REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
STANISLAVA I.I ŽMK: I.Jl BEŽEN, RUDI MISKOT: PESMI, DARIN-
KA PETKOVSEK: PESMI. MAJA ТГ1.: POSLEDNJA. 2ARKO PETAN:
SAMICA. ZGODBA. OBISKI. PAVEL SMOLEJ: NEDELJA. LEOPOLD
SLIIODOLCAN: TOMBOLA — ZA JASNA NAČELNA IZHODIŠČA,
SZVMON CHODAK: INSTITUCIONALIZACIJA POLITIČNIH STRANK
V	ZAPADNI EVROPI. JANEZ DOKLER: UMETNINA IN STVARNOST,
TINE HRIBAR: STVARNO, RESNIČNO IN DEJANSKO SODOBNE SLO-
VENSKE INTELIGENCE, BOGD.\N KAVCiC: MLADI Fl NKCIONARJI
V	DRUŽBENOPOLITIČNIH IN DRUŠTVENIH ORGANIZACIJAH, IVAN
KLEMENClC: STILNO ESTETSKA PODOBA KOGOJEVE OPERE CRNE
MASKE, ZDRAVKO MLINAR: NEKATERI PROBLEMI DRUŽBENE
INTEGRACIJE LOKALNIH SKUPNOSTI, BORIS PATERNU: O I.ITE-
RATURI IN LITERARNI KRITIKI, J, PIRNAT: NASA USTVARJAL-
NOST ALI DRUŽBENI OKRASEK. ANDREJ RIJAVEC: GLASBA V
NASI KULTURI — OCENE IN POROČILA — BRUŠENO OGLEDALO —
LIKOVNA PRILOGA: FOTOGRAFIJE MILANA KUMRA — 196.4
Vsebina
Za jasna načelna izhodišča .... 577
Janez Dokler: Umetnina in stvarnost 579
Boris Paternu: O literaturi in lite-
rarni kritiki.........582
J. Pirnat: Naša ustvarjalnost ali druž-
beni okrasek.........585
Andrej Rijavec: Glasba v naši kulturi	587
Leopold Suhodolčan: Tombola . . .	588
Žarko Petan: Samica.......601
Zgodba...........603
Obiski...........607
Stanislava Lužnik: Ljubezen ....	610
Rudi Miškot: Večer in noč, Pusti me
molčati, Jurij, Na pragu .... 611
Maja Tul: Poslednja.......612
Darinka Petkovšek: Samota, Dan se
je sklonil..........613
Janez Govc: Po neuspelem napadu 614
Pavel Smolej: Nedelja......621
Tine Hribar: Stvarno, resnično in de-
jansko sodobne slovenske inteli-
gence ...........623
Zdravko Mlinar: Nekateri problemi
družbene integracije lokalnih
skupnosti..........638
Bogdan Kavčič: Mladi funkcionarji
v družbenopolitičnih in društvenih
organizacijah.........649
Ivan Klemenčič: Stilno estetska po-
doba Kogojeve opere Crne maske 656
Szymon Chodak: Institucionalizacija
političnih strank v Zapadni Evropi 664
OCENE IN POROČILA......669
BRUŠENO OGLEDALO......671
LIKOVNA PRILOGA
Milan Kumar: Koruza, Barjanski
totem, Večer na Barju, TolkaC,
Strešnine, Sota	, "
problemi
PROBLEMI — revija za kulturo in
družbena vprašanja. Ureja uredniški
odbor: Adolf Bibič, Božidar Debe-
njak, Janez Dokler, Bogdan Kavčič,
Vladimir Kavčič, Matjaž Kmecl, Vik-
tor Konjar, dr. Boris Paternu, Janez
Pirnat (odgovorni urednik), Andrej
Rijavec, Ivan Rudolf, France Zupan.
—	Tehnični urednik: Ivan Planlnšec.
—	Lektor in korektor: Janez Juvan.
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Cena posameznega iz-
voda za naročnike 50 din, v kioskih
in knjigarnah 100 din. Naročila poši-
ljajte na CK ZMS Ljubljana, Dalma-
tinova 4, telefon 32-033, tekočI račun:
600-14-608-28 z oznako: za Probleme.
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ v
Ljubljani. Tisk, izdelava kUšejev in
vezava: Tiskarna »Jože Moškrlč« v
Ljubljani. — Naslovno stran je opre-
mil Janez Pirnat
Za jasna načelna izhodišča
Zadnji čas smo priča živahnim razpravam o kulturi tn umetnosti. Obsežne,
organizirane debate z udeležbo kar največjega števila prizadetih v primeri
s prejšnjim stanjem gotovo pomenijo kvalitativnejšo, višjo raven. Pravzaprav
ni nobena od sedanjih ugotovitev o posameznih pojavih v našem kulturnem in
umetniškem življenju nova. Kot posamezna bolj ali manj spontana mnenja so
se pojavljala istočasno s pojavi, o katerih govorimo tudi zdaj. Le da so bila ta
mnenja redkejša, da niso vselej prodrla v javnost, da so pogosto bila celo neza-
želena. Marsikaj je oviralo sproščeno diskusijo celo med tistimi, ki so se pro-
blemov zavedali: prevladujoče smeri na posameznih področjih kulturnega in
umetniškega delovanja, slikarstvo in grupaštvo na neprincipialnih osnovah,
spomini na čas, ko smo tudi ta področja »urejali« z avtoritativnimi mnenji, tudi
strah pred administrativnimi posegi. Šibkost argumentov, neborbenost, neza-
dostna orientacija in individualistična lagodnost pa so bile spremljajoče sence
prej omenjenih »dejstev«.
Ce naj sedanje razprave pomagajo spreminjati obstoječe stanje, se moramo
zavestno omejiti od razlogov, ki so ga pogojili. Razločevanje med vzroki in
posledicami ni vselej lahko, toda nekje je treba presekati krog medsebojno
povezanih pojavov. Umetniška in kulturna produkcija, ki je predmet naših
razprav, je v glavnem nastajala po letu 1948. Občutek večje sproščenosti in
svobode je poglede ustvarjalcev usmeril na zapad. Moskovske kriterije so
zamenjali pariški. Vzroki za takšne spremembe so bili nedvomno številni, med-
seboj prepleteni, dostikrat apriorne narave, posledica predsodkov, nekritič-
nosti in podobnih, pogosto nerazumnih komponent. Ce je bilo tako na strani
ustvarjalcev, je to še nekako razumljivo. Idejnim, estetskim in drugim prevla-
dujočim tokovom nekega časa se ne more povsem izogniti noben ustvarjalec,
noben iskalec novega. Njegova usmeritev je njegova individualna pravica, ki
mu jo moramo priznavati, če pričakujemo, da bo njegov delež ustvarjalen.
Menda lahko upravičeno predpostavljamo, da določeni pojavi v kulturi in
umetnosti ne bi bili zavzeli ugotovljenega obsega, če ne hi bili imeli določene
publike, svojega naročnika in odjemalca. Ta neosebni naročnik in odjemalec je
bila tujina, kjer smo v določenem času radi iskali priznanja in kjer so nam to
priznanje tudi radi dajali, zlasti še, če smo z našimi deli potrjevali njihova sta-
lišča in njihove kriterije. Ne bi bilo nezanimivo ugotavljati, zakaj smo to poče-
ši	577
njali. Drugi naročnik vseh teh pojavov, o katerih govorimo, je bil pri nas doma.
Ta ugotovitev zadene kot očitek vse tiste, ki so s svojim delovanjem ustvarjali
kriterije za ocenjevanje umetniške in kulturne tvornosti. Umetnost in kulturo
spremljajoče družbene znanosti, kot so filozofija, sociologija, psihologija in este-
tika, so temeljito dokazale svojo nemoč. Kolikor so sploh nastopale v obrambo
nekih neprevladujočih kriterijev, šibkost njihovih argumentov ni vzdržala kri-
tične presoje. Argumenti, s katerimi so nastopale, niso bili prepričljivi, zlasti pa
so malo vplivali na oblikovanje okusa domače publike. Obenem pa imajo tudi
vse te znanosti zaslugo, da smo v sedanjosti sposobni zastaviti marsikatero novo
vprašanje, da so se ta vprašanja z vso mpčjo tudi že postavila.
Pravkar ugotovljeno vzpodbudno dejstvo pa nas ne more odvezati obveznosti,
da si zastavljamo še druga vprašanja, ki zadevajo preteklost. V kulturni poli-
tiki ne moremo mimo dejstva, da imamo v deželi, ki se je pred svetom afir-
mirala s pomembnimi kulturnimi in umetniškimi stvaritvami, še vedno oprav-
ka z znatno nepismenostjo, da smo v zadnjih letih reducirali humanistično
vzgojo (na račun telesne in tehnične), da zmanjšujemo intelektualne zahteve pri
doraščajoči mladini, da so vzgojni koncepti od osnovnih šol do vseh ustanov
za kulturno in prosvetno delo z odraslimi pokazali znatne pomanjkljivosti.
Tudi organi družbenega upravljanja na področju kulture in prosvete niso v
zadostni meri uveljavljali družbenega interesa, zlasti ne v idejnem in vzgojnem
pogledu. Pokazali smo vse premajhno zavzetost za formiranje lastnega duhovnega
vzdušja, prehitro smo se äadovolili s privzetimi vzori. Uvajanje nekaterih
ekonomskih principov na področje kulture, prosvete in umetnosti je imelo za
posledico, da smo začeli streči najnižjim okusom. Naša vest se je hitro sprijaz-
nila z nekaterimi »dejstvi«, ki so v diametralnem nasprotju z vzvišenimi cilji,
za katere se pogosto deklariramo. Občutek odgovornosti do prihodnosti je vse
bolj in bolj bledel. Najbolj negativni odtenki zapadne mentalitete so pri nas
našli plodna tla za svojo rast. Vse to kaže, da imamo opravka s pojavi, ki jih ni
mogoče pripisati samo nekaterim zablodelim posameznikom, še najmanj pa
samo umetniškim ustvarjalcem.
Iz obsega ugotovljenih dejstev izhajajo tudi naloge za prihodnost. Zavzemati se
moramo za takšno kulturno politiko, ki bo omogočila popolno odpravo nepis-
menosti in dvigala splošni izobrazbeni nivo vseh državljanov. Z vsemi masov-
nimi komunikacijskimi sredstvi moramo razvijati takšno duhovno atmosfero,
ki bo dvigala interes za najvišje moralne in kulturne vrednote človeštva pri
najširših slojih prebivalstva. Od družbenih znanosti, ki spremljajo umetnost in
kulturo, moramo nenehno zahtevati, da na sodoben, znanstven način sprem-
ljajo omenjene pojave, formirajo svoja izhodišča in svoje zahteve. Prizadevati
se moramo, da bi ustvarili takšno duhovno atmosfero, ki bo omogočala kar
najbolj sproščeno umetniško ustvarjalnost. Naloga kritike je, da v sodelovanju
z drugimi družbenimi znanostmi vzpostavi takšno hierarhijo vrednot, ki bo
osvobojena vsakega trenutnega pragmatizma, ki bo služila humanizaciji člo-
veških odnosov in kar najbolj kompleksnemu spoznavanju človekovega notra-
578
njega sveta kot tudi njegovega okolja. Vprašanja umetniških smeri in stilov,
odnos med obliko in vsebino, vprašanja vrednotenja so imanentno strokovna
vprašanja, ki jih ni mogoče reševati intuitivno niti aktivistično. Družbi, ki si
je za svoj cilj postavila osvobojenega, totalnega človeka, ne more biti škodljiva
nobena misel, nobena duhovna kreacija, dokler za njo ne stojijo realne druž-
bene sile, ki skušajo že doseženi stopnji humanizacije človeških odnosov dati
negativno smer.
Vsakršno drugačno obravnavanje kulture in umetnosti nas bi samo vračalo na
položaje, ki smo jih zapustili po letu 1948, ali pa nas bi zadržalo v stanju, ki ga
skušamo zdaj preseči.
Umetnina in stvarnost
Janez Dokler
V vsesplošnem ugotavljanju slabosti v našem kulturnem življenju — in zadnji
čas jih ugotavljamo morda preveč pogosto — moramo slejkoprej pristati na
ugotovitvi, da sta za večji del teh slabosti odgovorna umetnostna teorija in
kritika oziroma »deficiti« na teh dveh področjih. Ce govorimo o umetnosti, je
jasno, da se slaba dela ne bi mogla uveljaviti, če bi obstajala odgovorna in
učinkovita kritika; če govorimo o zaostajanju občinstva za kvalitetno umet-
nostno produkcijo, je spet kriva teorija, ki ni iznašla interpretacijskih metod, s
katerimi bi tako umetnost uspela približati občinstvu.
Čeprav — seveda — stvari še zdaleč niso tako preproste kot v zgornjih ugoto-
vitvah, je vendarle res, da se je že ob prvem dvomu, da utegne biti kaj narobe,
umetnostna teorija skupaj s kritiko znašla popolnoma razorožena. V kakršnih
koli prizadevanjih po spremembi v splošni kulturni situaciji moramo namreč
nedvomnO' z vsemi silami zagovarjati umetnost kot spontano subjektivno dejav-
nost, kot dejavnost, ki ji ni mogoče predpisovati norm in zakonov, po katerih
naj ustvarja. Kakršni koli »kategorični imperativi«, naslovljeni na umetnike,
lahko samo škodujejo in če teorija oziroma kritika to najbolje ve, je njena prva
naloga, da sprejme na svoja pleča težo kritičnih očitkov in odgovornost za
položaj. Pri tem pa se mora še zavedati, da jih nosi po pravici. V nadaljnem
bomo skušali ugotoviti, kje je krivda umetnostne teorije in kritike in kakšne
perspektive se jima v tej situaciji odpirajo.
Izvor »krivde« umetnostne teorije in kritike moramo iskati prav tam, kjer
najdemo razloge za zagovor umetniškega ustvarjanja kot spontane subjektivne
dejavnosti, ki ji ni mogoče predpisovati nalog in pravil. Stvar je ustrezno for-
muliral že Kant, ko pravi nekako takole: »Vsaka umetnost namreč predpo-
stavlja pravila, na osnovi katerih se šele neki produkt, če naj se imenuje umet-
579
niški, kaže kot mogoč. Toda pojem lepe umetnosti ne dovoljuje, da se sodba
o lepoti njenega produkta izvede iz nekega pravila, ki ima za določujoči princip
pojem, torej iz pravila, ki dela za osnovo neki pojem o načinu, kako je ta pro-
dukt mogoč. Tako lepa umetnost ne more sama sebi izmisliti pravila, po kate-
rem mora proizvesti svoj produkt. Ker pa se vendarle neki produkt brez pred-
hodnega pravila nikoli ne more imenovati umetnost, zato mora narava v sub-
jektu (in s pomočjo razpoloženja njegovih moči) dati umetnosti pravilo, to se
pravi, lepa umetnost je mogoča samo kot produkt genija ... Iz tega se vidi —
nadaljuje Kant — da genialnost (.. .) sama ne more opisati ali znanstveno
razložiti, kako proizvaja svoje delo, temveč da kot narava daje pravilo; zato pa
spočetnik nekega produkta, za katerega se mora zahvaliti svoji genialnosti, sam
ne ve, kako se v njem nahajajo ideje zanj, prav tako pa ni v njegovi moči, da
bi si jih po volji in načrtu izmišljal in da bi drugim sporočal takšna pravila, ki
bi jih napravila sposobne, da ustvarijo ravno takšne produkte^.«
Ta Kantova »narava v subjektu« kot zakonodajalec umetniškega ustvarjanja
je tista kritična točka, kjer se (ne glede na siceršnjo točnost in sprejemljivost
njegovih opažanj) odpirajo najširše možnosti vseh mogočih špekulacij. Ta »na-
rava v subjektu« je lahko vse od Razvijajočega se Duha, čigar zgodovino potem
lahko prebiramo v hieroglifih stila, do Freudovega Libida, Življenja, Biti,
Kozmičnih Zakonov itd., kar vse se nam slej ko prej pokaže kot nerodno izve-
dena sekularizacija ljubega boga.
Tu se ne moremo spuščati v podrobnosti omenjenih preobrazb »narave v sub-
jektu«. Zadovoljiti se moramo s posplošujočo ugotovitvijo, da se nobena koli-
kortoliko dosledno mišljena nemarksistična estetska teorija na tem mestu ne
more izogniti agnosticističnim ali pa metafizičnim konsekvencam.
Toda denimo, da so na primer Kozmični Zakoni, ki se radi — sodeč po umet-
nostni kritiki razodevajo v delih abstraktnega ekspresionizma, nekaj, kar realno
obstaja kot na primer struktura atomskega jedra in se kot zakon določujoča
»narava v subjektu« razodeva v umetnini. Kolikor znanost teh kozmičnih
zakonov še ne pozna — kakšno korist ima lahkO' od njih estetska teorija, ki si
jih je izmislila, in umetnostna kritika, ki jih odkriva v konkretnih delih? Po
čem se, r^zen po imenu, razlikujejo od svete Trojice. Seveda — da ne bo
nesporazumov - - nimam prav nič proti sveti Trojici, pač pa toliko več proti
estetski teoriji in — kritiki, ki se odpove (ali izogne) racionalnemu utemelje-
vanju svojih vrednostnih sodb, da jih lahko à priori izreka kot rezultat svoje
kongenialnosti, kon-sensibilnosti, kon-nonkonformističnosti, skratka — svoje
bolj ali manj aristokratske kon-izjemnosti, narave — zakonodajalca v svojem
kritičnem subjektu. Takšna pa je domala vsa meščanska umetnostna kritika,
domala vsa naša kritika. S tem seveda ni rečeno, da se je vsa povzpela do
kriterijev kot so Bit ali Kozmični Zakoni, toda v principu ni nič boljša tista
kritika, ki se skromno sklicuje na svoje duševno zdravje in iz njega izvirajoče
' Im. Kant, Kritika rasudne snage, str. 147. Kultura, Zagreb.
580
dobre namene glede graditve socializma pa pri tem še misli, da je marksistična.
Zaradi popolnosti spiska lahko v isto vrsto prištejemo še kritiko, ki je pre-
pričana, da je njeno opravilo končano, ko iz strukture umetnine razbere, da
je le-ta avtentična, se pravi, da v celoti in v posameznostih ustreza svojemu
imanentnemu zakonu, to je »naravi v subjektu«, potem pa si umije roke: glavno
je, da smo vsi zdravi in avtentični, kot da v tem smislu ne bi bile najbolj
avtentične otroške risbe in ljubezenska poezija pubertetnikov, čeprav bi se
težko zedinili o tem, da med sicer vseskozi avtentičnimi deli ni vrednostnih
razlik.
Tu smo zdaj pred nalogo, da ugotovimo, kaj je vsem tem teorijam in iz njih
izvedenim kritikam skupno.
Razpoznavni znak obravnavane umetnostne teorije in kritike je predvsem to,
da ne poznata skupnih nadrejenih pojmov, iz katerih bi izvajali vse serije
odnosov, ki sta jih v danem trenutku sposobni dojeti v umetniški produkciji.
Večina nadrejenih pojmov, s katerimi operirata (nekaj smo jih mimogrede
našteli) so zgolj sinonimi za »naravo v subjektu«. Dani so à priori in ne posre-
dujejo razvidnih zvez s celotno stvarnostjo in zgodovinskimi spremembami v
njeni strukturi, kar pa je osnovni pogoj za objektivnost, osnovni pogoj za
znanstveno metodo.
Res lahko pogosto beremo zagotovila, da je tudi umetnost konec koncev odvisna
od »materialne baze«, vendar pa se ugotovitev pojavlja vedno le v svoji načelni,
deklarativni splošnosti. Taka ugotovitev sama po sebi še zdaleč ne omogoča
analize kot dedukcije v tem smislu, da (z analizo) iščemo sklad med nečem
posebnim v delu in med nekim splošnim pojmom ali zakonom. Opozarja nas
samo na to, da živimo v zgodovinski situaciji, v kateri je postala nemožna
umetnostna kritika, ki bi svoje sodbe deducirala iz nekega integralnge pojma.
To nemožnost je treba sprejeti kot dokončno, ne glede na to, ali gre za deduk-
cijo iz neke absolutne Lepote, Okusa, Ideje, Resnice, iracionalne Biti ali pa —
na drugi strani — za uporabo tistega postopka, ki oborožen z videzom empi-
rične eksaktnosti v preteklem vedno najde absolutno mero tudi za vse tisto,
kar danes nastaja za jutri in morda še za naslednje dneve.
.Mtmvv. -	-	........ "sr^-
Umetnostna teorija (in z njo kritika) kot znanost o umetnosti bo morala v sami
stvarnosti, v njenih strukturah in njihovih zgodovinskih spremembah najti
tiste zakonitosti, ki s posredovanjem »narave v subjektu« določajo tudi pravila,
»na osnovi katerih se šele neki produkt, če naj se imenuje umetniški, kaže kot
mogoč«. In šele ko bo v metodi ta zveza med stvarnostjo in umetnino vzpostav-
ljena, bo umetnostna kritika z zadostno zanesljivostjo lahko ugotavljala, kako
umetnina v konkretni stvarnosti učinkuje, kakšno je njeno mesto, kakšna je
njena vrednost.
581
o literaturi in literarni kritiki
Boris Paternu
Prvo in najširše izhodišče za presojo sodobne literarne umetnosti je načelo
ustvarjalne svobode. Družba, ki sprošča tak odnos do umetnosti, sprošča tudi
avtentičnost pesnikovega in pisateljevega pričevanja o svetu ter hkrati s tem
izvirno moč njegovega jezikovnega izraza. Oboje je predpogoj za nastajanje in
rast pomembne in življenjsko tvorne književnosti. Kakršnokoli apriorno zože-
vanje te osnovne postavke zdrave kulture bi bilo zožsvanje umetnikovega dia-
loga s svetom in ljudmi, bilo bi omejevanje njegove aktivne ter javne udeležbe
v življenju. Táko početje bi prišlo v nasprotje z načeli razvitega socializma in
socialističnega humanizma, ki bolj kot katerikoli dosedanji družbeni sistem
težita po angažiranem človeku ter iskreno angažiranem umetniku. Isto velja
za vprašanja stilne usmerjenosti in izrazne tehnike. Tudi tu ustvarjalca ni moč
omejevati niti v imenu tradicije niti v imenu kakršnekoli antitradicije.
Samo od take, to se pravi svobodne in sproščene ustvarjalne klime lahko priča-
kujemo književnost, kakršne si želimo. To naj bi bila književnost, ki ne bo
nikjer zaprla vrat pred zapletenimi problemi časa in sodobnega človeka, knji-
ževnost, ki bo živa in osebno angažirana.
Seveda pa je vsaka osebna umetaiška izpoved in pričevanje o življenju tudi
javno, družbeno odgovorno dejanje. Logika resničnih socialističnih odnosov
zahteva, da je dialog svobodno odprt tudi z druge strani, s strani bralcev, kri-
tikov in naposled humanističnih oziroma družbenih znanosti.
Razumljivo je, da vsaka kritika, ki si lahko nadene to ime, izhaja iz nekega
nazora o umetnosti in navsezadnje iz neke hierarhije življenjskih vrednot sploh.
Drugače tudi ne more.
Eno izmed bistvenih izhodišč marksistične kritike, h kateri težimo, je spo-
znanje, da umetnost kljub svoji posebni naravi ni docela avtonomno področje
človekove dejavnosti. Ni področje, ki bi bilo odtegnjeno idejnim frontam
sodobnih družbenih procesov, čeprav je treba upoštevati, da gre tu za zelo
specifične, subtilne in včasih težko dostopne oblike idejnih trenj. Drugo, iz; tega
izhajajoče stališče napredne kritike je v hotenju, da se sredi teh specifičnih,
estetskih oblik duhovne nadgradnje opredeljuje in se mora opredeljevati v
interesu osvobajanja človeka ter človeške družbe, skratka, v interesu realnega
humanizma.
582
Toda tudi to načelno izhodišče lahko zaide v lastno negacijo, zaide v tistem
trenutku, ko zapusti svojo notranjo dialektično perspektivo in se zoži v ideo-
loško doktrino ali celo v prakticistična politična merila. Priznajmo, da ima naša
»marksistična« kritika za seboj tudi to obdobje in izkušnjo. Še več, pomagala
je roditi drugo nasprotje, ki ni nič manj sterilno, namreč popolni relativizem
v presoji umetnosti, liberalistični kult njene avtonomnosti in socialne neodgo-
vornosti ali pa filozofsko doktrinarnost bolj ali manj prikritega antimarksizma.
Mnogi pojavi prav v zadnjem času kažejo, da zdrave kritične sile teže iz obojne
obremenjenosti in omejenosti, ki sta imeli tudi svoje stvarne vzroke.
Toda bilo bi zelo pretirano, če bi literaturo samo preveč vezali na pota in
stranpota literarne kritike. Ce skušamo preveriti vprašanje, kolikšna je bila
volja naše novejše književnosti po angažiranju, po njenem odzivu na sodobno
življenje, in kaj je ta volja zmogla, ne ostanemo praznih rok. Prvo in pozitivno
dejstvo je, da večji del naše književnosti hoče biti in tudi je idejno angažiran
v procesu človekovega osvobajanja in njegove humanizacije.
Seveda se to hotenje dogaja na zelo različnih ravneh življenjske problematike,
na različnih stopnjah zavesti in v različnih stilnih smereh, od tradicionalno
realistične preko mnogih vmesnih stopenj do tako imenovanega »modernizma«.
Težnja po ohranitvi človekove humane eksistence je pri »realistih« seveda
mnogo bolj racionalistična in spéta v bolj pregledne družbene koordinate časa
ter prostora, pri »modernistih« pa po navadi bolj iracionalna, nihajoča med
poraženostjo in iluzijo, zaprta v nekoliko teže dostopne labirinte čustev, vizij
ter asociativnega namesto logičnega izraza.
Umetnost ni znanost in ne filozofija, zato ima v načelu pravico do obojih
izhodišč.
Vendar bi bilo napak, če bi hoteli prezreti dejstvo, da tudi na področju umet-
nosti, kot rečeno, teče bitka napredne zavesti proti njeni stagnaciji ali njenem
razkroju. In narobe. Sile konservativizma in idejnega razkroja so tu prisotne
prav tako, kot so prisotne na drugih področjih našega življenja. Pred njimi ni
apriori zaščitena nobena stilna smer, pa naj si nadeva tradicionalno ali avant-
gardistično ime. Različna so samo izhodišča negativnih učinkov in njihova
vnanja oblika, ki je včasih močno pogojena v preteklosti, včasih pa izhaja iz
neposredne sodobnosti, domače ali tuje.
Pojavi, ki se kažejo v mejah tradicionalnega izraza, so razmeroma nazorni.
Poseben in teže dostopen problem predstavlja vprašanje' humanizma v lite-
raturi tistih ustvarjalcev, ki so se tradiciji iztrgali in se do kraja odprli zaple-
tenim pojavom sodobnega človeka ter družbe. To njihovo stremljenje je v
načelu najbolj sprejemljivo in tudi v ustvarjalnem pogledu gotovo najbolj obe-
tajoče. Rezultati te odprtosti so seveda odvisni od idejne ter izr'äzne zmoglji-
vosti vsakega avtorja posebej. Toda nápak bi bilo, če bi tu prezrli določene
pojave, ki prav tako — le z druge strani kot tradicionalistom — prêté s stag-
nacijo ali razkrojem.
583
Pozitivno nit razvoja najčešće odkrijemo pri tistih avtorjih, ki kljub polni
odprtosti življenju ohranjajo neko idejno in estetsko stilno suverenost sredi
velikih protislovij časa. Pri takih avtorjih tudi jezik, kljub vsej svoji »izvir-
nosti« in »modernosti«, ostaja še dostopen in v mejah razumne komunikacije.
Kakor hitro pa pisatelj ali pesnik docela »podleže« življenjskim nasprotjem in
se brez slehernega notranjega preostanka izenači z njihovo navidezno absurd-
nostjo, smo na meji ene izmed možnosti razkroja humanizma. Po navadi táko
ustvarjalno izhodišče razdre tudi komunikativne vezi navzven, tako da pesniški
jezik postane medij večnega nesporazuma, ki ima navsezadnje lahko samo še
to funkcijo, da bralca vrže v tesnobo in izgubljenost.
Seveda je tudi take pojave treba presojati dialektično, kajti v umetnosti je
nagacija lahko tudi afirmacija in narobe. Meje med razkrojem nečesa pretek-
lega in začetkom nečesa bodočega po navadi teko po razdrtem terenu. Dokler
ima tako stanje to prednost, da je aventično, živo in odprto na vse strani, je
lahko še obetajoče. Kakor hitro pa izgubi notranjo dinamiko in se zapre v
kult »absurda«, »strahu«, »alienacije« ali »magije besede«, stagnira, otrdi v
doktrino, ki je prav tako neplodna kot vsaka druga doktrina.
Pomembna naloga sodobne kritike je, da z veliko pozornostjo sledi problemu
in krizam humanizma v naši književnosti. Toda s strpnim očesom in s tenkim
posluhom za neštete možne variante umetnikovega upiranja zoper človekov
razvoj, tudi za varianto negacije. Vendar s prav tako ostrim pogledom in
občutkom za stanja, ko to upiranje poneha in se docela zlije s stihijo tistega,
kar življenje potisne v svoje mrtve plasti. V zgodovini literature najbrž ni
pomembne umetnine, ki bi v sebi ne nosila ták ali drugačen, a vendarle otipljiv
fluid umetnikovega upora zoper razkroj človekove suverenosti. In v tem je
njena humanizacijska moč.
Toda kritika, ki naj bi bila kritika socialistične ere, s tem humanističnim kri-
terijem ne bi smela nastopati drugače kot z argumenti idejno estetske analize,
nikakor pa ne z zahtevo neke za vselej dane »idejne« oziroma »ideološke«
čistosti. Uspela bo predvsem takrat, kadar bo zmogla prepričljivo dokazati, da
stagnacija ali razkroj humanističnega jedra umetnine povzroči tudi stagnacijo
in razkroj na njenem najbolj avtonomnem področju, v njeni umetniški oziroma
estetski kvaliteti. Samo kritika, ki se zmore povzpeti do te ravni, lahko pripo-
more k objektivnemu ocenjevanju literarne umetnosti.
584
Naša ustvarjalnost ali družbeni okrasek
J. p i r n a t
V zvezi z likovno umetnostjo so nam znane številiie razprave o razmerju med
našo družbo in umetnostjo. To vprašanje je bilo ocenjeno kot osrednje in
osvetljeno z mnogih, zelo različnih vidikov. Po slednjem lahko sodimo, da si
naša družba ni izoblikovala jasnega razmerja do likovne umetnosti, da druž-
beni položaj umetnosti ni gotov niti jasneje določen. Če ne bi bilo tako, bi
likovna umetnost ne bila v nevarnosti, da postane samo okras, s katerim na
videz reprezentiramo našo družbo, kakor so ugotovile v zadnjem času prene-
katere kritike. Ce smo doslej z družbenimi sredstvi pretežno stimulirali tiste
likovne storitve, ki so ustvarjale videz, da reprezentiraj o našo družbo, potem
so razumljiva tudi pojmovanja, da je likovna umetnost nekaj avtonomnega, od
celote naše družbe neodvisnega itd. Vse kaže, da opisane prakse in z njo zve-
zanega pojmovanja ne bomo presegli niti s prakticističnim aktivizmom niti s
splošnimi deklaracijami. Jasnost in trdnost našega razmerja do likovne umet-
nosti je treba doseči prav tam, kjer je bila doslej najbolj odsotna, to je v
neposredni zvezi med občinstvom in ustvarjalcem.
Danes ni več nemogoče dokazati, da to, kar razumemo kot umetnino, ni samo
slika, kip ali grafika, da umetnina ni samo delež umetnika (ustvarjalnega
subjekta), ne samo delež gledalca oziroma občinstva, niti samo delež dobe (časa
in okolja, kjer je nastala). Umetnino razumemo kot tisto posebno interakcijo,
ki nastane ob sliki (kipu ali grafiki) kot neposredna zveza med gledalcem in
umetnikom, kot stik v čisto določenem prostoru. Ta prostor je duhovne narave,
skupen je tako gledalcu kot umetniku na podoben način, kot je skupna mate-
rialna baza, na kateri se razvijajo vse družbene oblike človeških aktivnosti. Ker
danes vemo, da so umetnine časovno relativne (in ker se nam pojavlja v ocenah
relativizem kot glavna ovira pri trdni določitvi razmerja med družbo in umet-
nostjo), moramo dvakrat podčrtati dejstvo, da relativnost slike, kipa ali grafike
izgine tisti hip, ko slika, kip ali grafika v prostoru učinkuje. Učinkuje pa že kot
umetnina ali kakor temu sicer pravimo — kot »resnična vrednost«, »kvaliteta«
itd. Ce ne učinkuje, če ni interakcije, potem bi bilo že iz praktičnih razlogov
bolje, da o slikah, kipih ali grafikah ne govorimo kot o umetninah. V tem pri-
meru bi bilo o sliki bolj primerno govoriti kot o »potencialni umetnini« (o
sliki, ki utegne učinkovati v prihodnosti) ali pa kot o storitvi oziroma izdelku.
Ce razumemo umetnino kot interakcijo, kot neposredno, živo zvezo med gle-
dalcem in ustvarjalcem, ki je časovno in prostorno določena in izvira iz dolo-
čene slike, kipa ali grafike, potem so aktivni in ustvarjalni vsi členi, ki v
umetnini sodelujejo: oblike slike v tem primeru presegajo svoje materialne
meje, s svojimi pomeni žive v prostoru, ki je skupen tako občinstvu kot umet-
niku. Ponovimo še enkrat, da je to prostor, katerega posebna struktura je
585
povezana z globalno strukturo družbe. Vprašanje, na kakšen način je povezana,
je temeljno vprašanje ustvarjalne kritike. Vprašanje ustvarjalnosti kritike pa
je vprašanje njene angažiranosti, njene potrebe, da namesto pavšalnih ocen in
splošnih sodb o splošnih smereh, išče stvarnih, racionalnih povezav za vsak
nov umetniški pojav znova.
Zahteva po interakciji, po neposredni zvezi med gledalcem in ustvarjalcem je
pravzaprav zahteva po umetnosti. V tej zahtevi vidimo hkrati teoretično in
praktično izhodišče za nadaljnje delo. Kritiki se odpirajo možnosti, da iz nje
gradi ustvarjalno, marksistično metodologijo za razumevanje določenih poja-
vov; praksi pa, da v skladu s to metodologijo izdela prioritetno lestvico perečih
vprašanj, ki smo jih deloma že spoznali iz razprav o odnosu med umetnostjo
in družbo.
Zahteva po neposredni zvezi med gledalcem in ustvarjalcem izvira iz temeljnih
načel naše družbe, načel, ki jih vsebujejo ustavna določila in program Zveze
komunistov Jugoslavije. To je na eni strani načelo, da je v naši družbi vsak
državljan hkrati enakovreden odjemalec kulturnih dobrin, na drugi strani pa
načelo o svobodi umetniškega ustvarjanja. Prizadevanja, da bi razvili mate-
rialno' osnovo do tiste stopnje, ki bo sposobna uresničiti omenjeni načeli, so
hkrati tudi kulturna prizadevanja. Kolikor bolj se zavedamo, da nam dosežena
stopnja v razvoju materialne baze v celoti ne omogoča stvarne realizacije obeh
načel, toliko bolj smo dolžni določiti prioriteto področij, ki razvijajo likovno
kulturo ljudstva.
Na prvem mestu je tu nedvomno celoten sklop šolstva, predvsem osnovnega in
srednjega. Likovna vzgoja je bila s šolsko reformo grobo zapostavljena. To, kar
smo zanemarili pri vzgoji v mladosti, bomo kasneje vedno teže nadoknadili.
O kadru, ki je sestavljal in končno formuliral programe za likovni pouk, lahko
rečemo najmanj to, da si ni bil v svesti zgoraj oijienjenih temeljnih načel naše
družbe in ni bil strokovno sposoben, da bi prerasel obstoječi teoretični relati-
vizem, ki je obvladal področje likovne umetnosti. Splošno stanje likovne vzgoje
v osnovnih in srednjih šolah je slabo. Še vedno pa so mogoči praktični predlogi,
s katerimi bi lahko razvili obstoječe, a še neizkoriščene možnosti.
