ii hme® rani
izbuditelj in prvi predse d n i k „ Matici slovenski"
Rojen v Kamnji£orici 10. avgusta. 1827. i. Umrl v Rodaun u 15 avgusta 1870.!.

Dr. Lovro Toman,
Založila in izdala
MATICA SLOVENSKA v Ljubljani.
1 8 7 6.
Natisnili J. Blaznikovi dediči v Ljubljani.

76053


Omanovo življenje.
Popisal
^Andrej ^raprotniic.
„Le v domovini moje je veselje, Spolniti njeno sleherno povelje, Srca so zvestega edine želje — Edine želje, čast le njeno peti, Nje slavnih činov vredni sin živeti, In, ak1 želi si, za nje rod umreti."
ed slovenskimi rodoljubi se kakor svitla zvezda lesketa ime Tomanovo. „ Dr. Lovro To man rodil se je v Kamnigorici, v prijazni gorenjski vasi, poldrugo uro od železnične postaje v Podnartu, v lepi dolini med hribovskimi Vrečami in med goro Jelovico. Kamnogo-ričanje so kakor Kropenčanje in Železni-karji kovači, in kujejo največ žeblje, ki jih daleč po svetu pošiljajo. Tomanov oče, po domače Krevžev Janez, je bil posestnik fužin, hiš in več drugih reči, ter je bil odličen obrtnik v Kamnigorici. Materi njegovi ime je bilo Helena, po rodu je bila Hribarjeva, doma z Rečice v Bledu. Poštena in zelo pobožna Gorenjca, imela sta devetero otrok: Nežo, Janeza, Terezijo, Uršulo, Šimna, Marijo, Heleno, Marijano in Lovreta, kateri je bil naj mlaji, rojen 10. avgusta 1827. L, in je bil ves ljubček svojih staršev.
Starji sin Janez je po očetovi smrti prevzel dom in gospodarstvo; hčeri Terezija in Uršula ste bili nuni, prva z imenom Filipina, druga z imenom Benedikta v ljubljanskem samostanu.
I
ž
r
L o vr o je bil že od mladih nog prav čvrst in bistroumen deček, ki se je naj raje radoval v krasni naravi pod milim nebom. Slovensko brati se je naučil doma, in si je že otrok rad zapominjal iz »Abecednika" izreke in pregovore. Ko mu pri neki priliki stareja sestra veli, da naj ne bode preglasen, rekoč:
hitro je pripravljen z drugim rekom, in jo zavrne:
Lovro še ni bil star devet let, ko mu umrje oče, ki je svojega pridnega sinka priserčno ljubil. Prvo jesen po očetovi smrti, 1836. L, mati Lovreta pelje v Ljubljano v šolo, ter ga izroči tadanjemu ravnatelju normalne šole g. Jan. Nep. Šlakarju. Po dokončani ljudski šoli stopi Lovro v gimnazijalne šole, katere je 1845. 1. izvrstno dovršil. Vsi, ki so ta čas Lovreta poznali, občudovali so njegove dušne zmožnosti, njegovo blago srce in njegove značajno in možato obnašanje. Med učenci je sploh slovel kot ljubeznjiv tovariš, navdušen pesnik in spreten govornik. Zgodovinsko važno je, da je ravno Lovro T o m a n, še dijak, izbran po dr. Jan. Bleiweisu, 29. junija 1845.1., prvi javno slovenski govoril v Ljubljani pri slovesni petindvajsetletni« mnogozaslužnega ljubljanskega župana Jan. Hradeckega. Slovesni ta govor pa je zložil dr. France Prešerin. *)
Po dovršenih gimnazijskih in modroslovnih šolah izbral si je Lovro pravoslovje. Med šolanjem v počitnicah je rad hodil domov k svojim ljubeznjivim staršem, k svojemu dragemu bratu in k svojim dobrim
*) Glej „Letopis Malice Slovensle" za 1. 1875. str. 174.
,,Govori malo, slušaj rad, časti ne daje žlobodrat'",
„Del' imaš, le prina' se ga, Vsakdo ljubi urnega!"
sestricam. Kedar je odhajal od doma, vselej se je prav ganljivo poslavljal pri svojih ljubih, posebno pa pri svoji ljubeznjivi materi. Ko je šel prvikrat na daljno in toliko nevarno pot v Beč, mu je pri britki ločitvi pobožna in preskrbna mati gorko polagala na srce pomenljive besede: „Z Bogom hodi, ljubi moj Lovro; imej Boga pred očmi, in ohrani vero!" In res to lepo materno vodilo je dobrega L o v r e t a spremljalo na vseh njegovih potih skozi toliko nevarno mlado in pozneje viharno življenje, in še svoje zadnje dneve spoznal je in rekel: „Zahvaljujem Boga, da imam vero; sedaj mi je ona moja edina tolažba."
Prišlo je valovito leto 1848., leto velikega narodnega gibanja in preustvarjanja. Lovro Toman je stal v prvi vrsti med mladimi, slovenskimi domoljubi, ki so z Dunaja klicali:
„Kar je krog Soče, Drave, Save Sinov slovenskega srca, Sinov nekdanje tvoje slave, Naj roko vsaki si poda.
Sinove kliče za podporo, Da ti deželo vsrečijo, Zderivši vsako koj zavoro, če j& protivni stavijo."
Ko je bilo v nemirnem, hudem času spomladi 1848.1. dunajsko vseučelišče zaprto, prišel je Lovro Toman domov v svojo ljubo, mirno Kamnogorico, k svoji rodovini. Tu je do jeseni prebival in si krepil svoje krasne misli v prelepi gorenjski naravi. Naj raje je prebiral slovanske knjige in časopise, ter zlagal navdušene pesmice, klicaje slovenski mladini: „Cuj marljivo pesmice mladega srca vnetega žarkov trojnih zvezdic: Boga, svobode, domovine! V Bogu, v

svobodi, v domovini naj sklepa in veže tvoja se misel in tvoje djanje s pesmicami mojimi!"
Z Dunaja je Lovro Toman prinesel seboj v spomin sabljo, in ena njegovih prvili pesmic je bila, ki jo je zapel
svoji sabljici:
Oj ojstra moja sabljica, Preljuba mi prijatljica! Ne zabi, da si ti skovana, Da braniš dragi dom Slavjana — Za mater svojo vnetega.
Oj ojstra moja sabljiea, Preljuba mi prijatljica! Ne zabi, da za božjo slavo, Za vero staro, vero pravo V pravično bodeš bitvo šla.
Oj ojstra moja sabljiea, Preljuba mi prijatljica! . Ne zabi, da za vse narode, Svoboda dokler jim ne bode, Prostiti jih si brušena.
Oj ojstra moja sabljica, Preljuba mi prijatljica! Ne zabi, da za vse tovarše, Za brate, sestre, ljube starše Za pravdo njih si 'zdelana.
Oj ojstra moja sabljiea, Preljuba mi prijatljica! Ne zabi, ee me zlo zadene, Da hude si moči jeklene, Odrešiti si brateea. „
Oj ojstra moja sabljica, Preljuba mi prijatljica! Ne zabi, da, ak' se po volji Boga godi po zemlji okoli, Je tvoja shramba — nožnica.

Med tem, ko je po vsi Evropi bučal hud vihar 1848. L, je Lovretov mladi pevski duh pri svoji mili zibelki gojil naj plemenitniše občutke za milo domovino, ter za srečo in gorje vesoljnega človeštva. Njegov naj ljubši kraj bil je Vidov ec, skala na treh manjših sloneča, na severni stezi, katera pelje iz Kamnegorice čez Savo na levem hribovji. Tu je pel:
„Na desnem posavskem okraji, Na Vreču, Begnnš'ei v obraz, Se Vidovea vzdviga naras Na skal treh krepotni podstaji. — Od mest nemira, zatiranja Pravic nam vseh prirojenih Bežim od strastnega pregnanja V samije krajev ljubljenih; Tje, kjer na skalah treh se visi Visokega Vidovea kom; Ne tresajo ga burje piši, Ne Save lirum, ne neba grom. Na njem okolu če pogledam Po domačiji krog in krog, Bregove sive zaporedom, Ravnine krasne, zali log, Visokih gradov razvaline, In Save slišim val in šum: Nebeški duh srce prešine, Se vnema v prsih mi pogum, In dviga np za boljše čase. Pogledu v bivše, zdajne dni Prihodnost tudi jasna vda se, Ker njih je njim enaka hči. Solziea mi v očesu vsahne, Potihne tožba žalostna, Veselo sree se oddahne, Daniea Slave ko zazna; Ah ravno malo je slovela, Zatrla jo je tuja moč, Se bode krepko oživela, Ko vuiči zatiranja moč."
Leta 1849. je dr. Lovro Toman na svitlo dal svoje pesmi pod prav primernim imenom:
,,Glasi domorodni".*)
Vsaka njegova pesem kaže tu njegovo preživo domišljijo in vsega navdušenega mladeniča, kateri se po orlovo lete vzdviguje nad nebesne oblake. In če se človek na eni strani čudi njegovemu nenavadnemu, nadzemskemu, pesniškemu navdahnjenju, vnema mu na drugi strani ljubeznjivost njegove besede naj prijetnejša, sladka čutila. Vsaka struna njegove milo-glasno doneče lire diha naj gorečnejšo ljubezen do domovine in do vsega blagega in plemenitega. Njemu je bil naj bolj zani.čljiv in naj odurnejši človek
človek brez rodoljubja.
Kar drevo brez zal'ga cvetja, Brez klasovja lepo žito; Kar je ladja brez zavetja — Gnana v jezero srdito;
Kar planjava je pobita Od vremena, toče sile; Kar je dan brez solnca svita, Kar je noč brez lune mile;
Kar polja brez rož cvetečih, Brez snega naj viši gore; Kar devica brez rudečik Lic, čistosti jasne zore;
Kar podložni brez povelja, Brez očeta so sinovi; Kar nebesa brez veselja, Brez vladarja vsi svetovi:
*) V Ljubljani, v založbi in naprodaj pri Edvardu Hohnu, na Starem trgu hiš. št. 157 (v osmerli, 9 pol), 1849.
Oj to človek brez iskrene Je ljubezni domovine, Ki, če žalost je zadene, Zapusti' jo, da pogine;
Jo izdaja, zaničuje, Le za tujstvo moč potrosi; Ki ni vreden, da varuje, Da ga v sebi dalj še nosi.
Po vsem se Tomanove pesmi morejo prištevati boljšim slovstvenim izdelkom slovenskega naroda. „Poeta naseitur" (pevec se rodi), to popolnoma velja o Tomanu, ki je bil pravi pesnik. Pogumna domišljija, v živili podobah in v višjih izrazih, ognjevita navdušenost in neka oblastnost v jeziku, to ga znači. Vrh tega nepremakljivo prepričanje, ki ga ni popustilo tudi o časih naj hujše reakcije — je častilna črta njegovega zlatega značaja. Bodi si kdo tudi kterekoli politične stranke, naj se tudi komu njegovo prizadevanje zdi „utopija", vendar Tomanu nikdo ne more odreči zvestobe v prepričanji, stanovitne in neprestrašljive samostojnosti.
Dosegši doktorstvo prava 27. julija 1852. 1. stopi dr. Lovro Toman vdržavuo službo pri c. k. finančni prokuraturi v Ljubljani, češ, da po prestalem triletji poprosi za odvetništvo.
Ta čas se dr. Lovro Toman seznani z blago gospodičino Josipino Turnogradsko-Urban-čičevo, s hčerjo Turnskegrajščakinje v Predvoru blizo Kranja, kjer je obema cvetela naj lepša in milejša pomlad človeškega življenja. Poročila sta se v pravi pesniški ljubezni 22. septembra 1853. 1. To je bil zakon, ves posvečen pesništvu. Mlada, bistroumna gospa, goreča domorodkinja, stopila je tudi v kolo

f •i-
slovenskih pisateljev z imenom „Josipina Turno-gr adska".
Kmalu po slovesni poroki v očetovem gradu na Turnu sta presrečna zakonska šla v Gradec, kjer se je dr. Lovro Toman dalje izobraževal vpravoslovji. Tu se je J o sip in in duh še visokeje pozdvigoval in dosegal naj lepše čednosti in bistrosti slovenske soproge. Pa, ko je pri človeku sreča na vrhuncu, rada omahne, in ga toliko globokeje rani. Tako je bilo tudi v Tomanovi presrečni hiši. Blaga cvetica J o s i p i n a usahnila je že prvo pomlad; umrla je 1. junija 1854.1. še le 21 let stara. — Koliko žalosti je prizadjala ta izguba globokoobčutljivemu Lovretovemu srcu, povedati ne more se z besedo. — Kakor vselej, tako tudi tu mu je bila vera edino hladeče tolažilo; zložil je v tolažbo sebi in svojim to-le pesem:
Vdanost v voljo božjo.
„Ti si dal in ti si vzel!" Tak te Job slaviti jel, Ko ga vse, mu drago, milo, Je v nesreči zapustilo, Ko je ležal v revi svoji Ves bolan na slabem gnoji; Al', ki vzel, ti si mu dal, Da je srečen spet postal.
Ti si dal in ti si vzel!
V	tebi biti sem pričel; Vse telesne, dušne sile, Ki so v meni se razvile,
V	tebi močne so postale,
V	smrti bodo vse nehale; Al', ki vzel, ti bodeš dal, Da iz groba bodem vstal.
s-sil

f

Ti si dal in ti si vzel! Oj, kak srečen in vesel Sem nabiral krasno cvetje, Zbujal lire sladko petje, Plaval vedno le v radosti, — Jenjalo je vse v žalosti; Al', ki vzel, ti b'odeš dals Da zbeži mi zopet žal.
Ti si dal, iii ti si vzel! Le od tebe sem prejel Zdravje ljubo, zdravje drago In kar zraven še je blago, — Pa bolezen me doseže, Na ležišče me priveze; Al', ki vzel, ti bodeš dal, Da se bodem okrepčal.
Ti si dal, in ti si vzel! Ti si meni srce vnel Za preblago milo bitje, Ki bilo mi rajsko žitje Njena moč je in zvestoba, — Krije že jo tmina groba; Al', ki vzel, ti bodeš dal, Da jo bodem tam spoznal.
Ti si dal, in ti si vzel! In „zakaj?" kdo bi umel Ti nam daješ, zopet jemlješ, Ti življenja knjigo bereš, Ti cvetečik rožic vence Devlješ zopet v smrtne sence; Al', ki vzel, ti bodeš dal, In „zakaj?" bom tam spoznal.
Ti si dal, in ti si vzel! Vendar bom ti hvalo pel, Naj zgodi se mi, kar koli, Vse je prav po tvoji volji.


Vse je prav, al' jasno sije, Al' se solnee nam zakrije, Saj, ki vzel, ti bodeš dal, Da bo „vecni dan" sijal.
Blaga JosipinaTurnogradska-Tomanova je pokopana na pokopališču pri sv. Lenartu v Gradcu, kjer ji je dr. Lovro Toman postavil spominek s tem-le napisom:
Tu leži
Josipina Turnogradska,
slovenska pisateljica; rojena Urbaneič 9. julija 1833. 1., umrla omožena Tomanova 1. junija 1854. 1.
Mlad pesnik je Josipini Tumogradski na preranem grobu zapel:
Cvetica mlada stala na livadi, Naj lepša, kar pomlad jih je rodila; Se komaj nježno nedro je razvila, Cvetela v prvi svoji je pomladi.
Pa glej, ko še stoji v naj lepši nadi, Zapade z neba slana jo nemila! In krasna cvetka glav'co je nagnila. Za njo žaluje vse po zelenjadi.
Tako za Tabo, mila Josipina! Prerano, oh! cvetica ljubeznjiva, Žaluje draga Tvoja domovina, Ostala večno boš nepozabljiva Pri srcu vsakega Slovenje sina. Naj tihi mir košice Tvoje kriva!
,Kdor dušno živi, ne umrje.
L-
0	literarni zapuščini Josipine Tnrnogradske
je dr. Lovro Toman sam tako-le pisal:
„Kdor angelja pogreša, joka naj z menoj!"
Young.
»Potekla je ura naj blagejšemu bitju, ko je Jo-sipina, najvrednejša hči domovine, premila in lju-beznjiva moja ženka, zatisnila svoja mila očesa i shrepenela k večnemu viru.
Umrla je, ah, da umrla! Al' neumrjoča bode večno živela! Pila si je neumrjočnosti iz vednolijočega toka krasne narave, iz krasote zemlje, iz veličanstva nebes, iz svita resnice, iz sreče ljubezni in iz spoznanja Boga, — pila si vedno živeče kapljice žarne v svoje čisto, preblago srce, v jasni in bistri svoj um, — i jih je lila v čudotvorne besede preljube matere svoje.
Gotovo bode slehrnega Slovana razveselilo v srce, ko bode zaslišal, da Josipina, akoravno je bila tak rano od zemlje skipela, je veliko iz neizmernih zakladov uma i srca zapustila svojemu narodu. Ali koliko višerodnih videj — bogapolnih vzorov, ki se niso izrekli, temuč so le plameli v zakritem, žarečem morji njenih občutkov, vzela je seboj v tiho gomilo!
Morebiti ni bilo kmalu bitja i posebno ne deklice pod solncem, ki bi bila toliko darov od nebes prejela, srce
1	um razmerno, vsestransko si tako odgojila, naravo, človeka, Boga tako razumela, toliko znanstev v vedah i umah si prilastila, ki bi v vsem tako popolna bila v taki mladosti kot ona, ki ne živi več med nami.
Nad njo so se besede nekega izvrstnega pisatelja do čuda izpolnile, da človek, ki mu genij v srcu živi i kipi, more se osamljen i ločen od sveta popolno razviti i vse razmere človeške dokončno spoznati.
Dalje i več bi zapisal, oznaniti rojakom, kak izvrstno, nenavadno bitje je-bila Josip i na, a namen teh vrstic je le, Slovanom, ki so sledili z radostnim srcem in paznim okom nje spisovanju, i ko se žalostni po nji ozirajo, povedati, kaj i koliko je rajnka spisala, da nje dela ne bodo poginila, temuč vsa skrbna sebrana zagledala beli dan, da bi navduševala vnuka za vnukom, i bila na čast i korist velike matere naše!
Ako se jaz tega početja lotim, vem, da bodem izpolnil le željo nje, ki je bila z vso dušo moja, i če tudi nje življenje popisati se predrznem, zgodi se to zato, ker nje duša, svetu čudno zaključena, se ni nobenemu drugemu z vsemi svojimi blagostimi i darovi tako razlivala, kakor meni, kar potrjuje tudi sama rje lastna mati, s katero ste do zadnjega diha skupaj živeli in vsako osodo zvesto delili.
I kdo je trenutkov i ur presrečnih, ko se je v premišljevanji i občudovanji narave, v dosledovanji Večnega, v nebeškem navduševanji nje duša meni umevno razodevala, ko tekle iz nje so misli visoke i čutki globoki ko rosa na travi bliščeča, ko zvezde na nebu bleskeče, — kdo je bil priča?! —
I to čem, kolikor je mojemu slabemu peresu i pomanjkljivemu izreku mogoče, zapisati, saj „duša" — ah, pa ne da se vjeti v besede popolne! — Kolikrat je v tem pokojna sama tožila!
Težko tedaj je popisovati nje življenje, a zgoditi se mora, i zgodilo se bode, ker bilo je v resnici ogledalo slednjemu človeku, posebno pa za vas , deklice
i žene slovenske, ki ste pozabile svoj rod, ali pa za posvetnim preveč hrepenite.
Životopisu pa če slediti vse, kar je za občinstvo pisala ali se mu podati more, — i tega je veliko več, kakor je do sedaj priobčenega.
Vsa njena duševna dela dele se: 1. v povesti; 2. v razne spise, pesmi i prevode; 3. v liste; 4. v napeve i glasben k e.
1.	Povesti je nekaj v „Slovenski Bčeli", nekaj v dveh knjigah „Zore" natisnjenih i sicer: Nedolžnost i sila", „Musa izdajnik", „Slavjanski mučenik", „Zvestoba do smrti", „Svatoboj puščavnik", „Boris", „Rožmanova Lenčica in Tvrdislav". Kaki občutki, kake misli v kaki besedi se razlivajo že v teh pove-sticah, kratkih po natisu, a neizmerno polnih duše zlatega zrna!
Razun teh povestic je pokojna spisala še okolu dvajset drugih, ki še niso zagledale belega dneva, i ki vse so vredne sestrice pred imenovanih. Naj se le nekatere iz med njih imenujejo, kakor: „Vilica", „Marula", „Svobodoželjna Slavjanka", „Rodoljub", „Sodba Bretislavova," „Spitigujev i vdova", „Nikola Zrinji", „Sprava", „Moč vesti" itd. Zraven tega je pa moralo več povestic, komaj začetih, ostati, kakor jih je tudi več le v načrtu, ali celo le po imenu, naslovu i predmetu zaznamovanih. Namenila je rajnka spisati „Ogledalo človeškega srca" v povestih, i ž njimi zajemati kreposti i zlobosti njegove. Zbirala si je za to predmete iz zgodovine, naj raje iz slavjanske, da bi Slavanom živo govorili. Prekrasen namen! — a ni se do konca izpolnil. — Žalostno je, da moralo je zastati tako srce, ki je toliko hranilo v sebi!
2.	Pesmi, razni spisi i prevodi.
f*-1-;-^f
Pisala je eno , edino i v resnici izvrstno to-le pesem:
Zmiraj krasna je narava.
Zarja rujna se razliva čez plavoto cisto neba, Veličastni se snežniei Kopljejo v tresečem zlatu. I meglice nježne, lahke Plavajo po zračnem morji Kakor ladjice leteče; Nebom dirno veslajoče Zlato solnce se pripelje Iz svetov nam še neznanih, Se vzdviguje na obnebji, Svit i žar krog se zlivaje. Po gozdičih i po gajih Zadonijo čudni kori, Nježni, bistri, mili glasi, Pevajoči slavo Boga. Rahli pihljejček zibljuje Rožic kronice leskeče, Iz peresčekov gorečih Se zasveti svitla solza — Nemo znamnjiee radosti — Stvarniku solzica hvale. Pene srebrne tje spušča Po kamničkih skoz livado Potok čisti, i prepeva Zuborečo svojo pesem V koru stvarstva tukaj vsega. I radosti napolnjeno Mora srce izdihniti: ,,0 prekrasna je narava!"
Leto je. Hudo pripeka Žarko solnce na žemljico, Ki otrudena zdihuje Po dežja hladilnih kapljah.

I
Omaguje že nje žitje, Ko jej krv nje oživeča — Voda hladna posahnuje. Kar naenkrat se vzdvigujo Izzad gor visokih vrhov Siv oblaček. Kakor da bi Klicalo ga solnce, hitro Plava k njemu, i če bliže — Bolj strahobna je podoba. Kot pošasti grozovite Se ga primejo oblači, I v prestrašnem, urnem tiru Se drvijo po obnebji, Ki postaja, črno, tamno. I zašvigne žarna strela Čez tamnino, in ko da bi Znamnje bilo vsej naravi, Vse vezi ta zdaj razpoči. Grom bobneči nebo stresa, I po strmih gor votlinah Se stoglasno mu oglaša Jek grozeči. I s podnebja Vsipa se debela toča. Slap vrši, bobni gromeče, Hudournik se narašča, I poplavi, kar narava Je vstvarila v radost našo. V strašnem boji glasno priča Stvarstvo vse, nebo i zemlja, Da se tudi v divjem sporu Kar lepo je — lepo kaže. I srce trepeče mora Iz globine izdihniti: „0 prekrasna j e narava!"
Solnce plava že za gore, Zadnje svoje svitle žarke Razpošilja čez nebesa, I obliva zemljo z zlatom.

