litopona. Nova proizvodnja bo dajala okoli 153 milijonov din dobička letno, kar je za skoraj 100 milijonov din več od sedanje proizvodnje litopona.
Cinlcacxac-
Nesreča pri delu v valjarni
Na prvi progi parne valjarne se je dne 23. 7. 1959 ob 12.30 pripetila težja nesreča pri delu. Palir Karlu, drugemu valjaču sta valja stisnila roko do zapestja.
Na ta dan je na tej valjčni progi opravljala delo skupina tovariša Smukoviča. Valjali so pločevino štev. 10. Približno ob 12. uri. je paket pločevine zadel ob sekač na zadnji strani valjev, zaradi česar se je paket pločevine začel navijati.okoli valja. Proga je bila kmalu urejena in skupina je z delom nadaljevala. Ko so valjali že naslednji paket je I. valjač tov. Smukovič Rudi opazil na spodnjem valju odtiske in na to opozoril V. valjača tovariša Filipiča. Na to opozorilo pa je reagiral tudi II. valjač Palir Karl in segel z desno roko do spodnjega valja ter nanj položil dlan. Valj mu je roko potegnil. Pri razmaku valjev 9,5 mm je »utrpel močno zmečkanje desne roke do zapestja. III. valjač Tašner Alojz, ki je takoj posredoval in potegnil poškodovanega za desno roko je utrpel pri tem močan urez na levi dlani.
To je bil kratek opis nezgode, ki je zahtevala dve poškodbi. Kaj je vzrok te nesreče? Analiza nezgode, ki je bila narejena takoj po tem dogodku,'je pokazala naslednje: Vodja skupine je pravilno opozoril V. valjača, ki dela na zadnji strani proge, da naj kontrolira
Rekonstrukcija nesreče v valjarni — povod za nesrečo
Reševanje ponesrečenca
površino valja. Iz tega sledi, da je bilo dejanj e poškodovanega, ki je povzročilo nesrečo, samovoljno in je iskati vzrok predvsem v osebnem faktorju.
Ponesrečeni je veljal v valjarni za vzornega in zelo prizadevnega delavca, bil je pri delu zelo samoiniciativen. Imel je ustrezno izobrazbo in 3-letno delovno prakso na tem delovnem mestu. Po teh ugotovitvah ostane le še faktor, ki govori o kršitvi varnostnih predpisov. Glavni vzrok nezgode je bil torej predvsem v trenutni nepremišljenosti, ki največkrat izvira iz hotenja, opraviti določeno delo na najhitrejši način, pa čeprav na nepravem mestu, ki pa je mnogokrat zelo nevarno in ki je bilo v tem primeru tudi odločilno za nesrečo.
Ta primer je opisan predvsem z namenom, da se iz njega vsi nekaj naučimo. Tu vidimo, da je pri delu poleg vseh zunanjih zaščitnih mer, ki so odrejene, zelo važna tudi individualna varstvena zavest na delovnem mestu in da je za racionalen način dela odločilen faktor pri preprečevanju le-teh.
