5 4. |\( 1933 Ljubljani, dne 15. aprila 1933. Cena posamezni številki Din 3'— leto. XV. „NAŠ GLAS" izide vsakega prvega, in petnajstega v mesecu. Naročnina za celo leto Din 40'—, za pol leta Din 20’—, za četrt leta Din 10-—. — Za inozemstvo je dodati poštnino. = Oglasi po ceniku. = NAS GLAS Uredništvo i Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Upravništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 6. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 11.467. List za državne nameščence in upokojence. rararoKHMi i im g3MB—MS —n n Tra-ir Dr. Fr. O.: Ob velikonočnem vstajenju. Na Veliko noč praznujemo pomembni praznik Vstajenja. Iz cerkev done veličastne pesmi, proslavljajoč zmago nad smrtjo. Njih besede odmevajo v naših srcih in se družijo s prelestnim občutkom porajajoče se spomladi. Mila, dobra pomlad! Kako se te veselimo in dajemo duška svojim čuvstvom v pesmih: »Prišla bo pomlad, včakal bi jo rad ...« Kaj bi bilo naše življenje, zlasti v današnjih gospodarskih in moralnih zmedah brez nade na izboljšanje? Tako pa živimo v vednem pričakovanju izpremembe, čakamo, da dosežemo zmerom nove cilje in dobrote, sploh vse dobro, dasi se nam le malo želj res tudi izpolni. Ob našem hrepenenju in stremljenju po boljšem in lepšem pa nastaja vprašanje, v kakšnem redu bodo človeški rodovi tega deležni. Tudi za območje ene države se sprašujemo, kako se bo uresničevalo pričakovano izboljšanje; hkrati, da bi objelo naenkrat vse sloje, nedvomno ne, ampak izboljšanje bo tudi tukaj šlo stopnjema od sloja do sloja v medsebojni borbi in tekmi. Kako bo z našim uradniškim stanom? Po današnjem stanju razmer sodeč, nima dosti dobrega pričakovati, bedarija družabna in javna struktura •eaže to v polni meri. Oglejmo si malo to diagnozo! Doslej se je izdal zakon o zaščiti kmetov, se je izdala uredba o posredovalnem postopku za podjetnike, za javno nameščenstvo pa se navzlic današnjim prilikam niso izdale nobene zaščitne odredbe (n, pr. glede odplačevanja dolgov, socijalnega zavarovanja itd.). Pri tem se ne spuščamo v razglabljanje, ali taka generalna zaščita posameznih slojev koristi sploš-nosti. Naj navedemo še sledeča negativna dejstva: v teku zadnjih dveh let so se službeni prejemki znižali za 25 do 30%. Uradniške plačilne liste kar ne pridejo ven iz odtegljajev. Še vedno se nam odteguje kuluk (za banovinske ceste), dasi ga je banovinski svet za dravsko banovino že v lanskem zasedanju s sklepom odpravil. Nihče v mi- nistrstvu za gradbe in v finančnem ministrstvu se ne zgane, da bi skombini-ral par paragrafov kot potrebno novelo k zakonu o samoupravnih cestah. Pa je prišel lanski december z vsemi izdatki za Miklavža in Božič. Presenečeni smo bili z novim odtegljajem. Ob prevedbi s 1. aprilom 1931. se je odmerila vsem onim razlika, za katero je bila nova plača manjša napram prejšnji osnovni in položajni plači. Od te razlike po § 259 u. z. se ni plačeval prispevek v pokojninski sklad; državno računovodstvo pa je našlo, da je plačati pokojninski prispevek tudi od te razlike in sicer od 1. aprila 1931. dalje. Tako so ti novi odtegljaji znašali do 500 Din in se odtegovali deloma hkrati (1. decembra), v drugih upravnih panogah v več obrokih. Kako krasna gesta bi bila, če bi bila državna uprava formalno ugotovila obveznost plačila tega pokojninskega prispevka, obenem pa ga podarila drž. nameščencem kot skromno božično darilo. Pa bi utegnil kdo ugovarjati: urad-ništvo vendar velja državo milijarde na leto. Kje je istina? Glede vseh svojih prejemkov je uradništvo prav za prav le posredovalec, da pride denar od davkoplačevalcev preko države spet nazaj do obrtnikov, industrijcev, trgovcev in hišnih lastnikov. Uradništvo je le postojanka za cirkulacijo denarja, ki pride že prve dni v mesecu iz njihovih v druge roke. Pravo korist od uradniških plač imajo tedaj obrtniki in trgovci, kar kaže tudi njih rastoče imetje in položaj. In še nekaj. Veste, koliko plačuje uradništvo uslužbenskega davka? Ta vsota je večja, kakor vsa državna pri-dobnina naših gospodov gospodarstvenikov. Poglejte v državni obračun, pa boste videli. Tako javno nameščenstvo navzlic svojemu razvijajočemu se zadružništvu res ni v zavidanja vrednem gmotnem in socijalnem položaju. Treba bo nekaj učinkovitega ukreniti, da se bo ob naravnem in verskem vstajenju tudi ono lažje veselilo in začelo zreti z večjim zaupanjem v ugoden razvoj svojega položaja in uradniških pravic sploh. Dr. J. Bohinjec: Nevarne O potrebi jačje moralne in materijalne zaščite državnega uradništva in nameščenstva bi morali tudi v času izrednih političnih prilik več pisati in več govorii in seveda tudi več pozitivnega storiti. To pa ne radi demagoških instinktov ali radi politične pomembnosti državnega uradništva. Problem zasluži več resne pažnje radi svoje aktualne in trajne važnosti 2a državo in njen socialni in gospodarski napredek. Problem je tako sila važen, da morajo čuvarji državnih dobrin z zadovoljstvom spremljati vse Pobude, katere skušajo jačati moralno 111 materialno avtoriteto državnega Uradništva. Ni prav, ako se problemu ua daleč umikamo in eni o njem rajši Opomba uredništva. Prednji članek znanega socialnega delavca in strokevnja-a na polju'delavskega zavarovanja, je bil napisan sicer že pred nekaj časa, namreč ® priliki debate v narodni skupščini glede Prašanja stalnosti državnih uslužbencev. ' avzlic temu izvajanja uvaževanega g. pis-a niso prav nič izgubila na aktualnosti in nenosti in smo prepričani, da bo ta članek, ,.’aže stališče strokovnega delavca izven Sl vrst v tako jasni in pravilni luči, nočnino vzbudil splošno pozornost. zablode. molče, ker nimajo sigurnosti, katera beseda bi bila primerna, drugi pa mislijo, da store prav, ako se postavijo v držo strogega gospodarja, kateri mora biti bolj nenaklonjen kakor naklonjen. Resnost sedanjih dni zahteva sicer stroge in trde značaje — gospodarje, vendar pa veliko dobrih duš fn velikih src. Za stvar samo je bilo pogrešno, ker uradništvo v nedavni debati v narodni skupščini ni bilo deležno par toplih besed, ker bi taka avtoritativna beseda mehko in blažilno padla v tegobo težkih dni in bi vlila v srca mnogo dobre volje. Človeku ,se v težkih urah tako zelo hoče dobrih besed. Vsestranski molk v narodni skupščini, katerega je prekinilo le nekaj nesimpatičnih poudarkov enega narodnih poslancev, ko se je glasovalo o zakonu, kateri je za naše pravno življenje in zlasti za pravno sigurnost državljanov najdalekosežnejše važnosti, o zakonu, kateri se dotika najbistvenejše socialne in moralne zahteve v službenem odnosu vsakega najprimitivnejše-ga državljana in tembolj državnega uradnika, je značilen za neko sicer sporadično in nevečinsko miselnost, katera tu pa tam v raznih oblikah pride do izraza in kaže neko nenaklonjenost ali indiferentnost napram državnemu uradništvu in njegovim potrebam. Ta miselnost zajema svojo hrano iz napačne domneve, da se to laska širokim ljudskim vrstam. Tako se opazovalcu dozdeva, kakor da je državni uradnik nekam v stran potisnjen, da je samo še objekt in ne več tudi subjekt vedrenja in oblačenja nad svojo usodo. Neprijeten, pa vendar utemeljen je vtis, da pa indiferentno razpoloženje napram uradništvu vendarle hoče od njega brezpogojno vdanost in neko se — zavedanje, da jutri že more biti, da ni več uradnik. Marsikaj dela vtis, kakor da se skuša uradništvu posredno povedati, da živi milostno eksistenco. Prevečkrat mora biti državni uradnik zadovoljen s konstatacijo, da je država agrarna, v kateri po prirojeni miselnosti prebivalstva ni dobiti razumevanja za njegove potrebe. »Spoštovanje« pred to »prirojeno miselnostjo« prebivalstva potiska uradniške velike in male bolečine na četrti, peti tir, kamor se potem pritihotapijo demagogi in destruktivni elementi, da na tihem opravljajo svoj nečedni posel. Uradništvo vseh strok je gotovo najjačji steber države. Države ne gredo samo po narodu in po politikih gori ali tudi doli, pač pa zelo pogostoma tudi po uradništvu, tako da ni pretirano, ako rečemo: dobro uradništvo — dobra država, slabo uradništvo — slaba država. Žal smo le prepogostoma v tujih kritikah o značaju slovanskih, zlasti jugoslovanskih narodov prisiljeni citati nesimpatične opazke o lastnostih uradništva v teh državah in o njegovih pogosto nezdravih odnosih do naroda. Mnogo je v teh kritikah zlobno pretiranega, nekaj pa je žal tudi resnice. K problemu slovanskih držav je v prvi vrsti prištevati zato tudi problem pri-vzgojitve moralno in strokovno visoko stoječega uradništva, katero bo v vseh okoliščinah znalo gledati pred seboj le moralne, socialne in gospodarske potrebe države, njen političen ugled na znotraj in na zunaj ter se v vseh svojih odnosih do naroda ravnalo po čistih demokratičnih načelih. Za mlade države je taka privzgojitev uradništva osnovne važnosti. To je okvir, v katerem naj se udobno razvija državno narodovo življenje. Najbolj delikatna, najbolj lepa, za narod in za državo najbolj zaslužna je ona politika, katera bo ljudstvu dala uradništvo širokih duš, globokih src in velikega razuma. S tem bo ljudstvu prihranjeno zelo mnogo gorja. V najtežjih urah mu bo uradnik najljubši prijatelj in najboljši svetovalec. Dobri politiki s primernim psihološkim darom bodo za tako vzgo- | jo znali ustvariti pravilne metode; absolutno pogrešna pa je brezdvoma metoda odtujevanja uradništva ljudstvu in narobe, indiferentnost napram težnjam uradništva, podrejevanje njegovih teženj vsem drugim težnjam, zbadljivo uvrščanje skromnih uradniških eksistenc med »purgarij o« v naj slabšem pojmu te besede, nesocialna ali nedemokratična razlaga raznih pravnih določb v službenih odnosih uradništva, osebnostne indispozicije napram uradništvu, netovariško izpodjedavanje eksistenc, bahavo ukazovanje, ustvarjanje servilnih