Na drugem mestu je izvenšolsko izobraževanje. Zveza Svobod in prosvetnih
društev je na področju likovne vzgoje načrtno začela z delom. V tej zvezi
omenimo zanimivo posebnost, da je prav amaterska organizacija, ki za to
področje nima posebnih namenskih sredstev, prva zbrala podatke in ustvarila
pregled nad razpoložljivimi možnostmi za praktične likovno vzgojne akcije
(kadri, literatura, slikovna pomagala).
Na tretjem mestu so obstoječe ustanove in institucije, ki se namensko ukvar-
jajo z likovno umetnostjo. Vse, kar je zraslo, moramo gojiti naprej, da bodo
kadri, ki se na teh mestih oblikujejo, bolj uspešno in bolj aktivno sodelovali na
prvih dveh primarnih področjih dela. Večja aktivnost in angažiranost v tej
smeri lahko tako imenovani visoki kulturi samo koristi, predvsem pa bo kori-
stila temeljnemu prizadevanju naše družbe, da bo vsak državljan postal enako-
vreden odjemalec kulturnih dobrin.
586
Glasba v naši kulturi
Andrej Rijavec
Kdor je količkaj spremljal povojno dogajanje na področju jugoslovanske glas-
bene produkcije in reprodukcije, je lahko opazil, da je tudi glasbeno snovanje
— v skladu z vse večjim osvobajanjem posameznika in njegovega duhovnega
dela od kakršnihkoli administrativno vsklajujočih ukrepov — spreminjalo
svojo vsebino in pojavno fiziognomijo. Kar velja za druge umetnostne zvrsti,
velja — ob upoštevanju specifičnih značilnosti — tudi za glasbeno umetnost,
čeprav bi se nepoučenemu zdelo, da je glasba tu hodila svojo pot. In vendar
ni tako! Mar ni lok, ki se pne od neštetih pesmi borbe in izgradnje do najavant-
gardnejšega letošnjega dogodka — mednarodnega festivala sodobne glasbe v
Zagrebu, sedaj že drugega po številu, samo glasbeni pendánt k likovnemu sno-
vanju našega časa, ki ima svoj začetek nekje v heroičnih statuah prvih povoj-
nih let in doživlja kaj nepričakovano nasprotje v razstavljenih delih kakega
ljubljanskega grafičnega bienala. In vendar je to nekaj, kar moramo pozdra-
viti. To je dokaz svobode ustvarjanja, ki je cilj vsake napredne družbe, se
pravi: biti odprt do vsega, kar se dogaja v glasbenem svetu v najširšem smislu.
Seveda pa vsebuje tako dviganje zapornic in s tem odpiranje poti vsakovrstnim
glasbenim tokovom v sebi tudi kal nevarnosti. Gre namreč za to, da ne pride
do nekritičnega, mehaničnega in modnega posnemanja, t. j. ustvarjanja, ki
bi ne bilo odraz iskrenega hotenja in potrebe komponista. Glasba — posebno
nova, sodobna glasba — izgubi namreč svoj smisel in s tem tudi svojo upravi-
čenost, ko se razblini zveza med ustvarjalcem in odjemalcem. Kakor hitro
komponist ne misli na to, kako bo njegovo delo vplivalo na poslušalca, kadar
mu postane kompozicija njegova subjektivna zadeva in ne izpovedno sredstvo,
takrat je ravnotežje med obema faktorjema — produktivnim umetnikom in
poslušalcem — porušeno. V abstraktni klimi sodobne umetnosti je ta odnos
tembolj občutljiv. Obstoji pa druga nevarnost, da ne bi v iskanju našega sodob-
nega glasbenega izraza sedaj zašli v nasprotno skrajnost in vključili glasbo v
golo sredstvo organizirane skupnostne vzgoje. Ce se glasba v prvem primeru
zaradi izgube komunikativnosti znajde kot fenomen, ki predstavlja samolastno
vrednoto, znotraj nekega družbenega vakuuma, pa v drugem primeru sploh
izgubi svoj notranji srnisel. — Edini izhod med obema skrajnostima pa nikakor
ni iskati v izbiri ene izmed alternativ, ampak samo v angažirani, etično pogo-
jeni in objektivni kritiki, ki nam pa, žal, ravno pri najnovejših glasbenih stva-
ritvah vse preveč uhaja iz rok; ne zaradi neangažiranosti, neetičnosti ali
subjektivnosti kritikov, ampak zaradi pomanjkanja znanstveno utemeljenih
kriterijev, ki bi bili sposobni vsaj relativno objektivno oceniti vrednost dolo-
čene kompozicije za naš čas. Tu je iskati ključ za pravilno vrednotenje ustvar-
jalne svobode in njenih rezultatov.
5C7
Tombola
Leopold Suhodolčan
VELIKA GASILSKA TOMBOLA, so vabili plakati, glavni dobitek FIAT 600,
ne zamudite edinstvene priložnosti, po tomboli VELIKI PLES, igrali bodo
PLAVI POTEPUHI in VESELI KOROSKI FANTJE, v primeru slabega vre-
mena bo tombola naslednjo nedeljo, a je bilo oktobrsko sonce nenavadno pri-
zanesljivo toplo, le nad Peco je čakal siv, mrzel oblak, prihajali so na veliki
prostor pred trgovskim domom, s Poljan in iz Bele, bili so iz Dravograda in
Slovenjega Gradca, z vlakom, avtobusi, avtomobili, motorji, s kolesi, peš, brisali
so si v pričakovanju potna čela, otroci so tekali naokrog in se lovili, ženske so
se bale, da se ne bi zgubili, klicale so jih, moški so iskali zavetja pri točilnicah,
ki so jih postavili okrog prostora in jih okrasili s smrekovimi vejami, zastavi-
cami in s pisanimi trakovi iz krep papirja, kmečke ženice so posedle na shojena
tla in so malicale, tu so bili gasilci v zlikanih uniformah, nekateri s svetlimi
odlikovanji na prsih, radi so dajali pojasnila in ponujali tombolske karte.
»Dobrije so danes na nogah kot en mož,« je rekel Andrej.
»Rada imam, kadar se zbere veliko ljudi,« je rekla Liza.
»Vidiš, že uganem, kaj imaš rada, in zato sem privolil, da pojdem s tabo,« je
rekel Andrej.
»Hvala,« se je nasmehnila nagajivo, poiskala si je droben bel robček v veliki
črni torbici, »vendar imaš tudi ti tombolske karte.«
»Videla si jih?«
»Oh, saj ti gledajo iz listnice!«
»Pridi, stopiva na teraso, dokler jo je še kaj naprodaj,« jo je povabil, potem pa
dejal: »igre na srečo vplivajo name kot mamilo ... 2e dolgo je od tega, ko sem
zaigral prvič ... In od takrat... Karte, loterija, tombola .,. Čudno je to: Zdaj
znam te igre z razumom natančno opredeliti, končno pa čustva vendarle po-
kleknejo pred njimi... Jaz bi prepovedal vse loterije, vse tombole ...«
»Zaradi sebe? Andrej... Pusti nam to ... To je vendar tako lepo slovensko
zborovanje...«
»To bi storil z razumom,« se je zasmejal Andrej, »seveda, če ne bi upošteval
čustev.«
»Sprehodiva se malo okrog,« je rekla, »med ljudi.«
Krenila sta počez čez dvorišče, se izogibala ljudem, vrvež je od minute do
minute spreminjal svojo zavozlano obliko, hodi lahkotno, se je naskrivoma ozrl
k njej, v novem jesenskem kostumu, na vse strani obrača glavo kot ponosna
divja kokoš, v ušesnih mešičkih se ji premikajo veliki zlati uhani.
588
»Fantje, fantje, le sem, preizkusite se v streljanju,« je vabila na ves glas stara
ciganka s sivimi lasmi in mahala s puško visoko nad glavo kot Indijanci v
kavbojskih filmih, za hrbtom ji je stala stara miza, ki so jo prekrili z obledelo
odejo, nekaj metrov dalje pa so zapičili v zemljo dva kola in pritrdili nanju
steno iz pločevine, v njene luknjice so nabodli pisane rože iz papirja, »fantje,
fantje, le sem, le sem, odstrelite si pušeljc za svoje dekle ...«
»S to puško ne zadeneš niti vola na dva metra,« se je nasmehnil Andrej, čutil
je, kako mu vsaka hudomušnost pomeni drobec olajšanja.
»Važno je, da se sproži,« je rekla Liza, »v tem je dovolj čara... Da se
sproži...«
Ko sta se premaknila dalje, je obstal pred njima star gasilec, trikrat je že bil
odlikovan z medaljo hrabrosti, je Andrej prebral z njegovih prsi.
»Kupita tombolske karte, no, le vzemita jih, od mene jih vzemita, zadnje imam,
čez nekaj minut bomo začeli, in potem bo prepozno ...«
»Imava jih že,« je rekla Liza in pogledala Andreja.
»Vem ... Seveda ... Vem, da jih že imata, a od mene jih le še vzemita, zadnje
so, zadnje pa so bile še zmerom prve, to je stara resnica, tudi pri sreči je tako,«
je žlobudral stari gasilec.
»Čudno, da jih še sploh imate, trikrat ste že preložili tombolo.«
»To je bilo zavoljo vremena,« je govoril stari gasilec, »samo zavoljo vremena, saj
veste, jesen ni za tombolo, a ni šlo drugače, danes pa bo lepa nedelja, lepa
oktobrska nedelja... Zvečer se bomo seveda umaknili v dom železarjev,
prehladno bi bilo zunaj.«
»Dajte še tri,« je privolil Andrej.
»Danes si čisto pogorel s svojim razumom,« je rekla Liza, ko sta bila spet sama
sredi množice, in nato še: »Tako dobro mi de, da si pogorel.«
Dolg in suh fant s košem las na glavi je stal ob kiosku, ki je imel vrsto majhnih
odprtinic — bile so kot linice v ladijskem trupu — otroci in ženske in moški so
se gnetli okrog njega, nenehoma je kričal: »Oglejte si strašni zadnji trenutek
ladje Titanic, obupane potnike, mater, ki si puli lase, in še strašnejši potop
Andreje Dorie, vse je kot živo, prepričali se boste, samo sto dinarjev, in videli
boste lepo, mlado devico v rokah groznega morilca Zipana Košapana, samo sto
dinarjev, cenjena publika, počasi, prosim, vsi boste prišli na vrsto ...«
»Ali je groza za človeka tako vabljiva?« je vprašala Liza. »Kaj misliš?«
»Vsak, ki si bo ogledal te grozote, bo nato olajšano vzdihnil: »Glej, srečen
človek sem, usoda lepo ravna z mano, zadovoljen moram biti z njo...«
Tedaj se je Andrej naglo obrnil in odhitel v nasprotno smer.
»Andrej!« je zaklicala Liza in stekla za njim.
Bala se je, da ga bo zgrešila, množica je sproti zalila vsako prosto luknjo.
»Kaj te je pičilo?« je vprašala, ko ga je ujela za roko.
»Ga nisi videla?«
»Koga? Toliko je ljudi.«
»Prihajal nama je naproti... Z mefistovskim plaščem iz črnega klota ... Ko da
je ušel skozi ladijsko linico ... Povsod mi stoji za hrbtom ...«
»Oh ... Pivec ... Videla sem ga ... A ni bil v klotastem pisarniškem plašču, le
v temni obleki, in zdi se mi, da naju sploh ni opazil.«
»Rada bi mi ga prikrila. Ne maram tega.«
589
»Ne vem vsega o vama, pa se mi le zdi, da ga jemlješ prebolestno ... Prena-
peto ... «
Ob Paraju je stopicalo drobno dekle v čevljih z visoko, tanko peto, ko da lovi
ravnotežje, ko da se bo zdaj zdaj prelomila v pasu, v kričeče svetlem jesenskem
plašču in z ovratnikom za tri mornarje, grizljala je velik keks in se venomer
hihitala.
»Dober dan, gospod Paraj,« je pozdravil moški in visoko dvignil klobuk, »kako
kaj žena, gospod Paraj, ji je že bolje?«
In že je bil mimo.
»Povej, kako da te kar naprej vsak sprašuje po ženi,« je vprašalo dekle.
»Ej, ljudje so hudobni, veš, ti tega še ne razumeš,« je zamomljal Paraj, počakal
jo je, ob vsakem drugem koraku se je ustavljala in razkazovala svoje kretnje.
»Glej, ali ni tamle Andrej ... Seveda, z Lizo je.«
»Poslušaj me, rekel sem ti že, da ne kaži na vsako stvar s prstom,« se je jezil
Paraj.
»Včeraj sem srečala njegovo ženo,« je rekla s keksom na ustih, »kako se je
zadnje dni spremenila, čisto drugačna je.«
»Ni drugačna zaradi Andreja,« je odgovoril Paraj, »no, pa ti tega še ne ra-
zumeš.«
»Mi boš še kupil keksov, zadnjega imam.«
»Vidi se ti, da delaš v slaščičarni... In tvoj šef nič ne vidi?«
»Saj še ne ve, da jem rada kekse,« se je zahihitala, »in sploh je ko kak posušen
svetnik, hihihi...«
»Začenjamo s tombolo!« so zahreščali zvočniki, ki so jih obesili po bližnjih
hišah in v drevesa, »začenjamo s tombolo!«
»Pa smo le dočakali,« so vzdihnili ljudje.
»Sedla bi,« je rekla Liza.
»Zdi se mi, da bova težko našla prosta sedeža,« je rekel Andrej.
Naproti jima je prihajal fant s puhasto pubertetniško brado in z žvečilnim
gumijem v ustih, v odprti beli srajci, z odpetimi dolgimi rokavi, velik pisan
pulover si je obesil čez hrbet, ob njem so hodila tri dekleta, gledala so vanj in
se mu smejala, nobena jih še nima sedemnajst, je pomislil Andrej.
»Obnaša se kot mlad sultanček z mladim haremom,« je rekel Andrej.
»Moški ste od rojstva do groba sultančki,« je rekla Liza, ne da bi pomenljivo
zvišala glas.
Večkrat sem zase ugotavljal', da bom ostal do žensk pubertetniško nebogljen,
je pomislil, da bom vse čase hodil po svetu s puhasto brado in z žvečilnim
gumijem v ustih, brez kravat in brez suknjiča, vsak dan bi odkril lepše dekle
— o, vse preveč je lepote, človek dobi vrtoglavico! — v trenutku bi pozabil na
prejšnje, v trenutku bi ustvaril z njo novo čudovito zgodbo, nikoli se ne bi
poročil, saj ni za v zakon noben pubertetnik.
Liza je stekla k deklici, ki je padla pred njima v pesek, pobrala jo je, deklica
ni jokala, le gledala jo je z začudenimi očmi, potem se je Liza pozdravila z
znanko, dekličino materjo.
»Številka 29! 29!« so naznanjali zvočniki, množica je v obredni slovesnosti
sklonila glave nad tombolske karte.
I9Ô
Andrej je postal in čakal na Lizo, kako je vse na njej premeteno ustvarjeno, je
pomislil in jo gledal, vsaka njena kretnja, njena hoja, gibi telesa, obleka, ko da
je vse natanko domišljeno, a vendar ne hoteno, umetno poustvarjeno, vse je
samo'po sebi, tega ni mogoče po manekensko obdelati, privlačnost sama po
sebi, hm, mis Portoroža, težko je to najti na ženski in še teže je potem to
pozabiti, kadar jo pogledam, začutim, kako mi najdba preplavlja vršičke živ-
cev, a ne preplavlja jih enkratno, za vedno, julijsko, le vedno znova in znova,
sunkovito izrazito, in Barbara, ko da je bila vse dni v sivi, neopredeljeni služ-
beni halji, tudi takrat, kadar si je odkrila rokave in vrat, ostala je v sivi služ-
beni halji, njene kretnje, hoja — velika lepota, a neprivlačna, ni preplavljala
vršičkov živcev, le komaj zaznavno se jih je dotikala.
»Številka 99! Kdor ima štiri v eni vrsti, naj pride brž po dobitek—Čakajo
vas sami lepi dobitki...«
Medvedast moški s trebuhom, ki mu je kar naprej uhajal čez pas, je stal za
dolgo mizo in ponujal svojim strankam kuverte, »vzemite, vsaka številka za-
dene,« je govoril v slabi slovenščini, po mizi so bili razpostavljeni mlečno
gladki kipci deklic, nedolžni pastirčki s torbami in rdečimi lici, prijazni kužki
in mucke z repki, sladki prašički in deviški jeleni, »vzemite, vzemite, ljudje,
vsaka številka zadene ...«
»Boris, daj mi sto dinarjev,« je rekla Tomaževa, »vzela bom eno kuverto.«
»Ženska, kaj si znorela?!« je odprl usta inženir Tomaž. »Ti kipci so za pod
cestni valjar, ne pa za v stanovanje.«
»Oh, ne napihuj se, saj sem mislila samo tako ... Rada bi videla, če imam še
kaj sreče.«
»Sreča, hm? Primitivnost človeške duše, nič drugega, in to v dvajsetem sto-
letju, le poglej jih, kako jo razkazujejo, saj postaneš še pesimist, v dveh tisoč-
letjih povprečna človeška duša ni napredovala niti toliko, kolikor je črnega za
nohtom ...«
»No, danes pa ti pretiravaš,« je rekla užaljeno, »mislila sem kar tako, da bi
videla, če imam še kaj sreče ... Oho, Liza je tamle ...«
»Potem tudi Andrej ni daleč,« je rekel inženir in se preril dalje.
»Pojdiva svojo pot,« je rekla Tomaževa.
»Ne začenjaj s^Det s tistim o veliki, spodobni družini, ki se ti je nenadoma za-
čela sesedati pred očmi kot hiša, ki so jo postavili na pesku.«
»Boli me to, ker si tega nikoli nisem mislila.«
»Jezi te in ne boli,« je rekel inženir, »čutiš se bolj prevarano kot Barbara...«
»Številka 1!« so objavljali zvočniki.
»Andrej, prisedita,« ju je povabil Zobec, potem ko so se pozdravili, »še imava
dva prostora.«
»Komaj sva obdržala stola,« je rekla Zobčeva, »toliko da ju nama niso iztrgali
iz rok.«
i
»Kaj si ju ohranila prav za naju?« je vprašala Liza.
»Za vaju? Ne vem. Za nekoga pač ... Z Ivom ni mogoče sedeti sam, je preveč
pust.«	' I -ii^'
Mimo so prihajali ljudje z dobitki, smejali so se in jih kazali drug drugemu,
kuhalnice, kavni mlinček, toaletno milo, kravate, britvice, podstavek za rože,
noži, galoši, mlečno srce, ogledalce ...
591
»Kako malo sreče je treba človeku,« je rekla Zobčeva in se nasmehnila.
»Vsi smo nori nanjo,« je menila Liza.
»Gorje, če se je navadiš.«
»Ob nji pozabljaš na svoje težave.«
»A nekega dne, ko usahne? Potem človeka pogubi prva težava,« je rekel Zobec.
»O vem, ti bi igre na srečo prepovedal,« je rekla Zobčeva in zamahnila z roko.
»Prepovedati je sicer zelo enostavno, a vprašanje je, če je tudi pametno, ljudje
bi se šli srečo skrivaj, za vsakim vogalom bi se šli...«
»Vseeno bi... S temi številnimi drobnimi srečami človeka samo odtegujemo od
njegove prave sreče.«
»Torej sreče le ne zanikaš.«
»Ne, seveda je ne zanikam.«
»In kako misliš, da mu bomo pokazali pot do tiste prave, velike sreče?« se mu
je otroško rogala Zobčeva.
»Mislim ... Cisto preprosto: Z delom ... z vzgojo ... izobrazbo ...«
»Joj, vidite, saj sem vam rekla, da je pust kot pridigar v cerkvi,« je dejala
Zobčeva.
Nenadoma je obstal za njihovimi hrbti Simon Takin, v sivi obleki in s temnim
metuljčkom pod vratom.
»Dober dan ... Ste mogoče videli kje Ano ...«
»Katero ...? Katero Ano?« je vprašala Zobčeva.
»No, Ano ... Ano Takinovo, mojo ženo ... O glej, ti si, Adrej, nisem te
videl...«
»Poljanski urar, ali ne,« je rekel Zobec.
»Seveda, da ... Nikjer je ni, ko da se je pogreznila v tla ... Nisem maral na
tombolo, branil sem se, a mi je tako dolgo prigovarjala . .. Komaj pa sva prišla
sem, je nekam zginila ...«
»Zdi se mi, da sem jo videl pri strelišču,« je dejal Andrej, hm, moj nesrečni
sorodnik, v svaštvu sva si, objeti bi se morala — in sploh danes, ko je dan
sreče — in drug drugemu izpiti čašo na zdravje.
»2e mogoče, že mogoče, takoj bom pogledal, je govoril urar, »hvala, Andrej,
na svidenje ...«
Brž se je izgubil v množici.
»Andrej, kaj si jo res videl?«
»Ah, ne vem ...«
»Številka 13!« so razglašali zvočniki.
»Dober dan, o, pozdravljen, Andrej,« je hitela Tomaževa, »pov.sod smo vas
iskali.«
Inženir je vlekel za sabo gostilniška stola.
»Toliko ljudi že dolgo ni bilo na Dobrijah,« je rekla Zobčeva, »saj imamo res
srečo, da smo se našli.«
»Danes pa razsaja sreča po vseh naših mislih!« se je nasmehnil inženir Tomaž
in sedel. »Tudi stole sva odkrila po sreči.«
»Tako rekoč ukradla sva jih nekomu, ki je ves srečen stekel po dobitek,« se je
hihitala Tomaževa. »Ali vi kaj igrate?«
592
»Jaz bi rada, a ne morem, sem pod strogim nadzorstvom visoke vzgoje,« je
rekla Zobčeva in pogledala moža.
»Andrej sicer ima karte, a nič ne vidim, da bi igral,« je rekla Liza Mahova,
zagledala ga je, kako mu iz listnice molijo tombolske karte, naglo je segla po
njih, Andrej ji je hotel prestreči roko, a je bil prepozen.
»Poglejte ga!« je zaklicala Liza. »Vse številke, ki so bile izklicane, ima prečr-
tane ... Kdaj pa si jih črtal, da tega nismo zapazili...«
Andrej je pobledel, pogled mu je vztrepetal.
»Liza, vrni mi karte ... Precej mi jih vrni.«
Liza pa jih je nagajivo skrivala.
»Morebiti bo imel vsak trenutek polno tablico,« je dejala Zobčeva in ga pre-
pričevala: »Človek, lahko dobiš nov avto!«
»Vrni mi karte!« je Andrej proseče ponavljal.
»Številka 88!« so dražili zvočniki.
»Liza, poglejte brž, če ima to številko,« je zaklicala Tomaževa.
»Vrni mi karte!« je tedaj bolestno vzkliknil Andrej, Liza se je stresla, ga
pogledala, moj bog, kakšen je, je pomislila, kako divje me gleda, ubogljivo mu
je dala karte, Andrej jih je v hipu raztrgal na drobne kosce, sfrčali so pod
mizo, vsi so zaprepadeno molče zrli v njegove prste.
»Pozor... Pozor! Tombola! Naznanjamo ime srečnega dobitnika,« so klicali
zvočniki, množica je globoko zajela sapo, »avto fiat 600 je zadel uslužbenec
železarne na Dobrijah Rade Mirkovič ... Rade Mirkovič! Čestitamo!«
Množica je vzvalovila, oči so iskale srečneža.
»Hm, Rade Mirkovič,« se je nasmehnil Zobec, »doma ima v garaži čisto nov
avto ...«
Zadnjemu oktobrskemu soncu so naglo pešale moči, brezoblačno nebo ni moglo
skriti tanke, hladne koprene, ljudje so zapuščali prizorišče sreče, »cenjene goste
vabimo na drugi del naše prireditve,« so oznanjali zvočniki, »torej smo srečni
del že prestali,« je rekel inženir Tomaž, »ne obirajmo se preveč,« je menila
Tomaževa, »drugače ne bomo dobili prostora ne v restavraciji in ne v kavarni,«
in Zobčeva je tožila, »meni je že hladno ...«
Vstali so, le Andrej je še obsedel na svojem prostoru, Liza je zmedeno molčala.
»Andrej ... Ne smeš tako ... Liza ni mislila nič hudega,« je rekel inženir.
»Zaradi tombole se ne izplača niti očesa odpreti,« je dodal Zobec. »Zapravljen
čas.«
»Oh no! Saj ne gre za tombolo, še malo ne,« je rekel Andrej. »Kar tako ... Ves
svet me jezi...«
»Ves svet?!« se je ironično začudil inženir. »Kaj res bolehaš za svetoboljem?
Pozna se ti na očeh.«
»Ponavljam: Ljudje, pohitimo!« je priganjala Tomaževa.
»Andrej,« je dahnila Liza.
»Pustimo to ... Pojdimo,« je rekel Andrej.
Raztegnjeni paviljon doma železarjev je premogel dva velika prostora, ki sta
bila povezana s širokim hodnikom, na levi je bila kavarna, tja so zavijali tisti,
ki so hoteli poslušati PLAVE POTEPUHE z modernimi ritmi, pevca s puhasto
brado in z žvečilnim gumijem v ustih, na desni je bila restavracija, kjer so se
38	59J
utaborili veseli koroški fantje s polkami in valčki ter s pevcema
vancem in mojcko, na hodniku med obema prostoroma pa so našli prostor
zamudniki in nevtralci.
»Kaj smo? Desničarji ali levičarji?« se je zasmejal inženir.
»Jaz sem že od rojstva levičar,« je dejal Zobec, »bil sem rojen na dvorišču
tovarne, med delavsko stavko, a nisem za levico s plavimi potepuhi.«
»Ostanimo tu ... pri nevtralcih,« je rekla Liza.
»Tudi jaz sem za to!« je zaklicala Zobčeva, »četudi se še ta trenutek ločim
od moža.«
»No, ker se mi zdi, da je večina za nevtralnost, ostanimo tu ... In ti, Andrej?«
»Meni je vseeno ...«
Ženske so že zasedle prostore.
»Ker tam ni prave levice, bom ostal z vami,« je rekel Zobec smehljaje in
prisedel.
Meni je vseeno, sem zinil, čeprav mi ta trenutek ni tako prekleto vseeno, je
pomislil Andrej, to se mi večkrat zgodi, da se premakne v meni svetobolje —
kdo ve, če je to pravo ime! — potuhnjeno živi v meni kot klica malarije, da
potem nenadoma znova pokaže, kako je venomer na preži, potreben je čisto
droben zunanji povod, povod, ki nima nobene zveze z bistvom moje stvari. Liza
pleše, vsi plešejo, sam sedim tu ko kak prismojen, zakrknjen samec, počakal
bom, da bo minilo, ne bo trajalo dolgo, ali pa tudi bo, kaj vem, čuj, na desni
so zapeli.
lipa zelenela je,
tam v domaČem gaju ...
Plesalci so se vrnili k mizam, s sabo so prinesli svež vonj ritmov.
»Kaj ste opazili, da smo bili zdaj vsi iz naše družbe na levici?« je vprašala
Zobčeva vsa zasopla, z lahno rumeno jopico si je prekrila ramena.
»Jaz hodim na obe strani,« se je smejala Liza, »zmerom sem bila taka.«
»V kavarno ne pojdem več,« je rekel Zobec, »res ne morem gledati tistega
puhastega pevca.«
»Tepček, kaj bi ga gledal! Poslušaj ga,« je dejala Zobčeva, »glas ima dober.«
»Ne morem ga ne gledati in ne poslušati, kratko malo zoprn mi je,« je vztrajal
Zobec.
Zobčeva je bila neugnana. »Z Ivom se samo zato tako lepo ujemava, ker se
sploh ne ujemava ... Hihihi...«
»Tak je pravi zakon!« je vzkliknil inženir.
Pristopili so trije moški in se priklonili za ples.
»Vsi na levo?« se je zahihitala Zobčeva.
»Vsi na levo,« so v zboru odgovorili moški.
Ko so odkorakali, se je Zobec obrnil k Andreju.
»Andrej, nikar, svetobolje je preživela zadeva. Pustili smo ga le še petošolcem
za vaje iz humanizma.«
»Ni povsem tako,« je odkimal inženir, »danes postaja znova aktualno ... In
moderno ...«
»Treba se je boriti proti zlu,« je govoril Zobec, »ne pasivno trpeti zaradi
njega ... Vse manj zla bi bilo na svetu, če bi bilo tako...«
594
»Tudi trpeti ga, je že odpor!«
»Stritar je nekoč točil solze zaradi raje pod turško vladavino, trkal na srce
Evrope, pa kaj! Priti je morala svetovna vojna, da se je stvar spremenila,«
je rekel Zobec. »In enainštiridesetega bi nas vzel hudič, če ne bi bilo puške ...
Pa danes: Ciper, Južna Amerika, Afrika, Alžirija — kaj bi si tu pomagali
z gandizmom?«
»Sama lepa, nesramežljiva osvobajanja človeka!«
»Boli me nasilje, prav to,« je mrmral Andrej, »ne vem, kje sem se nalezel
te zahrbtne bolezni, ne poznam večjega zla od nasilja nad človekom, ki ima
eno samo prekleto lepo življenje, pa naj bo to v imenu katerega koli boga ali
katere koli ideje ... In najhuje je v državah z najvišjo civilizacijo in najime-
nitnejšo umetniško tradicijo ... Ne vidim nobenega izhoda, komaj utihne na
enem koncu sveta, bruhne na drugem močneje na dan, ne morem si pomagati,
vse to je kratko malo v meni...«
»Poslušajta, danes je vendar čisto drugače,« se je smehljal inženir. »Nasilja
so bila zmerom, bilo je le manj svetobolja, manj kompleksov pacifizma, svet
se ]c zožil v družino, v kateri se vsi med sabo poznamo, ni bilo časnikov, ne
radia in ne političnih zborovanj, ki bi venomer okuževala ljudi, da zdaj trpijo,
in kar prav je, to čisti človeku kri.«
»Jaz ne jemljem tega tako samo po sebi,« je ugovarjal Zobec. »Nič ne pride
samo po sebi, vse si je treba priboriti, in tudi dostojanstvo za človeka.«
»In vem, Zobec, da ti tega tudi ne jemlješ tako bojevito, tako brezsenčno
sončno, kot razlagaš,« je rekel inženir, »dobro veš, kako moramo vsakokrat
zaključiti take pogovore ob misli na atomsko orožje.«
»Brez bojazni, dragi moji, mene ne bo spravilo ob tla, kot se to godi premnogim
po svetu,« je dejal Zobec, »človek lahko premaga tudi to orožje, paziti pa
'mora, da se ne okuži kot... kot Andrej ...«
»Torej, priboriti si dostojanstvo z orožjem?«
»Kaj mislite, da ni drugačnega boja?«
»Je. A potem se povrnemo k Stritarju, hm, začarani krog.«
»Ni tako... Danes gre za boj višje stopnje; to ni več osamljeni klic posamez-
nika, to je širok, vscpremagljiv klic množic ...«
»Ivo, ti si nepoboljšljiv optimist,« se je zasmejal inženir. »Poklonimo se mu.«
»Preprosto ne razumem, kako to zmore, danes, ko kar rojijo gordijsko zaple-
teni kompleksi po človeku ...«
»Sem optimist že po rojstvu, čisto preprosto,« se je nasmehnil Zobec, »in sem
optimist tudi zato, ker — čisto preprosto — verujem v to, kar govorim ...«
»Pravim, ljudje: Poklonimo se mu!«
PO GORAH JE IV JE,
PO DOLINAH JE MRAZ ...
»■Vsi ljudje smo konec koncev nepoboljšljivi optimisti,« je zamrmral inženir.
...OJ, KJE JE MOJE DEKLE,
KJE SEM PA JAZ ...
Ko je pesem utihnila, so v restavraciji na desni VESELI KOROSKI FANTJE
zaigrali poskočno polko, ritem je že po prvih taktih razcefral olikane pregrade,
oglasili so se vriski, zabobneli so koraki.
»Malo žalosti, malo smeha, to je slovenska duša,« je tiho dejal inženir Tomaž.
505
Ritem pa se je kmalu zadušil v lastni hitrosti, ženske so se vrnile s plesa,
moški so se udvorljivo priklonili v zboru in odšli.
»Kaj smo vas predolgo pustile same?« je vprašala Tomaževa.
»Da ste nas pustile same? Se opazili nismo, ali ne?« je rekel Tomaž in se
ozrl po Zobcu in Andreju.
»Pijte, ljudje!« je klical moški, njegov glas je bil svečeniško slovesen, »pijte,
ljudje, 27. novembra — točno opoldne — se bo začel sodni dan ...«
Obstal je pred mizo in prijel Andrejev kozarec, »zate, brat,« je rekel, dvignil
s tankimi, prozornimi prsti kozarec in ga izpil s slastnim dolgim požirkom,
pod očmi so mu visele vijoličaste sence, in je imel postavo starega, brezposel-
nega kočijaža, na hrbet si je bil z vrvico privezal citre, ki so premogle le še
polovico strun, nato je prijel še Lizin kozarec, »zate, sestra,« je rekel in ga
izpil, »pred sodnim dnem smo si vsi bratje in sestre, ali ne,« je govoril, postavil
kozarec spet na mizo, odhajal je dalje, do naslednje mize, citre so ga opletale
po hrbtu, in je klical vedno znova, »pijte, ljudje...«
»Andrej... Zakaj ne greš plesat z Lizo?« je vprašala Zobčeva, ko sta zaplesala.
Andrej jo je pogledal z nasmeškom, saj je kot plašljivo dekle, je pomislil, in
vedno ima polno zvezdnate iskrivosti v očeh.
»Magda, prav nič ti ne pristajajo tako globoko resna vprašanja.«
»Eh, beži! Ti si mi res pravi čarovnik, iz naprstnika narediš globok vodnjak ...
Mislila sem samo reči: Ne kujaj se!«
KOT ROSNI POPEK SO TVOJE USTNICE, je pel pevec s puhasto brado, z
obema rokama se je oklepal mikrofona in dihal vanj svojo sentimentalnost,
z obema rokama so se oklepali mladi plesalci in dihali drug v drugega svojo
sentimentalnost, in Paraj je z obema rokama oklepal mlado slaščičarko in
dihal vanjo svojo sentimentalnost, in oklepali so še drugi plesalci svoje plesalke
in dihali vanje svojo sentimentalnost, tehniki, inženirji in drugi uslužbenci
železarne, trgovski pomočniki in poslovodje, uslužbenci občine, učitelji in pro-
fesorji z gimnazije. Dobrije so se po vojni sunkovito razvijale ob veliki žele-
zarni, nezadržno so preplavljale svoje prvotne meščane, KOT ROSNI POPEK
SO TVOJE USTNICE ...
Ko je melodija našla svoj konec, so se plesalci razvrstili v povorko in iskali
pot do svojih miz, priokus trpke blaženosti nekega daljnega konca jim je legel
na obraze, »saj lahko, ali ne,« se je zasmejala Zobčeva, ko se mu je obesila
na roko, ob desnem toku povorke je stal Simon Takin, da so se mu plesalci
le s težavo umikali, svetil se je v lice kot prebarvana lutka, »glej ga,« je rekla
Zobčeva, »še ni našel svoje žene,« upam, da me ne bo ustavljal, je pomislil
Andrej, a ko sta stopala mimo njega, ju je le pozorno pogledal, in že sta bila
mimo, najbrž me ni hotel prepoznati, še zmore preizkušnjo svoje osebnosti,
ali pa sploh ne more več koga prepoznati.
Na Andrejevem stolu je sedel moški srednjih let, v srajci z velikim, belim
ovratnikom, da je bil podoben mlademu, debelušnemu ministrantu, z nosom
Cyranoja de Bergeraca, o, saj to je Lakuš, si je rekel Andrej, nekdo se je
nekoč zaklel in je naredil iz njega humorista, in potem ljudje niso več mogli
preboleti, da ga ne bi imeli za humorista, neutrudljivo so ga vabili na vse
družinske slovesnosti, postal je nepogrešljiv kot poročna torta, »Lakušu se smeji
vsak centimeter kože posebej,« so si ljudje zaupali drug drugemu.
