eDGNy@OSte

Leto VI - 13 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 15. 7. 1959
SLOVENSKI JEZIK, NJEGOV IZVOR IN PISAVA
Skrb za jezik ni zapravljanje časa, razkošje, potrata. Danes .še zlasti ne: zunaj smo podvrženi pozabljanju in tujim vplivom, doma pa pritiska tudi na jezik uradna materialistična ideologija in centralistična uprava v njeni službi.
Večina pišočih mrd nami ima svoj izvod Pravopisa. To, da mu sledi ali ne sledi, je odvisno od raznih okoliščin: ali utegnem in se mi ljubi ukvarjati se z njim; ali me jezik zanima ali ne; ali sem površen; starokopiten; “samostojen” in uporniški ali pa le preveč navezan na črko (pravopisne zakonodaje in mi je duh le-te tuj.
Mislim, da je predvsem potrebno vzbuditi zanimanje za ta vprašanja, in to dosežeš, če tvarino poglobiš in spoznaš njeno problematiko. Za nekaterega nižješolca je pravopis kaj preprosta, stvar; bolj pa ko se poglablja v jezik, njegov razvoj in zakonitosti, bolj uvideva neizčrpnost jezikovne življenjske sile in njegovo lepoto; spozna, da se pravi “dcbro nisati” vse kaj drugega, kot poznati sedaj veljavna pravopisna pravila. Ne trdim, da pravopis ni potreben, a dati mu je veljavo, ki mu gre: je dogovorjeno sredstvo za ustalitev pismene oblike književnega jezika — kolikor se take stvari sploh dado ustaliti.
Globlje v jezikovno bit sega pravorečje, a začuda vzbuja mnogo manj pozornosti, je povzročilo manj pravd in vojska in ima še manij .ugodnega vpliva na zborno govorico, kot jo ima pravpis na pisavo. Ta pojav ‘je vezati s širjenjem, splošne izobrazbe: pismena oblika jezika (niegova površina, odblesk globin) je deležna od ljudske šole naprej več pažnje kot govorjena oblika, jezik kot tak. Pravi jezikovni čut — združen ali ne z ustvadialno močjo; združen ah' ne s študijem jezikovne preteklosti in sedanjega položaja —- je poseben dar, pa je. tudi plod ljubezni do materinščine. Kot moreš reči, da obvladaš tuj jezik šele tedaj, kd začutiš njegovega duha. tako je o obvladanju materinščine moči govoriti le pri ljudeh, ki mislijo, govore in pišejo v duhu svojega jezika. Vse drugo — slovnice, slovarji, pravopis — so le pomagala k temu. cilju.
Predavanje v petek, 17. julija, bo prikazalo, kako se bistveni pojavi slovmščine zrcaliio v pravorečju :n pravopisu književnega jezika. Naslednii večer (petek 31. iulija) pa bo obravnaval razvoj in sedanji položaj našega pravjrečia in pravopisa: razmerje med izgovorom in pisavo; kako so «e vrstile na površin spremembe, medtem ko je bistvo ostalo, vlogo književnega jezika; naš besedni zaklad in nekaj sodobnih problemov.	* n
“Očitno, zdvajanje mora biti, ali lepše., ali, neskončno lepše je plavati na kipečih valovih mogočne narodne življenjske sile, nego stati ob strani brez vere, brez moči in brez živega, pozitivnega, osrečujočega smisla, kakor jr usojeno vsem, ki so se odtujili ali tudi samo v misli odrekli svoji narodnosti, četudi zaradi najspoštljivejše — utopije.”
(J. Vidmar, Kulturni problem slovenstva (1932), zaključek, str. 93).
“Vsako desetletje izgubimo nekaj slovenskih besed in jih nadomestimo s srb-skohrvatskimi ali tistim; ruskimi in čsškimi, ki si jih je izposodila srbohrvaščina. To se zgodi podzavestno, brez vidnega prehoda, tako da izobraženec misli, da govori slovensko, v resnici pa rabi srfoskahrvatske bseede. Časnikarski jezik se je odmaknil od slovenščine mnogo dalije', kakor se je izrekla celo večina Srbov in Hrvatov v anketi, ki jo je glede opustitve slovenskega jezika razpisala goriška Veda 1912. Časniki so nezavestno in brez hrupa že davno storili to, kar so šele 1. 1913 želeli nekateri jugosloveni kakor dr. Jos. Sernec, Miha Voš-niak in dr. Ilešič: naj bi slovenščina izločala one besede, ki se povsem razločujejo od hrvtskih izrazov, za katere pa imamo nadomestila v drugih slovenskih in hrvatskih besedah. (Veda III. 1913).
