Če vzamemo, da je anketa, ki sva jo s Klemenom opravila prvi septembrski petek, dovolj verodostojna za posploševanje, se mnenja meščanov niti ne razlikujejo od strokovnih predlogov. Je morda res že zadnji čas, da nehamo govoriti in staro mestno jedro končno zapremo?
Aleš, 16 let: Ne vem. Moti me, ker se moramo prebijati med vsemi temi avtomobili, ki jih je veliko preveč.
Anica, 30 let: Novo mesto moramo ohraniti.
■ Povsod nekaj ropota in ni treba, da tudi tukaj. Ne moti me, da se ne bom mogla pripeljati do trgovine. Bom pač parkirala nekje drugje.
Maja, 25 let: Prav je, da zapremo Glavni trg. Fino bo, ko se bomo tukaj sprehajali, imeli prireditve. Vsa pomembnejša mestna jedra so že osvobojena avtomobilov, zakaj se ne bi to zgodilo tudi pri nas. Lepo je, da so se za
Boža, 34 let: Že zdaj ni pravih trgovin tukaj, tako daje res vseeno. Ne bo problema parkirati kje drugje, če bodo trgovine imele dobre ponudbe.
Sladana, 22 let: Težko sem za ta predlog, ker mislim, da nam bo močno padel promet.
Tara, 5 let in mami: Večkrat greva peš v mesto, zato se strinjava z zaprtjem. Upam le, da to ne bo polnilo lokalov z mladimi, kot se to veselo dogaja že sedaj.
Milan, 69 let: Po moje je prav, da zapremo stari del mesta. Avtomobili bodo parkirani pač nekje drugje in prav je tako, saj vidite to gnečo.
Darko, 13 let: Kar naj se zapre, ker bo lepše. Morda bodo znamenitosti tako res bolje prišle do izraza.
Greta, 37 let: Nisem za, ker bo to opustošiio mesto. Peš cone nimajo veliko možnosti za preživetje, ker smo majhen podeželski kraj z malo prebivalci.
Julija, 16 let in Bernarda, 17 let: Sva za,
ker je v mestu prevelika gneča, pa tudi sicer ni pravih trgovin. Nerodneje, ker pešci ne moremo niti varno čez cesto, ker je povsod polno avtomobilov, ki trobijo. Res bi bilo lepo, če bi se ta del mesta zaprl.
Vladimir Braco Mušič
Urbanisti smo potrpežljivi ljudje
Nikoli ni zares živel v Novem mestu, a vendar je Vladimir Mušič veliko naredil za to mesto. Je eden najpomembnejših načrtovalcev našega prostora, prejšnji direktor Urbanističnega inštituta, zdaj pa na Biotehnični fakulteti v Ljubljani svoje znanje, ki ga je nabiral celo na elitni ameriški šoli Harvard, prenaša na študente krajinske arhitekture. Pravi, da sledi korakom očeta, častnega meščana Novega mesta, zato si še naprej prizadeva za dolenjsko prestolnico.
Glavni trg brez avtomobilov - lahko
Izvedljiv predlog?
Zaprtje zahteva določene ukrepe, od gradnje garaž dalje. Ne gre samo za administrativne ukrepe, ampak mnogo več, zato je nujen temeljit premislek.
Zakaj moramo zapreti Glavni trg?
Obvarovati moramo zgodovinsko in naravno dediščino mesta, ker se ljudje ne morejo kar čez noč začeti obnašati drugače.
Kaj natančno?
V Novem mestu je z odlokom zavarovana urbanistična struktura, historična parcelacija, stavbe, višinski obrisi, pomembni spomeniki...
Ohromitev prometa v starem mestnem jedru lahko povzroči propad še tistih trgovin, ki se še niso preselile v Bršljin.
To seveda ni dobro, je pa neizogibno, zato še zavzemamo za to, da se ob historičnem jedru ustanovijo pomembne ustanove, kot je na primer univerza in da je v vsaki hiši vsaj eno stanovanje. Resje, da se je udobneje pripeljati z avtomobilom, vendar moramo priznati, da trgovine z železom enostavno ne sodijo na Glavni trg.
Kaj pa, če bi ta del mesta zaprli le ponoči?
Tudi o tem smo že razmišljali, vendar bi potem morali vpeljati nekatere omejitve; prebivalci Glavnega trga bi imeli možnost dovoza in dovolilnice za parkiranje, seveda ne v centru, ampak na obrobju.
Kdaj bo po vašem mnenju Glavni trg resnično osvobojen vse pločevine?
Ne moremo pričakovat, da se bo to zgodilo v nekaj mesecih, ker zahteva takšna sprememba veliko strokovnih preddel, pravne ukrepe itd. Mislim, da smo na dobri poti, le ljudi moramo še prepričati, da se jim ni treba pripeljati z avtomobilom prav do trgovine. Konsenz se formira zelo počasi, vendar smo urbanisti zelo potrpežljivi ljudje.
Društvo Novo mesto sestavljajo meščani, ki želijo ohraniti edinstvenost mesta in mu dati več živtjenja, vloga Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine pa je opredeljena že v imenu. Danilo Breščak je član prvega in direktor drugega. Novo podobo mesta vidi optimistično, a ne iluzorno, saj ima za vsak predlog pripravljen tudi način izvedbe.
Kako je prišlo do ideje, da bi Glavni trg
zaprli za promet?
O tej ideji seje bolj ali manj formalno razpravljalo ob različnih priložnostih. Zamisel podpiramo tudi na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine, mnenja za in proti pa so bila pogosto deljena tudi na sestankih Društva Novo mesto.
Kakšno nevarnost za mesto pa
predstavljajo avtomobili?
Mislim, da je Glavni trg preobremenjen s pločevino, arhitektura sploh ne pride do izraza. Ljudem je pomembnejše, da se z avtom pripeljejo skoraj do praga urada ali šanka kot pa varnost in izgled naše naravne in kulturne dediščine. Promet je zelo neurejen. Pred leti, ko je bil stari most v rekonstrukciji, smo ob ponovni sprostitvi prometa izgubili možnost preizkusa, da bi preko njega tekel le enosmerni promet.
Kako blizu pa bomo smeli parkirati?
Zaenkrat ni še nič določenega, vendar mislim, da bi bilo ožje jedro, ki gaje možno prehoditi v 10 minutah, možno delno ali v celoti zapreti za promet. Seveda to pomeni ureditev primernih parkirišč, možnosti so na Grmskem gradu, na avtobusni postaji, pred bloki na Seidlovi cesti... Za dostop do mesta bi lahko uporabili tudi avtobusni mestni promet.
V Kandiji bi potrebovali parkirno hišo. Možnosti je veliko, vendar pa bi to imelo posledice za vozniško mentaliteto, o kateri sem že govoril.
pogovarjala se je Mojca Rapuš
Trgovine v starem delu mesta se bodo verjetno preselile v Bršljin.
Tega trenda ne more ustaviti prav nihče, vendar bi trgovine z atraktivnimi ponudbami zagotovo privabile svoje kupce tudi v mestno jedro. Verjetno gre za nasprotje masovni prodaji tipa BTC, torej za kritično ponudbo. Posnemali bi primere trgovin, ki si tudi pri nas utirajo pot. Mislim na odpiranje notranjih dvorišč atrijev, kijih imajo meščanske hiše na Glavnem trgu. Nekaj takega se nam obeta v atriju hiše poleg Rotovža..
BI nočno zaprtje rešilo problem za začetek?
Ne vem, vsekakor je treba najti kombiniran način, ki bi zadovoljil čim več ljudi. Govor je o delnem zaprtju spodnjega dela trga. Promet naj bi potekal po Prešernovem trgu in Škrabčevi ulici na Glavni trg, kjer bi z zavijanjem levo lahko sklenili enosmerni krog prometa na zgornjem delu trga. Ob tem pa je treba urediti režim dostave v trgovine, ki bi se moral zaključiti do 9. ure zjutraj.
Mogoče bo pa župan s preselitvijo v Rotovž vrnil mestu morebitno praznoto?
Zagotovo. Sedanji župan si želi v Rotovž. Z oživitvijo mestne hiše je poskušal tudi že prejšnji, zato smo na Zavodu že naredili konzervatorski program. Mišljeno je, da naj bi bil tu županov urad za stike z javnostjo. V drugem nadstropju Rotovža je tudi dvorana, ki bi bila po restavriranju primerna za zasedanja mestnega oz. občinskega zbora.
V predlogu Je zapisano tudi, da želite ohraniti vsaj eno stanovanje v vsaki zgradbi, vendar so nekatera že precej dotrajana.
To je zapisano v PUP-u (Prostorsko ureditvenem planu) za mestno jedro. Ne kot želja, temveč kot obveza, saj 10. člen govori o ohranjanju poslovne funkcije v pritličju in stanovanjske v nadstropju. Seveda pa je res, da morajo ljudje ostati v mestu, ker le z ljudmi mesto (p)ostane mesto. Novo mesto mora nujno rešiti projekt prenove. Podobnih so se lotili v Piranu, Kamniku, Škofji Loki - nekje manj, drugje bolj uspešno. V takem projektu je
nujno zagotoviti več časa in ekipo, ki bo delovala od začetka do konca, ne glede na politični mandat. Delo bi moralo ustrezati strokovnim kriterijem in imeti ustrezno strankarsko podpora Govorilo seje o funkciji direktorja mesta, mestni renS
V procesu prenove Ima svoje mesto tudi spomeniška služba, saj Ima staro mestno Jedro v celoti status kulturnega spomenika.
V tujini se prenove lotevajo sistematično. Stanovalce začasno izselijo, preuredijo stanovanje in nato naselijo nove ljudi ali pa tudi ne. Ponekod pomeni bivanje v starem središču mesta privilegij.
Pa pri nas?
S prenovo se je že nekajkrat začelo, a tudi zamrlo. Zadnji primer prenove celotne hiše je Glavni trg 6. Morda je tu šlo lažje, ker je cela hiša v rokah enega lastnika. Pri nekaterih objektih bi lahko pomagal že interventni fond sredstev v občinskem proračunu. Pred leti smo ga že imeli. Gre za fond, ki bi pomagal lastnikom pri povečanih stroških za nekatere materiale, ki so predpisani v mestnem jedru, na primer bobrovci za kritino in bakreni žlebovi. Upam, da bo ta fond drugo leto že proračunska predpostavka.
Nove podobe dolenjske prestolnice najbrž ne moremo pričakovati že prav kmalu?
Če mislite na spremenjeno podobo ob drugačnem prometnem režimu, je to menda povezano z izgradnjo severne obvoznice. Temeljita prenova stavbnega fonda pa je dolgotrajen in zapleten postopek, katerega rezultatov ni mogoče pričakovati kar čez noč.

SLOVENIJA OUMPUSKE REPREZENTANCE

wi


• •

v


Dviguje denar na bančnih avtomatih. Plačuje v trgovinah, označenih z nalepko BA ali Maestro. V krizi izkoristi mesečni limit na tekočem računu. Od doma ali od kjerkoli se preko računalnika priklopi na SKB NET, preko telefona pa na Zeleni telefon in že je v banki. Seveda preverja stanje na svojem računu ali pa plačuje položnice. Mega, ne? Oglasi se v SKB banki!
Mega kartica SKB banke. Uporabna do konca študija.
SKB BANKA D.D.
www.skb.si

SKB
HET
kje je praznina v mestu
Se staro mestno jedro
stara?
Zadnje čase tudi v domačih logih slišimo nemalo debat o umiranju, zamiranju starih mestnih jeder, tudi novomeškega. Toda ko se človek sprehodi skozi staro, z reko Krko okljuka no jedro Novega mesta, in nadalje, da bi pač lahko primerjal, morda pohiti še kar skozi celo mesto, ugotovi, da je stari del mesta vendarle še vedno in izrazito najbolj vitalen, najbolj živahen del mesta. Tu mrgoli ljudi, ki nakupujejo ali morda le hrepeneče zrejo v izložbe, se brezciljno sprehajajo, gredo poklapani iz šole, radostni posedajo po lokalih, živčni iščejo prostor za avto ... Ob Glavni trg, gotovo najbolj vitalen del starega mestnega jedra, lahko iz prostora starega mesta pristavimo le še Prešernov trg s tržnico in novi Novi trg, kjer se poleg običajnega vrveža zgodi (resda zgolj občasno) še marsikaj drugega: od koncertov, včasih cvičkarije, raznih sprejemov, sem prideta dedek Mraz in Božiček, tu se septembra preprodaja stare šolske učbenike in razno kramo v prazničnem vzdušju decembra, zgodi se kakšen literarni večer ob Kettejevem vodnjaku, včasih poje Lojzka in še kaj.
Tako se konec koncev torej zdi, da bi se vendarle in raje morali precej več ukvarjati z vprašanjem, kako oživiti naša puščobna stanovanjska naselja, kako tamkajšnjim stanovalcem omogočiti višji bivanjski standard. To je v resnici pereče vprašanje našega mesta.
Pa vendar je kljub vsemu res, da na Glavnem trgu lahko v zadnjem času, v ostalih delih starega mestnega jedra pa že precej dlje, opazimo kar nekaj vhodov v stavbe, kamor že dolgo, seveda predolgo, ni stopil noben gost, da »izginjajo« stanovalci (ti resnično celo umirajo od starosti), da so programi v starem mestu čedalje manj pestri in morda manj primerni za ta mestni predel v današnjem trenutku, da nenazadnje tudi pročelja stavb že dolgo niso bila obnovljena, da na okenskih policah ni nobenih cvetlic ... Vse to drži.