Posebno hvalevreden pa je primer tovariša Tašnerja, ki je s svojo nesebično pomočjo pri reševanju poškodovanega pokazal tovariško gesto, čeprav je tudi sam utrpel lažjo poškodbo na roki.	k- J-
Tekstilna industrija	40%
Kemična industrija	13%
Elektroindustrija	5%
Industrija gradbenega materiala 4% Prehranbena industrija	17%
Strojna industrija	10%
Industrija tobačnih izdelkov	5%
Ostala	6%
Investicije v industrijo ni mogoče izraziti v neki fizični obliki kot pri elektroenergetskem gospodarstvu. Se najboljši skupni imeno-novalec je njihova vrednpst. Vrednost kapitalnih naložb v industriji pa je znašala v posameznih letih:
leta 1950	52 milijonov dolarjev
„	1951	47,5	„	„
„	1952	49	,,	,,
„	1953	26
„	1954	27
„	1955	28
„	1956	20 ,, ,,
„	1957	29
Značaj grške industrije za njeno narodno gospodarstvo je razviden tudi iz deleža narodnega dohodka, ki priteka iz industrije. Ta dohodek je znašal leta 1939 12% in se je vzpenjal v letih po vojni takole:
leta	1950	21%	1954	20%
	1951	20%	1955	21%
»	1952	20%	1956	21%
	1953	19%	1957	22%
Pri tem je treba upoštevati, da je grška industrija mlada in da je navedeno obdobje bilo pravzaprav obdobje njene izgradnje. Kljub temu pa je seveda teža narodnega gospodarstva na kmetijstvu — kot to kaže že struktura narodnega dohodka. Slično sliko kot narodni dohodek daje tudi izvozna dejavnost Grčije v kateri zavzemajo proizvodi industrije in rudarstva približno 30 % medtem ko odpade ostalih 70 % fizičnega izvoza na kmetijske pridelke. Od teh so najvažnejši naslednji:
dolarjev
Tobak in izdelki znaša letno	70,000.000
Rozine, fige in drugo suho sadje
tetno	30,000.000
Olivno olje letno	8,000.000
Južno sadje letno	10,000.000
Vino in podobno letno	25,000.000
Bombaž letno	25,000.000
Ostali kmetijski pridelki	letno	20,000.000
Vlada posveča veliko pozornost vprašanju agrarne proizvodnje. Težave in zmešnjave, ki so nastale na grškem tržišču pšenice, kot posledica nedosledne in nepreštudirane domače politike cen na eni in ameriške pomoči v pšenici na drugi strani, še danes puščajo vidne sledove. Vlada je v to svrho imenovala poseben odbor z nalogo da prouči stanje. Ta odbor je po proučitvi položaja priporočil vladi ukrepe, ki jih je že sedaj sprejela z namenom, da bo ob letošnji žetvi pšenice vladal red m smotrnost na trgu. Pokazalo se je namreč, da ima Grčija proizvodnjo pšenice, ki presega bistveno njeno potrošnjo. (Izgleda neverjetno če se človek vozi 12 ur skozi samo kamenje m krš!). Da bi se proizvodnja in potrošnja vskladile (na izvoz pšenice ni misliti, ker cene niso konkurenčne), je vlada že pozimi objavila količino pšenice, ki jo bo odkupila (400.000 ton) iz letošnje žetve. Objavljene so tudi cene, ki so enotne. Nadalje je vlada objavila tudi principe, po katerih bo vršila od-kup: odkupila bo od vsakega proizvajalca samo en del, odkupovala bo samo od proizvajalcev, katerih posestvo ni večje od 80 ha. Ti ukrepi narekujejo poljedelcem seveda preusmeritev obdelovalnih površin na druge kulture. Vlada je v to svrho izdelala poseben program m preko agrarne banke usmerila v kmetijstvo 8 30,000.000 za kratke in srednjeročne kredite. Ti krediti naj bi pomagali poljedelcem, da preidejo od pridelovanja suhih kultur (pšenice itd.) na kulture, ki zahtevajo namakanje. Krediti so namenjeni prav za izgradnjo namakalnih naprav, vodnjakov, črpalk itd.
Kratek gospodarski presek Brčije
Grčija, včasih dežela velikih mislecev, bojevnikov in športnikov, ki je veljala za eno od zibelk evropske kulture, si po dolgih in težavnih stoletjih borb in razdejanj prizadeva, da se uvrsti med narode, ki težijo k miru, napredku in gospodarski konsolidaciji. Deta 1822 započeta vojna za neodvisnost, ki je svoj cilj dosegla, je dala osnovne pogoje za teritorialno obnovitev antične države. Vendar s to vojno težav ni bilo konec. Grčija je ponovno v vojni 1897, 1912, 1913, 1919—1920. leta in seveda tudi II. svetovna vojna tej deželi ni prizanesla. Ko je II. svetovna vojna za ostale evropske dežele bila končana, je v Grčiji državljanska vojna uničevala to kar je še ostalo.
