109
Dva vršiča
(Basen.)
Iz mladega  debla sta gnala dva vršiča.  Krepko in bratoljubno  sta   rastla,  da je bilo veselje gledati dolgi, močni  mladiki z omladnimi in izredno velikimi listi. —
Tako sta prebila v zadovoljstvu  nekaj  pomladij.
Toda vršiča sta postajala vedno večja in debelejša. Poganjala sta veje; a tedaj se je vnela mej njima ne-vgasljiva zavist. Vsak bi bil rad sam gospodar oelega debla in gledaL bratca kot zamorjeno, postransko vejo. Zato pa sta se jela košatiti in gnati tako goste veje, da jih solnce ni moglo presijati.
A privalila se je debela zima, ki je lahkoma na-ložila težki, snežni tovor na preveo košata vršiča. Vrršiča pa sta se upogavala in šibila pod sneženo težo toliko časa, dokler se nista — odlomila!
Tako je zima poravnala bratovski prepir.
— e