Očitno je, da smo Slovenci z osnovanjem lastne države, ki smo jo zvezali s pojmi, kot sta demokracija in tržno gospodarstvo, naleteli tudi na mnoge neprijetnosti, ki tarejo tako imenovan razviti svet ali pa so ga v ne tako oddaljeni preteklosti - med temi seveda tudi neprijetnosti v zvezi z začasnim, trenutnim zamiranjem življenja v starih jedrih mest oziroma nasploh v jedrih mest.
Rudolfovo - Rudclfsm*.
Ob spremembi politične in gospodarske ureditve pa smo se pri nas morali dodatno soočiti še z neizbežnostjo preobražanja družbene lastnine v privatno, ki še kako zadeva prav starejše predele mest. Žal pa denacionalizacija ni prinesla (oziroma ne prinaša) željene jasne lastniške strukture z zainteresiranim in močnim oziroma investicijsko sposobnim lastnikom, temveč postavlja pred nas ravno nasprotno -nemalokrat izredno kompleksna nova lastniška razmerja, kar je deloma tudi posledica nekaj desetletnega razmaka med nacionalizacijo in denacionalizacijo, povrhu pa prav nič bogate nove lastnike.
Tako ima lahko danes marsikateri denacionaliziran objekt lastniško strukturo, ki kar preveč spominja na razvejano družinsko drevo, pri čemer gre za lastnike, ki največkrat ne zmorejo z denacionalizacijo pridobljenega objekta primerno vzdrževati, zaščititi pred propadanjem, še manj pa urediti, obnoviti, ker so kapitalsko slabotni. Deloma v mavrici lastnikov (ti tudi ne zmorejo izoblikovati skupnega interesa), v splošnem gospodarskem stanju prostora ter hkratnem pretiranem pohlepu po denarju tudi prodaja nepremičnine neredko ni najlažje opravilo, ker v želji po čim boljšem izkupičku lastniki postavljajo pretirane cene. In če se ne da prodati, potem se skuša vsaj oddati, pa kaj, ko so tudi najemnine nemalokrat prav oderuške. Slednje pa seveda ni pogodu pretežno majhnim in šibkim podjetnikom, ki se borijo proti vsaki neracionalnosti, vsakemu odvečnemu strošku. In odvečen strošek je zagotovo previsoka najemnina za poslovni prostor. Tudi v Novem mestu seje pokazalo, da so v nekaterih primerih trgovci, če jim ni dišalo odmakniti večji del težko ustvarjenega prihodka v roke najemodajalca in če se jim ni dalo ukvarjati z interesi kupa novih lastnikov, raje odšli iz starega mestnega jedra v druge mestne predele (danes se še najbolj izrazito kopičijo v Bršljinu), ki v nekaterih pogledih izkazujejo celo prednosti v primerjavi s starim mestnim jedrom in to ne le za velike, temveč tudi za male investitorje. In tako bo, dokler ne bodo lastniki poslovnih prostorov spoznali, da se jim vseeno bolj izplača znižati najemnino, kot pa imeti neoddan prostor zaradi svojega pohlepa. Relativno svoboden trg bo na tem področju prej ali slej pač že postoril svoje.
Vprašanje pa je, če bo to dovolj. Konec koncev se preobraža še marsikaj drugega. Svoj doprinos in odgovornost pri zamiranju starih mestnih jeder ima denimo tudi sprememba načina življenja mnogih meščanov, ki starega mestnega jedra takorekoč sploh ne potrebujejo. Danes lahko meščani večino,
nekateri pač celo vse svoje potrebe zadovoljijo neodvisno od starega mestnega jedra. Nič nenavadnega. Pred časom smo lahko v nekem časopisu celo brali o ženici, prebivalki večjega evropskega mesta, ki se bojda celo življenje ni premaknila iz svoje stanovanjske soseske.
Sicer ne vem, ali je kaj takšnega zlahka dokazljivo, je pa lahko praktično izvedljivo, čeravno bi z dokazovanjem te možnosti v lastni praksi povprečen človek tvegal docela moreče, zadušljivo življenje. Ženica je svoje, z našimi očmi bedno življenje, najbrž živela v kar dobri soseski. Marje predobro opremljena stanovanjska soseska nevarnost za celovitost mesta? Zdi se že tako.
Danes stara mestna jedra in nasploh življenje v mestu kot neki zaokroženi urbani celoti ogroža tudi internet, ki je danes sicer še v povojih, ima pa izreden potencial glede vpliva na način življenja ljudi. Možnost nakupovanja, dela, učenja oz. študija in še marsičesa na daljavo oziroma iz udobnega domačega fotelja v prijetnem stanovanju zna ogroziti tako kohezijo mestne strukture kot življenje v njem in seveda ob tem biti dodaten, ne pa tudi zadosten, člen pri zamiranju starih mestnih jeder. Kaj sploh še ostane? Morda rekreacija, zabava.
Kakor koli, dvomim, da smo se sposobni zoperstaviti vsem tem in še kakšnim drugim procesom, ki se danes odvijajo - in to celo v skladu z našim interesom, ki pa pač na drugi strani pripelje do absurda, namreč da en naš interes uničuje, izničuje naš drug interes. Namesto da se brezupno zoperstavljamo rojevajoči se novi realnosti ali da jo zadržujemo na poti do gotovega cilja, ker se obrnjeni v preteklost naslajamo nad preteklimi, seveda vsled njihove časovne oddaljenosti idealiziranimi podobami starega mestnega jedra in jih skušamo projicirati v sedanjost, ali da vnašamo v naš prostor dejstva od drugod, ki so se generirala pod drugačnimi, čeravno sorodnimi pogoji, je bolje, da v skladu z nastopajočo novo realnostjo, s trendi, ki se kažejo, raje ugotovimo, kaj to nadalje pomeni za staro mestno jedro in kaj lahko z njim v prihodnje storimo, ne da bi negirali odvijajoče se procese. Pomembneje predvsem slednje.
Nikar ne skušajmo preteklosti preliti v sedanjost, gre pač za Sizifov posel - raje izkoristimo v polni meri to, kar nam prinaša čas, ki ga hote in še bolj nehote sami oblikujemo, ter vtisnimo staremu mestnemu jedru novo podobo, če že iz ne vem kakšnega vzroka nismo zadovoljni z vseskozi se spreminjajočo obstoječo.
____________________	Tomaž Levičar
Hitri ritmi, zelooo glasna elektronska glasba, vac
i odbito
množica ljudi, ki jo premika DJ, laserji, vsi ( je, to je rave party.
Besedica rejv je pojem, ki bi ga lahko uporabili kot sinonim za naslednja občutja: biti v nekakšnem transu, divje razmišljati, biti vesel, srečen, plesati na nek čuden način itd.
Rejv se je pojavil v poznih osemdesetih v Angliji. Množice ljudi lliose zbirale v zapuščenih skladiščih in tovarnahjTfzivali so v glasbi in jemali ljubezensko poživilo, imenovano ectasy. To je bilo zelo zanimivo in zabavno doživetje. Veliko ljudi na istem mestu, vsi se premikajo po istem ritmu, se pogovarjajo in uživajo brez vsakršnih pretepov ali nasilnih izpadov. Toda kljub temu, da imajo droge pri rejvu velik pomen jih ne jemljejo vsi rejverji. Vsi PRAVI rejverji spuštujejo geslo P.L.U.R, kar pomeni PEACE LOVE UNITV and RESPECT, mnogi pa to rejversko sceno izkoriščajo za jemanje drog. Prvi uživajo posebne poživilne pijače, ki vsebujejo snovi, pod vpliovom katerih lahko brez vsakršnega napora pleše ejo po več ur. Te pijače ne vsebujejo nobenih kemijskih substanc.
TtCHNO je zvrst, pri kateri je pomemben ritem (115 do 160 udarcev na minuto). Ta ritem je neko hipnotično orodje. Techno je včasih v celoti narejen s pomočjo elektronike. V večini primerov vsebuje tudi vokale.
|| Deli se na:
*	Electronic
*	Techno 'Oit
Kcaj Je3 rAvEr pArTyP
Rave party je sinonim za zabavo. Ponavadi take zabave trajajo celo noč in so odprte za širšo javnost. Na njih se predvaja zelo glasna techno glasba. Število udeležencev je pravzaprav nepomembno, giblje pa se od 50 do 1.500.000. DJ je tisti, ki kontrolira vzdušje, od njega je odvisno počutje rejverjev. Na partijih so zelo priljubljeni "laser shovvi”, ki rejverja v sodelovanju z glasbo popeljejo v drugačna psihična stanja.
r”
i Gabber Hardcore Techno
*	lllbient
*	Minimal
*	Old Skool
*	Traxx
*	Tribal
Tiste, ki bi radi o rejv sceni izvedeli še kaj več, si lahko na internetu ogledate spletno stran www.sloDartv.dvoika.com. lahko pa tudi rešite kviz na strani www.dvoika.com/africa/ oartv ouiz.html.
\s>
RAVE: Al_l_ LIF-E: LONO, 'CAUSE: RAVE: AIN’T JUST CULTUR6 . n"'S UIF-SSTVLS.
Tudi oblačila imajo zelo velik pomen v rejv sceni. Zelo po, so telesne poslikave in uhani na vseh mogočih mestih. Določena modna podjetja so osredotočena prav na rejverska
HOUSbfc ima stalen in čist zvok ritma v spremljavi
Matej Hren
vokalov, ki daje neverjetno energijo. House je nekako tudi
najbolj vesel stil elektronske glasbe. V primerjavi z drugimi zvrstmi uporablja več klavirskih akordov.
EM
oblačila (med njimi Bufallo, Astro Diva itd.), ki sc^Žfo odštekana in zelo draga. Vse, kar se zdi »normalnim« ljudem čudno, je »stajliš* za rejverje. Nosijo obleke iz trgovin z rabljenimi oblačili ali pa se oblačijo v stilu cyberpunka in potem izgledajo, kot da niso s planeta Zemlje.
L*«rDeli se na:
Hous.e3
C)i£>CO
d 6» ve3 f d e3 s> e3 M h
le3!"
Sedaj pa še nekaj besedic o sami glasbi. Za nevedneže naj povemo, da RAVE ni zvrst glasbe! To je stil življenja oziroma kultura. Marsikoga slišiš reči:
»Dej, rejv musko vrti.«, kar nam pove, koliko pojma ima o rejvu. Na rejv partijih se vrti elektronska glasba (electronic), ki jo delimo na veliko podzvrsti. Na rejv partijih najpogosteje slišimo TECHNO, HOUSE in DRUM N’ BASS glasbo, zato si bomo te podzvrsti v nadaljevanju pobliže ogledali.
House glasba je glasba, ki ji je popularnost narasla med osemdesetimi in devetdesetimi leti v severnoameriških (New York, Chicago,
Los Angeles, Baltimore ...) in zahodnoevropskih mestih (London, Manchester, Amsterdam, Stockholm, Rim,
Ibiza ...). Glavna oblika in aspekt house glasbe vključuje trden in ponavljajoč ritem med 120-imi in 140-imi udarci na minuto, uporabo sekvencerjev in sintetizatorjev, od sredine osemdesetih pa tudi semplerjev. Glavni namen house glasbe je napumpati željo po gibanju v človeško telo, ga vzpodbuditi k plesu in sprostitvi. Za nekatere ljudi je konzumiranje house glasbe oblika bega pred realnostjo, za druge način življenja, primerljiv z vero.
Od leta 1986 seje etiketa »house« uporabljala kot marketinško sredstvo v industriji plošč -tako kakor tudi v kulturni miselni besedni zvezi. Glasba seje na začetku nanašala na razvoj afriško-ameriškega okolja in severnoameriških urbanih centrov kot sta New York in še bolj Chicago, kjer je izraz house mušic predstavljal vrsto elektronske disco glasbe, ki vsebuje bogato afriško-ameriško kulturno tradicijo džeza, soula, funka in gospela. Evropski trg ni imel tesne povezave z afriško-ameriško zgodovino in njeno politiko, tako da je z evropsko produkcijo house izgubil originalne občutke. V Evropi seje house glasba razvila iz obeh stilov (afriško-ameriškega in evropskega) v področje pop kulture.
Leta 1977 je DJ Frankie Knuckles prispel iz New Yorka v Chicago, kjer je postal »resident DJ« kluba The Warehouse. Frankie je imel specifičen stil rolanja plošč, kar ga je razlikovalo od ostalih DJ-ev. »Miksal« je philadelphijsko soul glasbo, njujorško klubsko glasbo, euro-disco in zvočne efekte, ki jih je dodajal sam. Ta stil je tudi v liniji s tradicionalnim afriško-ameriškim načinom igranja džeza, kjer glasbeniki uporabljajo pretekle in sedanje oblike zvokov in s tem kreirajo nove oblike.
Fraze kot That shit like they play in the house ali This could be played in the house so se nanašale na Warehouse klub. Obstajajo tudi drugačne razlage za izvor imena; tudi klub je lahko hiša (house), kar pojasnjuje fraza Burn down the house, ki se lahko sliši na mnogih singlih iz zgodnjega obdobja disco glasbe sedemdesetih let, kot je to v tem primeru Disco interno skupine The Trammps.