!
Zadnji „z Bogom!" nam prinese Hladni pihljejček jesenski, Ki igra se milosladko S pozlačenimi vršički Dreveev že orumenelih. Ze je solncu pri zatonu, Potonuje v zlato morje, — Kar naenkrat zabliščijo Gore v čarovitem svitu. Iz gorečega srca jim Solnce daje plam slovesni. Skale blede, osneženi
V	neba strop kipeči vrhi Se bliščijo v njega žaru, Kakor demanti plameči. Zor rumeni opasuje Snežne vrhe i zavija Zemljo vso v krasoto rajsko. Zmiraj bolj planiti' i žari. Eadostno kipe meglice
Po preeistem, zlatein nebu,
V	lahke vjemajo perute Krasne bojiee bliščeče. Zmiraj bolj pojema zarja — Dan bledi in omaguje, Dokler zablišei v zahodu Mila zvezda zlatosvitla.
I prevzeto mora srce Iz globine izdihniti: „0 prekrasna je narava!"
Tiha noč zdaj zemljo trudno Je zavila v črno krilo. Vsa narava v sladkem miru Odpoeiva in nabira Si moči za mlado jutro. — Vse je mrtvo. Zima ledna Je poslala, dol' na zemljo Mirijadno svojih hčerie,
*
<di
Snežnih zvezdic. Z njih je stkala Za zmrzelo zemlje krilo — Krasno krilo srebrobelo. I čez njega se razpenja Tamno nebo neizmerno, T svetovi migljajoči Mu pošiljajo luž svitlo. Neštevilno milih zvezdic Lesketa se na obzoru, I na sredi zlatih lučic Privesla prijazna luna, Luč prečudno razlivaje Cez osneženo planjavo Nje odeja lesketa se V milem svitu tak prečudno, Ko da biserji presvitli Bi po njej se utrinjali. čudno dvigajo se kope Gor visokih proti nebu, Segajo v obnebje tamno, Ko duhovi sveti, čisti, Kteri hrepene gor' k Bogu. čara takega objeto Mora srce izdihniti: „Zmiraj krasna je narava!"
Med spisi moram naj prvo opomniti sestavka .,Metrika proze." Vsakdo se mora čuditi temu sestavku. Da je rajnka pisateljica tako metriško pisala, ko malokdo drug, priča vsaka vrstica njenih povestic. Da je pa lastnost, metriško pisati, ki je z doslednostjo misli ozko zvezana i mora biti duhu prirojena, tudi v vodilih, pravilih in dokazih, i sicer tako dosledno, premišljeno, umetno in jednotno izrekla, to mora človeka prevzeti!
Opomnim še dalje prekrasnih sestavkov: „Na grobu Prešernovem" , „Grecia — Slava", „0 kipih Velesovskih", „Hoja iz Preddvora na Turn", „Pusti
grad", ,,Jesen", „Donava" (o poroki cesarjevi) itd. Tudi v tej vrsti je komaj začeto delo, ena tragedija: „Vilica", ki bi bila, kolikor se iz začetka videti more, izvrstna; predmet ji je tisti kakor v zgoraj imenovani povesti.
Omeniti je še prevoda ilirske novele: „Nepoznani dvoboj nik."
3.	Listi. Resnično je, kar pravi modri Goethe, da je marsikateri, ki ga še po imenu ne poznamo, v svojih listih več izvrstnega pisal, ko dalječ sloveči pisatelji, i to se bi bilo dostojno izpolnilo nad J o-sipino, ko bi ne bila nič drugega, ko same liste pisala. I če omenim, da ona ni ne vrstice i besedice nepremišljeno pisala, da je svojim prijateljem in prijateljicam na blizu i dalječ v tuje kraje o vseh razmerah človeških dopisovala o naj višjih videjah, o Bogu, svobodi, ljubezni, domovini, zgodovini narodov, naravi, o vedah i umah, i da se je takih listov število na več sto narastlo, lahko slehrni previdi, koliko medu, zlata, biserov i plemenitih zrn iz njenih dušnih zakladov leži v teh listih.
4.	Nape vi i glasbenke. Bila je rajnka pre-izvrstna sviraljka na glasoviru. Razlivala je v čarovne glase svoje občutke in misli, ker v glasu se duša bolje izrazuje, kakor v besedi, — a malo, premalo od tega je zapisala.
Mili napev „Občutki" je sploh znan, a ne tako „Tri rožice" i „Napitnica" — vsi izvrstni napevi. Ne morem i ne smem zamolčati, da je tudi vedno govorila o spevoigri „Črtomir i Bogomila", i je tudi že več pesem iz nje prepevala, ki so se pa le hranile v njenem spominu i glasu, i niso zapisane. Posebno izvrsten je samospev Črtomira, ko svojim vojakom, predno ž njimi udari na vraga, napiva „Slavi i domu"
i za tirn doneči kor srčnih vojakov. Neizrečeno mil i pomemben je dalje samospev ribičev, ki jutro po izgubljeni bitvi tužen veslja po bohinjskem jezeru i poje:
„ Plavaj, plavaj prosta ribica, Vjela boš se v mrežico" itd.
„Glasbenk" (kakor jih je sama imenovala) je tudi, žalibog! nekaj za vselej pošumelo; ostale so le sledeče zapisane: „Rodoljubice" (okrogle), »Spominčice" (okrogle), „Zoranka" (polka) i „Milotinke" (gorenjske), — vse prekrasne, mile i iz-virne.
To so duševna dela Josipine Turnogradske. Zadosti — gotovo veliko jih je, ker ona je bila pri vsem tem, da je spisovala i se vedno učila, naj zvestejša hčer, naj boljša sestrica, naj skrbnejša in ljubeznjivša ženica i v vsakem obziru izvrstna gospodinja.
Pa zapustila me je duša moje duše, iskra mojega srca, — i težka naloga mi je ostala, a edina ljuba i sveta: nje spomin, ki si ga je sama živa stavila, dostojno i vredno ohraniti.
Bodem tedaj vsa dela, ki jih je rajnka zapustila, skrbno sebral, jih s svojo naj boljo previdnostjo vvrstil in jih natisu z njeno podobo izročil.
Pa vse to se mora dobro premisliti i se ne sme prenagliti, ker bi bila velika krivica pokojni, ako bi njena duševna dela ne prišla na svitlo v vredni obliki.
Predno sklenem ta popis, naj vam še, predragi Slovani, ko sem vam naznanil, kaj je bila i kaj je pisala Jo sipi na Turnogradska, in ko se mora vsak čuditi, da je bila ona tako molčeča, povem, da je molčala, ker je bila pri svoji nenavadni popolnosti neizrečeno ponižna, i je zmiraj le po tihem dalje hrepenela.
Stala je rujna rožica v pomladi, prekrasno iz-cvetena, mirisno duhteča, prečudno radost okolu sebe
izlivaje, — i pride nenadjan, strašan vihar, odtrga ji še neizraščen brst, pritisne neusmiljeno bolj, i zlomi tudi milo rožico; — prazno i mrtvo je mesto, kjer bila je ,,edinica ona."
Iz tega popjsa se vidi, kako zelo je dr. Lovro T o man ljubil in spoštoval svojo Josipi no. Žalibog, da tako kmalu je „prazno in mrtvo tudi mesto", kjer je bil on — ljubljenec naroda. — Ni imel pokoja in stanovitnega stanovališča po tej preveliki izgubi. Zapustil je mesto Gradec, in živel je sedaj pri svoji ljubi materi v Kamnigorici, sedaj pri dragih mu rodovincih Josi-pininih na Turnu Preddvorom in kmalu kje drugod v milih mu gorenjskih krajih.
Ko se v Radovljici na Gorenjskem ustanovi odvetništvo, podeljeno je bilo dr. Lovretu Tomanu. Kot odvetnik je bil natančen, pravičen in miroljuben ; ljubil je bolj pogodbe, nego pravde. Vsi, kateri koli so ž njim občevali, so ga zelo spoštovali, in kmalu pridobi si dr. Lovro T o man popolno zaupanje domoljubnih Gorenjcev. Tudi dalječ okolu po Slovenskem mu kot človeku, pesniku in pravoslovcu ni nihče od-rekoval spoštovanja. Kot politik stal je v prvi vrsti med strogo narodno stranko, in vedno mu je bilo osebno prepričanje o tem, kar je govoril in delal; za zasmeh svojih političnih nasprotnikov se je tako malo menil, kakor za pretirano hvalo naj skrajniše slovenske stranke, kateri je bil brez ugovora zraven očeta dr. Janeza Bleiweisa naj zmožnejši in naj srečnejši voditelj do svojih poslednjih časov.
Njegovi politični nasprotniki, kateri so se večkrat prizadevali, da bi svojim nasprotnikom podtikovali razne nepoštene nagibe, vendar pri vsem svojem prizadevanji niso mu mogli dobiti kakega madeža, kajti on je govoril in pel: „Udje smo Avstrije blage", kateri
naj bi bila, se ve, da »namestnica Slave". Zarad takošnih sanj se Avstrijancu, ki se čuti Slovana, vendar ne more in tudi ne sme podtikati zločinstveno raz-društvo. Dr. Lovro Toman je bil mož, ki je zaslužil, da mu je slovenski narod zaupal.
Ko se je bližalo 1858. 1. - stoletni rojstni god prvega budnika narodnega duha in prvega vodnika k Parnasu, razglasil je — dr. Toman v „Novicah" (1857. 1., 1. 89.) ta-le razglas:
Vodnikov
stoletni rojstni dan 3. februarja 1858. leta.
Na desnem kraji bistrosive Save, na poti v Kropo in Kamnogorico peljajoči nekoliko sto stopinj, kjer se ta pot od velike ceste na Gobovcu prične, čepi pod Prizrenskim ertom malo hišic vkup, in se imenujejo „Podnart".
Bilo je v jeseni leta 1849. Zbralo se nas je tukaj pri Podnartovcu, v dobroznani gostilnici, mnogo rodoljubov iz gorenjske strani. Poslušali smo budivno šumenje Save valov. Navdajala nas je prečudno „mati pevske umnosti". Spominjevali smo se slavnih djanj domačih, izvrstnih rodoljubov, napivali smo jim navdušene zdravijce, popevali smo jim slavo neumrjočo — spomin neizginljiv. Kar plane kviško jeden zmed nas, vzame kozarec, utopi ga v brizgajočo, penečo Savo, dvigne ga visoko s kapljico pomenljivo, in napije radostno tako:
„Ki visoko pil Savico, Lepili pesmi hladni vir: Mojstru pevcev na zdravico Naj mi teče ta požir"! —
Zažvenkljale so čaše glasneje in čisteje, ko bi bile napolnjene z vinom naj slajšim, in zadonela je
složno zdravijca iskrena pevcev mojstru, pevcu naroda prvemu - ,,Vodniku"! —
Utopil se je slastni požir v srca hrepeneče, in izbudil je čiste čutke in misli visoke. Spomnili smo se, da kmalu prišel bode stoletni dan, s katerim zasvetil nam je duh, ki bil je pričetnik našega pesništva, ki trudno in umno je nabiral gradivo za „slovarja", za podlago jezika. Obljubili smo si, ta rojstni dan se sniditi, naj nas tudi zanese, kamor hoče, časa burja in življenja osoda. Sklenili smo takrat, ta dan obhajati dostojno.
Prišel je čas, — dan je pred durmi!
Dovolite zato, predragi domorodci, vrli Slovenci, da vzdignem o tem svoj glas in izrečem svoje misli z vašimi gotovo jednake narodu celemu.
In radostno bije mi srce, ko se spominjam, da že je postavil narod neumrlemu Prešernu spominek; vesel in gotov up mi vstaja, da tudi sedaj bode spoznal in izpolnil svojo dolžnost.
Pač si je Vodnik sam postavil spominek, in čutivši to je pel pomembne besede:
„Ne hčere, ne sina Po meni ne bo, Dovolj je spomina , Me pesmi pojo."
A oglaša se mi jek iz vse domovine, iz vseh src rodoljubov, da ravno temu spominu, tej zaslugi se mora postaviti spominek. Da! v resnici to je naša dolžnost. Narod , ki spoštuje in slavi svoje slavne možove, slavi le sebe. Spomini slavnih rojakov so stebri, na katere so pripete niti zgodovine domače, — spomini so kakor Memnova pila, s katere so doneli o solnčnem izhodu in zahodu čarni glasovi. Done tako
iz takih spominov tudi čudovtvorni glasovi, kadar posebno se mrači ali jasni domovine nebo. —
Pričnimo tedaj skazovati hvaležnost svojim izvrstnim rojakom djansko — očitno pred svetom! Kar slavi naš narod, našo malo deželico, služi zmerno tudi v slavo občne države avstrijske. Vekšati nje slavo, saj je naša dolžnost.
Glejmo v sosedne narode. Zaznamujejo skrbno vsako mestice, kjer se je kaj izvrstnega rodilo, godilo itd. ter hranijo tako spomin svojim otrokom in vnukom, da nasledniki se ne sramujejo, ne zatajujejo jih, temuč se trudijo, biti jim vredni.
Grki in Rimci izobraženi in mogočni so bili. Obdržal spomin njih se je, razun po njih spisih, skoro samo po ostanjkih poslopij imenitnih, po stavbah slavnim rojakom posvečenih.
Zaznamovajmo tedaj mesto, kjer zagledal je V o d-nik 3. februarja 1758.1. ob 3, zjutraj luč življenja. Rojen je bil v Zgornji Šiški pri „Žibertu" (pri „kamni mizi"). Prijeten vrtek je ob hiši pri cesti. Pride tje vsak dan dosti ljudi, mnogo držin iz bele Ljubljane na kavo in vince. Tudi veliko tujcev sem zahaja.
Ali bi ne bil tedaj ta kraj iz teh mnogih obzirov pripraven, da bi se tu postavil Vodniku vreden spomin.
Tu bi marsikter zvedel, na katerem pomembnem mestu se raduje; marsikter bi začel misliti in čutiti. —
Kakošen naj bi bil spominek?
Jez mislim, da kraju primeren, bolj prost, — pa vendar Vodnika vreden. Na sposobni podlagi štiro-stransk nevisok steber, in na vrhu podoba Vodnikova. Steber iz domačega, podoba iz kararskega marmelja. Na štirih straneh napisi. Na eni njegove neumrle
sebi v spomin zapisane besede: „N e hčer e" itd.....;
na nasprotni: V. Vodniku — Slovenija; na ostalih dveh si nasprotnih njegov rojstni in smrtni dan.
Pa to je le predlog. Izvolili naj bi se za izpeljavo možje, ki so umne glave in živega srca.
Pričeti pa moramo koj nabirati pripomočke, da prihodnje leto, čeravno ne v svečanu, pa pozneje postavimo spominek.
Obračam se tedaj na vas, vrli Slovenci, rodoljubi in častitelji Vodnikovi, s prošnjo, da podpirate mojo namembo. Slavno vredništvo „Novic", ki vse dobro in zmiraj podpira, je obljubilo sprejemati poslane darove.
Čas je, da pokažemo, da se nam ni treba sramovati svoje domovine, svojega naroda, ki tolikanj njegovih sinov je dospelo slavo najvikšo. Speka rodoljuba v srce, ko sliši očitati od tujcev si ojstro, da Slovenci še niso nič važnega doprinesli, speka ga v srce, ki vidi bliščati na obnebji slave in zaslug države in človeštva imena rojakov: Valvasor, Linhart, Vega, Kopitar in nebrojno še drugih.
Zapisati moramo tedaj ta slavna imena na ne-izginljive spomine tako, da tudi tujci jih morejo brati. Pokažimo, da korenine smo prave!
Dr, Lovro Toman.
Dr. Toman je pozneje skrbel za to, da seje v rojstno hišo Vodnikovo vzidal kamen z napisom v spomin Vodniku; osnoval je vse sijajne slovesnosti za Vodnikov stoletni rojstni god, pri katerih se je povsod tudi sam v prvi vrsti udeleževal. Na svečnico 1858.1. sprejel in ogovoril je na Vodnikovem rojstnem domu c. k. deželnega poglavarja in vodil vso obširno sve-
čanost pri Žibertu v Zgornji Šiški, in za 5. dan svečana osnoval in uredoval je krasno besedo, ki je bila v gledališču na čast stoletnega rojstnega dneva Valentina Vodnika.
Spomladi 21. marca 1861. 1. je bil dr. Lovro T oman v Radovljici izvoljen v kranjski deželni zbor, kateri ga je že pri prvi volitvi 10. aprila ravno tega leta izvolil in poslal v zbornico poslancev državnega zbora na Dunaj, — in sedaj začenjala se je druga doba njegovega djanskega življenja za slovenski narod, kateri je imel v njem enega svojih naj prvih in naj zvestejših borilcev in dobrotnikov.
Preobširna bi bila knjiga, ako bi se tu natisnili vsi njegovi izvrstni in goreči govori za domače svetinje v deželnem in državnem zboru, v katerih je ne-vtrudno in neprestrašeno deloval za svoj mili narod do zadnjega dihljeja na svetu.
Naj krasnejši in tudi naj zdatnejši so bili
dr. Lovro Tomanovi govori v deželnem in državnem zboru.
8. aprila 1861. 1. govoril je dr. Lovro Toman v deželnem zboru o predlogu: „Vsak nasvht se more staviti v deželnem, — v slovenskem jeziku — in v tem jeziku tudi obravnavati.'1
Ta krepki govor glasi se tako-le:
„Stvarnik v rokah ima osodo narodov, čeravno so temotna pota, po katerih je narodom hoditi, in so jim okoliščine nemile, vendar je vsem imenitua naloga, da dosežejo, kolikor je mogoče, naj višjo omiko v veliki družini človeštva.
podarijo iu zagotavljajo omika, umetnost, znanstvo, obrtnija in kmetijstvo. Tirjanje narodnih pravic ni le prazna sanjarija, kakor se poljubi govoriti nekaterim narodovim sovražnikom in vsega narodovega početja; ne, ne! tirjanje, to je podlaga duševnega in telesnega blagra in izraza iz čistega rodoljubja.
Materijalno stanje vsakega naroda ravna se po omiki, in omika po veljavnosti jezika. Blagostanje in omika sti narodov namen iu poklic: tedaj mora biti tudi državna postava, da se jezik lika in da narod velja.
Jezik je tudi prvina in podlaga, ki budi narodne občutke v narodu; da je to resnica, nam pričajo vele-slavni narodi Grki in Rimljani in izobraženi narodi v novejši dobi.
Kaj je narod brez narodnosti? Nič drugega, kot mlačna, nečvrsta in letargična tropa in truma suž-njakov, ki izgubivši svojo narodnost se ne morejo povzdigniti do višje zavesti in se celo ob času hude sile in stiske ne navdušijo toliko, da bi rešili domovino in z domovino sebe.
Država, kateri je mar za lastno ohranjenje, mora skrbeti, da se narodi razvijajo in razvijavši se tudi njo krepijo.
Vsak narod ima pravico do omike; ta naravna pravica izvira iz lastnega narodovega bitja.
Kakor vsak drug narod, je rojen tudi slovenski narod za blagor in omiko; slovenski narod živi, in njegovo veljavo pričajo postave, ki so nas poklicale v današnjo skupščino. Da! vreden je res slovenski narod tega priznanja, ker pokazal je, da je dovolj zmožen in da ima dovolj kreposti v sebi, ker se je ubranil tuji sili do današnjega dneva. Zadovoljno
in ponosno oziramo se torej v pretekle čase te slovanske rastlike in zvestega naroda Avstrije, ker slavna njegova nekdanja dela so nam porok veselejše prihodnosti.
Mnogo stoletij stal je naš narod z drugimi brati jugoslovanske lipe in s hrabrimi Madžari na meji, in varoval ter ohranil omiko zapadnih dežel napada krvolokih Orijentalov; sedaj tudi njemu bije ura svobode na srce; hiti si prilastiti omiko in izobraženost, prizadeva si prisvojiti ved in blagostanja, da postane narod, katerega ime bode ponos pred svetom.
Kar je dosedaj Slovencem doletelo omike, vse so mu poklonili le nekateri iskreni in domoljubni možje, ki so ko zlate zvezde prisvitile v tamni noči in budili narod iz spanja ter ga rešili te-mote. Sedaj je beseda našega gospoda in cesarja dala svobodo in samostalnost; ali bi li bilo prav, da bi mi svojemu narodu pridrževali pripomočke za omiko ? !
Prokletba bi nas zadela, ako se te prilike krepko ne primemo in ne utemeljimo samostalnosti Slovencev in ž njo njih omike in blagostanja.
Vsemu temu podlaga je pravica jezika in njegov krepki razvitek — tisučletna sila ni nas ponemčila; ostali smo Slovenci, in vse take skušnje bi bile še več kot sila in sužnost; bile bi moritev naroda.
Nikarte govoriti, da bi to utopilo; edinost države, državljansko svobodo in nemško dosedaj čislano omiko! Takega nasprotja se ne plašim; odgovarjam mu naravnost : Obstanek in bitje Avstrije odvisita od narave narodov, iz katerih obstoji; ker pa ti niso enaki, treba je, da se posebnost vsakega naroda spoznava in potrjuje. To je naravno; kar je naravno, ostane; nenaravno pa izgine, če si tudi s pomočjo nenavadnih
sredstev nekaj časa ohrani življenje. Mnogoličnost narodov ni pogubilna in razrušna moč, če si oni le ohranijo svojo posebnost in vsem narodom predragi svetinji: svobodo in blagostanje. Narodnost ne razruši držav, ker tudi narod, ki je bil v teku stoletij v oblasti mnogih držav, doseže svoj namen, ako so mu potrjevale naj blažjo mu lastino: svobodo, samo-stalnost in blagor. V tem pravilu se vjemata obstoj držav in razvitek narodov.
če je v Evropi država, ki bi svobodno gibanje narodnosti mirno zvrševati in zvršiti premogla, je ta le Avstrija, ki ima pod svojim krilom vse evropejske narode, in ki jih drugače ne more združiti, kakor da jim dodeli in jim potrdi svobodo, samostalnost in blagostanje. To je vez, kijih druži v truplo edino! če bode Avstrija tako osnovana, se bode kot potrebna moč v Evropi čislala, in samo v tem smislu se more govoriti o „centralizaciji" Avstrije.
Ako se bodeti iz središča države svoboda in blagostanje enako oživljajočim žarkom razlivali različnim njenim narodom, more se ta združba narodov še čedalje množiti; nasproti pa se bode na mejah življenje izgubljalo in narod za narodom odpadal.
Država, obstoječa iz enega samega naroda ima lažjo nalogo, mimo druge, ki druži več narodov. Bolj ko je bitje države mnogovrstno, toliko mnogovrstniša je naloga in nje ravnava.
Radi pripoznavamo, da se mora ohraniti Avstrija, ako želimo srečo njenih narodov in oso bito naroda slovenskega; določno in srdno zavračamo vsako očitanje o „separaciji"; določno in srdno zametujemo vsako podtiko, da iščemo sreče v novi podonavski državi. Verujemo namreč, da so podeljene postave podlaga, ki pot pripravlja za dosego samostalnosti
tudi našemu narodu, in ni nas volja, da pridemo pod gospodstvo drugega naroda, ko nam je komaj sladka nada prisijala, da smo po postavi rešeni sile tisuč-letnega ponemčevanja.
Za celoto Avstrije ni nevarnosti, ako se daje pravica mnogovrstnim narodom; nevarnost ji le žuga, ako se stiskajo.
Pa priznanje narodnosti tudi nobenemu državljanu svobode ne kali, zakaj narodnost ni drugega kot svoboda narodna.
Osvobodila se je najprvo oseba; osvobodil se je potem podložnik, in sedaj narod. V prosti državi ni naroda zatiranega; in kdor brani pravice svojega na-rada, terja državljansko svobodo od konca do kraja.
Če Nemci nam, ki dosedaj nismo imeli enakih pravic, zavidajo ravnopravnost, ali reko, da glede ravnopravnosti smo jim v napotje, so oni reč slabo razumeli, in se le motijo. V tem, ko smo mi bili brez pravic, so nas pustili oni zad, glede samostalnega razvitka, in to jim je pripomoglo , da jim ni treba boriti se za narodnost, temuč da se potegujejo samo za svobodo državljansko. Ako se ta opira na sarno-stalnost naroda, smo na pravem potu, in nemške brate naj ne skrbi, da jim bomo, poganjaje se za narodnost svojo, uničili njihovo svobodo. Ne vem, zakaj da Nemci v Avstriji mislijo, da drugi po številu močnejši še niso godni za svobodo, ker ravno gibanje narodnosti je napeljalo svobodno in času primerno osnovo vse države.
Kakor drugi narodi avstrijanski, naši bratje, tako hrepenimo tudi mi po svobodni ustavi, katera bi koristila državi in nam ohranila našo narodnost. — Kako nek more prizadetje po narodni svobodi zapustiti okrožje svobode?!
Kar se pa tiče nevarnosti, ki kakor nekateri mislijo, iz obveljave narodnosti slovenske preti omiki, to je prazno, kakor uno. Res je, in nihče ne taji, da smo največ svoje odreje in omike sprejeli v nemškem jeziku; pa napčno bi bilo, ako bi kdo trdil, da smo Nemcem zato še več kakor samo hvalo dolžni, in da jim gre tudi za naprej politično gospodstvo; saj smo se podvizali iz zapuščine Grkov in Rimljanov še krepkejšo omiko si pridobiti; a nje pokriva zemlja; ž njimi se ne moremo več politično družiti.
Pa še drug vzrok nas zagovarja; če je tudi nemščina omiko in oliko razširjala, se ta udomačila ni; ostala je ,.monopol" male peščice. Ako bi bili pa uživali omiko v lastnem jeziku, bili bi gotovo dospeli na višjo stopinjo, in gotovo bi bila omika bolj splošna, ker bi bila vpeljana po naravni poti. Spoštovali in čislali bodemo tudi v prihodnje nemški jezik, kakor bodemo spoštovali in potrjevaliitudi drugim bratom njih pravice, kakor tudi verujemo, da je sloga in vzajemnost med vsemi avstrijanskimi narodi potrebna; le zedi njene moči vseh narodov bodo napravile državi stanovitno podlago, na katero se ima postaviti novo poslopje.
Gotovo je, da omika in blagostanje slovenskega naroda neobhodno terjati priznanje slovenskega jezika v vseh zadevah vsakdanjega življenja. Ker je to gotovo, mora prvi zbor od našega naroda izvoljenih poslancev te pravice očitno izreči; priznati mora, da slovenski narod sprejema svobodno ustavo ravno tako, kot vsak drug, da se oprosti verig, ki so ga dosikmal oklepale, kot vsak drug. Resnica mora biti, da se vsak more posluževati volilne pravice, da tisti, kdor nemškega jezika ne razume in je izvoljen v deželni zbor, more in ima pravico govoriti v svojem maternem jeziku.
Ker je vse ravnanje očitno, je treba rabiti domači jezik. Kakošna očitnost bila bi pač to, ako bi Kranjec ne mogel priti v deželni zbor kranjski!
Ali ker je krivda preteklosti, da več prečastitih gospodov poslancev domačega jezika celo nič ne razume, ali saj ne tako, da bi mogli v zboru slovenski govoriti, odjenjamo toliko , da se nobenemu krivice ne zgodi, in se zedinimo in sprijaznimo vsi v priznanji pravila ravnopravnosti.
Snideli smo se, da se posvetujemo o blagru dežele ; k temu je najprej treba porazumljenja. Zatega-voljo terjam, da se prizna, in tudi upam, da mi bo slavno društvo potrdilo, naj po pravem načelu bode jezik narodni tudi opravilni jezik v zboru; ali do odločenega časa naj se rabi nemški; vsak naj se pa prostovoljno svojega maternega jezika poslužuje, ako drugače ne more. Ne terjam, da bi se sploh v slovenskem jeziku govorilo. Jaz sem se tega jezika v preteklih dnevih navadil, znam ga morda govoriti, pa ga ne bom govoril, ako ne bom primoran, in tako tudi vsi, ki so z menoj enega srca. Gospodje! veljavnost slovenskega jezika je že po državnem pravu priznana in sicer v diplomu, ki nam bo, kakor nam je prečastiti deželni predstojnik obljubil, došel iz rok presvitlega cesarja v slovenskem jeziku, in bode spravljen v deželnem arhivu kot podlaga našega sedanjega bitja. Priznavši slovenski jezik postavimo prvo pod-slombo narodni omiki, podpiramo vlado , spoštujemo voljo našega cesarja in dopolnujemo, kar nam vest svetuje. Tako se bode našemu jeziku hipoma pot odprla krog in krog; rodoljubni možje bodo drug za drugim gradiva donašali za omiko in blagor naroda, in izpolnovalo se bode prerokovanje našega netimrlega pesnika:
„"Vremena bodo Kranjcem se zjasnile, Jim mil'ši zvezde, kakor zdaj, sijale."]
Drugi njegovi važniši govori 1861. 1. v deželnem zboru bili so še: »govor o predlogih, da se zadovolji naredbi v 26. §. testamenta rajnkega knezoškofa Antona Wolf a." (Glej stenografične zapisnike 1861. I., str. 65., 66., 67.!)
Za novo leto 1862. je dr. Lovro Toman v „Novicah" razglasil ta-le živ
oklic rojakom.
V Radovljici, 1. jan. 1862.
Prvi dan novega leta! Dali smo slovo preteče-nemu, za nas prevažnemu letu; izpolniti moramo dolžnosti iz njega nam zaostale.
Tudi meni še leži na srcu sladka naloga, vam, ljubi rojaki, izreči zahvalo za vaš goreč sočut, ki ste mi ga skazovali v preteklih dnevih s svojim zaupanjem o mojem zastopovanji deželnih in narodnih pravic. Dovolite, da v tem trenutku, ko od spremembe leta ganjeno srce dviga se in hrepeni v višavo za blagor naroda, vam izustujem svojo zahvalo, svoja voščila.
Naj milejše ure minulega leta bile so mi tiste, ki so mi prinesle od mnogih slovenskih pokrajin vaš zaup in vaše spoznanje, da blagostanje naroda le je v narodnem razvitku, v narodnih močeh, in da ni prave svobode brez narodne samostalnosti. To vaše spoznanje je podlaga svojega in vseh sočutnih rodoljubov pretežkega djanja.
Sramota obhaja še mnogo naših rojakov, ki tavajo v tmini napačne, tuje izobraženosti brez svetila
lastnega razuma, če jih kdo imenuje po imenu njih izvirnega naroda. Sramota jim bodi pred svetom! Vam pa, ki ste se očitno spoznali za verne sinove slovenske matere, slava in hvala naroda bodi sedaj in na veke! Vaša beseda je mila prošnja naroda do našega vladarja, trdna podpora braniteljem naroda, ojster odgovor zaničevalcem in zasmehovalcem, in očitna želja in volja do vseh, katerim je izročeno uresničenje enakopravnih postav in tako osoda naroda.
Neizrekljivo raduje se moje srce v občutku, da ni 'tako zapuščena naša mila mati, kakor ta ali uni misli; navdušuje me ta zavest, in narekuje mi sledeče premišljevanje:
Leta in leta, stoletja in stoletja pretekla so nam neugodna, nesrečna.
Prihodnost hčerka je sedajnosti in preteklosti. Obe moramo imeti v čislu. S črnim krilom zbežala je preteklost spred duše, — belosvitle perute razpenja sedajnost, da bi nas obsevala z žarečimi, bu-dilnimi perutnicami prihodnosti. Če si hočemo ustvariti srečno, sijajno prihodnost, moramo odstraniti zaveze in napake, ki so v preteklih časih zadrževale narodni razvitek, moramo se nemudoma poprijeti dela. Sedajnost zahteva, da spoznavamo narodov namen in izpeljevalno djanje.
Namen našega naroda je isti, ko vsakega drugega. Tega nam ne more nihče odreči.
Namen naroda je telesno in dušno blagostanje. Blagostanje izvira iz omike, ta iz podučevanja, katerega edino sredstvo je narodni jezik.
Narodna zavest in narodni jezik nam morata biti tedaj v prvi skrbi. Kdor ne ve, kaj je, ne spozna svojega poklica; kdor se ne čuti, je brez moči in poguma.