(Dr. A. Breznik, O časnikarski slovenščini, Dom in svet, 1933, str. 72).
Šesti kulturni večer bo v petek dne 31. julija ob 19.30 v dvorani Slov. hiše na Ramon Falcon 4150.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Literarni odsek
Peti kulturni večer v petek dne 17. julija 1959 v dvorani Slovenske hiše, Ramon Falcon 4158.
KAJ JE IN KAKŠNA JE SLOVENŠČINA (S posebnim ozirom na pravorečje in pravopis)
Nazori o slovenščini;
Razvojne tendence;
Lingvistične značilnosti z njih pravorečnimi in pravo-pisnimi odsevi.
‘Predava prof. Al. G e r ž i n i č
Dragi del bo predavatelj podal na šestem kulturnem večeru, ki bo dne 31. julija 1959 ob 19.30 na Ramon Falcon 4158.
Predaval bo
Prof. Alojzij Geržinič in sicer drugi del predavanja:
KAJ JE IN KAKŠNA JE SLOVENŠČINA
TISKA SE: DANTE
BOŽANSKA KOMEDIJA PEKEL
Prevedel Tine Debeljak
naši vseeri
obrasli in
ob=er$<9
IPOET MED NAMI
P.vvi (julijski večer je odkril našo žejo po Prešerna in jo vsaj deloma in začasno potolažil. To je velika zasluga Gledališkega odseka. Prav tako smo mu hvaležni za iskanje nove oblike podajanja.
Zamisel večera, njega kompozicija, zasedba vlog in izvedba so spet prikazale veličino Prešernovega genija; mogoče bolj s pomanjkljivostmi in perspektivami, ki so jih odpirale, pa ne izpolnile, kot s tem, v čemer so uspele. Razpoloženje na prirelitvi opravičuje sklep, da nedostatki niso izvirali dz kake odtujenosti Prešernovemu duhu, marveč od tod, ker zamisel še ni dozorela; ker je bil stik s poetom prekratek; ker se mu duše izvajalcev niso dovolj odprle; ker njegova beseda ni padla na dno srca, da bi od tam izletela vsa polna in živa. Dejal bi, da je vsakdo od nastopajočih začutil po eno značilnost pesnikove duše (P. Eiletzeva duhovno urejenost, M. Jeločnikova notranjo dialektiko, J. Rus idealizem, N. Smersujeva toplo prizadetost, N. Jeločnik preprosto enovitost. M. Nase človeško predanost, M. Debevčeva pesimizem) in si jo vzel za vodnico, medtem ko je Prešeren vse “preživo srce”, polet duha in klasično vezana beseda.
Jeločnikova zasnova (jutro — poldan — večer, z dvema intermezzoma in epilogom) je videti plodna in začetek — prihajanje oseb, njih dialogi, razvrstitev in nemo sodelovanje — je bil cbetaljoč poganjek; pozneje je naše pričakovanj? uplahnilo. Gibanje, skupinske kombinacije, menjavanje 'solistov, nakazovanje in slikanje; psihološko, realistično in stilizirano (!) zamišljeni načini podajanja —- vse to skoro ni dajalo plastične resonance verzni muziki. Novost (je prinesel le tisti del uvoda h Krstu, v katerem so solist in zbor uspešno izvedli nekako fugirano ilustracijo pripovedovanega dogajanja.
Tako je tekstu na splošno manjkalo notranje in zunanje sozvočje. Čutilo se je, da se še ni dobro “ulegel”, motile iso nedoslednosti v moderniziranju jezika, slabila ga je tudi večkrat površna artikulacija. Pomanjkljiva zvočnost je bila gotovo posledica preutrujenosti nastopajočih.
Scenski okvir (arh. M. Eiletz) <je bil skladno ubran.
Kljub vsemu je večer marsikaj nudil. Bil je potreben in koristen in odpira nove možnosti v vestnem delu Gledališkega odseka.