NI dokumenta kulture, ki ne bi bil hkrati dokument barbarstva. Walter Benjamin
Balkan Is the future. Slavoj Žižek
You can run, but you cannot hlde. Mad Max
Med sprehodom po parku res ni preveč umestno, če vam nekdo začne brati odlomke iz de Sadovega romana Jullette, recimo sloviti prizor začetka dekletovega razdevičenja, ob katerem so si lomili zobje številni interpreti: »Ob teh besedah me je polegla z razkrečenimi nogami, legla na trebuh z glavo med moja stegna in me onegavila z jezikom, medtem ko je moji družici ponudila najlepši ritnici, kar jih je na svetu in prsti ljubke deklice so ji vračali prav tiste usluge, ki mi jih je sama delala z jezikom...« Pa saj to je pornografija, boste vzkliknili in nikoli več pogledali de Sadu v oči.
Danes, ko lahko - kot so me opozorili - poceni porno štose zasledimo skoraj v vsaki reviji, se res zdi bogokletno, da Park, ki je vendarle mladinski časopis, objavlja razpravljanje o tem, zakaj je bila potrebna cenzura našega markija. Marki de Sade je bil vendar s soglasjem zdrave pameti izbrisan iz zgodovine svetovne literature in le zakaj bi drezali v nekaj, s čimer naj bi že zdavnaj opravili?
★ ★ ★
Roman Juliette je subverzija Don Kihotove akcije reševanja sveta, ki se v imenu vizije novega Reda sveta ne ozira niti na najelementarnejšo pravičnost in je pripravljen krvavo obračunati z vsakim, ki mu prekriža pot. Toda, glej čudo, vsaka akcija se mu spridi - do končnega zloma, v katerem ga uniči ravno ideja, v imenu katere seje podal v boj. Don Kihot ni avtonomni subjekt, ampak žrtev lastne fantazije, ki jo je povzdignil na raven abstraktne ideje (od)reševanja sveta. Juliette je pravzaprav perverzni obrat Cervantesovega junaka: namesto ideji Dobrega junakinja sledi »naravi«, ki hoče zlo - "Uničevanje je bilo eden prvih zakonov narave, nič tistega, kar uničuje, ne more biti zločin. Kako bi lahko dejanje, ki naravi služi, zoper njo pregrešilo?«
In v to dialektiko je zapleten ves moderni roman in šele postmodrnizem naj bi izplaval iz tega metafizičnega blata, tako da je junak pravzaprav ukinjen, kolikor pa je vendarle sem in tja ohranjen, ga karakterizira ne kaka svetovna ideja, ampak nek strogo partikularen, uživaški moment.
Uroš Lubej
Duh vojne in lulek markija de Sada (II)
Bodimo pozorni na to, kaj se zgodi Juliete na prvih straneh romana. Juliette je bitje užitka, kot priznava sama: "Prsti so vedno ugodili zahtevam moje domišljije.« To je postmodernistični moment romana. Modernistični moment pa je v tem, da se užitek podredi nekemu REDU. Redu redovnice, madame Delbene. Ne pozabimo na to, daje v Juliettinem spominu pohotna gospa lepa kot venera, lepše postave, bqjj bele kože... bolj mehke... lepših in bolj poudarjenmih oblin bi ne mogla biti nobena ženska. Lepota njene podobe je v grozljivem nasprotju s skrivnostnostjo zahteve, ki jo nalaga: uživaj v telesu drugega ne glede na njegovo voljo. In če načelo naše madame formuliramo na način etičnega imperativa, bomo gotovo vznemirili moraliste: »Pravico imam uživati v tvojem telesu, mi lahko vsakdo reče, in to pravico bom uživaj, ne da bi me kakšna omejitev zaustavila pri kapricah čezmernosti, ki si jih bom hotel s tem potešiti.« (Jacgues Lacan, Kant s Sadom)
Ne gre za to, da bi poveličevali ideje ubogega markija, pravzaprav niti ne vem, ali gre tu sploh za ideje ali za uprizoritev neke fantazme, ki lahko podpira realno zlo. Pričakovali bi, da bo de Sade v svoji literarni umetnini vpeljal junakinjo, ki je - v hudem nasprotju s precej žalostno usodo pisatelja - resnična Gospodarica pol Toda temu ni tako. Podrejeni element v njegovi fantazmi sploh ni žrtev, ampak sanja mučiteljica, ki je zgolj instrument volje nekoga drugega, ki ni kak bog, ampak narava, ki ljubi dezintegrirano telo: »potemtakem morilec naravi pripravlja užitek; priskrbi ji materiale, ki jih narava nemudoma porabi; dejanja pa, za katera so bili tepci dovolj nori, da so jih grajali, v očeh tega univerzalnega dejavnika ne postanejo iufcdrugega kot zasluga.«
Danes smo priča vzponu ekstremnega zla, ki so ga skušali končati s slovito »vojndS'^ brez žrtev«. Spermiji predsednika Clintona so res zadevali cilje natančneje kot dosje), , toda to ni ustavilo etničnega čiščenja; le da je žrtev tokrat tisti, ki je bil prej rabdM; druga stran pa je z muko prevzela vlogo sadista. »Poetična pravičnost«, ki jo nekateri 3 vidijo v tem, je seveda povezana s sublimno vlogo žrtve, ki je tako globoki zasidrana v naši kulturi. Svetniški sij smo pripravljeni pripisati komurkuli, le da trpi prek neke določene mere in da se ujame v matrico spektakla. Srbski živelj, ki množičn(WapU|ča Kosovo seveda ni primeren za vlogo žrtve, saj se nikakor ne ujema z zahodno fantazmo, ki v njih vidi utelešenje demoničnega zla.
Edina konstantnost, ki jo lahko zasledimo na Balkanu, je ravno zlo, ki ga - ko je enkrat pognano v svoj smrtni tek - ne more nič več ustaviti, četudi si rabelj, žrtev in opazovalec - kot nekakšni zdolgočaseni ljubimci - podajajo svoje vloge iz roke v roko, kot da bi se hoteli naužiti slasti vseh teh položajev. Zdi se, da vse strani vodi ista sadovska fantazma, ki se enkrat naseli v rablja, drugič v žrtev, veslKi P®	'j
samozadovoljujoče »poročanje« v obliki medijev. Zločin je prejkone povezan z naravo nr ' iztirjenega seksualnega nagona, ki se obrača zdaj v eno stran zdaj v drugo, l^da doseže zadovoljitev, »interesi naroda« pa se nekako ujamejo v to zvijačno pot.
Kakorkoli že, pomembno je nekaj drugega: ljudje smo pripravljeni v trpljenju' uživati, -pa naj si trpljenje prirejamo sami, ali pa nam ga priskrbi kdo drug. Spomnimo se na dr. Ruglja, ki ni nikoli pozabil uščipniti v zadnjico ubogih žena alkoholikov, ki igrajo nedolžno vlogo trpeče žrtve, v resnici pa so še kako del vsega sranja.
Zato lahko le slutimo, zakaj je ubogi markiz, mož, ki je bil deležen vsakršnega zla, tisočkrat tepen od usode, napisal roman, katerega junak je razuzdanka, dekle, ki do smrti in preko nje muči svoje žrtve, kot je življenje mučilo de Sada. Ne gre preprosto , za obrat žalostnega življenja, de Sadova resnica je tudi v njegovem romanu morala^JMi priti na piano. De Sade ni hotel nič drugega kot razkrinkati apatično naravo svojih realnih mučiteljev. Znameniti modernistični slikar Man Rayje nekje zapisal:
»Občudujem tega moža, ki je preživel petindvajset let v ječi samo zaradi svojih L prepričanj. V svoji zaporniški celici je napisal najbolj strasten zagovor indiCidualizma in svobode in s tem odkril univerzalno značilnost našega značaja, znači(n6st, ki jo zgolj hipokrizija in puritanizem lahko zavrneta. Sade nam je pomagal, da smo razumeli same sebe.« Toda ali se res razumemo?
Neokolonializem “novega svetovnega reda”
Barvna slepota očesgnriedjjfi^
NOt tO DIE

CAN THAT BE THE QUE$TI0N?
In tast Timor, smcc 19/rj. over 200 000 poople (approximmfltely 1/3 of ihe entrre poptilationl have heen killed by the Indonesian Afmy that orcijpi<Hi Ihe terrilorv agamst the resolution of the United Nations, vvhich eonceivc the n<(ht to soif-detetmination in Tast Timor
Y0U CANT AFF0RD NOT TO ČARE!
Imi», .	MA|jt < n* iif ‘fnru /mii ma*>W vivj iaa 1x1 MHurTi^r. on
&$/ Timcrsndthesurroundirtgccuntries. The insetshcws thecomposing ter h toneš, the memland ( vith cepita! Dili), the enclaveof Ocussi-Amheno, and the islendof Atauro. There 'sstiU the tiny isleof Ječo, unnoticeahleat thesesca/es, butthatcanhe imapi ned as a dot in the easternmost of Timor
Across the Timor Sea, Austraha is at a ho ut 450km away, and Java tOOO k m
Da ne bo pomote: prelivanje krvi v Vzhodnem Timorju ne traja od letos ali morda od lani, ampak že vsaj od leta 1975, ko so ga z ameriškim orožjem in s tihim blagoslovom sekretarja za državno varnost Henrya Kissingerja okupirale indonezijske čete.
Vzhodni del otoka Timor, ki ga najdete na spodnjem robu indonezijskega arhipelaga, se od takrat naprej počasi spreminja v množično grobišče. Po splošnih ocenah naj bi bilo v teh letih ubitih 200.000 ljudi ali tretjina tamkajšnjega prebivalstva.
Dogodki, ki so pripeljali do današnjega stanja, segajo v čas po drugi svetovni vojni, ko so Združene države v svojo zunanjo politično doktrino med drugim zapisale tudi “skrb za razvoj in blagostanje svobodnega sveta”. Odgovornost za blagostanje bogatih in priviligiranih je bila vzeta zelo resno. Ameriško gospodarstvo in z njim politika sta začela ustvarjati sofisticirane modele svetovne ureditve, v katerih je imela Jugovzhodna Azija vedno pomembno vlogo. Glavna nagrada v tem sektorju je bila Indonezija, ki soji arhitekti povojne ureditve dodajali pripono “Japonsko južno cesarstvo” in ki ji je bila namenjena vloga dobaviteljice surovin za obnovo Japonske, Zahodne Evrope ter seveda ZDA.
Komunistična partija Indonezije (PKI) je bila le neljuba deviacija v očeh načrtovalcev novega svetovnega reda. Strah pred komunistično nevarnostjo, o kateri so v javnosti govorili v kontekstu “teorije domin”, ni bil nič drugega kot strah pred samostojnim in neodvisnim razvojem, od katerega ZDA in njene zaveznice ne bi imele nobene neposredne koristi. PKI, stranka s široko podporo revnih množic, a brez pretiranih revolucionarnih ambicij, je bila resen kandidat za politično vodstvo države in ameriška administracija je lahko le nemo opazovala, kako PKI v neposrednem obvladovanju in mobilizaciji ljudskih množic zdaleč prekaša proameriške in prokapitalistične stranke. Zato je bila odločna akcija pač nujno dejstvo. V začetku šestdesetih so Američani že močno pritiskali na indonezijsko vojaško elito “naj enkrat za vselej naredijo red v svoji hiši". Ta “red” pa je imel visoko ceno. V letih 1965-66 so se zvrstili masakri, v katerih je življenje izgubilo pol milijona ljudi, PKI pa je bila izbrisana iz političnega zemljevida. Indonezijski generali so pripravili teren za tisto, kar so v naslednjih letih zahodnjaki imenovali “raj za investitorje”. Spomin na stranko, kije zastopala interese revnih, je bil izbrisan.
Tudi na grozodejstva v Vzhodnem Timorju, o katerih so se v zadnjem mesecu razpisala vsa svetovna občila, je potrebno gledati v isti luči. Timor je bil v načrtih povojne ureditve omenjen že zelo zgodaj. Franklin D. Roosevelt je ob neki priložnosti izjavil, da si prebivalci Timorja vsekakor zaslužijo neodvisnost, a da naj pri tem ne bodo preveč neučakani, saj lahko pravi trenutek pride šele čez tisoč let. Cinizem prve vrste, ni kaj. Ko je namreč leta 1974 postalo jasno, da bo kmalu razpadel še zadnji od evropskih kolonialnih imperijev, tj. portugalski, seje začelo pojavljati tudi vprašanje o usodi Portugalskega Timorja. Avgusta 1975 je v javnost pricurljal del znamenite depeše, v kateri avstralski ambasador v Džakarti,
Richard VValcott, svoji vladi svetuje, naj “ne nasprotuje neizogibni indonezijski invaziji na vzhodni del otoka”, in sicer zato, ker bi z vlado v Džakarti veliko lažje dosegli ugoden sporazum o izkoriščanju naftnih bazenov v Timorskem morju, kot pa bi ga s portugalsko ali neodvisno timorsko vlado.
Sporazum o črpanju nafte je bil res podpisan leta 1989, nemudoma po pokolu v Diliju, glavnem mestu Vzhodnega Timorja. Avstralija je takrat s tem, ko je v meddržavno pogodbo zapisala “indonezijska provinca Vzhodni Timor”, tudi de jure priznala vojaško aneksijo, prebivalce te “province” pa oropala bogatih naftnih zalog pod pretvezo domnevne ekonomske nezanesljivosti primitivnih domorodcev. Naj še kdo reče, da je obdobje kolonializma končano!
V luči teh dogodkov se zdi današnje zahodnjaško mirovno posredovanje na Vzhodnem Timorju perverzija par exellence.