Budimo tedaj svoje brate, in kažimo jim blagor in korist, ki jim bode obilno nastajala iz narodnega razvitka. Neprenehoma terjajmo spoštovanje in vpeljevanje svojega jezika v uradih in šolah, ter ga splošno rabimo v občnem življenji. Nevednim razodevajmo bogastvo, krasoto, krepost in milino našega jezika; lene napeljujmo na njegov nauk in na prebiranje naših knjig in časopisov. Veliko že leži v njih dušnega zrna, katero zajeto bode klilo in rastlo v razburjenih srcih.
Spoštujmo svoj jezik, v katerem nas je prvikrat sladko in milo nagovorila materna ljubezen, v katerem sta pred leti naš narod učila naša aposteljna sveto odrešilno vero, v katerem smo prve svoje molitve pošiljali k Večnemu, kateri je zveza med otroci ene matere, in katerega obstoj in veljavnost nam zago-tovlja državna in zvesta cesarjeva beseda!
Kdor zaničuje svoj jezik, neprijatelj je svoje vere, nehvaležnež svoje matere, pozabljenec domovine — zibeljke svoje, odpadnik svojega naroda in sovražnik države.
Kdor zaničuje narodni jezik, sebičnež je , ker preživa namen naroda, in svoj lastni dobiček stavi više od njega.
Kdor pravi, da naš jezik ne velja in ne more veljati v občnem življenji, ne razume edinega sredstva in poti, s katero in po kateri edino more se izobraževati narod.
Kdor oznanuje, da njegovi zagovorniki vas hočejo zapeljati v siromaštvo in pogubo, ter vas odvra-čevati od postave, ne verjemite mu! Njegove misli so hudobne, ako bi se skrivale še v tako hlineno obetanje; njegovo srce je zlobno in vam sovražno, ako bi se vam tudi obetalo v žrtvo; njegova beseda
je laž, ako bi bila še tako sladka in priljudna. Le ti so vaši prijatelji, ki se drže imenovanih izvirov in vodil, po katerih ima veljati in živeti naš narodni jezik.
Vsi drugi avstrijski narodi uživajo že dobroto veljave svojega jezika; nam, državi in cesarju pre-zvestim, velja ista p os ta va, zagotovljujejo nas prvi služabniki njegovi, da se tudi nam nikakor ne za-branuje naš jezik, da vseh narodov enakopravnost neče več biti le glas, beseda, ampak resnica in djanje: ali nam po takem smejo in morejo kratiti nekateri nasprotniki tujci ali domačinci to sveto našo pravico ?!
Nikakor ne! Zato pa se trdno držimo te prve in poglavitne pravice. Glejte na druge narode od prvega do zadnjega; nobeden ne trdi drugače; saj, kateri narod izbgubi svoj jezik, izgubi svoj značaj, svojo samostalnost, svoje bistvo, postane suženj drugemu, se vtopl — in izgine. Mi pa nočemo izginiti; mi moremo še le začeti prav živeti, ker božja volja je tako! Če nas je do sedaj krila sovražna tema, razjasnila jo je sedaj ustanovilna postava, v katere moči moremo se dramiti, zavedati in vzdigovati se enako drugim narodom.
Bolj ko se bode razvijala naša narodna moč, bolj vreden ud bode naš narod velike državne družine.
Škoda ali prid našega naroda je tudi škoda ali pricl države.
Očitno rečem in brez straha — ker na vesti mi je, da držim se postave, da, kdor je sovražnik naše omike, našega namena, je tudi sovražnik države ho-toma ali nehotoma, vedoma ali nevedoma.
To so, dragi rojaki, naša pravila. Ona ločijo zveste od nezvestih, prijatelje od neprijateljev. Vem in skušam, da nesramni sovražniki naroda čez nas
raztrosivajo grde laži, da nam namišljujejo namene, ki jih nikdar nismo izrekli, ali le mislili, da nam podtikujejo djanja, ki jih nismo nikdar doprinesli.
Pa, streljajo naj še tako strupepe puščice na nas, nas ne bole, temuč odletavajo od poštenih prs. Ko nimajo resničnega vzroka nas tožiti in grditi pred svetom, skrivajo se v laž, in zatajujejo v zavesti svoje sramote sebe in svoja imena.
Rojaki! prepričan sem , da morete ločiti dobro zrnje od ljulike , da tudi spoznavate svoje prijatelje od svojih sovražnikov. V tej zavesti je naša bran, naše plačilo.
Zato le dajajmo si pogum in osrčenje! Prestali smo v pretečenem letu marsikatere brige; prenašali jih bodemo tudi v prihodnje. Zaostalo vam je mnogo dela, — lotimo se ga!
Držimo se svojih pravic, ne zatajujmo jih nikdar, ljubimo svoj narod, svojo domovino; spoštujmo tudi vse druge narode; držimo se vsigdar postave našega presvitlega cesarja in Njega, ki je vladar vseh vladarjev, - in upajmo, da hočemo napredovati v dušnem in telesnem blagostanju naroda, kar so gotovo moja in naša iskrena voščila.
Bog blagoslovi početek, napredek in konec leta! Z Bogom!
Vaš
zvesti rojak dr. Lovro Toman.
Zarad vpeljave slovenskega jezika v šole in v uradnije razglasil je dr. Lovro Toman v družbi z poslancem g. Černetom ravno to leto v „Novicah" še ta-le določni oklic:
Mili rojaki!
Le z narodnimi močmi more se doseči narodov namen, zato je potreba, da se narodove moči bude in čvrste. Poglavitno sredstvo za probud narodovih moči je narodni jezik.
Rodoljubom mora biti tedaj prva skrb, da se postavi narodni jezik — vez vsega naroda, hram narodovega duha in znamenje narodove osobnosti — v svojo vrednost in veljavo v občnem življenji. Kar se je slobodno ustanovila naša država, v kateri imajo vsi narodi enake pravice, potegovali so se slovenski rodoljubi za veljavnost in vpeljavo našega milega jezika v šole in v uradnije.
Pravična ta terjatev je zbudila mnogo nepre-udarnega, nepoštenega in krivičnega nasprotovanja. Nekaj vzroka o tem je v preteklosti, v nesvobodi poprejšnji, v tisočletni navadi tujčevanja, v pomanjkljivem izučenji v maternem jeziku in v mnogih drugih razmerah in zadevah; nikakor pa ne izvira to iz nezmožnosti našega prekrasnega in dostojno izobraženega jezika.
Zadelo je tedaj prizadetje rodoljubov na upore in zavere. Zgodovina rodoljubnega truda in borjenja poslednjega časa, je znana. Znano je, kako malo se je ali celo nič doseglo zastran šolstva.
Da pri sedanji uredbi naših šol narodnega iz-obraženja, razvitka in blagostanja doseči ne moremo, je gotovo in dokazano. Naj imenitniša naloga ostaja tedaj rodoljubom v prihodnje v tem obziru.
Znano je nadalje vprašanje, katero se je postavilo ministerstvu pravosodja zastran vpeljave slovenskega jezika v sodnijah v slovenskih pokrajinah. Mi-
nisterstvo je odgovorilo, da je že dalo ukaz na višje sodnije v Gradcu in Trstu, v katerem je zapovedano:
1.	Da morajo sodnije, kedar s Slovenci obravnavajo , zatožence in priče v kazenskih rečeh, kar koli je mogoče, v slovenskem jeziku zasliševati in njih odgovore vsaj zastran poglavitnih delov v slovenskem jeziku pisati v zapisnike.
2.	Zapisniki zastran priseg, ki jih Slovenci prisegajo, morajo se, kar Koli je mogoče, po slovenski pisati in vsaj besede prisege same morajo biti zapisane v slovenskem jeziku.
3.	Gledati se mora na to , da pri kazenskih in pri končnih obravnavah z obdolženim, ki je Slovenec, sodniki, uradniki državnega pravništva in zagovorniki so slovenskega jezika popolnoma zmožni, da se čisto slovensko obravnava in da se razglasujejo razsodbe in če je mogoče tudi nje vzroki v slovenskem jeziku.
4.	Morajo sodnije v slovenskih pokrajinah vloge v slovenskem jeziku pisane sprejemati in kar je mogoče Slovencem podajati odloke ali rešitve tudi v slovenskem jeziku.
5.	Ustanovljuje se, da se imajo po potrebi preskrbeti razna povabila, varuhški dekreti, obljubni in smrtni zapisniki, ter manjše zmiraj enake odloke v slovenskem natisu, in da se take morajo Slovencem razpošiljevati.
Na dalje je bilo ministerstvo naznanilo, da je zapovedalo ob enem, da se mora pri oddajanju uradniških služeb posebno gledati na to, da prosilci znajo slovenski jezik, in da naj se ministerstvu le taki pri-poročujejo za tiste službe, katere ona oddaja.
V poglavitnem je pa ministerstvo v svojem odgovoru očitno spoznalo in izreklo, da Slovencem ne odrekuje enake pravice zastran vpeljave slovenskega
jezika v sodnijah, kakor so bile razglašene za mo-ravsko deželo, ali da sedaj še ni mogoče slovenskega jezika enako češkemu na Moravskem popolnoma vpeljati.
Ljubezen do slovenskega naroda in dolžnosti naj-nega poklica nama veleva, da zastran tega odgovora sledeče spregovoriva:
Res je in očitno, da v tem odgovoru nam do sedaj djansko še ni podeljena enaka vpeljava narodnega jezika, kakor drugim narodom v njih domovini, ali spoznalo je ministerstvo vkljub nemilim in neprijaznim sporočilom nekaterih nižjih in višjih sodnij, da je potreba, da se od začetka vpelje vsaj nekaj slovenski jezik v naše sodnije; da pa to nima za zmiraj, ampak za sedaj veljati, in da nam kakor drugim narodom gre enaka pravica zarad uradnega jezika.
Iz tega izvira, da sedaj je naša naloga in skrb, da se dostojno in brez kratenja od katere si bodi strani neprestrašeno poslužujemo dodeljenih pravic, da od naših sodnij zahtevamo pošteno izpolnitev omenjenega ministerskega ukaza, da jim pokažemo s svojimi v vseh pravdnih in nepravdnih, sploh v vseh zadevah čisto in razumljivo sestavljenimi vlogami, da je mogoče v slovenskem jeziku opravljati vso pravniško službo, in da po slovenskem jeziku inanji nevarnost žuga pravniškim razmeram kakor po tujem jeziku, z eno besedo, da se jeziku ne more nakladati nezmožnost ali nesposobnost za pravniško rabo.
Na dalje pokažimo, da naše prošnje niso prazna izmišljena, ampak živa potreba pravičnosti. Terjajmo tedaj od sodnij, da nam pošiljajo odloke, povabila itd. v slovenskem jeziku.
Če se bodemo mi svojega maternega jezika posluževali v tej meri, kakor je sedaj djansko dovoljeno,
smemo upati, da bodejo naše sodnije tudi previdile, da se v ustavni, svobodni državi slovenskemu narodu zastran uradnega jezika ne sme in ne more pravice krati, da naš slovenski jezik je sposoben; in v tem spoznanji bode se želja potrdila in če Bog da tudi brez izjemka uresničila naša želja, da se v vsem in popolnoma vpelje slovenski jezik v u r a d n i j e.
Upati se tudi sme, da bodo naši pravoljubni advokati in notarji v blagor in korist naroda poprijeli se v vseh pismih, vlogah, prošnjah in sploh v vseh zadevah slovenskega jezika. Gotova jim je zahvala naroda, ki bode spoznal, kolika dobrota in varnost v pravniških razmerah se mu skazuje s tem, da more razumeti pravniška pisma , v katerih shranuje premoženje, čast, svobodo in celo življenje.
Sploh pa naj vsi rodoljubi našemu ljudstvu razodevajo zapopadek, obširnost in važnost minister-skega ukaza do naših sodnij, in da naj mu bude zaupanje, da se bode vkljub vsemu nasprotovanju uresničila obljuba našega milostivega cesarja, po kateri vsem narodom, tedaj tudi našemu v vseh zadevah grejo enake pravice.
Toliko smo dosegli do sedaj, da v naši deželi, v naših sodnijah naš jezik ni več tujec, in da se ne sme iz njih pahati, kakor da bi ne imel nobene pravice.
Če se ne more na enkrat vse zgoditi, moramo pomisliti, da vsak začetek je težek, da v naravnih postavah ne more se skokoma deseči gotov in stanoviten vspeh.
Kedar se nam samim pripušča in naklada, da razvijamo svoje moči, moramo tudi, neboječi se truda, začenjati važno delo, in veselili se bodemo poslednjič svojega lastnega vspeha, ki nam bode potem naj go-

■H^gg
tovejši; vsakdo se naj bolj zvesto more zanašati na svoje lastne moči.
Obljubimo si pa, da bodemo stopinjo za stopinjo napredovali, da pridemo na stan, na katerem so drugi narodi.
Vsak naj tedaj v svojem poklicu dela in zastavlja vse moči, da se v sodnijab vseh slovenskih krajev vpelje slovenski jezik, in kmalu se bode prikazoval obilni prid, kakoršnega more vsak rodoljub iz srca želeti svojemu narodu.
Da se izpolnijo te naše gorke in pravične želje, pomagaj nam Bog!
Na Dunaji na svetega Jožefa dan 1862. 1.
Ko se je po Slovenskem bolj in bolj širilo domače narodno življenje, je dr. Lovro Toman kot nevtrudeni narodni buditelj tako-le (v „Novicah") 1862. 1.) živo priporočal:
ljudske knjižnice in bukvarnice.
Na nebu sijejo veče in manjše zvezdice. Lučica pri lučici veže čarobno razvitljena nebesa.
Bila je tma v naši predragi domovini. Uvele so se krasne zvezde na domačem nebu: čitalnice v glavnih slovenskih mestih. Tu pa tam še pokriva kak oblak vstajajoče druge sestrice, ki ga bodo predrle in zasijale v slogi s svojimi sestricami.
Te poglavitne čitalnice — zvezde veče — zdijo • se mi kakor močne družice v mreži razsvitljenja narodovega, katero mora žareče zamigljati od mnogih drugih manjih zvezdic — ljudskih knjižnic.
Davno smo že hoteli izustiti ta nasvet ali to željo, in srčno me veseli, da napravo neogibno potrebnih ljudskih ali občinskih, ali farnih, ali selskih
?

knjižnic so že drugi rodoljubi v vseh naših poglavitnih slovenskih časnikih nasvetovali.
Mi smo zaostali, se ve da ne po lastni nemarnosti, temuč po hudi osodi.
Treba je, da na vseh straneh zbiramo svoje moči, če se hočemo rešiti iz tmine, in če se hočemo lastno in narodno izobraževati.
Premišljevati moramo, katera sredstva nam morejo pomagati, in Kako da se morajo pridobiti in zbirati za naš tako dolgo zapuščeni narod.
Naš narod mora se zavedati, spoznavati po svojem rodu, po svojih močeh, po svojem poklicu, po svoji zgodovini. Naš narod mora izvedeti, kaj človeštvo na svetu premišljuje, kako napreduje v poljedelstvu, obrtnijstvu, v vedah in v umah, kaj seje dosedaj z duhom in z drugimi močmi dovršilo. Dosedaj je našemu narodu skoraj vse zakrito.
Ali ni to strašna osoda obsojenca, kateri mora biti ločen od naj drajših božjih darov in blaga človeškega?
Našemu narodu mora se dati pravi poduk, mora se mu prižgati pravo razjasnjenje brez škodljivih veš, ki pri drugih narodih švigajo kakor prave razsvitljivke, pa so le zapeljivke. Naš narod je radoveden, neizrečeno prebrisane glave, in hrepeni po znanstvu in novicah v tej ali uni zadevi.
Česa mu je tedaj treba? Prave, zdrave in trezne dušne hrane.
Naše slovstvo ni še bogato, ali, če Bog da in še rodoljubno poprimemo se pisanja v mnogovrstnih zadevah, hoče se množiti. Naše slovstvo je do sedaj tudi še nespačeno. Poštenost in čistost našega slovstva moramo skrbno varovati, da se nam naše pobožno in dobro ljudstvo ne pokvari.
Že sedaj moremo našemu ljudstvu podati mnogo bukev zanimivega in podučnega zapopadka, in vsak dan bode to lože, bolj ko se bode naraščevalo število čitateljev.
Posebno željo zastran novih knjig imamo do naših zgodovinskih pisateljev, da naj pojasnujejo zgodovino Slovencev in Slovanov, da naj pokažejo, kako da smo zaostali v razcvetenji, in da sedaj v dobrem, toplem pomladanskem solncu moramo poganjati svoje brstke, moramo se razcvetati, da bodemo mogli z drugimi roditi sad omike v slavo in korist majke Slave in v izpolnovanje nam od Večnega naložene naloge.
Dalje naj se spisujejo povestice, zanimive iz slovenske in sploh slovanske zgodovine v probudo našega ljudstva.
Dalje naj se piše še o tem in drugem raznem predmetu, saj že toliko nerodovitne zemlje leži na polji našega slovstva.
Vse naj se piše razumljivo in v narodnem duhu. Jedro naj več velja nego lupina.
Kar pa že s tem, kar imamo, moremo za potrebo založiti male knjjžnice, začenjajmo nemudoma, in jih ustanovljajmo.
Ves naš narod naj se razdeli v taka društva, in naj se udeležuje pri takih. Kar je posamesnemu nemogoče zaradi prevelikih stroškov, bode složenim in združenim lože, in budila se bode tudi vzajemnost in bratstvo med rojaki, ki moramo drug drugega kolikor mogoče podpirati. Bratovska ljubezen naj popravlja, kar je škodovala tuja sila.
Take knjižnice naj si preskrbe naše rodoljubne časopise, ki se vestno in neprenehoma trudijo za naše blagostanje in domače knjige ter počasi tudi od drugih naših slovanskih bratov, posebno na jugu.
f
Knjižice naj gredo od rok do rok. Če kdo kaj ne razume, naj praša bolj izvedenega. Bolj izvedeni in prebrisani podstopijo naj se ljudomilega dela, da svoje soobčane uče brati in pisati.
Pokažimo, da moramo napenjati svoje dušne sile in da prava ljubezen vlada med nami. V tem bode rastla edinost in sloga ; — v slogi le morejo dozorevati veča djanja.
Zato, dragi, mili rodoljubje, blage duše, zastavite svoje delo za važne, prevažne pripomočke narodnega izobražeuja! Zbirajte po občinah (županijah ali srenjah), po farah, ali posameznih selih ljudi skupaj, da si z zjedinjeno močjo napravljajo knjižnice, v katerih naj se nasrkajo dobrega medu iz dobrih, narodnih knjig. Kakor se na nebu vnema nebrojno zvezdic ko svitla mreža vse nebo vspenjajoča , tako naj se v našem narodu zbuja knjižnica pri knjižnici, ki bodo prave luči narodnega razjasnjenja.
Dragi bratje, poprimimo se tega nasveta, zadnji čas je! češki narod nam je priča, kako obilen sad donašajo take knjižnice. Čehi imajo že 20—30 let take čitalnice, katerih štejejo sedaj že na stotine.
Kakor pa zvezdogled vsako novo zasledeno zvezdo radostno naznanja vsemu svetu, tako naj se tudi naznanja porod te ali une nove ustanovljene knjižnice. Radostni jo bodemo pozdravljali in se zahvaljevali njih ustanoviteljem.
Zato naj ne bode prošnja naša, da naj se nemudoma ustanovljajo ljudske knjižnice, glas vpijočega v puščavi! V Radovljici 30. aprila 1862.
Dr. Lovro Toman.
17. maja 1862. 1. je dr. Lovro Toman v državnem zboru s svojim živim in jedernatim govorom
1 Ž
pri posvetovanji o deželnih sodnijah dosegel in priboril prevažno narodno pravico. Nasvetoval in predlagal je: „Slavna zbornica naj izreče, da bode vlada za sodnijske službe pri viših deželnih, pri deželnih, okrajnih in drugih sodnijah po vseh kraljestvih in deželah, namestovanih v državnem zboru, z ozirom na pravico udeleževanih narodov, volila in potrjevala le take može, ki so sicer za to službo sposobni, pa tudi popolnoma razumejo narodov jezik." Obveljal je ta predlog.
Konec meseca junija 1862. I. je dr. Lovro Toman v daljnem, živo prepričavnem govoru dokazoval in terjal, naj se slovenskemu narodu enake pravice kakor vsakemu drugemu narodu pripoznavajo, ter pri finančnem predlogu o učiliščih zastran tega stavi sledeči nasvet: „Slavna zbornica naj sklene, da se je nadjati, da bode vlada v uresničenje enakopravnosti vseh v ožjem državnem zboru namestovanih kraljestev in dežel prebivajočih narodov glede nauka in sicer do tistega časa, da se temu pravilu popolnoma primerna učna osnova ustanovi, v izpeljavo cesarskih sklepov od 9. decembra 1854.1. in od 20. julija 1859.1. postavljala v službe take učitelje in ravnatelje, kateri imajo vrh drugih sposobnosti popolno znankt dotič-nega narodnega jezika, — da bode skrbela za pripravne šolske knjige in sploh storila vse, kar je o tem treba."
Sam minister Schmerling je pri pretresovanji .slišanih predlogov zastran Tomanovega rekel, da ga nikakor ni volja, v obče zoperstavljati se Toma nove mu predlogu, da vladi je sicer prva skrb za vednost, da pa tudi zastran učnega jezika pravičnih želj ne bode prezirala; vendar pa, ko so ti predlogi prišli v glasovanje, so naj več vsi padli, in živa prepri-
r*