»... prerežite poročno torto na devetindvajset enakih delov, sem jim rekel,
popolnoma enakih delov, hahaha,« je govoril Lakuš, »drugače si bo tisti kos,
596
ki ne bo enak drugim, vzel hudič, ja, ja, ja, sam hudič, o gorje ženinu in
nevesti! In potem so rezali torto skoro vso noč — hahaha — vso noč so svatje
divje razpravljali o milimetrih, potili so se kot ob veliki košnji — hahaha —
kot ob veliki košnji...«
Tomaževa se je glasno smejala in udrihala polna sproščenosti z desnico po
moževem ramenu, zasmejali so.se tudi drugi, Zobčeva je poskakovala na svojem
stolu kot otrok, ki ga zabava Pavliha v lutkovni igri, in Liza je s svojim
smehom prekosila samo sebe, Lakuš pa je zapazil, da stoji Andrej poleg njega,
»oh, oprostite,« je rekel, »mislil sem, da sedim na svojem stolu,« naglo je vstal.
»Oh, ostanite še malo,« je zaprosila Tomaževa.
»Ne, ne, ne,« je rekel Lakuš, »moje načelo je biti večno na potovanju...
Na svidenje!«
Po nekaj korakih se je ustavil in se počasi vrnil k mizi, nos si je ob vsakem
premiku njegove glave našel novo obliko.
»To vam še lahko povem, da . .. da mi je punca odšla z drugim ... Snoči sta
se odpeljala ... Rekla sva si, da se bova ob novem letu vzela, no, zdaj bo ta
najina prireditev najbrž odpadla,« je govoril s tankim tankim smehljajem,
»in povrhu sem jo imel rad...«
Naglo se je spet zasukal in se odmajal v restavracijo na desni.
»Pijte, ljudje!« je klical slovesen glas nekje daleč v šumenju množice, »pijte,
27. novembra bo sodni dan ...«
Spet so me pustili samega pri mizi, je pomislil Andrej, ali pa sem se sam
pustil samega, lahko bi šel plesat z Lizo, in Tomaževa je naskrivoma gledala
vame, bala se je, da bi se ji lahko pripetilo in bi ostala sama z mano pri mizi,
vsi gledajo, da ne ostanejo sami z mano pri mizi, po nenapisano skrivnem redu
odhajajo na plesišče, in se vračajo tako, da hkrati posedejo k mizi, množica
šumi vse glasneje, vedno tiše je tu v meni, strahotno tiho, množica postaja vse
večja, jaz postajam vse manjši, strahotno manjši, in tu je ena sama samota,
njene nevidne stene padajo name, s tihotnim truščem padajo, pobijajo me,
a me nikoli ne ranijo, ko da so iz nevidne črne pene, tombolske številke se
sprehajajo po njej z visoko spodrecanim krilcem, tu in tam poganja iz tal
puhasta brada, poskakujejo debele kaplje svetobolja, pevec jih lovi z rosnim
popkom, tu leži izgubljena dojka mlade slaščičarke, Cyrano de Bergerac
se kdaj pa kdaj nežno dotakne njene bradavice, pristavi kozarec in si smeje
natoči penečega črnega vina, na desni steni je plakat, z debelimi črkami stoji
na njem gasilsko društvo vabi na sodni dan, prvi dobitek dosto-
janstvo človeka, a saj bi še ostal tu, če ne bi bilo tako samotno mrzlo,
razen tega »je moje načelo biti večno na potovanju...«
terezinka, terezinka zgodaj vstala,
svojGA ljubCka Čakala ...
»o, živel Andrej!« je zaklical znanec iz železarne, moški s ptičjim obrazom,
ko je obstal na vratih v restavracijo, »pridi, mi proslavljamo avto, ki ga nismo
zadeli, hahaha ...«
»Tudi jaz bi rad z vami proslavljal avto, ki ga nisem zadel,« je rekel Andrej,
z užitkom je vdihnil vonj sproščenosti, ki je razganjal restavracijo.
»Živio!« je vzkliknil moški s ptičjim obrazom, »ej, vidiš, to je pa moje dekle,
kuharica je, a najboljša, kar jih je na svetu, ali ne, Katka?«
Sedel je na njeno desno stran in dvignil kozarec:
23

»Naj živi najboljša kuharica na svetu!«
»Naj živi!«
Najboljša kuharica na svetu je sramežljivo skrila bradico v ovratnik.
»In za ples ti tu ne bo manjkalo deklet,« je razlagal znanec s ptičjim obrazom.
»Poglej, tamle je najboljša perica na svetu, dela v servisni pralnici, in tam si
lahko izbereš najboljšo bolničarko, iz našega zdravstvenega doma je, lahko ti
bo postregla z najboljšimi baldrijanovimi kapljicami za srce, takoj poleg nje
sedi najboljše kmečko dekle, polko pleše, da ti odpadejo noge, če želiš, da
ti nocoj odpadejo noge, pa še najboljša frizerka na svetu, lahko te ostriže kot
ovna, če želiš, da bi bil nocoj ostrižen kot oven ...«
»Obljubim ti, da bom plesal z vsemi najboljšimi dekleti na svetu,« je rekel
Andrej, »nocoj želim plesati z vsemi najboljšimi dekleti na svetu, kdo mi kaj
more...«
V dušku je izpil kozarec — zaslišal je, kako je v njem še drobno zaškripala
zavora — in zaklical:
»Naroči vina! Jaz bom plačal. Jaz se požvižgam na vse, razumeš!«
»O, strašno me veseli, da se požvižgaš na vse,« je rekel znanec s ptičjim
obrazom, žarel je z razpoloženjem nepokvarjenega prostovoljca, »najrajši imam
take, ki se požvižgajo na vse, he. Živio polka!«
Pograbil je za roko najboljšo kuharico na svetu in odhitel z njo na plesišče,
in Andrej si je brž poiskal najboljše kmečko dekle, ej, pleše polko, da ti odpa-
dejo noge, je pomislil, in potem bom najboljši človek na svetu, ko mi bodo
odpadle noge.
»Sem îi stopil na prst, lepotičica,« je rekel, ko sta odplesala že nekaj taktov,
vsak hip bo prebolela pomislek, da sva bila nekoč rojena vsak v drugem
razredu, čutim to.
»Ne vem,« se je zasmejalo najboljše kmečko dekle na svetu, »pri polki nikoli
ne čutim nog ...«
»Tudi jaz jih ne bi rad več čutil,« je rekel Andrej in se z licem dotaknil nje-
nega lica, a ga je brž odmaknila, »sploh ničesar ne bi več rad čutil...«
»Od kod ste?« je vprašalo najboljše dekle na svetu. »Z Dobrij? Nikoli vas še
nisem videla.«
»To je čudovito, da me še nikoli nisi videla ... In boj se me, dekle... Jaz
sem največji potepuh na svetu, hodim iz kraja v kraj in lovim najboljša
dekleta...«
»Ne verjamem vam.«
»Moraš mi verjeti, moraš... Ne bo dobro zate, če mi ne boš verjela.«
Polka se je lovila za lastni nagajivi rep, vrtela se je v krogu, v divjem krogu,
ko da nikoli več ne bo ujela svojega repa, vrisk in smeh se ji je svetil v
mačjih očeh, plesalci so ji zasoplo poskakovali po razježeni dlaki in roke so
se jim spotile in vratovi, ko se je naposled vendarle upehana ustavila, mačje
oči so se ji tihotno zaprle, v kotu restavracije se je oglasila pesem, zagrenjeno
samosvoja,
KO BOM JAZ VANDRAL ZADNJIČ V ŽIVLJENJU,
TAKRAT, PRIJATELJI, PESEM ZAPOJTE ...
»Holala,« se je namuznil Andrej, zdajle plešem valček z najboljšo bolničarko
na svetu ...«
5Í
»Kaj ste rekli?«
»Nič, nič... Samo to sem mislil, če imaš s-sabo stekleničko z najboljšimi kap-
ljicami za moje srce ...«
»Imate srčno napako, hihi,« se je nasmehnila najboljša bolničarka na svetu,
po mladih kamilicah diši, je pomislil.
»Strašno srce imam ... Ga ni kardiografa, ki bi mi lahko izmeril napako.«
»Oh, norčujete se, iz vsega se norčujete,« je rekla, »to se vam lahko nekega dne
maščuje.«
»Brez skrbi, nisem vražjeveren ... In ne veste, kako imenitno je, če se lahko
iz vsega norčuješ... Kaj lepšega si človek ne more želeti. To te doleti le
enkrat v vsakem stoletju.«
»Ne bi vas hotela imeti za moža.«
»Ne bojte se, taki se ne ženimo... Taki se ne bojimo vojne... in ne smrti...
Taki ne verujemo v pravico, v srečo, v dostojanstvo človeka... Smo samo
potepuhi, veliki potepuhi, danes tu, jutri tam, nobenih skrbi nobenih dolž-
nosti ...«
»Grozno ... In od česa potem živite?«
»Od vode in sadja ...«
»Zdaj vidim, da se res norčujete,« je rekla najboljša bolničarka na svetu, čutil
je, kako se je oddahnila, »hvala bogu, da se res norčujete, bilo bi grozno, če
bi v resnici živeli taki ljudje...«
»Bilo bi lepo... Preveč lepo,« je rekel Andrej, »toda ti tega ne razumeš...«
Valček se je nenadoma pretrgal, zaslišal je, kako je znanec s ptičjim obrazom
zaklical: »Barabe šoferske, nosove vam razbijem ...!«
V trenutku se je po plesišču zavrtel klobčič ljudi, podiral je mize in stole,
zapeli so kozarci, plesalci so se umaknili, oči so se jim zasvetile v napetem
pričakovanju, klobčič se je pomikal sem in tja, se večal in manjšal, kdaj pa
kdaj je pokukala iz njega roka ali noga, Andrej je tekal za njim, se vrtel
z njim v krogu, in ko je bil njegov znaiiec s ptičjim obrazom na tleh, štirje
so viseli na njem, je najboljša kuharica na svetu zaječala: »O križani, saj
ga bodo ubili...«
Andrej se je sproščeno besen pognal v klobčič, ujel znaca za roko in zaklical:
»Pomagal ti bom, prekleti, ne smejo te zmleti.«
»Pusti,« je težko zasopel znanec s ptičjim obrazom, jezik mu je silil iz ust in
lasje so se mu lepili v znoju, »beži proč, sam moram podaviti te zanikrne
šoferje ... Pojdi... Pojdi... k moji najboljši kuharici.,, na svetu ,,, in ji
povej, da bo kmalu vse v redu ...
Videl ga je, kako je z vsemi svojimi močmi napel ozek hrbet in se dvignil
s tal, za trenutek se je lahko zravnal, izgrgral je krik ponosa, nato pa so se
znova obesili nanj, »barabe, štirje proti enemu,« je zaklical nekdo, »rešite ga,«
je zajavkala neka ženska, »ne bojte se zanj,« je Andrej tolažil najboljšo kuha-
rico na svetu, »želi pokazati, kako vas ima rad,« živi klobčič se je skotalil mimo
njiju, »samo da ga ne bi kdo udaril v obraz,« si je želela najboljša kuharica na
svetu, »ima tako občutljiv obraz ...«
»Zakaj se je pravzaprav začelo?« je vprašal Andrej.
»Plesala sva... Tisti šofer, tisti največji... Prišel je in je rekel... Ne
morem ... Rekel je: Prekleto, ta ptičji obraz ne bo plesal z najboljšo kuharico
na svetu ...«
599
Prisopihal je upravnik restavracije, s težkimi, drvarskimi rokami, in je brez
težave razvezal klobčič.
»Zakaj mi ne pustite, da bi pobil te gnidave šoferje,« je vprašal znanec s
ptičjim obrazom, majal se je na nogah kot spodrezano stebelce in si z rokavom
brisal nos.
»Zato, ker mi morajo jutri pripeljati krompir in solato, ti tepec,« je rekel
upravnik.
Najboljša kuharica na svetu pa je stekla k njemu, mu z robčkom brisala potno
čelo in šepetala, »samo da te ni kdo udaril v obraz ...«
»Andreja ni več k naši mizi,« je rekla Zobčeva.
»Samo mimo še pride.«
»Zdaj pleše le na desni strani,« je dodala Tomaževa.
»Po polnoči pač pokažemo še svojo drugo podobo.«
»Kdor jo ima.«
Na desni, nekje v restavraciji, se je tiho oglasila pesem, ko da se počasi pribli-
žuje iz daljave, iz jesensko zorane zemlje, iz reke, iz gozda, iz podzemlja, ko
da se spušča v dolino z vetrom ...
POJDAM U RUTE, TAM ClER JE MRAZ .. .
... ptica je rasla v širino neba, se dotaknila spet nižine hiš kot srne pozimi,
hodila je sključena starka po ozki pešpoti, stala boso dekle na brveh, napivala
kot voznik v gostilni,
POJDAM U RUTE, TAM ClER JE MRAZ,
TAM JE MOJ ŠOCEJ, MOJ SOCEJ
JE POKOPAN...
»kmalu ne bo več leve in desne strani, in tudi sredine ne več,« je tiho dejal
Zobec,
... pesem je bila ena sama, zanosno preprosta, segala je od pevca s puhasto
brado do najboljše kuharice na svetu,
... TAM DOL POKLEKNEM, NMAU POŽEBRAM ...
... vsak je obstal na mestu, kjer je bil v trenutku, ko ga je zasegla, človeka-po-
sameznika ni več, tu je podoba Dobrij-Pompejev, pod to lavo se bomo ohranili
še tisočletja, je pomislil Zobec,
... DA TE RAJNI MOJ SOCEJ, MOJ SOCEJ
NE BO LEŽAL KO J SAM ...
»Zelo bi me /animalo, kako da si po tolikem času le prišel pome za ples,« je
rekla Liza, kaj ji je, ne more skriti svoje sentimentalne utrujenosti, je pomislil.
»Ko je orkester zaigral, si mi po naključju stala najbliže,« je odgovoril Andrej.
»Kje ti bolj ugaja, na levi ali na desni?«
»To zdaj ni več važno, poglej, pomešali smo se med sabo, nobenega ne pre-
poznaš več ...«
»In tudi plesalke so zdaj že vse enake?«
»Vse so najboljša dekleta na svetu.«
»Nenadoma si postal veliki svetovljan,« je govorila Liza, besede so ji skrivale
iskrive bodice, »o vsem z lahkoto stresaš sodbe iz rokava, in svoja mnenja,
norčav si in obenem ravnodušen ...«
»Najvažnejše je to, da ta trenutek lahko storim, kar se mi zljubi... Tudi...
tudi tebe lahko pustim sredi plesa in grem ter si izberem drugo plesalko.. .«
600
TI SI BOLJ VEČNA OD VECNOSTI, je pel pevec s puhasto pubertetniško
brado svojemu mikrofonu.
»Nikar ne misli, Andrej, da sem začela varčevati za balo, ko si po tistem večeru
pri Parajevih legel k meni.«
Inženir Tomaž se je tesno oklepal najboljše kuharice na svetu, in najboljša
bolničarka na svetu je poslušala srce zdravniku Kauniku.
»Zamerim ti samo, da mi nisi že prej napovedal, kako se boš po polnoči pre-
oblekel v velikega svetovljana in fanta potepuha, lahko bi se bila za nocoj
obesila na koga drugega.«
TI SI BOLJ VEČNA OD VEČNOSTI...
»Hm, kaj je med nama?« se je vprašal Andrej. »To, da sva nekaj noči ležala
pod eno odejo? In nič se ne bi spremenilo, če bi to počela leto in dan.«
»Rekla sem ti že, da ne varčujem za balo,« se je smehljala Liza, naj si nikar
ne misli, da bi se lahko kakor koli izdala, si je rekla, upam, da mu kažem
dovolj ravnodušnosti, in le zakaj me to noč tako neumno preganjajo dnevi
na morju, »ti ne boš z nobeno shajal, Andrej, to zdaj vem, a te je škoda, bil
bi lahko dober fant...«
»Najboljši fant na svetu, kaj, hahaha,« se je na ves glas zasmejal Andrej.
O, TI SI BOLJ VEČNA OD VEČNOSTI...	^^^ romana)
Samica
2arko Petan
Tri korake po dolgem, dva počez. Pod je kamnit. Do stropa ne sežem, četudi
stopim na pograd in se stegnem, kolikor morem. A domnevam, da je prav tako
kamnit. Povsod tema. Crna, gosta, testeninasta tema, da bi jo lahko rezal. To
je vse. Se kibla in zid. Okrog in okrog zid. Prav tako črn. Občutek imam, da
zidovi rastejo neskončno v višino, da se nekje daleč zgoraj v temi stikajo v
majhno črno piko. Kot cesta, ki ne pelje nikamor.
ZID. Otipavam ga z obema dlanema previdno kot slepec. Božam ga. S prsti
romam počasi od vogala do vogala. Cez hribček, dolinico, spet vzpetino, višjo
od drugih, potem globoko zarezo. Brrr! Zazebe me prav do kosti. Pritipal sem
do vrat. Vrata so železna. In mrzla. To je konec mojega sveta. Onstran vrat je
spet zid. Tam se nadaljuje zemljevid samote.
V želodcu je težka bula, ki postaja čedalje večja. Raste. Zdaj leze navzgor po
požiralniku. Je že v goltancu. V ustih. To je tesnoba. Negotovost. STRAH. S
suhim jezikom jo tipam. Ima kovinski okus.
Strah je povsod. Kot tema. Čutim ga celo v koncih prstov na obeh nogah. Kot
svinčene uteži. Sedem na pograd.
POGRAD. Sedem desk. Tesno zbitih skupaj z enim, dvema ... sedemnajstimi
ali osemnajstimi žeblji. Štejem jih najmanj desetkrat. Toda vsakič je njihovo
število drugačno. Žeblji tako globoko tičijo v lesu, da jih iščem uro, dve ali
morda samo pet minut. Nimam več občutka za čas.
601
Cas. Kaj je zunaj: noč, zgodnje jutro ali pozni popoldan. Kdo ve? Sem so me
pripeljali ponoči. Nemara zato, da ne bi premočno občutil razlike med navadno
celico in samico. Temu pravijo prilagoditev. Tolažim se, da je tudi zunaj temna
noč. Počasi štejem do šestdeset. To je ena minuta. Z nohtom napravim zarezo
v pogradu. Les je trd. Preden se mi posreči zarezati otipljivo znamenje, mineta
še najmanj dve minuti. Zaznamoval bom samo ure. Štejem. Šestdesetkrat šest-
deset je tri tisoč šeststo. Ko pridem do dva tisoč, se naveličam. Sicer pa je tako
vseeno. Zame čas stoji.
Vstanem. Potem hodim. Devet celih stopal in desetega več kot polovica po
dolgem, šest počez. Celica se je zmanjšala. In postala še bolj temna. Našel sem
najdaljšo pot: iz levega kota v nasprotni desni. DIAGONALA. Štiri slabe ko-
rake. To je skoraj dvanajst stopal. Tako sam sebe goljufam, da imam več
prostora, kot ga je v resnici.
PROMENADA. Tja. Spet nazaj. Tja. In spet nazaj. Nog od kolen navzdol ne
čutim več. Zaletavam se ob zid, a še vedno hodim sem in tja. Kot nihalo
stenske ure. Tik-tak. Sem-tja. Tik-tak. Sem-tja. Tik-tak. Sem-tja. Promenada
je pusta in enolična.
Stojim. Sezujem čevelj in ga vržem proti stropu. Majhni črni piki. Preštejem
do štiri, preden mi pade na glavo. Zalučam ga še enkrat. Tokrat močneje.
Čevelj zadene ob strop. Majhno,,črno piko. Torej, truga ima pokrov. Kamnit.
Spet se lotim temeljite preiskave zidu. Dolgočasna raznoličnost pod blazini-
cami. Ta zareza je globlja od drugih. Še dve, prav tako globoki. In še ena,
ki je zvita kot črka O. Z nohtom krožim po njej. Saj to vendar je črka O!
Pred njo sta I in V. Crkujem: I... V ... O.
Odkritje me razburi. Prsti mrzlično plešejo po zidu. Iščejo sled, nadaljevanje.
Zaman. Ivo ni imel časa ali morda volje, da bi vdolbel še svoj priimek v zid.
A zavest, da je bil nekdo že pred menoj v samici, mi v hipu vrne zaupanje.
Lahkotno žvižgam in poplesujem po samici. Bula v želodcu izgine. Vrtinčim
se v koraku valčka. VSE BO V REDU. En, dva, tri. VSE BO V REDU. En, dva,
tri. VSE BO V REDU ... Vedno hitreje, hitreje in hitreje, dokler se mi ne
zvrti.
Omahnem na pograd. Tako nenadoma, kot sem se poprej razvedril, me zdaj
popade obup. Pozabili so name. Pustili me bodo tukaj samega, da strohnim.
Nekaj moram ukreniti. NEKAJ.
Vpijem. Roki zvijem v lijak in ju nastavim na usta, da bi ojačal glas. Stene
kot kosmat pivnik vpijajo moje krike in jih duše.
Namesto odmeva se slap vode zlije na moje občutljive živce. Nekdo je v
tretjem ali četrtem nadstropju potegnil vodo v stranišču.
Ta tuš me strezni. Saj bom še ob pamet. Komaj se obvladam. Umirim. Delati
moram premišljeno, če hočem zdržati. Premišljeno. Misli švigajo po glavi kot
puščice z ostrimi konicami. Ena se globoko zapiči v zavest: MORDA JE KDO
V SOSEDNJI SAMICI.
Trikrat udarim s pestjo ob zid. Nato, po presledku, še enkrat. To je dogovorjeni
poziv sosedu. Prisluhnem. Nič. Še enkrat ponovim vse od začetka. Spet nič.
Molk. Samice imajo debele zidove.
Kaj naj počnem, da bi pregnal dolgčas, ki je tako zelo podoben strahu?
ŽELEZNA VRATA. Nisem jih še do kraja otipal. Samo to vem, da so Icde-
nomrzla. Po njih prsti hitreje drse kot po hrapavem zidu. Nikjer ni nobene
602
zapreke. Gladka so kot ogledalo. Pač! Prst se zatakne za kos papirja, pritrjen
na vrata. Papir je približno za pedenj širok in še enkrat toliko dolg. Napenjam
oči. Zdaj ga že lahko razločim. Je bel. In popisan. Ne morem pa prebrati, kaj
piše na njem.	J
Domišljija ima nekaj časa dovolj snovi za vrtoglave skoke. Na papirju piše,
koliko čaša bom še v samici. Na papirju piše, kdo vse je že bil v samici. Na
papirju piše, kdo vse bo še prišel v to samico. Na papirju piše... Kaj pa,
če na papirju sploh ničesar ne piše. Kaj pa, če je na papirju kaj narisano?
Sonce. Drevo. ŽENSKA. Gotovo bo ženska. Mlada. Lepa. In naga.
KORAKI. Na hodniku zvonijo koraki. Premišljeni, trdni koraki človeka, ki
stopa s celim stopalom. Samozavestno, možato, svobodno. To bo paznik. Pazniki
imajo okovane čevlje.
Potuhnem se. Ves napet čakam, kaj se bo zgodilo. Koraki lahko pomenijo
marsikaj. Dobrega ali slabega. Največkrat slabega. Zasliševanje. Vprašanja,
ki so do utrudljivosti enaka in vsiljiva.
Paznik obstane pred vrati. Čaka. Tudi jaz čakam. Nato sunkovito odpre okence
na vratih. Špijonko. Hotel me je presenetiti, zasačiti, pa mu ni uspelo. Vedel
sem, da bo to napravil. Zdaj je priložnost! Pramen bele svetlobe prereže temo
na dve črni polovici. Hitro pogledam papir. Je popisan. Zgoraj piše z večjimi
črkami: HIŠNI RED. Spodaj so naštete točke. Od prve do dvanajste. Oči se
ustavijo na točki 7, ki je nekje na sredini.
ZAPORNIKOM JE DOVOLJENO IGRATI V PROSTEM CASU CLOVEK NE
JEZI SE!
Samodejno berem še in še: Človek ne jezi se! Človek ne jezi se! Človek ne
jezi se!
Človek ne jezi se!
Moj smeh odmeva v zdaj že temni samici. Prebil je debele zidove in planil
soncu nasproti.
Zgodba
žarko Petan
Nihče ni znal tako imenitno poslušati kot Paško, prav zares ne. Kmalu potem,
ko je prišel v našo celico, smo odkrili njegov talent za poslušanje. Priznati
moram, da smo ga vsi s pridom izkoriščali kot poslušalca.
Vsak zapornik ima svojo zgodbo. Najmanj eno. Pa še ta je po navadi izmišljena.
Hočem reči, da je v njej resnica tako spremenjena in napihnjena, da je nihče
pri najboljši volji ne more ločiti od laži. Vsak izmed nas je pripravljen povedati
svojo zgodbo brez konca in kraja, z vedno novimi nadrobnostmi, tudi desetkrat
zapored. Seveda, če so jo drugi voljni poslušati. Običajno niso.
Karčo ima svojo zgodbo.
Šerif ima svojo zgodbo.
603
stari ima svojo zgodbo.
In tudi jaz imam svojo zgodbo.
Le Paško je nima. Niti izmišljene ne. Zato Paško posluša naše zgodbe. Z nastežaj
odprtimi usti in na široko razprtimi očmi. Kadar se kdo utrudi ali naveliča
pripovedovati, kar je sicer redkost, ga Paško vedno znova vzpodbuja z vpra-
šanji. Paško se nikoli ne naveliča poslušati. Vse zgodbe zna že na pamet. Ce
se pripovedovalec zmoti, če pove drugače kot drugekrati, ga takoj popravi.
Ce kaj izpusti, ga takoj dopolni. Zelo obzirno, seveda. Kajti Paško je imeniten
poslušalec, prav zares da.
Zavoljo te njegove lastnosti ga.imamo vsi radi: Karčo in Šerif, Stari in jaz.
Naše zgodbe se tako ali drugače sučejo okrog žensk. Pašku je najbolj všeč
Karčova zgodba. Takole proti večeru, ko se tema odlušči od mračnih sten, in
preden dežurni paznik prižge na hodniku luči, prične siliti vanj.
»Daj, Karčo, povej!«
»Kaj pa?« se dela Karčo nevednega. V resnici pa ga jezik srbi prav tako
kot nas.
»Saj veš.«
»Ne, ne vem. Res ne.«
»Zgodbo.«
»A zgodbo! Katero pa?«
»Tisto o bolničarki.«
»O bolničarki? Jaz poznam več bolničark.« Besedo poznam je rekel tako, da
smo takoj vedeli, kaj je hotel povedati.
»No, o Miri.«
»Tudi Mir je bilo več.« Ta igra je obvezen uvod v zgodbo, ki ga Karčo kar
se da podaljšuje.
»A samo zaradi ene Mire si izgubil zob.«
»Zakaj mi nisi takoj povedal, da misliš Mirico.«
»Saj sem ti!«
»Ne bom se prepiral s teboj. Ce hočeš, ti bom povedal, če nočeš, pa ne.«
»Oprosti, Karčo.«
»Je že prav. Veš Mirica je bila lepa, da so mi šli mravljinci po hrbtu, ko sem
jo gledal. Ne vem, če razumeš, kaj mislim.«
»Seveda razumem. Tudi jaz sem nekoč doživel nekaj podobnega.«
»Res? Potem veš, kako je to. V hipu me je spreletela zona.«
»Karčo, povej vse od začetka. Kako si jo spoznal, kaj si ji ti rekel, kaj ti je
ona rekla. Sploh vse. Zona pride nazadnje.«
»Ja ... No, takrat sem bil spet enkrat v temnici. V celici smo se stepli. Ne
po moji krivdi. Lahko mi verjameš, niti toliko nisem bil kriv, kot je črnega
za nohtom. Maks, tisti, ki je dobil pet let zaradi grabeža, me je izzival, dokler
ga nisem pošteno prebutal. Upravnik me je kaznoval s štirinajstimi dnevi
temnice. Zaman sem mu dopovedoval, da nisem začel pretepa. Veš, upravnik
ima svoj sistem. Sploh ga ne zanima, kdo je kriv. Pravi, da smo vsi več ali
manj krivi. In da nihče, najmanj pa on, ne more zanesljivo ugotoviti stopnjo
krivde. Zato deli kazni kar po abecedi. K je pred M. Tako sem jo izkupil.
Maks pa bo prišel prihodnjič na vrsto.«
604
»Pa je prišel?«
»Seveda. Vsi smo po nekajkrat prišli na vrsto. V naši celici smo bili sami
nepoboljšljivi. O tem ti bom drugič pripovedoval. Poznaš številko sedem?«
»Poznam ... No, ti si mi že pravil o sedmici.«
»Sedmico spoznaš šele, ko jo občutiš na lastni koži. To je najslabša temnica
v naši kleti. Je prav na koncu hodnika. Majhna kot mišja luknja. In temna
kot... no, kot so pač vse temnice na tem usranem svetu. Še nikoli nisem slišal
za svetlo temnico. Pa ti?«
»Ha, ha, ha.« Paškov smeh je za trenutek prekinil pripovedovanje. Tukaj se
je vedno zasmejal, ker je menil, da se bo s tem Karču prikupil.
»Najprej sem besnel,« je Karčo nadaljeval. »Razbijal sem po vratih, dokler
ni prišel paznik ter mi nadel lisice. Potem sem se pomiril. Tiste jeklene za-
pestnice zaležejo bolj kot vsi pomirjevalni praški na tem usranem svetu. Začel
sem premišljevati, kako bi se izvlekel. Najprej mi je prišel na misel beg. Čeprav
sem vedel, da je nesmiselno, sem se oklenil te misli. Do podrobnosti sem izdelal
načrt za beg.«
»Misliš, Karčo, da se da pobegniti iz tega zapora?«
»Seveda. Iz vsakega zapora se da pobegniti. Tudi iz tega. Samo načrt moraš
imeti.«
»Kakšen je bil tvoj načrt?«
»Odličen. Sklenil sem, da bom poklical paznika, hlinil slabost, in ko bo vstopil
v temnico, ga bom udaril z desko iz pograda po glavi. Potem bom z njegovimi
ključi odklenil lisice, se preoblekel v njegovo uniformo in odšel po hodniku do
železnih vrat, skozi katere se pride do stopnic, ki peljejo v pritličje. Vrata
bom odklenil s paznikovimi ključi. Ce bom imel srečo, ne bo v pritličnem
hodniku nikogar. Vrata na dvorišče so čez dan vedno odklonjena. Od tam pa
bom skočil čez zid na cesto. Ta je skoraj vedno prazna, ker je na drugi strani
travnik. Preden me bodo pogrešali, bom že daleč.«
»Imenitno, Karčo. Zakaj pa nisi pobegnil?«
»Zakaj? Zato, ker sem se bal. Paznika sem sicer poklical. Ko pa je vstopil
v temnico, sem kar ohromel od strahu. Rekel sem mu, da me grozno boli zob.
Tega sem se v hipu domislil. Jutri te bodo odpeljali v bolnišnico, mi je rekel
in že ga ni bilo več.«
»Ti je verjel? Ni vprašal, kateri zob te boli?«
»Je. Pokazal sem mu enega. Na zobu se ne vidi, če boli ali ne. To si zapomni.
Morda ti bo prišlo prav. Drugi dan zjutraj so me z marico odpeljali v bol-
nišnico. V čakalnici mi je paznik snel lisice in rekel, da naj grem v ordinacijo,
da me bo počakal. Pa nobenih neumnosti, mi je še zabičal. Ce bi vedel... no,
v ordinaciji je bila samo asistentka.«
»Zadnjič si rekel, da je bila bolničarka,« je planil Paško.
»Saj to je vendar isto, asistentka ali bolničarka.«
»2e prav, že prav ... Nadaljuj!«
»Bila je čudovita, fant. Poznaš Avo Gardner?«
»Filmsko igralko?«
»Ja.«
605
»Poznam. Zakaj?«
»Bolničarka ji je bila tako podobna, zlasti po postavi, da ji še sestra ne bi mogla
biti bolj. Visoka, v pasu ozka kot osa, prsa pa ... Kaj naj ti rečem. Z eno besedo:
bomba.«
»Kaj pa noge?«
»Čudovite. Malo na O, kar pa je ni prav nič kazilo. Ravno narobe. Veš, imela
je čevlje z visoko peto. Takšno.« Karčo je pokazal s prsti, kolikšna je bila peta.
»Pa obraz?«
»Saj sem ti rekel: izrezana Ava Gardner. Takoj sva se sporazumela. Jaz sem
profesor za tiste reči. V petih minutah sva bila že skupaj na kavču. Kaj naj ti
rečem? Pesem.«
»Povej vse, Karčo. Tako kot zadnjič. Vse povej, ničesar ne zamolči. Kako
je bilo?«
»To se ne da povedati, fant. Ko si je začela odpenjati belo, do vratu zapeto
haljo, sem izgubil glavo ...«
»Te je spreletela zona?«
»Ja, mrzel pot. Ona pa je odpenjala, odpenjala, odpenjala. Spodaj ni imela
ničesar. Bila je gola. GOLA.«
»Kaj pa kombineža?«
»Ce ti pravim, da je bila gola. Kot tale moja dlan. Bilo je poleti. Poleti pa
ženske ne nosijo kombinež. To bi že lahko vedel.«
»Saj vem, Karčo, saj vem. In potem?«
»Potem sem skočil nanjo, jo vrgel na kavč in bilo je vse v najboljšem redu.
Veš, bil sem že potreben kot pes.«
»Pa ves čas nista ničesar govorila?«
»Seveda sva. Saj veš, kaj človek govori ob takih priložnostih. Da jo imam rad,
da je čudovita, da sem se zaljubil vanjo in podobne neumnosti.«
»Mislim, kaj sta govorila, preden sta začela govoriti o teh rečeh. Kako si jo
nagovoril?«
»Prav nič je nisem nagovarjal, samo zgrabil sem jo, pa je že bila pečena.«
»Kaj pa zobozdravnik?«
»Kakšen zobozdravnik?«
»No, tisti, ki ti je izdrl zob.«
»Aja, zobozdravnik! Prišel je potem, ko sva že opravila. Izpulil mi je zdrav
zob, kujon. Vidiš, tégale.« Karčo je na široko zazijal in pokazal luknjo med od
tobaka orumenelimi zobmi. »Gotovo je kaj zasumil, ker me je pestil, da sem že
mislil, da me bo konec. Medtem me je Mirica držala za roko. Zanjo bi dal vse
zobe po vrsti, pa če mi verjameš ali ne.«
»Saj veš, da ti, Karčo.«
Naslednji dan se je Paško prijavil na zdravniški pregled. Dežurnemu je rekel,
da ga boli zob. A na naša vprašanja je vztrajno molčal. Iz bolnišnice se je
vrnil z oteklim, od bolečin izmaličenim obrazom.
»No, Paško, kako je bilo?«
»Ali si jo?«
606
»Povej no, Paško.«
Paško sprva ni hotel odgovoriti, samo važno se je nasmihal, kar je njegov
izmaličeni obraz še bolj spačilo. Navsezadnje pa je le povedal, da Mirice niti
videl ni.
»Na dopustu je,« je rekel. »Tako mi je povedal bolničar, ki jo je nadomeščal.
Vrnila se bo čez dva tedna. Pa mi ne bo ušla. Saj imam še dovolj zob.«
Tako je tudi Paško prišel do svoje zgodbe, ki jo je iz dneva v dan olepševal,
spreminjal, razvlačeval. Iz vnetega poslušalca se je prelevil v prav tako vnetega
pripovedovalca. In zdaj je v naši celici tako kot prej, ko ga še ni bilo. Nihče
noče poslušati tujih zgodb.