značajev. Pojem »uradnik« še ni star. Datira iz 18. stoletja, ko so uslužbenci države pričeli polagoma izgubljati značaj osebnih »kraljevskih« in »cesarskih« uslužbencev in so iz branilcev cesarskih in kraljevskih interesov prehajali v zastopnike širokih ljudskih koristi. Toda preoblikovanje psihičnega odnosa ljudstva do novega tipa uradnika še danes ni do dna duš dovršeno; v ljudskem instinktu je uradnik le še prepogostoma nekaj izven ljudskih interesov stoječega, nekaj kar je nujno izven sfere ljudskih simpatij. Če je prej uradnik za priprosto ljudsko dušo pomenjal grajščinskega valpeta in biriča za cesarske blagajne in potrebe osvajalnih vojska, pomeni v današnjih demokratičnih časih še vedno nekaj, pod čemer si priprosti človek predstavlja bolj sebi tujo državo in manj izraz svoje lastne suverenosti. Zato je jasno, da s padanjem avtoritete uradnika pada tudi avtoriteta države, zlasti v času povojne destruktivne miselnosti. Nekatere države so svojo avtoriteto restavrirale na ta način, da so v ljudstvo vbrizgale znova strah pred državo in njenimi organi, da so okoli glav državnih organov ovile glorijolo nekih višjih bitij, da so z zakoni o zaščiti države zlepa ali zgrda vztrajale na spoštovanju državne avtoritete. Vsa ta prizadevanja izpričujejo samo to, kako smo zlasti v mladih državah vedno nevarno izpostavljeni ne-državotvornim vplivom. Čim večji je pritisk takih vplivov, tem večja mora biti protiaktivnost državnega uradništva, t. j. v izrednih časih ima državno uradništvo izredne dolžnosti, zato je polno legitimirano, da želi izredne zaščite in mnogo pozornosti za svoje duševno razpoloženje. Kdor to razpoloženje omalovažuje ali kvari, hodi po koreninah države. Otopelost uradništva vsled brezplodnih borb za dosego ali za obrambo svojih dostikrat zelo malih želja, ustvarja iz uradništva istotako indiferentno množico, nad katero se lahko prične nebesa podirati. V organizem države se zarije strupenejša kriza, kakor so politične krize. (Konec prihodnjič.) Iz novega finančnega zakona. Hkrati z državnim proračunom je bil vzakonjen tudi finančni zakon za leto 1933/34, ki tvori del državnega proračuna. Iz obsežnega novega finančnega zakona, ki šteje nič manj kot 86 paragrafov na 35 straneh priloge Službenih Novin, objavljamo nekatere, za državne uslužbence važne določbe. Kakor že lani, vsebuje tudi letošnji finančni zakon mimo običajnih predpisanih računsko-strokovnih navodil za izvrševanje državnega proračuna tudi veliko število raznih določb, s katerimi se spreminjajo premnogi važni zakoni. Tako je tudi uradniški zakon s tem finančnim zakonom v mnogih točkah bistveno spremenjen oz. izpopolnjen. Že lani se je uradniško pravo s finančnim zakonom znatno modificiralo, letos pa prav tako. S stališča stalnosti, jasnosti in pregled- nosti zakonodaje bi bilo želeti, da se take spremembe zakonov ne vrše leto za letom in ne na tak način, ki onemogoča točen pregled veljavnih določb. To tembolj, ker so v letošnjem finančnem zakonu razni predpisi in spremembe vsebovane na raznih krajih finančnega zakona, tako da je orijentacija še težja. V III. poglavju so med drugimi določbami tudi premnogi predpisi, ki spreminjajo uradniški zakon. Že star je predpis, da se smejo na mesta zvaničnikov in služiteljev postavljati dnevničarji, vendar tako, da se njih število in značaj ter vsota kreditov ne prekorači. Ministrom je dovoljeno premeščanje uslužbencev ne-glede na njihovo porazdelitev po banskih upravah in finančnih direkcijah oz. pri podrejenih uradih, vse to v okviru skupnega števila in kredita zanje. Nova je določba, da se prejemki, ki so bili na podlagi upravnih odločb o službenem razmerju izplačani, pa so bile kesneje te odločbe z razsodbo državnega sveta razveljavljene, pobero od uslužbencev, na katere se nanašajo. Uradniki, ki so take odločbe izdelali in jih predložili pristojnemu ministru oz. drugim pooblaščenim organom v odobritev, so odgovorni za povračilo škode glavni kontroli, če za izdanje takih odločb niso postojali »osnovni in jasno predvideni zakonski pogoji«, in če od prizadetega uslužbenca povračila ni mogče iztirjati. Odločba glavne kontrole postane izvršna, če kasa-cijsko sodišče zavrne pritožbo in odločbo odobri. Za pritožbo je določen rok 15 dni. — Ta določba predstavlja za državno uradništvo, ki opravlja slične personalno-pravne posle težko opasnost in bo v praksi nedvomno povzročila, da se bo pri priznavanju raznih pravic uslužbencem previdneje, t. j. rigorozne j e in počasneje postopalo, kakor doslej. Z uveljavljenjem finančnega zakona prestane obveznost zavarovanja po zakonu o zavarovanju delavcev za vse dvorne uslužbence in za pogodbene uradnike. Ponovljene so določbe lanskega § 57 (letos § 76) o zmajnašnju pokojninskih prejemkov upokojencev, v samoupravni službi. V glavnem so te določbe enake lanskim, in se takim državnim ali samoupravnim upokojencem v banovinski ali občinski službi znižajo prejemki za četrtino, če prejemajo mesečno od te postranske službe od 600 do 1499 Din, za tretjino če prejemajo od 1500 do 2499 Din, za polovico pa tistim, ki prejemajo na mesec od 2500 do 4999 Din. Za staroupoko-jence, ki ne prejemajo vsaj 3000 Din mesečnih pokojninskih prejemkov (brez rodbinske doklade), ti predpisi nc veljajo. — Nova je določba, da ti predpisi ne posegajo v določbe uredbe o draginjskih dokladah drž. upokojencev. Upokojenci pa, ki opravljajo funkcijo župana ali občinskega načelnika in prejemajo zato od občine neko nagrado, prejemajo nezmanjšano državno pokojnind, neglede na višino te nagrade. Člani komisij za opravljanje državnih strokovnih izpitov ne preje-) majo nagrad niti od države niti od kandidatov. Vsi nasprotujoči predpisi zakonov ali pravilnikov se razveljavijo. Za nadure, kolikor se po službeni potrebi morajo opravljati, ne pripada uslužbencem nikakršna nagrada, razen če je to s posebnim zakonom določeno. Podpore, ki se iz državnih blagajn izplačujejo na podlagi zakona o podporah od 16. 2. 1929 (Sl. Nov. št. 42 od 20. 2. 1929) se ne morejo zarubiti za nobeno terjatev. To velja tudi glede izvršb, dovoljenih do uveljavljenja tega zakona, kolikor še niso izvršene. Predpisi paragrafa 124 u. z. (o odmeri položajne doklade skladno z leti službe) se morajo tako razumeti, da se za čas, določen po teh predpisih, računa samo v aktivni državni službi efektivno odslužena doba, tako da v teh primerih ni mogoče uporabiti § 123 u. z. po katerem se začeta polovica leta računa kot cela. V §-u 132 u. z. (ki navaja primere, v katerih izgubi upokojenec pravico do osebne pokojnine) se doba dosedanjim točkam, po katerih se ta pravica izgubi: 1. z izgubo državljanstva, 2. s sodno, 3. z disciplinsko obsodbo in 4. z nesprejemom ponovno ponujene službe, še nova točka, ki se glasi: »5. z vstopom v samoupravno službo in v zvanja, ki dajejo pravico do pokojnine, dokler služba traja. Če tak uslužbenec dobi pokojnino tudi od samoupravnega telesa, ne more uživati dveh pokojnin, temveč ima pravico do izbere.« V §-u 144 u. z. se v 3. odstavku določeni rok, v katerem morajo raču-nodajniki poslati državni hipotekarni banki pobrane vloge za uradniški pokojninski sklad, podaljša od 20 na 40 dni. V §-u 153 u. z., ki določa, kdaj izgube otroci pravico do rodbinske pokojnine, se spremeni 5. odstavek in se doda dopolnilo, da sinovom rodbinska pokojnina pripada še tudi po polnoletnosti oz. p 23. letu, če postanejo nesposobni za pridobivanje pred 23. letom starosti in če nimajo lastnih sredstev za vzdrževanje. Nesposobnost je pa treba ugotoviti s komisijskim zdravniškim pregledom. Doslej so imeli pravico do te pokojnine neglede na to, če so jo že prej uživali ali ne. Zelo važen je predpis, da je treba člen 11 odločbe ministrskega sveta DR št. 42.300 od 17. 4. 1924 tako razumeti, da izjemno od 2. točke čl. 9 iste odločbe pripada rodbinska draginjska doklada samo možu-aktivnemu državnemu uslužbencu, čegar žena je prav tako aktivna državna uslužbenka, to pa če sta oba zakonca uslužbena v istem kraju in če je za to ena doklada zmanjšana za polovico. Po tem za dobo od 1. maja 1924 do 1. julija 1931 mož — aktivni državni uslužbenec po čl. 11 cit. odločbe nima pravice do dra-ginjske rodbinske doklade za ženo, ki je zaposlena v službi države kot dnev-ničarka ali pogodbena uradnica, ker tedaj ne postojita dve osebni draginj-ski dokladi, od katerih bi se ena morala zmanjšati za polovico, temveč pripada možu cela osebna draginjslka doklada, ženi pa nezmanjšana mesečna nagrada. Senatorjem in narodnim poslancem, bivšim drž. uradnikom se računa, če se vrnejo v državno službo za napredovanje in pokojnino ves čas, katerega so od 28. novembra 1920 pa doslej prebili kot senatorji ali narodni poslanci. Ob povratku v državno službo se morejo postaviti tudi na višjo skupino, nego so jo imeli pred izvolitvijo. To vse velja tudi za tiste senatorje in narodne poslance, ki so vstopili v državno službo* pred uveljavljenjem tega zakona in neglede na to ali se vrnejo v državno službo po prestanku mandata neposredno ali kesneje. Zakon o državnem svetu in upravnih sodiščih se spremeni tako, da se členu 21 doda 4. točka, po kateri na- stopa kot tožilec v imenu države glavna kontrola, če je prekršen zakon v korist poedincev z ukazi, ministrskimi ali banskimi odločbami, z odločbo komandanta žandarmerije ali katerega drugega oblastva, izdano o službenih razmerah državnih uslužbencev, pogodbenih uradnikov in civilnih ter vojaških dnevničarjev ter uslužbencev državnih prometnih ustanov. Finančni minister je pooblaščen, da sme osebju davčnih uprav namesto dnevnic po uredbi o potnih stroških določiti pavšalne doklade. Višina do- Nekemu državnemu uslužbencu, ki je ob upokojitvi služil v kraju, kateri spada v II. draginjski razred, pa se je kot upokojenec kesneje preselil