čavna Tomanova beseda, akoravno do sedaj še le „glas vpijočega v puščavi", gromela in odmevala bode nasprotnikom narodnim na veke kakor sodna glasna tromba.
Živ dokaz, kako globoko iz srca domoljubov govoril je dr. Lovro Toman, bile so neštevilne za-upnice, ki so mu dohajale od vseh slovenskih pokrajin ; posebno pa je ta-le javna zaupnica (v „No-vicah" 1862. 1.) vse druge združevala v naj višji vrhunec:
Ponavljan glas tistih tisuč domoljubov, ki smo mu izročili zaupnice svoje.
Stoletja so nam pretekla, kar so zapuščeni, zaničevani in od dne do dne o narodnih zadevah huje demoralizirani v tmini neznanstva tavali; a letošnje leto zapišemo z zlatimi črkami v svojo zgodovino: predramili smo se iz globokega spanja po veličastni besedi našega vitežkega cesarja Franca Jožefa I.
Hrabri Leonida! ki si se kot čvrst sin slovenske Šparte samotež bojeval 23. junija za pravico domačo, prejnii zahvalo slovenske zemlje, ki Te nosi v svojem srcu; olajša naj Ti grenkost — zavžito po nevedstvu in hinavstvu — naše zaupanje in ljubezen do Tebe; stoj še naprej kot skala v viharnem morji, kot hrast v nevihti: venec gotove zmage, ki Ti ga vijejo vdana slovenska srca, Ti ne bode izostal! Naj Ti bode, kakor tudi Tvojemu in našemu prijatelju, iskrenemu zagovorniku naših pravic, Antonu Černetu, na pomoč in zlajšanje misli in želje naše, katere dobro poznaš in v imenu nas zanemarjenih krepko in pravično zastopaš! Kar zastopaš, volja je cesarjeva,
Dr. Lovretu Tomanu.
m*


pravo je slovenskega naroda. Naš narod je ravno-pravni brat drugim narodom avstrijskim. Drugega ne zahtevamo, drugega ne terjaš ne Ti, ne terja so-borivec tvoj Černe. Zato naj strele udarjajo, potresi žugajo, topovi grome, sovražne trombe se glasijo: nič drugega Ti ne ostane kakor bandero Hoferjevo visoko držati v brambo domovine! Lovro! drži ga za vero, cesarstvo in narodnost našo!" —
V	seji 19. februarja 1863. 1. stavi dr.. L o v r o T o m a n v deželnem zboru ta-le predlog:
Po denarni postavi za upravno leto 1863. izročeno povišanje neposrednih davkov in posebno zemljiščnega davka je za vojvodino kranjsko in brez škode za deželo celo nedosegljivo breme. Zato deželni zbor kranjski spoznava za svojo neogibijivo dolžnost, v dostojno zloženi prošnji do Njih Veličanstva, našega cesarja, zavoljo povišanja davka svojo skrb izreči in ga prositi:
a)	da izpeljava omenjene denarne postave za 1.1863. v vojvodini kranjski naj se, kolikor je le mogoče, prizanesljivo in milostivo izvršuje;
b)	da naj c. k. ministerstvo ustavni obravnavi prihodnjega zbora izroča denarni predlog zarad zemljiščnega davka na podlagi, katera bi bila vsem kraljestvom in deželam v Avstriji enako pravična, in s katero se konec stori neprimernemu davku, ki iz časa stanovitnega katastra tlači vojvodino kranjsko. To prošnjo naj deputacija treh udov deželnega zbora poda Njih Veličanstvu,
'našemu cesarju.
V	zboru 24. februarja potem je ta predlog prišel v razpravo. Dr. Lovro Toman je tu odkritosrčno odkrival vse rane, ki tarejo kranjsko deželo, in je s tem predlogom pokazal, da je laž, ki jo sovražniki

narodnih pravic hudobno trobijo po svetu, da možje, ki se poganjajo za narodne pravice, nimajo drugega na dnevnem redu kakor le samo Jezik" in zopet ,jezik". Konec tega krepkega govora rekel je: „Mi v naši deželi pa imamo tudi važne zasluge! Vselej smo storili vse rado voljno, da se je ohranila avstrijska država. Bojevali smo se s Turki; bojevali smo se s Francozi; bojevali smo se z Lahi, in lahko se reče, da nikdar na nobenem bojišči ni padel nikakoršen madež na vojake, katere je vlada jemala iz naše dežele."
V deželnem zboru 23. marca 1863.1. je dr. Lovro T o m a n govoril o davku, ki se plačuje za rudosledje, in je nasvetoval: a) naj deželni zbor izreče, da je po sedanjih skušnjah postava od 28. aprila 1862. 1. kranjskim rudokopom škodljiva; b) naj deželni zbor slavni vladi izroči prošnjo, da prihodnjemu državnemu zboru stavi predlog, po katerem naj se odpravi ali saj zniža davek za rudosledje.
Dalje je dr. Lovro Toman to leto v deželnem zboru govoril še o krajnih zastopništvih, o slovenskih stenografičnih zapisnikih, o volitveni pravici duhovnih pomočnikov, o porotah itd.
Naj krasnejše pa se to leto dr. Lovro Toma n o v o ime lesketa v zgodovini slovenskega slovstva.
Dr. Lovro Toman je prvi ustanovnik „Matiee slov." v Ljubljani.*)
Dolgo že so se slovenski rodoljubje glasili po časopisih, in tudi ustno so se pogovarjali med seboj, kako zelo nam je treba „Matice", kakoršne imajo drugi Slovani, ker še živo pogrešamo toliko potrebnih knjig, kajti nimamo niti bogatih pisateljev, kateri bi
*) Glej ,,Koledar slovenski za 1. 1865", izdala ,.Matica slovenska", str. 77.
A
-Km
lahko ob svojih stroških med svet pošiljali rokopise, niti knjigarjev, kateri bi radi v zalogo jemali taka dela. Vse to prizadevanje pak je ostalo besedovanje, ter ni imelo vspeha, dokler dr. L oviro T o man, v državni in deželni zbornici svojega naroda srčni bra-nitelj, 7. januarja 1863. 1. v „Novicah" v svojem sestavku „1863!" ne izreče „Matici" zgodovinskih besed: „Mislimo in nabirajmo moči, da ustanovimo „Matico slovensko", iz katere, kakor bučele iz ulnjaka, naj prilete podučilne knjige za narod naš mili!"
Ta glas je globoko v srce segal posebno Štajerskim rodoljubom, ki so prvi začeli nabirati podpise za močno pomoč prihodnji „Matici". Dr. Lovru To-manu gre torej neumrljiva slava, da so njegove besede vzbudile naše rojake, a Štajercem gre slava, da so prvi jeli delati za to lepo narodno napravo; kajti že 8. marca 1863. L, ko se je ljubljanska čitalnica v slovesni „besedi" hvaležno spominjala sv. Cirila in Me t o da, katera sta pred 1000 leti našim očetom prižgala sv. vere luč in položila prvi kamen slovanskemu slovstvu, stopi dr. Lovro Toman v čitalnici na oder, in pove, da mu je pisalo blizu 40 mariborskih Slovencev, kateri se oglašajo „Matici" za ustanovnike, obetaje vsak po 50 gld. darila. Naposled govornik reče, naj bode ta na čast slovanskima apostoloma osnovane tisoč-letnice slavni dan tudi „Matice slovenske" prvi dan! Vse mu je navdušeno vzkliknilo: Živio! in 8. marca 1863. 1. je bila torej ustanovljena „Matica slovenska", najlepši slovanski spominek 863. letu! — H sklepu drugega svojega enakega, živega oklica je dr. Lovro Toma'n rekel: „Vidragi rodoljubi in mile rodoljubinje, ne odlašajte tedaj darovati svojih doneskov blagemu početju; budite svoje
brate in sestrice, da spoznavajo korist „Matice slovenske", in da se udeležujejo nje naprave. Pokažimo, da se zavedamo, da hočemo in znamo sami sebi pomagati, da nam je mar za narodovo omiko, in da smo voljni zanjo darovati, kolikor je vsakemu mogoče. Bog pa naj blagoslovi naše početje, da se širi prava krščanska omika in poviša slava našega premilega naroda!" — Kakor s preživim čutjem in s prisrčnim vošČilom je dr. Lovro Toman govoril te besede, tako živo in globoko segale so tudi iz srca, in ta preblaga želja ljubljenca slovenskega naroda se sedaj bolj in bolj veselo iz-polnuje.
Dr. Lovro Toman je bil prvi sprožitelj in usta-novnik „Matice slovenske," potem tudi nje odbornik, predsednik in na zadnje že naj zdatnejši podpornik z bogatim darilom.
3. aprila 1865. 1. je dr. Lovro Toman v zbornici poslancev na Dunaji branil Slovence in sploh Jugoslovane, ter je svoj gromoviti govor sklepal - s temi-le predonečimi besedami: „Zvedel sem, da je g. državni minister v denarstvenem odseku svojo misel podpiral tudi z besedami: „„Vrh tega brezpomislika rečem, da Jugoslovani merijo tje, kamor merijo „Ita-lijanisimi."" Gospoda moja! ako so se te besede res govorile v denarstvenem odseku, kamor je vsemu zboru pripuščeno hoditi; ako so te besede resnica, o kateri pa še dvomim, potlej, gospoda moja, želim, da g. državni minister opraviči to govorjenje. Ako pa niso resnica, jako nas bode veselilo, saj ne bodemo mislili v vednem strahu, da je na sumu naša zvestoba in lojalnost, in da toliko naprav in napredkov v na-
rodskem poduku pogrešamo morda ravno zato , ker smo na sumu in obrekovani. Jaz ne verjamem, da bi bil g. državni minister govoril te besede. Na koga bi neki merile? Ali mar na Slovence, ki so se združeni z drugimi Jugoslovani v prejšnjih stoletjih v tolikih turških vojskah borili za Avstrijo, ki so se 1848. in 1850. 1. zoperstavljali vabilnim glasovam laškim in ogerskim, in da vstaji niso rok podali? So li Slovenci, ki toliko hrabrih sinov dajejo izvrstnim avstrijskim polkom: „Hohenlohe", „Kinski" in „Prohaska" in ki so že na tolikih bojiščih branili celoto avstrijsko?
Ali so Slovenci, ki svoje davke zvesto plačujejo, čeravno so v stiskah in revah, — Slovenci, ki so že tolikrat v djanji kazali svojo udanost in zvestobo do presvetlega cesarja? So li Slovenci, katerih najboljši sinovi dan danes iz ljubezni do vlade, ne pa iz sovraštva do vlade ustanovljajo in oživljajo družbe in naprave, ki izdajajo knjige in podučujejo narod, kar je vladina dolžnost, kateri so pa prav za to, da o tem vladi pomagajo, večkrat na sumu , da so vladi sovražni!
Da one besede ne merijo na dalmatinske Slovane, povedal nam je sam g. dr. L apen na.
Ali so pa morda Hrvatje, ali morda Graničarji, ki so še vselej na vseh bojiščih branili celoto avstrijsko , dasiravno še ne uživajo ustavinih dobrot ? Ako se g. državni minister ne spominja dotičnih zgodovinskih dni, naj mi bode dovoljeno, opomniti ga dneva iz naj novejših časov, namreč predloga zvesto-pokornega ministerskega zbora 30. marca 1850. 1., po katerem je zapisano tudi ime g. državnega ministra. Ondi berem: Pogum in srčnost, žrtovalna udanost, s katero so Hrvatje in Slavonci edinost cesarstva vzdrževali v boji zoper protimonarhijske želje, v zlate
bukve z nevenljivimi črkami zapisani so v zgodovini avstrijskega cesarstva."
Gospoda moja! Tako bilo je 1850. 1., in danes bili bi morda Hrvatje in Graničarji veliki izdajalci? kajti, ako Jugoslovani merijo tje, kamor „ita-lijanisimi", veliki izdajalci so. Nadjam se, da nam bode g. državni minister danes razjasnil to reč. Ako pa hoče nas še v eno mer na sumu imeti, naj pomisli , da se Jugoslovani tolažimo z zvesto svojo zavestjo in z zgodovino, da so prešla ministerstva: Kavničevo, Meternihovo in Bahovo , — Jugoslovani pa so vendar ostali in da bodo tudi še pretrpeli mi-nisterstvo Schmerlingovo."
Minister Schmerling je potem v svojem odgovoru na ta čvrst Tomanov govor rekel , da ne dvomi o lojalnosti Hrvatov in Slovencev.
Ravno tega leta 25. aprila je dr. Lovro Toman v državnem zboru govoril o zalogu za skrivne vladine reči, in je med drugim rekel: „Gospoda moja! ako vidim siromaštvo domovine svoje in kako ravno sedaj Notranjce tare huda lakota, za katere pa, ker ljudje še ne cepajo živi po ulicah , nima denarja državno gospodarstvo, katero misli, da podpora iz državnega zaklada se še le tadaj začenja, — ako se spominjam, kako pojema fužinarstvo na Gorenjskem: ne solda ne morem dovoliti za skrivne zaloge."
Zraven teh prevažnih govorov govoril je dr. Lovro Toman v državnem zboru tudi še zoper Miihlfeldove predlog;: naj se volijo oddelki, ki bodo osnovali in zbornici predlagali naslednje nove postave: 1. postavo o združbah; 2. postavo o varstvu osebne svobode in hišne pravice in za skrivnosti pisem; 3. o svobodi vede in uka in o pravicah verskih. Tu je naš vrli boritelj
I
1
nekako više navdušen sklenil in rekel: „Vedite, da po narodovi omiki hrepeni moje srce; srčno in nevoljno odbijam vsako pretvezo razdruživnih misel ali da pošteni obraz pokriva kovarstvo skrivnih namenov. Omika ljudstva je naše geslo; omika ljudstva pa potrebuje svobode; v svobodi kaže se narodnost; brez svobodeni narodnosti; brez narodnosti pa tudi narodom ni svobode. S svobodo je kakor s svetlobo, skoz robatnik (prizmo); svoboda v Avstriji zdramlja ki se lomiv temničnici (kameri obskuri) medleče narode k življenju, k delavnosti. Ohranimo to božjo luč svetlobe, v kateri lahko vsi živimo, da vsi skupaj ne poginemo v noči in temi. Ohranimo to božjo luč, ker bode mavrico svobode razpela čez nas vse!"
Dalje je dr. L. Toman v državnem zboru stavil vprašanje do državnega ministra zarad učnega jezika na gimnazijah v slovanskih deželah. Govoril je o adresi, ki se je imela cesarju izročiti potem, ko je bil cesar razpustil deželni zbor ogerski; — o ločitvi sodnij od političnih gosposk; — o postavi, da se odpravi tako imenovana rudna desetina; — o avstrijski politiki, kjer je navdušeno zaklical: „Mogočnost Avstrije je v narodih in deželah avstrijskih. Prestol avstrijskega cesarstva mora v Avstriji stati med avstrijskimi narodi; oni sami ga bodo varovali, ker imajo še pogum in srce zanj."
Govoril je dalje o razglaševanji postav v vseh jezikih; — o sposobnosti političnih uradnikov; — o slovenskem jeziku pri sodnijah; — o vojaški Krajini ali Granici; — o vnanjih zadevah itd.
9. januarja 1866. 1. je dr. Lovro Toman v deželnem zboru s obširnim govorom razlagal potrebo in korist železnice ljubljanske-belaške in Št. Petersko-reške, in pripoznati mora se, da dr. Lovro Toman
je največ pripomogel k ustanovljenju gorenjske železnice.
V omenjenem govoru je dr. Lovro Toman kazal, da je ljubljansko-beljaška in Št. Petersko-reška železnica važna iz treh ozirov : važna za deželo kranjsko, važna za avstrijsko cesarstvo, važna iz evropej-skega ozira. Važna je za deželo našo zato, da se na noge postavi in oživi tista obrtnija, katera sedaj hudo peša na Gorenjskem, ker nima priložnih potov, po katerih bi se blago domačih fužin in drugih obrtnij-stev lahko prevaževalo v tuje dežele, — pa ravno to overa tudi napravo novih obrtnij na Gorenjskem, katere se le tedaj morejo ustanoviti, ako obrtniku ni veliki svet zaprta ograja. Gorenjska stran, po velikih gorah sed&j ločena od velikih cest, bi se po železnici, katera čez Gorenjsko pelje, iz Beljaka v Ljubljano, zbližala s Trstom ravno tako kakor s Koroškim, s Štajerskim ravno tako kakor z Dunajem itd. Za vse naše cesarstvo pa bi bila tudi železnica ljubljansko-belaška važna ne le za kupčijstvo, temuč tudi ob času vojske, ker severne avstrijske dežele bi se po nji približale jadranskemu morju po najkrajši poti. Pa tudi druge severne evropejske dežele bi se po nji pripeljale v bližnjo dotiko z južnimi. — Glede na vse to kaže se tolika važnost te železnice, da se mora živo priporočati deželnemu zboru; a kaj naj stori deželni zbor, da to , kar je sedaj le še samo želja, pripelje do zaželenega namena? Prvo je, da deželni zbor na to dela, da presvitli cesar dovoli, da se ljub-ljansko-belaška železnica deno v vrsto avstrijskih železnic. To se je že zgodilo s Št. Petersko-reško železnico, katero ima vodstvo južne železnice proti temu dodelati, da se iz državnega zaklada pripomore s tretjino doneska. Dalje pa je še treba, da se deželni
odbor vzajemno s kupčijsko in obrtnijsko zbornico nemudoma prav krepko poprime tega, da se denar dobi za tista dela, katera se štejejo k pripravljajočim, pa tudi za to, da ima svoje roke vmes v tistem odboru, ki naj se osnuje za to, da se dovršijo pripravljajoča dela. Po vsem tem dr. Lovro Toman v odborovem imenu nasvetuje: 1. Deželni zbor vojvadine Kranjske priznava važnost in potrebo železnice ljubljansko-belaške in Št. Petersko-reške, in se poteguje za to, da se ljubljansko-belaška železnica postavi v vrsto avstrijskih železnic. 2. Deželnemu odboru naj se zaukaže, da se vzajemno s trgovsko obrtnijsko zbornico ustanovi poseben odbor za to železnico, v katerem bode zastopan tudi deželni odbor. 3. Ako se kaže, da se večidel nabere gori omenjeni potrebni denar za pripravljajoča dela, naj se, ako bi manjkalo še kakih 5000 gld., teh 5000 gld. doda iz deželnega zaklada proti temu, da se temu donesku pridržijo vse tiste pravice, katere gredo drugim doneskom, ki se nabero od druge strani.
Dalje je dr. Lovro Toman kot tajnik trgovske obrtnijske zbornice delal na to , da je ta zbornica 14. januarja 1867. 1. c. k. trgovinskemu ministerstvu poslala živo spomenico o ljubljansko-belaški železnici. Tudi v državnem zboru je dr. LoVro Toman ta krasni svoj načrt jasno razkazoval in priporočal in sicer tako dolgo, da je minister trgovstva — že mesec potem, 14. februarja ravno tega leta izrekel, da se bode ljubljansko-belaška železnica takoj delala, in da se bodo pripravljajoča dela začenjala že prišlo pomlad, in sicer na državne stroške. Minula so potem komaj tri leta, in 14, decembra 1870. 1. odpre se železnica iz Ljubljane v Trbiž, in od tega časa vije se železna cesta
skozi naj lepše gorenjske kraje, prevaževaje ljudi in blago, ter naši lepi domovini prinaša korist in slavo. Kdo bi bil takrat mislil, da tega lepega časa ne bode dočakal prvi ustanovitelj tega krasnega dela, in da mu bode že prvi hlapon gorenjske železnice žvižgal mrtvaško pesem mimo njegovega prezgodnega groba!
Pozneje je dr. Lovro Toman še pogosto govoril v državnem zboru in se po svoji nepremakljivi navadi pogumno in možato potegoval za narodne pravice; posebno je omeniti tu njegovega govora o ,,adresi" 3. junija 1867. 1., katerega je naš nepre-strašeni boritelj sklepal s temi-le prevažnimi besedami : „Svoje pravice moramo prositi mi, ki plačujemo mnogo veči krvavi davek, nego drugi; mi vedno zvesti Avstrijanci moramo zastonj prositi in moledovati, in moramo zvedeti, da nas sme v pre-stolnem mestu vladi pred očmi psovati, kolikor kdo hoče! Jaz kličem Avstriji: spoznaj , kaj imaš biti! Ti imaš biti vsem sinom, rekše vsem narodom pravična mati; ti moraš sredi Evrope osnovati srečno raznih narodov družino, ker sicer te. ne bode nihče branil, ko zopet pridejo sovražniki od zunaj; sicer se za-te nobene prsi ne postavijo proti sovražniku, kateri te hoče razrušiti. Samo če bodeš pravična, če posilno stiskanje narodov odsloviš iz srca, utegneš zvedeti, da je resničen ta pregovor: „Avstria erit in orbe ultima, si erit justa gentibus", rekše: Avstrija bode na zemlji poslednja, ako bode pravična narodom."
Govoril je v državnem zboru še pri obravnavi trgovske in čolne zaveze med Avstrijo in združenimi nemškimi colnimi deželami; — zoper povišanje zem-
ljiščinega davka; — o postavi za ljudske šole, pri kateri priliki je ojstro očital ponemčevanje naroda. Kazal je: „Nekdaj so nas skušali tako-le ponemčevati: Otrokom so žugali z mnogovrstnimi kaznimi; verige s kroglami so jim navezovali na roke, dokler so slovenski govorili in niso znali nemški; dokler otrok ni govoril nemški, obešala se mu je na hrbet tablica z napisom: „slovenski osel." To se sedaj sicer več ne godi, a nikar ne mislite, da ne poznamo naših nemčevalnih razmer, s katerimi hočete z liberalnimi načeli ponemčiti in popačiti narod; toda to se vam s svobodo tako malo posreči, kakor nekdaj s sužnostjo. Prepričan sem, da bodo besede, katere tu-govorim, v srcih vseh nenemških narodov, in svarim vas, gospoda moja, svarim sedanje ministerstvo, zlasti ministerstvo uka, katero je nastopilo pot svobodne sile, sedaj s kakovim ukazam, sedaj s kakovo postavo, katera nemški jezik usiljuje vsem narodom; svarim vas zato, da si na glavo ne nakopljete prevelike opozicije, katero gotovo zmore to načelo, ohrani pa narode vkljub vsem vašim zvijačam in postavam."
Leta 1869. je dr. Lovro Toman še govoril v deželnem zboru za narodne pravice v šolah, in je med drugimi nasveti in pojasnovanji tudi rekel: „Go-spoda moja! trikrat že smo bili boj za narodne pravice v šolah in v uradnijah, a malo srečno smo bili do sedaj. Godilo se nam je, kakor v Avstriji rado godi se Slovanom — padli smo; pravica ni dobila zmage na lastni, materni zemlji! Še enkrat tedaj je stopilo isto vprašanje na javni oder; alibodemo sreč-neji, kakor smo bili do sedaj — ne vem. Upanja, dokler vlada sedanja sistema, tudi jaz nimam celo nič; vendar narodnemu zastopniku je dolžnost, da bije boj tako dolgo, da naposled pravica pride do
zmage. — Gospoda moja, ne bodite gluhi! saj slišite že slavjansko šumenje in vršenje, — naj nam bode Anastazij Griin prerok, da brez Slo-vanstva ne bodo se rešila važna vprašanja Avstrije! Ako hočete, da mir povrne se v našo deželo, da nehajo razpori, odstopite od poti krivice, katero ste do sedaj zagovarjali, ko ste narodu našemu kratili pravico v šolah; podajte nam roko s tem, da pritrdite našemu predlogu, da sprejmete postavo, katero vam danes nasvetujemo."
19. januarja 1870. 1. je dr. Lovro Toman v državnem zboru govoril proti „atresi", ki jo je osnovala večina državnih poslancev. Tudi ta govor je bil skozi in skozi zelo živ in jedernat, ter je zbornici kazal zgodovino nesrečnih avstrijskih ustav in pred oči stavil pogubno pot, ki jo je treba zapustiti, da se Avstrija zopet ukrepi in vtrdi.
Dr. Lovro Toman je zarad toliko neustrašenega in vpešnega delovanja in prizadevanja po vsi svoji domovini, po Slovenskem in po Slovanskem sploh in še daleč drugod zaslovel kot naj slavniši zagovornik in zavetnik narodov, ter je bil v pravem pomenu besede prvak in prvi ljubljenec slovenskega naroda. Dokaz tega so mnoga, mnoga javna in zasebna slavilna pisma in zaupnice, ki so mu prihajale iz vseh krajev, kjer prebivajo domačini in ro-doljubje.
Dr. Lovro Toman je bil častni mestjan v Ljubljani, častni tržan v Kropi na Gorenjskem, častni ud čitalnice v Celji, častni občan v Žadovicah, v Je-žikovicah in v Blažovicah na Moravskem, potem v Šarkah in Radoslovih, častni meščanski pravnik v Dobruski itd. itd.
Po tem toliko razburjenem in nevtrudnem dr. Toma novem delovanji v zborih in sploh v javnem narodnem življenji, pogledimo sedaj še nekoliko njegovo domače življenje, in, žalibog, njegove toliko prezgodaj prišle zadnje dneve! —
Dr. Lovro T o m a n je bil, kakor smo že rekli, svojim rodovincem iz globočine svojega srca ves udan; on je bil naj boljši sin, naj ljubeznjivši brat in naj nežniši in preljubljivi soprog. Svojo mater je ljubil vedno v nespremenjeni otroški ljubezni, in bridko, pre-bridko mu je žalost trgala blagočutno srce, ko je po materini želji šel domov, da bi se še enkrat videla. Nemudoma je z Dunaja prihitel k smrtni potelji svoje preblage matere, da bi zadnjikrat videl nje prelju-beznjivi obraz in še slišal nje poslednje, zlate mu besede, ki so mu bile vedno v pretesni zvezi z ma-terno deželo, s premilo svojo domovino.
23. maja 1861. 1. umrje dr. Tomanova mati, 76 let stara. Lovro točil je na gomili svoje ljubez-njive matere prebridke solze.
Kmalu potem preseli se dr. Lovro To man iz Radovljice v Ljubljano in prevzame tu advokaturo ali odvetništvo, ter deset let potem, ko mu je umrla nepozabljiva mu Josipina, 25. novembra 1863. 1. v drugič poroči se z gospodičino Loujizo Al t mano v o, in zopet se v Lovretovo prazno srce povrne domača sreča in zadovoljnost, kajti tudi druga njegova soproga mu je bila prisrčno udana , zvesta in pre-ljubeznjiva tovaršica — do groba.
Kakor na svetu vsakdo skuša, da ima življenje svoje lepe in temačne dneve, da se veselje vrsti z žalostjo, tako je skušal tudi dr. Lovro Toman.
Meseca julija 1867. umrje mu sestra mati Benedikta, nuna v ljubljanskem samostanu, kamor je
prišel z Dunaja k pogrebu, in dve leti potem — 9. aprila 1869. 1. pa ma umrje njegov edini brat Janez Toman, fužinar in posestnik v Kamnigorici in svetovalec trgovske in obrtnijske zbornice v Ljubljani. Po bratovi smrti dr. Lovro Toman oskrbuje tudi njegove zapuščene otroke, in pri tej priliki kupi na domačem pokopališču v Kamnigorici, kjer so bili pokopani njegovi rodovinci, tudi prostor za-se, in izreče željo, da hoče tudi on počivati pri svojih — tu na preljubi kamnogoriški ravnici. Še zadnje leto pred svojo smrtjo naroči in preskrbi na domače pokopališče lep kamen marmelj, za kateri sam, 9 dni pred svojo smrtjo, napiše te-le besede:
..Pokopališče družine Tomanove.
Ne jokajte zapuščeni! Kdor v grobu spi, je srečen, Saj je kratko vsem življenje, Al' prebud je večen.
V Eodavnu 6. avgusta 1870.
Blaga duša bil je Lovro. Svojim ubogim rojakom v Kamnigorici je pri vsaki priliki rad pomagal in jim storil dobrega, kolikor je le mogel. Ko je bil zadnjo jesen doma, izrekel je željo, da hoče kupiti hišo in napraviti bolnišnico za uboge in bolehne svoje rojake. To dobrodelno voščilo je tudi vestno izpolnil s tem, da je odločil lep znesek denarja za to, in je še pred smrtjo svoji ljubeznjivi soprogi naročil, naj izvrši to njegovo željo.
Dr. T o mano v o zdravje je bilo ie nekaj časa omahljivo, in je slabelo toliko bolj, kolikor bolj bi
Dr. Lovro Toman."
L
ga bila domovina potrebovala, kajti bližal se je zopet narodni boj, t. j. nove volitve za deželni zbor kranjski. Zdravniki so mu svetovali, naj popusti težavno delovanje na političnem polji, in naj vživa svojemu ubitemu zdravju toliko potrebni počitek, a nevtrudni boritelj in delavec za narodne pravice si ne privošči miru, temuč še dalje ostane na svojem mestu čudo delaven, ter je pripravljen tudi življenje darovati za svetinje svojega naroda. Še zadnje dneve pred svojo smrtjo je svojim naročal: »Pozdravljajte v dragi domovini vse, vse! Povejte, da sem bil do zadnjega dihljeja zvest sin Slovenije. Delal sem na domačem polji kakor živina; sedaj sem omagal in padel, in ni ga človeka, da bi mi pomagal."
Akoravno je bil dr. Toman že zelo bolehen, gre meseca maja 1870. 1. vendar še v državni zbor na Dunaj. Kakor da bi bil se čutil, da zadnjikrat zapušča svojo predrago domovino, poslovuje se globoko ganjen pri vseh svojih rodovincih in prijateljih.
Prišedšega na Dunaj se ga kmalu prime huda pljučnica, in v naj lepšem letnem času mogel je ležati v postelji in boriti se s trdovratno boleznijo. Meseca julija mu nekoliko odleže, in zdravniki mu svetujejo, naj gre iz mesta na boljši zrak na deželo.
Pri novih volitvah odbor društva »Slovenije" v Ljubljani postavi dr. T omana za kandidata v deželni zbor za Trebno, a on predsedstvu »Slovenije" naznanja, da nikakor ne more misliti na to, da bi prevzel kako poslanstvo, kajti tudi v srečnem izidu svoje bolezni potreboval bode počitka in miru še dolgo časa. Priskrbi si tedaj stanovanje v Rodaunu, kake dve uri od Dunaja, ter se s svojo blago soprogo tje preseli. Nadejal se je, da se bode v boljšem zraku na deželi okrepčeval in z zdravjem boljšal, toda božja
previdnost je drugače odločila. — V svojem novem kraji, v Rodaunu, se dr. Toman že prve dneve namesti boljšega, pa prav slabega čuti, ter spoznavši svoj žalostni stan reče svoji dragi soprogi: „Iz te hiše me bodo nesli!" — V Ljubljano je pisal: „Jaz sem še zmirom največ v postelji. V ponedeljek 4. julija so me ležečega iz Beča v Rodaun pripeljali, in sedaj me lepše dneve na zrak nosijo; a moja moč, moje zdravje noče se prav vračati, če bode šlo redno, bodem v poldrugem mesecu ali v dveh mesecih še le mogel mirno hoditi po ravnem." To njegovo upanje pa se, žalibog, ni izpolnilo , in videlo se je, da se lioče izvrševati njegovo prvo prerokovanje, da ga bodo namreč iz te hiše nesli. — Nekaj dni po prihodu v Rodaun pridruži se njegovi prvi bolezni še bolezen v očeh, da ne more dalje gledati priljubljene mu narave in poživljati se na prostem zraku, pod milim nebom.
Ležati mora v tamni sobi, in od dneva do dneva mu je slabeje; vendar pa ga njegove krepke dušne moči ne zapuste do zadnjega njegovega trenutka. Neizrečeno rad bi bil saj toliko ozdravel, da bi bil mogel iti v svojo milo domovino, katera mu je bila vedno naj globokejše pri srcu. Prežalosten v tujem kraji večkrat steguje roke v kvišku in milo, milo zdihuje: „Oh domovina, draga domovina!" — Bridkost mu polni blago srce, dalje govoriti ne more; le s solznimi očmi naznanja globoka svoja čutila. —
Po prsni in očesni bolezni oglasi se prav hudo pri njem še njegova navadna želodična bolezen, in mu zelo, zelo pohujša njegovo pičlo zdravje. Pri vseh svojih telesnih in dušnih težavah pa je bil dr. Lovro Toman vendar vedno popolnoma voljan in potrpežljiv, ter kakor drugod, tako tudi tukaj posnema zgled
svoje ljubeznjive rajnke matere, ki je tudi svojo petnajst tednov dolgo bolezen voljno prenašala, in je bila živa podoba krščanske potrpežljivosti in udanosti v voljo božjo.
Dr. Lovro Toman vredi svoje svetne reči, in vse potrebno izroči in naroči svoji predragi soprogi Loujizi; potem želi spovednika tamkajšnjega gosp. župnika, ter verno in hvaležno prejme sveto popotnico in sveto poslednje olje.
V tej dolgi bolezni mu njegova zvesta soproga največ sama streže in noč in dan pri njem čuje, in bati se je že bilo, da bi zarad tega tudi ona ne zbolela, ker je že vidno slabela. V skrbi za ljubeznjivo svojo soprogo naroči si Lovro za postrežbo iz Beča usmiljeno sestro, Liborijo po imenu, katera mu prav ljubeznjivo dalje streže. Prišle so k njemu v Rodaun tudi njegovi ljubi sestri Helena in Marij a na in bratanka T i ni ca. Govoril je ž njim naj raje o svoji rajnki materi in dokler je mogel tudi naj raje o predragi domovini. Zdihoval je: „Rad bi govoril saj še dva dni ali saj dve uri, pa moči mi manjka." — Težko je pričakoval pri g. F. Koku v Beču naročene diplome za svojo ljubo „Matico slovensko", za katero je vedno gorel in živel. Izpolni se mu ta srčna želja; g. K o k e prinese mu krasno diplomo, na kateri vidi se glavno mesto njegove predrage mu domovine, bela Ljubljana, v vencu okolu pa grbi vseh slovenskih pokrajin, katere kakor dva mogočna stebra podpirata slovanska apostola ss. Ciril in Metod z zgodovinskima podpisoma: ,,Sv. sv. Ciril in Metod sta pred 1000 leti položila temelj slovanskemu slovstvu; naj se ustanovi tedaj njima na večni spomin „Matica slovenska" za povzdigo slovenskega slovstva!" — „Tako je govoril dr. Lovro Toman pri tisučletni svečanosti
v ljubljanski čitalnici dne 8. marca 1. 1863., in stopila je „Matica" v življenje,"
Radostno s solzami v očeh ogleduje blagi rodoljub prekrasno diplomo — vedni spomin njegovega prelepega učina. — Zadnjikrat zbere še svoje moči, ter piše „Matici slovenski" to-le zadnje pismo:
„SIavua Matica!
Do smrti bolan, morebiti s svojimi zadnjimi črkami se predrznem Tebi darovati „eno diplomo". V to znamenje je priložen
1.	en iztis njgn,
2.	pismo umetnika g. Koke-a, pri katerem je shranjena diplomina ploša — dosedaj moja last, —
3.	to pismo v znamenje, da „Matici" izročam svojo last brez meje i pogoja. —
Živila „Matica slovenska!" ,,Živila Slovenija!"
V tuji zemlji v Rodaunu pri Beču 9. avg. 1870.
Dr. Lovro Toman."
Ta dan pride k njemu tudi slavnoznani zdravnik dr. Opolzer. Bistro mu dr. Lovro Toman gleda v obraz, in ga vpraša: „Kako je z menoj, gospod dvorni svetovalec, ali je še kaj pomoči?" Zdravnik ga tolaži, da lahko še ozdravi in prestojl hudo bolezen, ako bodo moči zdrževale, in to je upati, ker je še v naj boljših letih.
Drugi dan 10. avgusta bil je sv. Lovrenec, Lov-retov god, katerega je že od mladih nog rad praznoval. Vsi njegovi zberejo se pri postelji svojega prisrčnega godovnika, da bi mu srečo voščili. L o v r e je nekako bolj jasnega obraza, in pravi: „Danes zjutraj vprašal sem svojega patrona, sv. Lovrenca, ali
bodem sedaj umrl, pa mi je rekel, da n e, in koj sem si napil na zdravje."
Dva dni potem se sestra Marijana in bratanka Tinica domov odpravljati. Lovro sestri Marijani izroči diplomo in pismo do „Matice" z zvestim naročilom, da naj v domovini vse lepo pozdravlja, in se pri njej poslovi s temi-le besedami: Z Bogom! Kmalu vidimo se v domovini — v veliki, ali v mali". — Ravno tako ganjeno poslovuje se tudi pri svojem ljubem svaku g. Janezu Urbančiču, bratu prve nepozab-ljive soproge Josipine, katerega je zelo ljubil. Pravi mu: „Z Bogom, ljubi moj Janko! oh, kako rad bi šel s teboj! Pozdravi mi rajski Turn! jaz vas bodem pozdravljal iz rakve, ko me bodo mimo peljali."
14. avgusta je bilo ubogemu Lovretu zelo, zelo slabo; globoko zdihne in pravi: „Danes bodem umrl, kdor me hoče videti!" —
Oteklina v grlu hudo pritiska, in mu ne pusti požirati, medlevice ga napadajo. Lovro obrača v naj večji sili svoje oči v sveti križ , ga poljubuje, in pravi: „Ti me bodeš pa spremil!" — in v silni žeji reče: „Žeja me", in še pristavi: Saj je tudi odrešenik rekel, da je žejen. —
Blizu tri ure leži Lovro zelo oslabljen v naj hujših težavah, pa se vendar še popolnoma zaveda. Čez nekaj časa vpraša: „Koliko je ura ?" potem milo gleda po sobi in pravi: „Luč, luč!" — Na to želi še govoriti s spovednikom, kateri tudi hitro pride k njemu ravno okolu polnoči. Tiha zadovoljnost vidi se na Lovretovem obličji, ko vidi duhovnika. Gosp. župnik moli še pri njem, in mu podeli papežev blagoslov, in odide.
Ko blagemu mrjočemu vedno huje prihaja, se večkrat sam pokriža, poljubuje križ in podobo svoje
rajnke matere. Potem kaže s prstom v kvišku, kakor da bi hotel kazati, da naj okolu stoječi molijo. Po-križa še svojo soprogo in sestro, ji blagoslovi, poljubi še enkrat križ in materino podobo, obdvoje dene v levo roko, se še pokriža, desno roko da svoji prežalostni soprogi — in tako obleži mirno. Oči so mu obrnjene proti nebu, in mirno in tiho diha; — poteče pa še zadnja sapica — in dr. Lovro Toman je v pravem pomenu zaspal v Gospodu. —
Ta žalostni prizor bil je zjutraj o polu dveh, na praznik vnebovzetja Marije device ali na Veliki Šmarin dan. Lovro je bil ta dan star ravno 43 let in 4 dneve. —
Kolika žalost je bila njegova prezgodnja smrt njegovim rodovincem , kolika njegovim prijateljem in znancem in kolika vsem slovenskim rodoljubom in sploh vsemu slovenskemu narodu, se ne more popisati. —
„Novice" so 17. avgusta t. 1. to prežalostno dogodbo tako-le naznanjevale:
»Potrtega duha in prežalostnega srca naznanjamo danes slovenskemu svetu bridko poročilo, da dr. Lov-retaTomana — ni več! Česar smo še ves čas njegove hude bolezni bali, a vendar nikoli prav verjeti hoteli, zgodilo se je v Rodaunu poleg Dunaja; 15. dan t. m. zjutraj ob polu dveh — umrl ti je, ndrod slovenski! iskreni branitelj tvoj, ljubljenec tvoj — dr. Lovro Toman. — Previdnosti božji je dopadlo, poklicati ga že v 43. letu starosti njegove v boljši svet, kjer je konec vsemu boju za svetne in večne pravice, kjer kraljuje večni mir. — Kolika je izguba narodu našemu , da nimamo T o m a n a več , to čuti vsak, kdor je opazoval mnogoletno delovanje njegovo na javnem polji, v deželnem in državnem zboru in v vseh drugih narodnih krogih. In še na smrtni postelji, v
r

