335
Nekaj o liberalni in narodni stranki.
Dobrovoljno premišljevanje za gospoda in kmeta.
M. — Ko sem pred nekaj tedni iz poglavitnega mesta v stransko roestice popotoval, sem potrpežljivo posluša), kako sta dva priletna moža, pretehtovaje sedanje naše javno življenje, mnogo kramljala o narodnem gibanju, posebno Slo-vauov v Avstrii, in kako je možakov eden, rojen Nemec, z očitno nevoljo izustil: „Kaj nam hasne to ustavno življenje? Komaj so državljani zadobili nekoliko svobode, precej , kakor bi bil dregnil v osje gnjezdo, se je unela razprtija med narodi in očitna nepokorščina! Ogri in Hrvatje nečejo v državni zbor, Čehi in Poljaki tam sedijo, kot da bi samo razkazovali narodno obleko in nečejo se udeleževati nujvažniših pomenkov o dnarstvenih rečeh in družin. Slovani, Madjari in Romani se kavsajo in ravsajo med sabo, in zabavljajo nemški kulturi in visokim klobukom. Povsod se kaže in kali upor in želja nerednosti; podirajo se stebri svobode, spodkopuje se moč velike, edine Avstrije v veliko veselje sovražnikov države sploh , posebno pa v škodohlepni zasmeh skrivnih spodlezovavcov ustavne državljanske svobode."
Take in še hujše besede sem čul iz gospodovih ust, in komaj sem se iz ljubezni do pokoja zdržal, da se nisem vtaknil v pogovor in zavrnil gospodoma brezumno njuno besedovanje. Podučiti bi bil moral gospoda, pa po presoji njunih obličij se mi je zdela vsaka beseda prazna slama, in molčal sem raje ter sklenil, o takih pogovorih tudi v prihodnje molčati. Ker sem pa enake pogovore pozneje večkrat in v več krajih čul, in menim, da so tudi marsi-kteremu bravcu „Novica uho žalile, naj izpovem tukaj, kolikor je mogoče, ob kratkem svoje misli o tej reči, nekterim bravcom v pojasnitev vprašanj sedanje dobe , nekterim pa, kar je bolje, v spodbujo oglasila lastnih enakih ali nasprotnih misli.
Vsem v spominu je še tista doba, ko je bila večini ljudi, ki se štejejo med omikane in ktere mi Slovenci sploh »gospode" imenujemo, v javnem pogovoru beseda o ustavni državi in napredku zelo neprijetna reč, ktera jim je napravila neko molčečnost in šepetanje na ušesa, govorniku takih reči pa postranske poglede in večkrat tudi žugajoče besede, ako ne kaj hujega. Sploh nevarna reč je bilo politikovanje, ako se v tem razume prosto razodevanje svojih misel o javnih zadevah. Kar pa je Avstrija po blagodaru presvit-lega cesarja oklicana ustavna država, vzdignili so se po-litikarji po vseh kotih, kakor gobe izrastejo za deževnim dnevom. Kdor je le kaj več znal, kakor hruške peči, vsak je postal politikar, in imel je v žepu kak načrt za pobolj-
šanje dnarstva, odpravo državnih dolgov, napredek gospodarstva, izpeljavo verske prostosti, narodske ravnopravnosti in sploh toliko poprej nezaslišanih reči. Toliko se je be-sedovalo pri vinu, pivu in žganju v kratkem času, kakor poprej ne v dolgi dobi in na čudne viže. Eni so govorili parlamentarično pod redno oblastjo voljenega predsednika ali kučegazde , pri drugih je veljala vmes vržena beseda brez reda, pri tretjih pa je govoril in obveljal, kdor je z močnim glasom vse druge prcupil. Kakoršna je bila družba, tako je bilo besedovanje, taki tudi sklepi, ki so se izcimili iz nevredjenih misel. Opazovavca je pa pri takih govorih malokdaj veselje obhajalo, temuč večidel groza ali smeh, pri tretjih se je pa vrnil domu z bolnimi ušesi.
Kakor velik pa je bil razloček med dokazi in sklepi raznih govornikov, vsi pa so vendar bili v tem edini, da ljubijo prostost (svobodo) in napredek; vsi so izgovarjali željo vse poboljšati, vse prenarediti, in rekli so temu liberalnost (svobodoljubje) in sami se le imenujejo „li-beralci".
Vendar nekoliko se jih je našlo, ki so pri takih politi k a i-j i h kimaje z glavo vprašali: kaj da pomeni ta nova beseda v Avstrii: liberalnost?