Položaj grškega naroda in narodnega gospodarstva seveda ni bil zavidanja vreden, ko je leta 1949 po končani državljanski vojni nastopil pot obnove in gospodarskega razvoja.
Vloženo je bilo mnogo napora in truda, prejeta tudi dokaj izdatna pomoč, rešeno ne-broj problemov, toda ugodni rezultati dela devetih let danes kažejo, da vse kar se je vložilo ni bilo zaman.
Oglejmo si nekaj osnovnih podatkov grškega gospodarstva, ki potrjujejo gornjo trditev. Električna energija se smatra v današnjem času poleg premoga in nafte kot kri narodnega gospodarstva. V Grčiji je obratovalo leta 1949 približno 200 večjih in manjših privatnih elek-n ičnih central, ki so zalagale s tokom posamezna mesta in vasi. Naprave so bile pre-lizno primitivne, stroški proizvodnje in cene
2 CiuluutMC
visoke, medsebojne povezave ni bilo itd. Povprečna potrošnja električne energije je znašala leta 1949 na enega prebivalca 60Kwh letno. Danes znaša ta potrošnja že preko 200 Kwh. To potrošnjo je omogočila izgradnja niza večjih objektov. Med njimi so važnejši: Termoelektrarna pri Aliveri z 80 MW, hidro-centrala Ladhon v Zapadni Peloponeziji s 60 MW, hidrocentrala Agras v Zapadni Ma-cedoniji s 40 MW. Zgrajeno je bilo tudi 1300 kilometrov visokonapetostnega in 3200 km razdelilnega omrežja z 19 večjimi trafo in razdelilnimi postajami.
Trenutno so v izgradnji še naslednji objekti: hidrocentrala Megdova z 80 MW, ki bo končana letos, termocentrala v Ptolomejih s 120 MW, ki bo končana 1960. leta in hidrocentrala pri Edessaiosu z zmogljivostjo 25 MW.
Izgradnjo teh objektov vodi državna družba za elektrogospodarstvo, ki kljub ogromnim investicijam daje že tri leta zmerne dobičke, a je poleg tega odkupila še preko polovico starih neekonomičnih central. V teku letošnjega leta namerava pokupiti še ostale privatne centrale. Vodi enotno politiko cen, ki stimulira veleodjem.
Tudi razvoju industrije se je v tem obdobju posvetilo veliko pozornosti. Strukturo grške industrije kaže vsaj približno število zaposlenih po panogah. (To seveda še ne predstavlja njen poudar v narodnem gospodarstvu). Struktura je naslednja:
Nadaljnjih .$ 30,000.000 je vlada namenila razvoju živinoreje, ki se bo razvijala v bodoče po natančnem programu, ki predvideva pasme rajonizacije itd.
Predvideva se izgradnja mlekarn in sirarn in ustanovitev večjih semenskih postaj, ki naj bi skrbele za kvalitetna semena.
Vlada je ukrenila vse to z namenom, da kompenzira izgubljene pridobitne možnosti tistim, ki bodo zaradi novih ukrepov na področju pšenice prisiljeni opustiti pridelovanje iste Za zaključek še podatek o proizvodnji pšenice žetev leta 1957 1,727.000 ton (za leto 1958 še ni podatkov).
Tudi tobak zadaje grški vladi mnogo težav, saj že nekaj golih številk kaže, da je tudi na tem področju položaj resen.