tuji deželi ni za trenutek iz spomina pustil domovine svoje. Pred nami leži pismo, lastnoročno od njega 9. dne t. m. podpisano , tedaj 6 dni pred smrtjo , s katerim „Matici slovenski" ploščo, ki jo je za krasno diplomo „Matičino" pri umetniku Koke-u na svojo stroške dal narediti, izročuje v dar s sledečimi, z zadnjimi svojimi besedami, „Matici" naši: Živila ,,Matica slovenska!" „Živila Slovenija!" je bila tedaj njegova zadnja beseda. Vtem bridkem čutji ni nam danes moč kaj več pisati o preveliki izgubi. Naj bode tedaj samo to rečeno: Da-si tudi si zapustil nas , v narodu svojem večno živiš, ljubljeni Lovro! Neizvenljiva ostane slava tvojim zaslugam, tvojemu imenu! Narod ves po tebi žaluje!"
„Slovenski Narod" (v Mariboru) je na prvi strani v črnem opasu prinesel tako-le naznanilo:
„Z Dunaja nam dohaja poročilo, da je umrl našega naroda slavni zagovornik dr. Lovro Toman. Od skrajnega do skrajnega konca naše domovine ter povsod, kjer katero srce v ljubezni bije za našo domačijo, bode ta vest žalost in togo razprostirala. Kaj je našemu zatiranemu narodu skozi dve desetini let Toman bil, kaj je zanj storil: to samo je danes Slovencem pred očmi! Z ognjem mladeniške ljubezni oklenil se je milega doma ; ta ljubezen mu bode narod vračal z večno hvaležnostjo! In dokler se bode govoril jezik naše matere, dokler zadnja iskra domoljubja in rodoljubja v slovenskih prsih naših potomcev ne ugasne, ne izgine slavilen spomin na enega prvih narodnih borilcev slovenskega roda!"
Truplo predragega umrlega je bilo v Rodaunu po mestni šegi izpostavljeno, 17. avgusta popoludne blagoslovljeno, in kakor si je rajnki sam želel, bilo je
J
potem prepeljano v njegov rojstni kraj, v Kamno-gorico na Gorenjsko. — 19. avgusta zjutraj je bil v Ljubljani sprevod dr. Lovreta T omana tako slovesen, kakor menda še nobeden popred. Že 18. avgusta zvečer pripeljalo se je truplo po železnici v Ljubljano, in 19. avgusta, čeravno je ves čas dež lil, zbrala se je vendar brezštevilna množica ljudstva pred kolodvorom, da skaže zadnjo čast za domovino premnogo zaslužnemu, veliko prezgodaj umrlemu možu. Z zastavami so bili nazoči ljubljanski „Sokol" in njegovih podružnic deputacije iz Postojine, Planine in Vipave vsaka s svojo zastavo, deputacija kamniške čitalnice in pevci ljubljanske čitalnice s svojima zastavama. Vsa ljubljanska narodna društva so bila zastopana ali v množini, ali po deputacijah s krasnimi venci, ravno tako domorodkinje ljubljanske, ki so ne-pozabljivemu domoljubu poklonile prekrasen venec. Slovenija je na svojem vencu imela napis: gorečemu branitelju narodnih pravic," — Matica slovenska: „Prvemu svojemu predsedniku," — dramatično društvo: Blagodušnemu prijatelju slovenske Talije," — Sokol:,, Nevtrudljivemu boritelju za narodni napredek", — čitalnica: „Preljubljenemu sinu žalujoče domovine," - društvo za denarno pomoč obrtnikom: „Slavnemu zagovorniku kup-čijskih in obrtnijskih interesov," — trgovska in obrtnijska zbornica: ,,Bivšemu svojemu tajniku, — Slavija: „Navdušenemu zastopniku slavjanske vzajemnosti," — ljubljanske domorodkinje: Pevcu domorodnih glasov in pa venec rodoljubne gospe: „Preslavnemu pesniku, hrabremu narodnemu boritelju — hvaležne domorodkinje."
Rakev je bila že ovenčana s krasnimi venci z Dunaja, iz Maribora in Celja. Predno jo polože na
mrtvaški voz s štirimi vranci, zapojo čitalnični pevci slovesno žalostinko. Veličastnemu sprevodu na čelu šel je „Sokol" s svojimi štirimi zastavami, potem so vrstili se zastopriki vseh narodnih društev z venci, tri domorodkinje, ki so nesle krasen venec, zastavi ljubljanske in kamniške čitalnice in pred mrtvaškim vozom oo. frančiškani in mnogoštevilna duhovščina; vštric voza so šli dr. Janez Bleiweis, dr. Costa, dr. Razlag, Jan. Horak, župan Lavrenčič in župan Čuden; za vozom so šli sorodniki, c. k. deželni predsednik baron C on rad in deželni glavar pl. Wurzbach in brezštevilna množica ljudstva. Slovesni sprevod pomikal se je skozi Blatne ulice, Šent-petersko predmestje, Slonove ulice, po dunanjski cesti proti Šiški, kjer je dr. Janez Bleiweis na razhodu govoril slovo ljubljencu naroda slovenskega. Z ganjenim srcem so spremljevalci zapuščali mrtvaški voz, katerega so spremljale razne deputacije v 15 kočijah vso pot do Kamnegorice. V Kranji je sprevoda čakala duhovščina z obilo množico ljudstva; pevci in udje kranjske čitalnice pa so z zastavo in s krasnimi venci spremljevali rakev do farne cerkve, kjer je bivala čez dve uri. Ljubljanski Sokoli so imeli tu ves čas častno stražo, in ves čas je bila cerkev polna ljudi, ki so hodili kropit slavnega mrliča. Ob dveh popoludne so rakev zopet vzdvignili na voz, in so jo v istem redu peljali iz mesta, od koder jo je duhovščina zopet spremljevala. Spremstvu iz Ljubljane pridružilo se je pet voz kranjskih rodoljubov, med njimi pevci z zastavo. Po vseh cerkvah ob veliki cesti in blizo nje so zvonovi milo oznanovali, da se bliža mrtvaški voz slavnega mrliča.
Ljudje so popuščali delo in hiteli k cesti, ter so dve in še več ur čakali veličastnega sprevoda, in
srčno ganljive solze oblile so marsikatero oko, ki je ugledalo rakev, kjer počiva srce, ki je tako goreče bilo za premilo domovino in za ljubeznjive svoje brate. Ganljivo je bilo videti na desni in na levi strani ob cesti trume priprostih prebivalcev, ki so poklekovali in molili za blagega rajnkega. Kar je pa moglo od doma, šlo je v Kamnogorico. Da-si je o zelo deževnem vremenu lilo skoro ves dan, prihitelo je tje veliko, veliko naroda; duhovnov se je zbralo 22, med njimi sive, častitljive glave, ki so prišli poslednjo čast skazat vernemu sinu cerkve in ljubljencu naroda slovenskega. Ob 6. uri popoludne se vzdvignejo v Kamni-gorici z narodno, s črnim florom tužno ovenčano zastavo učenci in učenke, poslednje v belih oblačilih s črnimi pasi in čezramniki, potem domači srenjčanje in duhovni vsi s svečami, in gredo blizo četrt ure mrtvaškemu vozu naproti. Med petjem in zvonjenjem peljejo voz v „kotiček miru", ki si ga je rajni sam izvolil. Pretresljiv je bil prizor, ko se mrtvaški voz ustavi pred Tomanovo rojstno hišo, ko vzdvignejo z njega krasno, s prelepimi venci kar nastlano rakev in ko Sokolci zapojo v srce segajočo žalostinko. Svitle solze zaigrajo rodoljubom in vsem pogrebcem v očeh, in celo nebo prejšnja liti, kakor bi se začudovalo ganljivemu trenutku. — Vrhunec žalosti pa doseže pogreb na pokopališču, kjer predragega mrliča denejo v črno zemljo, kamor ga je spremljevala njegova do groba mu zvesta soproga, ljubi rodovinci, mnogo njegovih prvih mladinskih in drugih prijateljev, ter velika množica prežalostnih rodoljubov in obila množica slovenskega naroda. Z venci obsuta gomila glasno je klicala in še kliče, v srcih tisuč in tisuč domoljubov pa milo odmeva: „Slovenija, žaluj! izgubila si enega naj zvestejših svojih sinov!"
-KSfgg
?
Pisatelj in pesnik, vrli g. Poženčan, katerega že tudi krije črna zemlja, zložil je ta-le sonet
v prežalostni spomin smrti dr. Lovro Tomana:
„Če hud vihar na morji tam razsaja, In val za valom strašno se vzdviguje, Zastonj mornar z vetrovi se bojuje, Pogub, nemir, zdaj barko mu navdaja.
In ko na nebu zopet zarja vzhaja, Vodeni grob mornarju razsvitljuje Razbito barko, ki na njem žaluje Brez upanja rešitve, brez čuvaja.
Nesrečna barka si Slovenija mila! Žaluj, solze grenkotne zopet toči Na zgodnji grob prezvestega ti sina.
Saj vedno čez vse draga si mu bila, Za blagor tvoj v ljubezni se je vroči Boril vse dni presrčno, domovina!"
Dr. Lovro Toman je tudi djansko pokazal, kako zelo so mu pri srcu domače, narodne naprave. Naročil je svoji dragi gospej soprogi, naj izplača „Matici slovenski" 10.000 gold., dramatičnemu društvu 1000 gold., Sokolu 1000 gold. in za ustanovo bolnišnice v Kamnigorici 8000 gld. in 1000 gld. z namenom , da naj se vsako leto na dan njegove smrti po tamkajšnji šegi v kamnigoriški cerkvi obhaja duhovna obletnica za njegovo dušo. Vsa ta darila je njegova gospa soproga na tanko izplačala in vse po namenu svojega preljubega rajnkega moža vestno izvršila.
Tako je dr. Lovro Toman slovenskemu narodu in mili svoji domovini posvetil vse svoje dušne in te-
l
lesne moči, svoje življenje in na zadnje tudi lep del svojega premoženja.
Mir in pokoj vrlemu sinu in možaku domovine! Zasluge njegove gredo za njim! Blag in večen mu spomin! — Vsi pa ponosni bodimo z njegovim imenom, in bodimo mu vredni, vredni potomci!
„čedna postava ti bila lastnina, Bistri je um ti še s srečo bil dan, čislala tebe je vsa domovina, Kak si za srečo človeštva bil vžgaii!
Kratko sijale so zvezde prijazne,
V	sanjah prijetnih te zibal je up; Jezo si sreče občutil sovražne, Zgodaj okusil bridkosti si strup.
Mogla umreti m stara Sibila, Da so prinesli ji z doma prsti; Ena se tebi je želja spolmla:
V	zemlji domači, da truplo leži."
Tomanove pesmi.
Kdor bere moje pesmice, Naj misli, da so samčice Zaprte skoraj ovenele, Ker reve niso smele Zapeti 'z skrivne izbice.
Glasi ljubezni
svoji soprogi
Josipini Turnogradski
» #
dr. Lovro Toman.
ese—
ys§- M • i i 1B1
-k*
Ali preljuba! tada čitaj Srcarodne pesmice! Kjer ne umeš, sebe pitaj, V tvojem srcu moje je!