Mi Slovenci, kterim je pomen te ptuje besede popolnoma neznan bil, akoravno smo že davno imeli želje po napredku , ki tudi po stari navadi ne moremo trpeti ptuje besede v svojem jeziku, nismo je vedili drugači posloveniti, kakor z besedo: narodnost, ktera beseda je tudi sploh obveljala. Ker pa beseda narodnost nazaj prestavljena v ptuje jezike ne zaznamova ravno liberalnosti", ampak nekako „nacijonalnost", se je za besede voljo naša domovina , kakor čitam v mnogih časnikih, razšla v dve stranki, kterih ena, ki za prostost ne dovoli slovenskega imena, se imenuje naravnost 5)liberalnaa, v ne-kterih dopisih tudi »liberalna nemška stranka", druga bolj ponižna stranka je pa imenovana po domače »narodna stranka", ako je mogoče, da, kdor je doma, more le stranka biti! V živem gibanji sedanje dobe pa skoraj ni mogoče, da bi dve stranki posebno v mali deželi med sabo mirovale, in se spodobno kakor sestrici spoznavale; ampak rad se uname skrnoben prepir, sovraštvo in razujzdano bojevanje namesti koristnega, vzajemnega, slavnega cesarstva svobodnih državljanov vrednega vedenja, posebno če se ktera stranka v ljubezni do svojih namenov spozabi, in proti nasprotnici rabi nespodobno orožje.
Ali ste pa ideji, na ktere se opirate te dve stranki, med sabo nasprotne, po njunih naravah ali po napačni izpeljavi in nepravem razlaganju, moramo najprvič preiskati vse in se pri tem nekoliko ozreti na njuno bitje, prikazek in upljiv v zgodovini evropejskih držav v nedavno pretečenih dobah.
Prirojeno je ljudem nekako hrepenenje po zboljšanji dosedanjosti in spremenu javnega življenja po teku in terjatvah časa in okoliščin kraja, pa v poprejš-nih po vsem bolj tihih časih se to ni tako očitno skazovalo, ampak potrebne prenaredbe so se ravnale v časnem teku polagama, — vendar gotovo, in premembe ena za drugo so bile majhne in zmerne, ker so šle po stopinjah nevstav-ljene in nemotene. Odkar je pa to naravno zboljševanje tii in tam jelo zaostajati, se je večkrat tudi pred sedanjim stoletjem prenaredba tirjala šiloma, s krvavim orožjem v rokah. Posebno končna d6ba 17. in začetna 18. veka se je od poprejšnih precej ločila z zadrževanjem državskega napredka; bila je ona tista doba, v kteri so se skoraj povsod ustavnim stanovom kratile pravice, udeleževati se ravnanja javnih zadev , v kteri se je z geslom^ ravnovažnosti evropejskih držav ustanovilo kot vodilo državske politike spodlezovanje in podpihovanje med državami, in je zginila med vladami kršanska ljubezen, ko je vsaka država menila sebe toliko bolj trdno, kolikor bolj so oslabele sosedne. Takrat je tudi obveljala misel, da ohranitev Turčije, te ne-
omikane , nekršanske, nepoboljšljive države, je za mir in ravnovago evropejskih držav potrebna, in se mora celo k orožjem v rokah braniti. Pa že konec zadnjega stoletja je prinesel grozovito narodno prekucijo , ktera se je celo s kraljemorom oskrunila, in v nasledkih svojih pretresla stebre skoraj vseh evropejskih držav. Od tiste dobe je pač nehal mir med narodi v stari Evropi in mladi Ameriki; vrstile so se mnoge prekucije, da se ogenj ustaj in upora nikoli ni popolnoma ugasil, in vladanje po tisti dobi je sploh postalo bolj težavno.
Vodilna misel tistih prekucij bila je prostost besede in misli, enakost vseh ljudi pred postavo, vseh enaka pokor-sina in pravica , proti vladi pa podvračanje njeno pod državljansko priglednost in naložbo dolžnost, kterih izpoluo-vanje naj varujejo izvoljenci naroda. Kakor pa so te misli tnodroslovci modro izmislili, tako napčno , tako silovito so jih izpeljavali ljudje, ki teh misel in časnih okoliščin niso umeli. Tako so izpeljave teh idej bile povsod silovite in nagle. Velika prememba v enem hipu pa ni naravna in je tedaj škodljiva , kar je pokazala tudi zgodovina sedanjega veka. Zanemare preteklih dob so se krvavo maščevale s silnimi prekucijami; pa tudi te nagle premembe in nove stavbe na njihovi podlagi niso mogle stanovitnosti zadobiti, ampak mnogo bojev , mnogo zakrito in zavratno zatiranje je prestala mlada ta prostost v večini omikanih držav, ktere je zadel naval na Francozkem začete prekucije; in tudi zdaj se še ni popolnoma utemeljila in udomačila. Xi moglo biti drugače; kar je izhajalo iz modrijanskih sklepov, ne iz splošne želje državljanov, ki bi se zavedli pravičnih trjatev, ni moglo imeti narodne podpore, in dolgo se je moralo pripravljati in popravljati, da se je v umni izpeljavi skazalo sploh dobro in koristno.