v Ljubljano, torej v kraj, ki spada v I. drag. razred, je pristojno ministrstvo prisodilo draginjsko doklado po II. razredu. To pa iz razloga, ker je bil uslužbenec ob upokojitvi uslužben v kraju II. drag. razreda. Na tožbo tega uslužbenca je državni svet razveljavil odločbo pristojnega ministra z razsodbo št. 9.258/32 od 12. aprila 1932. Ker je pravno utemeljevanje razsodbe zelo važno in načelnega pomena, ga tu objavljamo v prevodu: »Z določbo § 127 urad. zakona iz leta 1931 ni določeno, da-li se bo upokojenemu državnemu uslužbencu priznala draginjska doklada po njegovem zadnjem dotedanjem službenem kraju ali pa po kraju stalnega bivališča po Obnova postopanja pri upravnih oblastvih. Nek upokojenec je od finančnega ministrstva zahteval obnovo postopanja, češ da si je preskrbel neka nova potrdila, s kateremi bo dokazal svojo upravičnost do prejemanja draginj ske doklade po višjem razredu. Ministrstvo je upokojenčevo zahtevo po obnovi postopanja odbilo, sklicevaje se na prejšnjo svojo pravomočno odločbo in razsodbo državnega sveta v isti stvari, s katerima je sporno vprašanje dokončno rešeno. Zato ne more ponovno razpravljati zadeve. Nato se je upokojenec obrnil s tožbo na državni svet, ki je na podlagi čl. 26 zak. o drž. svetu in upravnih sodiščih navedeno ministrsko odločbo razveljavil, ker z njo vprašanje obnove pravnega postopanja ni bilo obravnavano. — Zato je finančno ministrstvo izdalo nov odlok s katerim ugotavlja, da je bila zahteva za obnovitev postopanja nepravočasno vložena. Po § 129, odst. 1, zak. o občem upravnem postopku od 9. novembra 1930 se mora zahtevati obnova postopanja v roku 14 dni od dne, ko je stranka izvedela za razlog obnove. Ker je bilo poslednje potrdilo izdano skoro 2 leti prej, preden je stranka zahtevala obnovo postopanja, je klad se ravna po činu in pravilnosti ter točnosti predpisovanja davkov in opravljanja službe. Višino in izplačevanje doklad bo predpisal finančni minister s pravilnikom. Doklade bodo šle v breme kreditov za potne stroške in dohodkov iz sklada eksekutivnih stroškov. Nekaj podatkov o drž. proračunu samem pa objavimo, kolikor nas zanimajo, prihodnjič. Obleke kemično Osti, barva, pllelra In lika tovarna 4 0 3. REICH. upokojitvi. Toda že s samim tem dejstvom, da uslužbenec po upokojitvi ni več dolžan stanovati v istem kraju, kjer je vršil službene posle, je izraženo, da je glede izbire stalnega bivališča svoboden in je treba smisel te zakonske določbe tako tolmačiti, da se mu mora draginjska doklada določiti po draginj skem razredu tistega kraja, katerega si je izbral za svoje stalno bivališče. Enako se glasi tudi določba 1. čl. uredbe o draginjskih dokladah od 2. decembra 1931, ki določa, »da pripada osebna draginjska doklada po draginj-skem razredu kraja, v katerem se upokojenec za stalno naseli«. Ta določba ne nasprotuje § 127 u. z. iz leta 1931. Zaradi tega je izpodbijana odločba nezakonita, ker z njo tožilcu ni bila priznana draginjska doklada tistega razreda, kateremu pripada mesto Ljubljana, ker se je tožitelj po upokojitvi stalno naselil v Ljubljani.« ministrstvo to zahtevo kot prekasno vloženo moralo zavrniti. Dvomesečna posmrtna pomoč. Vdovi in mladoletnim, še ne preskrbljenim otrokom, ki nimajo drugega premoženja niti dohodkov razen pokojnine, pripadajo v smislu določbe § 95, 1. odst. u. z. kot podpora dvomesečni celokupni prejemki pokojnega državnega uslužbenca. Za priznanje te dvomesečne posmrtne pomoči se mora vdova (oz. otroci) obrniti s posebno prošnjo na finančno ministrstvo, to pa preko pristojne finančne direkcije. — Ministrstvo zahteva, da je prošnji priloženo vselej razen mrtvaškega lista in uradne (občinske) izjave, da je vdova živela s pokojnikom v zakonski skupnosti do smrti, še posebno službeno potrdilo o siromaštvu. To potrdilo, ki ga mora izdati občina, mora biti protoko-lirano pri občini in se mora glasiti, da vdova »nikjer nima nobenega premoženja niti dohodkov«. Potrdilo mora potrditi še pristojna davčna uprava. — Na to se opozarjajo vsi, ki se jih tiče. Amortizacija investicij na železniškem svetu. Železniška uprava je izdala odredbo, da železničarji, ki imajo v najemu zemljišča ob železniški progi, ne smejo niti sami saditi dreves ali Določitev draginjskega razreda za upokojence. Uradniško pravo v praksi« Boj z mikrobi. Pred dvesto in petdesetimi leti svet še niti slutil ni nič o mikrokosmosu — razen moža, čigar ime je že davno pozabljeno: Antoni van Leeuwenhock. On, mali holandski kramar v Delftu, je bil prvi človek, ki je odkril v kaplji vode neš'teta očem nevidna živa bitja, ki je prvi 'opazil v naši krvi kroglice, ugotovil v ribah kapilarne žile in semenske živalce v človeku. Preko dvajset let je delal v samoti na svojih lečah, ki jih je izbrusil tako dovršeno, kakor se to ni posrečilo prej in dolgo časa potem nikomur. Po dolgoletnem vztrajnem in skrajno vestnem delu v samoti, zaradi česar so ga rodbina in sosedje nazivali norca, je veljal poleg Isaaka Newtona za najpomembnejšega člana londonske Royal So-ciety. Njegovo dognanje, da vsebuje kaplja poprove vode, — ugotovil je slučajno, da je poper sredstvo, v katerem mikrobi čudovito uspevajo — nad dva milijona sedemsto tisoč živalic, se lahko kosa z najbolj kompliciranimi modernimi izračunanji. Ko je Leeuwenhock v starosti 91. let umrl, so tarnali učenjaki: »Kakšna nenadomestljiva izguba: kdo bo zdaj proučeval male živalice?« Pa že šest let po smrti tega znamenitega Holandca, je dobil svet 1. 1729. vrednega naslednika. Bil je to sloviti Italijan Lazzaro Spallanzani. V tedanjih časih se je splošno domnevalo, da se morejo živa bitja roditi s pra -ploditvijo, torej brez staršev (n. pr. iz ko-štrunovega soka!). Spallanzani je bil prepričan o nesmiselnosti tega mnenja, toda kako to dokazati? Imel je priliko opazovati poskus nekega moža: v dva različna lonca je dal po kos mesa in je pustil en lonec odprt, drugega pa pokril z gosto tenčico. Kmalu je v odprti posodi, kamor so imele dostop razne muhe, migotalo majcenih živih bitij, dočim jih v pokriti posodi ni bilo. Spallanzani se je lotil javnega boja proti praploditvi in je po posebno bistroumnih poskusih zmagal. Prišedši na sled najmanjšim izmed živih bitij, je raziskoval njihove življenske navade in dokazal, da se množe ta bitja s cepitvijo. Predstavljajmo si: prvikrat si je zadal človek nalogo, s kar najprimitivnejšimi pripomočki izolirati eno edino mikrobo iz kopice neprestano se premikajočih živih bitij, ki merijo tisočinko milimetra. Rešil je Spallanzani to nalogo tako enostavno, da jo lahko označimo za genijalno. Poleg kaplje, polne mikrobov, je kanil drugo, ki ni vsebovala kali, nato je napravil od ene do druge mal jarek, na katerega je osredotočil mikroskop. Prvo živalco, ki zaide v jarek, zavleče z iglo v kapljico brez kali in vse ostalo naglo zbriše s ščetko. Čudo je uspelo: ena edina živalca samotno plava v kapljici. Po pičle četrt ure se prične žival- ca v sredini ožiti, dokler ne razpade v dva dela, v dvoje živih bitij, ki sta prvi mikrobi čisto slični. Ko so bili mikrobom že tako daleč na sledi, ni nihče pomislil, da bi mogla biti ta majcena bitja povzročitelj ogromnemu umiranju ljudstev. Šele francoski učenjak Louis Pasteur je pričel z raziskavanji v tem najpomembnejšem pravcu. Z mikroskopskimi poskusi na kosih kvasa je spoznal Pasteur, da povzročajo vretje majcena bitja. Liebig, največja avtoriteta v kemiji, se mu je moral v borbi za rešitev tega vprašanja umakniti. Pasteur si je pridobil nadalje mnogo zaslug za industrijo sladkorja, jesiha, vina in piva v Franciji in je rešil gojitev sviloprejke v svoji domovini neizbežnega propada. Prvič v zgodovini človeštva so dognali, da povzroča neko mikroskopično majhno bitje določeno bolezen. Svet je prevzel paničen strah pred temi povsem nevidnimi demoni. Pasteurjevo delo pa je prineslo rešitev, ko je iznašel po neizmernem trudu uspešni serum. Naključje mu je pripomoglo k uspehu. Opazil je nekoč, da so vdrli v retorto z nevarnimi mikrobi drugi mikrobi iz zraka in požrli tiste, ki so bili sprva v posodi. Iz tega je takoj sklepal: »Če nedolžne živalce iz zraka morejo iztrebiti one nevarne v retorti, zakaj ne bi mogle tega storiti tudi v živem telesu?« Reišter je našel pri dveh kravah, ki sta bili oboleli na vranič- nem prisadu in sta nato čudežno spet ozdraveli. Umetno jima je še enkrat inji-ciral isto bolezen in spoznal, da se jih ta bolezen ni več lotila. Poskušal je, kako bi zamogel živino po slabotnem obolenju na vraničnem prisadu za vselej napraviti imuno (neobčutljivo) proti tej okužbi. Izsledil je pri poskusih z bacili kolere perutnine, da so ostale kokoši, ki so zaužile izsušeno kulturo teh bacilov, zdrave in imune na-pram koleri, dočim so vse kokoši, ki so jim pomešali med krmo mikrobe sveže kulture, poginile. Ko se je Pasteur po večkratnih poskusih prepričal o uspešnosti pravilnosti metode, da se morajo uporabljati stare kulture za imuniziranje, je napravil isti poskus pri vraničnem prisadu. Kmalu nato je javno dokazal na petdesetih ovcah in govedu, kar je preizkusil na poskusnih živalih v laboratoriju. Vzlic prenagljenim pripravam je poskušnja uspela v zadovoljstvo vseh. Pasteur je spremenil potem svoj mali laboratorij v izdelovalnico cepilnih sredstev. Delo z maloštevilnimi pomožnim' močmi in nepopolnimi sredstvi pa je dovedlo do strašnih reakcij, kar je zlasti obsojal Pasteurjev veliki tekmec Robert Koch. Pozornost vsega sveta je vzbudil Pa' steur, ko je iznašel serum proti steklini, s čimer je rešil na tisoče ljudi in živali te strahovite bolezni. Kljub napornemu raZ trte, niti postavljati drugih stalnih naprav brez dovoljenja pristojnega šefa. Ta more izvršitev takih naprav dovoliti le, če je uslužbenec pripravljen, da ob eventuelno kesnejši oddaji zemljišča