Kamorkolj z očmi le zajdem Po naravi zmir stvareči, Glej, povsod podobo najdem Moji ljubavi goreči.


Cvetica.
>H.aste mi cvetica krasna,
V	solnce vedno se obrača, Ljubi le nebesa jasna, Žarkom vso ljubezen vrača. In ko solnce žarke skrije, Rožica solze pretaka, Dokler solnce ne prisije, In raduje stvar se vsaka.
Roža, moje srce zvesto, Tebi solncu vedno vdano,
V	srečno se obrača mesto, Kjer te vidit' je mi dano, Le za tabo gre želeče; Žalostno je, če se skriješ; Jasni pa se hrepeneče, Kedar zopet mu posiješ.
Mehurček.
Večkrat se igrao detinskih Pomenljivih še spominjam,
V	kterih ukov se istinskih Nam odkriva tol'ko živih, Tak z mehurčki. Zmes vodice Z mjilom sem imel v skudeli Zraven bilko še slamice,
In mehurčki so leteli. Glej, kak majhen v prvem dihu Se prikaže v koncu slame, Kak o vsakem zraste pihu, Kol'ko krasnih barv se vname ! Ko odtrga se pihalu, i Kvišku gre, po zraku plava, Kar se strese v zračnem valu, Mine ves ga kras in slava. Sapice ga krog vrtijo, Lepo v zraku se obvroei, Barve pa mu zatemnijo — In naenkrat se razpoči. — Le, ki ga je porodila, Sapa, dih le nevidljivi, Ko se stvar je ta razlila, Gre k višavi jasnosivi.
Ta mehurček, stvar'ca mala, Glej, človeško je življenje, Ko osoda ga zagnala
V	čudnoresno je borenje. Glej oblico — trupla krilo — Sprva revno kmal' se širi,
V	njem srce mu bije milo, Ko ga dramijo nemiri. Prosto bitje hrepeneče
C
— 87 -
«-
-i^Mj
!
Više k nebu se zaganja, Vživa sladkih čutov sreče, Ki mu zlati cvet poganja; Pa tamniti duh začenja Od zemlje prahu — telesa, Vzorov svit slabi, odjenja, Jasna niso več nebesa; Že duha pojema sila, Moč, veselje, žar izgine, — Pride čas, In smrt nemila: — človek tu na zemlji mine! — Al', ki truplo oživila, Duša vedno bo živela, Lepša tam brez trupla krila Bode v večnosti cvetela. —
;is-s—-
Potok.
o dolini mi domači Potok teče z urno silo; Ki po zimi se oblači
V	svoje mrzlo oblačilo. Čez in čez se led razpenja, Zmrznena je struga eela, Le pri kraji sreš prijenja, Kjer se voda toplovrela Vanj izliva, in ga taja.
Vse je mirno, mrtvo v grapi, Le studenec ne zastaja, Žubori v studeni sapi.
Potok ta — življenje moje, Gladko teklo je v mladosti, Razvijalo sreče svoje; Al' pošle so te radosti; Splošna krivda ostrašila, Zbegala me je hudoba, Vse življenje ogrenila, Kmal' bi želel bil si groba.
Zdaj v življenje moje lije Druga, nova moč življenja, Solnoe mi ljubezni sije,
V	njem pojenja stud mrzenja. Nova moč življenje hrani,
Iz srca se v srce zliva, Naj ji svet še tako brani In osoda goljufiva. —
Poroštvo.
JPa ljubezen ta je zvesta, To naj bode porok ml, Da k porodu nje b'la cesta Dvoje modrih je oči.
Da ljubezen bo goreča, Bil je meni prvi znam, Ko oči luč plameneča Srcu je užgala plam.
Da ljubezen bo nezgubna, Da udana rodu bo, Priča naj, da rodoljubna Ljubi Slavo prezvesto.
Da ljubezen ta bo večna, Njeno bistvo priča mi, Ločena in vendar srečna Z dušo duša se redi.
Vinska trta.
3t.aste, raste v sredi vrta Klica mlada, lepa klica, Iz nje zraste vinska trta Sladkega sadu rodnica. V njenih jagodah se vnema Kapljica kreposti prave, Okrog kola se objema, Eazteguje se v višave, ■ Se derži koliea zvesta ; Ta ji trdna je podpora, Ne premakne je iz mesta ■ Juga pih, ne divja bora, Prosto zmir ravna v nebesa Trto šibko slomba trdna, Lepa jo brane peresa, Kedar pride ura srdna.
Trtica si ti, predraga Deklica, preljuba mila, Cista duša, duša blaga, Mojih pesem stvarna Vila! Za podporo ti služiti Bode naj mi pripušceno, Tebe, trtico, nositi Okrog srca opleteno! Naj nesreča se napenja, Naj zaide zlata zora, Tebi moja moč ne jenja, Zvesta bodem ti podpora.
Vj

Razvaline.
JSil sem tam na razvalinah, Ki strmijo v visoeino Na povzdvignenili pečinah, Na izvidku dol' v nižino. Tu mostovi, tam robovi In dvorišča in stanišča,
V	globočini tu zidovi Jetnikov pokopališča; V«e veliko in zvrsteno — Priča hrabrosti nekdanje; Vse razdjano, zapuščeno — Priča ničnosti sedanje.
Le po skalah raztegnje Se beršljana pas zeleni, In življenje ohranjuje Razvalini zapuščeni; Okrog okna se ovija, Ki ravan se mu odpera, Stvarstva miena lepotija In kak tu se vse podera!
To človeško je življenje, Ki na zemljo se naslanja In vse svoje poželenje Za posvetnim le zaganja; Pa ga mine — vse to zgine Kakor moč in sila grada; Cez razdjane razvaline
V	zemljo zopet revček pada. Vse se mu okrog podera, Le ljubezen še ostaja,
Ona živa — pot odpera
V	veenocvetne loge raja.
Vreza.
Jihado drevo dorašeava, Kazteguje senčne veje, Potniku je okrepčava, Ako solnee hudo greje. Deklica tii ovce pase,
V	senci svoje vence veže In v spomin za pozne čase
V	deblo svoje ime vreze, čas najprej se v čas izteka,
V	deblo se ime vtiskuje, Da se vanj globoko vseka In za stari čas vpisuje:
V	kožo, v žile, v sok življenja Vlila se je črka drobna,
V	deblu ima moč rastenja, Dok ne stre ga moč trohnobna.
Deblo mlado — srce moje
V	navdahnjenji je kipelo Gnalo pesmice je svoje, Eadoljublja čutov vrelo — Kar prikažeš se, devici; Tvoj obraz mi v srce seže, Tvoje oko, cvetje lica
Se globoko v srce vreže. Ž njim se zrašča, ž njim se širi, Vliva mu vsa čutja mila, Dokler da oba ne vmiri Tihi, hladni kraj — gomila.
Jezero.
10 naši lepi domovini Jezero se tu nahaja, Ki ge širi po dolini, In prečudno spet odhaja. Kjer se ribe so podile, Tiče pridejo, pojejo, — In naenkrat rastja žile Tla z zelenjem ovijejo. In ko žito se požanje, Spet odpro se čudni viri, Voda pride, teče vanje, Da se jezero razširi. Tako voda nevidljivo
V	zemljo steka se, poide, In zgubi se neumljivo Kakor neumljivo pride.
Jezero ljubezen živa Je, ki v sreu se pretaka, Radost, žalost mi odkriva, Sree mi suši, namaka. Zdaj mi lek hladilni daje, Raj odkriva o združitvi, Zdaj s solzami oblivaje Up mi jemlje o ločitvi. Ti, ljubezen, nevidljivo
V	srce tečeš, ga napajaš, In zgubiš se neumljivo Tje, od koder mi prihajaš.
Svetinje.
Jlloja pestrijija povesti Razne je pripoved'vala, Me je ž njimi k neba eesti Že otroka dvigovala.
Enkrat tako je pričela:
„Od Trojice svete, s hriba Se svetinja je unela, In ž njo druga tega hipa Je združila se, zletela; Šli sti h Kroparski kapeli, In po nebesni tamnici Kmalu sti nazaj prispeli Tu sem k sveti spet Trojici. Ko je tiho vse že spalo, Večkrat videla sem žare, Oj, kako je vse bliščalo Log, doline in uzare! Tako družijo nebeški Se po noči v svojih hramih, Al' le čisti duh človeški More gledati jih vznamih." —
Tako duše se iz krila Trupla spuščajo v svit dneva, Kjer se z milo najde mila, Ž njo se shajati zahteva, Skoz očesa žar leskeči Duše srodne govorijo, Čuti v srcu plameneči Pri pogledih se topijo.
Tak besede so pogledi — Migljeji so govorica, Če med javnim hrupom v sredi Dušam ne svitli jasniea; In oko globoko sega Iz srca tje v srce milo, Svet pa ne opazi tega, Kar je v srcih se godilo.
(
Dvojna megla.
Ha obnebji dvojna tmina Iz megle se obrazuje, Eno daje gor dolina, Druga v zraku se osnuje. Včasi vlači se meglica Bela megla, megla gosta, Da je polna je goriea, Polje, dol in log in hosta. Krog in krog na vsem obzorji Kakor dima trak se vije, Kakor bilo bi na morji, Ki valove ralile bije. A ta megla ne vihari, Lepši dan iz nje posije, Kedar solnee jo prežari — In jo sapica odbrije. Tam pa megla, ki ko tica Po zrakovih urno bega Strahonosna kot kopica Više proti solncu sega. Zmiraj veča in črneja Čudovito se povzdviga : Solncu kmalu je odeja, Iz nje ogenj, strela šviga. Taka megla je nevarna, Hudo uro v sebi krije, Ko pritiska moč soparna, Točo vsiplje, ploho lije. Megla dvojna iz višave Dvojna tužna je osoda — Bridke naše so težave Dvojnoraznega poroda. Ce nesreče se oblaki Zunaj v svetu porodijo,
Kmalu jih ljubezni znaki Ven iz srca zapodijo, In spet cisto in veselo V srcu se nebo razgrinja —t Ni ljubezni žarka vzelo, Kar v ljubezni biti jenja. Varuj pa se pike orne, če ti v srce se ukrade, Strašno se po srcu zgrne, Silovito te napade: Ljubosum, brezup, nevera — Z njo izraste nezvestoba, Zvezi se pekel odpera — In ljubezen rop je groba.
Izvor — podoba.
,,Sedaj le nekoliko spoznamo."
Sv. Pavel.
podobe snujem, misli vlivam va-nje, Ki rodom dušne neba so zvezdice, Ljubezni žarkov, svoje matke vžgane, Nje sreče, večnosti napovednice, Ki kot plamčice v srcu se budijo, Iz njega ven le ven na dan žarijo.
Al' boj svitljava njih, ah kak brljiva, Kak mrtva, slaba njih je črta vsaka, Njih misel še bila je plamoživa
V	oprsji svitlojasna brez oblaka;
In kakor noč — objema jo zdaj tmina, Nemilo stiskajoča besedina.
Tako jo zvije v senco — tak potare Uzorje višje — v kvišku hrepeneče! Tako ljubezen — nje svete oltare
V	revnote zemske prt obleče,
In meče vide čiste — nje svetnike, In želje — nje svetnice — s trona dike!
In ki kraljuje v vsem in sam dušuje, Vsem nezapopadljiv in vendar čuten, On spred oči' v tamo se pogubuje, Ne vidi več izvor se zmotoruten; Zbeži nebeško večno navdušenje, Ko se vbesedi — rečno je življenje.
Zastonj prošenje vse, zastonj klicanje, Zastonj je milovanje vnetih čutkov; Kar le se vda — so duhaprazne sanje Spomin nebeškovžitih je trenutkov, Ko greha sled je kazen smrtnobleda Tako vtino vije misel mojih ust beseda.
Vzplami, ko meteor tje čez nebesa,
V	dnu duše žarna misel mi — bežeča, In zgine z duše — zgine spred očesa. Zastonj jo kliče duša — dalj leteča Pusti jo v trni, ko ni moči imela,
Da bi v podobo vredno jo b'la vjela . ..
Letite le, letite dalj, ah dalje. Saj greste tje k izvoru vseh izvorov, Od kterega ko mimšumeče vale Pošilja v dušo vas iz glasja korov Tam v večnem pevajoča harmonija, Krasote večne večna domačija.
Letite — ah ne morem vas zavjeti, Le trepetam in tresem se za vami, Za vami moram ves presunjen mreti, Nebeški žarosled me vaš omami; Občutim vas, občutim, al' izreči Ne morem vas v tej tmini um slabeči!
Letite le, in — ah seboj vzemite čutenja moj'ga radost — slast — neskončno; In kedar tjekaj zopet prisvetite —
V	planjavo rajsko — dušno — ljubosolnčno Kjer so uzori jasni, brez telesa, — Zgubljena, ah, stvarite mi — nebesa!
Ve pa — ki vas v besedo o porodu Je vjela moja bornost, malost zemska, Kažite v tamnih se „podob" izvodu Kazite, kak je revna stvar pesemska, Da, revna res! — še komaj oznanuje Jo struna mi, in že se pognbuje.
g^i-
*<m
I
Jokajte strune, jokaj pesem tožna, Tvoj glas bo zginil, kakor vetra pihljej, Vsa pesem lunska, morska, solnena, rožna Le revnih prs bolan je smrti zdililjej, Zato v izginu daj še zajokati — Grob sam, edin zamore jek ti dati!

Konec sveta.
(Sanj — podoba.)
jltala da sva na razgledu Tam na ,,Turnu", v milem kraji In po nočnem zvezdnem sveta Zrli so pogledi naji, — Tako se ti je sanjalo Dekle ljubo, dekle krasno, Sanjo ti nebo je vdalo, Eazgrnilo sliko jasno. Zvezda v zvezdo je bliščala, Luna je sijala milo, Mirisno je vse dišalo, Sladke čute v dušo lilo. Misli snule in rodile Dvombe so in želje večne, Da bi duši ljubijoči Vedno združeni ostali, Da bi še neumrjoči, Vnovič tamkaj se zvezali! — Kar se trese celo stvorje Zmaknejo se nebni plani, In prične se čudno borje, Ogenj in potres neznani, Vse zapušča ceste mirne, Zvezde padajo in žgejo Druga drugo strašno dirne, Cez in čez vsi plami vrejo; Križem švigajo lampade
V	daljnih rajdah, v širnih plesih Druga v drugo treska, pade,
Da v viharnih vseh nebesih
V	eno kroglo vse se zlije
V	žarno plambo — dalj vrtečo, Ki v zmir večih krogih sije, Šviga svojo pot gorečo.
Zmir žarneje v svitle riže Kroži urnega gorenja,
I
In zmir niže, zemlji bliže Šviga strašnega vršenja, — Kar neznano v zemljo treši, Da razpahne se v kosove, Živa stvar se več ne reši, Vse razpade med svetove. — Tudi naji duši zvesti Oprosteni sti telesa, Zibljeti se v nebni cesti — Gori v večni dom, v nebesa. —
Vidiš, v sanjski tej je zgodbi Naj' osoda vpodobljena, Ki po večni nama sodbi Je na pol že izpolnjena! Prišla ura naj bridkejša — Vse pred mano je razdjano, Reva meni naj tužnejša V srce vsekala je rano. Ti, oj ti preljubo bitje Si od zemlje se vzdvignilo Si končalo zerasko žitje, In v verigah me pustilo. Pa, oj, sanje tvoje večne Bodo se mi izpolnile, Kmalu trupla spone ječne Dušo bodo izpustile, Da se s tabo spet zjedini, Ker le k tebi kopernenje Hrepeneče je v tujini Tej, ki zove se življenje.
II. Pesmi.
Ljube moje pesmice, Moje drage hčerice! Kedarkolj prebiram vas, Žalosten mi je obraz. Srce moje kar mori, Kar globoko v duši skli, To odkrivate mi ve, Vnovič ranite Brce l
s
Posvečenje.
Je bflo, in ni več, — strašne osode! — Od mene reve si zbežala proč; — Sree nikdar veselo več ne bode, Ima prehudo rano, prejšnjo noč! — Pihlja hladilo le mi še narava In up ljubezni večne me vzdržava, IVebeška zveza, da se bode naji Iznova ponovila v večnem raji.
Križ in grb.
jli igrala, prt šipala Na obrazke brez miru, In zamišljena ostala Si pri enem križieu.
Nemoj, nemoj ljuba sladka, Ah ne delaj križcev mi, Naj ljubezen najna mladka Drugih znamkov stvari si!
In s prenežno si ročico Preščipnila prtek spet: Ali vidiš zdaj zvezdico, Okrog zvezde beli svet?
In zgubala si z desnico Na okroglo prt ko srp: Ali vidiš zdaj zvezdico S polumesecem — naš grb ?!
Vidim, zdaj pri tebi mili Znamenji preljubljeni, Da bi v slogi nas vodili Kakor složni sijeti!
In z očesi pomežala, Si izlila glas srebren: Glej iz križa le postala Znamenja so — grb eešeen!
Ah zato, kar nam trpeti, Pretrpimo voljno vse, Le znad križa se zasveti Pravi grb za — Slavjane!
Dve solzi.
golili ste mi solziei Dve solzi, srea kapljici.
Dve hčerici mi k srca Rodili sti občutka dva:
Ločila sva se z materjo, Za dolgo dala si slovo;
Osoda nese me od nje, Al' videl bom jo še, Bog ve!
Zato rodi se v žalosti Mi solza iz srca krvi.
Visi v očeh mi še mokro, — Sedaj zagledam ljubico,
Pozdravljam jo ljubezni vnet, V oko mi pride solza spet,
Bliščeea solza — radosti, Eojena iz srca krvi'.
Uzrok vere.
„J§ak ti morem verovati, Ker še prav te ne poznam?" Tak bi znala me vprašati, — Naj ti pred odgovor dam!
Videl sem te tak moliti, Ko le čista duša zna, Mater svojo poljubiti, Ko te je posvarila ;
Rožicam skrbljivo streči, Pitati golobeike, Vbogi revi v roko seči, Ceniti služabnike.
Vse se rado tebi vklanja, Vse te hvali in časti; Vendar to ti ne odganja Iz srca ponižnosti.
Kak ti morem verovati, Ker še prav te ne poznam, Skusi v teh vrsticah brati, Iz srca odgovor dam!
Huda osoda.
31ilka k bilki se nagnuje, Ž njo se spleta, z njo dviguje;
Tica s tieo žvrgoleva In ljubezen razodeva;
Val se z valom skupaj steka, V morji najde reko reka;
Zvezda z zvezdo vkup leskeče, Ena v drugo žarke meče;
In oblak oblak poljublja, Drug se v drugega izgublja;
Vse se druži, vse piruje, Koder stvarniea kraljuje:
Mene le osoda žene Proč od ljubice češčene.
Prošnja.
Jih ni nikjer spominčic več, Ki rada trga ljuba jih; Predrage cvetke vse so preč Z livad lepo razcvetenih.
Ah kaj si bode trgala, Ko nama bo ločitve čas, Saj lepših rožic trata vsa In cvetje drugo nima kras ?
Tam gori ti modro nebo Nezmerno spenjaš se okrog, Ah, spusti košček ga samo V spominčice same v naš log,
Da bo jih ljuba trgala, Ko nama bo ločitve čas, Saj lepših rožic trata vsa In cvetje drugo nima kras.
Milotinke.
l.
Ko človeštvo je obdalo S tugo, smrtjo njega zlo, Padlo tarnno pregrinjalo Je med nebom in zemljo, Reža mala le ostala Srena je „ljubezen" nam, Da bi cesto nam kazala: Kdaj, odkod, kako in - kam!

2.
Zdihujem, zdihujem, da draga devica Ah dalječ — tak dalječ od mene živi! Pohaja mi čas že, a bridka solzica In žalost prisrčna me vedno teži.
Iz krajev preljubih lepe domačije Iz radosti večne prečudnih stanov Jo kličom in prosim in zdiham, a ni je Ah ne za trenotek iz daljnih zrakov.
„Ak priti ne moreš v premili osobi, Ah pridi, da prideš le vidna mi saj, Prileti, prikrili mi v kaki podobi, In znamnjiee zveste ljubezni mi daj!"
Tak zlega se tužno zmirmoja žaljica — A! ljubice dragg, predrage le ni —
Oziram se k jugu--in glej, golobica
Se bela na okence k meni spusti! —

3.
Droben dežek se na žemljico stresa, Vije se v rosni, liladeči povoj, Mavrica spenja se tje čez nebesa, Sega v vodici dve, sčiščenih boj.
Nosi v meglice spet kapljice nove, Ki so zjedinjene padle z neba — Zopet jih pelje v domače zrakove Ločene bivše v pretakali voda.
Mavrica čudna! po tvoji se stezi Ločeno steka tje v zvezo nazaj, V srce mi ljube in v moje ti sezi — Snida pripelji neskončni mi raj!
J
Plamice.
i.
Wanka kakor jelka, Micna ko gazelka, Jasna ko nebesa, Žarnega očesa, Mila kakor luna, Glasna kakor struna, Žlahtna kukavica, Cista golobica, Rožica cveteca, Duša hrepeneča, Moja slava,' moja Vila : To je moja ljuba mila!
2.
V	eno pesem djal bi rad Vse ljubezni sladki sad,
V	eno črko rad bi vlil, Kar iz nje sem vira pil.
Naj razlivam stranicam Srčno solzo, srčni plam; Strune reve omolče, Živo bije zmir srce.
Le ko umel večno bi, Ker je njega večna hči, Bi prepel ljubezen vso Z dušo nje navdihnjeno.

—J
8*
3.
Kar je rosa na cvetici, Kar je cvetje na vejici;
Karbršljan je mrtvi skali, Kar je dete ženki zali;
Kar so zvezde na nebesu, Kar je jasen plam v očesu;
Kar je umu svit resnice, Kar je srcu čut pravice:
To si ti mi ljubeznjiva, V tebi moja duša biva.

4.

Kot male plameiee So zvezdice nam; Nebo za lnčice Prevelik je hram.
Tak pesmi se moje Preslabe zgube, Ko pridejo v tvoje Veliko srce!

5.
Sanjal sem, da na zaborji
Sedel sem pri sinjem morji,
In da z žličieo sem plal
Igrajoči, bistri val,
Al' za valom večji privaljuje
Val se nov — morje se povzdviguje.
Zdi se tak mi, da v zavetji
Bivam tu v ljubezni petji,
In občut nje s pesmimi
Da iz srca poljem si,
Al' še bolj si zbujam ž njimi glase
Harmonije rajske — ljubav rase. —
Želja želja.
y yir ljubezni bi se vlil — Kakor kaplja v morje rad, Da šumljala nje valjad Okrog žarnih bi čutil.
Ko scvetenih rožic dih Bi puhtel rad gor' v nebo, Da bi čutil radostno Srečo vseh izvoljenih.
Ko megla kadi se v zor, Bi se spustil više v zrak, Bi postal rad tam oblak, Ki odpera neba dvor.
Kaplja, dih, oblak megla, Bad s teboj bi sklenjen bil, S tabo združen bi se vlil Bad od zemlje — v raj neba.