Ta bolj in bolj razširjena liberalnost francozke rodovine pa nima samo tega madeža silnosti in nestanovitnosti, ampak se druzega, kteri se pa v zgodovini do sedaj ni tako očitno škodljiv pokazal.
Velik nagib želja po obširnem zboljšanju javnega življenja je bila različnost raznih stanovskih , osebnih in de-želskih pravic, ktere se po modroslovskem prepričanji o enakosti vseh ljudi in stanov ne dajo zagovarjati; pa nastale so po zgodovinski poti ne brez vzroka.
Ko so se te različnosti pravic mahoma odpravile v resnični ali zdatni prid občinstva, so se zavrgle tudi mar-siktere razlike, ki se dajo po državnih okoliščinah zagovarjati , kterih obstanek za občinstvo ni samo neškodljiv, temuč po okoliščinah oseb , kraja ali drugih važnih razmer potreben. S tem oglajanjem vseh posebnosti nekterih zgodovinskih tiaredb, s tem merjenjem vsega z enim merilom se je ustanovila tista tako imenovana centralizacija, ki opravlja vse, povsod in vsaki čas po enem kopitu. — Vodilna misel te centralizacije. izhajajoče iz liberalnosti, kaže po kratkem modroslovnem sklepu, da, če se poenačijo vsi udje države, če se odpravijo meti njimi naredbe, ki so jih poprej ločile in mejile, se more porabiti veliko moči, ki so poprej nameravale ločitev, zdaj za splošne državne namene , in bolj krepko mora vlada postati v znotranjih in zunanjih razmerah. Pa pozabilo se je pri tem vprašati: ali je to uničenje vseh posebnosti, ta enakomerna strimba tudi naravna in sploh zaželjena? Ker pa ni naravna in zaže-ljena vsem državljanom, se je pozabilo pomisliti, da nenaravna, tedaj prisiljena strimba porabi več moči za svoj obstanek, kakor naravne navajene različnosti med mejami ene velike države. Vendar kjer se je ta na modroslovni podlagi zidani liberalizem vpeljal, vpeljavala se je tudi centralizacija, ki tudi nima nobene zgodovinske podlage.
(Dalje prihodnjič.)
336
350
Nekaj o liberalni in narodni stranki.
Dobrovoljno premišljevanje za gospoda in kmeta.
(Dalje.)
V naši Avstrii se je liberalizem v misli in besedi konec zadnjega veka posebno za cesarja Jožefa II. močno razširil. Djansko se je pa od te ideje vpeljati poskušala samo centralizacija v začetku z malimi poskušnjami, pozneje vedno obširniše po izgledu skoraj vseh evropejskih držav, kterim je francozka vlada pot pokazala. Toda v Avstrii so za centralizacijo druge razmere kakor na Francozkem. Ne bom se na drobno spušal v razločke velike, ki so v zgodovinskem , krajuem in narodnem obziru med Francijo in Avstrijo, — znane so vsakemu, ki le nekoliko to in uno državo pozna; omenim le to, da v tem, ko na Francozkem se ves narod spoznava francozkega in ni nobenega protin-stva jezičnega, živi v Avstrii enajst narodov v večin ali manjih mejah, ki se ločijo po zgodovinskih spominih , po običaji in posebno po jeziku,   in kako različne so tudi sto-
pinje omike v teh prostranih deželah! Akoravno so pa raz-ličnosti med raznimi deli Avstrije na prvi pogled velike, se je vendar vpeljevalo enomerno vladanje pred letom 1848 samo v neogerskih deželah, po letu 1850 pa povsod, kjer je le kaka uradnija imela svoj sedež; pa namesti, da bi s tem, kakor so vpeljevavci centralizacije pričakovali, se bila država krepčala, boljšala, bogatila, sploh osrečevala in veči upljiv in čast pri sosednih državah zadobila, so se morali porabiti težko nakopičeni znoski, silne moči in toliko truda za idejo, ktere korist se ni hotla pokazati. Zato so poklicali presvitli cesar leta 1860 pomnoženi državni zbor na Dunaj, in cenivsi njegove nasvete in predloge so z veličastnim razglasom (manifestom) oklicali diplom od 20. oktobra, ki je dal Avstrii novo državno-pravno podlago. Hvala Božji previdnosti in cesarjevi milosti, da se je s tem ustanovila ravnopravnost narodov in vsem jezikom podelila enaka pravica in postavna veljava, in tako napočila nova zora za razvitje narodov in slavo države.