Naj se Avstralija in sploh celoten Zahod še tako trudita za napotitev mirovnih sil, naj pošljejo še toliko ton humanitarne pomoči, vse skupaj bo vedno spominjalo le na kupovanje cerkvenih odpustkov. Pravzaprav je še najbolj nenavadno to, daje v svetu nepretrgane medijske ofenzive (ali morda kdo ve, kdaj je CNN zadnjič prekinil svojo produkcijo novic) zgodovinski spomin tako zelo kratek. Danes so za vse krivi Indonezijci, ki so v očeh Zahoda še vedno le necivilizirani divjaki, ali pa se o grozodejstvih govori v kontekstu soočanja dveh antagonističnih religij. Nič ali pa zelo malo pa se sliši o kakšnih naftnih sporazumih ali pošiljkah orožja. Kakorkoli že, krvavih madežev na belih ovratnikih zadovoljnih zahodnjakov ne more izbrisati nobeno belilo. Sicer pa to sploh ni več važno, saj je oko medijev, ki smo mu že zdavnaj prepustili politično interpretacijo sveta, že dolgo tega zbolelo za barvno slepoto.
Boris Blaič
Tomi Lombar in Jure Eržen sta imela v preddverju Cankarjevega doma otvoritev razstave fotografij o kosovski krizi. Kot fotoreporterja sta zaposlena pri časopisni hiši Delo d.d. Oba sta na Emzinovem natečaju Fotografija leta prejela reportažno nagrado: Tomi Lombar predlani, Jure pa letos. Njune fotografije spremljamo vsak dan v časopisu Delo, kjer dajejo posebno težo člankom in igrajo ključno vlogo pri vizualni podobi časopisa. Za razliko od glavnega toka novinarske fotografije, kije naravnana na čim več šokantnih krvavih fotografij, je njuno delo o kosovski krizi prežeto s sočutjem in ni pristransko, saj, kot pravita, v vojni vsi trpijo. Razstava Jureta Eržena in Tomija Lombarja gotovo ne bo spremenila Kosova, pomagala pa nam bo razumeti, zakaj se mora Kosovo spremeniti.
Vprašal sem ju, ali je bilo njuno fotografiranje balkanske morije, zaradi tega, ker izhajata iz generacije Titovih pionirčkov, drugačno v primerjavi s fotoreporterji brez te izkušnje. Pravita, da načeloma ne, vendar pa jima je pri delu poznavanje razmer, mentalitete in ozadja vojne zelo pomagalo. Tuji fotoreporterji so obvezno potrebovali vodiča in prevajalca ter tako bili bolj omejeni in hkrati odvisni od drugih.
Novinarska fotografija naj bi objektivno poročala.
Kako fotografirati kosovsko krizo in ne biti
pristranski?
Vojna je eno samo veliko trpljenje in vsi vpleteni trpijo.
V vojnah Je vse več ubitih novinarjev in
fotoreporterjev. V balkanski je bilo celo največ padlih novinarjev nasploh. Kaj je po vajinem mnenju razlog za to?
Vsaka vojna je umazana in nihče ne mara biti fotografiran pri pobijanju. Zato so bili novinarji osovraženi od vseh. Pa tudi živimo v obdobju, ko se vzporedno s »pravo« vojno odvija tudi medijska vojna, kije morda v očeh globalne vasi pomembnejša. Zadnja vojna, kjer so se novinarji lahko svobodno gibali, je bila vietnamska, in vsi dobro vemo, kako se je to obrestovalo Američanom.
Tomi, menda si bil na Kosovu v neposredni nevarnosti?
Ko sem šel na Kosovo, so me zajele srbske paravojaške enote, ki so bile oblečene v delovne kombinezone in do zob oborožene. Opravljali so umazane naloge za jugoslovansko vojsko. Osemnajst ur so me maltretirali in me nato izpustili, seveda brez fotoopreme in avta.
Pred dvema letoma Je znani fotoreporter Judah Passovv podal svoje mnenje o fotografiji v tiskanih medijih na Slovenskem. Bil je presenečen nad kvaliteto fotografov In popolnoma razočaran nad uporabo njihovih fotografij v tiskanih medijih. Je časopisna hiša Delo d.d. analizo res vzela resno, ali pa je tako samo izgledalo? Koliko so stvari od takrat napredovale?
Resje, da so pri Delu analizo vzeli resno. Nekateri novinarji so celo šli na strokovni izlet k londonskemu Guardianu. Seveda je Delo še vedno Delo, ni se zgodila
nekakšna revolucija. Je pa res, da je sedaj pogosto na naslovnici štiri kolu m nska fotografija na temo dneva, kar je bilo še pred tremi leti nekaj nepojmljivega. Seveda se odnos do fotografije razlikuje od redakcije do redakcije. Športna redakcija, na primer, veliko skromneje izkorišča fotografijo kot kulturna redakcija.
Ali se razlikujeta vajin poklicni in avtorski fotografski pristop k subjektu?
Ne, ne razlikujeta se, saj je okvir novinarske fotografije dovolj širok tako za avtorsko izražanje kot za novinarsko poročanje.
Vajin mentor novinarske fotografije je Joco Žnidaršič, ki je tudi edini fotograf na Slovenskem, ki Je prejel prestižno nagrado World Press Photo. Ali sodelujeta v največjem svetovnem fotografskem natečaju novinarske fotografije?
Ja, seveda sodelujeva na natečaju in vsako leto sva bližje nagradi.
Za konec: ali nameravata kdaj prenehati s fotografiranjem vojnih žarišč?
Tomi: Ne razmišljam o tem.
Jure: Gotovo se bom za to delo težje odločil, ko bom imel družino.
pogovarjal seje Borut Peterlin
think
Luminus
everyone has a photographic memory, some just don’t have film
Luminus d.o.o., Kolodvorska 2, 8000 Novo mesto, tel.: 068 372*540, fax: 068 321*813
Najava pivnice
Za vse žejne fotografe stoji za vogalom medmrežja ortodoksna fotografska pivnica!
www.insert.si/~fotODub/
Potapljači novomeškega Kluba za podvodne aktivnosti (KPA) so se v okviru akcije Krka, izvir-izliv v začetku septembra vrnili na območje Straže in s pomočjo tabornikov, veslačev Gimpexa in novomeške ribiške družine očistili Krko še tiste navlake, ki jim je ostala izpred let. Dobra novica: novih stvari v reki ni bilo veliko, kar priča o dvigu ekološke ozaveščenosti. Fotogarfije Borut Peterlin.
r\ Mm?
.vi.

■' h
\\ \M-
Fotografski natečaj Onesnaževanje reke Krke
ePIs>
Zmagovalec poletnega fotografskega natečaja Foto Asje in Parka, ki prejme za nagrado fotografske storitve v Foto Asji v vrednosti 10.000 SIT, je Klemen Vuica.
Razpisujemo nov fotografski natečaj na temo šport in rekreacija. Posamezne fotografije ali serije pošljite na naslov Park, Založba Goga, Prešernov trg 6, 8000 Novo mesto, s pripisom »fotonatečaj«. Najboljše fotografije in serije bodo objavljene v decembrski številki Parka, zmagovalec pa prejme nagrado 10.000 SIT v fotografskih storitvah Foto Asje. Zadnji rok za oddajo fotografij je 15. november 1999.
Kipar France Gorše
Umetnost
(med teorijo in terapijo)
France Gorše je kipar, rojen ob koncu prejšnjega stoletja, kije preživel skorajda vse burne čase našega stoletja in kot pravi sodobni človek nenehno iskal in raziskoval nove življenjske in umetniške poti.
Poleg kiparjenja je Gorše veliko ilustriral in oblikoval grafično opremo za revije, časnike, in druge publikacije, pogosto pa tudi kar tako risal, zato se v njegovi zapuščini nahaja veliko risb, krokijev, portretov...
Tipajoč po ostankih preteklosti in v soočenju z dejstvi sedanjosti se je skupinica ljudi, ravno prav nevedna, da si želi in upa misliti, odtočila oblikovati svoj kotiček v Parku. Zaenkrat nas druži le to, da se nam zdi smiselno govoriti in pisati o umetnikih, likovnih delih; estetskih pa tudi zgodovinskih objektih. Zavedajoč se, da se vsaka tovrstna refleksija giblje znotraj vprašanj vrednosti (z njo povezane menjave in v končni fazi tudi o-cene likovnega deta) ter po drugi strani njegove materialnosti, predmetnosti; tega kar sploh omogoča estetski, (ideološki) učinek. Pisati nameravamo kljub vednosti o prenašanju, gnetenju in predelavi konceptov, ki koreninijo v raznovrstnih vejah človekovega ustvarjanja in jih kot take prepoznavamo v umetnostih. Ter navkljub temu, da se v svojih nečistih različicah še najmočneje izražajo ravno v tem, kar v grobem zajema pojem umetnostna kritika.
Simona Zorko
To potrjuje že kratek opis njegovega življenja. Rodil seje 26. 9. 1897 v zaselku Grdi dol v Zamostecu pri Sodražici kot peti otrok od dvanajstih. Njegov oče je bil knjigovez in mali France mu je velikokrat pomagal, predvsem pa skozi knjige spoznaval umetnost. Leta 1912 seje začelo njegovo »potovanje«, saj je zapustil rodne kraje in se vpisal na Obrtnošolo v Ljubljani. Leta 1920 je nadaljeval šolanje na Kraljevi umetniški akademiji v Zagrebu, njegov profesor je bil med drugimi tudi slavni Ivan Meštrovič. Mojster je prišel enkrat na teden korigirat dela svojih študentov, ti pa so vase vsrkavali njegove napotke ter ga imeli za zgled, ki so se ga v kasnejšem življenju skušali čim prej znebiti. Gorše je bil eden tistih, ki so hoteli čim prej najti svojo lastno pot in svoj izraz. Po pripovedovanju znancev je bil Gorše vedno hud, kadar je v članku o sebi zasledil primerjavo s svojim učiteljem, kajti bil je mnenja, da je njegovo ustvarjanje sicer dobilo začetne impulze v Zagrebu, vendar ga je življenje peljalo po drugih poteh.
Prva postaja je bila vas Vreme na Primorskem, kjer je služboval njegov brat, duhovnik Martin. Zamikalo ga je meščansko okolje Trsta. Nekaj časa je živel tudi v Gorici in se kot kipar, kije uspešno deloval v zamejstvu, vrnil v Ljubljano. Tu se je posvetil delu in aktivno sodeloval v Društvu slovenskih likovnih umetnikov. S slikarjema Miho Malešem in Gojmirjem Antonom Kosom seje leta 1935 povezal v umetniško skupino Trojica. Vsi trije so se zavedali, da imajo skupaj veliko več možnosti za uspeh. Bolj kot za skupna programska izhodišča in oblikovanje le-teh je šlo pri tej razstavi za priložnostno povezavo.
V tem času je nastalo veliko kvalitetnih del, ki so bila dobro sprejeta tako med likovnimi kritiki takrat in danes, seveda pa tudi pri občinstvu. V literaturi je kot vrhunec omenjena skulptura Eva (bron, Vladna palača, Ljubljana). Goršeta je zanimala človeška figura in Eva je resnično rezultat dologoletnih prizadevanj, raziskovanj in študija.
Vsa leta je veliko portretiral ljudi iz javnega življenja in svoje prijatelje. Za delo Plesni par (bron, Umetnostna galerija Maribor) sta mu pozirala slavna Pia in Pino Mlakar. Ta srečanja je Pino opisal v članku objavljenem v reviji Rast -LIX, št.6 (60), december
1998.
Med drugo svetovno vojno, januarja leta 1944, je Gorše razpisal kiparski tečaj, ki je potekal v njegovem ateljeju na Gosposvetski ulici 13, v Kolizeju. V njegovem ateljeju so nastala prva dela danes znanih slovenskih umetnikov, Draga in Marijana Tršarja, Milana Bizovičarja, Bare Remec ... Profesorsko delo je jemal zelo resno, in čeprav ni imel uradnega naziva, je imel ta naziv rad. Profesor so ga klicali tudi njegovi prijatelji in sovaščani v Svečah, vasi na Koroškem v Avstriji, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja.
Kljub temu, da se ni nikoli politično udejstvoval, je ob koncu vojne čutil, da se mora umakniti iz Ljubljane. Tako je leta 1945 umetnik začenjal novo pot spet v Trstu, kamor je prišel iz begunskega taborišča Riccone blizu Riminija, kjer so bili begunci nastanjeni v stavbi, ki sojo zgradili za Mussolinijevo služinčad. V Trstu seje moral kot vsi ostali preživljati na razne načine. Velikokrat je kar na ulici portretiral, risal ameriške vojake, ki so mu plačali z denarjem, še večkrat pa z mlekom v prahu.
Avgusta 1951 je v Trstu priredil razstavo, februarja 1952 pa je bil že na poti v Ameriko. Naselil seje v Clevelandu, ZDA, kjer je že živelo precej Slovencev. V najetem majhnem trgovinskem lokalu na St. Clair Avenue je uredil atelje in v izložbenem oknu te »prodajalne« razstavljal svoja dela, ki jim je določal zelo nizke cene. Prodal je toliko, da je lahko zelo skromno živel, kajti njegova dela so kupovali predvsem Slovenci, ki so morali v prvi vrsti poskrbeti za svoj obstoj in so si le redko sploh lahko privoščili nakup umetnine. Gorše se je pogumno, star že preko petdeset let, spopadel z drugačnim načinom življenja, naučiti seje moral tudi jezika, vendar pa ni imel dovolj moči, da bi se spopadel z ameriškim umetnostnim trgom. Tako se je navezal na slovensko skupnost, ustvarjal za njih manjša dela, predvsem so bila priljubljena razpela, portreti, majhne žanrske figure in podobno. Potoval in obiskoval je prijatelje Slovence v obeh Amerikah in v raznih prostorih prirejal eno- ali dvodnevne razstave. Ob predstavitvah svojih del je ponavadi tudi predaval o umetnosti in doživljanju le-te nasploh. Njegovi prijatelji se spominjajo, kako je vedno poudarjal, da je zanj nekaj najhujšega, če svoj majhen kipec zagleda na sicer lepem prtičku.