Vse se ljubi.
jStvar stvarnika Zvesto ljubi, Dete mater Svojo milo, Zenka moža Mož ženico, Dober človek Brate svoje: Vse se ljubi, Vse se ljubi. Ljubav vez je Vsega bitja; Kaj bi deklic In mladenič Sama le se Ne ljubila — V evetji bitja In razvitja? —
l
Tebi.
®a srca je malo natura ti dala, Mi pravijo tebi sovražni ljudje; Zato, ker si uma preveč pokazala, Zato, ker so skrite vse tvoje želje.
Ne more lie trohice to me strašiti, Naj svet namišljuje o tebi, kar če, Kako bi zdaj z drugimi mogla deliti Srce, ki je dala si meni že vse!
Srce je pri Josipini.
enec dragi ljubi splesti, Ga v veselje ji prinesti, Se po cvetkah krog oziram, Pomenljive vkup nabiram Po cveteči livadini — Srce je pri Josipini!
čez polja in čez ravnine, Čez novine, njiv strnine, Pod košata tam drevesa če obračam tje očesa, Na nezmerjeni ravnini — Srce je pri Josipini!
Hodim dalje v tamne gaj« Ptičev petje poslušaje, Se v radosti tu sprehajam, Dušo v glasih si napajam
V	hladnoljubi dobravini —
Srce je pri Josipini!
Svitlo se nebo razvija, Luna mila žarke zlija Čez tamne doline, loge; čez vasi in kraje mnoge Zrem začuden po višini — Srce je pri Josipini!
Srce vabi me v gorice Čakat svita tu danice,
V	dneva luči domovine Zret razsvitljene doline; Na visoki tam planini —
Srce je pri Josipini!
Družba k sebi me poziva, Vse krog mene raj uživa, Ples in petje, smeh veselje Zbuja v srcu skrite želje — Moj duh pa je le v daljini — Srce je pri Josipini!
Dneva žar, noči miloba, Hrum življenja, pokoj groba, Sum viharja, glas vodice, Pesmi glasne, žalostice, Vse gre k srca globočini, Ki je zmir pri Josipini!
Rožica rožic.
rivaj, skrivaj, ljubeznjiva, Lepe svoje rožice, Ti si pomlad vedno živa, Cvetje tvoje zmir cvete.
Glej, spominčica v očesi In na licih rožica, Lilija po vsem telesi Krasno svojo rast ima.
Rožica zares si sama, Rožic vseh si rožica, Pricvetela 'z nebohrama, S cvetjem segaš do srca.
Skrivaj, skrivaj, ljubeznjiva, Lepe svoje rožice, Ti si pomlad vedno živa, Ki raduješ rajsko me.
Zmemba.
SLožice lepo cvetejo,
Vence mične nam dajejo,
Tiče zbirajo se v roje,
Pesmice pojejo svoje.
In studenci in vodice,
Gajev mične vse pletice,
Vse šumi, se giblje živo,
Klice k sebi nas vabljivo.
Veter ralilo liste ziblje,
Vejica pa vejo giblje.
Solnce tam v vodico meče
Žarke svitle, preleskeee.
In črviček tam lazeči,
Dim za logom v zrak kipeči
Vse kraljestvo se natore
Veseli zdaj nove zore,
Vživa rajski čas pomladi,
In raduje se v nje sladi.
Duh veselja se razširja,
Po ravninah, gorah dirja,
In odganja zimo ječno —
Vse je živo, vse je srečno.
Zima pa je padla v mene,
V srcu vse mi je vsahnilo,
Oh, osoda mi nemilo
Proč od ljube — solnca žene! —
Nema žalost.
3t>oža raste na skalini,
V	srcu bolna, vsa že vela Tužno gleda po ravnini — Od sveta slovo bo vzela.
Drobni tiček pa skakljaje K nji ji tako-le zapoje: „Kaj tak milo gledaš v kraje, Kjer cveto sestrice tvoje!
Tvoje družice v dolini,
V	senci morajo živeti, Ti visoko na višini
Moreš čez vse druge zreti."
Roža v tugi nič ne reče, Stisne v perje hrepenenje; Smrt samico v srce speče, Jenjalo je nje trpljenje. —
Tiček žalosten odhaja, Se po zraku dol' zažene, In leti čez gozd do gaja
V	družbo ljubice češčene.
Enkrat zopet prileti Tu v višavi obsedi.....
„Kaj ti je moj tiček mili, Da čepiš tu brez pevanja, Saj oditi znaš tej sili, Prosto voliš svoja stanja".
Tiček glasa mi ne dade, Se molee okrog ozira — In na skalo doli pade, Tam pri rožici umira.
Gazele.
i.
Hi je bil, ko vse tema je krila, Ah, stvarnika srčno ljubim, Ki me tolikrat že zveselila, Ah, naravo srečno ljubim! Ki v bridkosti me je porodila, Blago mater srčno ljubim; Ki že vzela mi ga smrt nemila, Ah, očeta srčno ljubim! Ki sta tebe blago odgojila, Starše tvoje srčno ljubim; Ki sva vkup pri delu se potila, Tebe bratec srčno ljubim; Ki vse ljubiš, o predraga mila, Kar jaz večno, srčno ljubim, Ki si vse ljubezni te združila, V tebi vse neskončno ljubim! —

2.
Če k Večnemu duh se v molitvi ozira
Prevzet ves zamaknjen molčim; Ce krase in čuda mi svet razprostira,
Prevzet ves zamaknjen molčim; Ce zvezde migljajo polnočnega mira, Prevzet ves zamaknjen molčim; če zjutraj oglaša doneča se lira,
Prevzet ves zamaknjen molčim ; če v tvojem pogledu pogled moj umira, Prevzet ves zamaknjen molčim.
3.
Kaplja, ki 'z neba oboka Pade na cvetico, jo hladi; Kaplja, ki z valov potoka Teče na livado, jo živi; Kaplja, ki jo srce joka, Tu hladi, živi in osveti.
r
4.
Ko si ti ljubezen mi obstala, S tabo, duša moja, vse sem ljubil; Ko si roko mi v zavezo zvesto dala, S tabo, duša moja, vse sem snubil; Ko te zgodnja jama zakopala, S tabo, duša moja, vse sem zgubil.
Solzni krst.
Jih, tecite le mi solze vroče, Oblivajte nemo dete mi! Prebudite ga, če vam mogoče, Nje ljubezni je in nje krvi.
Mrtvo je! — Se le rojeno dete — In objela ga že liladna smrt! Nade sladke vse so ž njim mi vzete, Z njim je sreče up mi ves zatrt!
Saj že ž njim mi tudi ona vmira, Ki mu mati — meni ljuba je; Saj za njim se ona v smrt ozira, Ki življenje, sreča, mi je — vse!
Ah, zato tecite solze vroče, Oblivajte dragi mrtvi brst! Naj sprejet v spomine je bodoče, Naj solze ljubezni so mu krst! —
Gorje, gorje!
JLtste rožica premila, Vsa duhteča zlatokrila, Pade nanjo huda slana, Rožica je vsa požgana; Oj, gorje, gorje — Za življenje več ne ve!
Ziblje se strneno žito Ko čez polje morje vlito, Pride ura huda, vroča, Vsuje se debela toča; Oj, gorje, gorje — Nade vse na tleh leže!
Ljubo sem imel cvetečo, Z njo neskončno, sladko srečo, Pa jo vzela so nebesa, Več ne vidim nje očesa; Oj, gorje, gorje — Umorjeno je srce!
r
Razmera.
ko urna, Več prostosti; Več ko srca, Več milosti; Več milosti, Več občutja, — Več za Boga Navdihnutja.
Od Bo gA — do Boga.
31og edin' Je počin Vseh števil Večnih sil. Vsaka zveza obstoji Alj iz dveh, alj več stvari; In kjer zveza se poboži, Se v edinost mnogo zloži; Bolj ko duše so za Boga, Bolj je čista njihna sloga, Njih želje in njih razvitje, Vse je eno isto bitje . . . Tudi ti in jaz sva dva, Vendar duši sti edini, Tak, da ena drugi da — Neločljivo moč v prvini; Ve sti z majko tudi dve, Al' sti vendar le edini, Združeni so kakor ve Vaji misli in učini. Dva sva — jaz in pobratim, Saj sva vendar dvoživotna, V mislih pa in v djanji vsem Vendstr sva si le enotna. Glej tako smo skupaj štirji In vsa dva — alj smo trije, Eden z drugim je v okvirji, Zvezo čini pak srce. Ah, srce, ki hrani Boga, Ah, srce, ki ljubi dom, Ah, srce, ki mu je sloga Vse in vse — ni nič razlom!
Ah, srce, ki prosto teže Vse telesne k Bogu zre, In se s srodnimi zaveže, Da enota ena je! Tak iz dveh alj treh postane Sloga, ki jo živimo; Kedar enega kaj gane, Precej vsi začutimo . . . In ko duše se 'zlijo, Gori hrepene v nebo, Kjer vseh sil Vseh števil Je počin Bog edin'. —

B>»-
Različne pesmi.
Prva neba je visosti, Za stvarnika večnega; Druga poje ti prostosti Roda v prid človeškega!
Genitori!
JPuše, krila razprostite, Žila srca vžgi se ti! . Citre glasno zadonite
V	vse svetove, v vse strani! Ne nehajte, slavo dajte, Večnemu jo prepevajte,
Da po svetu krog zaori: Genitori! —
Vse le v njem živeče diha, Smrtnih kril otresa se, Kjer njegova sapa piha, Dviga stvar iz groba tme, Da prepeva in odmeva
V	tmini noči, v solneu dneva,
V	zadnjem mraku, v prvi zori: Genitori! —
Cista zliva se plavota Cez neskončni plan nebes, Vžiga zvezdic se žarota, Nebrojivih svetov kres.
V	vsakem miga, jasno šviga Na razjasnjenem obzori: Genitori! —
Od žemljice noč se vleče, Mrak se zvija, solnca vžgan; Zori se nebo goreče, Vse razdiha: dan je dan!
gpH-	-
tjr	
V vsaki stvari vrejo žari, Da radostna v petje vdari, Bilka, vodka, tič žubori: Genitori! —
Base, klije, kamor sije Životdatni solnoa žar, Stvorje celo se razvije, Zemlja vsa mi je oltar. Cvetja, sada se razklada Drevje, njiva, zelenjada Vse se sklanja v krasnem zbori: Genitori! —
Sveti mir perute spenja čez žemljice kal in trud, Svit minuje, delo jenja, Vse hiti na spanja grud. Iz globine njedrij šine, Predno žitje dneva mine, čast se zlega v kvišku gori: Genitori!
Divja burja zdaj prituli, Morja val se peni v zrak; Po votlinah skritih hruli, Stresa gore, zemlje tlak. In od brega se do brega Grom strašilni krog razlega Po naravi v divjem spori: Genitori!
V sveti cerkvi vkup se zbira Vse kristjanstvo — Večnemu; Duša hrepeneča vmira Polna rajskega sladu. In molčeča — se trepeča Vsa progane, ko doneča Se beseda dviga v kori: Genitori! —

Glej nad nami kak lampade Stvarniku se vžigajo; Lučiee so mu plamade, Ki 'z očes mu zvirajo. In duhovi, njih redovi Z večnih harmonij glasovi Trepetajo v neba dvori: Genitori! —
Tromba poje — zemlja spoči, Gor slemena se vdero; Plam se vname v sredi noči, Grobi se odperajo; — In mrliče k sodbi kliče; Vse presunjeno se miče — Poje vse v prvin razori: Genitori!
Narodna pesem
po Haydnovem napevu.
Z lastnoročnim pismom Njih c. k. apost. veličanstva od 27. marca 1854 1. potrjena.
3log obvaruj, Bog ohrani Nam cesarja, Avstrijo! S škitom vere naj nas brani, Vodi z modro nas roko. Razdrobimo njega trona Sledne, vse sovražnike; Habsburg in njegova krona Bdi nad srečo Avstrije.
Vsak pobožno in pošteno Za dolžnost, pravico stoj, In če treba pak iskreno Stopaj srčno v slavni boj! Vojska naša iz viharja Zmir dohaja z lovorom, — Kri in blago za cesarja, Kri in blago za naš dom!
Kar si pridna dlan ustvari, Varje, zvesto naj vojak; Umetnija, znanstvo žari, Naj preganja dušni mrak! Blagor naj in slava lije Na državo ljubljeno: Božje solnce naj obsije Mirno — srečno Avstrijo!
Slavovitno se sklenimo: V združbi čudna moč leži; Sile naše vse zložimo: Tak naj težje se zvrši. Kakor bratje vsi edini Le en cilj si stavimo; Blagor caru, domovini: Avstrija na veke bo!
Prištavek z oziroin na poroko Njih c. k. apost. veličanstva k potrjeni narodni pesmi:
In s cesarjem tovaršica, — Veže z njim jo eut in rod — Vlada mila cesarica Dušnih polna vseh lepot. Kar se sreče da želeti, * Večni Bog naj ji deli: Francu Jožefu, Lizbeti, Blagor hiši Habsburški! —
Slovenije dar.*)
Jlaki god moj Car praznuješ, Ki topi mi v raj srce, — Z ženko Ti se poročuješ, Ko lirume drugod vojske!
Vse sestrice moje verne Cvet darov pošiljajo, V širnem domu stostoterno Strune slavo pevajo.
Ah, kaj hočem jaz podati, Verna zmiraj, vdana vsa, Ko ne plava v blagu, v zlati Mala moja žemljica? —
Dve cvetici pomenljivi Z gorkim srcem Vama dam, Da bi bili priči živi, Moje želje jasen znam!
Raste ena na planinah, Ojstri pihi jo brijo, Raste druga na ravninah, Mili dihi v njo dijo.
Kakor sneg je prva bela, Jasna kakor solnea svit, Rujna draga i žarela Kakor jutra zor razlit.
*) Iz knjige „Fruhlings-Alhum", posvečene v spomin slovesne poroke Nju veličanstev Franc-Jožefa in Elizabete, ki jo je na Dunaji na svitlo dal Heliodor Truska, in v kateri sti zraven drugih v mnogih jezikih avstrijskega cesarstva tudi dve slovenski pesmi.
Prva, Car, naj bode Tebi, Krasna ,,gorska zvezdica", Drugo, Carnja, vzemi sebi, Ko je znam Tvoj — Jožica1'.
Prvi svit — pomen pravice, Druge zor — ljubezni žar; Kake sreče porodnice!
Znam'nje nju — Slovenje dar.	*
Nju veličanstvoma
ob slavnem povratku s Talijanskega.
liula šumenje dereče valov sem jadranskega morja, Ko je zvihral parobrod z Vama ponosno po njem; čula rjovenje radostno sem benecauskega leva, Cula vriskanje sem jek krasnih lombarških ravnin, Ko sta stopila na prag mogočne kraljice pomorske.
Kakor megla skadi se v črni noči rojena, Kedar napoči že dan, solnce zaganja svoj žar: Podpihovanje splašilo se tak sosedne dežele, Zmote je vpešal naklep, zlobe kovarske namen, Ko si prikazal se Ti, ter Carinja s Taboj premila.
Ti si pogumen podal na pot brez trum se vojščakov, Vrgel od sebe si meč, djal clo tehtnico na stran; Skazal se v moči naj veei le lastni vladarjem, V moči, ki božja lastnost, jih poveliča v nebo: Velikodušno proglasil si prizanesbo vesoljno.
Kamor Te peljal pogled, razpel blagomilo si srce, Vsake stopinje je znam velikodušen kak dar; Ljudstvu, boljarom, umetnikom: vsem razodel si ljubezen Stopil kot oče premil si med družino otrok In premagal si tak presoje in staro sovraštvo. —
Z oljko si šel, nazaj se vračaš z lovorom slavnim, Mir Tvoj bil je le cilj, — zmago brez vojsk si dobil; Slava zato Ti doni od roda do roda neskončna, ' Vedno slovelo ime Tvoje bo v zgodbi zaslug, Bolj ko junakov imena v listih krvavo žareče.
Slava zato Ti, inoj Car, slava Ti trikrat, devetkrat, Vnema se v prsih mi čut, ko Te spet čakam nazaj! Ah, al' kak bi zamogla Te vredno zdaj še sprejeti, Ko kar narava krasot, človek kar ima moči: Vse Ti skazali v obiluosti sti kronivini italski!
Vendar obupati nočem, ker mi v zavesti lastnina, Čudo največje zemlje, preveličasten je hram; Jamo Postojnsko odprem — prečarno poslopje natore, Ki pod kamnito zemljo tamno zakrita leži,
V	njem pa je taki zaklad, da slednji osupnjen se čudi.
Glej, in ta svet je mojega srca svitla podoba! Skrito, kamnito se zdi, v njem pa je čutja proevet,
V	njem resnica, ljubezen, pogum, zaup in zvestoba, Moj je največji zaklad; Vama zato ga odprem,
Da ob slavnem povratku skaženi veselje dostojno!
Presvitli carinji Elizabeti
ob slavnem godu 19. novembra 1856. leta.
Hak spomladi se natvora seveta Strune moje slastno so pevale; Kak se slapa pena šumno zmeta, Strune moje so pripodobvale; Kak na nebu bliska svet kraj sveta, Strune moje so občudovale; Kak ljubezen sladka je dekleta, Strune moje so razglasovale; Kak je čarna pesem milo peta, Strune moje so mi pričo dale; Kak se stvorje vse v ljubezni spleta, Strune moje so izreči znale; Kak se dviga k Bogu duša vneta, Strune moje so razodevale, Vse sladkosti, vse krasosti sveta Strune moje peti so skušale: — Ali, le Tebi Carinja Lizbeta, Strune moje so se peti zbale! Ne vedo, ko si iz neba vzeta, Strune moje Ti dostojne livale; Kaka v godu Tvom nam čast dospeta, Strune moje rade bi skazale; Pa radosti mi je duša vjeta, Moje strune revne so zastale; Le da Bog Te živi mnoga leta, Strune moje bodo v vek pevale!
Radecki.
Kjer je um vodja trum Zmaga se dobi — Kjer srce sod' vrste Zmaga ne zbeži. —
Wamno se obnebje vlači vkup,
V srcih vnema se sovraštva strup;
črne množice možakov
Zveste trume se rojakov
Zbirajo, se vlačijo,
Skrivajo napadajo —
Oj Milano! te pomlad ne zveseljuje,
Kaj srce se tebi strastno napihuje?
Saj je Beč verige vsem razdjal,
Svit svobode vsem bo zasijal;
Kaj hropenje, kaj groženje
Ko se bliža odrešenje? —
Nič ne čuje zmote rod,
Ne boji se strašnih škod;
Plam se vzdvigne, poči top,
Skoči skupaj trcip in trop.
Smrt za njim na desni, levi —
Bog se vsmili zdani revi!
In junak mogočne slave,
Vojskovodja sive glave
Od zarotenih izdan
Ven beži na prosti plan.
Krog obdaja ga prezvesta truma,
Ki za boj se vnema od poguma;
Mesto hoče v prah razdjati,
Neče več sramot prestati.
Hrabri vodja govori:
Da še čas meščenja ni;
Enkrat še na mesto se ozre,
Preden s silno vojsko proč odgre, —
In solzica iz očes mu vdari:
Na nebesih se večerna vžari . . .
V	gozdu krog grmad Vseda raj da se armad; Vge v ležišču se nocoj
V	zjutrajni pripravlja boj;
V	noči mirni vse prepeva. Da ne straši vojsk se dneva.
V	šotoru naj večem
Pri junaku tam slovečem
Zbrana truma je soveta,
Za meščenje silno vneta.
Izdajanstvo kazniti na moč
Zdaj svetuje slehrni nazoč.
Kar naenkrat šum postane,
Vse v ležišču v kvišku plai:e,
Krog se zlega zlo vpitje,
Vse k predstraži hitro vre;
In v objemu bleskajocih puš
Pelje trop se izdajavnih duš.
„V sodbo z vohuni!" vse kriči,
„K smrti s pazuni!" vse grmi,
,,Vodja nam dal bo veselje,
Vodja nam dal bo povelje,
Da rndijo tla se izdavne krvi . ." —
Al' sirovost se zmotila,
Vodja duša je premik:
On ne dade lit' krvi —
Iz zakaljenih oči
Solza se mu milostljiva vtrne:
Na nebesih luna se razgrne . . .
Oj Milano! kje je tvoj napuh, Kaj si ojstriš tak napet posluh? Cuješ vojsko, ki se k tebi miče K tvojem' srcu maščevat' mrliče? — Ne protivaj, vdaj se, vdaj! Urno gre naprej tečaj; Malo časa ti je dano — Mesto, mesto bo razdjano. — — Nič ne čuje zmote rod,
i
I)
Ne boji' se strašnih škod,
Noče, noče se podati,
Dokler more še obstati.
Boj se vname — in streljanje —
In morenje — in vžiganje
Kit i se krog vseh zidov,
Vleče v svetotvo se hramov. —
Vojska silna in srdita
Vse zmagalna vodja pita:
Al' prišel še ni ji čas,
Vzeti bune čaran pas,
In razdjati eelo mesto
Tak neverno, tak nezvesto? —
Alj sirovost se zmotila
Vodja duša je premila,
On zavpije — jih zaprosi,
Da naj zmagajo v ponosi
Svoje strasti
Zle oblasti —
In v očesih se mu solza vname: Zora pucati na nebu jame . . .
Tam na meji ob vodeh
Osvetit' izdaje greh
Vojskovodja z vojsko celo
Gleda v tujčevo deželo —
Le stopinja še — in bramba bo napad
In rešenje negotovo spred in zad
Vodja v zrake tje zamišljen zre,
Djttša njega se čez mejo spne.
Vse podobe vojsk'ne sile
V globočini duše mile,
Vse nesreče se zbudijo —
Dalj hoditi mu branijo,
Tukaj vidi vas gorečo;
Tamkaj polje vse pobito,
Tu umorjenih celo kito;
Tam ležišče
Ko mrtvišče,
s<=4j
Zmago, slavo odbežečo; Zdih vojaški, Duh mrtvaški Krog in krog se razšinvje, Vojske sled se raznašuje. — Kaj postajaš ti kaznitelj, Domovine oprostitelj ? Kačo moraš zdaj zatreti
V	njenem gnjezdnem griči, Ako češ, da več ne piči; Pasti mora nezvestoba, Pasti mora tujca zloba,
To zakoni vsem so sveti, — Tromba zapoje — boben doni Vojska ponosna dalje grmi. „Vera prelomljena, Meja prestopljena,
Zmaga je naša — in vaš je pobeg —
Tako kaznuje pregrešen se tveg."
In vodja kardela
Tje jaha na čelu —
Ozira po vojski se krog,
Ki zdi se kot zmage ji bog —
In solzica se mu mila vlije:
Iz mračine solnce ven posije. . . .
Sama še Venecja bleda Na sovražnika tje gleda, Ce vtoniti raji v vodi
V	svoji zdivjani svobodi, Kakor orlu se vkloniti, Njemu dalje še služiti. — Preošabna — morja si nevesta! — Voda zmagi tud' je cesta,
Iz valov in iz zrakov Pada na-njo plam žarov. Vdaj se zdaj Njemu saj,'
Ki je v sodbi le milost,
Ki mu tuja je ojstrost, Ki spozna, od kod pregreha pride, Ki če verne serca ne le zide, Glej pogodbo že podaja ti, Vdal jo njemu duh je milosti, In Veneeja vzdvigne se, izdiše — Prime pogodbo — in oelo podpiše. Vodju solza iz oči se vtrinja. Mavrica na nebu se spreminja, Mira lok čez Laško se razpenja — Boj sovražen krog in krog pojenja.
V spomin stoletnega rojstnega dneva Valentina Vodnika.
Jltoji', stoji' tam hišica, Pri hiši miza kamnata; Pa v hiši Vodnik se rodil, Ki prvi pesnik naš je bil.
Njegova struna pevala Je slavo doma, naroda, Rojake v zmago klicala, Se v kvišku k Bogu dvigala.
Zato donel bo njeni glas V vvemenov vseh prihodnji čas, Zato slavi navdušen rod Njegov stoletni rojstni god.
Predgovor.*)
jSivljenje luč je, smrt je nočna tmina; Med njima pak življenje vseh rodov. Trne porodnica je pekla globina, In luč pogled uzvišanih duhov. Ko noč razstre čez zemljo črna krila, Pozgine blagodarni dneva žar; Zastane vtrudena natvore žila, Omami v spanje tma vsakktero stvar. In žal in strah srce prevzame, Zbudi se plašno v njem neznana strast; Begati blaga treznost duha jame, Čez nas kraljuje silno zla oblast. Le zvezdic svit in sjaj premile lune Obrača v kvišku tamen naš pogled; O njih migljanju nekaj nas presune, In pelje le na Boga jasni sled. Pa ko zasvita dneva porodnica, Preljuba zarja, zora jutranja, Se zmiče, dvigne slehrna stvarica, V nje belem svitu novorojena. Ko bi zbudile skale se v pečinah, Se veličansko dvigajo 'z tamin, Odvežejo se sapice v planinah, In zašumlja studenček sred rastlin. In tisuč, tisuč novih cvetek vstane Iz raznih novokalenih semen, In radostno se v celem stvorju gane Žival nebrojno mnogih vseh plamen, čez celo stvorje rosa se razlije, Z nebes dobrotnih pada rožic hran;
*) Ta predgovor govoril je dr. Lovro Toman 5. februarja 1858. 1. v ljubljanskem gledišču pri slovesni besedi v spomin in čast stoletnega rojstnega dneva Valentina Vodnika.
In va-njo zvezda jutranja posije, In oznanuje žitje — solnce — dan. — Stvarnika moč se tak prečudno zbuda — Napolnjen njega duha ves je svet; In človek stopi okrepčan tje v čuda, Zavzame se navdušen, ves prevzet. In v njem tud' spne zdaj duša svoje sile, In v njem razlije nov se čutja žar; In gaDjen lije Bogu solze mile — Vsa zemlja Večnega mu je oltar. In vse, in vse, in vse se složno veže, Ljubezen večna svoj raztrinja pas, .Ki ven iz srede srca Boga seže
V	žemljice, ah, sirotke kraj in čas! Pozdravljena zato mi dneva porodnica, Preljuba zarja, zora jutranja! — Pozdravljen trikrat Vodnik, ti danica, Danica dušna svoj'ga naroda!
Tema ležala je čez nas debela! Zaklad jezika bil nam je zakrit", Le kaka mala zvezdica svetila — Čez dušni roda mrak je silovit. Pa te še tudi so megle vremenov
V	morilno zvile pozabljenja noč.
Ne dosti več, ko sladkih njih imenov Pustila časa je sovražno noč. In v taki noči eelega naroda Zasveti on na nebu dušeštva — In spremeni nemila se osoda — Koj narod sebe, svojo moč spozna. Poslopje on sestavljal je jezika, Ki v njem blišči zakladov dušnih zbir. Ki v njem se razodeva moč velika, Razliva duha narodnega vir. Preskrbno zbira narodske svetinje, Kar ni poplavil proč jih časa tok; In piše zgodbe drage domovine, Kako čez njo jasml, mracfl oblok. In tak se trudi zvesto, neumorno,
Obrača v doma prid zaklad darov, In vdarja v mile strune čudotvorno Presladkih, dragih maternih glasov. Ko neba večni glas done s Triglava Bude rojake v pridno delavnest; In vjema — znaša krog jih šumna Sava, In ž njimi navdušenja njih sladkost. In klice krepko, ko vihar sinove Za dom prot' tujcu v sveto bran, Da starejo si sužnosti okove, Da prost čez Avstrijo zašije dan. In glej, naroda dulii se zbudijo, In srca krepka se oživljajo; Že slavnih pevcev strune se glasijo, Ki v glasu njega se pričenjajo. Bazcvita novo dušno se življenje, Vse giblje, dviga, trudi, mudi se; In porodi se slastno hrepenjenje Po delih vede, ume narodske. Razlaga že v besedah ljudskih, prostih Resnice neborodne se poduk, Veselo v mnogih napredujemo vednostih Končal slavitno bode sin in vnuk. Al' Vodnik prvi trebil gosto trnje, Jezika silno moč je on razvil, On je položil rodovitno zrnje, On naš „vodnik" — je prvi pesnik bil. Oj pesnik! dar nebes neprecenljivi, Narodu dika in človeštvu cvet! Iz pevskih prs potoki neba živi Razlivajo se čez omotljen svet. Preteklih dni poblazi ojstro silo, Grenkost sedanjih spremenuje v slad, Prihodnjih razjasnuje tamno krilo, In zbuja v prsih čut nam večnih nad.— Zato poslavljena mi ti strunica, Ki zlegal se z Vršaca tvoj je pev, Poslavljen večno Vodnik, nam danica! Tako doni' slovenskih src odmev.
pp*----
In narod rojstni god tvoj zdaj obhaja, Ko ga obhajal še nikogar ni, Ker večni duh ga slastno tvoj navdaja, Ki se iz slavnih tvojih strun glasi. In prvič spleta okrog čela sina Hvaležna tebi mati — lovor — svet, — Ti neumrjoč si, večnega spomina, Dokler Slovenca bode nosil svet!
Tvoja struna je zapela, Domovina se zavzela, Srca vsa je vnel nje glas. Noč morilna je zbežala, Neumrjoča ti ostala Bode slava večni čas!
V pevskem raji zdaj razhaja, Ki Slovence nas navdaja, Tvoj'ga duha silna moč; In Slovenija krog glave Ti ovija venec slave, Venec vedno nevenjoč!
Ivanu Koseskimu.
(Za god.)
^Bobneti cul strah6tne sem gromove, Tulečih sap razdraženo vihranje, Plamečih strel razsrdeno šviganje In morja burno spenjene valove;
Studencev čul šumeče sem slapove, Radostno pomladanskih tic pevanje, Prijetno lahkih vetričkov šeptanje In ljube mili zdih, sladke glasove.
To vse, da! harmonijo vse natvore Je mati Slava v jezik svoj sobrala In v čudotvornili strun zavjela kore;
In ko je Tvoje duše moč spoznala — Da večno proslaviti se zamore — Zmed vseh sinov je — Tebi strune dala!
Trstenjaku in Hicingerju.
^dor dragoceno naroda starino Na dan pospravlja skrbno iz zapaha; Kdor spomenike svete treblje maha In davnih vekov razdeli temnino;
Kdor doma razmotruje zgodovino, Ko išče spričeb slavnih djanj iz praha In oznamije, kar je res, brez straha: Ta ljubi zvesto svojo domovino.
Vidva na čast preljube majke mile Darujeta tako vse svoje sile: Občutke srca in vednosti glave;
Zato pa se v prihodnje poslaveni Svetili častno bosti Vaj' imeni, Ker sti ji zapisala v knjigo Slave.
jp^------><-m
? f
M. Langusu.
Ne togujte po neizgubljenem !
Young.
ah! tudi oči so stamnile, Tiha zastala je žila srca, Roko, ki slavne podobe 'z nje lile, Smrtna pokriva zdaj senca hladna!
Grob tvoj solzice zdaj močijo vroče, Zdiha po tebi, kdor te le poznal; Sklicati, ah! al' te več ni mogoče: Nihče ne vrne iz groba se tal.
Stresel tvoj beg me je v srce nesrečno, Rano pekočo mi huje vžgal spet; Vendar privoščim plačilo ti večno, Neumerjočirn ko zdaj si prištet!
Vreden sin doma, postavil mu dike, V barvah razlival si večen uzor, Dihal iz duše prekrasne si slike, Slavnega slavi te tvoj umotvor!
Zdelal poslednje si delo slavito, Večnemu v čast daroval si vso moč ; Komaj je bilo očesu odkrito, Že te zakrila nam črna je noč!
■K^gi
f
Vreden dostojnega bil si plačila, Ah! al' kdo dal ti ga vendar bi bil, Ko domovina, plačilka le mila, Sama ne zvije 'z neskončnih se sil.
Stresel tvoj beg mi je v sree nesrečno, Bano pekočo mi huje vžgal spet; Vendar privoščim plačilo ti večno, Neumerjočim ko zdaj si prištet!