8 prenapeto centralizacijo in njenimi nasledki se je spodlezovala med narodi njihova najvidniša, najljubša posebnost: narodni jezik. Tudi taki narodi, ki poprej narodnosti niso na zastavo pisali, so zdaj, ko so se jeli bati za narodni svoj značaj, povzdignili glave in postali so glasni brambovci svojih pravic. Obudila se je ideja narodnosti. Strah, da mali narodi, za kterih ohranitev je Avstrija postavljena, umirati začnejo, se je polastil prvič mož, ki so dalje gledali, in nevarnost že od deleč zapazili. Od njih pa je v narode šinila zavest svojega značaja; ogrela se je ljubezen do milega jezika, podedovanih skoraj pozabljenih šeg in navad; poiskale so se stare pesmi, v kterih narod skazuje gorečo ljubezen do svoje domovine, do maternega jezika, in uove pesmi polne ljubezni do naroda so se hitro razširile med narodom in ž njimi viša zavest lastne veljave. Tako je ostala in se razširila ideja narodnosti nekoliko podobna začetku liberalizma, samo da je ona izšla iz prebuje vsacemu narodu prirojenega narodnega čutja in ponosa in je omikanega in neomikanega enako uneti zamogla; liberalizem pa po modroslovcih izmišljen in razširjen se le počasi in po omiki razširjati more, ako hoče biti njegov napredek naraven in stanoviten. Narodnost se v prvo opira na srce in čutje, liberalizem na um in dokaze. K obema, da sta popolna, mora priti še lastno prepričanje. Etera ideja obeh pa potem daje večo hrabrost, večo ljubezen do sebe in trdnejo stanovitnost? Mar liberalnost?
Liberalizem je vstal iz želje, osebno prostost čez vse drugo v državi postaviti, in rodil se je v državi, v kteri ni bilo nevarnosti za narodnost. Narodnost pa želi nad osebno prostostjo svobodno razvijanje celega naroda , in vstala je v državah, kjer so se narodi bali ptujega upljiva. Liberalnost se povsod more razširjati. Narodnostna ideja se pa v sedanji podobi samo tam mora razvijati, kjer je ali en narod razdeljen v več nezedinjenih vlad , ali je pa v eno vlado zedinjenih več različnih narodov. Nezedinjen en narod želi zediniti svoje moči; zedinjeni mnogi narodi pa tirjajo le toliko svobode, da en narod druzega ne preobvlada. S tem pa ravno vlada višo moč zadobi. Ako je mir v hiši, se več in bolj navdušenih brambovcov sovražniku more proti postaviti; narodi pa, ki po ustavnih pravicah mirno in v eni, veliki, močni državi skupaj živijo, že zavoljo svoje lastne ohranitve ne morejo želeti, da bi se ločili iz krepke, varne zveze; zato je Palacki že leta 1848 resnično besedo izgovoril rekši, da bi Slovani avstrijanski morali Avstrijo napraviti, ako bi je še ne bilo!
Narodnost je omejena tudi po namenu, in tedaj razdivjati ne more, kakor brezkončni liberalizem. Ko je narodu obstanek in ohranitev lastnega značaja in jezika zagotovljen in zavarovan, narodnostna ideja neha biti, kar je bila, in ostane samo naroden ponos, in zavest lastne veljave   —  ena najboljših   državljanskih   kreposti.  • Narodnost
351
tedaj po svoji naravi ne dela nikakoršnih prekucij, in nje trjatve so začasne in državam niso celo nič nevarne; — in vendar je mnogo sovražnikov ostalo zoper idejo narodnosti !
Velik vzrok sovraštva je bilo to, da so ravno Slovani, kteri so po rodu naj več i narod Evrope, pa v mnoge različne debla razkrojeni, to idejo kviško povzdignili. Ljudje, kteri so bolj vajeni upiti, kakor temeljito misliti, kteri niso spoznali pravega načela narodske prostosti, so zagnali hrup o strašilu „panslavizmaa , češ, da mi slovanski rodovi hočemo eno edino veliko cesarstvo pod žeslom ruskim, tedaj pod vlado, ki ima toliko neslovanskih prvin v sebi. Kakor pa mi Slovani sploh to mislimo, so naše narodne želje pan-slavizmu ravno nasprotne; podvrženje vseh debel slovanskih pod eno bi bilo grob za razne narodnosti, in tudi nemogoče izpeljati; kdo namreč more misliti, da narodnost, ktero zoper enega branimo, bi druzemu na vrat na nos žr-tovali! Kakoršen je med Poljaki upor zoper rusko nadvlado, kakoršno je bilo še zdaj ne popolnoma izbrisano sovraštvo Malorusov do Moskovitov, tak bi bil upor tudi družin manjih narodov! Zedinjenje vseh plemen se nikjer ne želi, in še celo s silo bi se ne dalo izpeljati. Vendar strah pred velikansko državo vse slovanske rodove obsegajočo je mnogo Neslovanov, zlasti Nemcov, toliko osupnil, da so iz strahu postali sovražniki slovanske narodnosti; — pozabivši čisto, da še celo Nemci v vseh druzih razmerah kot Slovani, in z enim književnim jezikom, zidajo eno ediuo Nemčijo s toliko gorečnostjo že toliko let, pa še niso in je menda nikoli ne bojo pripeljali tako deleč, da bi le podzidek ji napravili.