Večer je začel predsednik R. Jurčec z naslednjimi glavnimi mislimi: (Prešeren ni samo pivi slovenski pesnik in prvak; bil je čudovit vznik slovenstva, ki je ob rojstvu rodilo geni, ja, ki se je postavil v zbor vodilnih duhov človeštva. Pesnik je last naroda, genij je last človeštva in njega veličina je. tem višja, čim-boli se iz narodnega okvira dvigne. Danes že malokdo gleda na Goetheja, Shakespeara, Cervantesa ali Tolstoja in Dostojevskega kot velike duhove samo svojega naroda. Genij nima meja, ker je pričevalec Resnice in Lepote, ki niso samo narodne, ampak božje vrednote.
Spored je obsegal: Odmev: Pevcu; Jutro: Kdor jih bere. Ukazi, Dohtar. K slovesu. Nezakonska mati; Pravljičar: Hčere svet, Neiz-trohnjeno srce; Poldne: Je od vesel’ga časa, Sonetni venec. Ni znal molitve; Grenkost: Slovo od mladosti, Sonetie nesreče:	Večer:
Velika. Toeenburg. Memento mori; Glorija in oznanilo: Utvod h Krstu, Zdravica.
Nastop je bil na odru kolegija f.tančiškank misijonark.
A. G.
Četrti kulturni večer. Izza kulis js nudil mnogo zanimivih misli in pebud. Tokrat objavljamo izvleček iz poročila vodje Glasb, odseka prof. Geržiniča.
KAKO JE Z NARODNO PESMIJO?
“.. .Pač pa je občutiti stik s poslušalci: med odrem in dvorano se pretakajo medsebojna hvaležnost, spoštovanje, spodbade. Za kulisami potrka tudi marsikatera misel iz občinstva. Eni od teh, I pogosti obiskovalki, bi posvetil teh osem minut, ki mi jih še ostane.
“Narodno pesem dajajte! Narodno pesem!’ To je ta misel.
Kako (je z narodno penmijo? Pri uživanju ljudskih izdelkov j so psihološke sestavine precej drugače razvrščene in količinsko j vsorazm: r j ene kot pri uživanju “visoke” umetnosti. Primerjajmo razstavo panjskih končnic pa razstavo impresionistov; ogiedcva-njje kmečkih naselbin, domov, pohištva pa ogled Plečnikovih urbanističnih zamisli, stavb, ureditve prostorov! Vse drugače sodelujejo pri eni in pri drugi vrsti znanje, srce, okus, občutje narodne pripadnosti, estetska zahtevnost in zadoščenje. Dobe racio- i nalizma in individualizma ljudsko umetnost prezirljivo zavrača- j jo. Nasproten val pride z romantičnimi dobami; te postavljajo | narodno snovanje kot vir navdiha in nedosežen vzor; umetniki občudujejo njega svežo preprostost in iščejo v njem narodno dušo. Zanimivo pa je, da izkaz? ljudskemu blagu pravo spoštovanje šele znanstveno usmerjen rod; ta šele nabira ljudske izdelke take, kakršni so prišli iz preprostih ust in rok; nimajo pa taki znanstveniki več tiste navdušenosti kot umetniki. Romantični u-metnik “snaži” ljudsks umetnine, jih prepoji s svojo oblikovalno ' silo. Tako nastajajo Lepe Vide in. izbirke narodnih pesmi v harmonizaciji M. Hubada. Je Lepa Vida narodna ali Prešernova pesem? Je N’mav čez izaro narodna ali Hubadova?
Do sožitja obeh zvrsti pride pa tudi po nasprotni poti: kadar cepi umetnik svoj vidik z ljudskimi elementi in načini oblikovanja, Tako je ustvaril Prešeren Soldaško, Judovsko dekle, Luna sije, celo tragičnega Ribiča; tako so včasih delali klasiki, pogosto pa romantiki, pri nas zlasti čitalniški komponisti Flajs- i man, Hajdrih, Ipavci.
Izven tčh dveh možnosti nastajajo umetnine, v katerih šele tujci in poznejši rodovi odkrivajo skupni vir, k; sta se iz njega napajala individualna in 'ljudska, skupnostna umetnina.