Mladini.
© mladina! up prihodnosti edini, Naj solziea moja te vsaj gane, Zbudi zdaj se iz zaspanosti neznane, Oživite hčerke Slave se in sini! Oj zastonj, zastonj jih le iz spanja kličem, V ktero so jih zakopale v dnu igrače, Oj zastonj, zastonj jih s petjem svojim mičem, Omotile so strupene jih pijače, Vjeti, vpreženi so v sužnost slepotije, Njih ne gane tožba žaljne domačije.
Ak vam iskra božja ni še vsa potlela, Pojte ven ob jutru pomladanske zore, Z ognjem višjim bode spet se oživela, Cista tleti le v nedolžnih srcih more. Ak' vam pameti ne krije zmote tmina, Pojte v slavni tempelj krasne vse narave In čudili boste mislim se spremina Zivobudne nje modrosti božje slave; "Ven, le ven, da duh se vjeti vaš oprosti, Da občuti bitja, djanja vse sladkosti!

Mati, daj mi kruha! *)
„JHati, mati, daj mi krulia!" Tako prosi sinek Med; Mati uboga, bleda, suha K Bogu dviga žal pogled.
„Mati, mati, daj mi soka," Prosi lačna, medla hei'; Materi pa sree poka, Ker nikjer pomoči ni.
Stara mati, stari oče Smrtni boj bojujeta; Bodovina krog nju joče; Vse objema lakota.
Ni veselja, ni več petja, Tugepoln že kraj je vsak; Bevščini nikjer zavetja, Saj je vsak le siromak.
Huda lakota nemila Spenja se čez log in hrib, Lakota, prestrašna sila, Naj bridkejša zemskih šib.
Lakota, je — v domovini! Njo trpi dolenjska stran! Cujte hčerke, čujte sini, Za rojake glas strašan !
*) To pesmico zložil je dr. Lovro Toman o priliki velike besede, ki jo je 2. aprila 1866. 1. napravila ljubljanska čitalnica v gledišču v pripomoč ubož-nim Dolenjcem na Kranjskem.
Oj, na pomoč jim hitite, Ki zaupajo na vas; Spet rojake se skazite, Kar ste bili vsaki čas
Da smo ž njimi vsi sinovi Jedne ljube matere, Pričajo naj dans glasovi Narodne umetnice!
Vsaki glas naj bi polajšal Bratov revnih žalni stan, Vsaki glas naj bi poslajšal Žalj in bolj njih srčnih ran.
Oj, zato vam srčna hvala, Ki ste prišli v ume hram, Da ljubezen bi skazala Bratom se in sestricam!
V žalosti se brat spoznava, Pomoč bratstva je porok; To zahteva mati Slava Od nebrojnih nje otrok.
Pa tud' vas, nam nerojake, Ki ste prišli danes sim, Bad častim ko poštenjake, In pozdravljam z glasom tim:
Naj pravičnost vse navdaja, Kar narodov krog in krog, Da človeštvo k višku vstaja, Da rodi se sloga slog;
Da ljubezen bo objela Vse narode vseh krajin; Da bo zemlja daljna, cela, Domovina domovin;
Da bo človek tak človeka Ljubil kakor brata brat, Da spomin bo zginil veka, Ko ga hotel ni poznat'.
Milosrčnost, božje čutje, Veže naj človeštvo vse; Saj življenje je trenutje, Ktero gine, ko prične.
Milosrčnost ukazuje Vseh narodov gospodar, Ki stoterno povračuje Vsaki milosrčni dar ;
In na naših djanj tehtnico, Ko bo vsak pred sodbo stal, Hvale ubogih bo solzieo Za rešenje sodnik djal!
Luna.
Jledeli smo v družbi veseli Slovenskega sini rodu, Domače smo pesmice peli Ganljivega srca glasu.
Za pesmico pesem vrsti se, Ko dihal skoz perje bi pih;
V	razkrita vsa srca vtopi se Zbudivši občut in izdih.
V	spominu se bridke rodijo, Da k petju se solze vdero,
V	oblačno podnebje kipijo, K očetu molitve neso.
Od sužnosti časov, nesreče Razgrinja toživen se pev, Novivši nam rane skeleče
V	opombi sedanjih še rev. —
Kar luna skoz okno pogleda Na družbo Slovencev glasno, Ozira se tužnosti bleda — Da vtihne vse v izbi plašno.
Blede se vsem žarena lica, Po srcih se trese nje vid, Na sluhe glasi se pesmica Soglasen prežaljnosti snid:
m^-------
P
„Verni sini majke stare, čujte, čujte, kar povem; Brate naše sužnost tare, Žaljua zmir od hiš njiii grem.
Kamor Sava se izteka Sliši se ubozih jok, Narod silen — sužen veka Overiženih še rok.
Tam, kjer hribec se in njiva Joka voda solznata, Kjer je tožba vedno živa Mati roda — inačoha;
Mačoha — joj! turška sila, Maeoha mu vera je, Ki preljuba deea 'z krila Majke prave zmir krade.
Kjer je Slava pokopana, Kjer propad je bil za dom, Kjer je vsekana mu rana. Kjer je vere bil razlom ;
Kjer slovanska je lastina, Up, obzir prihodnosti, Kjer peklenska se sužnina Dava roda še krvi'.
čujte, čujte, jok se sliši, čez nebo razlega se — Nosijo ga zvezde, piši, Žarki solnea — noči trne.
Kad od juga zemlja trese In razpenja se vihar, Kad sorodniei proste se Kad bojišče bo oltar :

V	roke sablje krvorujne, Puške smrtne na rame, Padle bodo trume tnjne, če nebesa še bude.
Ni življenja dete vredno Če v verigah majka spi! Uro sužnosti posljedno S Turki boj naj ji grmi."
Oblaki se hudoviharni Objemajo v sredi neba, Ko luni ponočnici žarni Ustavi se pesem leta.
Kot grom se po srcih razlega Besede budivne razum, Nje žar po očesih vsem bega, In v srcih vplamivši pogum.
In množica tiho ven plane, Prisega grozeče tje v noč, Da zlega v ponočne se strane, Da jeka nebeški obroč:
„Majka je ena, Cenena žena
Slava v porodu — Slava je smrt!
V	slogi češcena,
V	slogi sveeena
Hram nje v razdvoji — čar je nje strt
Zato, kdar zove Streti okove,
Kar je nje sinov — gre naj v prepir Da na bojišču, Slavnem svojišču
Mati bo zrla — množice pir! —
Tovariši srčno navdani Razhajajo zdaj se tje v noč — Prisega se zlega v vse strani, Glasi se v nebeški obroč.
Tulite jo nočni viharji! Tulite jo groza in strah! Tulite, da v srečni nam zarji ■ Dom reši si složen na mah!

Zdravijca.
Sam. Jlozarce v roke Veselje v srce! In pesem ganljiva pridrla, Ko tok bo iz gladkega grla — Bo vse omečfla, Bo vse pridobila — Duše mrtve.
Vsi. Bo vse omečfla, Bo vse pridobila Duše mrtve.
Sam. Kozarce v roke
Razum pa v glave! In misel velika postala, Besedi se jasna bo vdala, Bo vse predramila, Bo vse pridobila — Duše mrtve.
Vsi. Bo vse predramila, Bo vse pridobila Duše mrtve.
Sam. Kozarce v roke
Pogum pa v srce! In moč še v telesu zakrita, V obupu, v žalosti pobita Bo krepko zbudila, Bo vse pridobila Duše mrtve.
Vsi. Bo krepko zbudila Bo vse pridobila Duše mrtve.
Sam. Kozarce v roke Vzemite vrste! Razumnost resnici le pravi, Srce pak preljubljeni Slavi; In tuja bo sila Na meji pustila — Duše mrtve. Vsi. In tuja bo sila
Na meji pustila — Duše mrtve.
Pesem koroških Slovencev.*)
JI višku, bratje, duše mile! S slovom, z djanjem vsi za dom! Kličejo nas slavne Vile V kolo k bratom Slavjanom.
Da smo tudi mi Slovani, Da slovensk je Goratan, Narod naš dokaze hrani, Jezik naš in duh in stan.
Priča to nam zgodovina, Priča krajnih sto imen, Priča čutov nam milina, Da slovanstva mi smo člen.
Priča to šumeča Drava, Priča sto voda in rek, Priča glava nam Triglava, Ki nas gleda vek na vek.
Priča cerkev Gospe svete, Priča svetih sto hramov, Pričajo vasi neštete, Priča starih sto gradov.
Priča to grad Ostervice, Priča vojvodski prestol, Pričajo gore, gorice Na mejah okrog, okol'.
*) Tej pesmi sta zlošila gg. Fr. Gerbec in Tomaževič prelepa napeva.
f

Naj zato nas duh navdaja, Samov duh in njega djanj; Narod naj v zavestji vstaja Iz pretežkih hudih sanj!
K višku, bratje, duše mile! S slovom, z djanjem vsi za dom! Kličejo nas slavne Vile V kolo k bratom Slavjanom.

r-

T
Mar i bor.*)
Hfravica naroda nam ščit in var, Pravica naroda nam skrb in mar, Pravice naroda vseh sreč izvor, Pravica naroda naš sveti bor.
Za mir in spravo s tujci nam je mar; če stavi pa nasprot se njih upor, Naj vname se za dom junaški bor.
Zato priseže vsak, al' mlad, al' star: Da mu za srečo roda zmir je mar, Zato si voli rodoljubov zbor Za mesto geslo svoje: mar i bor!
*) Meseca avgusta 1861. 1. je dr. Lovro Tomau prišel v mariborsko čitalnico, in pri tej priliki je rodoljubom v spomin zložil pričujočo pesmico „MJar i bor."
če se spoštuje naša sveta stvar,
i
isa^H
Prerokba.
(1453-1853.)
J§ križem mesee ljuto borbo bije, Dveh svetov šibi se mejni prag; Morje bark razrito burno lije, Tlak potresa se od turških zmag. Stolp za stolpom zavali se v rove, Zid za zidom razsipe se v dno; Top za topom gromopočno rjove, Sluh ogluši, zatamni oko. Trepeta srce, strmi, se joka, Krivovere sluti divji sled, Ko propada bran in ključ iztoka, Vitez križa, znatelj pravd in ved; Ko zmaguje vrag, ki se zarotil, Jezukrsta verne vreči v tmo, Ko je vernim um, srce omotil, Da nevernim se izdajajo. Carigrad, oj Carigrad naberi Svojo moč možev in dušnosti; Zdaj peklenskega ljubljenca steri, — Že njegovih sil hrohot grozi. Padla bran že z morskega je brega, Turške trume vro skoz več že vrat, Vsrednje mesto divja bitva sega — Carigrad! še čas je zadnjikrat! Sveta, ki se jasni, jasnil bode, Hrani vere luč, svobode dan, Vzemi v škit si pravoverne rode, Cerkvi stari bodi meč in bran. Čas hiti — ah čuj tvoli dec mrlenje,
r
i
Mater čuj v nebo vpijoči klic, Cuj vojakov ranjenih tulenje, Cuj evilenje zgrabljenih de»ic! Vse v ,,Sofije svete" utočišče, Gnjete tje se v veličastni hram, Mesto celo je sicer borišče, Kar ne vzame meč, objame plani.
V	hramu svetem množina kristjanov Srcem tužnim k Bogu trepeta,
Da bi rešil divjih jo paganov,
V	moije vgreznil sine Osmana. Starci, majke straha omamljeni Maščevalca kličejo otrok; Njih molitev, glasi nezvrsteni Hrama strmi stresajo obok.
In šumenje orgel gromijočih Dviga kakor val se razburjen. Vžgano petje mnihov prosijočih Sim ter tje vihra, ko pis znešen. Pri oltarji patriarh daruje Dar „ljubezni", kliče neba moč, Sivolas roke v nebo steguje, K višku dviga dušo molijoč: „Večni, Vsemogočni, Neumljivi, • Reši nas otroke krščene, Patriarh te prosi slab in sivi, Križa pokončaj sovražnike!" Prosi tak' — kar hrum in šum nastane, Treskom se razprhne vrat zatvor.
V	cerkev turkov divja vojska plane, Bor pred njo, za njo gre mor. Krv puhteča lije kakor reka, Tomb rudeč opira cerkve tla, Hujše vpitje vmirajočih jeka
Ko razdraženih viharjev sla. In na čelu Turkov Osman jaha, Seka verne, dere pred oltar, Vse za njim orožjem bridkim maha, Da prot' nebu šviga krvi žar.
Srčno sprejme patriarh divjune,
V	roki sveti križ svari jih jak, Al' neusmiljen Osman ga presune, Da se zvrne nem na skalni tlak. Krv mu vre ko tok iz srčne rane, Lice vpada, kakor sneg bledi, Luč očesa bliskati prestane,
Dih življenja skor' ga zapusti, Kar se v kvišku spne — in dviga Zar očes čez zdivjane vrste, Mine smrtni bol ga — vsaka briga, Ves zamaknjen zdaj v nebesa zre. Božje slutje dušo mu prešine, Mu prihodne zgodbe zjasni stik, Na propadu mile domovine Prerokuje neba osvetnik: „Štir sto let bo večnost potopila, Tvoj rod, Osman, več ne bo sijal, Sultanom bo zadnja ura bila, Kjer je patriarh po tebi pal!" Beče tak', se zruši vkup in — mine. — Dokončan je mesta boj in pad — S cerkev visočin svet križ pozgiue,
V	turškem robstvu zdiha Carigrad!
Štirstoletna ura čudno bije, Po narodih gre nje čarni don, Že „prerokba" tvoja sapa brije, — Slavjani! čegav bo carski tron ? ...
r
1
Mrtvi moji.
(Na vseh vernih duš dan.)
Prevod.
jUrtvi moji! v sladkem miru Počivajte v zvezdicah, Naj spomin me v večnem tiru Bridko trga v njedrijah! Petkrat ojstro je ranila Mi osoda že srce; Petkrat žalost ponovila, Ponovilo se gorje.
Ki mladost mi varovala, Ki življenje dala mi, Mati prva v grob je pala — Vseh podoba čednosti; In bridkosti dan deveti Oče tudi gre za njo. Tožbe, solze ju oteti, Sklicati ne morejo!
In ki v dnevih take sile Z manoj zvesto vse delil, Tud' zastanejo mu žile, Umrje prijatelj mil'. Prošnje in molitve vroče K Bogu gor' sem zdihoval, Solze bridke vse tekoče Njemu sem le daroval.
>----KŠffl
f
In ko v bridkem žalovanji Sem za svojimi še bil,
V	novosladkem spet življenji Ljubo ženko sem dobil. Kaka radost, kaka sreča:
V	raj in slad nebo še da, Da mi radost bolj poveča — Sinka Ijubomilega.
Al', ki nam osode vodi, Mi je vzel tud' sinka proč; — Tiho vendar srce bodi, Še budi nebeška moč, Se nevarnostim izdano Jedno drago bitje je, Ki ljubezni večne vžgane Ti je angelj — žitje — vse!
In od srca smrt nemila, Glej, odtrga mi tud' njo, Ki življenje mi delila, Svet prestvarila v nebo. — Dragi moji! v sladkem miru Počivajte v zvezdicah, Naj spomin me v večnem tiru Bridko trga v njedrijah!
Bevni svet, kaj moreš vzeti, Ko mi vzel je tol'kanj Bog? Srčnosti ne moreš streti, Ne množiti mi nadlog; Ne bojim se tvoj'ga vdarka, Ne želim si tvojih sija, Zmir jednako moja barka K mrtvim mojim tje vesla. —
Kazalo.
Tomanovo življenje.
Stran.
„Glasi domorodni"...............10
Josipina Turnogradska..............11
O literarni zapuščini Josipine Turnogradske......15
Vodnikov stoterni rojstni dan............25
Dr. Lovro Tomanovi govori v zborih.........29
Oklic rojakom.................38
Ljudske knjižnice................47
Daljno dr. Lovro Tomanovo delovanje v zborih.....50
Dr. Lovro Toman je prvi ustanovnik „Matice Slov." v
Ljubljani............ . . . .	54
Dr. Lovro Toman je največ pripomogel k ustanovljenji gorenjske
železnice.................59
Daljno dr. Lovro Tomanovo delovanje v zborih.....62
Njegovo domače življenje.............65
Njegovi zadnji dnevi in njegova smrt.........70
Tomanove pesmi.
Glasi ljubezni — svoji ženi Josipini Turnogradski ....	81 I. Podobe:
Cvetica...................85
Mehurček...................86
Potok....................88
Poroštvo...................89
Vinska trta..................90
Razvaline...................91
Stran.
Vreza...........:........92
Jezero....................93
Svetinje...................94
Dvojna megla.................96
Izvor — podoba................98
Konee sveta..................101
H. Pesmi:
Posvečenje..................105
Križ in grb..................106
Dve solzi...................107
Uzrok vere....................108
Huda osoda..................109
Prošnja...................110
Milotinke: 1. Ko človeštvo je obdalo........111
2.	Zdikujem, zdihujem, da draga devica ....	112
3.	Droben dežek se na zemljo stresa.....113
Plamice: 1. Tanka kakor jelka . . . . •......114
2.	V eno pesem djal bi rad .......115
3.	Kar je rosa na cvetici.........116
4.	Kot male plamčice..........117
5.	Sanjal sem, da na zaborji........118
Želja želja ..................119
Vse se ljubi..................120
Tebi....................121
Srce je pri Josipini...............122
Božiča rožic..................124
Zmemba...................125
Nema žalost.................126
Gazele: 1. Ki je bil, ko vse tema je krila.......128
2.	Ce k Večnemu duša v molitvi se ozira ....	129
3.	Kaplja, ki 'z neba oboka........ .	130
4.	Ko si ti ljubezen mi obstala........131
Solzni krst..................132
Gorje, gorje.....„............133
Razmera...................134
Od Boga do Boga...............135
Stran.
Različne pesmi.
Genitori...................139
Narodna (cesarska pesem).............142
Slovenije dar.................144
Nju veličanstvoma...............146
Presvitli carinji Elizabeti.............148
Eadeeki...................149
V spomin stoletnega rojstnega dneva Valentina Vodnika . .	154
Predgovor pri slovesni Vodnikovi besedi........155
Ivanu Eoseskimu...............159
Trstenjaku in Hicingerju............160
M. Langusu..................161
Mladini...................163
Mati, daj mi kruha...............164
Luna....................167
Zdravijca....................171
Pesem koroških Slovencev.............173
Mar i bor..................175
Prerokba..................176
Mrtvi moji.....................