Obiski
žarko Petan
Danes je nedelja. Zadnja v mesecu. V zaporu ima vsak mesec osemindvajset
navadnih dni in samo dve pravi nedelji. NEDELJI Z OBISKI. Prvo in zadnjo
v mesecu. Imena navadnih dni niso prav nič važna. Ponedeljek je podoben
sredi, ta pa soboti, ki je do pičice enaka kot torek. Tudi datumi so za nas izgubili
pomen, ki ga imajo zunaj. Nihče se ne veseli prvega v mesecu, niti ne vzdihuje,
ker se druga polovica meseca vleče v nedogled. Čas merimo tako, da nestrpno
štejemo dneve, ki nas ločijo do prihodnje nedelje. NEDELJE Z OBISKI.
Se devet dni.
Še pet dni.
Čez dva dni.
Že jutri.
Danes.
V enakomernih presledkih se paznik sprehodi po hodniku. Na vsaka vrata
potrka s ključem in zagodrnja:
»Pripravite se za obisk!«
Mali, Stari in Lepi se že od navsezgodaj pripravljajo. Danes je njihova nedelja
z obiski. PRAZNIK.
Malega bosta obiskala mati in oči. Tako kot zmeraj. Vsak zase. Pred leti sta
se ločila in od takrat živita narazen. Oba sta se že vdrugič poročila. Zato nikoli
ne prideta skupaj na obisk. Najprej pride mati, ki stanuje bliže. Potem pa oče.
Kratko uro, določeno za obisk, razdrobita na dve še krajši polovici. Včasih se
je primerilo, da sta prišla z njima njuna nova zakonca. Očim in mačeha. Odkar
pa so si v sprejemnici skočili v lase, jima je upravnik prepovedal, da ju
spremljajo, kot je rekel, tuje osebe. Mati in oče tekmujeta, kateri bo Malemu
več prinesel. V nedeljo z obiski imamo v celici pravo pojedino. In kadimo
najboljše cigarete. Cike pa spravimo za navadne dneve.
Starega bo obiskala žena. Zelo rad jo ima. Ure in ure nam pripoveduje o njej.
Vemo natančno, kako izgleda, čeprav je še nikoli nismo videli. Niti na sliki ne,
ker hišni red ne dovoljuje, da bi imeli pri sebi fotografije sorodnikov. Prav
vse vemo o nji. Celo kakšna je v postelji. Kako ji je bolj všeč. Stari nas mori
607
z večno istimi opolzkimi opisi. Ce bi bila njegova žena mlajša, ne bi imeli nič
proti. Tako pa se nam upira. Ima jih že petinštirideset. Starega skrbi, da bo
v zaporu zamudil najboljša leta. Njena najboljša leta. Ven in ven sprašuje,
kdaj pride ženska v tista leta, ko ne more več roditi. Zeli si sina. Imel je samo
dve hčerki, pa sta mu obe umrli. V sobi za obiske je Stari redkobeseden. To
nam je povedal paznik, ki ga zavoljo tega zbada. Pravi, da samo strmi v ženo.
Celo uro, ne da bi spregovoril. Med njima je gosta mreža molka. Mreža, ki
razbije njen bledi obraz na majhne štirikotnike. Kot bi jo gledal skozi teniški
lopar. A Stari nikoli ni igral tenisa.
Lepega bo obiskala prijateljica. Kajpada, ne ista kot zadnjič. Lepi je zelo lep.
Zato mu pravimo Lepi in zato ima na kupe prijateljic. Same lepotice. Vsaj
tako nam zatrjuje. Tudi Lepi rad pripoveduje o svojih ljubezenskih dogo-
divščinah. Toda njegove zgodbe niso dolgočasne. V vsaki zgodbi nastopa druga
prijateljica. In vse so lepe, mlade. Sleherno nedeljo z obiski je Lepi prvi po-
konci. Dolgo se umiva do pasu, si drgne bleščeče zobe in skrbno gladi mastne,
črne lase. Potem se kot maneken, samo v spodnjicah, sprehaja po celici. Raz-
kazuje svoje gibčno telo. Od časa do časa napne mišice, ki so nagrmadene pod
gladko kožo. Navsezadnje se počasi obleče. Natakne hlače, ki so tako zlikane,
kot bi jih ravnokar prinesel od krojača. Zvečer jih je zložil, zmočil na robovih
in dal med deske pod slamnjačo. Se preden vstanemo, je že pripravljen za
oglede, kot on pravi obiskom. Za čiščenje nohtov mu tako ostaneta še dve polni
uri. In on ju temeljito izkoristi. Nohte si pogrize do mesa.
Paznik že desetič ropota s ključem po železnih vratih.
»Pripravite se za obisk!«
Mali, Stari in Lepi so že zdavnaj pripravljeni.
»Mali, ali pričakuješ Starše?«
»Ne.«
»Koga pa?«	i
»Mater in očeta.«
»Kaj pa mačeha?«
»Je ne bo.«
»Kakšna je? Lepša od matere?«
»Pusti me pri miru!«
»In očim? Stavim, da je možakar in pol. Gotovo ga je v hlačah več kot
očeta.«
»Ce zineš samo še eno tako, te bom mahnil.«
»Saj nisem nič takega rekel. Samo to, da je... No, sicer ga tvoja mati ne bi
vzela. Ona že ve.«
»Ti, pazi se!«
»Veš, da si srečen, Mali.«
»Zakaj neki?«
»Zato, ker imaš dva očeta in dve materi.«
»Ti, ti... pa sploh nimaš očeta. Niti enega.«
»No, mirno kri. Mali. Povej, kaj ti bo prinesla mati? Mislim, tvoja prava mati.«
»Obljubila mi je pohanega piščanca.«
»In oče.«
»Sirov zavitek. Oče mi vedno prinese sirov zavitek. Ve, da ga imam rad.«
608
milan kumar: Koruza
Barjanski totem, Večer na Barju
Tolkač
Strešine, Sota
Kaže, da se bo danes dvoboj med očetom in materjo za naklonjenost sina
končal neodločeno. Pohani piščanec nam tekne prav tako dobro kot sirov
zavitek. Torej bodo odločile cigarete.
»Stari, kaj boš rekel ženi?«
»O vsem se bova pomenila. Kam bova šla, ko pridem vén. Kako si bova
uredila novo stanovanje. Kje se bom zaposlil. O vsem pač, kar zanima moža
in ženo.
»Kaj pa o tistem se ne bosta nič pogovarjala?«
»O čem?«
»No, o sinu vendar.«
»Seveda, tudi o sinu se bova pogovarjala. Predlagal ji bom, da ga bomo ime-
novali Bojan.«
»Mislil sem, da se bosta najprej domenila, kako ga bosta sploh dobila.«
»Kam meriš?«
»No, kako ga bosta napravila.«
»Povej, kaj si hotel s tem reči!«
»Nič takega. Samo to, da jih ima tvoja žena že petinštirideset, ne res?«
»Štiriinštirideset.«
»No, pa štiriinštirideset. Eno leto gor ali dol. Ko boš prišel ven, jih bo imela
skoraj že petdeset. In ženske v teh letih niso več za nobeno rabo. Saj veš, kaj
hočem reči, ne res?«
»Neumnosti blebečeš. Morda me bo sodišče oprostilo. Sicer pa sem poznal
žensko, ki je rodila z dvainpetdesetimi leti.«
»Dvojčke, ne res?«
»Ne, pač pa sina. Krepkega fanta.«
»Ampak zato jih je imel oče samo petindvajset.«
»Nobenega mulca se ne bojim v postelji, da boš vedel. Tudi tebe ne.«
»Nisem te hotel žaliti, res ne. Samo to sem te vprašal, kaj boš rekel ženi?«
»Marsikaj. Pomenila se bova o tem in onem. Saj veš. O službi, o stanovanju,
o sinu.«
Ničesar od vsega tega ji ne bo povedal. Med njima bo mreža molka. Le bolščala
bosta drug v drugega kot dva tujca, ki se še nikoli nista videla. Ljudje, ki
so tostran mreže, nimajo kaj povedati tistim, ki so onstran. Pa četudi bi jim
kaj povedali, jih ne bi razumeli.
»Lepi, kakšna pride danes?«
»Kakšna neki! Lepa. Zelo lepa.«
»Lepša kot zadnjič?«
»Lepša. Veliko lepša.«
»Lepša kot predzadnjič?«
»Seveda. No, tudi ona je bila lepa, ampak ta je drugačna.«
»Je plavolaska?«
»Ne.«
»Crnolaska?«
»Rdečelaska.«
»Oho. Je visoka?«
39	6 0 9
»Ne. Majhna, toda lepo grajena. Vsa nabita kot polna vreča.«
»Kje si jo spoznal?«
»Na plesu. Prišla je pome, ko je bobnar napovedal, da dame volijo. Pozneje
mi je priznala, da sem ji bil že dalj časa všeč. Potem pa sem ji čisto zlezel
pod kožo.«
»Pa je bila dobra?«
»Se vprašaš! Odlična. Kaj ne veš, da so rdečelaske od hudiča.«
»Kolikokrat si bil z njo?«
»Kakih sedem ali osemkrat. Ne spominjam se več.«
»Ji boš povedal, zakaj si zaprt?«
»Si znorel? Rekel ji bom, da so me zaprli zaradi politike. Zdelo se ji bo ime-
nitno, da ima fanta, ki se ukvarja s politiko. Pa tudi če bi ji rekel po resnici,
da sem kradel, mi ne bi prav nič zamerila.«
»Misliš?«
»Prepričan sem. Ti ne poznaš žensk. Ce so zaljubljene vate, ti vse oprostijo.
Razen nezvestobe, seveda.«
Vse prijateljice Lepega so lepe. Vsaka je lepša od prejšnje. Ko je bil na svo-
bodi, se je nemalokrat primerilo, da so se njegove prijateljice steple zanj.
V	zaporu se vsaj to ne more zgoditi, ker jih Lepi naroča po vnaprej dolo-
čenem vrstnem redu. Vsakič drugo. Ko se vse zvrstijo, prične spet od začetka.
Paznik odklepa celico.
»Obisk. Mali, Stari, Lepi, gremo!«
To je edini paznikov ukaz, na katerega Mali, Stari in Lepi ubogajo brez
godrnjanja.
V	celici smo ostali samo tisti, ki ne sprejemamo obiskov.
Danes je nedelja. NEDELJA Z OBISKL Do prihodnje nedelje z obiski je šti-
rinajst dni. In štirinajst noči. Tudi mi, ki ne sprejemamo obiskov, štejemo
dneve od nedelje do nedelje. NEDELJE Z OBISKL
Mesec ima v zaporu samo dve nedelji z obiski ter nešteto navadnih dolgih dni
brez obiskov.
Živimo od nedelje do nedelje.
ŽIVIMO?
Ljubezen
Stanislava Lužnik
Vzdrhtelo
je prozorno telo
porcelanaste mesečine,
ko se ga je dotaknila
tema.
Vso luč
je morje popilo
in potopilo
ladjo v mrak.
Ni se razbila.
Morda je ljubila
njegovo temno
strast...
610
KUDI MIŠKOT: PESMI
Večer in noč
Na iskrem konju zarje,
s plamenico trepetajočih žarkov
jezdi sivolasi Večer.
Vzpel se je v stremenih
pegastega žrebca
visoko nad oblake —
in prižiga zvezdam obraze.
Med jelšami pozvanjajo
kraguljčki Večera
prihod velike device.
Temnolasa in temnopolta
vstaja iz jezera tišine — Noč.
Močna in stasita ...
Trudnega jezdeca ogrne —
in položi na svoje marmorne prsi.
S krono lesketajočih zvezd
pod pahljačo vetrov
pestuje spečega konja in jezdeca
do ranega dne.
Pusti me molčati
Danes je moja temna ura.
Pusti me molčati.
Ne sikaj v brezno
uspavanih mrličev,
da jih ne zdramiš.
Trnja ne polagaj
v okamenela usta,
ki točijo pesem voda;
v njih se pretaka kri zemlje.
Se tisti, ki so pod soncem spočeli tigra,
s kapljami žalosti dojijo
žile na stopalih dreves,
ki so pognala skozi zevajoče oči
v izpraznjeno dvorano misli...
Danes je moja temna ura.
Molči, da bom molčal jaz.
Zato ne spuščaj votlih lešnikov
na krste mojih uspavanih mrličev.
Pusti jih molčati.
611
Jurij
Veter gnete krila
svatbenih ptic.
Ples metuljev
v spomladanskem soncu.
Žametni spodrsljaj
na postaji sladkosti.
Poldan si je nadel
krono nedolžnega zlata,
opasal zelen si je meč;
s konico odpira
zapahe zasanjanih duri.
Na pragu
Silhueta mrkega psa
na pragu hiše;
lajež razbolelega srca
pod oboki krošenj.
Na golih vejah češnje
ščebeče osamela ptica ...
Skozi sivino oblakov
prodira sonce,
se ustavi v mojem srcu
z violino trpke otožnosti.
Molče poslušam njeno pesem
in čakam na pragu stoje.
Poslednja
Maja Tul
Beži, beži
čez dolge poljane,
razbij mi vso zemljo,
utoni brez vode,
umri,
razsekaj na kose to klavrno jadro
in pljuni poštenju v obraz,
rotim te,
razbij mi to zadnjo podobo,
razsekaj mi ladjo,
raztrgaj obraz,
moj otrok si je v grobu žile razrezal,
izdolbel očesci in še ni umrl.
612
DARINKA PETKOVŠEK: PESMI
Samota
Večer
se je zagledal v okno
s svojimi rumeno sinjimi
očmi;
z vek
se mu je utrnil
mrak.
Jagnjedi
so se naslonile na nebo
kot da jih je strah
samote.
Rade bi zaspale ...
Drobni bilki
so iztisnili kapljo
krvi,
da bi sanje ne bile preveč
resnične.
Moja duša je boben,
ki nanjo igra tišina
Marche junèbre.
Dan se je sklonil
Dan se je sklonil...
Zalezel se je
v veje
svojih včerajšnjih sanj,
ker mu je žal sonca,
ki odhaja
v jutri.
S poslednjim upanjem
stiska
svoje velike dlani,
da mu ne bi ušla luč,
ki jo je ujel
opoldne.
Dan se je sklonil...
Tiho se je zalezel
v veje
svojih mavričnih sanj .
Na njegove velike
krhke dlani
je padla
rosa.
613
Po neuspelem napadu
Janez Govc
Klic izza poslopja ga je zdramil.
»Komandant!«
Planil je pokonci, si samogibno naravnal jopič in si otepel hlače. Trudil se je,
da bi skril malodušje, in je nabral obraz v zaspane gube. — Po vsem tem naj
me še najdejo tu, si je rekel. — Izbrskajo naj me izza skednja, vsega čemer-
nega in stisnjenega v dve gubi. Le kaj bi si mislili? In kaj bi rekel oni...
komisar?
Stopil je okoli vogala in se nameril k hiši.
»Terenec je tu, komandant.«
»Tako?«
»Kmet je z njim.«
»Kmet?« se je zavzel komandant. »Kaj pa ta?«
»Po tebi sta vprašala.«
Stražar se je nezaupljivo nasmehnil, se nagnil naprej in dodal:
»Ali sta nakurjena! Oba.«
In čez čas, po oklevanju, še:
»Mislim, da zavoljo komisarja.«
Nekaj zarotniškega je bilo v njegovem glasu in je komandantu v prvem tre-
nutku dobro delo. Potem se je ovedel in je stražarja hladno zavrnil.
»Ne govori neumnosti!« je rekel in stopil v vežo.
Terenec je bil v izbi. Stal je pri oknu in gledal na dvorišče ter se zaman
trudil, da bi pomiril razsrjenega Kmeta, ki je kakor zver v kletki begal med
mizo in pečjo. Jelka se je preplašeno stiskala v kot in tudi komandant je pre-
senečen obstal med vrati.
»Kaj pa ti. Kmet?«
»Še sprašuješ?« je bruhnilo iz njega.
»Vprašati bom pa že smel.«
»Z menoj je prišel,« je rekel Terenec. »Pravi, da so mu davi...«
Toda Kmet mu ni dal do besede. Razkoračil se je pred komandantom, oprl
pesti v bok in se zasrepel vanj. Sivi lasje so mu razmršeni silili na čelo, brki
so se mu povešali čez usta in zardele veke so mu naglo utripale.
»Bi me radi povsem uničili, a?« je izdavil.
»Kdo pa te uničuje?«
614
»Vi, ker drugače ne bi hodil sem.«
»Ne vem, kaj misliš,« je rekel komandant.
Ob pogledu na Kmeta ga je neprijetno stisnilo v grlu.
—	Spet nekaj! ga je obšlo.
»Ne veš?« je zrasel Kmet. »Pa veš, koliko živinčet sem imel pred vojno
v hlevu?«
»Tudi tega ne vem,« je rekel komandant in se skušal nasmehniti.
»Štirinajst,« je Kmet sam odgovoril na vprašanje. »Nikoli manj kakor šti-
rinajst.«
Globoko je zasopel skozi nos, potem pa je vprašal, kakor da mukoma razklepa
čeljusti:
»Pa včeraj? Koliko sem jih imel včeraj?«
Nastal je mučen molk. Komandant, ki ni vedel, kaj naj reče, je zmignil z
rameni.
»Tri,« je Kmet spet sam odgovoril. »Ze veš, zakaj samo tri!«
»Kaj ne bi vedel,« je rekel komandant. »Vojska jih je vzela ... kakor vsem ...«
»Pojedli ste jih. Drugega za drugim.«
»Sam imaš dva fanta v odredu,« ga je zavrnil komandant. »In veš, da morajo
jesti.«
»Vem. Zato sem tudi dal in nisem vam očital grižljaja, ampak davi... davi ste
mi na silo vzeli vola, ki mi je še ostal.«
»Vola?« se je začudil komandant.
Nikoli ga niso spraševali, kje naj vzamejo živinče, pa tudi pritožil se doslej
še ni nihče; vse se je urejevalo samo po sebi. Tu pa iznenada Kmet, prav Kmet,
in na tak dan!
»Vola,« je rekel Kmet in glas mu je vztrepetal, kakor da premaguje jok. »Naj
grem jutri na polje z junico? Ali z brejo kravo? Ali pa naj samotež vlečem
voz v breg? In jeseni... jeseni boste hoteli krompirja in fižola in moke, pa
boste hudiča dobili, to ti sedaj povem.«
»Tako hudo spet ni,« je miril Terenec. »Vse drugačne reči se urede, pa bi se
ta ne.«
»Urede?« je zaječal Kmet. »Sedaj, ko je žival že v kotlu?«
Komandant bi bil s stvarjo rad opravil, tako ali drugače, in je vprašal:
»Kdo je prišel ponj?«
»Peter. Kakor navadno.«
»Poklicali ga bomo ...«
»Kaj bi ga klicali,« ga je ustavil Kmet. »Z njim bi se pogovoril tudi sam, saj
je razsoden človek. Napravil je, kakor mu je bilo ukazano.«
»Ukazano? Kdo mu je ukazal?«
»Komisar.«
»Komisar?« se je zavzel komandant.
Znova ga je pritisnilo v grlu in nemir ga je obšel in neprijetna slutnja, da se
je spet nekaj začelo.
—	Komisar!
»Poiščite ga,« je rekel komandant.
615
»Zmotil se je,« je rekel komandant, da bi pregnal moreče vzdušje, ki je leglo
mednje.
»Zmotil?« je zrasel Kmet. »Seveda se je. Tako, da me je spravil ob vola.«
»Nov je. Komaj je prišel, pa se še ni razgledal.«
»Več ko enkrat je bil pri nas.«
Potlej so molčali in ko je vstopil komisar, jih je našel, kako so vsak zase
bolščali v tla.
»No?«
Vsi hkrati so ga pogledali, a ni nihče spregovoril. Potem je Terenec le prišel
z besedo na dan.
»Zavoljo vola je tu,« je rekel in pokazal na Kmeta.
»A, Kmet!«
»Rad bi vedel, le čemu vse to,« je spregovoril Kmet.
Njegov glas je bil mračen, a udržan, bolj udržan kakor poprej pred koman-
dantom.
»î'antje so bili lačni,« je rekel komisar in se pomirljivo nasmehnil.
»Nisem vprašal, če so bili lačni,« je odgovoril Kmet. »Le to bi rad vedel, zakaj
sem ob vola.«
»Nekje smo morali vzeti.«
»Nekje, ja,« je trmasto vztrajal Kmet. Ampak tisto bi moralo biti nekje drugje,
morda pri Koblarju, ali pri Martinčku ...«
»Zakaj prav tam?« je vprašal komisar.
»Zakaj?« se je zavzel Kmet. »Ves čas smo delali tako. Odbor je odločil, kdo
pride na vrsto in kdaj.«
»Pa se odbor ni zmotil?«
»Kako naj bi se zmotil?« je osupnil Kmet.
»In kako naj bi se zmotil jaz?«
Kmet je pomolčal in namrščil čelo, da je bilo videti, kako se mu za njim gne-
tejo težke misli. Potlej je uprl pogled v komisarja in strupeno vprašal:
»Hočeš reči, da odbor ni bil potreben?«
»Tega nisem mislil.«
»Ali pa, da mu ni zaupati?« je vztrajal Kmet.
»Takle odbor ne ukrene vselej prav.«
»Takle? Misliš ... nekateri odborniki?«
»Tudi.«
»Kmet ni hotel reči, kaj?«
Komisar ni odgovoril. Prekrižal je roke na prsih in se zagledal skozi okno. Pa
tudi drugi so molčali. Preveč nenavadno je bilo in preveč iznenada je prišlo
nadnje.
»Ah, ja!« je po premolku vzdihnil Kmet.
Njegov glas je bil spremenjen, vsa ihtavost je izginila, kakor da se je iznenada
sprijaznil z vsem tistim, čemur se je doslej upiral.
»Saj nisem tako neumen, da bi ne razumel,« je rekel in stopil proti vratom.
»Samo verjeti takoj skraja nisem mogel.«
616
Na pragu je še enkrat obstal, se zazrl po izbi in dodal:
»Prekleto se boste še kesali!«
Vrata je trdo zaloputnil za seboj, da se je stresla izba, z dolgimi koraki odvi-
hral mimo oken in se izgubil. Neprijeten molk je ostal za njim. Vsi trije so
čakali, kdo bo prvi spregovoril, in spet je bil Terenec tisti, ki je začel. Obrnil
se je proti komisarju in se razdraženo zagnal vanj.
»Lepega vraga si nam skuhal,« je dejal.
»Vsaj jesti smo morali dobiti... po taki noči,« je mirno rekel komisar.
»Nikoli še nismo bili lačni v teh hribih.«
»Potem je prav.«
A nam zato ni bilo treba ustvarjati nezaupanja med našimi ljudmi,« je nada-
ljeval Terenec.
»Pri naših?« je posmehljivo vprašal komisar.
»Kmet je bil zmerom naš.«
»Si tako zelo prepričan o tem?« je vprašal komisar.
»Sedaj ne več,« je odvrnil Terenec.
Komandant je čutil ostrino v njunem razgovoru. Govorila sta pridušeno, se
merila z očmi, izbirala besede in drug drugemu skrivala resnične misli.
—	Samo čakata, je pomislil komandant. — Zdaj zdaj bosta padla drug po
drugem.
Videti jima je bilo, da sta utrujena, posebno Terenec, in razdražena zavoljo
dogodkov v pretekli noči. Kakor popadljiva psa sta si stala nasproti in koman-
dant je zaman ugibal, kako naj poseže vmes in odvrne nevarnost.
—	Ce se bomo začeli tu v štabu takole žreti, si je rekel, — potem ... potem je
vsega konec.
»Človek, kakor je tale, nikoli ni bil z nami in nikoli ne bo,« je rekel komisar.
»Preveč ima.«
»In vendar nam je ves čas dajal. Zmerom smo se zatekali v njegovo hišo, že
tedaj, ko se drugam še nismo upali.«
»Saj to je tisto. Dajal je, ker se je bal za lastno kožo. Ko si je pridobil zaupanje,
je začel ukazovati in določati dajatve kakor kak davkar.«
»O tem je odločal odbor,« je rekel Terenec.
»Odbor, seveda! Tisti, ki ga je imel Kmet v rokah. Ze zdavnaj bi mu bili morali
pristriči peruti in, če nas drugo ni, vsaj včerajšni poraz bi nas bil moral iztrez-
niti.«
Komandant se je zganil, ker ga je očitek zbodel, kakor bi bil namerjen narav-
nost nanj. Tudi izraz Terenčevih oči se je zaostril.
»Kaj pa ima Kmet opraviti s tem?« je vprašal prežeče.
»To bi moral ti bolje vedeti,« ga je zavrnil komisar. »Obveščevalec si in najbrž
si že razmišljal, komu se imamo zahvaliti za tisto včeraj.«
»Sem,« je kratko pritrdil Terenec.
»No?«
»Ničesar še ne morem reči.«
»Ti bom pa jaz povedal,« je rekel komisar. Izdani smo bili.«
»Ze mogoče.«
617
»Nič mogoče,« ga je zavrnil komisar. »Recimo bobu bob in nič drugega! Vsak
tepec uvidi, da so nas čakali.«
»Modro, zares,« se je posmehnil Terenec. »Zame je važnejše, kako so izvedeli.
Odgovor na to pa ni tako preprost. A vendar ... morebiti... morebiti ne bom
dolgo čakal nanj.«
»Morebiti?« je izzivajoče rekel komisar. »Vse lepše ...«
Umolknil je, kakor da razmišlja o nečem, potem pa je iznenada vprašal:
»Pa tisti strel sinoči? Kaj meniš?«
»Bertu se je sprožila puška. Tako so pripovedovali.«
»Ti preveč verjameš, kar ti pripovedujejo.«
»Nič nisem rekel, da verjamem.«
»Potem po tvojem ni bila nesreča?«
»Kako misliš?« se je Terenec skušal izogniti odgovoru.
Komisar pa je silil dalje:
»Misliš, da je nalašč sprožil?«
»Berta bo treba izprašati.«
»Zares?« je posmehljivo vprašal komisar. »Izprašati? Sem mislil, da si to že
storil.«
»Nisem še,« je rekel Terenec in ni mogel skriti, kako mu je iznenada postalo
neprijetno.
»Pa boš?«
»Zato sem tu.«
»In ga boš dobil?«
»Kako?« je osupnil Terenec.
»Fant jo je pobrisal.«
Novica je prišla iznenada in je bila tako presenetljiva, da je komandant one-
mel. Tega ni pričakoval. Sicer pa ničesar ni pričakoval, bil je kakor šolarček in
se je zdel sam sebi smešen in bedast.
»Ušel?« je mukoma spravil iz sebe.
In Terenec:
»Kdaj?«
Komisar se je smehljal. Prav nič ni skrival zmagoslavja.
»Le brez skrbi,« je rekel. Prijeli smo ga, hočem reči, izkopali smo ga iz listja,
kamor se je skril.«
»Tako!« se je oddahnil komandant.
»Naj ga privedejo?«
»Prav,« je rekel Terenec.
Niso dolgo čakali. Komandantu je postalo neprijetno, ko je zaslišal zunaj ko-
rake: opotekajoče stopinje ubežnika in trde udarce stražarjevih čevljev. Ko bi
se bilo to primerilo prej, bi ga bil razkoračen pričakal sredi izbe in zagrmel
nad njim, sedaj pa se je umaknil tesno k steni in molče gledal, kako je stražar
potisnil jetnika pred seboj v izbo. Bil je bled in droban in ves prepaden in
roke... roke je imel zvezane na hrbtu. To ga je prizadelo, čutil je, da nekaj ni
prav, da bi moral reči, zavpiti, pa ga je prehitel Terenec. Stopil je k jetniku
in mu z naglo kretnjo razvezal vrv.
618
»Tega pri naših ljudeh ne delamo,« je rekel ostro. »Tako.«
To pot je bil komisar tisti, ki je osupnil. Nekaj je zamrmral predse, potlej pa
je rekel:
»Torej misliš ...«
»Nič ne mislim,« mu je segel v besedo Terenec. »Prav nič in to je tisto.«
»Kakor veš.«
*
Terenec se je obrnil k Bertu.
»Kaj nisva bila nekje skupaj?« je vprašal.
»Sva.«
»Pri nekem napadu. Takrat na mostu ... Se mi zdi. Se prav spominjaš?«
»Prav.« je prikimal Bert. »Takrat sem komaj dobro prišel...«
»In tudi neumnosti še nisi počenjal, kaj?«
»Sem,« je tiho rekel Bert in pogledal v tla. »Bombo sem vrgel...«
»Saj res,« se je domislil Terenec. »Bombo si vrgel...«
Potem je vprašal:
»Takrat te je bilo strah?«
»Morebiti me je bilo tudi malo strah.«
»Pa sinoči?« je vprašal Terenec. »Si ti streljal?«
»Jaz.«
»Spet zavoljo strahu?«
»Ne,« je odkimal Bert.
Zablodil je z očmi po izbi, kakor da išče pomoči, potlej pa se je krčevito izvilo
iz njega:
»Ni bil strah, ne. Bilo je nekaj drugega ... sam ne vem ... nesreča ... ali ne-
rodnost ... Zataknilo se je, to sem čutil. Nemara za vejo ali... ne vem, zares
ne vem. Počilo je in ...«
»... in ves odred je trpel zaradi tega,« se je vmešal komisar. »Veš, koliko jih
je padlo? In koliko je ranjenih? Mislim, da je to dovolj.«
Bert se je stresel.
»To se vendar ni moglo zgoditi zaradi mene,« je zastokal. »Tega ne morem biti
kriv.«
»Streljal si.«
»Nisem streljal...«
»Ni bilo prvič, da se je po nesreči sprožila puška, take stvari se primerijo,« je
rekel Terenec.
Potlej se je obrnil k Bertu.
»Zakaj si bežal?« je vprašal.
Bert je prebledel.
»Nisem bežal...« je zajecljal. »Samo skril sem se, ker sem se bal.«
»Cesa?«
Težak molk je sledil vprašanju in potlej:
»Da bi bil ustreljen.«
»Zakaj ustreljen, če je bila nesreča?«
619
Bert se je ozrl v komisarja, potem v komandanta in nazadnje v Terenca in je
zajecljal:
»Komisar mi je obljubil kroglo .. . in potem ...«
Terenec ga je dolgo gledal, potem pa je šel z očmi do komisarja.
»Zares?« je vprašal.
»V vojski se take reči kaznujejo s strelom,« je odgovoril komisar. »Ne more
početi vsak, kar se mu zljubi, in spravljati tovariše v nevarnost. Danes ta, jutri
drugi...«
»A, taka je ta reč,« je zamrmral Terenec.
Se enkrat je pogledal komisarja, potlej komandanta in nazadnje Berta in od-
ločno rekel:
»Ničesar se ti ni treba bati. Lahko se vrneš k četi in ... in glej, da ne boš spet
uganjal neumnosti!«
»Ampak ... mislim ... mislim vsaj, da smo tu trije,« se je uprl komisar. Ber-
tova usta, ki so bila raztegnjena v nasmeh, so se spet ukrivila navzdol.
»Da,« je rekel Terenec. »Komandant naj odloči!«
Komandantu je postalo neprijetno. Proseč fantov pogled je čutil na sebi, brez-
barvne komisarjeve oči so bile uprte vanj in tudi Terenec ga je vprašujoče
gledal in čakal. Kdo ima prav? Komisar je trdo ukrepal in je bil nedvomno
prepričan, da ima prav. Pa Terenec? Je delal po preudarku ali pa je hotel le
nasprotovati komisarju? Strel je bil tako preračunan, in Bert je hotel ubežati,
je že vedel, čemu.
—	Kaj pa, če je bila zares nesreča?
Misel, da bi nad nesrečnikom izrekel obsodbo po vsem tem, kar so doživeli
ponoči, se mu je upirala, da je prenesel komisarjev pogled in rekel:
»Terenec ima prav.«
Sam ni vedel, kaj se je glasneje oglasilo v njem, zavest krivde ali zadovoljstvo.
Oboje je občutil in oboje hkrati. Toda vse tisto strašno je bilo mimo, Bert je
odšel in tudi stražarja ni bilo več in komisar se je mirno vdal.
»Kakor vesta,« je rekel. »Ampak takole ne bomo prišli daleč.«
Pa tudi Terenec se je potegnil vase.
»Preveč se ti mudi,« je rekel z enako mirnim glasom kakor komisar.
»Toliko preveč, kolikor se meni premalo.«
Potlej je šel še ta in komandant je ostal sam s komisarjem. Pričakoval je, da
bo razgovor nadaljeval, pa se je molče obrnil in šel...
—	Pa se mu zares mudi, je grenko pomislil komandant.
Tudi sam se je umaknil, ker se mu je zdelo, da nima ničesar več iskati v izbi,
vrnil se je za skedenj, k tisti skrivenčeni slivi in sedel...
—	Nemara me bodo izmenjali, si je rekel. — Kaj bi drugega po vsem tem.
620
Nedelja
Pavel Smolej
Ob petih se je pričelo daniti, kar je pomenilo konec Filipovega počitka. Spal
je v svoji sobi. Založena je bila z odvečnim pohištvom, ki ga je pri bogatih
ljudeh vedno dovolj. Strop je bil previsok za majhen prostor. Ce bi pogledal
od stropa na Filipa, bi se zdelo, da leži v jami. Leva roka mu je mrtvo molela
izpod odeje. Nabrekla dlan in prsti so bili rahlo skrčeni. Tako roka obstane,
ko trudna odloži orodje.
Sunkovito se je zbudil. Kakor vedno je najprej pomislil, kaj mu prinaša pri-
hajajoči dan. Ob misli, da je nedalja, se je veselo zganil.
»Danes me obišče mama,« je zašepetal prepričano.	•
Preživel je prijeten trenutek, ki se ga je zavedel šele, ko je že minil. S pri-
vajeno kretnjo je poiskal in si nataknil hlače. Skozi okno je pogledal proti
Doterei in Triglavu. Kmalu za tem je z bosimi nogami bobnel po stopnicah
v vežo. Tu si je nataknil mrzle cokle. Med vrati je močno vdihnil svež zrak
in zacopotal čez dvorišče v hlev.
Občutek radostnega pričakovanja mu je dajal čudežno moč pri delu. Z zanes-
ljivimi kretnjami je v rokah menjaval vile, koš, samokolnico. Nič ni bilo
pretežko. Ko je nesel v košu na hrbtu kravam krmo, je prosto roko vlekel
po verigasti hrbtenici. Konje je trpljal po hlebčastih prsih. Švigali so z repi
in se prožno prestopali. Žvečenje živine je napolnilo hlev s prijetnim šumom.
Skozi okna se je valila sopara. V hladnem zraku se je prejasto trgala in
utapljala.
Ob tričetrt na šest so zazvonili zvonovi vkup k maši. Hitro se je površno umil
in preoblekel. Ko je stopil v cerkev, je zvonček že naznanil župnikov prihod.
Prišel je počasi in svečano, ogrnjen v svetlikajoče ogrinjalo. Orgle so zabúcale.
Trepetajoči glasovi orgel in pevcev so napolnili cerkev. Za Filipa se je začela
najlepša ura v tednu. V glavi se mu je zazibalo in nič več ni razločil obrazov
okrog sebe. Skozi solzne oči so dobile lučke nešteto igel, ki so švigale čez vso
cerkev.
Danes grem gotovo z mamo domov! Ne morem več tako delati in še v šolo
hoditi! V vasi vidim, kako lepo živijo tisti, ki so tudi stari trinajst let. Poleti
so zagoreli po vsem telesu, pa vsi že znajo plavati. Ko gremo iz šole, se gredo
med dvema ognjema. Jaz moram vedno takoj domov. K delu. Učim se zjutraj,
od petih do sedmih. Po vrhu vsega tega pa se še vsi pred menoj bahajo. Pravijo
mi suženj. Mama to ve. Doma jo bom vse ubogal. Hodil bom h kmetom delat,
da bom zaslužil. Rekla bo gospodarju: »Ze dve leti je pri vas, sedaj se je že
navadil delati. Danes ga bom vzela domov.«
621
Misli so se mu ponavljale. Glava se mu je spuščala vedno bolj na prsi. Crnih,
zmršenih las je bilo preveč za majhen pegast obrazek.
»Bog bodi hvaljen!« ga je prebudil pojoč župnikov glas. Maše je bilo konec.