izroči svojemu nasledniku drevje oz. naprave v porabnem stanju in za odškodnino, katero določi predstojnik. Za amortizacijo teh investicij je pa železniška uprava določila za razne manjše investicije 20% na leto, za trajne naprave, izvršene iz dobrega in so- lidnega materiala, pa 5% investirane vsote na leto. Po izvršeni amortizaciji postane naprava državna last. Ob izselitvi mora naslednik svojemu predhodniku plačati preostalo amortizacijsko kvoto. Proti tej odločbi je ljubljanski oblastni odbor UJNŽB vložil spomenico, v kateri dokazuje, da je amortizacijska doba prekratka, ker drevesa po 5 letih prično komaj roditi, dočim uslužbenec že zgubi pravico do odškodnine zanja. Ustanovitev separatnega društva upokojencev v Mariboru. Ljubljansko »Drušvo drž. upokojencev in upokojenk« je odposlalo dne 14. marca 1933 naslednji dopis: P. n. Društvo jugoslovanskih upokojencev in upokojenk v Mariboru. Na cenj. obvestilo z dne 19. februarja t. 1., o ustanovitvi separatnega društva državnih upokojencev za Maribor, si dovoljujemo sporočiti Vam naslednji soglasni sklep podpisanega odbora: Podpisano društvo deluje v smislu tudi Vam znanih pravil na vsem območju dravske banovine in je torej njegov delokrog vse ozemlje navedene banovine, vključno mesto Maribor in okolica. Po naših društvenih pravilih se morejo ustanavljati podružnice osrednjega društva v Ljubljani in je naše društvo tako podružnico v Mariboru tudi že ustanovilo. Zakaj se je ta podružnica razpustila, nam še danes ni prav jasno. Razlogi za razpust, navedeni v dopisu bivše mariborske podružnice z dne 1. VIL 1932: »Splošna nejevolja radi preureditve društva v Podružnico, previsoka članarina, pre-yisoki prispevek v Ljubljano, in da niso irneli člani skoro nobene koristi od Sv°je organizacije« — so vsekakor ne-ftavadni in presenetljivi. Pripominja-m° le, da so se na predmetnem, izvrstno obiskanem občnem zboru v Mariboru vsi zborovalci — mariborski upokojenci — soglasno izrekli za enotno organizacijo v Ljubljani, to je na sedežu banske uprave in finančne direkcije, za razpust prejšnjega mariborskega društva in za ustanovitev podružnice v Mariboru! Ugotavljamo hkrati, da ima Udruženje v Sarajevu višjo, ravnokar ustanovljeno bratsko Udruženje v Zagrebu pa enako članarino kakor mi. Zakaj je torej kar čez noč nastal tak preokret v mišljenju mariborskih upokojencev, kdo ga je povzročil in čemu, je še odprto vprašanje. Podpisano društvo vztraja slej ko prej na svojem načelnem stališču, da je v interesu vsega stanu državnih upokojencev, da se vsi upokojenci in upokojenke organizirajo po banovinah v močnih banovinskih udruženjih, od katerih naj vsako obsega celotno ozemlje dotične banovine. Cepljenje organiziranih upokojencev na več organizacij v posameznih banovinah je škodljivo in koristim upokojencev nasprotno. Vse te banovinske organizacije naj bi se čim prej združile v močno vsedržavno Zvezo društev državnih upokojencev kraljevine Jugoslavije s sedežem v Beogradu. Taka močna, složna in enotna organizacija vseh državnih upokojencev bi edina mogla nuditi zadostna jamstva za uspešno zastopanje naših skupnih koristi. Iz navedenih razlogov je podpisani odbor soglasno mnenja, da je bila ustanovitev separatnega društva upokojencev za Maribor neprimerna, nepotrebna in škodljiva. Tako cepljenje moči je ravno v teh odločilnih časih nevarno celoti in posameznim delom, vsekakor pa je proti edino pravilni zamisli bodoče skupne združitve posameznih banovinskih organizacij. Razen tega mora podpisani odbor smatrati, da je neutemeljena ustanovitev posebnega društva za Maribor jasen izraz nezaupanja nekaterih mariborskih upokojencev napram podpisanemu odboru in društvu, ki je doslej storilo skupno in solidarno s sarajevskim Udruženjem yse, kar je bilo v njegovi moči za skupne interese vseh državnih upokojencev in upokojenk, staroupokojencev in drugih, in to ne-glede na bivališče posameznih upokojencev. Ustanovitev nepotrebnega lokalnega društva za Maribor je pa tudi protivna intencijam najmočnejšega društva, t. j. »Udruženja drž. in samoupravnih penzionera i penzionerki kraljevine Jugoslavije« v Sarajevu, prav tako je pa nasprotna neomajnemu načelnemu stališču »Udruženja drž. pen-zionera-ka, udova i siročadi savske banovine« v Zagrebu in »Društva penzionera vrbaske banovine« v Banja Luki. S temi bratskimi organizacijami je podpisani odbor v stalnem stiku za izboljšanje položaja vseh drž. upokojencev neglede na njihovo bivališče, torej tudi za naše tovariše v Mariboru in okolici. Podpisani odbor je doslej storil prav vse, kar je bilo v njegovih močeh, da izboljša obupni položaj, v katerem se nahaja ves stan drž. upokojencev in upokojenlk. Veliko število odborhi-kov podpisanega društva, med temi predsednik, oba podpredsednika in blagajnik so staroupokojenci in zato sami najbolj čutijo potrebo, da se predvsem iskovanju ni mogel odkriti mikrob stekline. Zaman je tvegal dan za dnem, da ga ugrizne stekel pes. Ker je ugotovil strup bolezni v možganih in hrbteničnem mozgu živali, mu je preostajala le ena pot za umetno gojenje tega strupa in sicer v možganih živali, kar pa se mu je upiralo. Morda bi tudi danes ne imeli protistrupa zoper to grozno bolezen, če ne bi bil eden Pasteurjevih asistentov. Roux, imel poguma, da je navrtal lobanjsko kost zdravega Psa in mu vbrizgal zmleto substanco hrbteničnega mozga bolnega psa v možgane. Poskusni pes je po nekaj dneh obolel na steklini. Roux je poskusil nato strupeno snov v Možganih toliko zajeziti, da bi po vbrizganju drugi živali imela za posledico le lahno obolenje. To bi se gotovo izjalovilo, da ni Pasteur pri enem teh poskusov uporabljal 14 dni staro snov hrbteničnega mozga. Proti pričakovanju poskusna žival ni poginila. Isti postopek je Pasteur ponovil še trinajstkrat in je pri vsakem poskusu vzel za en dan mlajšo substanco. Končno je Uspelo poskusnega psa imunizirati, da mu ni škodovala niti najbolj smrtonosna količina. Neki že skoro smrti zapadli otrok je il prvi človek, ki ga je Pasteur cepil na a način. In ozdravel je! Iz vsega sveta so Romali na steklini oboleli k Pasteurju; med emi je rešil izmed devetnajstih ruskih «netov iz Smolenska njih šestnajst. Car je Poklonil Pasteurju ste tisoč frankov, s ka- terimi je ustanovil po sebi imenovani Pasteurjev zavod, ki slovi po vsem svetu. Ta znameniti raziskovalec, ki ga je v najboljših letih zadela kap, je bil od svojega štiridesetega leta dalje hrom, toda še nad trideset let nestrpnega, najbolj intenzivnega duševnega in telesnega dela — do poslednjega diha — je posvetil plemenitemu stremljenju, biti človeštvu v pomoč. Francoz Louis Pasteur in Nemec Robert Koch, ki sta si bila tako temeljito različna, sta s svojimi izsledki na istem področju vzbudila pozornost vsega sveta. Prvi strastna umetniška natura, drugi kar poosebljena objektivizacija znanstvenika, — oba marljiva iskalca resnice. Brez vsake tuje pomoči je dosegel Koch svoja epohalna odkritja. Kot preprost podeželski zdravnik ni imel niti bri-zgalnice za vbrizgavanje bacilov poskusnim živalim. Ko je izdajal recepte proti revmi in zdravil zlomljene noge, je bila njegova edina misel: — kako bi mogel desettiso-činko milimetra dolge bacile vraničnega prisada tako separirati, da bi se dali posamič opazovati? — V neki srečni uri je našel pravo pot, ko je bil priča strašne drame. Opazoval je, kako so se bacili vraničnega prisada v bolnem tkivu vidno množili in obolelo mesto docela uničili. Prvi je torej dognal nepobitno, da izhaja vsaka bolezen od določenega bacila. pomaga najpotrebnejšim. Naše društvo ni zamudilo nobene prilike, da vedno in vedno iznova opozarja merodajne činitelje na naš položaj. Ponovno je predložilo na vseh pristojnih mestih vse potrebne spomenice, predstavke in resolucije, zainteresiralo za naše težke razmere javnost in storilo sploh vse, da se končno ugodi upravičenim težnjam državnih upokojencev. Zato mora podpisani odbor zadnji odstavek Vašega cenj. dopisa, ki se glasi: »Obveščamo Vas o tem z zagotovilom, da hočemo tudi (!?!) v bodoče skupno z Vami nastopati v vseh važnih se (?) jugoslovenskih upokojencev tikajočih zadevah...«, hvaležno od- kloniti. Smatramo, da je bilo za solidarno tovariško delo že doslej dovolj prilike v okviru podpisanega enotnega skupnega društva. Razpust naše mariborske podružnice in osnovanje nepotrebnega lastnega društva za Maribor nas je pa prepričalo, da je sodelovanje v korist skupnih interesov na žalost nemogoče, ker idealno stremljenje podpisanega odbora, koristiti vsemu članstvu enako — neglede na kraj njegovega bivališča — doslej v Mariboru žal ni našlo zadosnega odmeva. Ko se bo med odločujočimi mariborskimi upokojenci smisel za solidarno in kolegijalno delo utrdil, bo vprašanje separatne organizacije postalo odveč. Društvo državnih upokojencev In upokojenk v Ljubljani. A. Spende, s. r., M. Lilleg, s. r., t. č. tajnik. t. č. predsednik. Delo za koristi upokojencem. Društvo drž. upokojencev in upokojenk v Ljubljani je odposlalo dne 13. marca 1933 sledeče pismo: P. n. Društvu jugoslov. državnih upokojencev (-jenk) v Mariboru: Na cenj. dopise z dne L, 5. in 7. t. m. glede neke posebne akcije a) za izposlovanje 30 % znižanja pokojnin staroupokojencem, starih nad 65 (oz. 75?) let in b) za železniške legitimacije, si Vam dovoljujemo sporočiti, da je delokrog podpisanega društva natančno začrtan v obširni, dne 29. junija 1931 na društvenem občnem zboru soglasno sprejeti spomenici. To spomenico si je usvojilo v polni meri tudi Udruženje drž. penzionera v Sarajevu in je bila izročena vsem merodajnim ministrom, senatorjem in narodnim poslancem v več sto tiskanih izvodih v slovenščini, srbohrvaščini, latinici in ci~ cirilici, ki so vsi izjavili, da je sprejemljiva in izvedljiva. Vsebina te spomenice mora