Vladoznanstveni modrovavci liberalnega imena pa so zavračali narodno idejo, ker se da izpeljati samo do neke stopinje; zdela se jim je tedaj nepopolna in škodljiva, češ, da ustavlja pravo prostost in služi nasprotnikom državljanske svobode, pa pomislili niso, da ideja narodnosti ravno zato, ker se da izpeljati samo do neke meje , je prava in trdna podlaga občne liberalnosti, tako da v državi, v kteri se še niso spolnile pravične terjatve narodnosti , ne more obstati prava svoboda na stanovitni podlagi.
(Dalje prihodnjič.)
360
Nekaj o liberalni in narodni stranki.
Dobrovoljno premišljevanje za gospoda in kmeta.
(Dalje.)
Tisti, ki veljavo in moč narodnosti poznajo, vendar pa so njeni sovražniki iz neblagih namenov, pravijo, da je med Slovani samo mala stranka nositeljska narodne ideje. Toliko vendar že reko, da je stranka, in tudi tajiti ne morejo, da se stranka množi. ,,Večina, pametna večina naroda — kričijo nasprotniki — se ne zmeni za take sanjarije in jih od sebe vrača.u Od kod nek vejo ti možje kaj tacega?
Po naravi ima vsaka stranka tudi nasprotno stranko. Jeli pa med narodi s tako imenovanimi narodnimi strankami najti ktera stranka iz ravno tega naroda izhajajoča z izrečenim nasprotnim programom? Ni je. Ako je pa ni, kaj je potem narodna stranka? Skušajo pač tu in tam stranke na noge stopiti, ktere so si v tem podobne, da sovražijo in napadajo narode, ki se za svoje pravice poganjajo, pa odkritim stopiti med narod, si pridobiti zaup in prijatle, jim ali ni mar ali ne mogoče; jedro svojega programa pa zavijajo v prijazne besede. Geslo ..enakopravnosti", ktero včasih rabijo, se tako malo ujema z njihovim ravnanjem, da ima »enakopravnost" v njihovih ustih uasprotni pomen. Mar narodni besedniki ne tirjajo tudi enakopravnosti, ktera gotovo nima Janusovega obraza. Po osebah so pa ti ,,tiberalniu ravnopravniki večidel možje, ki niso rojeni iz naroda, med kterim živijo, ali, kteri po svojem stanu ali odgoji nimajo popolnoma prostih misel in besed, zraven pa tudi mnogi nevedneži, ali ljudje brez značaja, ki menijo, da je bolje za njih trebuhe, ako danes tako, jutri tako upijejo. — To je ,,liberalna" stranka med Slovenci.
Kdo pa so govorniki naroda? Vsaj toliko so vsi omikani, toliko svobodni, da morejo prosto misliti in govoriti o javnih zadevah. Sinovi so naroda, med njimi poznani in spoštovani; oni poznajo želje in potrebe njegove, in lahko jih poznajo, ker živijo med narodom in ž njim govorijo z prijetno domačo besedo. Kar govorijo, tega so prepričani, narod pa posluša njihove besede, ktere verjame v zaupanji in ljubezni do svojih prvakov.
Vendar poprej imenovani nasprotniki pravijo: „narod želi kaj druzega, narodu ni mar lastna narodnost." Od kod tudi to vejo? Udje naroda ali molčijo, ali pa govorijo enoglasno s svojimi vodniki; tedaj nasprotniki naroda v sladki navadi — lažejo. — Nasprotniki narodnosti sicer pravijo, da te ideje so sanjarije nekterih, in širokoustenje zopet nekterih iz osebnih namenov. — Kteri so pač ti osebni nameni? Narodu svojemu koristiti, mu po vsi moči k sreči pripomagati, mora iz hvaležnosti biti vsakega osebni namen, in to je namen tudi narodnih mož. Ali da bi s svojim prizadevanjem hotli narodu škodovati,   bi morali   po kterem   narodnem so-
vražniku močno močno biti podkupljeni s težkim zlatom, ali zagotovljenimi visokimi častmi. Tega jim pa očitali niso tudi najhuji nasprotniki, kteri tudi spoznati morajo, da govorniki naroda nimajo druzega povračila svojega truda, kakor čast med narodom in lastno zavest dobrih del, — druzega sladkega nič, temveč za privržek marsikaj grenkega, kar pa ne pride iz naroda.
Komur   pa je   mar   pozvediti   želje   in   zadeve bodi si kterega naroda, na koga naj se obrne?