Ko je spoznal vse obraze okrog sebe, so ga začeli udarjati trdi dvomi. Pohitel
je, da je bil na cesti sam. Prepričan, da gre ta dan domov.
Dopoldne je bilo na dvorišču živahno. Točno je vedel, kaj se je dogajalo. Hiša
je bila dvonadstropna in svetlo okraste barve. Njen vhod je bil posebnost vasi.
Marmornat okvir je bil po robovih gladek, vmesne ploskve pa so bile klepane
podobno kot mlinski kamen. Vrata so bila rezljana. Na vsako stran vhoda sta
rastla dva oleandra, ki sta se dvakrat na leto bahavo pozibavala s krvavo rdečimi
cvetovi. Središče kvadratastega dvorišča je bil star kostanj. V kostanjevi senci
so starejši balinali in šaljivo obljubljali drug drugemu poraz. Sosed je po-
pravljal motor. Sem in tja je z neznosnim ropotom pridrvel čez dvorišče. Tudi
v mislih se ni norčeval iz gospodinje, ki se je v nedeljskih oblekah nosila
posebno bahavo. Iskal si je nepotrebnih opravkov po raznih kotih. Včasih ga
je nepremagljiva radovednost potegnila na cesto, če bo mogoče zagledal njeno
postavo.
Opoldne je nervozno krmil živino, ko ga je presenetila mama. V hlev je prišla
v spremstvu gospodarja in gospodinje. Pozdravil jo je olikano in odšel nazaj
k delu. Razkazovala sta ji poslopje in živino ter ji razlagala način modernega
gospodarstva.
»Filip dela pač tisto, kar je zanj; za učenje ima čas, sit je, pa tudi oblečen.-«
Popoldne se je vleklo v mučnem čakanju maminega odhoda. Ker ni mogel
govoriti z njo, je ponavljal misli iz maše. Sedel je na stopnicah, ki so vodile
od hlevskih vrat na skedenj. Glavo je z obrazom v dlaneh pestoval na kolenih.
Prav tako je posedel na skednju, na ojnicah voza v šupi in na vrtni ograji.
Ko je tako čepel na vrtni ograji, ga je splašil gospodarjev klic:
»Filip, pridi noter!«
Podoben preplašeni ptici je zakrilil z rokami in telebnil na tla. Stekel je pod
kostanjem čez dvorišče. Ustavil se je na mrzlih betonskih tleh v veži. Ni upal
takoj vstopiti. Srce mu je tako močno butalo, da ga je čutil v sencih. Požrl
je slino in se odločil.
Na vogal mize se je naslanjala gospodinja. Nekoliko postrani je držala dolgo
koščeno glavo. Obraz je bil pokrit z drobno nagubano kožo, izsušeno od sonca.
Njene modre oči so ga obliznile kalno. Hitro je preskočil k mami. Z enim
samim pogledom ji je hlastno povedal težke misli. Nemirno se je nasmehnila.
Pogledala je gospodinjo in rahlo zardela. Odprla so se vrata. Za hrbtom je
začutil gospodarjevo postavo. Z lažno mehkobo mu je položil roko na ramo.
Z glavo se je sklonil do višine njegovega obraza. Skozi Filipa je šinila neumna
misel, da je gospodar obešen za noge in da so črne migajoče obi-vi leteča ptica.
»No, ali si lačen pri nas?«
»Ne.«
»Oblečen si tudi. Kajne?«
»Tudi.«
Omamljen od udarca teh besedi se je zavedel šele v svoji sobi. Sedel je na
postelji in posiljeno buljil v neko šolsko knjigo. Se vedno je skušal upati.
»Mama je gospodinji že rekla, ko jo je tako pogledala.«
Neka črka se je razrastla v domačo pokrajino. Kot razposajen kozlič se je
622
podil po rebri. Z motiko je okopaval majhno domačo njivo. Skozi srajco ga
je gladil veter in mu vihtel predpasnik. Pojavil se je med fantiči in jim pri-
povedoval o sebi. Z očetom je šel v gozd. Tam je ovohaval nešteto vonjav in
poslušal šepet bukovega listja.
Sedel je sklonjen in težko dihal. Včasih je hitro dvignil glavo. Z nekaj močnimi
vdihi zraka se je oddahnil kakor pri težkem delu. Zopet se je sklonil in pričel
mirno in težko dihati.
»Kam si se vtaknil!? Pridi me pozdravit!«
Pod kostanjem je stal v zapravljivečk vprežen Jordan. Gospodar se je mudil
pri uzdi. Mama je že udobno sedela v krivini sedeža in se naslanjala na usnjen
naslonjač. S pritrdilnim kimanjem je na nekaj odgovarjala gospodinji.
»Filip, ostani še tu pa ubogaj. Doma jih je še vedno dosti.«
Komaj je izjecljala dosti. Hitro se je obrnila in pogled ji je obtičal na konje-
vem hrbtu.
Za skednjem je pojenjevalo votlo drdranje zapravljivca. Onemoglo je padla
Filipu glava na ramo in mu zdrknila na prsi. V čelu mu je zakljuvala bolečina,
kakor bi si kopala izhod.
Stvarno, resnično in dejansko sodobne
slovenske inteligence
Tine Hribar
Usodnost kulturniške inteligence
Kakor proizvajalec imanentne zakone socializirajočega se produkcijskega na-
čina čuti kot zunanje prisilne zakone, čutijo obratno perspektivni intelektualec
Sodobnosti^ in sodobna intelektualca Perspektiv- zunanje prisilne zakone kot
svoje imanentne gonilne nagibe. Zaključek je posledica analize člankov ome-
njenih in zato, kot vsak rezultat, ugasli miselni proces. Konec, ki je imel svoj
začetek v obrazložitvah razumnikov D. Pirjevca, T. Kermaunerja in V. Rusa
njihove zdajšnje situacije.
Presojajo jo kot situacijo krize z značilnostjo dejanske dilemskosti in subjek-
tivne nedilematičnosti. Zunanji opredeljujoči moment so za Pirjevca v izvoru
»tiste skrivnostne sile", ki paralizira večino pobud«, skritem »pravzaprav
ravno v strahu pred praznino.« Za Kermaunerja je to ... »osnovna človekova
ujetost v stvarnost, ki ni istovetna z resničnostjo in je sestavljena iz svetlobe
in mraka, iz resnice in slepil, iz biti in niča.« Oba preseže Rus z dojetjem:
»Usode se ne da zanikati,... ampak jo lahko samo človečimo.«
Bistva bi ostala bistva, torej skrita, če ne bi dobila svoje pojavne oblike v
ponašanju inteligence. Pirjevcu je »posebna logika ... povzročila navsezadnje
izolacijo inteligence in inteligenca, o kateri je tukaj govora, je začela nihati
med uradno oblastjo in praznino, rned tem, kar »uradno je, in ničem.« Kermau-
623
nerju je dokaz ujetosti slovenske kulturniške inteligence v stvarnost »ravno
to zapiranje v intimni svet privatnosti, ostvarjanje zasebniške družbe, koeksi-
stence zasebnikov.« Rus je tudi tokrat doslednejši: »Postati konkreten, druž-
beno angažiran pomeni, ,zapisati se hudiču', ostati intelektualec pa pomeni
prepustiti se niču.« Takšna je usoda intelektualca kot posledica »nestvarnega
položaja, ki ga intelektualci imajo v naši (ali pa v katerikoli drugi) družbi.«
Nobena situacija, ki je splet stvarnosti in resničnosti, ni neprehodna; zmeraj
se najde možnost preboja. Biti moraš samo dovolj zmožen. Vsi trije že poznajo
pot in zato ne bo težko. Pirjevec zagotavlja: »Iz krize vodi ena sama pot; to je
pot iskanja, oziroma pot tveganja.« Kermauner mu pritrjuje: »Odpovedati se
temu naporu neprenehoma novega orientiranja, tipanja, poskušanja, udar-
janja, tehtanja, pomeni prilagoditi se končanemu času, zaprtemu svetu, zade-
lanim možnostim, dejansko pa .. . pomagati konservativnim silam ...« Rus ni
popolnoma zadovoljen. Kajti: »Imanentni imperativ dane situacije sili intelek-
tualca, da se posveti ukinjanju družbenih mehanizmov, da sodeluje pri obrat-
nem procesu, kot se danes odvija, da se bori proti politizaciji družbe, da sode-
luje pri razvijanju ORGANIZACIJE kot novega, kulturnejšega tipa združe-
vanja ljudi... zahteva jo tako samoobstoj intelektualca kot tudi samoobstoj
družbe.«
Inteligenca je nujno potrebna družbi. Inteligenca je nosilka kritike, neusmi-
ljene kritike. »Samo takšna kritika je potrebna družbi, ker le od nje družba
lahko izve, kakšno je trenutno razmerje med kvaliteto in špekulacijo.« (Pir-
jevec) »Pokazati mora resnico celotni slovenski kulturni (pa tudi drugi) jav-
nosti, da bo spoznala, iz česa raste, kaj je njena osnova in resnica, njena sub-
jektivna krivda, objektivna tragika, kaj njena perspektiva in kaj lažno mam-
ljiva pot v prepad.« (Kermauner)
Potemtakem je slovenska družba na nepoznani, toda vnaprej zagotovljeni
dobri poti. Vendar vsakdo ne verjame, da je sveta trojica en sam bog, čeprav
se lahko sprašuje, če ni sveta trojica en sam hudič. Sodobni človek je že od
Descartesa naprej razrvan po metodični skepsi in dvomljivec v besede. Seveda
si pa najprej ogleda besede same, stopi v dialog z njimi.
Strah pred praznino, ničem; občutek ujetosti v stvarnost, usoda in skrivnostne
sile, niso samo izraz tesnobe, bojazni, ampak odražajo predvsem nezaupanje v
stvarnost, odpor proti stvarnosti, razkol s stvarnostjo. V razkolu s stvarnostjo
je nemogoče bivati, zato takšna zavest sámo stvarnost razkolje v bit in nič, da
lahko potem na bit navezuje svoje bivanje. Nič jo neprestano straši in zato je
zavest sama v sebi razklana, raztrgana. Biti pomeni zanjo: biti se. Pomi-
ritve ni.
V tej borbi pozablja, da je ta nič njen nič, da to ni čisti nič. Ce iz niča ne
nastaja nekaj, ni nobenega razloga, da bi iz nekaj nastajal nič. Pač pa iz nekaj
zmeraj nastaja drugo. Kar je za drugo nastajanje, je za nekaj pristajanje. Izhod
ni vedno gotov, gotovo je samo gibanje. Prestajanje se lahko spremeni v pre-
minjanje. Eksistenca je ogrožena, določena eksistenca. V procesu ukinjanja ne-
kaj, negacija negacije, vztraja kaj: Kaj? V kaj bo prešel ta kaj? V drugO' nekaj,
kar pa ne bom več prejšnji jaz. Vprašljivo je, kdo bom zdaj. Bom še kdo,
izredni kdo, ali samo nekdo? Ce bom samo nekdo, bo to zame nič, nasproti
temu, kar sem bil prej. Ampak saj kdo ni isto kot nekaj. Primerjava kdo ali
kaj je lažna. Kdo sem zato, ker se zavedam, da sem nekaj, ker to nekaj lahko
tudi sam izdelam ali uničim. In ta nekaj lahko zadržujem v sebi. In še zvijača:
če se mi vendarle ne posreči in se spremenim v nekoga, se še zmeraj lahko
624
pretvarjam, da nisem nekdo, ampak Nekdo. Čeprav sem ujet v stvarnost in mi
je tako usojeno, goljufam obe: stvarnost in usodo. Toda še predno sem ju začel
goljufati, sem ogoljufal samega sebe. Ogoljufal sem se že takrat, ko sem sa-
mega sebe postavil izven gibanja v stališče: nekaj in drugo sta ločena, kdo in
kaj sta ločena. Obravnaval sem ju, kot da sem postal tretje med njima in preko
njiju. Začetna prevara o razkolu se je nadaljevala v vrsti naslednjih prevar.
Drugobit sem zamenjal za nič, zakonitost v ujetost in v usodo, svojo enotnost
posameznosti in občosti v samostojno enoto: Nekdo.
Pojavna oblika mistificiranega je bolj preprosta. Razklanost se iz komičnih
sfer spusti v slovensko družbo. Razklanost se pojavlja v osebni razklanosti
inteligenta med uradno oblastjo in praznino, hudičem in ničem; v nasprotju
med inteligenco in družbo; med inteligenco in neustreznim položajem, druž-
benim mehanizmom, celotnim procesom, ki se danes odvija itn. Vse, kar ni
inteligenca, je njej nasprotno, je neinteligenca. In ker je že vse razklano, zakaj
ne bi bila razklana še inteligenca sama: v kritizirano in kritizirajočo: Raz-
merju navzven je zmeraj adekvatno razmerje navznoter in obratno.
Razklanost tudi zdaj ne dovoljuje pomiritve. Nepomirjenja prehajajo v gna-
nost. Ce se hočeš rešiti nihanja, moraš tvegati, poizkušati, tehtati, se boriti, kar
je mogoče le s preraščanjem (Aufheben) razkola. Razkol je razmerje. Zato se
nič ne dogotovi, če ne omogočiš obenem preraščanje obeh polov razmerja. Pre-
raščati ne moreš nečesa vnanjega, če tega vnanjega ne pripraviš do prera-
ščanja samega sebe, če nisi z njim v delujočem odnosu. Za odnos je pa vedno
potrebna pripravljenost dveh. Zavest o tem dejstvu se razvija od Pirjevca do
Rusa, ki jo privzame, a istočasno razbije na dva dela in absolutizira sebe. Zato
se mu skupno preraščanje sprevrže v »ukinjanje družbenih mehanizmov«. Gre
mu za samoobstoj intelektualca in samoohstoj družbe in daje prednost intelek-
tualcu. On in družba sta se ponovno znašla v razkolu.
V čem ima izvir ta circuius vitiosus? V vrsti napačnih abstrakcij, ki so bile
podvržene sprotnemu mistificiranju. Najprej abstrakcija človeka od inteli-
genta. Ostane inteligent. Na človeka v njem se pozabi, dokler se ta v mistifi-
cirani obliki ne pojavi nasproti inteligentu kot element družbe. Osnova zopr-
vanja inteligence in družbe je dana. Abstrahiranje se nadaljuje preko loče-
vanja humanistične inteligence od tehnične in oblastniške ob pozabi na tisto,
kar je svojsko vsej inteligenci — vse dokler ne ostane ena sama skupina inte-
ligentov ali celo en sam (Pirjevec), ki se ima za dejanskega inteligenta. Na
vsaki stopnji je bil seveda ponovljen ves proces mistificiranja. V tem je dejan-
sko napačna abstraktnost. (Abstrahiranje samo po sebi je nujno, ker človek ne
more drugače misliti kot z abstrakcijami).
Razkol je tedaj rezultat absolutiziranja nasprotij med različnim in enotnim.
Različno, ki je možno samo v odnosu do enotnega, ker bi drugače sámo ne bilo
različno, se iztrga iz tega odnosa in postavi samo zase. Kot takšno pa ne more
obstajati in zato išče opore izven sebe. Samo sebi ne more biti zrcalo, v samem
sebi ne more spoznavati samega sebe. Njegove notranje razlike so kot razlike
v enoti absolutno različne in jih nima s kom soočiti. Ogledovati se mora v dru-
gem. Kot človek se mora ogledovati v sočloveku. Kolikor si je to z mistifici-
ranjem onemogočil, mora sebe vnašati v ljudi. Tako postanejo možnosti, ki jih
je odkril Pirjevec za izhod iz svoje situacije, edino možne možnosti za vso slo-
vensko inteligenco in njegovi situaciji so na las podobne situacije drugih slo-
venskih inteligentov. Tako postajajo problemi inteligence okrog Rusa problemi
vse slovenske inteligence in družbe ter problemi slovenske inteligence pro-
40	625
blêmi evropskih intelektualcev sploh: »Neopredeljenost oziroma socialna nedo-
ločenost je skupna karakteristika evropskih intelektualcev.« (Rus)
Še več. Na njegovem namišljenem stališču se mu dozdeva, da ima pregled nad
razmerji v družbi in da je lastnik resnice o družbi. Družba pri njem lahko izve
za resnico. Ce se ne zmeni zanj, ji mora pokazati resnico. Ker on je Nekdo.
Njegova resnica se mora uresničiti v družbi. V ostvaritvi njegove resnice je
njegpva samouresničitev in v njegovem samouresničevanju je samouresniče-
vanje družbe. Cim bolj pospešuješ lastno korist, tem bolj koristiš splošni bla-
ginji — izraženo v bolj vsakdanjem jeziku.
To pa je zakon vsake družbe, zasnovane na nasprotnih si interesih in deluje
kot zunanji prisilni zakon. Tu je prišel na dan kot notranji gonilni nagib. Pokazal
je svoje varuhe in pospeševalce. Skrivnost plačane opozicije dvora je razkrita.
Zakaj potem kriza? Ker se družba, dopolnjena na nasprotnih interesih, ukinja,
ohranjuje in presega. Zunanji prisilni zakon in notranji gonilni nagib prera-
ščata na novi nivo, kjer plačana dvorna opozicija izgublja svojo pomembnost,
čeprav še lahko životari.
Dialog z besedami prekinjam. Kot tak je bil formalen, na površju, omejen po
sobesedniku. Preden se povnanji, je vsak dialog monolog. Monolog je zbiranje
vsebine, je urejanje in analiziranje. Po prekinitvi se dialog ponotranji in po-
novno spremeni v monolog. Skušal bom dognati, koliko je razkol dejanskosti
vzrok mistificiranju, oziroma koliko je mistificiranje vzrok dejanskemu raz-
kolu; opredeliti dejansko vsebino inteligence in njene situacije ter predvsem
razkriti momente, ki v sedanjosti pri nas silijo človeka, da se razceplja in omo-
tava v ločujoče se družbene plasti. Začeti moram torej pri človeku, kvaliteti,
ki šele omogoča kvantitativna razmerja v družbi in poraja trajajoče oblike
svojega bivanja.
Bogatenje človekove dejanskosti.
Po čemer človek je to, kar je, je delo. Delo dela človeka. Kar človek izdela, je
izdelek. Izdelek je obdelan z obdelovalnimi orodji. Človek ni izdelek svojega
dela, ker ni nikdar obdelan. Je odprt za delo, ker je sam povzročevalec dela
in izdelovalec predelovalnih sredstev. Delo je presnavljanje stvarnosti in de-
lavca, je proces med njima. Delavec nadzoruje menjavo snovi med seboj in
stvarnostjo. Stvarne zmožnosti svojih organov smiselno uporablja v odnosu do
stvarnosti, da bi njene snovi in sile mogel porabljati za svoje življenjske po-
trebe. Delo je torej gibanje, zavestna dejavnost. V dejavnosti se izraža enotnost
delavca in človeka. Možnost za ločitev človeške skupnosti na delavce in nede-
lavce je latentno že dana, čeprav je še nerazvita.
Človek je družbeno bitje in zato je njegova dejavnost družbena dejavnost. V
prvotni enotnosti človeka in delavca je bilo vsako delo družbeno delo. Šele ob
njuni ločitvi je nastala možnost individualizacije dela izven družbene prakse.
Zato je pojem individualne prakse nesmiseln in mistifikacija dejanskih odno-
sov. Praksa je splet dejavnosti individuov. Prav zato sama ne more biti zave-
stna smotrna dejavnost. Zavestno in smotrno se jo lahko le uravnava; skuša
prerasti zakonitost, da se neko obče pravilo družbenega dogajanja uveljavlja
samo kot nesmotrn povprečni zakon neurejenosti in zato nepravilnosti.
Iz dejavnega odnosa med človekom in stvarnostjo nastaja dejanskost. Dejan-
skost je združitev in preraščenost zamišljenega in stvarnega, subjektivne res-
626
ničnosti in objektivne stvarnosti, biti in zavesti, objekta in subjekta. Združe-
vanje in zato enotnost. Kontemplativcu se dejanskost pojavlja kot pojavni,
fenomenološki svet; tisto, kar je prisotno kot predmetno. Stvar, ki sem jo pre-
pariral in je zato pred menoj. Ker je pred menoj, sem jaz izven nje. Med
menoj in stvarnostjo je razkol, prepad. Mehaničnemu materialistu pomeni v
glavnem drugotno prirodo, delno družbeno bit in zato nikdar ne ve, kam naj
bi z družbeno zavestjo. Subjektivni idealist pa jo sploh prezre; zato se mu vse
pomeša. Resnica se mu ostvarja, svet se mu uresničuje, stvarnost se mu ostvar-
ja (Kermauner). Ce prvi iz dejanske enotnosti zavesti in stvarnosti, ki pa je
protislovna, poudarja samo različnost, jo drugi gleda v njuni omrtvelosti in
zadnji v njuni dovršeni enotnosti in zato omejenosti. S stvarnostjo, ki je ne-
skončna, ravna kot s končnim zdajšnjim svetom.
Stvarnost je vse, kar obstaja neodvisno od nas. Neodvisnost ne pomeni neod-
nosnosti. S stvarnostjo smo v odnosu. Kdo smo mi? Jaz, ti, on? Kdo si ti? V
odnosu do mene vsakdo, ki nisi jaz. Smo v tej strukturi porazdeljenosti zajeti
vsi? Ne. Je še on, ki je bil pred odnosom med menoj in teboj in bo po njem.
Ta zgodovinska in strukturna totalnost je šele človek kot samostojna kvaliteta.
Samostojna .spet samo v enotnosti s stvarnostjo kot kvaliteto.
Kvaliteta ni zaključena vsota lastnosti, ampak je vsota v procesu in zato
nekončana vsota. Kot zaključena nastopa samo v določenem preseku ali v čisto
določenem odnosu. Ce imajo vse stvari stvarnosti lastnost odražanja, jo je imel
tudi prednik človeka. Da se je preko dela preoblikoval v človeka dejanskosti,
je v prehajanju v novo kvaliteto moral spreminjati tudi lastnost odražanja. V
odnosu človeka in stvarnosti se je pokazala nova lastnost. Človek je začel
odražati stvarnost z resnicami. To zmore samo on in zato resnica pripada
njemu, človeku kot totaliteti. Zato je tudi resnica v svoji absolutnosti totali-
teta. Das Wahre ist das Ganze. (Hegel) Prvi moment za možnost razkola res-
ničnosti in stvarnosti se je porodil.
Človek je dobival lastnost odražati stvarnost z resnicami v svoji dejavnosti ali
v svojem aktivnem odnosu do stvarnosti. Resnica kot njegov odraz in izraz
stvarnosti mu je zato samo moment, ki ga opredeljuje enostranskost. Skladnost
zavesti s stvarnostjo mu ni nič, dokler ni na osnovi spoznanja preoblikoval s
pomočjo predelovalnih sredstev snovi stvarnosti in si priredil njene sile. V tem
procesu se je skladnost zmeraj pokazala spojena z neskladnostjo. Vsako resnico
je stvarnost ovrgla kot delno neresnico. Vendar je ni zanikala. Iz resničnega
in stvarnega je zmeraj nastalo dejansko. Kar je bilo v dejanskem ustrezno
relativni resnici, je tvorilo človeku resničnost. Vse drugo, kar jc od zamišlje-
nega odstopalo, je bilo neresnično.
Dejanskost kot enotnost resničnosti in stvarnosti (»neresničnosti«) je še izven
filozofskega miselnega dometa. (Samo filozofska misel je namreč sploh posta-
vila problem resničnosti in stvarnosti ter se ujela v njem. Delavec je oblikoval
dejanskost in jo neposredno sprejemal, kar je še jasno zaobjeto v predsokra-
tični filozofiji.) To neločevanje med resničnostjo, dejanskostjo in stvarnostjo je
še danes eden izmed izvirov vseh teorij o zmotnosti teorije odraza.
Ko je zaradi družbene delitve dejavnostnih področij in presežnih izdelkov
prišlo do razcepitve človeške skupnosti v delavce in nedelavce, s čimer je bil
človek-delavec osiromašen za svojo enotnost in obogaten za teoretično misel,
si je plast nedelavcev začela prisvajati pravico ne samo do presežnih izdelkov,
ampak tudi do resnice. Izdelki iz sveta dejanskosti, s katerimi je bila predvsem
627
v uničevalnem odnosu, je zaničevala. Poveličevati je začela resnico, teoretičen
odnos do stvarnosti. Izdelke dejanskosti in z njimi vred dejanskost je priklju-
čila k stvarnosti. Prav tako delavce, ki zanje niso bili več ljudje, ampak prede-
lovalna orodja. Tudi nasprotja z dejanskostjo v obliki uporov Ijudi-predelo-
valnih orodij se jim je čedalje bolj kazalo kot nasprotje s stvarnostjo. Sodelo-
vanje Ijüdi je prehajalo v obvladovanje delavca po nedelavcu. Zato se
tudi stvarnosti zdaj ni več prirejalo, ampak podrejalo, obvladovalo.
Isto napako naredi Rus, ko trdi, da je dilema evropskega intelektualca: »ali je
resnica stvarna in stvarnost neresnična ali pa je morda obratno resnica ne-
stvarna in stvarnost resnična.« Ne glede na to, da je Rusova misel o sodobni
evropski družbi kot enotni in iz te enotnosti izpeljani istosti evropskih intelek-
tualcev, ker je razdeljena v kapitalistično družbo in družbo, ki se socializira,
fikcija ter zato nepravilna, je njena stopnjevana nepravilnost v enačenju de-
janskosti in stvarnosti. Nasedel je prosvetljujoči inteligenci in ostal v njenem
miselnem okviru. Prvič, mišljena inteligenca, ker omenjeni problem sploh ni
problem vse inteligence, ampak samo prosvetljujoče inteligence (kolikor je je
pri nas, tudi naše), sploh ni v dejavnem odnosu s stvarnostjo, zato z njo ne
more biti dejansko v takšni dilemi. Drugič, dilema izhaja, kot Rus pravilno
ugotavlja, iz njene deklasiranòsti, ločenosti od dejanskih nosilcev določene
družbe. V nasprotju so torej z dejanskostjo. Zato je njihova dilema: ali je naša
resnica dejanska in dejanskost neresnična ali pa je obratno resnica nedejanska
in dejanskost resnična. Tretjič, ob tem pozabljajo, da njihova resnica sploh ni
resnica o dejanskosti in da je zato neresnica.
Da bi se bilo mogoče podrobneje lotiti ožjega problema inteligence, naj najprej
nakažem, kako se resnica kot moment spoznavnega procesa absolutizira v
samostojno celoto. Kakor hitro je bil ukinjen njen medij med resnico in stvar-
nim, to je dejansko, je bila z njim vred zavržena dejavnost, praksa kot odloču-
joči in verifikacijski element v spoznavnem procesu. Preokret je nujen. Ni več
resnica odraz stvarnosti, ampak je stvarnost odraz resnice. Ce se stvarnost ne
pokorava tej zahtevi, je neresnična. Treba jo je obrzdati in spremeniti v res-
nično. Ravno tako dejanskost, ki je bila seveda priključena k stvarnosti. Dejav-
nost se posredno ponovno vrača.
Takšno preobrazbo je mogoče izvesti samo teoretično in temu dejstvu se je
morala pokoriti tudi plast nedelavcev s prosvetljujočo inteligenco vred, ki je
njena zadnja, že močno deformirana pojavna oblika. Dvom pa je ostal. Ravno
tako neurejenost pojmov. Ostalo je tudi pozitivno: poudarek na dejavnosti.
Kritiki teorije odraza delajo prav nasprotno napako. Absolutizirajo cel spo-
znavi proces v enotnost: dejavnost — resnica — dejavnost je eno. Različnosti
ne vidijo. Neurejenost pojmov jim je v pomoč. Odražanje resnice obravnavajo
kot odraz, resnico. Nato zanikajo, da bi odraz mogel biti aktiven. Odraz seveda
ne more biti aktiven, ker je odraz odražanja, ugaslo gibanje. Ker lahko ugoto-
vijo upravičenost zanikanja, toda nesmiselnega zanikanja, sedaj sklepajo, da
je tudi proces odražanja neaktiven. Seveda je že sam pojem neaktivno odra-
žanje contradictio in adjecto. Enako kot »resnica se dogaja« (Kermauner). Do-
gaja se človekovo spoznavanje, odražanje kot moment celotnega človeškega
delovanja. Ce za prispodobo pravimo, da se pojmi spreminjajo ali da se resnica
menja, mislimo na gibanje človekove misli, ki je nosilka pojmov in resnice.
Kritiki enačijo dejanskost in stvarnost. Med resničnim in stvarnim ni medija.
Zato se mora resnica neposredno sama dogajati, ostvarjati v stvarnosti. Pri
tem mislijo na dejanskost, kajti stvarnost presnavljajo zanje že drugi in jim
628
zato sploh ni potrebna. Tudi dejanskost (»priroda«) brez njih je zanje nič.
(Kangrga)
Resnica kot miselni odraz je presek procesa, končno neskončnega. Je nahajanje
mrtvega v živem in živega v mrtvem. Odražanje je kot vsako gibanje splet
kontinuitete in diskontinuitete: kontinuiteta diskontinuitete in diskontinuiteta
kontinuitete. Njegova diskontinuiteta je resnica. Preko dejanja se staplja končno
z neskončnim. Zunanjo irelevantnost resnice in stvarnosti prerašča sama de-
javnost v notranjo relevantnost dejanskosti. Ko človek deluje s predelovalnimi
sredstvi (na osnovi dosežene resnice o stvarnosti in dejanskosti, že dane dejan-
skosti in stvarnosti), znova in znova vzpostavlja dejanskost in z njo sebe samega,
se z njo prerašča. Vztraja v prežetosti končnega in neskončnega.
Resnica ne rezultira samo iz stvarnosti, ampak tudi iz dejanskosti. Kakor resnica
o stvarnem odraža stvarne odnose in nakazuje stvarne možnosti, tako resnica
o dejanskem odraža dejanske odnose in nakazuje dejanske možnosti. V tem se
enačita. Razlikuje ju stopnja relativnosti, ki izhaja iz različne zapletenosti
gibanja stvarnosti in dejanskosti. Stvarnost vključuje samo fizikalno-kemične
in biološke procese, dejanskost tudi družbene. Čeprav prihajamo do resnic
v stvarnosti samo posredno preko resnic o dejanskosti, relativnost tu ni s
posrednostjo premo sorazmerna, ampak obratno sorazmerna; medtem ko je
nasprotno v odnosu do dejanskosti, kjer družbeno negativne sile lahko delajo
zavestno proti dejanskim možnostim in jih onemogočajo, relativnost je premo
sorazmerna s posrednostjo.
Dejanskost vključuje delovne sile in delovne odnose. Clovek-delavec bi kot
individualna delovna sila nastopal proti silam in snovem stvarnosti kakor
stvarna sila ter jim bil sam snov. Kolikor kot atomiziran individualist ne
prerašča tega odnosa, toliko jim tudi je. Združen v družbeno grupo čedalje
bolj spoznava stvarne sile in jih preoblikuje iz stvarnih v družbeno-stvarne,
dejanske. Kolikor si jih ni priredil, so stvarne in ne dejanske. Celo neprirejeni
zakoni blagovnega trga nastopajo proti njemu kot stvarne zunanje sile, čeprav
jih je sam vzpostavil in so izraz družbenih odnosov. Družbenih, toda postva-
relih (versachlicht — Marx).
Združevanje ljudi-delavcev je potekalo skozi zgodovino odvisno od delovnih
odnosov. Na prehodu živali v človeka so bili združeni pod vplivom stvarnih
sil. Crede so se s svojo dejavnostjo preraščale iz stvarnih sil in snovi v dejanske
globalne družbene grupe. Z razdelitvijo na delavce in nedelavce so zadnji prve
pod pritiskom stvarne nujnosti, smatrajoč jih za delovna sredstva, podružbljali
ob delovnih procesih v delovne skupine. Podružbljenje je bilo nujno zaradi
predhodnega in istočasnega razdružbljevanja. Prvotne skupnosti so razbite.
Predpostavka podružbljenja je vodstveni sloj, ki s podružbljanjem prisiljuje
delavce, da zanj izdelujejo presežne izdelke. Suženj, podložnik, državljan je
na ta ali oni način podružbljevan. Državljan je pritiklina delovnega sredstva
in ne delovno sredstvo pritiklina državljana. Državljan-občan ukinja podruž-
bljevanje, ki si prireja zunanje prisilne zakone stvarnosti in postvarele zakone
dejanskosti, jih ohranja in presega z zavestnim družbljevanjem. Državljan
prerašča v občana.
Je vdružbljevanje državljana-občana možno samo v delu dejanskosti? Vdruž-
bljevanje je, toda ne vdružbljenje. To je možno šele s popolno preobrazbo
državljanov v občane. Šele ti se bodo združili v dejansko občestvo. Občestvo
pa ne pomeni samo odmrtja državnih meja, ampak tudi tržno-blagovnih
odnosov.
629
Kar je osvobajalo državljana, zasužnjuje občana. Toda kakor so uporabni
izdelki postajali blago in s tem menjalne vrednosti najprej v vnanjem življenju,
v izmenjavi med družbenimi grupami in so šele pod vplivom vzvratnega učin-
kovanja postajali blago znotraj skupnosti, tako bodo zdaj izdelki nehavali biti
blago najprej znotraj socialističnih skupnosti in nato pod vzvratnim učinko-
vanjem tudi v zunanji mednarodni trgovini. Dovršena socialistična skupnost
bo prerasla v komunistično človeštvo.
Je pri nas blago še blago? Izdelek si nadene obleko blaga samo, kadar je v
odnosu z drugim izdelkom v obliki blaga. Obliko blaga pa dobijo samo izdelki
med seboj neodvisnih in samostojnih zasebnikov. Zasebnikov imamo čedalje
manj; zamenjujejo jih kolektivi z ekonomskimi enotami.
Gospodarski kolektivi preraščajo podjetja, vendar se jih družbeno ne priznava
predvsem po njihovi kolektivnosti, marveč po njihovi podjetnosti. Kolikor
v procesu kapitala D-B-D' povečajo prvotno količino denarja, toliko veljajo.
Važna je kvantiteta blaga; kvaliteta samo toliko, kolikor se s kvaliteto zviša
tudi kvantiteta prejemanega denarja. Kvaliteta je torej zaradi kvantitete in
to naši kolektivi čutijo kot protislovje med trgom in svojo proizvodnjo: proti-
slovje, ki jih ovira v njihovi podjetnosti. Kot del družbe imajo za negativno,
kar je za celoto pozitivno ne samo navzven, ampak tudi navznoter, ker razre-
ševanje protislovja vodi v vrnitev ugleda kvaliteti, v vrednotenju izdelka pred-
vsem po bogastvu njihovih lastnosti.
Zakaj to protislovje med družbeno skupnostjo in delovnimi kolektivi? Ker še
zmeraj obstaja lastnina: državna lastnina, ki je dana v zakup kolektivom.
Državna lastnina naj bi prehajala v družbeno lastnino. Vendar more preraščati
samo v brezlastniške odnose. Kajti lastnina je predvsem družbeni odnos, ki
dovoljuje posamezniku ali posameznim družbenim skupinam, da si prilaste
izključno pravico do posameznih zemljišč, reči glede na ostale individue. Druž-
bena lastnina bi bila tedaj združitev vseh zasebniških lastnin v eno samo
družbeno lastnino, kar pa je contradictio in adjecto. Takšno lastništvo je lahko
samo državno.
V družbenoekonomski formaciji kapitalizma je lastnina kapital. S koncen-
tracijo in centralizacijo kapitala narašča podružabljevanje dela, ki se nadaljuje
v državnocentralističnem upravljanju države administrativnega socializma.
Nerazvitost jo v marsičem prisili, da dovrši posel, ki ga je v razvitih državah
že opravila prvotna akumulacija. Ob uvedbi samoupravljanja so bile tovarne
»dane v roke delavcem«. Delovni kolektivi zdaj v imenu družbe upravljajo
dodeljeno jim lastnino, do katere imajo sicer vse razpolagalne pravice, vendar
pod nadzorstvom države in družbe. Lastnina torej ni več lastnina v klasičnem
pomenu. Po izpolnitvi obveznosti do družbene skupnosti delovne organizacije
razporejajo preostali del svojega dohodka po lastni presoji. Cim večji je celotni
dohodek, tem večji je tudi ta del. Zato na tržišču nastopajo kot lastniki blaga
z vsemi težnjami, ki karakterizirajo zasebnika. Blago je še blago in se ravna
po tržnih cenah, ki različnim delovnim organizacijam določajo neenak profit.