Proizvodnja Izvoz Domača Leto	v tonah v tonah potroš. v t
1953	59.000	44.000
1956	78.000	58.000	11.000
1957	100.000	65.000
Vlado torej teži vprašanje kam z viškom proizvodnje tobaka, ki znaša 25.000 ton. Ti viški se nabirajo iz leta v leto. Država jih sicer delno finansira in ima trenutno v to vloženo 1.116,000.000 drahem (ca. 38 milijonov dolarjev). Ni treba omenjati, da je vsem žal tega neproduktivno naloženega denarja, ko so na drugi strani kupi nerealiziranih programov, ki jim ne manjka ničesar razen denarja.
Tudi odkup tobaka (viškov) ni tako enostaven kot se to pove. Skladiščenje zahteva posebne pogoje in znanje, kajti sicer pride do okvar ali uničenja blaga.
vost znaša preko 100.000 ton vina za izvoz. To se je jasno pokazalo prav letos odnosno konec lanskega leta, ko je Grčija izvozila samo v Francijo 120.000 ton vina. Francoska vinska letina je bila skoraj v celoti uničena, vir ob takih pogojih je seveda grško vino našlo dobro in ogromno tržišče — žal samo za eno leto. Seveda je to priliko tudi francoska vlada takoj izkoristila in zahtevala kot pogoj, da dovoli uvoz grškega vina, nakup industrijske opreme v Franciji. Kot protivrednost prodanega vina bo Franclja dobavila Grčiji kompletno opremo za ptolomejsko hidrocentralo zmogljivosti 120 MW in eno ladjo namenjeno trajektu med Grčijo in Italijo. Vino je bilo plasirano v Francijo po zadovoljivih cenah, ustvarila so se sredstva za investicije vitalnega pomena, razbremenile so se zaloge vina in kar je tudi važno — zelo širok trg francoskih konzumentov vina je spoznal grška vina od česar si Grki obetajo dobiček tudi v bodoče.
Rozine, suho sadje in južno sadje, ki tudi nosi velik delež agrarnega izvoza, ima dokaj ustaljena tržišča in je z razvojem teh panog grška vlada zadovoljna.
Če dajemo presek gospodarstva Grčije, je treba prav posebno omeniti tri postavke iz njenega takoimenovanega nevidnega izvoza. Obseg teh postavk bistveno vpliva na grško plačilno bilanco, ki bi brez teh postavk ostala neizravnana. Te postavke pa so tudi poleg svojega učinka na plačilno bilanco važne za narodno gospodarstvo, ker zaposlujejo (druga in tretja) številno delovno silo. Grčija je prejela v teku 10 mesecev lanskega leta naslednje zneske:
dolarjev
Nakazilo emigrantov v domovino	64 milijonov
Turizem in tujski promet	32 milijonov
Trgovinska mornarica — njene usluge	48 milijonov
Skupni dohodki iz teh naslovov
so znašali	144 milijonov
dolarjev, ki so bili plačani praktično samo v čistih devizah. Ali ni podatek, zlasti kar se tiče turizma, poučen za Jugoslavijo, ki ima za to vsaj iste, če ne ugodnejše pogoje?
Najnovejša situacija, ki nastaja po svetu v zvezi s partialnim bojkotom ladij, ki plujejo pod zastavo Liberije, Hondurasa itd., a od katerih je največji delež baš grških, je narekovala vladi in lastnikom teh ladij, da proučijo možnost, da se te ladje registrirajo v Grčiji in plujejo v bodoče pod grško zastavo. Nekatere luke (angleške itd.) namreč bojkotirajo te ladje in nočejo vršiti izkrcevalnih in vkrce-valnih operacij. Vse to na pobudo Mednarodne federacije transportnih delavcev, ki trdi, da te ladje, ki plujejo pod »prostimi« zastavami pritiskajo cene ladijskega prostora navzdol in to seveda povzroča nezaposlenost določenega števila ladij, ki ne morejo konkurirati in ki zaradi tega odpuščajo delavce. Zveza grških mornarjev seveda na to trditev odgovarja, da so grški mornarji na ladjah »prostih zastav« plačani ravno tako dobro kot njihovi kolegi na ladjah, ki plujejo pod angleško zastavo. Trdijo, da je nespametno, da se Mednarodna federacija transportnih delavcev poteguje za tiste lastnike ladij, ki v konkurenčnem boju ne morajo sodelovati, ker bi s tem izgubili prevelik delež svojih profitov. Problem pa bo verjetno rešen le na ta način, da bo večji del ladij zamenjal »proste zastave« z grškimi, a grška vlada bo za te ladje primerno zmanjšala davke. To pa seveda ne bo rešilo vprašanje nizkih cen ladijskega prostora.