Kako je z narodno pesmijo na koncertnem odru? Splošno poznanim napevom so prireditelji dali harmonsko podlago in tej
_____________________________________________________________^
—	Glasilo slovenskih cirilmetodar-jev “Nova pota” ne objavlja več prispevkov Edija Kocbeka, ki prevaja zdaj v slovenščino dela piša telja Maupassanta. Ni znano, ali je uredništvo revije odklonilo Kocbekovo sodelovanje, ker je prav Maupassant s svojimi deli poleg Zolaja glavni predstavnik naturalizma.
—	V Genovi je umrl ustanovitelj sodobnega lutkovnega gledališča, Podreca. Po prvi svetovni vojni je zaslovel po vsem svetu in je bil tudi osebni prijatelj komponistov Ravela , Stravinskega in Milha.u-da, ki so pisali glasbo za njegove lutke. Lutke so imele naravno človekovo velikost. iPodrccca je z njimi uprizarjal tudi opere, zlasti je bila znana njegova izvedba Rossinijeve Seviljski brivec. Predelal je
za lutke tudi Mozartove opere, posebno opero Don Juan. Pozneje s® (je njegovo gledališče razdelilo na-več skupin, ki so jih vodili njegovi bratje. Družino Podreccov je bil® doma iz Čedada in je slovenskega rodu; listi pišejo, da je Čedad znan kot domovina lutk.
—	Srbska akademija znanosti napoveduj? slovar, ki bo vceboval 2l tisoč srbskih, hrvatskih in slovenskih botaničnih izrazov in 14 tisoč tujih: anglešk!h, nemških, ruskih! z etimološkimi razlagami. Velik0 delo, nekaka enciklopedija botanične stroke >je sad dvajsetletnega zbiranja D. T. Simonoviča.
—	Igor Torkar je mlajši sl°' vrnrki dramatik, ki je zelo plod0' vit, toda s svojimi deli nima sreče-V ljubljansko Dramo je prodrl s3'
Nrenika
nikakor niso vzor fantje na vasi. Radi se ponašamo s štiriglas-j:m, a to pri nas ne more biti dosti starejše kot sto let in je pO' Večini zelo priproste vrste, odgovarjajoč osnovnim aikordom harmonike na gumbe. Večglasje samo po sebi ni nujno najlepša možnost. Cerkev s tisočletno izkušnjo in čutom za lepoto in primernost postavlja na pmoi mesto liturgične glasbe enoglasni koral. Potem še le večglasni stavek v slogu Palestrine in Gallusa ali strogo (polifonijo a la Bach, Handel.
Tudi na to |je pomisliti: ljudska pesem je izraz določenega okolja, običajev, razpoloženja, tradicije in le tam in tedaj cvete in duihti kot poljska cvetica. Utrgana, prirejena, prenesena v koncertno dvorano, izročena v .poustvarjanje šolanim pevcem in dirigentom zgubi naravno lepoto in tega redno ne more nadomestiti še taka popolnost zbora in spretnost ,priredbe'. Na svoj način se to zrcali v Jobčutku in izjavah poslušalcev: to pa že niso več narodne pesmi.
Nekatere moti alpska motivika, češ to so koroške, tirolske, 'bavarske melodije, znak in ostanek našega dolgega podložništva. Vemo pa, da so elementi narodne umetnosti izelo gibljivi in da ramajo preko) kontinentov in dajejo gradiva za stotere inačice. Tako je z napevi, ritmom, harmonijo narodne ipssmi. Vendar pri duhovno živih narodih to ni ovira za pristnost in izvirnost tega, kar se sčasomi udomači, toliko boljj, ker gre pri narodnih pesmih za neločljivo celoto besedila in melodije, ali celo še kretenj in gibanja. Ne verjamem, da ibi s? ob južnem in vzihodnem robu bolj izražal naš narodni značaj kot na Koroškem, pač pa je verjetno ob robovih ohranjene več starine kot na Kranjskem.
Motivi pa romajo tudi iz umetne glasbe in poezije v ljudsko; to so “ponarodele”. Včasih ije težko določiti, ali je stvar prišla od spodaj navzgor ali od izgoraij navzdol ((prim. polemiko okoli Jenkovega Naprej zastava slave!). Za izvirnost pa tudi to Vprašanje nima večjega pomena.
Da se vrnemo- ih Glasbenemu odseku Kulturne akcije : njego-poslanstvo po mojem ni v prvi vrsti gojenje narodne pesmi. To vrše vsi (naši zbori; predvsam pa živi ta pesem še Ipo mnogih družinah in družbah. Je to velika stvar za ljudi v tujini in za 'cas, v katsrem narodna umetnost izumira.