biti p. n. gospodom odbornikom naslovnega društva dobro znana. V tej spomenici so vsebovane vse naše težnje in zahteve glede izboljšanja gmotnega položaja vsem upokojencem, zlasti pa glede nujnega takojšnjega zvišanja absolutno nezadostnih prejemkov staroupokojencev, od katerih žive nekateri pravo beraško življenje in glede stalnih železniških legitimacij. Če se našim težnjam doslej ni ugodilo, ni to krivda podpisanega odbora in odbora sarajevskega Udruženja, temveč so krive temu splošne, obupne svetovne gospodarske razmere, s katerimi se v enaki meri bore prav vse države na svetu in ki so se pojavile tudi v naši državi. Zato smatramo, da je neoportuno v navedeni zadevi podvzemati zaenkrat kakršnekoli nadaljnje separatne korake. Predlagana drugačna rešitev tega perečega vprašanja se nam pa zdi —oziraje se na današnje izredno težke gospodarske razmere in stalno padanje drž. dohodkov — docela neprimerna in neizvedljiva, za vso našo že uvedeno akcijo pa nepotrebna in škodljiva. Stavljanje takih zahtev bi moglo v današnjih razmerah vzbuditi v odločilnih krogih vtis neresnosti in hlastanja po cenenih efektih. Hz navedenih motivov moramo ravno tako odklanjati predložitev Vaše, žalibog že vložene prošnje v zadevi voznih ugodnosti, ker smo v tem oziru že vložili v novembru 1932 skupno z Udruženjem v Sarajevu posebno, izčrpno utemeljeno spomenico po intencijah prvotne naše spomenice. Tenor te naše posebne spomenice se glasi: »Pri skromnih pokojninah se drž. upokojenci itak ne morejo voziti v daljne kraje. Polovična vožnja je pa zanje predvsem pomembna v lokalnem prometu in v bližini glavnih mest in gospodarskih centrov ter bi jo smatrali kot skromno priznanje za dovršeno službo državi in narodu, zlasti, ker so že imeli to pravico v aktivni službi. Nasprotniki teh voznih olajšav utemeljujejo svojo nenaklonjenost baje predvsem z morebitno zlorabo teh voznih olajšav po nekaterih upokojencih, ki izvršujejo pridobitvene poklice. — Če bi ta argument oviral, da bi se priznale vsem drž. upokojencem stalne vozne olajšave, ima visoka vlada pač dovolj moči, da vsako zlorabo prepreči, kaznuje ozir. v pravilniku omeji te olajšave, morda na ta način, da dobe neomejene vozne olajšave vsaj tisti drž. upokojenci z daljšo službeno dobo, ki ne izvršujejo pridobitnih poklicev. Nikakor ne gre državne upokojence, ki so zvesto služili narodu in državi ter doslužili polna leta ali radi bolezni ali drugih tehtnih vzrokov bili primorani, po dolgi vrsti let neradi iti v pokoj pred polno predpisano dobo, kaznovati zaradi velikega števila »qua-si« državnih upokojencev s kratko službeno dobo in zaradi tistih, ki opravljajo pridobitne poklice.« Od Vas predlagane in predložene separatne vloge lahko onemogočijo vsak uspeh in pokopljejo vso z velikimi gmotnimi in drugimi žrtvami že početo akcijo za zboljšanje naših obupnih razmer. Ne dvomimo, da se s tem našim naziranjem strinjajo tudi društva v Sarajevu, Zagrebu in Banji Luki in vsi uvidevni drž. upokojenci. Ko je pustil Koch eno nevarnih kapljic v reagenčni posodi, bacili v dveh dneh niso pokazali več znaka življenja. Kako naj bi se s paše, kjer so dobro uspevale, vrnile živali nekega dne nenadno bolne domov? Nekoč je pustil Koch tako kapljico stati na toplem in opazil po štiriindvajsetih urah v notranjosti bakterijskih niti blesteče se bisere, ki so se po enem mesecu, ko jih je zmočil, spremenili spet v bacile vraničnega prisada. Bacili so torej postali v mrtvem telesu trosi, ki so pri topli temperaturi ohranili življenje in se ob ugodni priliki spet spremenili v bakterije. Po tem odkritju se je Koch šele upal s svojimi dognanji pred javnost. V naslednjih letih je iznašel Koch zanesljivo metodo za barvanje in fotografiranje mikrob in za gojenje kultur. Po teh metodah je šel na delo, da poišče povzročitelja tuberkuloze iz skritih kotičkov. Predolgo bi bilo popisovati, kako mu je uspelo vzgojiti kulture tega najmanjšega vseh morilcev. Kakor pri bacilih vraničnega prisada, je tudi pri povzročitelju tuberkuloze dognal, da se more spremeniti v trosa. Ni mu zadoščalo, da je inficiral živali s tuber-kuli, ki jih je vzgojil sam, temveč je spustil te nevarne morilce nad zdrave živali. Z mehom je spihal tisoče tuberkulov skozi tenko cevko v ogrado, kjer so se nahajali morski prešički na prostem. Vse te živalce so podlegle posledicam. Kako lahko bi bila zadela Kocha ista usoda! Mnogo bi bilo tudi povedati o Rouxu in Behringu, ki sta izsledila difterijski strup in serum zanj, o slovitem ruskem raziskovalcu Iliji Mečnikovu, ki je skoro rešil problem imunitete. Čakamo še nekoga, ki bo zmožen prevzeti njegovo dediščino. Dočim je Mečnikov prišel na sled vzrokom imunitete, je spoznal Theobald Smith (prvi Američan, ki si je pridobil zasluge za bakteriologijo), da mora biti mrčes nosilec infekcije. Ogromnega truda ga je stalo, preden je mogel ugotoviti, da je klop prenašalec teksaške mrzlice. To žuželko je zasledoval tudi zdravnik britanske kolonijalne čete David Bruce, ki je odredil, da se je odselil cel rod črncev od strašnega obrežja jezera Viktoria-Nyanza v drugo domovino v gostem pragozdu, da ubeži nevarni muhi tse-tse, katere pik povzroča spalno bolezen. S tem pa še ni bil premagan grozni povzročitelj smrtnega spanca, trypanosoma. Šele ko je spoznal Bruce, da more zanesti muha tse-tse bolezen tudi od gazele na človeka, je dosegel s svojim dolgoletnim delom v silni vročini tropskih krajev uspeh. S svojo ženo, ki ga je vedno spremljala, je preiskal Bruce ves pragozd, najprej milijone žuželk, ki jih je našel s pomočjo vseh črnskih plemen ob jezeru, nato vso divjad pragozda, da izsledi trypanosome v krvi. Takim nadčlove- Zato se Vaši želji po nekakšnem »vzajemnem« sodelovanju ne moremo odzvati, ker so naše točne smernice v vseh vprašanjih drž. upokojencev izčrpno izdelane v naši že predloženi spomenici, katere uresničenje ob vsaki priliki in vedno urgiramo. Čast nam je, odločno izjaviti, da smatramo nadaljnje dopisovanje v teh Dravski finančni direkciji je Društvo drž', upokojencev in upokojenk v Ljubljani predložilo sledečo važno vlogo, ki se tiče vseh upokojencev: »Na podpisano društvo se v vedno večjem številu obračajo člani s prošnjami za intervencijo glede pospešitve izplačila raznih pokojninskih prejemkov. Prav tako prosijo za posredovanje tudi mnogi pravkar upokojeni uslužbenci, ki morajo dolgo čakati na nakazilo pokojnine ozir. akontacije. Dovoljujemo si tem potom najvljudneje zaprositi p. n. direkcijo, da blagovoli ekspeditivnemu in točnemu reševanju in odpremljanju vseh spisov, tičočih se nakazila pokojninskih prejemkov, posvečati vso pažnjo. Drž. uslužbenci, ki morajo po upokojitvi često čakati po več mesecev na svoje pokojninske prejemke, zabredejo po-gostoma naravnost v obupen položaj, ker so popolnoma brez vseh dohodkov. Isto velja za vdove in otroke po umrlih državnih uslužbencih in upokojencih, ki po smrti svojih mož ozir. staršev težko čakajo na zakonito pripadajoče jim posmrtne prispevke. Zato podpisano društvo v interesu svojega članstva in vseh upokojencev sploh ponavlja to svojo prošnjo v upanju, da bo direkcija posvetila reševanju pokojninskih zadev vso pozornost in s hitrim poslovanjem olajšala veliko bedo in stisko, v kateri se večina drž. upokojencev nahaja.« Na to vlogo je navedeno društvo prejelo od ljubljanske fin. direkcije tole uradno obvestilo: Ljubljansko »Društvo drž. upokojencev in upokojenk« je sredi marca poslalo dravski finančni direkciji v Ljubljani to-le važno načelno predstavko: »Podpisano društvo je prejelo od svojih članov že več dopisov, v katerih se pritožujejo, da se jim osebne in rodbinske doklade ustavljajo, ne da bi bili o razlogih za ustavitev kakorkoli obveščeni. Zato so taki upokojenci prisiljeni, da ustno ali pismeno prosijo za pojasnilo, katero pogostoma precej kasno prejmejo. Podpisano društvo je prepričano, da tudi p. n. direkcija uvidi, da je ustavitev draginj skih doklad, ki tvorijo integralen del pokojninskih prejemkov, v večini primerov celo večkrat prese- zadevah nepotrebnim in si dovolimo opozoriti p. n. društvo, da na Vaše dopise v bodoče sploh ne bomo več od-govarj ali.« A. Spende, s. r., M.. Lilleg, s. r., t. č. tajnik. t. č. predsednik. OGLAŠUJTE V »NAŠEM GLASU«! Društvu državnih upokojencev in upokojenk v Ljubljani. Z ozirom na vlogo od 15. marca 1933 obveščam društvo, da se po mojih izrečnih navodilih in po naročilu ministrstva za finance vse pokojninske zadeve pri tej direkciji obravnavajo kar najbolj vestno, pazljivo in tako pospešeno, da pri predpisovanju in nakazovanju prejemkov upokojencem ne nastane neopravičljiv zastoj. Nanovo upokojenim uslužbencem se pokojnina oz. predujem nanjo nakaže vselej nemudoma in brez odloga takoj, ko prejme direkcija izplačilno odredbo od ministrstva za finance. Prej pa po obstoječih predpisih pokojnin oz. akontacij ni mogoče nakazati, čeprav je dekret o odmeri pokojnine že pravomočen in ga je tudi glavna kontrola že brez pripombe vzela na znanje. Posmrtni prejemki (pogrebnina in dvomesečna pomoč) se nakažejo takoj, ko svojci predlože vse potrebne doka-zilne listine in se ugotovi, da so upravičeni prejeti pomoč. Pogrebnino nakaže direkcija sama, dvomesečno pomoč pa odredi ministrstvo za finance po tuk. predlogu na temelju prošnje prizadetih. Izplačilni nalog se izvrši brez zavlačevanja takoj po prejemu. Iz navedenega sledi, da ta direkcija reševanju pokojninskih spisov posveča največjo pozornost in jih kar mogoče pospešeno obravnava. gajp osnovno pokojnino samo, tako važen čin, da je vsekakor dolžnost nakazujočega oblastva, da o tem ukrepu vsaj sočasno obvesti prizadetega upravičena in to s formalno odločbo, proti kateri je možna prizivna pot. Ustavitev prejemkov brez obvestila in brez izdanja takega formalnega pismenega odloka se pa vidi podpisanemu društvu nedopustna in protivna osnovnim načelom javne uprave. Zato podpisano društvo v interesu zaščite svojega članstva in v korist državnih upokojencev sploh vljudno prosi p. n. direkcijo, da blagovoli potrebno ukreniti, da se taki primeri v bodoče ne bodo več ponavljali, temveč da bo vsak upokojenec, kateremu se event. ustavi nakazovanje dela pokoj- ninskih prejemkov, že predhodno ali pa vsaj hkrati z ustavitvijo točno o razlogih pismeno obveščen s formalno odločbo. Prosimo p. n. direkcijo, da nas o odrejenih ukrepih blagovoli obvestiti.