Odgovor na to nam je tako lahek, kakor vprašanje važno; ko največa zmota v presoji javnega življenja je slabo znanje zadev in neprepričaven poduk o stanji državljanskih želja, ker napčno in nestanovitno je, kar se zida na negotove ali prazne podlage.
Lahko se bo v teh rečeh resnica odkrivala, ko bo državljanska čednost ves narod prešinila , ko bodo po neodvisni volitvi v deželski in državni zbor prihajali možje, ki pravi stan domovine poznajo in se ne bojijo govoriti čiste resnice. To se pa počasi godi; kakor tisti, ki ravnokar črke pozna, še precej časa potrebuje, da se gladko brati nauči, tako potrebujemo tudi mi, ki smo pred kratkim ustavne pravice dobili, še mnogo skušinj, preden bomo popolnoma ustavni velike države vredni, na-njo ponosni, svobodoljubni državljani.
Ta preskušinja, ta preroditev bode v Avstrii posebno važna in zanimiva, ne samo zavoljo maloletuosti ustave, s ktero polovico dežel nastopi poprej nenavajeno razvitje, ampak posebno zato , ker imamo toliko različnih dežel po legi, velikosti, šegi in narodnosti prebivavcov in zgodovinski preteklosti. Povsod se bodo pri ohranjeni prostosti jezika resno, ojstro pretresovale javne zadeve in ustavne naredbe; časnikarsko prepiranje, kadar le bo orožje povsod enako, bo nahajalo mnogo bravcov in vedno več prijatlov ali nasprotnikov.
Kakor je že večkrat bilo izrečeno , da ustavna vlada mora imeti nasprotno parlamentno stranko; tako ravno je v ustavni državi spodobno pretresovanje javnih državnih ne samo koristno, temuč potrebno, in nikakor ne sme vtihniti, ker ono ravno je živa priča zrelosti in sposobnosti državljanov za dobro ustavno vlado.
Ravno v Avstrii, ki je tudi v mnogih drugih rečeh malo podobna zahodno-evropejskim državam, se čudno razkazuje , da se delijo prijatli napredka v dva tabora , med tem, ko stoje drugod napredkaljubni možje v enem, zago-varjavci ostaje pri starem pa v drugem taboru. Kakor resnično je tedaj, da zdaj zaželjena ustavna svoboda ni edina, tako gotovo je tudi, da svoboda , s ktero bodo zadovoljni vsi avstrijanski narodi, ne bo se smela stvariti po podobah vunanjih ustavov, pa tudi ne po željah enega avstrijan-skega naroda samega. Ne na videz ne v duhu ne sme en narod predpravic imeti pred bratinskimi narodi in posebno zavoljo manje množine se ne sme en narod za druzega postavljati. Mati Avstrija mora vse sinove enako ljubiti; izpeljava narodne enakopravnosti mora , ako hoče biti država mogočna, srečna in slavna, popolnoma in odkritosrčno obveljati. Avstrija, ktere naras in ohranitev ima v sebi toliko nepričakavnih dogodkov, v kterih se neka posebna previdnost skazuje, Avstrija je imela v nevarnih časih toliko čudne sreče, v navdušenih dobah toliko poprej neznane moči, da že iz preteklosti moramo soditi, da je v sedanjih prestopnih časih brez vse nevarnosti, in da bo tudi iz njih stopila močna in slavna. Pa poprejšne sile bile so huje od sedanjih: takrat so se očetje naši junaško bojevali zoper vunanje sovražnike, ki so nas od vseh strani napadali; zdaj pa je nekaka zdražba med brati, med sočleni ostala iz zgolj neporazumljenja in premalo spoznanja nas samih in svojih sobratov v eni državi.
Ne bom ponavljal očitanja narodov med sabo , ker so vsakemu znane, pa naj bi se raje pozabiti mogle. Hvala razširjeni   prostosti   očitnega   razodevanja   političnih   misel.
kmalo bodo po umnem, Ijubeznjivem , ne strasti budečem pretehtovauji naših razprtij bratinske mednarodne čutja blago navdihnile vse državljane; vsi rodovi bodo stali med sabo vsi za enega eden za vse, in v srcu in besedi se bodo ponosno čutili Avstrijane. in zvunaj mej državnih bo beseda: „Avstrijan sem" obujala čast in spoštovanje. Mnogoponav-Ijane besede imenitnega Slovana ,,Avstrijo bi morali vstva-riti, ako bi je ne bilo", bodo takrat še le popolno veljavo zadobile, ko bo vsakemu državljanu ali je Slovan ali Roman, Nemec ali Madjar ponos biti ud carstva v evropinem srcu, in takrat bo Avstrija v resnici Evropino srce, živobitno junaško srce. Kratek se mi zdi prestopek do tiste dobe. Nadležnosti dnarstvene . prepiri in nezaupnost med narodi naglo bodo izbrisani, kadar je obveljala resnična enakopravnost vseh narodov , kakor jo tirjajo neovržene pravice nekdanjosti in tir jat ve sedanjosti.                    (Kon. prih.)