'Prva naloiga Glasbenega odseka Kulturne akcije se zdi, da Je gojenje komorne iglasibe, v tej čim več slovenske in v tej čim Več še ne izvajanih, novih skladb. V rji ih more živeti — kot sem 1' rej nakazal — ipo svoje tudi naša narodna pesem kot odmev slovenske narodne duše.’
J
1Tl0 enkrat, vendar je bil odmev 2elo slab. Zato je svojo novo dra-Delirij dal v izvedbo Mestnemu gledališču in je režiral prvak Ijub-^Janske Drame Stane S:ver, ki je ud; igrai glavno vlogo. Tudi to rGo je kritika odklonila; Marijan Brezovar se v Naši sodobnosti vPrašjje, kako je mogel Sever J5 evzeti odgovornost za uprizori-6v takega dela.
Tr Jeseni bo izšel pri Slovenski atici drugi zvezek Zgodovine ovsnske književnosti. Napisala a "a A. Slodnjak in L. Legiša.
j . Letošnji gledališki festival v Jubljani bo nekoliko krajši kot ,3 bili dosedanji. To bo sedmi in trajal od 30. junija do 12. ju-Ja. Večji del prireditev bo v Kri-
žankah. Od ramatskih del so na sporedu Držičev “Dundo Maroje” in “Poslednji dnevi Sokrata” v izvedbi Eksperimentalnega gledališča. Ob Ljubljanici bodo priredili opere “Aida”, Zagrebčani pa “Ko-riolana” in “Carmen”. Zagrebčani bodo tudi priredili izvedbo Mlakarjevega baleta “Vrag na vasi” in balet iz Reke bo podal “Žetev”. Poseben folklorni večer pripravlja folklorna skupina “France Marolt”. Gostovala bo tudi Filharmonija iz Londona, in na Večeru jugoslovanskih solistov bodo nasto-Ipili pevci, ki sodelujjejo na tujih odrih. V času festivala bo v Ljubljani Tretja mednarodna grafična razstava, v Narodni galeriji bo razstava slovenskih srednjeveških fresk, v Univerzitetni knjižnici pa razstava, ki bo prikazala razvoj slovenske grafike.
UMRL JE DR. BOGOMIL VOŠNJAK. — V Washingtonu je umrl dr. Bogomil Vošnjak, slovenski kulturni delavec in politik. Pokojni je bil zelo delaven slovenski publicist. Bil je tudi profesor na ljubljanski univerzi. Zlasti med prvo svetovno vojno je napisal mnogo del, ki so svet poučila o položaju in stremljenjih Slovencev. Bil (je član Zgodovinskega odseka Slovenske kulturne akcije in je prispeval daljšo razpravo o zgodovini krfske deklaracije- v Zbornik zgodovinskih razprav, ki je pravkar izšel. Ob nastanku Slov. kult. akcije je bil med prvimi, ki je njeno ustanovitev najpri-srčnej-še pozdravil. Naša ustanova bo svojega velikega sodelavca in prijatelja ohranila v najlepšem spominu.
Arh. Viktor Sulči-č je v ponedeljek 29. junija odprl razstavo svojih akvarelov v galeriji Witcomih, v Buenos Airesu. Slovesnosti se je udeležilo mnogo rojakov in argentinskih gostov, ki so umetniku iskreno čestitali. Razstava je bila odprta štirinajst dni.
— V okviru petkovih “Koncertov opoldne” je v petek dne 10. julija nastopila altistka Franca Golob. Spored je zajemal kompozicije Haen-dela, čigar dvestoletnico smrti slavi letos ves kulturni svet. To ije bil sedaj že drugi nastop slovenske pevke v okviru teh proslav v Buenos Airesu. Koncert je bil lepo obiskan in je pevka žela velik, lep uspeh.