Globoko vernemu Goršetu seje njegova največja želja uresničila v naročilih za slovenske cerkve v različnih mestih Severne Amerike. Kot srečen človek se je lotil svojega izziva, usklajevanja svojih stvaritev v sakralno okolje. Kasneje je s svojimi deli obogatil tudi nekaj cerkva v Sloveniji.
Na začetku sedemdesetih let seje kipar odločil za vrnitev domov ali vsaj v bližino doma. Leta 1972 so v Kostanjevici na Krki pripravili razstavo ob njegovi 75-letnici, vendar pa zaradi oporečnosti Goršeta, kot neke vrste ubežnika po drugi svetovni vojni, niso smeli razstave, kije bila že popolnoma pripravljena, odpreti.
Gorše je bil zelo razočaran in tudi zaradi te zavrnitve si je za dom najprej izbral vas Korte, potem pa Sveče na Avstrijskem Koroškem. Tu je skorajda sam prenovil Vrbnikovo domačijo in še kar dobrih deset let sprejemal prijatelje iz vseh kontinentov.
Umrl je 2.8.1986, njegovi prijatelji in sorodniki pa skrbijo za to, da slovensko javnost vsake toliko časa spomnijo nanj. Ena izmed njih je tudi Francetova sorodnica Odeta Gorše, ki je strička spoznala po vrnitvi iz Amerike in ga je vsa leta do njegove smrti pogosto obiskovala. V letošnjem letu si je zadala veliko nalogo -pripravila je namreč stenski koledar za leto 2000 z reprodukcijami njegovih del.
(op. k fotki nagrobnika???- kaj, če jo recimo podložiš)
V Sodražici so ob 100-letnici rojstva Franceta Goršeta leta 1997 razglasili »Goršetovo leto« in tako tudi prebivalce ribniške doline spomnili na že skoraj pozabljenega rojaka. Poleg razstave in prireditev so postavili tudi to spominsko ploščo nasproti rojstne hiše (na njenem mestu danes stoji nova hiša). Plošča je delo kiparja Mirsada Begiča, kije naredil tudi doprsni kip Goršeta pred cerkvijo v Sodražici. Vgrajena je v kamniti blok, v katerega so vzidali tudi znamenje, razpelo, ki je že bilo na tem mestu. Mogoče je bilo bistvo te neprimerne »združitve« simbolizirati Goršetovo vero in prežetost njegovega ustvarjanja z religiozno tematiko, vendar je rezultat neustrezna mešanica ljudske umetnosti (obrti) in okusa, kamnitega bloka in bronaste plošče.
Alenka Černelič Krošelj
Založba Goga bo v kratkem izdala stenski koledar z reprodukcijami Goršetovih del. Naročiti gaje mogoče na naslov: Založba Goga, Prešernov trg 6, 8000 Novo mesto po ceni XXXX SIT. Informacije na tel. 068/374-370.

c*
Knjigarna GOGA
najmlajša k'fifi&wa v Novem mestu
Vse manj je dobrih knjigarn!
Šel bom v dobre knjigarne, šel bom med dobre ljudi...
Resje, da je Šifrer v svoji pesmi prepeval o nekoliko drugačnih knjigarnah, vendar nas prav njegov napev lahko spomni na izgubljanje tradicionalnih navad in vrednot, ki se v času globalizacije, hitrega napredka in vse bolj dehumaniziranega načina življenja pozabljajo in zapostavljajo. Knjiga kot ena izmed teh je s pojavom interneta in ostalih množičnih medijev začela izgubljati svojo neprecenljivo vrednost in bogastvo, naša naloga pa je, da leto ohranjamo in jo aktualiziramo po zgledu modernih evropskih tendenc. Na Društvu novomeških študentov in pri založbi Goga seje tako porodila ideja o otvoritvi nove, mlade, aktualne in prijetne knjigarne Goga. Knjigarno si predstavljamo predvsem kot miren kotiček, kjer si lahko vsi ljubitelji knjige ogledajo novosti in zanimivosti v svetu literature in se ob prijetnem ambientu sprostijo ob branju -predvsem pa je knjigarna namenjena mladim in njihovim željam ter potrebam. V knjigarni bodo poleg osnovne dejavnosti potekali tudi literarni večeri, potopisna predavanja in predstavitve knjižnih novitet v sodelovanju z avtorji, te spremljevalne dejavnosti pa bodo popestrene z manjšo gostinsko ponudbo.
Knjigarna se nahaja v samem centru mesta, na Glavnem trgu 6, ob stavbi novomeškega Rotovža, kar bo popestrilo tudi kulturni utrip samega mestnega jedra. Predvidena otvoritev knjigarne bo v začetku oktobra, vse, ki bi kakor koli radi pomagali pri knjigarniških dejavnostih, pa vabimo k sodelovanju.
Na svidenje v knjigarni Goga.
Jure Dolinar
film /
x

ŠtarVVars
tritogija trilogij (I)

Star W^rs je eden najbojj pričakovanih filmov^fa desetlejja. Dejstvo, daje podiral rekorde gledanbsti^o vsem svetp, fo le potrjuje: Trenutno je peti najbolj gledar>film vseh,člsov..Kaj je na tej pravljični^nanstveni fantastiki takega, da nas intrigira, nas vleče; l$aj je tako omamnega?
*
Odgomr ni preprost in g^ni mogoč^jazložiti z enim stavkom. Gre ra splet okoliščin in naključij, zgodpvina pač. ■ [^pomembnejši je^eveda človek z idejo. Ime mu je George Lucas in je filmski režiser, scenarist, producent in lastnik največjega studia za posebne efekte, imenovanega Industrial Light and Magic. Da bi čim lažje razumeli zakaj in kako, pa tudi čemu saga vojne-zvezd, moramo iti počasi po vrsti in od začetka.
Nekega sončnega poletnega popoldneva leta 1962 seje tako kot ponavadi George vozil v svojem malem Fiatu Bianchini po okolici domačega mesta Modesto v Kaliforniji. Saj se spomnite prizorov iz filma American Grafitti (1973), ko se John brezkončno vozi in ob tem posluša glasbo zgodnjih šestdesetih v stilu Beach Boys? To je to, to je bilo življenje osemnajstletnega Georgea. Tisto popoldne je bilo posebno in je za vedno ostalo v njegovem spominu, kajti končalo seje v lokalni bolnišnici, kamor so ga odpeljali po tem, ko ga je s ceste izrinil neznani Chevrolet. In ko je George imobiliziran štiri mesece ležal v bolniški postelji, je sanjaril o fantastični sili, o energijskem polju, ki skupaj veže celotno vesolje in je v vsakem od nas. Tako se je rodila ena najkultnejših idej celotne sage.
Fascinacija nad znastveno fatastiko je zakoreninjena v Lucasu že od samega začetka njegove ustvarjalne poti. Leta 1967 je s kratkim filmom TFIX 1138: 4HB diplomiral na filmski šoli Univerze južne Kalifornije. Film je dobil nagrado za najboljšo dramo na nacionalnem študentskem festivalu. Gre za »platonsko« zgodbo o družbi, ki v podzemnih rovih živi popolnoma sterilno življenje in v kateri nad človekom vlada stroj-računalnik. TFIX 1138 je glavni junak, ki spozna svojo ujetost in pobegne ven v resnični svet. S tem filmom si je Lucas odprl vrata v filmsko industrijo.
Francis Ford Coppola je bil prvi študent filma, kije prišel v industriji do mesta režiserja direktno, ne da bi moral prej opravljati asistentsko delo, zato je bil med študenti nekakšna legenda. Z Lucasom sta se spoznala, ko je bil ta na polletnem študijskem opazovanju snemanja filma Finian’s Rainbovv, katerega mu je za nagrado omogočil studio Warner Bros. Ker sta bila med redkimi mlajšimi ljudmi v ekipi, sta takoj postala prijatelja, kar je obrodilo Lucasov prvi celovečerni film THX 1138, katerega producent je bil Coppola. Film je dejansko
razširjena verzija kratkega diplomskega filma, ki gaje posnel kot študent. Lucas je bil fasciniran nad filmom z globokim filozofskim sporočilom, ki temelji na sliki in zvoku, kar je posledično pomenilo ohlapnejšo zgodbo in minimaliziranje dialoga. Film je bil ocenjen kot umetniško delo nastajajočega mladega perspektivnega avtorja. Kljub vsem pozitivnim kritikam film komercialno ni bil uspešen.
Lucas pravi, da je od nekdaj užival v stripih in nadaljevanki Flash Gordon. Želel je kupiti pravice za snemanje filma od firme King Features, saj je bil mnenja, daje to film, ki ga mora režirati potem, ko je naredil THX 1138. Kljub pobožnim željam si Lucas v tistem času ni mogel privoščiti zahtevane kupnine in povrh vsega so originalni lastniki pravic želeli, da bi film režiral Frederico Fellini. Lucas je ugotovil, da mu kljub vsemu Flash Gordon lahko služi vsaj kot prototip, osnova za super junaka iz vesolja. Spoznal je, da bo v bistvu še bolje, če se loti moderne akcijske fantastike.
Coppola mu je prijateljsko predlagal, naj se loti filma s klasično formo zgodbe. Lucas je bil prepričan, da ni rojen za pisanje zgodb, saj se mu je le-to zdelo mukotrpen posel, ki mu povrh vsega nikakor ni šlo od rok. Coppola ga je vztrajno vzpodbujal in Lucas je leta 1972 snemal film American Grafitti (1973), ki je popolno nasprotje vsega, kar je Lucas snemal do tedaj in od takrat dalje. Po popolnem komercialnem uspehu je Lucas zaslužil ravno toliko, da je lahko vložil dobiček v svoj novi projekt, v vesoljsko sago Star Wars.
Nadaljuje se pred mnogimi časi, daleč, daleč stran ...
Klemen Dvornik
Millenium Falcon (spodaj) in Too-Onebee (desno), slika/skica nastali med uglaševanjem podobe Vojne zvezd

CM
Študentski servisi - ostanek preteklosti ali priložnost za današnji čas?
Pa^ropi in svetu obstajajo številni modeli študentske orgJrfnjinosti. Večina tujih študentskih predstavnikov je običajno ob obisku Slovenije fascinirana nad organiziranostjo slovenskih š|ydentov. Ta ne temelji zgolj na dejavnostih znotraj visokošolskih ustanov, temveč ima slovenska študentska skupnost (Študentska org^^Sija Slovenije) svoj poseben pravni status, neodvisno financiranje in specifično notranjo organiziranost, torej je po svoji ooliki rr»čan element civilne družbe. Današnje stanje pa ni bilo dano^emveč je rezultat zanimivega procesa, ki še traja in bo v nadaljevanju tega prispevka na kratko opisan.
Leta 1992 in 1993 je znotraj Študentske organizacije Univerze (ŠOU) v Ljubljani nastal prvi osnutek Zakona o skupnosti študentov, ki se je naslanjal na določilo slovenske ustave o funkcionalnih skupnostih. S tem naj bi bil razrešen problem pravne nedefiniranosti obeh ŠOU-ov (ljubljanskega in mariborskega), ki po osamosvojitvi Slovenije in pretvorbi iz ZSMS nista imela ustreznega pravnega statusa. Zakon je bil zastavljen zelo optimistično in bi po tedanjem prepričanju pomenil velik korak naprej v študentski organiziranosti. Ko je zakon dejansko dočakal parlamentarno obravnavo v letih 1993 in 1994, je bilo po pričakovanju največ zapletov okoli financiranja. Želja študentov je bila, da se popolnoma uredi poslovanje študentskih servisov ter natančno določi študentske organizacije, ki imajo pravico razpolagati s študentskim denarjem, ter vprašanje, katere obštudijske dejavnosti so upravičene do sredstev iz tega vira. Zakon je bil nato leta 1994 sprejet z dokaj ugodnimi določili za študente (prvopodpisani predlagateljici sta bili Vida Čadonič -Špelič (SKD) in Breda Pečan (ZLSD), njuni stranki sta bili tudi glavni zagovornici). S tem zakonom je država tudi uradno potrdila, da so sredstva, ki jih s svojim posredovanjem ustvarjajo študentski servisi, namenjena financiranju študentskih organizacij univerz (v univerzitetnih središčih) in študentskih organizacij lokalnih skupnosti (v ostalih lokalnih središčih).
Problem je bil navidezno rešen. Študenti smo imeli svoj zakon, ki je opredeljeval oblike študentskih organizacij in predvsem zagotavljal denar za delovanje le-teh. Toda zapletlo seje tam, kjer je bilo to najmanj pričakovati. Zakon je za izvajanje zakona pooblastil oba študentska parlamenta (ljubljanskega in mariborskega), naj na skupni seji sprejmeta t.i. temeljni akt, ki bo v praksi pomenil zagon zakonskih določil.