Kakor je osnovno protislovje kapitalistične družbe nasprotje med družbenim
značajem dela in privatnim prilaščanjem, tako je osnovno protislovje socializi-
rajoče se družbe nasprotje med družbenim značajem dela in prilaščanjem posa-
meznih družbenih grup.
Ta zakon sam po sebi še ne opredeljuje značilnosti revolucionarne prakse. Kako
jo z odnosi znotraj samoupravnih delovnih organizacij? Bistvena je delitev
630
dohodka »po delu«. Seveda ne po konkretnem delu, ampak zaradi blagovnih
odnosov po družbeno abstraktnem delu, ki ga konkretno delo vsebuje. Noben
delavec ni zato nagrajen dejansko po svojem delu; pač pa po učinku v sora-
zmerje z delom ostalih delavcev, če abstrahiramo različne privilegije, ki izhajajo
v glavnem iz ločevanja fizičnega in umskega dela. Z delitvijo po učinku je
samoupravljanje v neposredni odnosnosti. Sámo plačevanje po učinku ne bi
osvobajalo dela v smislu osvobajanja človeka, дlarveč bi osvobajalo delo od
človeka v smeri njegovega vladanja nad človekom. Poleg religioznih mitov
in blagovnih fetišizmov bi dobili še fetišizem dela. Takšno najhujše samoodtu-
jevanje samoupravljanje onemogoča, ker združuje materialni, družbenopoli-
tični in moralni interes posameznika. Zato je samoupravljanje tudi samokulti-
viranje delavca.
Samoupravljanje omogoča, da delavec ni več pripravljen svoje delovne sile
v vsakem primeru imeti samo za blago in je kot take prodajati. Ce bi te
vloge ne imelo, bi ne bilo smoter za človečenje človeka, ampak samo sredstvo
za ustvarjanje čim večje presežne vrednosti. Popolnoma vseeno bi za ta odnos
bilo, če bi si nato delavci po izvršenih obveznostih razdeljevali dohodek. Ostali
bi mezdni odnosi s prenašanjem dela svojih moči in s tem dela svoje osebnosti
v last drugega. Obe osebnosti bi subjektivno združevala samo sebičnost. V
sistemu samoupravljanja delavcev ne prepusti sebe za določen čas v last dru-
gega ampak se za ta čas poveže z drugimi delavci v sodelovanje za ustvarjanje
družbeno potrebne vrednosti in presežne vrednosti za njih same. Kolikor mu
presežno vrednost odvzema država, toliko je v odnosu do nje še mezdni delavec
m kolikor si presežno vrednost prisvaja zase, toliko se ga še drži lupina
državljana.
Notranja težnja po sodelovanju s sodelavci, težnja po oblikovanju izdelkov,
v katere bi vnašal bogastvo svoje osebnosti in tako preko njih posredoval sebe
samega soljudem, se še podreja soupravljanju zaradi zunanje nujnosti druž-
benega načina dela, zaradi zadovoljevanja potreb civiliziranega človeka, ki
mu je najvišje merilo družbeni standard. Dokler 1,8 "/o delavcev dobiva za
svoje delo še pod 10 000 din in 12 Vo delavcev še pod 15 000 din, sama hrana
pa posrka 9000 din, 'je takšno obnašanje nujno. S preraščanjem tega stanja
bo tudi delavec postajal kulturnejši. Vendar samo tako, da bo preraščal zdajšnjo
kulturo prosvetljujoče inteligence in z njo vred inteligenco samo. Vsako bor-
jenje za »samoobstoj inteligence« (Rus) bo zaman.
Umikanje mezdnih odnosov znotraj delovnega kolektiva vzvratno učinkuje ne
samo na družbeno samoupravljanje, ampak tudi na odnos med uravnavanjem
delitve dela v družbi in delitve dela v delovni organizaciji. V kapitalističnih
odnosih je iz osnovnega protislovja izhajajoče protislovje med načrtno orga-
nizacijo dela v posameznem podjetju in anarhijo v družbi. Splošno pravilo je:
»kolikor manj uravnava delitev dela v družbi avtoriteta, toliko bolj se razvija
delitev dela v delavnici in toliko bolj je podrejeno avtoriteti enega človeka.«
(Marx, Kapital str. 407, CZ). Birokratsko upravljanje hoče nasprotje mehanično
ukiniti s tem, da povsod uveljavlja avtoriteto, ki pa jo razviti blagovni odnosi
sprevračajo v dušenje razvoja delovnih sil in z njimi vred delovnih odnosov.
»Mehanizem« samoupravljanja splošno pravilo presega. Cim bolj se delavec
osvobaja izpod upravne avtoritete, tem bolj raste z neposrednim samouprav-
ljanjem delitev dela znotraj delovne organizacije in avtoriteta delavcev nad
njo, tem bolj uravnava delitev in sintetiziranje dela v družbi avtoriteta po-
srednih družbenih samoupravnih »mehanizmov«. Zato temelj družbenega samo-
631
upravljanja »dejansko ni v prenašanju funkcij na delovne organizacije in
ustrezne organe samoupravljanja, temveč v tem, da se skozenj izražajo in
jamčijo novi položaj in vloga osvobojenih proizvajalcev ter drugih delavcev . ..«
(Kardelj, Predosnutek. . . Založila slovenska izdaja »Komunist«, Ljubljana,
oktobra 1962, str. 161). Prokrustove postelje torej ne odpravimo s tem, da jo
napravimo po meri.
Inteligenca in osvobajajoči se delavci
Bodočnost ni samo prihodnost: nekaj kar bi prihajalo k nam neodvisno od
nas. Je splet prihajajoče nujnosti in naše svobodne zavestne dejavnosti. Revo-
lucionarna praksa zato ni le preraščanje preteklosti, samopreraščanje zdajš-
njosti, ampak tudi preraščanje prihodnosti, njena negacija negacije. Vključuje
svetopisemski »bodi«, toda ne kontemplativno.
Med našo inteligenco teče polemika o zavestni in smotrni revolucionarni praksi
ter o zaostajanju družbene zavesti za dejanskim dogajanjem. Marsikdo njuno
imanentno protislovje sprejme kot neprotislovje in istočasno brani obe do-
mnevi. Konsekventno: praksa je smotrna, ker je pred smotrom. Naš duh post
festum ugotavlja duhovnost Weltgeista. To miselno protislovje nastaja zaradi
prehitrega posploševanja lastnosti dela v lastnosti celote. Kar se šele totalizira,
se jemlje za totaliteto. Revolucionarna praksa postaja čedalje bolj zavestna
in smotrna zaradi zavestnega in smotrnega delovanja revolucionarne družbene
grupe. Kolikor bolj se smotrna dejavnost grupe prerašča kot dejavnost grupe,
toliko bolj prehaja v smotrno dejavnost celotne družbene skupnosti. Dejansko
smotrna bo postala v združenju svobodnih ljudi, ki bodo svoje mnogoštevilne
delovne sile zavestno trosili »kot eno samo družbeno delovno silo.« (Marx)
Prav tako nepravilno je podrejanje lastnosti dela lastnostim celote. Ce celotna
družbena zavest zaostaja za dejanskim dogajanjem, zato še ne zaostaja zavest
tistih, ki odkrivajo dejanske možnosti dogajanja in način njihovega dodelovanja
v dejanskost, ga torej zavestno usmerjajo v bodočnost. In ker njihova posebna
zavest ni ločena od obče zavesti, ampak prežemata druga drugo, tudi obča
družbena zavest ne zaostaja v smislu stoičnega psa na vrvici za vozom druž-
benega dogajanja. Del in celoto je potemtakem treba zmeraj proučevati v njuni
prežetosti.
Proces prežemanja in preraščanja zdajšnje prežetosti je demokratizacija. Demo-
kratiziranje je smiselno, dokler obstaja nasprotje med dejansko enakostjo in
neenakostjo ljudi. Ena izmed zdajšnjih neenakosti je tudi neenakost zaradi
kondenziranja duhovnih potenc človeka in kulture v delu družbe, ki prav
zaradi takih momentov ni dejanska družbena skupnost, ampak sebe šele tota-
lizira preko razbitosti na družbene grupe. Omenjeni del se imenuje inteligenca.
Da delavec zadovoljuje svoje kulturne potrebe samo z določenim številom in
obsegom, je opredeljeno po splošnem stanju kulture, ki je odvisna predvsem
od inteligence. Zadovoljevanje samo tudi od časa, ki je zanj razpoložljiv
delavcu.
Kopičenje duhovnih sil na strani inteligence je bilo možno zaradi njihovega
istočasnega izginjevanja pri delavcih: v kapitalizmu preoblikovanih v prole-
tariat. Kar je izginjalo, se je pojavljalo kot tuja lastnina in vladajoča sila nad
njimi. V samoupravljanju si delavec duhovne sile povratno prisvaja, ne pri-
lašča — se kultivira, zbližuje znanost s svojim delom ter jo ukinja kot samo-
stojno proizvajalno silo ločeno od dela. Cim bolj ta proces napreduje, tem
632
manj je potrebna vzgojiteljska vloga inteligence, tem bolj se prerašča inteli-
genca kot poseben stan. Ne gre za »relativizacijo inteligence« (Pirjevec), za
vodenitev in razširjanje inteligence, za podoben proces kakor na Zahodu, kjer
hočejo spremeniti vse delavce v kapitaliste; ne gre za neko vnanje »kulti-
viranje (ukinjanje) mehanizmov« (Rus), ker takšen pristop zahteva, kakor Rus
sam priznava, »samoobstoj intelektualca«. Rus ne vidi, da se ne bo kultura
prerasla kot »posebna oaza v puščavi proizvodnega dela«; da »bo proizvodno
delo ostalo nekulturno, kultura pa dekorativna« (Rus) vse dotlej, dokler se
sama inteligenca ne bo prerasla kot posebna oaza sredi totalizirajoče se druž-
bene skupnosti. Zato sproti ruši, kar hoče zgraditi. Zato lahko sebe opredeli
kot socialno neopredeljenega, kot človeka, ki ga karakterizira: »Tujstvo, izven-
moralnost in izdajstvo«, ki »se nenehno in mimo njegove volje lepijo na nje-
gova — recimo — dobronamerna dejanja.« (Rus) Upam, da pretirava.
Vendar za duhovno pohabljanje delavcev niti ni kriv Rus niti kdorkoli izmed
zdaj živečih. Krivi smo, če pohabljenja ne skušamo ukinjati. Ne borba proti
»procesu kot se danes odvija«, ker mehanizem — če vzamemo samoupravljanje
kot mehanizem — se ne more prej preraščati in s tem ukinjati, preden je začel
dozorevati, ampak borba za prozorne in enostavne družbene odnose med občani
in njihovimi deli, za ukinjanje postvarelih odnosov med ljudmi in personifi-
ciranih odnosov med izdelki, za ukinjanje blagovnega in zato tudi delovnega
trga, neposredno — za dejansko samoupravljanje; se pravi, proti »samo-
upravljanju«, ki je samo sredstvo v rokah ozkih skupin ljudi za dobivanje
profita, od katerega največji del odtrgajo zase, samo sredstvo za njihove lastne
interese ter proti predmetnemu mehaničnemu videzu družbenih oprede-
litev dela.
Samoupravljanje ni dirigirani mehanizem, niti perpetuum mobile, torej zopet
mehanizem. Samoupravljanje je negiranje vsega mehanizma, dejavnost osvo-
bajajočih se delavcev. To je njegovo bistvo, dejanski zdajšnji proces, ki se ne
sme zamenjavati z njegovim videzom, njegovo pojavno obliko mehanizma, ki
jo porajajo določeni družbeni vzroki. Kdor bo zamenjaval bistvo in videz, ne
bo mogel delovati drugače kot zaviralno, kot apologet danosti (velja za Rusa).
Do tu se samoupravljavec in intelektualec ne ločujeta. Posebna vloga inte-
lektualca, dokler je še pripadnik posebnega stanu, je, da z zmožnostjo, ki jo
ima zaradi zgoščenosti duhovnih sil pri sebi, čim bolje razkriva videz in odkriva
bistvo. V procesu samoupravljanja mora stati z obema nogama: z nogo dejav-
nosti in nogo kontemplativnosti. Ce tega ne bo delal, bo spet v dilemi z dejan-
skostjo. Zato naš intelektualec ni intelektualec nekakšne evropske družbe,
ampak naše v njeni konkretnosti.
Kateri so nakazani določeni družbeni vzroki, ki porajajo videz mehaničnosti?
Značilno za mišljenje državljana je, da je državljan zato, ker živi v državi,
ne pa zato, ker sam reproducira državljanske odnose in vzpostavlja z njimi
državo. Dokler občan o samoupravljanju in družbeni skupnosti misli podobno,
je samoupravljanje zanj mehanizem, ki se mu bolj mehanično podreja, kot pa
sodeluje pri odkrivanju in razvijanju njihovih možnosti za vzpostavljanje člo-
veške dejanskosti. Obstajanje blagovnih odnosov, ki še zmeraj omogočajo, da
imajo poštenje, čast, itn. po obliki ceno, izraženo v določenih podkupovalskih
odnosih z določeno vsoto denarja, sta torej lahko ceneni ali dragi, ne da bi
imeli vrednost, prav tako odraža zakrite odnose med ljudmi in spreminja
samoupravljanje v mehanizem, ne samo navidezno, ampak tudi dejansko. Ker
je enačica, čeprav preraščajoča se, temeljnega protislovja socializirajoče se
633
družbe tudi v nasprotju med samoupravljanjem in blagovnimi odnosi, se samo-
upravljanje navidezno spreminja v mehanizem tudi takrat, kadar se ga upo-
rablja kot sredstvo za boj proti blagovnim odnosom, ko se ti iz oblike proti-
slovja, v kateri se obe osnovni nasprotji lahko gibljeta in razvijata, hočejo kot
eden izmed polov absolutizirati in nasprotnega ukinjati.
Družbena delitev in' sintetiziranje dela pretvarja delovne organizacije iz for-
malno neodvisnih, kar dejansko pogaja dejansko neodvisnost njihovih druž-
benih delovnih odnosov od njih samih, za integracijo in posrednim samouprav-
ljanjem v formalno odvisnost, toda dejansko neodvisnost; medsebojna odvisnost
občanov se dopolnjuje z dejansko neodvisnostjo. Odvisnost prerašča v sodelu-
jočo odnosnost. Kdor gleda ta proces od zunaj ali mu zoprvuje, temu je
mehaničen.
Tudi tukaj se je pokazalo, da je delo intelektualcev še zmeraj razkrivanje
postvarelih odnosov kot odnosov med ljudmi: umetnika z umetniškim, pisatelja
s pisateljskim, filozofa s filozofskim delom. Marx je sicer za svoj čas dejal, da
so filozofi doslej svet le interpretirali, gre pa za to, da ga spremenimo. Toda
s tem se ni priključil tistim, ki se danes skupaj z Leibnizem odločajo: Raču-
najmo (delujmo) in ne razmišljajmo! Ni enega brez drugega, zmeraj sta v
medsebojni prežetosti. Nista pa eno in isto. Govor še ni akcija sama, kakor b:
nas rad prepričal Kermauner: »Govor je... akcija sama.« Ali kakor prav:
z drugimi besedami: »...filozofija danes je — filozofska praksa, z mislijo raz-
svetljena praksa ...« Ce bi bilo tako, ne bi bilo treba ukinjati in preraščat
filozofije kot filozofije. Mišljenje ni praksa, čeprav je mišljenje prakse in c
praksi; kaj šele filozofija, ki je mišljeno mišljenje. Lahko je praktična, todć
samo takrat, kadar pridobi ukinjevalce in preraščevalce same sebe, kakor j(
filozofija marksizma pridobila proletariat. Prav zato mi ne moremo biti vei
samo filozofi in se gibati v mišljenju Marxa pred Filozofsko-ekonomskimi roko-
pisi, biti stodvajset let za njim ter se šele odločati za združitev teorije in praksi
(Rus). Kar delaš, za to se ne boš odločal. Ne boš izbiral med hudičem in ničem
ampak ju boš preraščal, če ju že tako ocenjuješ; delal za odpravo prvega ii
drugega. Delal in ne samo premišljeval o njunem preraščanju. Kakor se d¡
»kritizirani inteligenci« očitati, da je delala, ne da bi dovolj mislila, tako S(
da »kritični inteligenci« očitati, da preveč misli in premalo dela.
V sintetiziraj očem se delu enostranost in nepopolnost delnega delavca ne po
stane v vseh primerih popolnost tega delavca kot člena skupnega delavca. »Li
čevlje sodi naj Kopitar!« postaja dvomljivo geslo. Medtem ko je v manufaktur
izhajal prevrat produkcijskega načina iz delovne sile, v razvitem kapitalizmi
iz delovnih sredstev (človek pa je delovnim sredstvom dodeljen), socializirajoč:
praksa prerašča te odnose, tako da se z vključitvijo delovnih sredstev ponovni
vrača k delovni sili, k sprostitvi človeških ustvarjalnih sil. Zato bo čedalj
večja nujnost spajanje umskega in fizičnega dela, česar predpogoj je: neza
viranje dispozicij, ki jih nekdo ima, ne da bi bil samo delovna sila. Dejansk.
integracija je zato spajanje delavca z delovnimi sredstvi in ne njuno ločevanje
Naloga inteligence je, da delavcu pri tem pomaga — tehnične nič manj ko
prosvetljujoče in vsakršne druge.
Vsako pomaganje je smiselno le dotlej, dokler si pomagani sam ne opomorí
Perspektiva inteligence torej ni pomaganje. Se več: s prenehanjem pomaganj
ne bo več potrebna kot inteligenca. Ker pa je prenehanje šele rezultat prene
havanja, se mora že zdaj začeti proces prežemanja inteligence z delavci
634
ukinjanju enostranskega dela, dokler se ne bo iz delovne inteligence z delavci
prerasla v svobodne reintegrirane ljudi, v človeštvo.
Kakor vsaka delovna sila, se tudi delovna sila kulturniške in prosvetljujoče
inteligence udejanja s tem, da se manifestira, se udejstvuje v delu. Premalo je
obsoditi blagovne odnose, objokovati situacijo, ki »nalaga morda tisti notranji
pobudi, ki ji pravimo idealizem, vse preveliko bremen...« (Pirjevec) in se
subjektivno dvigati nad njo; preklinjati situacijo, ki te napravlja za »plačano
opozicijo dvora« (Rus). Dejstvu, da se preko svoje delovne sile še zmeraj pro-
dajaš kot blago v prav tolikšni meri, kolikor se prodaja delavec, se s tem ne
moreš izmakniti. Ce je duhovno delo zadnje podleglo trgu, se ga zato ne bo
začelo prvo samostojno osvobajati. Osvobajanje je možno le skupno in v pre-
žemanju fizičnega in umskega dela, v njunem preraščanju v sposobnost indi-
vidua za mnogostransko delo — torej z dejavnostjo. To ni spajanje dela s
predmetom v opredmeteno delo. Sočlovek ni predmet. Zato ga lahko samo
udejanjaš; s svojim delom povzročaš, da postaja sam dejaven oziroma pospe-
šuješ njegovo dejavnost. Nemir prehaja v nemir sodruga, ne pa v mirujočo
lastnost, kakor je v odnosu med izdelovalcem in izdelkom. Tako se pričenja
medsebojno obdelovanje, ne da bi bil kdo kdaj koli obdelan. Vzgoja izgubi
svoj zlati sij in z njo prosvetljujoča inteligenca. Vendar ni v trenutku ukinjena,
kakor tudi prosvetljujoča inteligenca ne, ampak se ukinja.
Zato dilema: ali kultiviranje delavca ali samokultiviranje delavca ni dejanska.
Tako intelektualec kot delavec se samokultivirata le, če vzvratno kultivirata
tudi drug drugega, preraščata ta zveličavni »samo« v skupnem ukinjanju kul-
ture kot luksuza. Možnost zadovoljevanja porajajočih se mnogostranskih kul-
turnih potreb se bo tako udejanjila v dejanskost.
Osnovne naloge inteligence so potemtakem enake. Zato se tudi kulturniške in
prosvetljujoče inteligence ne more obravnavati povsem ločeno. Iz enotnosti ju
ločuje, čeprav čedalje manj, področje dejavnosti, usmerjenost njunega dela.
Različnost dosedanjega družbenega ocenjevanja njunega dela kot manj vred-
nega se že ukinja. Poveličevanje njunih problemov zato prehaja v samo-
poveličevanje.
Usmerjenost dela kulturniške in prosvetljujoče inteligence v našem dogajanju
zahteva socialno opredeljenost, če hoče biti opredeljeno njihovo delo. Neopre-
deljeno delo še nikoli ni porajalo opredeljenih izdelkov. Opredeljeni so bili
samo po svoji neopredeljenosti. Človek, ki ni izdelek, iz takšnega udejanjanja
ne pride neopredeljen, ker se pod različnimi vplivi sam opredeljuje. Neopre-
deljen je samo socialno: dezorientiran v družbenih odnosih. Subjektivna ne-
opredeljenost poraja dejansko pripadnost silam danosti. Prihodnosti ne moreš
spreminjati v bodočnost, če ne veš, kakšna naj bi bila. Zato se je težko opre-
deliti za nekoga, ki razglaša neprestano pot tveganja, tipanja, udarjanja, teh-
tanja. Neorientirana dejavnost namreč ne totalizira zavestnosti in smotrnosti
revolucionarne prakse.
Socialna opredeljenost ima svoj izvir v socialni določenosti. Delavca omejujejo
določila delavstva, ne da bi se zavestno opredelil zanje. Ko se zave samega
sebe kot delavca, se opredeli za delavstvo ali pa ne. Ce se, preraste sebe v
zavednega delavca. Določenost in opredeljenost se spojita v enotnost. Zavednost
združi objektivno in subjektivno. Inteligenca, ki ni razred, je v odnosu do
osnovnih razredov socialno nedoločena. Iz nedoločenosti izvira neopredeljenost.
Ce se intelektualec zave samega sebe kot intelektualca, delavca z umskimi
delovnimi silami, se zave lahko samo svoje nedoločenosti. Ob nastopu dilema-
635
tičnih situacij, ki se v vsaki deželi porodijo skupaj z zavestnim delavskim
gibanjem, se formalna neomejenost spremeni v dejansko omejenost. Nihanje
prehaja v izdajstvo sil bodočnosti. Neopredeljenost postaja dejansko določenost,
če se intelektualec tega zaveda ali ne. Vsako izbiranje poraja občutek vse-
stranske preganjanosti, občasne osebne revolte, težnje Heglove lepe duše po
angažmaju in dejansko osebno hinavščino. Morala izbiranja in hinavščine si
nujno zastavlja vprašanje: ali je morala nezgodovinska ali pa je zgodovina
nemoralna? Takšen intelektualec svojo neetičnost podtika zgodovini in jo per-
sonificira z lastnostmi svoje (ne)osebnosti.
Situacija odmiranja razredov izvorno dilemo prerašča. Preraščanje omogoča
deproletarizacija delavcev. Opredeljevanje nekdanje revolucionarne inteligence
za proletariat postaja nesmiselno. Revolucionarna evolutivnost zdajšnjosti
to revolucionarnost spreminja v dejansko nerevolucionarnost. Možno
je še opredeljevanje za svetovni proletariat, ki zahteva filozofijo aktivne koeksi-
stence. Vendar, kar je revolucionarno navzven, je nerevolucionarno navznoter.
Morala notranje koeksistence s kakršnimi koli eksistencami in pojavi rojeva
samo pridobitništvo za lastno »ek-sistenco«, dviganje zasebnega standarda nad
družbeno povprečje. Deproletarizirajoči se delavec zahteva deintelektualizacijc
ne pa vzpostavljanje inteligence kot sloja. Ne potrebuje nikakršnega oprede-
ljevanja za proletariat, ampak opredeljevanje za reintegracijo človeške oseb-
nosti. Prvotni razkol na delavce in ne-delavce se ponovno pojavlja v čisti obliki
Zdajšnja nasprotja z razredno primesjo bodo nujno prerasla v nasprotje mec
umskim in fizičnim delom, kar bo borbo za proletariat in nazadnje tudi borbe
za deproletarizirajočega se delavca preoblikovalo v borbo za sebe, za svoje
lastne interese, nasproti osvobajajočemu se delavcu. Socialna opredeljenos'
je zato danes opredeljenost za celovitenje človeka: človeka kot individua in ko
generičnega bitja. Neopredeljenost je opredeljenost za sebe kot atomiziranegć
človeka.
Da se kulturniška in prosvetljujoča inteligenca zadnji možnosti izogne lahke
samo z vključevanjem svoje dejavnosti v občo revolucionarno prakso, se danei
v glavnem vsakdo strinja. Ampak to formalno strinjanje je dejansko nestri
njanje, ker dejavnost in prakso različne grupe različno interpretirajo. Vtem k<
Pirjevec in Kermauner individualno dejavnost ali celo nedejavnost enačita ;
prakso, je Rus za grupno dejavnost, za grupe, ki naj se organizirajo v orga
nizacijo — torej pojmuje prakso molekularno.^
Pirjevčeva misel o tveganju se dopolnjuje s prepričanjem: »Vsakdo mora san
varovati svojo krepost in sam odločati o sebi. Tu torej ni problema.« Naka
lahko zagotavlja, da se neresnične dileme ne odpravljajo z deklaracijami
»... marveč s prakso, z delom«. Praksa je delo ali vsaj nekaj istovrstnega
Morda samo seštevek posameznih del. Zato zanj ni problema, razen problem,
individua, če mora vsakdo sam odločati o sebi, o tem, ali bo spal v stanovanjski!
luknjah Ljubljanskega gradu ali pri cipah iz bara na nebotičniku. To je kon
sekvenca iz splošne trditve in s tem nikakor ne predpostavljam, da Pirjeve
v konkretnih primerih dejansko tako misli.
Po Kermaunerju z možnostmi, »ki mi jih drugi odprejo... ne uresničujer
ne sebe in ne sveta ...« Zato moram sodelovati »... pri njihovem odkrivanji
sam s svojo prakso.« Vsakdo torej sam s svojo prakso uresničuje svet ii
samega sebe. Dobimo praks, kolikor je ljudi in uresničevanj sveta prav tolike
Jaz lahko uresničujem svet, pa če ga vsi drugi uneresničujejo. Drugi lahko vs
uresničujejo svet, toda če jim tega ne priznavam, ga zame ni. Dejanske mož
636
nosti niso dejanske, dokler jih ne spoznam in priznam. S tem je negirana
resnica kot kategorija z objektivnim korelatom, praksa pa zindividualizirana.
Rus sicer utemeljuje svojo »ORGANIZACIJO« »na meji predstavljivosti so-
dobnega intelektualca ...«, vendar je bil konkretnejši na razgovoru uredništev
Perspektiv, Problemov in Sodobnosti: »... rabimo družbeno stukturo, ki pa
mislim, da mora biti kooperativna. Kooperativna družba pravzaprav ni zgra-
jena na principu stihije, niti na principu centralističnega planiranja, ampak
na principu spontanitete, torej je neke vrste organizirano združeno porajanje.«
(Družbena vloga in položaj kulture v luči ustavnih predosnutkov. Sodobnost
1963., štev. 1—2, str. 120). Na kulturnem področju je torej treba organizirati
nekake organizacije po principu delovnih organizacij, ki naj bi jih povezovala
v organizacijsko trdnost spontaneiteta. Perspektivno naj bi jih vse povezala
organizacija z velikim črkami. Njeni idejni in praktični vodje naj bi bili inte-
lektualci, ki naj bi razvijali »filozofijo organizacije, sociologijo kulture itd.«
ter tako enkrat za vselej našli svoj prostor na soncu. »Sodobni svet pozna samo
duhovni svet in svet mehanizmov,« zatrjuje Rus. Organizacija naj bi bila
njuna »višja stopnja« in naj bi omogočala »smiselno realizacijo kulture v
družbi, ker je sama kulturna družba ...« Realizatorji v tej družbi sredi obče
družbe naj bi bili seveda intelektualci, ali pa naj bi morda sami predstavljali
to družbo v obči družbi ali nad njo.
Ta zamisel, ki je nastala z mistificiranjem dejanske razklanosti družbene (ne)-
skupnosti na umske in fizične delavce, na kulturne in nekulturne ljudi, na
samoupravne in državne organe, na odnose podružbljenega dela in odnose
grupnega prilaščanja, občana na neposrednega in posrednega samoupravljavca
(državljana), na njegovo politično in dejansko enakost, hoče prerasti to raz-
klanost z organiziranjem nekih organizacij poleg že zdaj obstoječih. Organi-
zacija sil revolucionarne prakse in samoupravljanja, ki omogoča dejansko pre-
raščanje razklanosti, naj bi se umaknili spontaneiteti in posameznim družbenim
grupam. To je absolutiziranje drugega pola osnovnega protislovja socializma
in zato dejanska apologija danosti, neintegriranosti, ki jo hoče s kulturnega
področja razširjati na vso družbo. Formalno prehitevanje se sprevrača v de-
jansko zaostajanje. Organiziranje novih družbenih grup z istimi nalogami,
kot jo imajo že dosedanje, bi razklanost poglabljalo, ne pa preraščalo, ker bi
razbijalo integriranje razpoložljivih sil. Revolucionarna praksa bi se utapljala
v »praksi« molekularnih grup. Formalno organiziranje bi prehajalo v dejansko
dezorganiziranje.
Zato revolucionarna praksa kot tok dejanskosti v svojem totaliziranju ne more
biti nič drugega kot splet zavestnih in smotrnih revolucionarnih dejavnosti
organiziranih individuov (tudi intelektualcev) in obstoječih sil danosti. Inte-
lektualec, ki noče pripadati silam danosti, mora biti revolucionar, ki prerašča
sebe in pogaja s tem tudi preraščanje organizacije sil revolucionarne prakse.
Organiziranost omogoča dejansko učinkovanje v širšem območju kot neorga-
niziranost in celo razkrivanje psevdorevolucionarjev znotraj revolucionarne or-
ganizacije same: medsebojno udejanjanje in kultiviranje se poraja na višjem
nivoju. Vendar revolucionar ni usmerjen predvsem navznoter organizacije,
ampak navzven: v udejanjanje in revolucioniranje soljudi. Odkriva dejanske
odnose in razkriva njihov videz. Prodira do dejanskih možnosti in jih spreminja
v dejansko. Čeprav je med njegovo resnico in dejanskim razpon, med njima
ni razkola, ker ve, da dejansko vzpostavlja s svojo svobodno dejavnostjo na
stvarnosti in že dani dejanskosti. V iskanju resničnosti, tega, kar bi po dejav-
637
nosli lahko postalo bistvo zaželenega dejanskega, se izmika nemožnostim in
iormalnim možnostim. Išče vse možnosti za dejansko rast samoupravljanja,
čeprav se zaveda, da dojemljivi cilj samoupravljanja ni niti posredno niti nepo-
sredno samoupravljanje, ampak preraslost upravljanja med ljudmi sploh.
Opombe:
' Dušan Pirjevec s člankoma Neresnične dileme (Naša sodobnost 1962, štev. 10) in
Resničnost neresničnosti (Naša sodobnost 1962, štev. 12).
- Veljko Rus z razpravo Neresnične dileme in resnične dileme (Perspektive 21) in
Taras Kermauner s Komentarjem k neresničnim dilemam (Perspektive 22, 23—24).
" Vsa podčrtanja, ne glede na original, so moja.
'' S podobnim pojmovanjem Tarasa Kermaunerja je že polemiziral Boris Majer v
članku Idejni profil Persepktiv in kritika uradne slovenske filozofije (Naši razgledi,
26. maja 1962).
Nekateri problemi družbene integracije
lokalnih skupnosti
Zdravko Mlinar
Predmet tega sestavka so problemi preobražanja lokalnih skupnosti, ki dobivajo
v praksi značaj (oziroma jih opazujemo pod zornim kotom) bodisi integracije ali
dezintegracije. Pri tem se najprej zadržujemo pri nekaterih splošnoteoretičnih
problemih, na katere naletimo že ob pristopu k proučevanju obravnavanega pred-
meta. V nadaljnjem pa iznašamo določena empirična opažanja na osnovi gradiva
iz orientacijskega in »nestandardiziranoga« intervjuja, izvedenega v občinah
Ravne, Lendava in Piran.* To seveda pomeni, da si tukaj ne bomo prizadevali poda-
jati kakšnih povsem določenih in natančnih odgovorov na zastavljena vprašanja, temveč
bo dostikrat že sama postavitev vprašanja cilj našega prizadevanja. Gre torej bolj
za odkrivanje problemov, ki jih bo šele treba proučevati, kot pa za rezultate razisko-
vanja. Mislimo pa, — tako kot sploh večina raziskovalcev oziroma metodologov —
da vendarle že tudi to predstavlja pomemben člen v procesu poglabljanja in napre-
dovanja sociološkega raziskovanja obravnavanega predmeta.
1. Pojmovna in teoretska določila
Za označbo predmeta našega proučevanja v literaturi pogosto uporabljajo celo vrsto
bolj ali manj sinonimnih izrazov. Poleg integracije govorijo še o kohezivnosti, soli-
darnosti in identifikaciji, o ravnotežju, sodelovanju ter adaptaciji itd.
Na tem mestu je treba prvenstveno opredeliti pojem integracije, s katerim ozna-
čujemo proces medsebojnega povezovanja in prilagajanja posameznikov ter funk-
cionalno diferenciranih družbenih enot in njihovih kulturnih standardov v neko
celoto (katero v našem primeru predstavlja lokalna skupnost). Gre za proces, ki
iz neke množine ljudi —• posameznikov ustvarja (specifično) družbeno skupino ter
jo utrjuje in tako vodi do njene kohezivnosti.
• Omenjeni intervju pomeni le eno od pomožnih pripravljalnih akcij, ki jih ob navezovanju
stika s terenom podvzema raziskovalna grupa za sociologijo lokalnih skupnosti na inštitutu
za sociologijo v zvezi z nalogo »družbena integracija komune«.
638
Kohezivnost pomeni določeno stanje notranje povezanosti skupine; to je rezultanta
vseh »sil«, ki delujejo na vse člane skupine, da bi ostali v skupini, in se kaže tako
v objektivni medsebojni odvisnosti članov kot tudi v njihovi subjektivni navezanosti
(identifikaciji, solidarnosti) na skupino. Torej tudi pojem — kohezivnost označuje
v bistvu isto vsebino, le pod različnim zornim kotom.
V sociološki literaturi omejujejo ta pojem (kohezivnost) predvsem na pojav privlač-
nosti skupine vključno z odporom proti njeni zapustitvi. Privlačnost vsakega objekta
ali aktivnosti pa je funkcija potreb posameznika in lastnosti objekta. Skupino štejejo
kot »objekt v življenjskem prostoru osebe«, tako da je njena privlačnost za dolo-
čeno osebo odvisna od narave in intenzitete potreb te osebe in od primernosti te
skupine za zadovoljitev teh potreb. Privlačnost skupine je torej odvisna od dveh vrst
pogojev:
a)	Od takšnih lastnosti skupine, kot so njeni cilji, programi, velikost, tip organizacije
in njen položaj v širši skupnosti;
b)	osebnih potreb po druženju, priznanju, varnosti in drugih stvari, ki jih skupina
lahko posreduje.
Vsaka skupina ima seveda značilnosti, ki so privlačne in odbijajoče in njena kohe-
zivnost je vezana na rezultanto teh nasprotno delujočih »sil«. Viri privlačnosti sku-
pine so npr.:
a)	izvajanja aktivnosti skupine,
b)	ugled skupine v okviru širše skupnosti,
c)	cilji skupine,
d)	osebna privlačnost samih članov itd., ali pa njihove različne kombinacije.