361
366
Nekaj o liberalni in narodni stranki.
Dobrovoljno premišljevanje za gospoda in kmeta.
(Konec.)
Kakor šege, časi slavnih dob in zapada narodov, tako se v zgodovini vrstijo tudi  ideje (misli).
Malopridna, pozabljivosti vredna je doba, ktera nima nobene vodilne misli; zanimiva in slavna, ktero je vodila navdušenosti polna misel. Polasti se včasi celih narodov neka tiha nezavedena želja; posamesui možje jo uganejo in izustijo, — izrečena misel postane narodno blago in vodilo, in vkljub vsem zaprekam in silnim sovražnikom se širi iu širi, z gorečnostjo in pogumom navdaja človeške srca, in ne da se zatreti, ne da se ustaviti, dokler ne dovrši v zgodovini mogočnih nepozabljivih djanj. Mnoge zgodovinske dobe to očitno dokazujejo, kar nam bode v poduk.
Bogme! Nastopila je zdaj ideja narodnosti; napočila je zora svitlega srečnega dneva. Ideja že v svojem začetku tako razširjena, močna iu budeča toliko navdušje mora imeti ne samo veliko, tudi bližnjo prihodnjost. Tista vlada pa, ki novo vodilno misel, ktere tek in utrditev nobena sila ustaviti in le malo časa ustavljati more, prva poprime in spozna, mora veliko veliko prekositi vse druge. Kako bi Avstrija na podlagi te ideje se povzdigniti mogla, komaj z misli morem preseči; takrat bi se uresničile besede o neusahljivih virih avstrijanske moči, — takrat bo vladala v deželi svoboda in ljubezen; unanjci pa bodo imeli strah, razžaliti našo čast in naše moštvo. Kolikošen bi tudi bil upljiv Avstrije do splošne Evrope! Vrnili bi se tisti časi, ko je „felix Austria" v svojih rokah imela vadlje ev-ropejskih držav.
Kaj pa nam more prinesti prenapeti centralizem?
Naravno je od nekdaj, da tiste moči v državi, ki imajo kaj življenja v sebi in so po tem svojem bitji in značaji centralizacij nasprotne, se toliko bolj ustavljajo ji, kolikor močneje je prizadevanje, centralizacii veljavo pridobiti. Naj-veča nasprotnica centralizacije pa bo razširjena omika narodov. Naj je omika na narodni ali na ptuji podlagi, ako le čisti in blaži srčno čutje iu krepča zuačajnost, obuja narodno čutje in zavest; te pa spodbijate podslombe centralizma, da sčasoma mora sam v se razpasti.
Ako bi kdo centralizem pri toliko njemu nasprotnih stvareh hotel vedno se izpeljavati, rabiti bi moral za vžu-govanje in krotenje teh stvari toliko moči, kar bi jih država komaj mogla podati brez občnega slabenja naravnih pripomočkov. Za negotovo izpeljavo neskušene teorije važno in veliko državo slabiti, pa ni navada dobrega opravnika državljanskih zadev; ampak vlada, kteri je prva skrb blagostanje svojih ljudstev obdrževati in množiti, mora skrbeti, da svoje namene izvršuje tudi po najloži, najvarniši poti. Ktera pot je pa ta v Avstrii, ni mi menda treba ponavljati.
Kar pa posebno nas Slovence zadeva,   menim,   da bi
za vlado   že   v pretečcnih časih   bilo posebno koristno bilo, ako bi se bila naša uarodnost bolj varovala.
Med rodovi avstrijanskimi, ki na omenjenem kosu države prebivajo, smo Slovenci najmanj S rod, vendar razdeljeni smo pod Ogersko, Stajarsko, Koroško, Krajnsko, Istro, Trst, Gorico in Benetke; na eni strani so nas nemčevali, na drugi talijancili. Istra , Trst in Goriško je bilo nekdaj vse slovansko ; z talijančevanjem pa smo prišli tako deleč, da iz Istre, Trsta in Goriškega gledajo nekteri z zaljubljenimi očmi čez nekdaj slovansko morje na glavarje laških prekucij, in da Lahi predrzni kričijo, da Istra, Trst, Gorica, kakor tudi Dalmacija so laške dežele, in da vsa zemlja do juliških planin se mora pritakniti kraljestvu laškemu. Take laške baharije sicer za nas nimajo nobene nevarnosti, vendar v tem, da so se izgovorile, leži veliko razžaljenje Slovanov in huda presoja nekdanje Slovencom neprijetne politike v primorju, ktero bi se bilo moralo ohraniti prosto vsega ptu-jega tako lahko sovražnega upljiva. Kakor se med Lahi kaže poželjenje ločiti se od Avstrije, tako se to utegne goditi tudi drugod. Nemci v zveznih državah po tolikem hrupu za popravo zveze in njeno premembo iz zveze vladarjev v zvezo narodno menda tudi želijo neko laški podobno pre-kucijo. Ločene dežele se hočejo trdneje in vidniše zvezati; v tem pa Avstrii preti nevarnost za notranjo moč in zunanji upljiv do Nemčije.