I.	J.
Da mnogoštevilni proizvajalci tobaka ne bi ostali prepuščeni na milost in nemilost špekulativni trgovini, ki bi cene spravila pod nivo stroškov proizvodnje in tako zadušila proizvodnjo sploh, a da se na drugi strani na račun odkupa ne bi širile s tobakom zasejane površine, je vlada izdelala program, ki obsega tri točke:
1.	Tobačna industrija mora obvezno držati večmesečne zaloge tobaka, da se s tem zmanjšajo zaloge pri proizvajalcih.
2.	Tobačna industrija ima obvezo, da plača tobak po določenih minimalnih cenah.
3.	Agrarna banka odkupuje eventuelne viške in jih skladišči. Nakazana »tobačna politika« vlade se lahko na kratko oriše takole: Vlada želi zmanjšati površine obdelane s tobakom, želi pridelovati bolj kvaliteten tobak in želi napeti vse sile, da ohrani stara in pridobi nova tržišča za kvalitetno proizvodnjo tobaka v zapadnih in vzhodnih državah.
Važen pridelek grškega kmetijstva je bombaž. Proizvodnja je znašala v letu 1958 približno 63.000 ton (že očiščen brez semen) in če upoštevamo še neprodano zalogo iz leta 1957 (11.0001) nastane višek za izvoz v količini 45.000 ton. Plasman te količine bi sicer bil brez nadaljnega mogoč, ker za svetovni trg to ni količina, ki bi vplivala na njegovo ravnovesje. Sta pa tudi pri bombažu dve težavi: Prvič je predrag in to ne zaradi prevelikih profitov, marveč kar je težje rešljivo, zaradi previsokih stroškov proizvodnje, drugič pa je njegova kvaliteta taka, da ne more popolnoma v korak z ameriškim. Vlada poskuša rešiti oba problema. Nemški strokovnjaki, ki so se mudili v Grčiji so izjavili, da je vprašanje kvalitete rešljivo z izboljšanjem semenske službe in rajonizacijo, da pa so cene za 5 do 10 % previsoke. Tu pa nemški strokovnjaki ne morejo dosti pomagati. K temu je treba pripomniti, da nekatere države povečujejo proizvodnjo bombaža tako, da je pričakovati, da bo žetev 1959 dala še večje viške. Med temi državami je zabeležiti zlasti SSSR, ZDA, ZAR in Sudan, torej v glavnem take, ki imajo na mednarodnem trgu bombaža velik delež in vpliv.
Grčija ima priznana kvalitetno izredno dobra vina, vendar tudi tu manjka trg. Poleg Grčije proizvaja slična vina zlasti v velikih količinah Francija. Povprečno izvozi Grčija letno 20.000 do 25.000 ton vina. Njena zmoglji-
Prim. dr. Tomaž Furlan:
Škodljivost kajenja v luči statistike
2e stoletja kadimo, prav tako dolgo se človeštvo tudi bori proti kajenju, a vraga nihče ni znal zagrabiti s prave strani. Saj so bili argumenti proti kajenju tako medli, tako ničevi, pravzaprav jih niti bilo ni, saj vam vsak kadilec pobije komaj izgovorjeno misel, češ da kajenje le utegne tudi biti škodljivo, pa obenem porogljivo pokaže na starega Churchilla, ki ga še nihče ni videl brez cigare- ali vam omeni kakega 90-letnega strica, ki pije in kadi že od rane mladosti, pa se še drži ravno kot sveča itd.