« Pod štev. 1744/1 od 21. marca 1933 je navedeno društvo prejelo od fin. direkcije obvestilo sledeče vsebine: Društvo državnih upokojencev in upokojenk v Ljubljani. Na vlogo od 15. marca 1933 obveščam društvo, da sem odredil potrebno, da se državnim upokojencem, ki Društvo držav, upokojencev (enk) v Ljubljani je vložilo dne 15. marca na ministrstvo za finance naslednjo spomenico: »Uredba o draginj skih dokladah državnih upokojencev od 14. marca 1932, št. 11.330/1 »Služb. Nov. od 15. 3. 1932, št. 60/XXIV/161) v splošnem določa v členu 20., da drž. upokojencem ne pripada rodbinska draginjska doklada za otroka, ki prekorači 16. leto starosti. Po čl. 21. cit. uredbe pa izjemoma pripada ta doklada za otroke po dovršenem 16. letu starosti, če se otrok šola v javnih ali privatnih šolah s pravico javnosti kot redni učenec. To pa najdlje do 23. leta starosti. Podpisano društvo prejema od svojih članov pogostoma pritožbe in prošnje za intervencijo, ker se jim odreka pravica do rodbinske draginjske doklade za njihove nad 16 let stare otroke, ki se uče rokodelstva ali druge obrti oz. trgovine kot vajenci oziroma učenci. Ni dvoma, da bi bilo socialno docela opravičeno, dft se drž. upokojencem prizna tudi za otroke - obrtniške ali trgovske vajence draginj.ska doklada tudi po 16. letu starosti pod pogojem, če od učnega mojstra ne prejemajo nobene nagrade niti jih mojster popolnoma ne vzdržuje. Če se upokojencem, ki so v tako ugodnih materijalnih i razmerah, da morejo nuditi svojim i otrokom možnost nadaljnjega višjega I šolanja tudi po 16. letu, priznava pra- ! vica do rodbinske doklade "za te otro- j Vesele velikonočne praznike želita vsem naročnikom, sotrudnikom, oglaševalcem in prijateljem lista uredništvo in uprava. Občni zbor ljubljanske Nabavljal-ne zadruge. Obširno poročilo o nedavnem občnem zboru naše ljubljanske Nabavljalne zadruge, ki je moralo iz te številke zaradi preobilice gradiva izostati, bomo objavili v prihodnji. Da- i našnja številka je v prvi vrsti posvečena vprašanjem naših upokojenih tovarišev. prejemajo pokojnino pri tej direkciji, v bodoče ne bodo ustavljali oz. zmanjševali njihovi prejemki brez sočasne pismene obvestitve z navedbo razlogov za ustavitev oz. skrčenje pokojnine ali draginjske doklade. Proti tem pismenim odločbam bo pripustna prizivna pot na ministrstvo za finance, da bo tako prizadetim upokojencem dana možnost za obrambo svojih pravic. Finančni direktor: Dr. Valjavec, 1. r. A PORAVNA,} TE A NAROČNINO! ke, bi bilo še bolj opravičeno in še bolj socialno, da se ta določba razširi tudi na otroke, obrtniške ali trgovske vajence. bJi dvoma, da gre v teh primerih skoro izključno za otroke siromašnih nižjih uslužbencev z malenkostnimi pokojninami, ki prisiljeni pošiljajo svoje otroke, da se izuče obrti ali trgovine. Dokazano je pa tudi, da taki obrtniški ali trgovski vajenci v ogromni večini ne prejemajo nobenih nagrad niti oskrbe od mojstrov. Zato si podpisano društvo dovoljuje opozoriti na to dejstvo p. n. ministrstvo in staviti naslednji predlog: V čl. 21. uredbe o draginjskih dokladah državnih upokojencev od 14. 3. 1932 se po L odst. vrine nov odstavek, ki naj se glasi: »Prav tako pripada doklada za otroka, ki vstopi v obrt, trgovino ali podjetje kot vajenec (učenec) v cilju rednega učenja dotične obrti, rokodelstva ali trgovine v smislu predpisov obrtnega zakona in drugih tozadevnih zakonov pod pogojem, če od gospodarja-pod j etnika (učnega mojstra) ne prejema nagrade nad 200 Din na mesec ali pa vzdrževanja v enaki višini.« Podpisanemu društvu je čast prositi p. n. ministrstvo, da blagovoli prednji predlog po možnosti čim prej uvaževati in ob prvi spremembi ali dopolnitvi cit. uredbe ugoditi tej prošnji, katero narekuje društvu socialna pravičnost in skrb za interese članstva in vseh državnih upokojencev sploh.« f Josip Jaklič. V Mariboru je umrl dne L aprila upokojeni carinski inspektor Josip Jaklič. Pokojnik je bil rojen leta 1871. v kopru in je vstopil v carinsko službo v Trstu, kjer je služil, dokler se ni moral med vojno umakniti v Ljubljano. Kesneje je služboval še v Borovnici in na Rakeku, dokler ni leta 1921. stopil v pokoj, čeprav so mu obetali v carinski stroki najlepšo bodočnost in odlična mesta. Po upokojitvi je leta 1922. postal carinski posrednik v Mariboru in si s svojo pridnostjo in strokovno sposob- Za pospešitev poslovanja v pokojninskih zadevah. Finančni direktor: Dr. Valjavec, 1. r. Ustavljanje nakazovanja draginjskih doklad. Draginjske doklade za otroke-vajence. Vestnik. škim naporom je bil dorasel Bruce le vsled svoje krepke narave. S(ično naporno delo je vršil šibki italijanski senator Battista Grassi v malarič-nih provincah Italije. Odredil je, da prebivalci celih naselbin v mraku niso hodili z doma, da s tem dokaže, kako se po teh varnostnih ukrepih število obolenj znatno skrči. Dognal je, da prenašajo malarijo neke vrste moskitov (komarjev) in sicer le samice, ki so poprej pile kri za malarijo obolelih ljudi. Poleg Grassija ima zasluge pri izsleditvi povzročiteljev malarije Anglež Ronald Ross. Izmed vseh raziskovalcev bakterij je Ross najbolj pustolovska narava. Kakor je bil poprej slab pesnik, je postal s šestintridesetimi leti še slabši raziskovalec, ki mu je bilo vsako sistematsko deio zoprno. Od znanstvenega sveta je mogel pričakovati le sočuten zasmeh. Mučila ga je vročina Indije in trli so ga večni neuspehi, ko je šušmaril s tresočimi se prsti kakor pravi začetnik in eksperimentiral z ljudmi in živalmi. Nekega dne je našel v želodcu »rjavega moskita«, ki se je bil napil krvi ma-laričnega bolnika, iste rdeče kroglice, kakor jih je že bil izsledil v krvi malarično bolnih. Ugotovil je, da te kroglice rastejo, če ostanejo delj časa v moskitovem želodcu. Tako mu je uspelo pojasniti vzroke ptičje malarije. V boju z rumeno mrzlico pa je pokazal največje junaštvo Walter Reed. s svojo četo. Dotlej se je v potokih pretakala zgolj kri poskusnih živali. Zdaj pa je postal poskusni objekt človek. Živali se rumena mrzlica ni lotila. Dolgo niso mogli ugotoviti povzročitelja te tropske bolezni, kateri je neredko podleglo izmed sto obolelih njih petinosemdeset. Ameriški major Wal-ter Reed s svojimi zvestimi pomagači je tvegal pri raziskovanjih, ne meneč se za velike nevarnosti, ki so jim pretile, življenje tako nesebično, kakor se je to v zgodovini človeštva redkokdaj zgodilo. Kdo pozna ime zdravnika Jesse Laze-arja? V sobi, kjer so umirali na rumeni mrzlici oboleli, ga je smrtno pičil meskit. Smehljaje se ga je motril pri tem opravilu. Medicinec James Carroll se je prvi ponudil za tak poizkus in bi bil skoro postal žrtev rumene smrti. Kateri spomenik nosi imeni I. Moransa in ameriškega zdravnika Cooka, ki sta prebila v tropični vročini več tednov v neki koči, oblečena v spalna oblačila in ležeča v posteljah na rumeni mrzlici umrlih? Ta bolezen ni le smrtna, temveč po svojih simptomih vzbuja tudi gnus. Hotela sta preizkusiti, ali prenašajo bolezen tudi neživi predmeti. Veliko junaštvo je pokazal vojak Kissinger, ki je poplačal svojo požrtvovalnost huje nego s smrtjo, z dosmrtno paralizo. V zapiskih teh postopkov so pod značko X. Y- zabeleženi neimenovani. Tem prostovoljcem se mora svet zahvaliti za popolno odstranitev nevarnosti rumene mrzljce; iztrebili so vrsto moskitov, ki so od človeka na človeka prenašali rumeno mrzlico. Bojevnik proti sifilidi, nemški učenjak Paul Ehrlich, je čarovnik med raziskovalci mikrobov. V njegovem laboratoriju ni kompliciranih aparatov, niti tehtnice ni. Pač pa nešteto stekleničic, ki žare v najlepših barvah. Ehrlich je v prvi vrsti kemik. Kakor začaran je v misli, da mora biti, kakor je barvna snov, ki deluje le na gotove dele staničja, tudi snov, ki učinkuje le na mikrobe v živem organizmu. Petnajst let išče to čudodelno zdravilno sredstvo. Čudne diagrame piše po vseh krajih, celo na svoje manšete. Da more ugotoviti vse barvne spojine, se je preselil v Frankfurt o. M., kjer je velika industrija barv. V osmem letu svojega iskanja po mistični čarobni barvi naleti Ehrlich na try-panosome, povzročitelje grozne spalne bolezni, ki so jih bili izsledili že tudi drugi. Od sto miši, ki jim vbrizgajo te mikrobe, jih redno pogine sto. Ehrich preizkuša do pet sto barvnih snovi na miših, ki so inficirane s trypanosomi. Dosegel ni nič drugega, kakor da so miši pisano pobarvane. Nekoč se domisli, da bi dodal barvilu žveplo. Po tem vbrizganju živali niso poginile. Že upa, da je odkril magično formulo. Po šestdesetih dneh pa miši znova obole in poginejo. To je bilo le eno izmed neštetih razočaranj teh brezuspešnih petnajstih let. Ko je Ehrlich nekoč spet iskal nove barvne spojine, se je spomnil — imel je zelo dober spomin —, da je bral o neki ar-zenikovi spojini, ki je nekaj miši skoro rešila trypanosoma, spalne bolezni. Ta spojina je veljala za neizpodbitno. Toda Ehrlichu se je posrečilo ovreči jo in jo spremeniti v novo. Dolgi dve leti je delal Ehrlich s svojimi asistenti in s kemikom Berthei-mom na tej stvari. Od ene teh spojin dobe miši božjast in ne prenehajo z vrtenjem, dokler ne poginejo. Že davno so bili izgubili asistenti vsako upanje na uspeh. Šeststo petkrat je Ehrlich spremenil to arzeni-kovo spojino. Pri šeststošestem poizkusu je našel magično kroglico, ki jo je. iskal vse življenje! Preparat »606« je usmrtil trypa-nosome v mišjih truplih. Tedaj je tvegal Ehrich va-banque-igro. Poslal je preparat znancu zdravniku s prošnjo, da ga preizkusi na bolnikih. Novo sredstvo je res čudežno vplivalo. Samo 1. 