Tukaj pa se že začne zanimiva zgodba, ki govori v prid tezi, da je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) »zamočilo« leta 1991 in 1992, ko ni natančno nadzorovalo odpiranja in poslovanja privatnih študentskih servisov. Ti so v času do leta 1994 in 1995 že nabrali toliko denarja, da so lahko vplivali na potek sprejemanja temeljnega akta. Njihov vpliv se je kazal predvsem v smeri zahtev po priznanju obstoječega stanja. Take zahteve je predvsem zaradi nevarnosti zaprtja nekaj delovnih mest podprlo tudi MDDSZ. Zaradi velike moči Študentskega servisa Maribor, ki je imel v tistem času že več kot 20 poslovalnic po Sloveniji, je bilo stališče mariborskih študentskih poslancev, da se obdrži obstoječe stanje, saj je imela mariborska ŠOU neposredne finančne koristi od poslovanja tega privatnega študentskega servisa po celi Sloveniji. Tako je bil t.i. temeljni akt Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) sprejet šele oktobra 1997 - torej več kot tri leta po tem, ko je študentskim predstavnikom uspelo skozi Državni zbor spraviti svoj »študentski« zakon.
ŠTUDENTSKI SERVISI V NOVEM MESTU
V Novem mestu delujejo trije študentski servisi. Najdlje obstaja privatni študentski servis Terna d.o.o., ki je izšel iz bivšega ZSMS študentskega servisa, ustanovitelja nove pravne osebe pa sta dotedanja šefinja servisa in njen mož (Ivanka in Dušan Plut). Drugi po dolžini poslovanja je privatni študentski servis Rudolf d.o.o., katerega ustanovitelj je LDS, Liberalna demokracija Slovenije, nastal pa je po tem, ko so nekateri nekoč dejavni člani ZSMS v začetku 90-ih nemočno gledali, kako je bivši ZSMS servis odšel izpod njihovega nadzora. Najmlajši je DNŠ-jev Študentski servis Novo mesto, ki od leta 1993 deluje kot samostojna dejavnost znotraj Društva novomeških študentov.
Dolgo časa je bil po poslovanju daleč najmočnejši Študentski servis Terna d.o.o., ki pa po neuradnih podatkih od leta 1998 po obsegu poslovanja že zaostaja za Študentskim servisom DNŠ. Precej manjši od obeh omenjenih pa je Študentski servis Rudolf d.o.o.
Edini študentski servis, ki ves čas korektno skrbi za financiranje obštudijskih dejavnosti, je DNŠ-jev študentski servis. Ta servis namreč namenja ves ostanek od stroškov poslovanja za obštudijske dejavnosti, to je med 50% in 60% provizije, zaračunane delodajalcem. Od leta 1998 ima tudi Študentski servis Rudolf sklenjeno pogodbo s pooblaščeno študentsko organizacijo (DNŠ) in odvaja 35% provizije za obštudijske dejavnosti. Zanimiv pa je primer podjetja Terna, ki kljub večkratnim grožnjam MDDSZ še vedno noče skleniti ustrezne pogodbe v skladu s predpisi in odvajati sredstev za obštudijske dejavnosti novomeški študentski organizaciji. V tej zgodbi je mnogo lažje razumeti privatne finančne interese lastnikov podjetja Terna kot pa ravnanje ustreznega državnega organa (MDDSZ), ki bi moral skrbeti za zakonitost poslovanja servisov. Da bodo »privatni interesi« lažje razumljivi, naj navedem, da bi po neuradnih podatkih iz leta 1998 moralo podjetje Terna v letošnjem letu nakazati cca. 12.000.000 (12 milijonov) SIT za obštudijske dejavnosti. In če vemo, da je to zgolj 30% provizije (v primerjavi s 50% DNŠ-jevega študentskega servisa), nam je lahko jasno, koliko denarja ne pride do študentskih dejavnosti, ampak kroži po svojih potih.
V	tem času pa sta skozi parlamentarno proceduro šla še dva pomembna zakona za študente. Prvi je bil Zakon o visokem šolstvu, ki je bil sprejet zadnje dni leta 1993 in pa Zakon o dohodnini. Predvsem zadnji je bil zelo pomemben s stališča dela preko študentskih servisov. Opredelil je namreč, da je vsak študent in dijak, ki dela preko pooblaščene študentske oz. mladinske organizacije oproščen plačila davka na dohodek oz. dohodnine za dohodke v višini 51% povprečne bruto plače v Republiki Sloveniji za preteklo leto. Torej poleg splošne olajšave 11% še dodatnih 40% povprečne bruto plače, kar ni malo. Toda ob tem je predvsem zanimivo, da država ni nikoli izvajala tega, kar je sama predlagala in so poslanci sprejeli. Gre za t.i. pooblaščene študentske ali mladinske organizacije, ki opravljajo dejavnost posredovanja dela. V to dikcijo niso zajeta vsa privatna podjetja, ki jih je bilo tedaj že skoraj 30 v celotni Sloveniji. Vse študentsko delo, ki je bilo posredovano preko privatnih študentskih servisov, je bilo torej obdavčeno skoraj v celoti. Zakaj davčna služba tega ni nikoli izvajala v skladu z zakonom? Odgovora ni nihče nikoli povedal, se pa da z enostavnim sklepanjem priti do možnega odgovora. Na dlani je, da če bi v tem času ustrezno izvajali zakone in otežili poslovanje privatnim servisom, bi s tem v zelo kratkem času dosegli močnejše pogajalske pozicije študentskih organizacij in verjetno bi bil temeljni akt ŠOS hitreje sprejet. Obstaja pa še pomislek, ki ga je nek državni uradnik nekoč izrazil ob debati s podobno vsebino. Opozoril je, da pred sprejetjem temeljnega akta ŠOS ni bilo nikjer opredeljenega pojma študentska organizacija. In tudi če je imel ta pomislek nekaj logike (po mnenju avtorja tega prispevka je pojem študentske organizacije dovolj opredelil že Zakon o skupnosti študentov), pa od novembra 1997 (veljavnost temeljnega akta) Davčni urad Republike Slovenije ni imel nobenega opravičljivega razloga za priznanje davčne olajšave študentskim zaslužkom, ki so bili posredovani preko privatnih študentskih servisov.
V	predhodnih odstavkih sem hotel v grobem prikazati poti boja za lastna »neodvisna« sredstva študentskih organizacij, ki ni potekal le na relaciji študenti - država, temveč so se v celotno zgodbo dostikrat vmešavali tudi privatni finančni interesi, ki jih je še danes zadosti in v veliki meri krojijo urejanje razmer na področju poslovanja študentskih servisov. Stanje se, gledano celotno Slovenijo, sicer počasi, vendar vztrajno izboljšuje, obstaja pa stalna nevarnost, da bodo privatni interesi v trenutku, ko bodo sami izgubili privilegije, skušali uničiti celoten sistem posredovanja del. Tak potek dogodkov bi tudi državi lahko ustrezal, saj bi se znebila neodvisnega finančnega toka, ki ne polni vedno dovolj »požrešnega« državnega proračuna. Ve se, kdo bi pri tem izgubil, in sicer dvakratno: študenti in dijaki. Prvič ne bi mogli več delati in zaslužiti in tako vsaj malo izboljšati socialnega stanja v družinah, ki ne morejo velikega dela družinskih financ namenjati za stroške izobraževanja svojih otrok, in drugič, ker bi ukinili obštudijske delovanje študentskih organizacij (med drugim ne bi bilo tudi časopisa, ki ga držite v rokah). Zato je zelo pomembno, da imam v trenutku, ko se odločam, preko katerega študentskega servisa bom delal, v mislih opisane razlike med servisi. S pametno odločitvijo vsak študent in dijak koristi predvsem sebi.
"festivalska kultura* identiteta
in »časi imidža
I. Slovenija: nov »festivalski duh«
Če se ozremo po kulturnem utripu poletnih mesecev, lahko tako v Sloveniji kot drugje po svetu opazimo trend naraščajočega povezovanja umetniških dejavnosti v najrazličnejše festivale: glasbene, odrske, filmske, »poletne«, srednjeveške, v čast tega ali onega umetnika ... Morda je še največ tovrstnih festivalov glasbenih in tudi pri nas jih lahko naštejemo kar nekaj. Že prve junijske dni prinesejo v Plečnikove Križanke poletje zvoki Druge godbe, tej pa kmalu sledi tridnevni Jazz festival. Skozi celo poletje Ljubljano poživlja pester in žanrsko raznoroden poletni festival, dočim meseca avgusta okrog KUD-a France Prešeren poteka simpatični in malce bolj alternativni Trnfest. Nikakor ne smemo prezreti tudi štajerske metropole, ki z odličnim Lentom pogosto uspešno konkurira ljubljanski festivalski ponudbi, pa seveda nekaterih specializiranih festivalov, kot so denimo rok in pop festivali - v naših krajih seveda prednjači Rock Otočec -ali specializirani festivali za klasično in staro glasbo - iz jugovzhodnih krajev lahko izpostavimo brežiški festival stare
za to, da ta festival ne bi bil kvaliteten. Nasprotno, pogosto gosti umetnike svetovnega renomeja (četudi je v programskem smislu dokaj konzervativen ali, če hočete, dolgočasen). Toda v njem se že mnogo bolj izrazito kot v prej omenjenih kaže sodobni »festivalski« duh, nov način razmišljanja o umetnostnih prireditvah, kije pač - v toliki meri kot vse ostale reči - zaznamovan z duhom časa. Hote ali nehote se manifestira tudi v besedah direktorja festivala, ki jih je enkrat junija letos izrekel v radijskem intervjuju, parafraziram pa jih prosto po spominu nekako takole: »Delamo
na kvaliteti in želimo, da bi ljudje ta festival sprejeli za svojega. Želimo, da bi zvečer prišli na festivalsko prireditev ne zato, ker nastopa
.fr'
glasbe. Seveda s tem nismo izčrpali tovrstne ponudbe, saj ostaja kup manjših prireditvenih sklopov, ki sicer ne nosijo naziva, zato pa naravo festivalov, odvijajo pa se v mnogih slovenskih mestih ali pa drugače zanimivih lokacijah, npr. gradovih.
tainta znani umetnik, temveč zato, ker je to prireditev tega festivala.« In pravzaprav je potrebno kar precej energije, če želiš prepričati nekoga, naj mirno izplača kakih šest ali sedem tisočakov za nekaj, o čemer se mu sploh ne sanja! Ali pa gre morda za nek nov tip publike?
II. Novo mesto: po Rock Otočcu potop
Novo mesto na splošno nima prepoznavne kulturne identitete, če pod tem razumemo nekaj, po čemer bi, denimo, novomeška kulturna ponudba slovela po Sloveniji ali širše (opozorim naj, da večina slovenskih »srednjeveških« mest intenzivno dela na tem imidžu - pomislimo le na letošnji Škofjeloški pasijon). Tudi na glasbenem področju je tako: glasbeni abonma KC med letom ponuja nekaj zanimivih klasičnih dogodkov, pač v skladu z možnostmi in potrebami publike (žal je zraven mnogo malomestne fascinacije: ko pride orkester Slovenske filharmonije, na plakatu ni programa - pomembneje, daje tu Orkester). Nikakor ne smemo prezreti tudi dokaj uspešnih prizadevanj Milka Bizjaka, potem je tu še glasbena šola. Toda ko pridejo poletni meseci, se Novo mesto iz kvazi metropole prelevi (malo pretiravam) v spalno naselje tipa Grosuplje. Edini festival, kije zasnovan v skladu z novo logiko in ki krepko sega prek regionalnih meja, je Rock Otočec. Ljubitelji trših zvokov se lahko vtridnevnem izbruhu do sitega naužijejo glasbe, alkohola in marihuane. Spet je seveda premi-šljena promocija in marketing z dobro medijsko podporo tisti dejavnik, ki odloča o tem, da recimo v prvih vrstah bojnih šotorov prepoznam mariborskega kolega, ki že tretji dan lepo tabori in meni, da je prireditev fantastična (dvomim pa, da je taboril tudi na nekem novem ptujskem rok festu).
•
Toda ko v prvi polovici julija potihnejo še zadnji nasprotniki tovrstnega razvrata, se razen posameznih koncertkov take in drugačne glasbe ne dogodi nič, kaj šele nekaj povezanega,
prepoznavnega. »Vprašanje« je seveda, ali Novo mesto sploh rabi kakšno dogajanje poleti oziroma ali bi se le-to izplačalo (predvsem v smislu, ali bo dovolj obiska). V načelu je že tako, da imamo, kar si zaslužimo. Toda kljub vsemu se mi zdi, da bi (že naslednje poletje?) lahko štartali z nečim - morda kakšnim enotedenskim dogajanjem konec avgusta, ali pa s septembrskimi vikendi... Ob tem pa nam mora biti jasno, da zgolj kvaliteta ni dovolj. Kaj je še potrebno? Učinkovita in enotna, prepoznavna vizuelna podoba promocijskih materialov; široka medijska podpora, učinkovit marketing, podpora vseh občinskih struktur in seveda kar najintenzivnejša promocija. Brez te pač ne gre, saj informacije danes le stežka prihajajo do interesentov in se izgubljajo v množici najrazličnejših oglasov.