odmevi
“Slovenska pot" (VI., štev. 1|3) objavlja poročilo o knjigi Mirka Kunčiča “Gorjančev Pav-lek”, kot ga je napisal Lojze Novak. Med drugim pravi:
“Ne verni, iz kakšnih razlogov je Slovenska kulturna akcija izdala to Kunčičecvo delo, to zgodbo, v kateri se naš pesnik in pisatelj po tolikem času spet vrača med nas z novim velikim tekstom. Rečem, ^ velikim tekstom, kajti to delo zasluži to oznako. Zdi se m; pa, da to ni zgolj slučaj. Nedvomno je, da Kunčič zasluži, da mu damo častno mesto na naših knjižnih policah, in S.K.A. se je kot vodilna kulturna ustanova v zamejstvu oddolžila njemu kot pisatelju, ki je kakor v razkošni žetvi nagrabil polno prgišče lepote in toplote na naših livadah in gorah za naše naj.mlajše... Mnenja sem, da Kunčič še hrani polno perišče lepote, prežete z veliko ljubeznijo do “prelepega sveta naših pravljic in bajk”... Slov. kult. akcija je ujela korak časa, prvi korak je storjen... In še vprašam, ali res ni bilo mogoče, da bi s skupnimi močmi založništev izdali vsaj eno tako knjjigo letno, ki bi govorila mladim srcem?... Gorjančev Pavl ek je dovršena umetnina, ki živi, trepeta, utriplje kakor nevidna srčna žila in povezuje delo od prve do zadnje strani v homogeno enoto s tiho zbranostjo toplih čustev...”
dema Sn
—	Leninove knjižne nagrade so razdelili v Moskvi. Letos so jih dobili: Nikolaj Pogodin za dramsko trilogijo: “človeik s puiško”; “Kremeljski avon”, in “Tretja patetična”; kazaški pisatelj Muhtov Avezov je dobil nagrado, ker je prevedel v kazaščino dela Shakespeara, Puškina, Gogolja in še nekatere druge ruske in1 tuje klasike; Hačaturjan je prejel Leninovo glasbeno nagrado za balet “Spar-tak”, Vasilij iSolovjev pa za eolo-Speve; nagrajen je (bil tudi že tri leta pokojni režiser Dovčenko in sicer za svoje filme.
—	V Rusiji ima zelo velik uspeh roman, ki ga je napisal Pavel Ni-lin: Prva ljubezen Inocentija To-porova”. Knjiga je dejansko velika humoreska na razmere v sedanji Rusiji.
■— Izšel je 11. zvezek Slovenskega etnografa, ki ga izdaja Etnografski muzej v Ljubljani in sta urednika Boris Orel ter Milko Mati-četov. P. Štrukelj obravnava pranje perila v ljubljanski okolici, L. Sušnik objavlja razpravo: O žganjekuhi v Breznici pod Lubnikom, A. Baš piše o poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem, dočim hrvatski sodelavec Kus-Nikolaiev razpravlja o biološki kvaliteti v morfogenezi hrvatske narodne noše. B področja duhovne kulture piše I. Grafenauer o zvsz; slovenskih ljudskih pripovedk z rezij-skimi. N. Kuret piše o ljudskem gledališču pri Slovencih, prof. L. Stanek pa razlaga variante prleške pesmi o študentu “Dere sem še nali bija”. Na koncu je mnogo poročil o kongresih in knjižne ocene. V uvodniku tega zvezka izraža Matičetov željo, da naj bi se Etnološko društvo in Zveza društev folkloristov združila v eno samo organizacijo, ker je njun delovni program močno podoben.
—	Pisatelj Ferdo Kozak, ki je bil tudi dramatik, je zapustil rokopis drame Punčka, ki jo /ie ljubljansko gledališče uprizorilo za prvo obletnico pisateljeve smrti. Kritik Vladimir Kralj delo in njega izvedbo izelo hvali in meni, da je drama eno najboljših del v slovenski literaturi.
—	Poiborniki evropske misli so imeli svoj kongres v Trstu. Zasedanje je bilo v tržaškem gleda-
pe svaž-j*
liscu in je trajalo od 7. do 10. maja. Kongres je organiziralo Središče za evropsko sodelovanje, ki ima svoj sedež v Rimu. Tržaški kongres je bil tretji.
—■ Julija bodo začeli snemati v Jugoslaviji italijanski filmi “Han-nibal”, v ikaterem ho igral glavno vlogo Victor Mature. Jugoslovanska vlada bo dala za snemanje na razpolago 3000 konlj in 10.000 vojakov. V filmu Ibo nastopilo 25 slonov.
— Firenze so italijanske Atene in glavnei italijanske literarne struje so se porodile v .revijah, ki so se ustanavljale v Firencah. Sedaj je mlajši rod italijanskih pisateljev v Firencah ustanovil revijo “I q,uaderni della crisi’. Že naslov pove, kaj mislijo sodelavci o sodobni italijanski književnosti.