1910. je bil preparat »606«, imenovan tudi salvarsan, z uspehom injiciran petinšestdeset tisoč bolnikom. Ko pa je nekaj bolnikov umrlo na posledicah injekcije, je to zagrenil^ Ehrlichu veselje na uspehu. Njegovo življenje se je pri iskanju tega na tako fantastičen način najdenega zdravilnega sredstva izčrpalo. Ko so iznašli njegovi učenci preparat »Ba-yer 205«, nestrupeni prašek, čigar učinek je daleč presegal učinek salvarsana, Ehrlicha ni bilo več med živimi. Njegovo delo pa živi in je podarilo do danes življenje milijonom ljudi. nostjo pridobil lepo premoženje. Pokojni inspektor Jaklič je trii vzor dobrega uradnega tovariša, bil je pa tudi vzgleden domoljub v najboljšem pomenu besede. Stanovska, narodna in dobrodelna društva so. v njem našla plemenitega podpornika. Pokojnik je bil naročnik našega lista vsa leta in se je redno spominjal našega tiskovnega sklada z lepimi naklonili. Zvestemu tovarišu in stanovskemu zavednemu delavcu ohranimo časten spomin! Upokojenci in kuluk. Javljamo razveseljivo novico, da je gradbeno ministrstvo izdalo pojasnilo št. 12.553/1 od 21. marca 1933, naj se kot odkupnina od osebnega dela na nedržavnih cestah (kuluk) za državne upokojence jemlje samo tridnevni znesek (oziroma del) čiste pokojnine, ki izvira samb iz upokojenčeve osnovne in položajne plače brez vpoštevanja vseh drugih prejemkov, od katerih se je svojčas pokojnina tudi odmerila. — To pojasnilo je bilo izdano, ker je državni svet v nekem konkretnem primeru z razsodbo od 5. XI. 1932, št. 17.065 razsodil, da se pri predpisu in pobiranju odkupnine za kuluk od upokojencev sme vpoštevati samo od osnovne in položajne plače odmerjeni del pokojnine. Iz poštarskih organizacij. Na občnem zboru dravske sekcije Združenja p. t. t. uslužbencev so zborovalci zavzeli stališče, da imajo poštni zvanič-niki in služitelji lastno, ločeno organizacijo, v kateri naj se zbirajo. Ljubljanska sekcija UPU tistih nižjih uslužbencev, ki so že njeni člani od prej, sicer ne namerava izključiti, dokler ne bo v to primorana, ne bo pa sprejemala novih članov iz vrst nižjega p. t. t. uslužbenstva, ker hoče z organizacijo poštnih zvaničnikov in služiteljev ohraniti prijateljske odno-šaje. To stališče je vsekakor pravilno in v duhu medsebojne tovariške strpnosti. Učiteljski letoviški dom ob morju. Ljubljanska sekcija JUU snuje v svojem okrilju društvo za postavitev učiteljskega letoviškega in zdraviliškega doma ob morju. Dom naj bi se sezidal blizu mesta Omišalj na otoku Krku tik ob morju in ob bodočem mestnem parku. Zemljišče, ki meri 2000 m2 je že kupljeno za 5000 Din in je kupnino poravnala ljubljanska Učiteljska tiskarna. Dom bo imel lastno kopališče in je na zelo pripravnem in zavarovanem položaju tik ob obali. Za zidavo potrebni denar bodo zbrali člani društva z mesečnimi odplačili in postali na ta način solastniki bodočega okrevališča. V domu naj bodo skupna ležišča in ločene sobice za poedince. Okrevališče bo na razpolago članom in njihovim družinam'ter sploh učiteljstvu. Odprto bo tudi pozimi, tako da bo moglo vse leto služiti rekonvalescentom in drugim gostom. — Tak dom imajo doslej ob morju že učitelji iz savske banovine in novosadsko učiteljstvo. Novo okrevališče bo viden dokaz velike organizacijske zavednosti in smotrenega vodstva učiteljskega združenja. Letna skupščina Udruženja zemljiškoknjižnih činovnika kraljevine Jugoslavije v Zagrebu, sekcija Ljubljana, se bo vršila v nedeljo dne 14. maja 1933 ob 10. uri dopoldne v razpravni dvorani št. 28 sreskega sodišča v Ljubljani. Dnevni red: 1. Poročilo posl. odbora sekcije. 2. Odobritev računskega zaključka za leto 1932. 3. Proračun za leto 1933. 4. Določitev pristopnine in članarine. 5. Volitev odbora sekcije. 6. Volitev treh članov nadzornega odbora in dveh namestnikov. 7. Določitev dveh članov v upravni odbor Udruženja. 8. Raznoterosti. — Po določilih čl. 10. pravil sekcije sme vsak član staviti predloge in se udeležiti posvetovanja. Predlogi morajo biti prijavljeni odboru najkasneje osem dni pred letno skupščino, drugače' pa se sme sklepati o njih le tedaj če to sklene % navzočih in zastopanih zborovalcev. — Vabimo najvljudneje yse cenj. gg. tovariše (-ice), da se skupščine udeleže polnoštevilno. — Odbor. Vodenje šoferske šole ni obrt. Po pojasnilu banske uprave za ustanovitev in vodenje šoferske šole ni potrebno nobeno dovoljenje oz. pooblastilo obrtnega oblastva po določbah obrtnega zakona. Zato tudi vodenje take šole ne sodi med pridobitna udej- stvovanja, katera po čl. 26 uredbe o draginjskih dokladah izkjučujejo pravico do draginjskih doklad. Nov učiteljski dom. Sredi januarja so na slovesen način odprli v Nišu dom učiteljskega združenja, sekcije za moravsko banovino. Niško učiteljsko društvo je pričelo zbirati zanj sredstva že leta 1922. Prihodnje leto je niška občina podarila stavbišče in preden je poteklo deset let, je zrasel lep dom. Zanj je prispevalo učiteljsko sresko društvo v Nišu približno 370.000 Din, vse ostalo učiteljstvo v moravski banovini pa 160.000 Din. Pri Državni hipotekarni banki je bilo najeto posojilo 200.000 Din, kar je omogočilo zidanje doma. Upokojencem — našim članom. Za vse člane ■— zamudnike smo pri-djali 4. številki »Našega Glasa« z dne 15. februarja t. 1. položnice za poravnavo članarine. Niso se odzvali vsi. Kdor želi. dobivati nadaljnje številke lista »Naš Glas«, ki jih pošilja društvo vsem svojim članom vsak drugi mesec popolnoma zastonj, naj poravna čim prej zaostalo članarino. Članarina za 2. polovico tekočega leta se seveda lahko poravna tudi še po zapa-losti, torej po 1. juliju, vendar prosimo, da jo nakažete čim prej! Pozor! Naš čekovni račun ima številko 12.131. List »Naš Glas« ni last podpisanega društva, temveč posebnega konzorcija, ki ima lasten čekovni račun št. 11.467. Na ta zadnji ček. račun se poravna naročnina za redne številke »Našega Glasa« (izhaja dvakrat mesečno) ter znaša naročnina za te redne številke letno 40 Din. Nujno torej prosimo, da se številke čekovnega računa ne zamenjavajo. Za prej omenjene posebne številke »Našega Glasa« žrtvuje naše društvo mnogo. Ti izdatki so pa opravičeni, ker gredo v korist vseh! Zato nujno prosimo vse zavedne člane in članice, da agitirajo med tovariši za pristop, ki je vsak čas mogoč in ni treba plačevati članarine za nazaj, temveč od 1. prihodnjega meseca pristopa, a vsaj do konca četrtletja (do 31. III., 30. VI., 30. IX. ozir. 31. XII.) naprej in 3 Din pristopnine. Pristop se lahko javi po dopisnici, nakar pošljemo položnico. Sicer se pa dobe položnice pri vsakem poštnem uradu, na katere se napiše številka našega čekovnega računa 12.131. Društvo državnih upokojencev in upokojenk v Ljubljani. Upokojenec. Društvena naznanila. VABILO na redni občni zbor Društva drž. upokojencev in upokojenk v Ljubljani, ki se bo vršil v petek, dne 28. aprila 1933. ob 19. uri (7. uri zv.) v dvorani Delavske zbornice, Miklošičeva cesta št. 22. — Dnevni red: 1. Nagovor predsednika. 2. Poročilo tajnika o društvenem delovanju v minulem upravnem letu. 3. Poročilo blagajnika. 4. Poročilo rač. pregledovalcev. 5. Volitev 6 namestnikov po določilih § 14. društvenih pravil. 6. Sklepanje o došlih predlogih in pritožbah. 7. Slučajnosti. — Ob nesklepčnosti se otvori pol ure kasneje nov občni zbor z istim dnevnim redom pri vsakem številu članov. — Opomba. Predloge, o katerih naj se sklepa, je prijaviti G. O. pismeno najkasneje 8 dni pred občnim zborom. — Odbornike voli občni zbor za dobo dveh let, namestniki se volijo za dobo enega leta. Celotni novi odbor se bo torej volil v letu 1934. Vsem upokojencem! Društvo državnih upokojencev in upokojenk v Ljubljani vabi vse še neorganizirane upokojence(ke), njih vdove in sirote v vsi dravski banovini (tudi v Mariboru in okolici!!) naj pristopijo k društvu, ki stalno in budno varuje interese vseh upokojencev. Ukrenilo je vse, kar mu je bilo mogoče, da se koristi upokojencev čim bolj zaščitijo. O svojem delovanju stalno poroča v »Našem Glasu«, kjer odgovarja tudi na razna vprašanja članov. Zaslužena zahvala. Društvo drž. upokojencev in upokojenk v Ljubljani se je toplo zahvalilo s posebnim pismom narodnemu poslancu gosp. Dermelju, ki se je v teku proračunske razprave v narodni skupščini odločno zavzel v svojem govoru za pravice drž. upokojencev, zlasti pa zagovarjal upravičenost njihove težnje, da se jim dovolijo vozne ugodnosti na državnih železnicah, kar je društvo ponovno že v svojih spomenicah predložilo odločujočim činiteljem. Popust pri dentistih. Gg. dentisti Maks Šramel, Aleksandrova cesta 5, Milan Virant, Sv. Jakoba trg 7 in dipl. dentist Pa- vel Vrankar, Tavčarjeva ulica 2/L, priznavajo članom »Društva drž. upokojen-cev(enk) v Ljubljani« in njih rodbinskim članom proti izkaznici znatne popuste za vsa dentistična dela. Tudi obročna odplačila po dogovoru. — Cene s popusti so številčno specificirane. Interesenti se naj obrnejo za detajlirane prospekte z dopisnico na društvo, oziroma naravnost na navedene gg. dentiste osebno ali pismeno. V interesu ugleda društva in članstva je, da se bodo člani držali dogovorjenega obročnega odplačevanja. Zagrebški upokojenci se organizirajo. Ustanovitev društva drž. upokojencev za savsko banovino v Zagrebu. Dne 26. februarja t. 1. se je vršil ustanovni občni zbor »Udruženja drž. penzionera, udova i siročadi savske banovine u Zagrebu«. Približno 300 zborovalcev je bilo zbranih v veliki dvorani »Zagrebačkog zbora«. Zborovanje je otvoril