Sedaj so stvar vzeli v roke Amerikanci. Vzrok je bil — nezaslišano množenje pljučnega raka. Ameriško koncerološko društvo je hotelo razčistiti vprašanje, ali je res kajenje krivo, da pljučni rak narašča. Vprašanje so rešili res čisto po ameriško. Obdelali so 188.000 moških v starosti od 50 do 70 let. Od teh jih je 11.870 že umrlo. Pri anketi je sodelovalo 22.000 prostovoljcev, anketa je trajala celih 5 let in se še vedno nadaljuje. Na zborovanju ameriškega zdravniškega društva lanskega leta so razglasili prve rezultate. Mi jih povzemamo po Nemškem medicinskem tedniku. To pa predvsem zato, ker je statistika v odstotkih izračunala ne le ves ogromni porast pljučnega raka zaradi kajenja temveč tudi vso ogromno š’kodo, ki jo kajenje prizadeva ljudskemu zdravju. Naj nam kadilci oprostijo, če jim tako ogrenimo užitke. Naša dolžnost je, da pokažemo na vso nesrečo, ki jo kajenje povzroča. Z leti, ko bo kajenje splošno priznano kot največja ljudska nesreča, bomo želi tudi uspehe. Mlada generacija že danes opušča to nesrečno razvado, stara generacija pa le beži od sladkih močnih cigaret k slabim cigaretam s filtrom ali pa k cigaram in pipam.
Anketa je pokazala naslednja dejstva:
1. Kadilci (cigaret) umirajo dosti prej kot nekadilci. Povsem jasna je zveza med številom v enem dnevu pokajenih cigaret in dolžino življenja. Manj kot pol zavojčka cigaret dnevno (po 20 v enem zavojčku) zviša umrlji-
vost za 34 %, cel zavojček jo zviša za 70 %, dva zavojčka za 96 %, pri več kot dveh zavojčkih cigaret dnevno pa se poveča umrljivost za 123 %.
2.	Kdor je pred 10 leti opustil kajenje, ni več v nevarnosti za bolj zgodnjo smrt. Življenjska doba je enako dolga kot pri nekadilcih. Toda v prvih letih po opustitvi kajenja je umrljivost še vedno za 30 % višja. To pa velja samo za zmerne kadilce. Pri onih, ki so kadili pred 10 leti več kot po en zavojček dnevno, se tudi še po 10 letih navaja za 50 % zvišana umrljivost.
3.	Kajenje in srčna kap. Med onimi, ki so nenadoma umrli za srčno kapjo, je bilo rednih kadilcev 52,1 %. Pri tistih, ki pokadijo dnevno manj kot pol zavojčka, je smrtnost za srčno kapjo za 29 % višja kot pri nekadilcih, kadilci, ki pokadijo dnevno dva zavojčka, pa umirajo kar za 141 % pogosteje kot nekadilci.
4.	Pljučni rak. Med rednimi kadilci cigaret je umrljivost za pljučnim rakom zvišana za 1000 %. Če vzamemo čiste primere pljučnega raka, mikroskopsko dokazane (izvzeti so primeri raka, ki se je v pljuča preselil iz drugih organov), potem umirajo tudi priložnostni kadilci za pljučnim rakom 64-krat pogosteje kakor nekadilci. Med 11.870 osebami, ki so umrle za pljučnim rakom, so bili nekadilci samo štirje.
5.	Umiranje za pljučnim rakom je na deželi za 25 % nižje. Zakaj tako, ni popolnoma jasno, verjetno pa je, da je mestni zrak poln snovi, ki povzročajo raka (premogov dim, avtomobilski izpuščni plini, asfaltni prah). Popolnoma jasno pa je, da se rak na pljučih zelo pogosto pojavlja pri kadilcih na deželi in v mestu, zelo redko pa na deželi in v mestu pri nekadilcih.