Da bi pravilneje razumeli trende na tem področju, si velja nekatere od teh festivalov malo pobliže ogledati. Z relativno dolgo tradicijo v našem prostoru se pojavljata Druga godba in Jazz festival. Gre za visoko specializirana festivala izključno glasbene narave, katerih publika je praviloma glasbeno nadpovprečno izobražena oziroma je naklonjena tudi manj običajnim pristopom h glasbi, drugim tradicijam, glasbenemu eksperimentu in improvizaciji. Druga godba prinaša okus drugačnosti in neevropskih glasbenih tradicij, in sicer v razponu od »etno« glasbe afriških, južnoameriških, ciganskih ... godbenikov do improvizacijskih eksperimentov in elektronske glasbe; skratka, to, kar nam pred oči postavlja že ime - drugačno glasbo; glasbo, kije ne slišimo na komercialnih radijskih postajah. Podobno nam krajši, a intenziven džezovski festival prinaša žanrsko ožje zamejeno paleto godbe, ki sega od starejših džezovskih žanrov prek »mainstreama« in latina do »fusiona« (izraz naj bi predstavljal sintezo džeza, pop-roka, latina ...), funka ipd. V zadnjih dveh letih se pod taktirko Toneta Janše ta festival morda uspešneje upira komercializacijskemu trendu, ki ga je začel uvajati Rončel z večanjem deleža manj zahtevnega kubanskega latina in rock-blues-funka, ki pogosto z improvizacijo nista imela več prave zveze (eden možnih, če ne tudi nujnih kriterijev za sodobni džez je bržkone zadosten delež inventivne improvizacije, brez katere se po mojem osebnem prepričanju na džez festival ne bi smela uvrstiti nobena zasedba).
Če tema festivaloma, ki ju odlikuje kvaliteta, drugačnost in nekomercialnost (ta seveda ni odlika sama po sebi), njuna publika pa je v resnici skoraj izključno interesna (če odštejemo tistih nekaj bejb, ki pridejo na latino žurat in plesat - pa še te v bistvu vedo, kaj hočejo) in še v največji meri študentska oziroma postštudentska, postavimo nasproti recimo ljubljanski poletni festival, dobimo v nekaterih podrobnostih drugačno sliko. Ne gre 15
Taka logika je seveda plod novega pristopa do priprave festivalov, ki mu iz vsake pore štrlijo koncepti trženja. Zdi se, da ta pristop skuša izoblikovati nov tip meščanske publike (tradicionalna različica le-te svoj agon doživlja svečano opravljena v polpraznih koncertnih dvoranah ob neplodnem trudu, razumeti glasbo 20. Stoletja, in odobravajoč izvedbe Mozarta, bratov Strauss in Čajkovskega), za katero obiskovanje tovrstnih prireditev ne pomeni toliko estetskega/umetniškega dogodka, temveč predvsem statusni dogodek. Profesionalna promocija in marketing imata nalogo v potencialnih konzumentih vzbuditi občutek izbranosti, poklicanosti, elite, ki v tovrstnih prireditvah uživa in sijih tudi lahko privošči. Morda še izrazitejši so ti občutki ob opazovanju podjetnega in mladega brežiškega festivala stare glasbe, ki nam, novorojenček vseevropske srednjeveške evforije, v grajskem okolju in ob ustrezni kostumografiji ponuja »arhaične« užitke, dajoč poslušalcu vedeti, da je plačal samo kako desetino ekonomske cene vstopnice, ki se sicer giblje tam okrog petdesetih tisočakov.
Ne gre napak razumeti tega kot (zgolj) kritike - prej se velja zamisliti nad tem, da so morda prireditelji primorani k tovrstnim postopkom, saj jim zgolj s »kvaliteto« programa ne bi zares uspelo, vsaj v tržnem smislu ne. Gre za prevlado forme nad vsebino; vsebina in kvaliteta prireditev ni tako pomembna, kot je pomemben ugled zaščitne znamke, pod katero se predstavlja. Tudi na tem področju se torej znova izkazuje, daje sedanji čas v resnici čas forme, doba imidža, podobe - in to celo na »svetem« področju estetske sfere. A bodi nam to stanje všeč ali ne, treba ga je ozavestiti in ravnati v skladu s to zavestjo. Vsekakor že samo naraščajoče število tovrstnih manifestacij zgovorno priča o tem, da je festivalska kultura dejansko otrok postmoderne družbe in novih komunikacijskih form.
Če torej želimo prebuditi kulturno podobo novomeških poletij, je treba več od posamičnih prizadevanj.
Treba se je usesti, stvari premisliti in zastaviti v duhu novih časov. Sicer se lahko hitro zgodi, da bo svetovno znan umetnik nastopal v prazni dvorani, »festival« pa bo zaključil kariero v rdečih številkah. Tako pač je: počasi postaja kulturni menedžment le še enakovreden segment vseobčega »menedžiranja« v globalnem sistemu kupoprodaje, ki se iz domene »umetnosti« počasi seli v ekonomske vode.
Brez dvoma pa Novo mesto kot mesto ima naravne in kulturne danosti, zaradi katerih bi si lahko kot potencialno festivalsko mesto, seveda ob vsestransko premišljeni akciji, zagotovilo bolj specifično kulturno identiteto, morda pa celo mednaroden (turističen) sloves. Treba je le dobrih idej, dobre ekipe in čim manj političnega vmešavanja. O tem, kakšen naj bi bil ta festival, je seveda moč razmišljati v več smereh. Menim, da bi lahko bil pretežno glasben, ponujal pa bi lahko kvalitetno glasbo v razponu od »resne« glasbe, tako stare kot sodobne, do džeza in kvalitetnega etna. Morda bomo tako na svoj račun prišli tudi tisti, ki bi nekoč radi doma prisluhnili koncertu, ki nas res zanima.
Marijan Dovič fotografije Borut Peterlin
iz bodoče knjige popotnika Uroša Ravbarja (I)
Avstralski Coober Pedy:
mesto čudakov in opalov
Na desni strani avtobusa seje delal lep sončni zahod, na levi pa je bilo že povsem temno. Potem nas je zajel pravi peščeni vihar, ki je gugal vozilo kot igračo. Ko se je razdivjala še nevihta, se je nebo hitro umirilo in čez pol ure smo na obzorju že lahko videli mavrico. Kot da bi vreme oznanjalo, da se bližamo mestu na koncu sveta. “Dobrodošel v Coober Pedyju,” me je ogovorila prijazna receptorka francoskega rodu v Radekas mladinskem hotelu.
Kje je postelja, je bila edina stvar, ki mi je hodila po glavi, ko smo pozno ponoči prišli do puščavskega mesteca. Kar malo sem bil presenečen, ko naju je Francozinja odpeljala po stopnicah navzdol, kar sedem metrov pod površje zemlje, kjer so bile urejene prave sobe s številnimi posteljami. Gole stene so me bolj spominjale na rudnik kot na hotel. Toda za razliko od stanovanj na površju je bila temperatura prostora ravno prava. Šele naslednji dan sem se začel zavedati, da sem prišel v prav posebno mesto, največje nahajališče opalov na svetu, kjer veljajo posebni “zakoni".
V Avstraliji izkopljejo kar devetdeset odstotkov opalov na svetu, pri tem pa velja Coober Pedy za največje nahajališče. Ko so leta 1915 odkrili dragocene opale, so se v mesto pričeli priseljevati številni iskalci različnih narodnosti. Vsi so imeli le eno skupno željo, željo po zaslužku. Tako danes v mestu živi približno tri tisoč ljudi in več kot štirideset različnih narodnosti, ki za radi strašne vročine, ki dosega tudi petdeset stopinj celzija, živijo večinoma pod zemljo. V aboriginskem jeziku ime mesta pomeni “belčeva luknja v zemlji”, saj so se na ta način ljudje uspešno prilagodili na nečloveške klimatske razmere. Podzemna stanovanja so relativno poceni, nekateri premožni pa so si uredili prav razkošne domove, saj imajo
Med vožnjo po okolici se kmalu znajdeš ob številnih luknjah, ki bi jih lahko primerjal s krtinami. Naokoli jih je razmetanih okoli 250.000, ob vsaki pa je nekaj metrov visok kup kamenja. Vseeno moraš biti ob pohajkovanju zelo previden, da ne padeš v kakšno brezno, saj ni praktično nikjer nobenih opozoril. Rudarji točno vedo, kje je njihovo območje, na katerem iščejo tako dragocene opale.
Nihče, ki pride v ta kraj, se ne more upreti želji, da bi malo pobrskal po pesku in upal, da se mu bo nasmehnila sreča. Na to računajo številni tukaj živeči pustolovci, ki že vrsto let iščejo bogato žilo. Veliko najrazličnejših zgodb je moč slišati o ljudeh, ki so celo življenje zaman iskali opale na svojem ozemlju, po več letih mukotrpnega dela obupali in odšli, ko pa je prišel nekdo drugje po kratkem času našel na istem mestu pravo bogastvo. Zato pravijo mestu “mesto čudakov", saj se kmalu začnejo ljudje čudno obnašati in sanjajo le še o tem, kako bodo nekoč našli dragocene opale. Večini nikoli ne uspe, zato pa živijo v hišah, zgrajenih iz stare šare ali pa se zapijejo. Na pokopališču tako stoji zanimiv nagrobnik z napisom: “Have a drink on me (natoči si na moj račun)!” Karl je vedel, da bo umrl, zato je pri banki najel posojilo, ki ga seveda ni nameraval vrniti. Izkoristil je zadnje obdobje svojega življenja in na veliko zapravljal. Da pa ga ne bi imeli ljudje v preveč slabi luči, je preostanek denarja namenil za to, da mu na grob postavijo poln sod viskija in vsakič, ko bi kdo prišel na pokopališče, bi lahko zvrnil kozarec na njegov račun. Nekdo drug, ki pa je obogatel, sije za denar nakupil najboljše satelitske postaje, tako, da lovi večino programov tega sveta, vidijo pa ga le dvakrat na leto, ko pride iz svoje bivališča in si obnovi zaloge hrane in pijače.
HM
iTTrniT
t

W
*
- -.v
•xr>
r-
■

Nastanek opalov
Opal je amorfna oblika kremenice, v kateri je vsebnost vode manjša od deset odstotkov. Nastaja kot sediment s kremenico bogate vode in izgleda kot trden žele. Med procesom strjevanja se v žele ujamejo številni izredno tanki filmi in dajejo dragocenemu opalu žareče bleske svetlobe in barv. Vseeno obstaja med opalnimi sedimenti in dragocenimi opali ogromna razlika. Barva opala sega od redke črne do modre, najbolj znani pa so rdeče in oranžno obarvani ognjeni opali. Na svetlobi pride v opalu do loma in odboja svetlobnih žarkov in videti je, kot bi bil znotraj živ. Taki opali lahko na trgu z dragimi kamni dosežejo visoke cene, ponavadi pa jih razrežejo v okrogle oblike.
celo podzemne bazene. Na površini so si uredili stezo za gokart, vsako leto priredijo konjske dirke in imajo pravo igrišče za golf, čeprav v mestu praktično ni niti enega kosa trave.
Ob samem pesku in kamenju so hoteli presenetiti vsaj otroke in ob šoli so jim umetno posejali travnato igrišče za baseball. Ko so otroci videli nenavadno zeleno površino, si nihče ni upal stopiti na njo in komaj sojih prepričali, daje trava nekaj vsakdanjega.
Težko je reči, da je v mestu kaj vsakdanjega, saj se povsod dviguje prah in naokrog ležijo kupi kamenja. V tem odročnem mestu so tudi ljudje nekaj posebnega. Zanimiveje, da precejšen delež mestnega prebivalstva sestavljajo pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije. Na eni od ulic ponosno vihra hrvaška zastava, prva cerkev, ki so jo v mestu zgradili, pa je srbska pravoslavna cerkev. Marv, moj vodič po okolici, je hudomušno pripomnil, da so Srbi, preden so zgradili cerkev, najprej naredili bife, kije najbrž še sedaj bolj obiskovan kot pa nedeljsko bogoslužje.
O
Nekaj kilometrov iz mesta živi v svojem posebnem stanovanju čudak Harry, po katerem naj bi menda posneli film Crocodile Dundee, saj je možakar v času svojega življenja pobil ogromno krokodilov. Poleg njih je lovil še morske pse in živel pri Aboriginih. Sam pravi, da je spal z več kot dva tisoč ženskami in po stanovanju ima polno njihovih spominkov in okrasov. Kasneje se je zapil in sedaj počasi umira, star več kot sedemdeset let. Ker je njegova prva domovina Libija, ima pred hišo Gadafijevo lutko v naravni velikosti, ki služi kot strelovod, saj gre vsak udar strele ravno čez libijskega predsednika.
Bližnja pokrajina se imenuje Breakaways in spominja na lunino pokrajino. S svojo puščobnostjo in dvigajočim se prahom je služila kot scena za akcijski film Mad Max, tretji del. Coober Pedy z okolico je resnično dajal vtis, kot daje na koncu sveta. Mesto sem moral zapustiti, preden bi me prijela opalna mrzlica, saj sem na lastne oči videl dva popotnika, ki se cel dan nista mogla ločiti od kupa kamenja, med katerim sta iskala opale.
Uroš Ravbar
Ste poleti čepeli doma?
Parkov poletni potopisni klub
V sodelovanju z Založbo Goga novomeški mladinski časopis Park spodbuja vse nadebudne poletne potohodce, da hodijo po svetu s široko razprtimi očmi, objektivi in beležnicami. Svoje popotne utrinke pošljite do 1. oktobra na naslov Park, Prešernov trg 8, 8000 Novo mesto, s pripisom »potopis«. Najboljše (izvirne, duhovite, problemske) potopise bomo seveda objavili in tri nagradili (izbere jih komisija Založbe Goga) še s posebnimi nagradami potovalne agencije Mana.