— Jurčičeva povest Jurij Kozjak je izšla v latinskem prevodu. (Prevod je —kakor ostale prevode, saj je knjiga prevedena v največ jezikov in nobeno slovensko drlo
doslej ni doživelo toliko prevodov_
oskrbel dr. Fr. Kolednik, tiskala pa Schola Typographica “Pax et bonum” v Rimu. Prevod je izšel v tisoč izvodih in stane v polplat-no vezan 2 dolarja, broširan ipa dolar in pol. Ista tiskarna je natisnila latinski prevod pridig F. S. Finžgarja Sedem postnih pridig in jih je tud; prevedel dr. F. Kolednik. Prevajalec navaja, da mu je pri prevajanju pomagal cistercijanski pater Ephrem.
‘^Ljudje v človeških rokah. Poročilo i.z Sibirije”. Delo s tem naslovom je pravkar izšlo pri nemški založbi. List, ki ga je napisal Helmut Leutelt. Tega —tedaj je bil poslovodja nemško-japonske tvrdke— so po japonskem zlomu 1. 1945 zajele z drugimi 600.000 možmi sovjetske čete Malinskega in odvedle v Sibirijo. Brez procesa je bil obsojen na 20 let prisilnega dela, vendar se je 1. 1955 vrnil domov in opisal prestanih 10 let po sibirskih taboriščih.
Že kakšno leto ima velike .uspehe na enmšfcem knjižnem trgu knjiga s podobnimi .izkustvi: “Moje triintrideseto leto”. Avtor je katoliški duhovnik Gerhard Fitt-kau. Kot kaplana v Vzhodni Prusiji so ga sovjeti odvedli z drugi-
GLAS bodo odslej dobivali brezplačno naroč- ! niki naših knjižnih zbirk in naši člani. Za vse dra-ke bo znašala naročnina za drugo polovico leta 1959 (12 številk) 30 pesov za Argentino, 40 arg. pesov za ostalo Juž. Ameriko, 1 dolar za USA in Kanado, 20 šilingov za Avstrijo, 500 lir za Italijo, 400 fr. frankov za Francijo in pol funta za Anglijo in Avstralijo.
mi rojaki v taborišče na Vorkuti. Ni sicer mogoče v tem primeru govoriti o pisateljskem daru, tudi piščeva opazovalna sposobnost ni izredna, vendar dejstva in dogodki sami zagrabijo z vso silo; transporti, barake, nesmiselno prisilno delo, lakota, bolezni, umiranje. Človeško življenje nima za komunistični upravni stroj nobene vrednosti, materialistična miselnost ne priznava človeku nobenega dostojanstva. Trpljenje mnoge približa Bogu (koliko dobrega store duhovniki v teh najbednejših razmerah!), nekatere pa spremeni v prave peklenščke. Daljši stik s 'sovjetskimi uradniki in biriči —po navadi sami kaznjenci—• odkrije v njih poleg podivjanosti včasih obup, v drugih ostanke, nepravovernih nazorov, v nekontroliranih trenutkih pa tudi dejarfje plemenitosti.
Zgodi se, da postaneta najboljša zaveznika v prizadevanju za rešitev duš in prijatelja pisec in protestantski pastor: trpljenje kot sredstvo za Zbližanje bratov. Nasprotno pa posplošujoča mržnja in navadna prenapetost odbijata najbližje; to dokazuje v Fittkauo-vdh spominih tale bridka zgodba: po slabem letu ga čisto oslabelega pošljejo domov. Transport že preide vzhodno-nemško mejo. Na kolodvoru opazi Fittkau poljskega duhovnika v pomenku z važnim gospodom. Z vsemi silami se zavleče do njiju. V latinščini se Poljaku predstavi kot nemški duhovnik, ki se vrača iz sovjetske sužnosti in ga prosi blagoslova. Oni pa ga prezirljivo odbije. V vseh teh mesecih je bil to edini udarec, ki ga je vrgel v nezadržen jok.
Knjiga gre po svetu že v raznih prevodih. Menda se pogajajo tudi za prevod v španščino.
GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramo« Mejia FCNDFS, Buenos Aires, Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna “Federico Grote”, Montes de Oca 320, Buenos Aires.