6.	Smrtnost za drugimi pljučnimi boleznimi je pri kadilcih cigaret 3-krat tolikšna kot pri nekadilcih. Za pljučnico in za gripo umirajo kadilci 4-krat pogosteje. Isto velja tudi glede umrljivosti za rakom na požiralniku, jeziku in grlu.
CiuluLCHM
Pogled na Nerezine (Foto Žele Pavle)
Ob štiridesetletnici ZKJ
Cinkarnarji v borbi
To je bila parola cinkarnarjev v septembru leta 1935. Takratni lastnik Cinkarne Lazarevič ni hotel ničesar slišati o povišanju plač, dočim so cene rastle iz dneva v dan.
Zato so cinkarnarji potom svoje strokovne organizacije, ki se je imenovala »URSOVA« (Udruženje saveza radnika Jugoslavije) na svoji seji sklenili organizirati stavko. Zaupniki so se sestali v delavski zbornici, med ostalimi so bili Plankar Martin, Goričan Jože, Vodopivec Jaka, Lešek Simon in drugi. Ostali člani, ki so bili izvoljeni v stavkovni odbor pa so nevidno po obratih organizirali ter seznanjali svoje organizirane člane s sklepom odbora, da se napove stavka. V tem času so obstojale poleg naše rdeče strokovne organizacije tudi delavske organizacije takratnih vladajočih klik, ki so podpirale kapitalizem: Ju-goras ter tako zvani JRZ (beli in plavi), ki pa niso imele večjega vpliva med delavstvom, zaradi česar jim ni uspelo omajati našega sklepa.
Odločitev je padla na posvetovanju pozno ponoči, ker kljub ponovni intervenciji o povišanju plač Lazarevič ni hotel ničesar slišati. Stavkovni odbor, ki je štel 15 članov je stopil v stik z delavci in stavka se je pričela. Prvi so pričeli stavkati topilničarji ter ostali delavci nočne izmene. Topilci so izvlekli cink iz predležev nato pa odložili orodje, destilacijske peči pa so samo ogrevali. Strokovni odbor je imenoval takoimenovano tehnično stražo, katere naloga je bila, da pazi na vse stroje, peči, generatorje itd.
Po prihodu jutranje izmene ha delo so vrata tovarne zaprli. Nato so pričeli z zborovanjem, na katerem je govoril tovariš Franc Leskošek-Luka, ki je ljudem prikazal kako ogromne dobičke si kuje lastnik in njegova družba, delavcem pa noče zvišati plač. Po tem zborovanju je delavstvo še bolj trdno in odločno stavkalo, da bi si tako priborilo svoje pravice.
Vsi delavci so ostali v tovarni. Se tisti, ki so bili takrat doma so prišli v tovarne^ tako, da so enotno in disciplinirano stavkali. Ko je to zvedel Lazarevič je takoj obvestil takratno oblast, nakar so prišli v tovarno policaji in detektivi. Lazarevič je na razne načine z zvijačami poskušal pridobiti delavce na svojo stran, zlasti tiste, ki so bili organizirani v protisocialističnih organizacijah in jim obljubljal nagrade, da bi pomagali razbiti stavko. Ker se mu to ni posrečilo, je moral privoliti v pogajanja, katerih se je udeleževalo po pet članov strokovnega odbora s pokojnim Martinom Plankarjem na čelu. Razgovorom je prisostvoval tudi tov. Franc Leskošek-Luka, katerega sodelovanje pa je Lazarevič odločno odklonil.
Ker se Lazarevič ni hotel pogajati v prisotnosti tov. Luke so se pogajanja prekinila. Med tem je javnost že zvedela za stavko cinkarnarjev. Obveščene so bile tudi družine stavkajočih. Dokler je stavka trajala je bilo pred vhodom v Cinkarno polno ljudi, katere je odganjala policija, kar pa se ji ni posrečilo. Ljudje pred tovarno so bodrili stavkajoče k vztrajnosti.