Lahom kakor Nemcom se ni kratila narodnost, vendar prvi so se očitno hotli odtrgati od Avstrije; kaj mara, da tudi nekteri v Avstrii želijo, ne ravno odtrgati se, vendar pa v zvezo splošnji Avstrii škodljivo z zunanjo večino nemškega naroda stopiti. Kadar se kaj tacega primeri, takrat bi pač bili Slovenci na jugu, na straži jadranskega morja, in Cehi z Moravci na severji mogočni in dobri branitelji pravic splošnega cesarstva. In koliko ponemčenih Slovencov že trobi nemško zedinjenje! Za-se voljo naj tedaj vlada skrbi, naj se nam Slovanom takraj in unkraj Litve ohrani narodnost slovanska, in naj pomni , da smo Slovani že v nevarnih dobah Avstrijo rešili. Pravica! je geslo ustavne vlade, in mi Slovani jo zanesljivo pričakujemo tudi za-se — pravico vsem narodom eno!
Tako mislimo narodni Slovenci.
Kaj pa nam ponujajo oni „liberalci?u
^Osebno prostost'4 — saj to želimo sami. ^Prostost versko" — to nas Slovencov ne dotika; vsi srno katoliški; katoliška vera nam je narodna; drugod naj si vero ravnajo, kakor hočejo, nam je verska prostost: nekrateni obstanek pri podedovani veri. „Ločenje šole od cerkve" — s tem nas ne morejo vjeti. Mi Slovenci duhovnikom nismo samo za tolikoletno varstvo in brambo maternega jezika veliko hvale dolžni, temuč tudi vemo, da prvič se deca ne sme učiti samo znanosti, ampak tudi pobožnosti in značaj-nosti, kar je stalno mogoče samo na podlagi verski, in drugič , da ne bomo upljiva do šol jemali tistim , ki so v občini med najbolj omikanimi, in ga prepuščali manj omikanim ali celo narodnim nasprotnikom. Slovenski narod je resen in pobožen; ta teoretični liberalizem pa je skazal toliko nepravičnosti ravno proti naši veri, da se že zavoljo te«;a Slovenci od njega odtegujejo.
Kaj pa nam jemljejo ti „liberalcia? Njim narodnost ni del in člen svobode, ampak le pritiklina zadnje vrste, več za zdražbo in sejanje razprtij. Da bi se pa narodnost, ki je nepopačenemu srcu tako mila, prav nič ne smela čislati, ampak pozabiti, ne moremo slišati brez ranjenega srca. Ti, ki narodnosti naše ne spoznajo, vsaj svojo spoznajo, ako so kterega naroda. Ako pa tudi lastnega narodnega čutja nimajo, kako bi naše mogli spoznavati ! Ako smo bratje kot ljudje, smo bratje tudi kot narodi. Nosijo sicer ti nasprotni nam liberalci enakopravnost na jeziku , ne pa v srcu, in v napadih na nas besedujejo v edini, veliki, močni Avstrii; toda v nemar puščajo resnico, da Avstrija mora biti edina samo na podlagi edine nekratjene
pravice vseh, velika po izpeljavi od večne previdnosti postavljenih namenov in močna v blagostanji in slogi vseh narodov v ravnomerni delitvi tež in dobrot in vseh složnem trudu za edino, vseobsežno, srečno bodočnost. Sloga med narodi! — bodi naše geslo. Kdor pa z nevednostjo ali brezznačajnostjo ljubezen med narodi razdira , kdor s tem kvari državne namene in ustavljati skuša srečno bodočnost, ta  nima človeškega čutja in vreden je zaničevanja.
Značajnost in državljanska čednost , ne samo pobož-nost in gospodarska poštenost mora se vcepiti vsem državljanom ; ljubezen do domovine, do vse obsežne države mora preseči vsako drugo ljubezen! Vse sebične želje morajo ostati za trudom: zadostiti državljanskim dolžnostim. Narodi pa, ako se bodo kje smeli prehitovati, naj se prekosujejo edino samo v zvestobi do cesarja, v ljubezni do domovine, ktera nas živi in krije, do države, ktera nas vse z enako ljubeznijo obsega. Srca, srca! -— živobitje domovinske ljubezni nas trdneje veže, kakor mrzli nagibi in preračunjene dobrote; in kaj više srca unema, kaj bolj vžiga junaški pogum, kakor — zavest narodna? Kdor je ni do tega prinesel, je nečimern kozmopolit, ki ga plača  le  —  cekin!
367