Študentski tekoči račun
Študentski tekoči račun ti ponuja popolno svobodo. Uporabljal boš lahko bančne avtomate in posloval preko Teledoma ali Interneta, zato ti ne bo več treba tako pogosto v banko. Takoj ti bomo odobrili limit, ti brezplačno vodili
račun, pa tudi članarine za Teledom ti ne bo treba plačevati. Denar in življenje sta tvoja, vzemi ju v roke!
http://www.n-lb.si e-mail: povejnam@n-lb.si
Denar in življenje!
ljubljanska banka
Nova Ljubljanska banka d. d., Ljubljana
Podružnica Novo mesto
Prvi korak k samostojnosti.
Samostojnost, pridobivanje zaupanja odraslih, dokaz,
v
da znate tudi mladi ravnati z denarjem ... Se mnoge nenapisane želje
lahko uresničite z odprtjem lastnega tekočega računa Poštne banke Slovenije, d.d.
na najbližji pošti.
Za dodatne informacije pokličite telefonsko številko 061 174 1207 ali 063 425 2715, 425 2719.
Prijazno vam bomo pojasnili vse, kar vas zanima.
Poštna banka Slovenije, d.d.
Ulica Vita Kraigherja 5, Maribor
KOMPAS DESK
http://Vw.drustvo-dns.si/
1.10.	Kubanski večer
2.10.	Bob rock - uQQi|jgged
3.10.	Dan D - unpl4P|ed
22.10.	Žabjak	jteš^Tf
23.10.	Jernej Zoran trio
Dolenjski muzej
22.10.	otvoritev slikarske razstave Janka Orača (do 5.12.)
(20.- 24.10., 23.900 SIT), Myanmar (Burma) :i&*8|Ll., 187Aoo SIT), Peru in Bolivija (20.10. - 15.11., 9400 !ffHtf9tf|&tlO.-6.11.. 39.900 SIT), Šri Lanka (1,-17.^198.000 SIT), Tajska (8.-29.12., 195.000 SIT), Egipt gEr 22lfŽ..iL19.000.StTi. laf^rjiEl^ne Infotočki, tel. 374-374
Dodatna fiiibl^dba
Predprodaja kart za Kitajski Cirkus, Hala TIVOLI (11. in 12. 10. 1999). Cena: 2500 SIT za odrasle, 2000 SIT za mlade do 14. leta.
Prodaja ISIC izkaznic (international študent identity card).
Razpis za pomoč socialno ogroženim študentom v šolskem letu 1999/2000
DNŠ razpisuje za študijsko leto 1999/2000 dotacije, ki bodo namenjene kot pomoč pri študiju socialno ogroženim študentom dolenjske regije. Kandidati naj oddajo oziroma pošljejo prošnje za dotacijo najkasneje do 20. oktobra 1999 na naslov: Društvo novomeških študentov, Prešernov trg 6, 8000 Novo mesto.
Prošnja mora vsebovati izpolnjeno Vlogo za pridobitev dotacije Društva novomeških študentov za pomoč pri študiju, ki jo lahko brezplačno dvignete v prostorih servisa DNŠ v času uradnih ur in potrdilo o vpisu za šolsko leto 1999/2000. Prosilec mora biti član servisa ali DNŠ in mora izpolniti vse obveznosti do študija v tekočem letu, sicer bo moral DNŠ vrniti prejeto dotacijo. Prošnje bo obravnavala štiričlanska komisija, ki bo vsakega kandidata pisno obvestila o sklepu glede podane vloge.
Razpis za pomoč pri študiju v tujini v šolskem letu 1999/2000
DNŠ razpisuje za študijsko leto 1999/2000 dotacije, ki bodo namenjene kot pomoč pri študiju v tujini. Kandidati in kandidatke naj oddajo oziroma pošljejo prošnje za pomoč pri študiju v tujini najkasneje do 20. oktobra 1999 na naslov: Društvo novomeških študentov, Prešernov trg 6, 8000 Novo mesto.
Prošnja mora vsebovati izpolnjeno Vlogo za pridobitev dotacije Društva novomeških študentov za pomoč pri študiju v tujini, ki jo lahko brezplačno dvignete v prostorih servisa DNŠ v času uradnih ur, in potrdilo o vpisu za šolsko leto 1999/2000. Prosilec mora biti član servisa oziroma DNŠ, izpolniti pa mora večino obveznosti do študija v tujini v tekočem letu, sicer bo moral DNŠ vrniti celotno dotacijo. Vse prispele prošnje bo obravnavala štiričlanska komisija in kandidata pisno obvestila o sklepu.
Galerija Krka (šmarjeskac. e. nmi
Razstava fotografij Mali princ Boruta Peterlina (do 15.10.)
Kulturni center Janeza Trdine
6.10.	ob 13.30 otvoritev razstave ex-tempora učencev osnovnih šol s prilagojenim programom: Jesen v Novem mestu
7.10.	ob 19.30 koncert Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije
11. in 12.10. Dom kulture: ob 19.30 Borgeson, Long, Singer;
Zbrana dela VVilliama Shakespeara - okrajšano, komedija Drama SNG Ljubljana
14.10.	Dom kulture: ob 16.00 Svetlana Makarovič: Tacamuca, Lutkovno gledališče Ljubljana, lutkovna predstava za otroke od 3. leta starosti
19.10.	ob 19.30, koncert Simfoničnega orkestra iz Kobenhavna
Sodelovanje sever-jug
Tečaj usposabljanja mladinskih organizacij za vzpostavitev sodelovanja severa in juga bo potekal v mladinskem centru v Mollini (Malaga) v Španiji v času od 7. do 14. 11.1999. Informacije dobite na Infotočki (374-374). Natančno in popolno izpolnjene prijavnice sprejemajo v tajništvu MLADINSKEGA SVETA SLOVENIJE (Linhartova 13,1000 Ljubljana) do ponedeljka, 4.11.1999 do 12. ure.
Novomeški potniški promet
Tudi v Novem mestu smo končno dobili mestni avtobus. Voziti je začel 21. septembra, pokriva pa štiri proge: Poganci-Župnca, Brod-Sevno, Košenice-Sevno in Cikava-Prečna. Vozil naj bi v intervalih 45-50 minut, med konicami (6-9h, 13-16h) pa vsakih 20-25 minut. Enkratna vozovnica stane 150 SIT v predprodaji (kioski, avtobusna postaja) oz. 200 SIT pri vozniku; povratna v predprodaji 270 SIT, mesečna 5.400 SIT, za dijake, študente in upokojence pa 4.300 SIT.
Šport
5.10.	ŠD Marof ob 20.30
košarka, KRKA - RADNIČKI Jugopetrol
9.10.	ŠD Marof obl7.30
odbojka, KRKA - LJUTOMER ob 20.00, košarka, KRKA - SLOVAN
20.10.	ŠD Marof ob 19.00,
odbojka, KRKA - FUŽINAR 2
23.10.	ŠD Marof koncert narodnozabavnih skupin radia Sraka
24.10.	ŠD Marof ob 12.00,
rokomet - članice, NOVO MESTO - SEVNICA
27.10.	ŠD Marof ob 20.00,
košarka, KRKA - ROGLA ATRAS
29.10.	ŠD Marof koncert skupine Zmelkoow
30.10.	ŠD Marof ob 17.30
odbojka, KRKA - IGM HOČE
ob 20.00 košarka, KRKA - KRAŠKI ZIDAR
KULTURNI CENTER JANEZA TRDINE
V
Razvojno izobraževalni center Novo mesto
ABONMA MLADI MLADIM 1999/2000
Koncertni cikel MLADI MLADIM pripravljamo v sodelovanju z Glasbeno mladino Slovenije. V njem se predstavljajo najuspešnejši mladi slovenski glasbeniki, ki jih je za novo sezono izbrala strokovna žirija prek javnega razpisa.
v sezoni 1999/2000 bodo koncertirali:
11. november 1999 Trio:
Irene Vebuah, mezzosopran
Boštjan Lipovšek, rog Klemen Golner, klavir
15. december 1999
Jure Rozman, klavir
9. marec 2000
Elena Hribernik, flavta Marko Hribernik, klavir
6. april 2000
Klavirski trio:
Barbara Zalaznik, violina Uršula Ivanuš, violončelo Sonja Bajc, klavir
11. maj 2000
Kristina Šuklar, violina Andreja Gole, orgle
Cena abonmaja je 1 700 SIT, vstopnica za posamezni koncert bo stala 500 SIT za mladino in 1 000 SIT za odrasle.
Abonma lahko vpišete v tajništvu Kulturnega centra,
Novi trg 5, vsak delavnik od 8.00 do 14.30 ure.
Drugačni načini učenja v RIC Novo mesto Središče za samostojno učenje
Naše središče za samostojno učenje, ki smo ga poimenovali EDUS, vam ponuja 6 učnih mest, ki so opremljena z računalniki in internetom, in eno učno mesto s televizijo in videorekorderjem.
Na voljo so vam učna gradiva iz različnih področij, zaenkrat predvsem:
•	tuji jeziki-angleščina, nemščina, italijanščina, francoščina, španščina
■	računalništvo-različni programi
•	slovenščina
Kaj vam Edus še omogoča?
•	individualno svetovanje pri učenju in uporabi gradiv,
•	srečanja z mentorjem,
■	brskanje po internetu,
•	strokovno literaturo.
Komu je namenjeno?
Vsem:
•	ki želite uporabljati gradiva za samostojno učenje,
•	ki vas zanimajo nove možnosti za učenje,
•	ki si želite sami izbrati čas in intenzivnost učenja.
Obisk je brezplačen, morate pa se predhodno najaviti.
Edus je odprt vsak dan od 8.00 do 20.00 ure. Informacije:
RIC Novo mesto, Novi trg 5, Novo mesto tel. 068/ 326 319
novomeški mladinski časopis št. 1, letnik III, oktober 1999
cena 1 tolar ISSN 1408-7189
tehnično in logistično pravi podvig, je potekaj varno in skorajda brez zapletov. Če seveda odštejemo plezanje greonpeaceovcev po uparjalniku in politične grožnje Heiderjevih svobodnjakov, naj se zaprtje krške nuklearke uvrsti med pogoje, t bo podprla vstopa Slovenije v Evropsko skup
rez katerih Avstrija ne nost.
Prvi uparjalnik je bil gotovo deležen večje pofeornosti, čeprav tudi pri
Ma našem koncu ah pri Trebnjem in pri
drugemu ob poti ni manjkalo radovednežev, države jih je bilo največ pri viaduktu v Ponik\ mostu čez Savo v Krškem, za katera so mno >i dvomili, da bosta vzdržala tovor. Na krajevni skupnosti Krško s d celo zahtevali zgraditev novega mostu. Nosilnost obeh mo: tov so pred prevozom preverili z naloženimi tovornjaki, ki sojih nagnetli nanju. Krški most seje takrat, ko je bila na njem vsa teža kompozicije, pogreznil za osem milimetrov, a seje nato irnil v prvotno stanje. Mnogim od tistih, ki so si želeli ogledati velikanski tovor na poti, to ni uspelo, ker jim je preprostij ušel. Uparjalnik je skoraj praviloma prišel na dnevni cilj hitreje, kot je bilo napovedano. Nova uparjalnika bosta do namestive, ta bo med remontom prihodnje leto, trajala pa bo dva meseca, čakala v stavbi na dvorišču elektrarne, v katero bodo shranili stara
uparjalnika. Nakup, prevoz in montaža uparjalnikov staneta 205 milijonov nemških mark, kijih celoti zagotoviti sama jedrska elektrarna. Pri nemških bankah je že najela 130 milijonov mark p Nova Ljubljanska banka. Če je morda kdo mislil, da bo svoj delež k temu prispevala sosednja Hi zmotil.
bo najbrž morala v osojila, za katero jamči vaška, seje močno
In kaj sploh je uparjalnik? Je komponenta, skozi katero se na primarni strani pretaka 4,5 tone v Ide na sekundo, temperatura le-te je 320 stopinj Celzija, tlak pa več kot 155 barov. Na sekundarni strani se upari pol tone vode na sekundo. Uparjalnik je zaradi tega močno obremenjen, cevi se tanjšajo, nastajajo razpoke in njegova zmogljivost se zmanjšuje.
Nova uparjalnika naj bi vzdržala do leta 2023, potem pa nameravajo jedrsko elektrarno v Krškem zapreti. Ob iskanju
foto Borut Peterlin
trajne deponije radioaktivnih odpadkov pa bomo najbrž vsi Slovenci postali kot greenpeaceovci, obešanjem na uparjalnik in transparentom “USTAVI KRŠKO!” zdijo tako smešni.
Jerca Božič Kranjec
ki se nam zdaj s svojim
novomeški mladinski časopis
Glavni in odgovorni urednik: Marijan Dovič Oblikovanje: Jurij Kocuvan Naslovnica: Borut Peterlin
Ustanovitelj: DNŠ
Izdajatelj: Založba Goga
Trženje: David Bratož, Gregor Macedoni
Distribucija: Marko Kralj
Filmi in tisk: Špes grafika
Naklada: 2500 izvodov
Naslov uredništva:
Park - založba Goga Prešernov trg 8,
8000 Novo mesto Tel: 068/374-370 e-pošta: park@drustvo-dns.si
Po mnenju ministrstva za kulturo velja za Park 5% davek od prometa proizvodov (št. 413-229/98, 23. 04.1998)
PRIDI IN SE SPREHODI PO SVOJEM PARKU!