Začeli so z nabiralnimi akcijami za stavkajoče. Prvo nabiralno akcijo je organiziral kolektiv Tovarne Emajlirane posode, kateremu so se pridružili celjski obrtniki, trgovci in gostilničarji.
Organizirali so kuhinjo, kjer'so žene stav-kujočih kuhale in pošiljale hrano v tovarno. Pogajanja so nadaljevali, vendar se niso sporazumeli. Vmešavala se je rudarska skupina Bratovske skladnice s Francem Pliberškom in Arhom na čelu. To skupino je Lazarevič priznaval in izrazil pripravljenost za razgovore z njo. Zaupniki niso imeli zaupanja v njuno posredovanje, ker sta bila omenjena zastopnika preveč popustljiva.
ŠAH
DELAVSKE ŠPORTNE IGRE
V	okviru delavskih športnih iger je bil odigran tudi moštveni šahovski brzotumir.
Žal so se tega tekmovanja udeležila samo štiri moštva. Zmagalo je naše prvo moštvo s 14 V* točkami, sledijo Klima, Cinkarna II. in Elektro Celje.
S to zmago si je naše moštvo priborilo pravico igranja na turnirju okrajnih prvakov.
Ing. Vrhovec okrajni prvak
V	dneh od 18. do 22. 7. je bil v Rog. Slatini turnir za prvenstvo posameznikov za leto 1959. Na tem turnirju sta skupno zmagala naš igralec ing. Vrhovec in Djurkovič iz Rog. Slatine, tretji je bil Stane Skok, Prebold, sledijo Sprajc, Tišma in prof. Grašer, vsi Rog. Slatina.
Zmagovalci s tega turnirja imajo pravico igranja na polfinalnem turnirju za prvenstvo LRS.
Šahovski tečaj
Obveščamo vse šahiste našega kolektiva, da bo naša sekcija organizirala v mesecu septembru tečaj iz šahovske teorije. Tečaj bo enkrat tedensko v klubski sobi sindikalne podružnice. Točen pričetek tečaja bo razglašen na oglasni deski.
Vabimo vse šahiste našega kolektiva!
za kruh
V tovarno so prihajale vagonske pošiljke, katere je bilo treba izprazniti, kar so morali opraviti nameščenci in mojstri.
Kljub ukazu Lazareviča, da se morajo pogasiti vse peči v topilnici, tega stavkujoči niso izvršili. S tem je poslednjič pritisnil na delavce. Ko je Lazarevič uvidel, da tudi s tem ni uspel, saj je stavka trajala že deveti dan, je obljubil, da bo zvišal plačo za nekaj odstotkov, s čemer pa se stavkujoči niso strinjali.
Nazadnje je Lazarevič le uvidel, da ni drugega izhoda kot, da ugodi zahtevi stavkujočih in je kapituliral pred odločnostjo in enotnostjo cinkarniških delavcev.
Dvanajsti dan stavke je Lazarevič za družbo podpisal kolektivno pogodbo s katero so delavci dosegli 10 % povišanje plač. S pogodbo se je moral obvezati, da ne bo preganjal zaupnikov, niti delavcev, ki so stavkali. Tako so cinkarnarji dosegli veliko proletarsko zmago ravno v letu 1935, ko je takratna Koroščeva vladajoča klika razpustila »Svobodo«, ki je na celjskem izletu manifestirala moč proletariata.	Naraks
Jedilnica počitniškega doma v Nerezinah (Foto Dcr/.ok ,Ggu*t)
Izdaja Cinkarna Celje — Urejuje uredniški odbor — Za odbor odgovoren Janko Stadler Izhaja mesečno ................. Tiska CP »Celjski tisk«, Celje