predsednik pripravljalnega odbora g. podpolkovnik v p. Ma-tanič, pozdravil vse navzoče, predvsem velikega župana v p., senatorja g. dr. Ljudevita Gaja, delegata bratskih društev in sicer predsednika »Društva penzionera vr-baske banovine v Banji Luki« g. Uzelaca, in tajnika »Društva drž. upokojencev in upokojenk v Ljubljani« g. Spendeta ter delegate podružnic iz Vinkovcev, Vukovara, Nove Gradiške in Čakovca. Brzojavno sta pozdravila občni zbor sarajevsko društvo in podružnica v Bos. Brodu. Podpolkovnik Matanič je bil poleg tajnika g. Kačiča in blagajnika šol. uprav, v p. g. Hatza glavni iniciator ustanovitve novega Zagrebaškega banovinskega društva. S kakim uspehom je deloval akcijski odbor dokazuje najbolj dejstvo, da se je ustanovilo v teku par mesecev 5 podružnic in 42 poverjeništev v savski banovini!! Društvo šteje nad 1000 članov. Na predlog predsednika akcijskega odbora je bil s prisrčnim navdušenjem izvoljen predsednikom ustanovne skupščine senator dr. Gaj. Sledila so poročila fukcionarjev, akcijskega odbora in pozdravni govori delegatov. Ljubljanski delegat je pozdravil prisrčno ustanovitev novega društva v imenu upokojencev dravske banovine ter očrtal v daljšem govoru delo in napore lanske deputacije v Beogradu, ki so jo tvorili: dva delegata sarajevskega ter predsednik in tajnik ljubljanskega društva. Ljubljanska delegata sta kot pooblaščenca zastopala tudi društvo drž. penzionerov vrbaske banovine. V ostalih banovinah doslej žal še niso bili organizirani drž. upokojenci. Delegati v Beogradu so si bili edini, da je uspešno delovanje drž. upokojenstva v bodoče odvisno edino le od enotne skupne organizacije po vseh banovinah, ki naj potem ustanove »Zvezo« vseh banovinskih društev. Najbolj važno je, da se ustanovi čim prej banovinsko društvo v Zagrebu. Zato smatra govornik za nadvse razveseljiv napredek te ideje današnjo ustanovitev bratskega društva. Prečita vsebino lanske spomenice, ki je bila izročena vsem merodajnim ministrom, prav vsem senatorjem in narodnim poslancem. V to svrho je bila natiskana v več sto izvodih v slovenskem jeziku in v srbohrvaščini, v cirilici in latinici. Izročil je novemu društvu več tiskanih izvodov te spomence s prošnjo, naj se prilagodi tudi zagrebško društvo vsem točkam spomenice, naj ne stavlja drugih posebnih predlogov in naj deluje v vseh vprašanjih sporazumno z ostalimi banovinskimi društvi. — Govor ljubljanskega delegata je bil z velikim aplavzom sprejet. V odbor so bili soglasno izvoljeni predsednikom senator dr. Gaj, prvim podpredsednikom podpolkovnik g. Matanič, prvim tajnikom Kačič in prvim blagajnikom Hatz in mnogo drugih odličnih predstavnikov zagrebških drž. upokojencev. Ljubljansko društvo je v zvezi s tem ustanovnim občnim zborom dobilo naslednji dopis, ki ga v prevodu objavljamo: Udruženje drž. penzionera(ki), udova in siročadi savske banovine u Zagrebu, Ilica 31, dvorište I. kat. Zagreb 27. februarja 1933. * P. n. Društvu državnih’ upokojencev in upokojenk, Ljubljana. Častimo se in prijetno nam jc obvestiti Vas, da je vrli delegat p. n. bratskega društva g. Anton Spende dostojno in odlično zastopal naše slovenske tovariše na našem ustanovnem občnem zboru, ki se je vršil včeraj v prostorih Zagrebačkega Zbora. Gospod delegat Spende je v svojem daljšem in živem govoru, potem ko je najprej izročil pozdrave p. n. bratskega dru- štva, katere so prisotni z velikim navdušenjem vzeli na znanje, podal stvarno in odlično važne smernice iz lastne izkušnje, katerih bi se morala držati vsa obstoječa banovinska društva upokojencev, zlasti pa je poudaril idejo o ustanovitvi naše osrednje zveze, kar je bilo na zborovanju z živahnim odobravanjem soglasno sprejeto. Odlični nastop Vašega gospoda delegata na našem ustanovnem občnem zboru nam je nudil prijetno dolžnost, da se Vam najtopleje zahvalimo za izkazano nam pazljivost in za obljubljeno sodelovanje, ter da pošljemo p. n. bratskemu društvu in vrlemu in spoštovanemu g. delegatu Spendetu tovariški pozdrav. Predsednik: dr. Gaj, s. r. Tajnik: Kačič, s. r. Iz organizacij. Poštni dom. Meseca marca se je vršil v Ljubljani občni zbor zadruge »Poštni dom«. Zaradi novih pravil Združenja p. t. t. uslužbencev, ki določajo, da preidejo vsi poštni domovi pokrajinskih odborov v skupno last organizacije, je bila udeležba zelo številna. Velika večina zadružnikov je izrekla zahtevo, da ostani »Poštni dom« last zadružnikov. Lani zadruga ni mogla pričeti z zidanjem, kakor je bilo sklenjeno na zadnjem občnem zboru, ker ni mogla dvigniti naloženega denarja, še manj pa dobiti potrebno posojilo. Načelstvo je sestavilo podroben načrt in proračun za stavbo, ki bi veljala približno 1,150.000 Din. Projekt je izdelal arh. Hus. Lanska efektna loterija je zadovoljivo uspela. Občni zbor je sprejel predlog g. Jakšeta, ki je bil kes-neje izvoljen tudi za predsednika načelstva, da pooblašča občni zbor zadružno na-čcltsvo, da more s pristankom nadzorstva ukreniti z zadružnim premoženjem, kar re mu zdi najbolj primerno. Po tem pooblastilu sme odbor zidati novo ali kupiti že stoječo stavbo, če ne bi bili adaptacijski stroški preveliki, sme pa tudi zadružno premoženje drugače naložiti. Organizacija upokojencev v Zagrebu. Proti koncu leta 1932 se je vršil v Zagrebu ustanovni občni zbor novega »Udruženja državnih penzionera(ki) savske banovine«. Prisotnih je bilo 353 upokojencev, kar je napram približno 8.000, kolikor živi upokojencev v Zagrebu, prav neznatno število. Zborovalci so spejeli pravila, ki imajo 28 točk. Za začasnega predsednika je bil izvoljen Rudolf Matanič, podpolkovnik r pok. Zborovanju je prisostvoval odposlanec sarajevske organizacije upokojencev. — Zagrebško društvo je pričelo že delovati in je osnovalo več odborov kakor pravnega, gospodarskega in zdravstvenega, posmrtnega itd. Stopilo je v zvezo z upokojenci v vseh večjih krajih savske banovine, da se osnujejo podružnice oz. se postavijo zaupniki. Preskrbelo je za člane že razne ugodnosti. To so popusti pri trgovcih do 10%, v nekaterih restavracijah in hotelih, pri špediterjih, lekarnah (popust od 10 do 20%), v drogerijah, pri dentistih, kamnosekih in krojačih, povečini do 10%. Pridobilo je več zdravnikov, ki bodo lečili člane deloma brezplačno, deloma proti povrnitvi dejanskih stroškov. Izposlovalo je tudi popuste v gledališču in v kinematografih. Izvršilo je že tudi več intervencij za posamezne člane. Vpisnina znaša 10 Din, članarina za člane 3 Din na mesec, ki se pa po potrebi nekoliko zviša. Vse funkcije odbornikov so docela častne in se opravljajo brez nagrade. Pisarna nove organizacije se nahaja v Zagrebu, Nikoličeva ulica št. 5/1. — Želimo, da bi se nova organizacija upokojencev razvila v krepko in mogočno falango zagrebških upokojencev. Zadružni vestnik. Stanovanjska samopomoč železničarjev. V drugi polovici februarja se je vršil občni zbor železničarske stavbne in kreditne zadruge »Bajtar«, ki stopa že v deseto leto svojega delovanja. Doslej je zadruga pripomogla 345 članom iz raznih krajev naše banovine, da so si zgradili lastne hiše. »Bajtar« preskrbuje svojemu članstvu brezplačen prevoz stavbnega materijala, jim nudi strokovne nasvete pri gradnji poslopij, posreduje in svetuje pri sklepanju raznih pogodb ob zidavi hiš in oddaji stav-binskih del, pomaga članstvu pri sestavljanju proračunov, načrtov itd. Lani je za- druga prodajala članom strojno zidno opeko komad po 28 par do 32 par, belo apno v koscih kilogram po 22 do 25 par, Portland cement pa po 32 par. Članstvu nudi strokovno pomoč in nasvete pri preračunavanju in oddaji tesarskih del itd. »Bajtar« dovoljuje članom tudi kratkoročna posojila in jim prodajala parcele na odplačilo v obrokih. Na Ljubljanskem polju ima še nekaj neprodanih stavbišč, kjer se bodo zidale hišice z enim družinskim stanovanjem. — Vse dosedanje delovanje te stavbne zadruge, ki združuje železniške uslužbence vseh položajev in panog, more biti vsem sličnim ustanovam drž. nameščencev po svojem plodonosnem uspehu, zadrugar-ski solidarnosti in vztrajnosti za vzgled. Marginalije. Iz dobro urejevanega »Glasnika željezničkih činovnika«, glasila Združenja železniških uradnikov v Zagrebu, posnemamo nekatere dobro pogojene utrinke: »Ta mesec so dnevniki objavili iz Budimpešte vest, da je neki tamkajšnji Občinar Ljudovik Maroszi, dnevničar v nekem državnem uradu nenadoma zblaznel, ko je zvedel, da je postavljen za stalnega uradnika. Maroszi je čakal na to postavitev ravno 10 let. Ta vest bi morala pomiriti mnoge dnevničarje, ki prav toliko časa ali pa še dlje čakajo na postavitev. Morda bi pa postali opreznejši in sploh odnehali. A. : Kaj so izredni dogodki v službi? B. : Izredni dogodki so: povišanje plače, dobro razpoloženje predstojnikov in dnevi brez izrednih dogodkov, kakor brez karambolov, iztirjenj, odtrganih voz, raztrganih vlakov, glob itd. * A. : Kaj je prvi pogoj za manevriranje z vlakom, v katerem so potniki? B. : Da so potniki zavarovani zoper nezgodo. * A. : Kateri voz se imenuje službeni voz? B. : Službeni voz se imenuje tisti majhni voz, ki nima niti kočnice, niti peči, niti razsvetljave. Tovariši! KsipuJI© svoje potrebščine pri tvrdkah, ki oglašujejo v „Našem Glasu"! — Kdor podpira nas, ga podpiramo mi! ••••••••••••' Ivan Perdan nasl., Ljubljana Veletrgovina kolonijalnega in špecerijskega blaga. Nudi po najnižji dnevni ceni: kavo, riž, testenine, najfinejše namizno oije, čaj, žganje ter vse drugo špecerijsko blago. Postrežba točna in solidna. VELETRGOVINA A. ŠARABON V LJUBLJANI priporoča špecerijsko blago, raznovrstno žganje, moko in deželne pridelke. — Raz n o vrstn o rudninsko vodo. Kr. dvorni dobavitelj | ANTON VERBIČ, Ljubljana Delikatese Telefon 2673 Špecerija Najnižje cene! Sveže blago! Skrbna postrežba! š<^arc§a£cwscgoK8csa<§<3gcK8cga<^cm