Na kratko lahko rečemo, da so temeljni splošni razlogi te privlačnosti različne potrebe
ljudi, ki se pojavljajo na dva načina:
1.	tako, da je skupina sama predmet potrebe (zlasti zgoraj navedeno pod a) in b) in
2.	tako, da je udeležba v skupini samo sredstvo za zadovoljitev potreb izven skupine.
Cim bolj ustrezno služi skupina določenim potrebam svojih članov, ali čim večji je
tisti delež njihovih potreb, ki jim služi, višja je njena kohezivnost. Stopnja kohe-
zivnosti skupine pa je v neposredni korelaciji z močjo njenega vplivanja, pritiska
in nadzora, ki ga ima na svoje člane. Bolj ko je skupina kohezivna, bolj vplivajo
njene norme na vedenje in ravnanje članov. V skupinah z visoko kohezivnostjo si
člani v veliko večji meri prizadevajo doseči soglasje kot v tisti z nizko stopnjo
kohezivnosti. Visoko kohezivne skupine si bolj prizadevajo razumeti svoje člane kot
skupine z nizko kohezivnostjo. Stališča drugih članov so pomembna V kohezivnih
skupinah, v nekohezivnih skupinah pa nimajo velikega pomena (v koliko je v
takšnem primeru še sploh mogoče govoriti o skupini). Vsak član nekohezivne skupine
ima pred očmi svoje lastne probleme; prizadeva si zadovoljiti predvsem svoje lastne
potrebe, ki niso nujno tiste, kot so potrebe skupine. Tako kot v kohezivni skupini
člani skrbijo drug za drugega in za dobrobit celotne skupine, v nekohezivni skupini
prevladuje prizadevanje po zadovoljitvi individualnih in sebičnih potreb njihovih
članov. Ce gornje ugotovitve veljajo za družbene skupine nasploh, potem jih je seveda
mogoče uporabiti tudi pri graditvi deduktivno-hipotetičnega modela raziskovanja
kohezivnosti oziroma integracije lokalnih skupnosti, ki tvorijo le specifično vrsto
družbenih skupin. Lokalne skupnosti imenujemo takšne, bolj ali manj samostojne
in zaključene multifunkcionalne družbene enote, ki se izoblikujejo kot tvorbe dolgo-
trajnih družbenih procesov na določenem geografskem območju. Tukaj imamo npr.
konkretno v mislih vaško ali širšo krajevnO' skupnost (ki ni nujno istovetna s kra-
jevno skupnostjo v upravnopolitičnem smislu), mesto, komuno ipd. V težnji, da
izoblikujemo teoretska izhodišča za kavzalno-dinamični raziskovalni pristop, bomo
v nadaljnjem govorili predvsem o procesu integracije ter njegovih objektivno-sti-
hijskih ter zavestnih, političnih determinantah, ki dajejo smer splošnemu trendu
preobražanja lokalnih skupnosti v sodobnosti.
Pri proučevanju lokalnih skupnosti nas zanima integracija kot proces in lastnost
teh skupnosti, torej kot grupni in ne kot individualni pojav. Takó puščamo ob strani
socialno psihološko problematiko integracije osebnosti posameznika in se omejujemo
le na integracijo skupin. Seveda pa je eno in drugo medsebojno pogojeno in pomeni
Is različne aspekte oziroma pristope v raziskovanju enega od temeljnih socialnih
iti socioloških problemov. Integrirana osebnost posameznika se lahko razvije le v
639
integrirani družbeni skupnosti. Lastnosti skupnosti se torej reflektirajo tudi v last-
nostih osebnosti vsakega njenega pripadnika. Konfliktne situacije v skupnosti, na-
sprotujoče si vrednote, ki se pojavljajo v njenih posameznih strukturnih kategorijah
(podskupinah, slojih, ipd.), v katerih deluje posameznik, se odražajo kot napetosti
v njegovi nekonsistentno izoblikovani osebnosti.
Ko govorimo o integraciji, je to vedno le ena stran dejanskega procesa. To, kar za
eno lokalno skupnost pomeni integracijo, je lahko ali nujno za drugo dezintegracija.
Tisto, kar je dezintegrativno za vas, je lahko in največkrat dejansko je — integrativno
za komuno in podobno. Izboljšana transportna sredstva npr. omogočajo, da vaščani
participirajo v dejavnostih in uslugah različnih ustanov in organizacij v mestu —
središču komune. To se pravi, da bi povedali samo en del resnice, če bi rekli, da
v takšnem primeru transportna sredstva delujejo^ bodisi dezintegrativno ali integra-
tivno na lokalne skupnosti.
Splošna tendenca družbenega razvoja se zlasti v sodobnosti kaže v intenzivnem
procesu diferenciacije homogenega na eni strani in istočasne asimilacije hetero-
genega na drugi strani. Z drugimi besedami: pod vplivom industrializacije in urba-
nizacije družbe se z izredno intenzivnostjo odvija proces dezintegracije prejšnjih
ozkih, izoliranih in enotnih skupnosti. S tem pa istočasno poteka tudi proces inte-
gracije elementov tako diferenciranih prejšnjih skupnosti v skupine in skupnosti
večjega obsega. Pri tem je eno in drugo medsebojno pogojeno. Prejšnji tip samoza-
dostne, izolirane in zelo malo razčlenjene vasi razpade le v toliko, v kolikor se pojavlja
možnost in dejansko navezovanje vaščanov na širšo družbo — mesto, komuno,
regijo ipd.
Podobno poteka proces socializacije določenih funkcij družine, t. j. prehajanja funkcij
npr. prejšnje patriarhalne kmečke družine (ki je bila proizvodna, potrošna, spolna,
vzgojna in rekreacijska skupina) na različne ustanove in organizacije, kot npr.
šolo, tovarno, restavracijo, športno društvo ipd. Pri vsem tem seveda lahko z vso
upravičenostjo označimo takšen proces kot dezintegrativen za družino in kot integra-
tiven za širšo lokalno skupnost, ki jo utrjuje. Čeprav je v sodobnosti že zelo izrazit
proces integracije manjših (po teritoriju in številu pripadnikov) družbenih enot v
večje, obsežnejše tvorbe, to vendarle ne pomeni, da prve izgubljajo vse svoje prejšnje
funkcije. Dejansko gre le za proces prehajanja nekaterih funkcij, ki jih obsežnejša
skupina lahko uspešneje opravlja, ali pa gre za nastajanje povsem novih funkcij
(oz. za zadovoljevanje novO nastalih potreb), ki »izrastejo« npr. neposredno v okviru
širše enote.
Pri sociološkem raziskovanju teh problemov je treba predvsem ugotavljati splošni
trend spreminjanja načinov združevanja ljudi v lokalno-teritorialnih okvirih,
Ugotavljamo torej tisto, kar je objektivno — nujno in s tem dajemo družbenopoli-
tični praksi in akciji spoznanja, v mejah katerih bo le-ta lahko glede na svoje
vrednotenje dobrega in slabega v teli procesih — ustrezno, načrtno ukrepala. Pa še
celo pri tem ne bo mogoče integrativno procese istovetiti s »pozitivnimi«, dezinte-
grativne pa z »negativnimi«. Kot smo videli, je eno z drugim pogojeno in zato je
npr. razkrajanje starega tipa kmečke družine ali vaške skupnosti prav tako pozi-
tivno, kot integracija njihovih pripadnikov v širšo lokalno skupnost npr. tipa
komune. V tem smislu so obsojena na neuspeh najrazličnejša socialna in politična
gibanja, ki poskušajo za vsako ceno pobuditi čim bolj »popolne« skupnosti kot najožje
enote v neposrednem okolju bivanja ljudi.
Sele znanstvena analiza procesa integracije lahko nakažr^ smiselnost in perspektivnost
takšnih prizadevanj; treba je ugotoviti, kaj je na različnih stopnjah razvoja lokalnih
skupnosti tisto, kar povezuje posamezne sloje ljudi na ožjem in širšem teritoriju
Glede na različne potrebe ljudi posameznih slojev — kakor bomo videli kasneje —
se le-ti integrirajo v lokalne enote dokaj različnega obsega. Rezultati že izvedeni!
raziskav so pokazali, da imajo posamezni družbeni sloji povsem različen prostorski
in družbeni »kontakt — radius«. Različne potrebe in različne aktivnosti posameznih
slojev prebivalstva se namreč v precejšnji meri razlikujejo glede na optimalno meste
svojega zadovoljevanja oz. izvrševanja. Zato je neupravičeno in iluzorno iskati neke
celovito skupnost in vsestransko povezanost prebivalcev že na najožjem prostorskerr
območju njihovega bivanja. Dejansko stanje nepovezanosti ali dezintegriranosti ni
mogoče negativno vrednotiti, če gre pri tem le za prehod želene integriranosti na
obsežnejše in specializirane skupine. Analiza pa seveda lahko opozori na tiste pri-
mere, ko gre npr. za dejansko nezadovoljene potrebe prebivalstva in ne le za spre-
membo okvira njihovega zadovoljevanja. Sele v tem smislu lahko dobijo takšna
640
gibanja kot »Community developement« — ali prizadevanje po uveljavitvi stano-
vanjskih skupnosti svojo trezno osnovo in resnično vsebinsko upravičenost.
Kot smo že videli, ima ena in ista determinanta, npr. kakovost transportnih sred-
stev, lahko povsem nasprotni učinek za integracijo dveh različnih tipov lokalnih
skupnosti. Zato je treba proces integracije ali dezintegracije obravnavati vedno le
v zvezi s povsem določenim tipom skupnosti.
Na sploh se pojavlja razmerje med integracijo nižjega tipa (glede na obseg) skup-
nosti in njej nadrejenega višjega tipa kot eden od osnovnih problemov, ki jih je
treba pojasniti na začetku raziskovanja obravnavanega predmeta. Na osnovi nepo-
srednega opazovanja in logičnega sklepanja lahko pridemo do zaključka, da je
kohezivnost ene skupine v bolj ali manj direktnem, alternativno — nasprotnem
razmerju s kohezivnostjo druge skupine.
КЉ1 $ Ksk2
Vsak posameznik ima na razpolago dano količino časa in energije, kar lahko poraz-
deli (zavestno in hoteno ali ne) na svojo udeležbo v različnih skupinah. Višja inten-
ziteta njegove udeležbe v dejavnosti določene skupine povzroča upadanje njegove
udeležbe v posameznih ali vseh ostalih družbenih skupinah, v katerih deluje kot član
ali pripadnik. Kohezivnost družine, katere člani so v največji meri angažirani npr.
na različnih področjih javnega življenja svoje občine, je lahko minimalna. Nasprotno
pa bi lahko opazili primere visoko kohezivnih družin tedaj, ko se njihovi družinski
člani sploh ne interesirajo za potrebe svoje občine, se ne udeležujejo v tem potrebam
— ustreznih aktivnostih, temveč se družijo predvsem med seboj in postavljajo na
prvo mesto interese (kakor jih sami percipirajo in si jih zamišljajo) svoje družine.
Seveda pa se pri tem lahko pojavijo določena razhajanja med integracijo na raz-
ličnih nivojih analize oz. različnimi tipi integracije. Ce bi npr. upoštevali v analizi
■ kot indikator integracije le ravnanje, delovanje posameznika, bi lahko v določenih
primerih prišli do povsem drugačnih zaključkov, kot če bi izhajali iz njihovega
vrednotenja ipd.
Med dogajanjem, ki se posebno intenzivno odvija kot spremni pojav industrializacije
in urbanizacije, prihaja do zelo pomembne spremembe strukturne osnove integracije
lokalnih skupnosti. V preteklosti so namreč prevladovale takšne lokalne skupnosti,
v katerih je vsak njihov pripadnik neposredno nastopal in (lahko) prihajal v stik
z vsemi ostalimi pripadniki. Danes pa večkrat ne gre več za takšne — relativno
majhne integrirane enote, temveč za obsežnejše skupnosti, ki predstavljajo sisteme
specializiranih enot. Namesto edinstvenega grupiranja z mnogoterimi funkcijami in
intra-kooperativne integracije se uveljavlja mnogotero grupiranje z edinstvenimi
funkcijami in interkooperativno integracijo. V tem procesu je zakoreninjena tudi
objektivno stihijska osnova formiranja komune kot relativno zaključenega sistema
bolj ali manj specializiranih enot.
Komuna se v nobenem primeru ne pojavlja kot skupnost neposredno prisotnih pri-
padnikov. Integracije v komune si torej ni mogoče predstavljati na osnovi določenih
fizično — vidnih indikatorjev. Tu ne gre več za fizično prisotnost ljudi na določenem
mestu, temveč predvsem za njihovo posredno komuniciranje in vrednostno identi-
fikacijo. Komuna se pojavlja že kot tako obsežna lokalna oz. teritorialna skupnost,
da se vsak pripadnik akcijsko in komunikativno le posredno integrira vanjo preko
elementov njene ekološke in socialne (v ožjem smislu) strukture.
Striikturiranost določene skupnosti je predpostavka vsakega eventualnega procesa
njene integracije. Sele na osnovi analize strukture skupnosti je mogoče zasnovati
proučevanje najpomembnejših tokov procesa njene integracije. Pri tem je mogoče
razlikovati integracijo sestavljene skupnosti kot celote, integracijo podskupine same
vase, ali končno integracijo podskupin v sestavljeno skupnost.
Struktura komune kot teritorialne družbene skupnosti ima predvsem tri sledeče
dimenzije:
1-	Prva dimenzija strukture komune (in vsake lokalne skupnosti) je njena funkcio-
nalna razčlenitev na različne sloje (npr. profesionalne in podobne) in skupine
(podjetja, ustanove, družbene organizacije, društva z različno vrsto dejavnosti), ki
se pojavlja v procesu družbene delitve dela.
2-	Druga dimenzija strukture komune je njena družbena stratifikacija t. j. z razčle-
njenost glede na njeno vertikalno — hierarhično lestvico. Posamezni sloji, skupine
"	641
in posamezniki zavzemajo različne višje ali nižje, družbene položaje v tej skupnosti,
glede na to, v kolikšni meri uspevajo ostvariti bolj ali manj pomembne vrednote
skupnosti.
3. Tretja dimenzija družbene strukture (v najširšem smislu) komune pa predstavlja
način zgrajenosti in razčlenjenosti v geografskem prostoru, kar lahko drugače ime-
nujemo tudi ekološka struktura. V okviru komune gre pri tem zlasti za takšno pro-
storsko družbeno grupacijo, kakršne so npr. mesto, ki je njeno središče, in manjši
kraji, vasi, ki še pridejo v njegovo gravitacijsko obmoCje. Pri tem se takšna ekološka
sestava lahko v veliki meri ujema oz. prekriva s prejšnjima dvema dimenzijama
strukture (razlikovanje vasi in mesta je v veliki meri tudi že razlikovanje dveh
funkcionalno, profesionalno različnih kategorij — kmetov in nekmetov).
Takšna je strukturna osnova integracije komune oz. lokalne skupnosti sploh.
Kolikor bi obstajala povsem »čista« struktura tako, da ne bi bilo prepletanj med
posameznimi elementi, ne bi niti mogli govoriti o skupnosti. Sele v dinamičnem
procesu povezovanja in vključevanja posameznih sti'ukturnih aspektov celoto pride
do izoblikovanja resnične skupnosti. V tem procesu pride do i-azreševanja nasprotij
med individualnimi, kakor tudi med različnimi kolektivnimi interesi posameznih
strukturnih kategorij glede na vse tri zgoraj navedene strukturne dimenzije. Očitno
ne moremo govoriti o integrirani oz. kohezivni skupnosti — niti tedaj, kadar le-ta
sestoji iz posameznih slojev, ki imajo npr. oblastveni monopol, ali pa so povsem
podrejeni in izključeni od oblasti in upravljanja, niti tedaj če posamezna prostorska
območja živijo pretežno ločeno in medsebojno neodvisno.
V praksi se včasih elementi enega in drugega medsebojno prekrivajo, kar dovede do
potencirane diferenciacije in medsebojnih konfliktov. Ce npr. različno krajevno
poreklo' prebivalstva po sebi še ne predstavlja zadostne osnove za njihova medse-
bojna nasprotja, pa ta osnova v primerih, ko se razlikovanje med doseljenci
in domačini prekriva z razlikovanjem med tistimi, ki imajo najvišje položaje in
dirugimi, ki so jim bolj ali manj podrejeni (ali jih enostavno samo — nimajo) vse-
kakor obstaja. Takšna situacija je pogosta zlasti v podeželskih skupnostih, ki
uvajajo moderne proizvodne obrate ali druge ustanove, ki zahtevajo za svoje funkcio-
niranje ustrezne strokovnjake z visoko izobrazbo in morajo tako najpomembnejše
funkcije in položaje prepustiti doseljenim. Na takšno situacijo pa bistveno vpliva
uveljavljanje delavskega samoupravljanja in družbenega upravljanja. To namreč
omejuje delovanje strokovnega kadra prvenstveno na res strolsovne funkcije, obenem
pa organizacijsko omogoča, da tudi domačini dobijo različne pomembne družbene
položaje v okviru samoupravnega mehanizma v komuni. Zato je tudi razumljivo, da
smo v intervjuju odkrivali tovrstne konflikte ravno v primerih, ko se delavsko samo-
upravljanje in družbeno upravljanje v določenem kraju še ni toliko afirmiralo, da
bi obvladalo in onemogočilo samovoljo takšnih priseljenih posameznikov na vodilnili
položajih.
Obenem pa se ravno v takšnih situacijah nazorno kaže, da samo integrirana oziroma
kohezivna skupnost lahko izvaja tolikšen družbeni pritisk in nadzor nad vsemi svo-
jimi pripadniki, da onemogoči osamostalitev posameznikov ali majhne skupine, ki bi
lahko neodgovorno odločala o skupnih zadevah. Cim nižja je stopnja kohezivnosti
dane lokalne skupnosti (bodisi da je še v prvih fazah procesa integracije, bodisi
da je že močno dezintegrirana), tem večja je verjetnost, da je upravljanje njenih
zadev nedemokratično. Kakor bomo videli, nam to hipotezo potrjuje tudi zbrano
gradivo iz treh omenjenih občin.
2. Empirična opažanja o integraciji krajevnih
in stanovanjskih skupnosti
Ko govorimo o krajevnih skupnostih, mislimo na tiste podeželske družbene enote, ki
se znotraj komune izoblikujejo na območju enega ali več naselij na osnovi določenih
skupnih funkcij in splošno družbene povezanosti prebivalcev. Gre torej za takšne
realne družbene skupine — v sociološkem pomenu besede — v okviru katerih se
odvija vsakdanje življenje prebivalcev tako, da se večinoma osebno poznajo med
seboj in prihajajo pogosto v neposredne družbene stike. Družbeno življenje se nave-
zuje na nekatere ustanove, kot npr. na osnovno šolo, gostilno, kino, na nekatera
društva; pojavljajo se trgovine splošnega značaja, pošta, krajevni urad, zdravnik,
kmetijska zadruga, posamezno obrti, cerkev in druge ustanove, ki opravljajo posa-
mezne funkcije centralnega značaja tudi za neposredno okolico.
642
z izrazom stanovanjska skupnost pa označujemo urbanistično in družbeno enoto
mesta, ki ima določene skupne ustanove ter upravno določen status in teritorij.
Mesto kot celoto, zlasti pa njegovo središče, predstavlja osredotočenje cele vrste
specializiranih funkcij, ki niso prvenstveno namenjene meščanom samim, temveč
tudi potrebam širšega zaledja. Prebivalci mesta pa imajo tudi številne vsakdanje
potrebe, ki jih lahko najbolj primerno zadovoljujejo v neposredni bližini svojega
bivališča. Zato se znotraj mesta izoblikujejo še manjše relativno zaokrožene urbani-
stične enote; poleg glavnega središča se pojavi še večje ali manjše število odvisnosti
od velikosti mesta majhnih središč z ustanovami najbolj splošnega značaja. Tu se
razrešujejoi vsakdanji problemi mestne družine in posameznika podobno kot v okviru
krajevnih skupnosti na podeželju. Razlika je v tem, da ima meščan dokaj blizu tudi
centralne ustanove mesta, medtem ko so pripadniki krajevne skupnosti mnogo bolj
navezani le na njene ustanove oz. funkcije. Zato imajo stanovanjske skupnosti veliko
bolj zoženo področje svojega delovanja v primerjavi s krajevnimi skupnostmi. Ne-
redko se njihovo celotno delovanje reducira na delovanje nekaj servisnih ustanov
tako, da niti ne predstavljajo neke resnične skupnosti prebivalcev.
Krajevne in stanovanjske skupnosti so torej vmesni člen med posameznikom in nje-
govo družino na eni strani ter mestom in komuno na drugi strani. Komuna je tako
obsežna lokalna skupnost, da se posamezni prebivalci načeloma lahko le posredno
vključujejo vanjo. Poleg obravnavanih skupnosti je še cela vrsta »kanalov,« preko
katerih poteka integracija prebivalcev v komuno. Bodisi, da gre za »linijo« proiz-
vodnje ali distribucije in za politično ali kulturno življenje itd., povsod se pojavljajo
različne družbene skupine, v katerih se posameznik neposredno udeležuje in s tem
preko njih integrira v komuno in celotno družbo.
Pr tem je pomembna zlasti ugotovitev, da obstajata dva različna nivoja integracije.
Na eni strani gre za integracijo v takšne skupine, v katerih se prebivalci neposredno
udeležujejo različnih aktivnosti in je ravno udeležba posameznika eden od najpo-
membnejših indikatorjev njegove integracije. Na drugi strani pa gre npr. za inte-
gracijo komune, ki jo je očitno treba presojati po nekih drugih kriterijih. V komuno
se ni mogoče tako neposredno vključiti kot v družino ali prijateljsko skupino. Zato
ne bomo mogli ugotavljati intenzitete integracije prebivalcev glede na njihovo ude-
ležbo neposredno v komuni kot taki, kajti vsaka takšna udeležba se odvija v okviru
neke manjše skupine.
Integracija v komuno torej predstavlja drugi tip integracije, ki jo je mogoče ugo-
tavljati glede na to, kakšno vrednote zasledujejo prebivalci pri tem, ko delujejo v
okviru ožjih družbenih skupin. Seveda ne mislimo, da izključno samo po tem. Ce
participacija neposredno v komuni kot celoti ni mogoča, potem je namreč mogoče
presojati in meriti intenzitetb integracije določene komune predvsem po tem, v
kolikšni meri so vrednote bodisi posameznih občanov, krajevnih skupnosti, podjetij
ali drugih skupin na njenem območju v skladu z vrednotami komune. To je torej
integracija na nivoju vrednot in ne na nivoju neposredne participacije. (Na tem
mestu puščamo ob strani drugi tip tako imenovane funkcionalne integracije
komune, ki je odvisna od stopnje razvoja procesa družbene delitve dela).
Šele po teh uvodnih pojasnilih je mogoče preiti na konkretnejše razpravljanje o
integraciji krájevnih in stanovanjskih skupnosti ter o njihovem razmerju do integra-
cije komune. V praksi izgleda, da zlasti krajevne skupnosti absorbirajo veliko večino
aktivnosti in sploh življenja svojih pripadnikov. Pretežni del njihovega življenja
in skorajda vsa vsakdanja opravila in dejavnosti se zaključujejo znotraj krajevne
skupnosti. To velja v toliko večji meri, čim bolj je takšna skupnost oddaljena od
večjega središča (npr. od mesta, ki je sedež občine). Tedaj namreč ta skupnost
nujno razvije tem bolj raznovrstne funkcije (čeprav samo v rudimentarni obliki),
tako da postane relativnb osamostaljena in samozadovoljujoča enota. Zato nas ne
preseneča naslednja ugotovitev iz intervjuja: »Zlasti delovanje kmečkega prebi-
valstva se odvija le znotraj takšnih ožjih krajevnih območij, takó da le-ti niso
povezani z ostalimi občani ter skupinami in ustanovami na celotnem teritoriju
občine. Radij njihovega delovanja je ozek in ne sega preko vaških (komunalnih)
problemov. Pò drugi strani pa je opazna značilnost, da čim bolj je krajevni odbor
oddaljen od občinskega centra, tem bolje deluje« (Piran).
Tako kot so krajevna skupnost dejansko oblikuje oz. izoblikuje na podeželju, ustreza
zamiKel stanovanjske skupnosti predvsem potrebam prebivalcev razvitejšega mesta.
Eno in drugo pa je spet odvisno od dveh faktorjev:
643
1.	od spontanega razvoja in povezovanja prebivalcev, ter
2.	od načrtnega organiziranja in prilagajanja objektivnili pogojev skupnim potre-
bam prebivalcev.
Tako se na primer prebivalci kraja in okolice Crna medsebojno poznajo, se sreču-
jejo ob najrazličnejših priložnostih vsakdanjega življenja, vzdržujejo večje ali manj-
še število prijateljskih in sorodstvenih zvez itd. Ne da bi imeli kakršen koli namen
načrtnega formiranja skupnosti, se ta skupnost že spontano pojavlja. Drugi faktor,
ki lahko v veliki meri vpliva na značaj te skupnosti, je pa dejstvo, da v Crni delujo
tudi krajevni odbor, krajevni odbor SZDL, organizacija ZKS, posebna organizacija
stanovanjske skupnosti in drugo. Glavna naloga teh raznih organov, ustanov in orga-
nizacij je pa ravno stalna skrb in posredovanje, da bi izboljšali pogoje skupnega
življenja prebivalcev na danem teritoriju.
V praksi seveda oba faktorja od enega do drugega kraja dokaj varirata. Kot splošna
značilnost pa se pojavlja razlika med podeželskimi in mestnimi naselji. V prvih bolj
prevladuje spontano in neformalno združevanje, v drugih pa je povezovanje prebi-
valcev in družbena enotnost naselja oz. njegove urbanistične enote v veliko večji
meri odvisna ravno od delovanja nekaterih skupnih ustanov in organizacij. Zato se
zlasti stanovanjske skupnosti v mestih pogosto reducirajo pretežno na drugi faktor.
Pripadniki stanovanjskih skupnosti navadno niso že spontano tako tesno družbeno
povezani med seboj, ker je njihova družbena aktivnost prav tako oz. prostorsko bolj
razpršena in v večji meri presega meje skupnosti. Življenje je v večji meri institu-
cionalizirano in delovanje stanovanjskih skupnosti se kaže predvsem v delovanju
manjšega števila ustanov, ki služijo potrebam njenih pripadnikov. Zato je razum-
ljivo, da je dobil pojem stanovanjska skupnost v vsakdanji družbenopolitični praksi
zelo omejeno vsebino, ki ne ustreza prvotnim intencijam njene vloge, kakor jo naka-
zuje že sama beseda »skupnost«.
Tako za stanovanjsko kot krajevno skupnost velja, da pobuda za njihovo organi-
ziranje ter njihovo konkretno pravno ureditev ni nastala v vsaki takšni skupnosti
posebej, temveč je »prišla« od zunaj. Po istih osnovnih načelih in enotnem modelu
je bila potem bolj ali manj prilagojena krajevnim potrebam, uvedena oz. dopolnjena
organizacija teh skupnosti.
Pri tem pa v praksi dostikrat delajo še večjo napako (kot v zvezi s pojmovanjem
stanovanjskih skupnosti), ko tudi pomen izraza »krajevna skupnost« reducirajo samo
na njeno tako vpeljano organizacijsko strukturo. To nam mora biti v svesti zlasti
tedaj, ko sociološko pristopamo k raziskovanju krajevnih skupnosti, tako da upo-
števamo tudi vse ostale vidike družbenega življenja, ki niso zajeti v neke organi-
zacijske in institucionalne kalupe.
Ko govorimo o organizacijskem, subjektivnem in političnem vidiku obravnavanih
skupnosti, lahko opozorimo na specifično situacijo, ki se pojavlja v večjih krajih s
pretežno večino nekmečkega prebivalstva, ki pa še nimajo značaja mesta. V njih so
poleg krajevnih odborov organizirali posebej še stanovanjske skupnosti. Tako sta se
pojavili ena ob drugi dve instituciji, ki sicer imata nekoliko različno usmerjenost pri
svojem delovanju, vendar ne toliko, da se ne bi delno prekrivanje in nedoločenost
njihovih vlog pojavila kot resna ovira družbenopolitičnega delovanja v takem
kraju. To pa, z drugimi besedami, pomeni oslabitev enega od faktorjev integracije
krajevne skupnosti in komune. V Prevaljah so to izrazili nekako takole: »Krajevni
odbor in stanovanjska skupnost obstajata še vzporedno, kar je zelo negativno; ni
jasno, kje se delovno področje enega neha in drugega začne... Ta dvotirnost hromi
delo, ker se zanašajo eni na druge, tako da nobeden ne podvzame potrebnih ukre-
pov«.
Naslednja ugotovitev zelo karakteristično označuje celotni obravnavani problem,
tako kot se kaže v občinah, ki smo jih obiskali: »Ljudje se na splošno bolj zanimajo
za krajevno skupnost in njene probleme kot pa za celotno komuno« (Prevalje).
To je pravzaprav bolj označba stopnje procesa integracije kot pa njena vsebinska
opredelitev. Vendar nas pa opozarja na izhodišče in na smer potekanja tega procesa.
Proces integracije prebivalcev poteka od prostorsko najbližjih skupin v neposredni
bližini bivališča — k večjim in prostorsko razsežnejšim lokalnim in teritorialnim
skupnostim. Vsak posameznik v načelu ne more biti integriran v komuno če že prej
ni bil integriran v svojo krajevno skupnost. Mogoče pa je, da njegova intenzivna
družbena participacija v krajevni skupnosti ne pomeni tudi integriranosti v komuno,
v kolikor pri tem zasleduje vrednote, ki niso skladne z vrednotami komune. Pojav-
644
Ijajo se tudi posamezniki, ki se toliko angažirajo na nivoju komune, da se povsem
dezintegriraj o iz svoje krajevne skupnosti. V Portorožu na primer »stanujejo tudi
politični funkcionarji, direktorji podjetij idr., ki pa ne prihajajo na sestanke in
se v glavnem družijo le med seboj«.
Torej poglejmo, kakšna je vloga nekaterih indikatorjev integracije prebivalcev v
krajevno skupnost ter različnih objektivnih in subjektivnih pogojev, ki se pojavljajo
kot njihove determinante.
Eden od takšnih indikatorjev je že večja ali manjša informiranost in zanimanje za
dogajanje in probleme skupnosti, ki se kaže pri različnih slojih in skupinah njenega
prebivalstva. Tako smo npr. v Crni na vprašanje »Kdo vse razmišlja o problemih
vaše krajevne skupnosti? Kdo ima skrb za razvoj Crne?« dobili nekako takšenle
odgovor: »Vsi prebivalci razpravljajo o razvoju kraja, tudi v povsem osebnih med-
sebojnih stikih (npr. ko sosed obišče soseda)« ipd. Ta ugotovitev kaže na to, da
je zanimanje prebivalstva usmerjeno na probleme njihove krajevne skupnosti, na
katero se čutijo osebno navezani. (Čeprav bomo videli — iz ostalih podatkov, da pri
tem obstaja dokaj pomembna stratifikacija prebivalstva).
Pravo nasprotje takšni splošni usmerjenosti zanimanja prebivalstva za življenje in
razvoj svoje krajevne skupnosti pa smo razkrili v Portorožu. To je npr. »precejšnje
število doseljencev — avanturistov... že nekako usmerjeno proč od kraja; samo
iščejo še boljših pogojev, da bi se preselili drugam... Skoraj na vseh področjih
družbenega življenja se kaže nekakšna ravnodušnost«.
Drugi indikator integracije prebivalcev v krajevno skupnost je njihova družbena
participacija. Gre predvsem za tiste oblike participacije, ki v največji meri prispe-
vajo k neposrednemu zadovoljevanju različnih potreb celotne skupnosti ali večjega
števila njenih pripadnikov in ne zadostujejo prvenstveno trenutnim potrebam posa-
meznika. Zlasti krajevne skupnosti s pretežno kmečkim prebivalstvom imajo že tradi-
cionalno zelo razvite raznovrstne oblike samopomoči tako, da prebivalci v veliki
meri z lastno udeležbo rešujejo skupne probleme. Poglejmo nekatere primere, ki
ilustrirajo izredno pestre oblike in namene takšnih aktivnosti. Tako so npr. v
Hotizi (občini Lendava) vaščani sami regulirali potok, ki je poplavljal skoraj polo-
vico njihovih travnikov. Prostovoljno so sodelovali pri gradnji nove ceste, pri
gradnji gasilskega doma, pri popravljanju šole in mrtvašnice. V vaseh Zitkovci in
Centiba so na lastno inciativo s prostovoljnim delom zgradili vaški dom, da bi tako
imeli skupen prostor za shajanje. V Dubrovniku so na ta način zgradili stano-
vanjski blok za zdravnike in garažo (da bi lahko uvedli novo avtobusno zvezo). V
Veliki Polani redno brezplačno popravljajo pota (vrednost 1 milj. na leto), zgradili
so zadružni dom, izvedli elektrifikacijo vasi itd.
Pri tem smo prišli do zanimive ugotovitve, da takšna prostovoljna dejavnost rela-
tivno vedno bolj upada, čim bolj prehajamo od kmečko podeželskih naselij preko
večjih industrializiranih krajev do tipično mestnih naselij.
V vseh treh občinah ugotavljajo, da se zelo pogosto poslužujejo takšnega načina
reševanja skupnih problemov v manjših podeželskih krajevnih skupnostih. Vendar
smo v Prevaljah, kjer je večina prebivalstva zaposlena v industriji in ostalih kme-
tijskih dejavnostih, že ugotovili takšnole situacijo: »Včasih se poslužujemo prosto-
voljnega dela ali prostovoljnega prispevka v denarju kot načina za izvedbo določenih
akcij. Vendar pri večini ljudi naletimo na stališče, da bi vsakdo rajši dal 1000 din,
kot pa da bi šel »kopat«, t. j. na prostovoljno delo«.
To ne bi zaslužilo pozornosti, če bi šlo pri tem samo za različno obliko in v bistvu za
isto vsebino (t. j. določen prispevek ali žrtev za kolektivne interese), kakor bi lahko
zakjučili na osnovi gornjega podatka. Vendar so respondenti, istočasno ko so opi-
sovali vlogo in oblike takšnih akcij v svojih krajevnih skupnostih, največkrat tudi
spontano opozarjali na povsem drugačno stanje v mestu. Npr. »V mestu so ljudje
dosti bolj razvajeni, tako da se jim vse naredi, kar jim je potrebno. Na vasi pa je
interes za reševanje komunalnih vprašanj večji. Meščani kar čakajo, češ saj tako
mora podjetje to narediti. Organizacija SZDL v Lendavi je dala sredstva za
pesek, ki naj bi ga porabili za nasipanje med bloki. Vendar stanovalci niso pokazali
niti toliko zanimanja, da bi ga razmetali. Kaj takega se v vasi nikdar ne zgodi.
Akcijo, ki jo delno materialno podprem rodi mnogo večje rezultate na vasi kot
v mestu.« (Hotiza). Ali pa druga izjava:
»Lendava kot mesto ni prakticiralo takšnih oblik samopomoči, kasneje pa so jo
začele posnemati še okoliške vasi«. (Velika Polana).
645
Gornje nas opozarja na tipičen pojav institucionalizacije aktivnosti, ki je tem bolj
izrazit, čim večja je zadevna družbena grupacija. Povsem razumljivo je, da je celo
vrsto zadev, ki jili na vasi lahko opravijo s prostovoljno akcijo manjšega števila
ljudi, v mestu mogoče redno in solidno izvajati le preko posebej organiziranih stro-
kovnih ustanov, podjetij, organizacij itd. Pripadniki krajevnih skupnosti, kjer ni
takšnih enot s posebnimi zadolžitvami, pa se zavedajo, da je v bistvu le od njih
samih odvisno, ali bodo npr. dobili potrebne skupne objekte, naprave in podobno,
ali ne. Po drugi strani.pa jih vse skupne potrebe bolj neposredno »bodejo v oči« in
ta neposrednost vpliva, da se v večji meri identificirajo s potrebami svoje krajevne
skupnosti. Na ta način torej pri obravnavanih razlikah ne gre samo za različne
oblike prispevanja za razreševanje skupnih potreb. Ne gre le za to, da se v kmečkih
krajevnih skupnostih v večji meri pojavlja prostovoljno delo (verjetno kot izraz
ostankov naturalnoga gospodarstva in ustrezne miselnosti), v industrializiranih sre-
diščih in mestnih naseljih pa namesto tega denarni ekvivalent.
V Veliki Polani so nas še takole opozorili na problem:
»Vaščani opažajo določeno razliko v tem, kako se zbirajo sredstva za gradnjo javnih
objektov v mestu Lendavi in pa na vasi. Obstaja tendenca, da stvari, ki se na vasi
še opravljajo s prostovoljnim delom, v mestu izvedejo povsem po formalno uhranih
sredstvih občine in preko ustreznih podjetij ali ustanov«. V mestu se torej v manjši
meri obračajo neposredno na posameznika, tudi če gre le za zbiranje sredstev za neke
skupne potrebe. V celoti gre torej tudi za razliko v stopnji integracije, ki je rezultat
resničnih objektivnih pogojev (o katerih bomo govorili še kasneje).
Prebivalci se seveda udeležujejo še drugih izredno raznovrstnih družbenih aktiv-
nosti, ki predstavljajo bolj ali manj pomembne indikatorje njihove integracije v
krajevno skupnost. Na tem mestu se ne moremo spuščati v vse te konkretne oblike
družbene participacije, temveč lahko opozorimo le na nekatere splošnejše probleme.
Tudi v podeželskih krajevnih skupnostih se najpomembnejše družbene aktivnosti
odvijajo v okviru različnih organizacij, ustanov in društev. Ne glede na večjo ali
manjšo raznovrstnost družbenih aktivnosti v posameznih krajih, se pa pojavlja
splošna značilnost, da je samo manjši delež prebivalstva izrazito družbeno aktiven.
S primerom iz Velike Poiane lahko to ugotovitev ilustriramo takole: »Ce ima vas
600 do 700 ljudi, je pa družbeno aktivnih samo 200. Ti vodijo celotno življenje vasi,
pomenijo jedro vasi. To ne pomeni, da so ostali proti, temveč le to, da čakajo na
pobudo drugih, ko pa je pobuda dana, tudi sami pristopijo k akciji. Pri vski poli-
tični, gospodarski ali nabiralni akciji se odzove okrog -/з ljudi. Procent teh ljudi, ki
se odzovejo, pa raste. Ne odzovejo se večinoma starejši ljudje, ki niso toliko raz-
gledani. Ženske so tudi bolj pasivne. V glavnem je znano vnaprej, kdo se bo odzval«.
Iz teh in podobnih ugotovitev v drugih krajih je mogoče »razbrati« tri značilne
kategorije prebivalcev, ki se medsebojno razlikujejo po kriteriju družbene partici-
pacije krajevni skupnosti.
1.	Najprej gre za manjši delež prebivalcev, ki najbolj pogosto nastopajo kot no-
silci inciative, kot najbolj družbeno aktivni in vodilni faktor krajevnega dogajanja.
Le ti opravljajo najpomembnejše funkcije v obstoječih organizacijah, ustanovah in
društvih in se kot takšni neredko pojavljajo vzporedno na večjih področjih dejav-
nosti. V Crni so nam navedli, da je v njihovi krajevni skupnosti (ca. 2000 prebi-
valcev) le okrog 30 do 50 takšnih občanov.
2.	Le tem predstavljajo pravo nasprotje tisti prebivalci, ki niti ne sprožijo kakšne
pobude za kolektivno akcijo niti ne sledijo takšni pobudi drugih. Pri tem gre lahko
za ljudi, ki objektivno nimajo možnosti za to in so sploh v večji meri izolirani; lahko
gre tudi še za take, ki se izključno omejujejo samo na zadovoljevanje svojih indi-
vidualnih interesov, ali pa spet druge, ki se usmerjajo samo na takšne aktivnosti, ki
v bistvu ne pripomorejo k izboljšanju pogojev življenja v krajevni skupnosti (na
primer cerkveni obredi in podobno).
3.	Večji delež prebivalstva pa lahko štejemo v nekakšno vmesno kategorijo. Tu sta
npr. tisti dve tretjini ljudi, ki se v Veliki Polani »odzovejo« skoraj ob vsaki skupni
akciji. Zanje je značilno, da zavzamejo konstruktivno stališče pri urejanju skupnih
problemov, tako da se pri tem tudi sami čutijo prizadete. Obenem pa največkrat le
čakajo na pobudo koga drugega in šele potem, »ko je pobuda dana,« tudi sami pri-
stopijo k akciji.
Kot tretji indikator integracije krajevno skupnosti lahko štejemo družbene odnose
med njenimi prebivalci. Prostorska razporeditev teh družbenih odnosov se pretežno
646
ujema s prostorsko sliko njihove družbene participacije. Ljudje navezujejo med-
sebojne prijateljske stike istočasno s svojim družbenopolitičnim delom, v gostilni,
trgovini in podobno. To se je zlasti izrazito pokazalo v posameznih krajih piranske
občine, v katere so se doselili ljudje, ki se prej sploh niso poznali med seboj. Zato
so se pa ravno tisti, ki so bili najbolj družbeno aktivni, najhitreje spoznali z raz-
meroma največjim številom ostalih prebivalcev.
Na splošno je značilno, da v bolj industrializiranih skupnostih družbeni stiki pote-
kajo koncentrično, tako da se križajo v posameznih skupinah, ki tvorijo nekakšna
žarišča skupnih aktivnosti. V pretežno kmečkih krajevnih skupnostih pa se njihovi
pripadniki v veliko večji meri povezujejo med seboj v neposredni soseščini in tako,
da je vsebinska določenost njihovih stikov skorajda povsem neomejena. V tem
pogledu je bilo mogoče opaziti precejšnjo razliko med moškimi in ženskami. V vasi
Hotiza (obč. Lendava) se npr. že pri mladini pojavi razlika, tako da dekleta vzdr-
žujejo medsebojne stike največ samo med sosednimi družinami ali v eni »ulici«,
fantje pa se povezujejo tudi s področja cele vasi. Vendar pa se eni in drugi družijo
med seboj tako, da tvorijo manjše skupine po 5—7 članov, ki so približno iste sta-
rosti (do 3 let razlike). Takšne skupine potem pogosto enotno nastopajo pri različnih
akcijah in se kot poseben element vključijo v osrednje krajevne organizacije, ali pa
zavzamejo nasprotno stališče in nastopajo kot nekakšna »opozicija«. Pri odraslih
prebivalcih se medsebojni odnosi ne pojavljajo tako vezano na določeno starost,
ostaja pa še naprej njihova značilna prostorska distribucija.
Zbrani podatki nas nadalje opozarjajo, da vsak posamezni pripadnik krajevne skup-
nosti pri nespremenjenih ostalih pogojih vzdržuje stike z relativno manjšim deležem
vseh ostalih pripadnikov, čim večje je njihovo število.
Npr.: »Crna je manjši delavski center, kjer ne more biti nobeden izoliran. Mežica:
— tu je bila prej uprava rudnika kot poseben sloj in se še danes nekoliko čuti sloj
uslužbencev posebej od delavcev; vendar vsak pozna vse ostale. V Ravnah je več
ljudi, tako da se še ne poznajo vsi med seboj, uslužbenci z viška gledajo na ostale.«
Iz gornjega je mogoče nakazati dva problema. Po eni strani gre za to, da se mreža
družbenih stikov spreminja v odvisnosti od obsega skupnosti. Po drugi strani pa se
ti družbeni stiki v veliki meri lomijo na mejah temeljnih strukturnih kategorij posa-
mezne skupnosti. Te meje so pri nas po izvedeni socialistični revoluciji že zelo
zabrisane in v glavnem odražajo le profesionalno strukturo vsake krajevne skup-
nosti. Pred vojno pa je npr. v Veliki Polani premoženjska diferenciacija med kmeti
vplivala na njihove medsebojne odnose, tako, da je bila cela vas razdeljena na tri
tabore, med katerimi so bila stalna nasprotja (ki so dobila svoj zunanji izraz v pre-
tepih med mladino). Sedaj ni več tovrstnih konfliktov.
V nadaljnjem raziskovanju bi bilo potrebno natančno ugotoviti kvantitativno in
kvalitativno razmerje med tistimi družbenimi stiki, ki jih prebivalci temeljnih struk-
turnih kategorij vzdržujejo sami med seboj nasproti tistim, preko katerih se pove-
zujejo z vsemi ostalimi prebivalci dane skupnosti.
Poleg tega pa gre tudi za razmerje med tistimi družbenimi stiki, ki jih ima vsak
posameznik s pripadniki svoje krajevne skupnosti in njegovimi ostalimi stiki s pre-
bivalci na teritoriju svoje občine. S tem bi dobili ustrezen instrument za kvanti-
tativno izražanje In primerjanje Intenzitete »komunikativnega tipa« Integracije po-
sameznih krajevnih skupnosti.
Nekatere probleme lahko nakažemo tudi v zvezi s četrtim Indikatorjem Integracije
krajevnih skupnosti. Gre za različne potrebe prebivalcev in njihove vrednote, ki so
jim nekakšno vodilo pri delovanju v okviru skupnosti In Izven nje. Splošna ugoto-
vitev, da število in pomembnost potreb, ki jih posamezniki lahko zadovoljujejo v
okviru določene skupine, odloča o integraciji oz. kohezivnosti te skupine — potrjuje
nešteto različnih primerov. Pri tem je pač najbolj očitna vloga osnovnih materialnih
eksistenčnih potreb, katerih zadovoljitev si človek zagotavlja s svojo poklicno de-
javnostjo. Zato je možnost ustrezne zaposlitve prebivalcev dane skupnosti eden od
osnovnih pogojev njene Integracije. Ce Integracija varllra glede na to, kakšne potrebe
pripadniki dane skupnosti v njej lahko zadovoljujejo, tedaj ko v njej prebivajo,
potem je očitno, da lahko v primeru njihovega odseljevanja govorimo kvečjemu še
o njeni dezintegraciji.
Ze površno proučevanje pa pokaže, da je prav potreba po ustreznejši zaposlitvi
glavni razlog tega odseljevanja. Ce to dogajanje pomeni dezintegracijo določenega
dela prebivalstva Iz dane skupnosti, potem še nI nujno, da to pomeni samo po sebi tudi
647
dezintegracijo skupnosti kot celote. Mogoče je celo, da se preko tega procesa vzpo-
stavi ravnotežje med potrebami ljudi in objektivnimi možnostmi za njihovo zadovo-
ljevanje v okviru iste skupnosti. Vendar pa odseljevanje poruši uravnoteženo, demo-
grafsko strukturo krajevne skupnosti in s tem izredno oslabi njeno družbeno živ-
ljenje. Takšno stanje smo konkretno ugotavljali zlasti v nekaterih krajih na ob-
močju občine Lendava. Domačini ugotavljajo, da je družbeno življenje v kraju zelo
zamrlo, kajti ravno najbolj aktivni del se je zaradi zaposlitve začasno ali stalno
odselil drugam. Tako prevladujejo le starejši ljudje in otroci, kar vnaša elemente
stagnacije v splošni proces preobražanja podeželskih skupnosti.
V ostalih dveh občinah, kjer so možnosti za zaposlovanje izven kmetijstva večje,
nastaja pri tem še čisto poseben socialni problem. Kmečka družina je namreč do
sedaj že tradicionalno opravljala ne samo funkcijo produkcijske enote, temveč tudi
funkcijo nekakšnega »socialnega zavarovanja« svojih članov. Zlasti starostno »zavaro-
vanje« je temeljilo na nekakšnem ravnotežju med dvema vrednotama: lastnino
zemlje na eni strani (starši) ter sposobnostjo za delo na drugi strani. Z različnimi
oblikami zaposlovanja mlajše generacije v industriji se tudi to razmerje bistveno
spremeni. Tudi če še naprej stanujejo v hiši staršev ali vsaj v istem kraju, postanejo
delavci bolj samostojni tako, da se namesto prejšnje navezanosti na posestvo vse
bolj navezujejo na tovarno. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da gre tu za med-
sebojno razhajanje družbene integracije dveh generacij prebivalstva krajevnih skup-
nosti. Zato bo tudi razrešitev nastalega problema za starejšo generacijo mogoča spet
le z vskladitvijo^ integracije obeh kategorij prebivalstva na isti nivo. Na mesto dru-
žine stopa krajevna skupnost in komuna, ki pa lahko prevzameta to vlogo samo v
kolikor sta že res integrirani skupnosti celokupnega prebivalstva na svojem pod-
ročju. V občini Piran npr. občina že rešuje eksistenčni problem štiridesetih kme-
tov, ki niso več sposobni za delo.
Seveda pa po drugi strani mlajša generacija v novih oblikah proizvodnje in z večjo
produktivnostjo dela ustvarja v okviru takšne skupnosti večji presežni proizvod, ki
je osnova tudi za kritje takšnih novih potreb, za katero more sedaj skrbeti krajevna
skupnost in komuna.
Na splošno torej ugotavljamo, da nezmožnost zadovoljiti potrebe prebivalcev
v določeni skupnosti navaja na njeno dezintegracijo. Pri tem ne gre niti samo za
materialne niti le za individualne potrebe. To lahko ilustriramo z naslednjim pri-
merom: V podjetju »Nafta« v Lendavi npr. negodujejo, da najvišji strokovni kader
po določenem času skoraj redno zapušča podjetje. »Inženirji v podjetju ostanejo,
dokler jim otroci ne odrastejo za takšno šolanje, ki ni mogoče v Lendavi. Potem
pa zapustijo podjetje in se preselijo v večja mesta«. »Na deželi se je treba marsi-
čemu odpovedati« (npr. »že dvanajst let nisem bil v operi«). »Otroci tudi že na
začetku nimajo toliko različnih možnosti izobraževanja kot v večjem mestu«.
(Nafta — Lendava).
Torej tudi različne duhovne potrebe in potrebe družine kot celote lahko odločilno
vplivajo na integracijo v krajevno skupnost in komuno tistih slojev prebivalstva,
ki takšne potrebe pac imajo oz. so jih osveščeni. Ker se struktura potreb prebi-
valcev spreminja tudi glede na mesto v družbeni strukturi dane skupnosti, je razum-
ljivo, da lahko ista situacija povsem različno vpliva na integracijo posameznih slojev
prebivalstva. Tisti objektivni pogoji, ki npr. pomen jo faktor integracije zá usluž-
benca (npr. pomanjkanje višjega šolstva), nimajo takšnega pomena tudi za kmete itd.
(Konec prihodnjič)
U48
Mladi funkcionarji v družbenopolitičnih
in društvenih organizacijah
Bogdan Kavčič
Povzetek
To poglavje obravnava vpliv starosti, spola in izobrazbe na število funkcionarjev
med 14—27 let starimi Slovenci — člani političnih organizacij in na število funkcij,
ki jih posameznik opravlja.
S starostjo število funkcionarjev med člani družbenopolitičnih organizacij narašča
od 14-tega do 40-tega leta, potem pa zopet upade.
Ženske funkcionarijo v povprečju pomembno manj kot moški. Vendar se manjše šte-
vilo funkcionarjev žensk kot pa moških ne pojavlja na vseh starostnih stopnjah.
V letih 14—19 je v političnih organizacijah funkcionarjev žensk približno enako kot
funkcionarjev moških, kasneje pa pride do znatnih razlik (v korist moških).
LMS in ZSJ sta organizaciji, kjer funkcionari večji del članstva kakor pa v kateri
koli drugi organizaciji. Prav tako je funkcionarjev žensk približno enako število kot
funkcionarjev moških (vsaj v letih 14—19). To verjetno dovoljuje zaključek, da je
aktivnost v teh dveh organizacijah pomembna tudi za celotno kasnejšo družbeno
dejavnost posameznika. Primerjava izobrazbene strukture funkcionarjev in članov
družbenopolitičnih organizacij je pokazala, da so med funkcionarji bolj kot med
člani zastopane naslednje izobrazbene stopnje: nižja srednja, nižja strokovna in zlasti
srednja šola; manj kot med člani pa osnovna šola ali manj in višja ali visoka šola.
Od vseh funkcionarjev opravlja funkcije približno 80 "/o v političnih organizacijah in
20 »/o v društvenih. Razmerje med moškimi in ženskimi funkcionarji se s starostjo
spreminja v korist moških: pri starosti 14—16 let jih je približno enako, v starosti
nad 27 let pa je moških funkcionarjev že trikrat več kot funkcionarjev žensk.
Število funkcij, ki jih opravlja posamezen funkcionar, s starostjo narašča.
Proporc žensk funkcionarjev, ki opravljajo več kot eno funkcijo, je v starosti 14—19
let približno enak proporcu moških, pri starosti 20—27 let pa je že manjši.
Izobrazbeno struktura 14—27 let starih funkcionarjev, ne glede na to, ali opravljajo
funkcijo v družbenopolitičnih ali društvenih organizacijah, je ugodnejša kakor pa
izobrazbena struktura prebivalstva te starosti. Manj izobraženi imajo manjše število
funkcij (povprečno) kot bolj izobraženi.
LMS in ZSJ — šola enakopravnosti med spoloma
Dejavnost masovnih političnih organizacij, kot SZDL, LMS in ZSJ je osnovana na
aktivnosti članstva.
Velika večina članstva masovnih političnih organizacij je običajno popolnoma neak-
tivna in se le v manjšem delu udeležuje prireditev, ki jih te organizacije prirejajo.
Neaktivni člani se omejujejo na plačevanje članarine, sicer pa se komaj še anga-
žirajo za delo v organizaciji. Naslednji del članstva sestavljajo tisti, ki se deloma
udeležujejo v dejavnosti organizacije. Udeležujejo se sestankov, da pa bi se aktivno
udeležili v diskusiji, se pa komaj še zgodi. Iz tega dela se formira tudi najaktivnejši
del članstva organizacij — funkcionarji. Njihovo delo predstavlja operativno de-
649
javnost organizacij (izvrševanje sprejetih sklepov). Med funkcionarji zopet lahko
ločimo več slojev: nižje, srednje, višje ipd.
Poglejmo, kolikšen delež ima najaktivnejši del članstva družbenopolitičnih organi-
zacij — funkcionarji v celotnem številu članstva (tabela št. 1).
Tabela 1: Funkcionarji med 14—27 let starimi člani v političnih organizacijah (v
"/o posameznih starostnih grup).
Opomba: °/o v koloni »povprečno 14—27 let« so računani od 2594, kolikor je število
vseh anketiranih, starih 14—27 let, članov političnih organizacij. 1,6 ""/o
anketiranih ni odgovorilo, če so funkcionarji, in ti niso upoštevani v tabeli.
Števila v vrsti »100 »/o« pomenijo število vseh anketiranih članov političnih
organizacij v označeni starosti.
V starosti 14—27 let je največ funkcionarjev v LMS in ZSj (8,8 "/o vseh članov),
sledi Zveza sindikatov (3,0 Vo vseh članov), SZDL (2,1 "/o vseh članov). Sam odnos
med starostjo in deležem funkcionarjev pa bo jasnejši, če vključimo v tabelo še
ostale starostne skupine (tabela 2).
Organizaciji LMS in ZSJ imata zaradi specifičnosti drugačno starostno strukturo
funkcionarjev, Kot kaže tabela, je med nad 28 let starimi funkcionarji le še 0,3 "/o
tistih, ki imajo funkcijo v LMS oziroma ZSj. Omenili smo že, da s starostjo prehaja
članstvo iz LMS oziroma ZSj v SZDL. Prav tako prehajajo — tudi funkcionarji iz
LMS oziroma ZSj v druge organizacije. Zanimiv pojav je, da je med 14—27 letnimi
člani političnih organizacij kar 8,8"/» funkcionarjev v LMS oziroma ZSJ. Iz tabele
2 je razvidno, da nobena druga organizacija v nobeni starostni dobi ne uspe akti-
virati relativno toliko ljudi kot LMS oziroma ZSJ. Vsaj deloma moramo ta pojav
pripisati dejstvu, da je za mladino manjša možnost (starost) za vključevanje v ostale
politične organizacije kot za starejše. Vsaj deloma pa je to tudi rezultat dejavnosti
organizacije in politike organizacije LMS oziroma ZSJ do opravljanja funkcij.
Pri Socialistični zvezi, Zvezi sindikatov in Zvezi komunistov pa opazimo pojav, ki
smo ga že omenili: pri starejših od 40 let se število funkcionarjev manjša — kar
potrjuje domnevo o splošnem manjšanju aktivnosti po 40-tih letih. To zmanjšanje
dejavnosti je lahko v zvezi s splošnim upadom aktivnosti po 40. letih, ki je biološko
pogojena. Lahko pa je to zmanjšanje posledica specifičnih družbenih pogojev, v
katerih so starejši od 40 let preživeli velik del svojega življenja (predvojno ob-
dobje), ko so bili pogoji za družbeno udejstvovanje slabši kakor danes.
Zanimiv pojav je tudi, da v ZK do 19 let starosti ni funkcionarjev.
Tabela 2: Delež funkcionarjev med člani političnih organizacij, v "/o posameznih sta-
rostnih grup.
G50
To pomeni, da v ZK »pravkar« sprejeti člani ne dobivajo funkcij. Za notranjo rast
in trdnost organizacije je prav gotovo koristno, da se člani najprej spoznajo z delom
organizacije, da se tudi sami udejstvujejo prej v drugih organizacijah, preden sprej-
mejo funkcijo v ZK. Po številu članov funkcionarjev je sedaj na prvem mestu
SZDL, sledi ZSJ, ZKJ ter LMS in ZSJ.
Sprememba nasproti starostni grupi 14—27 let je razumljiva iz čisto formalnih raz-
logov. LMS in ZSJ sta namreč organizaciji, ki vključujeta samo mlajše prebivalstvo.
Tabela 3: Funkcionarji v družbenopolitičnih organizacijah po spolu — v Vo članstva
v posameznih starostnih grupah.
Opomba: °/ev koloni »povprečno« so računani od vseh anketiranih članov političnih
organizacij (ne glede na starost), ki so odgovorili na vprašanje, če so funk-
cionarji v političnih organizacijah.
Ce razdelimo funkcionarje po spolu, dobimo sliko, kot jo kaže tabela 3. Tabela kaže,
da je v prvi starostni grupi (14—16 let) celo nekoliko več funkcionarjev med žen-
skami kakor pa med moškimi. Pri starosti 17—19 let je število približno izenačeno.
Kot smo že videli, je mladina med 14. in 19. letom od vseh družbenopolitičnih
organizacij vključena predvsem v LMS in deloma tudi v ZSJ po 18. letu. Ker je v
teh dveh organizacijah približno enak del funkcionarjev med moškimi in ženskami,
to pomeni, da sta ti dve organizaciji »šola enakopravnosti« med spoloma.
To dejstvo in pa podatek, da sta ravno LMS in ZSJ organizaciji, ki aktivirata večji
del svojega članstva kot ostale organizacije, potrjujejo že prej omenjeno domnevo,
da je aktivnost v LMS in ZSJ faktor, od katerega je verjetno odvisna tudi kasnejša
udeleženost v družbenem življenju.
Pri starosti 20—27 let pa se kaže upadanje funkcionarjev žensk (19,8 V») nasproti
moškim (17,3%). Ta tendenca je vse izrazitejša tja do 55. leta, ko se razmerje neko-
liko popravi, čeprav je še vedno pomembno manj funkcionarjev žensk kot moških.
Ko smo analizirali članstvo, smo ugotovili, da se začne proporc števila članov žensk
v družbenopolitičnih organizacijah zmanjševati nekako po 30. letu, moških pa po 40.
letu. Ce podobno analiziramo funkcionarje, vidimo, da se število žensk funkcionarjev
Tabela 4: Člani družbenopolitičnih organizacij, ki niso funkcionarji — vVo posa-
meznih starostnih grup in po spolu.
651
začne zmanjševati že pred dvajsetim letom, moških pa, prav tako kot število član-
stva, šele po 40. letu.
Pri družbenopolitično bolj aktivni grupi moških gre proces upadanja proporca funk-
cionarjev v posameznih starostih vzporedno z upadanjem članstva. Pri družbeno-
politično manj aktivni grupi žensk pa se proces upadanja proporca funkcionarjev
začne znatno prej kot upadanje števila članstva. Upadanje proporca funkcionarjev
žensk verjetno napoveduje splošno upadanje družbenopolitične aktivnosti.
Problem torej ni v tem, da bi bile ženske v celoti manj aktivne. Da temu ni tako,
kaže analiza funkcionarjev po starosti in spolu. Problem je, kako obdržati nivo
aktivnosti žensk na tako visoki ravni, kot je v letih 14—19, tudi kasneje. Ali z dru-
gimi besedami: kakšne pogoje je treba ustvariti, da bo aktivnost žensk vseh starosti
ostala na visokem nivoju mladih let. Manjšo družbeno aktivnost starejših žensk
nasproti moškim je moč pojasniti z različnimi biološkimi in driožbenimi pogoji. Prav
tako ne gre zanemarjati vpliva tradicij. Starejše ženske so preživele mlada leta v
pogojih neenakopravnosti z moškimi, v pogojih, ko so se lahko javno udejstvovali
predvsem moški. Vendar če bi manjšo aktivnost povzročal le ta faktor, bi mlajša
generacija žensk, ki so se rodile med vojno^ in po njej, in zaradi tega že živele v
bistveno spremenjenih pogojih, ne smele kazati nižjega nivoja aktivnosti kakor
moški. Kot smo videli, 14—19 letne res ne kažejo nižje aktivnosti. Vendar sem spada
tudi del 20—27 letnih, kjer pa se že pojavijo občutne razlike v korist moških. Pri
vplivanju na družbeno aktivnost se plepletajo tradicije s sedanjimi družbenimi po-
goji. Šele kasnejše raziskave bodo lahko pokazale, če naša sedanja družba že ustvar-
ja pogoje, ki omogočajo enako družbeno aktivnost moških in žensk.
V družbenopolitičnih organizacijah je več
funkcionarjev kakor v društvenih
Na osnovi podatkov ankete napravljena ocena števila funkcionarjev kaže, da imamo
v Sloveniji 140—145 tisoč funkcionarjev, starih nad 14 let, od tega približno 77,8 °/o
v družbenopolitičnih organizacijah in 22,2«/» v društvenih organizacijah. V druž-
benopolitične organizacije je včlanjenega približno 74,5 "/o vsega prebivalstva nad 14
let starosti (ocena na podlagi ankete), v društvenih organizacijah pa približno 53,3 »/o
(ocena). Razmerje med članstvom v političnih organizacijah in društvenih organi-
zacijah je približno 3 :2, analogno razmerje funkcionarjev pa je kakor 3,5 :1. Druž-
benopolitične organizacije imajo torej neprimerno več funkcionarjev kakor pa dru-
štvene organizacije. Ta pojav je zlasti zanimiv ob hipotezi, da je dejavnost
društvenih organizacij približno enaka dejavnosti političnih organizacij, ker to
pomeni, da je članstvo v društvenih organizacijah aktivnejše kot pa v političnih.
Postavlja se vprašanje o načinu dela v političnih organizacijah. Verjetno je sistem
reševanja nalog v političnih organizacijah tak, da jih rešujejo predvsem funkcio-
narji, manj pa člani. To pa pomeni večje obremenjevanje funkcionarjev in s tem
krepitev tendence za povečevanje njihovega števila.
Razmerje med funkcionarji v društvenih in političnih organizacijah v posameznih
starostnih grupah je približno stalno.
Razmerja kaže tabela 5.
Tabela 5: Funkcionarji v društvenih in političnih organizacijah po starosti (v "/o
posameznih starostnih grup).
Zanimivo pa je, da "/o funkcionarjev v političnih organizacijah narašča nekako do
40. leta in obenem pada "/o. funkcionarjev v društvenih organizacijah. Po 40. letu pa
so proces obrne. Sicer majhne razlike so toliko pomembnejše, ker grupa 28—41 let
obsega 38,8 °/o vseh funkcionarjev, torej več kot vso mlajše ali vse starejše grupe
skupaj. Manjši proporc funkcionarjev v društvenih organizacijah v grupi 28—41 let
pa ne pomeni, da se ta grupa manj vključuje v društvene organizacije, ampak je
prav nasprotno tudi v tem pogledu najaktivnejša.
Delež funkcionarjev nasproti funkcionarjem moškim v posameznih starostnih gru-
pah konstantno pada od približno enakega deleža v starosti 14—16 let, skoraj do
razmerja 3 :1 v starosti od 27 let dalje. V starosti 14—19 let opravljajo ženske funk-
cije v večjem delu v političnih kot v društvenih organizacijah, potem pa se situacija
obrne.
Sliko, kakršno dobimo, če v razdelitev funkcionarjev po starosti vključimo še spol,
kaže tabela 6.
Tabela 6: Funkcionarji v društvenih in političnih organizacijah po starosti in spolu
(v "/o posameznih starostnih grup določenega spola).
Opomba: V koloni »povprečno« so računani "/o, od skupnega števila vseh anketiranih
funkcionarjev. V vrsti »100 "/o, =« pa je navedeno število vseh anketiranih
funkcionarjev označene starosti in spola.
Število funkcij. Vsaka ali vsaj večina funkcij je takih, da zahteva od tistega, ki jih
ima (funkcionarja), določeno dejavnost. Količina te dejavnosti ni formalno določena
in v veliki meri zavisi od posameznika, od njegovih interesov na področju, kjer
funkcijo opravlja, od ostalih delovnih obveznosti, prostega časa, s katerim razpolaga
itd. S tega vidika ni važno, ali nekdo opravlja funkcijo v družbenopolitični ali dru-
štveni organizaciji •— vsaka mu jemlje čas in zahteva aktivnost. Razdelitev vseh
funkcionarjev po številu funkcij prikazuje tabela 7.
Tabela 7: Razdelitev funkcionarjev po številu funkcij, ki jih opravljajo — v"/» vseh
funkcionarjev v posamezni starostni grupi.
Opomba: Številke v vrsti »100%=« so absolutna števila in pomenijo število vseh
anketiranih funkcionarjev v določeni starostni skupini.
Število posameznikov, ki opravljajo več funkcij, narašča (med 14. in 27. letom), kar
je v skladu s splošnim povečanjem aktivnosti s starostjo.
Ce funkcije razdelimo po starosti in spolu, ni večjih razlik; proporc žensk, ki oprav-
ljajo po več funkcij, je v starosti 14—19 let približno enak proporcu moškili, pri
20—27 letnih funkcionarjih pa je že manjši. Primerjavo kaže tabela 8.
Tabela 8: Razdelitev funkcionarjev po številu funkcij, ki jih opravlja, — v »/» vseh
funkcionarjev določenega spola v posamezni starostni grupi.
Opomba: Števila v vrsti »100 Vo=« so absolutna in pomenijo število vseh funkcio-
narjev, anketiranih v določeni starostni skupini. Razlike med posameznima
spoloma so premajhne, da bi bile pomembne, razen pri starostni skupini
20—27 let, kjer se že kaže zmanjšanje aktivnosti žensk, ki smo ga opazili
že v prejšnjih poglavjih.
Tretjina funkcionarjev v političnih organizacijah ima samo osnovno šolo ali manj
Izobrazbena struktura 14—27 letnih funkcionarjev v družbenopolitičnih organizacijah
je naslednja: od vseh jih je dokončalo:
Ce primerjamo izobrazbeno strukturo funkcionarjev in članov, se pokaže, da so med
funkcionarji v večji meri kot med člani zastopane naslednje izobrazbene stopnje:
nižja srednja šola, nižja strokovna šola in zlasti srednja šola; proporcionalno manj
kot članov pa je tistih, ki imajo celo ali le delno- osnovno šolo.
Pri tej starostni grupi (14—27 let) moramo zopet biti pozorni na že omenjeni pojav,
da je namreč za dosego določene izobrazbene stopnje, zlasti višje, potrebna določena
starost. Zato nismo upravičeni narediti zaključka, da je pomembno manjši proporc
funkcionarjev med visoko izobraženimi, kot npr. med tistimi z nižjo strokovno šolo.
To opozorilo je potrebno tudi zato, ker je pri starejših "/o funkcionarjev z višjo ali
visoko izobrazbo večji kot pa pri 14—27 let starih. Pri 14—27 let starih je torej
manjši "/o funkcionarjev z visoko ali višjo izobrazbo verjetno pogojen s starostjo
(še niso končali šol), ne pa z izobrazbo.
Med posameznimi političnimi organizacijami ima najboljši izobrazbeni sestav funk-
cionarjev, starih 14—27 let, ZK.J (če »najboljši« pomeni najbolj izobražen). To ne
velja samo za mlajše, ampak tudi za starejše. Funkcionarji ZK imajo višjo povprečno
izobrazbo kot pa funkcionarji ostalih družbenopolitičnih organizacij. Najslabšo izo-
brazbeno strukturo funkcionarjev mod vsemi družbenopolitičnimi organizacijami pa
ima SZDL. To velja tako za grupo 14—27 letnih kot tudi za starejše. Nekaj podatkov
kaže tabela 9.
Socialistična zveza ima največ funkcionarjev, ki imajo samo osnovno šolo ali še
manj. Takih je najmanj v ZK. Pri LMS in ZSj je treba upoštevati, da se člani teh
dveh organizacij še šolajo in da je dejanski sestav boljši kot pa prikazani, ker smo
anketirance opredeljevali po dokončanih šolah (zato so tisti funkcionarji, ki še hodijo
v šolo, prišli v kategorijo osnovna šola itd.).
654
Tabela 9: Izobrazbena struktura 14—27 letnih funkcionarjev v družbenopolitičnih
organizacijah.
Opomba: V rubriki »100 »/o =« so navedene absolutne številke (vsi anketirani funk-
cionarji od 14—27 let starosti).
Omenili smo že, da višja izobrazba pomeni povprečno višji družbeni status in s tem
tudi v povprečju višjo možnost vplivanja na družbeno dogajanje. Višja izobrazba
pomeni tudi večjo usposobljenost za dojemanje in razumevanje družbenih dogajanj.
Prav to pa je zlasti važno za funkcioniranje v družbenopolitičnih organizacijah, ki
imajo največjo možnost usmerjanja akcij teh organizacij in ki so v veliki meri tudi
sami izvajalci teh akcij. Zato ni nič nenavadnega, da ima družbeno najbolj aktivna
in najbolj učinkovita organizacija — Zveza komunistov — tudi najboljši izobrazbeni
sestav funkcionarjev. Vendar zveza med učinkovitostjo organizacij in izobrazbenim
sestavom njenih funkcionarjev verjetno ni tako enostavna. Najbrž gre za interakcijo
obeh pojavov: organizacija je najbolj učinkovita zato, ker ima najboljšo izobraz-
beno strukturo funkcionarjev; obenem pa se bolj izobraženi tudi bolj vključujejo
v organizacijo, ki je najbolj učinkovita. Iz navedenega sledi, da je eden od pogojev
za povečanje učinkovitosti posameznih družbenopolitičnih organizacij tudi dvig izo-
brazbenega nivoja njihovih funkcionarjev.
Na koncu si poglejmo še podatke, kolikšen delež imajo med vsemi funkcionarji tisti,
ki so stari 14—27 let. Teh je v posameznih organizacijah (odstotek od vseh funk-
cionarjev):
Da jo v LMS in ZSJ samo dobre 4 "/o vseh funkcionarjev starih nad 27 let, je razum-
ljivo glede na naravo teh dveh organizacij. Za SZDL pa se pokaže, da njeni funk-
cionarji niso samo najmanj izobraženi, temveč da so tudi najstarejši od vseh orga-
nizacij.
Izobrazbena struktura 14—27 letnih funkcionarjev je boljša kakor izobrazbena struk-
tura prebivalstva
Razdelitev funkcionarjev v vseh organizacijah po izobrazbi daje sliko, ki jo kaže
tabela 10.
Iz tabele je razvidno, da ima približno ena tretjina vseh funkcionarjev 14—27 let
starih le osnovno šolo, nadaljnjih 43®/o nižjo srednjo ali nižjo strokovno šolo in
le 23 "/o srednjo ali višjo šolo. Vendar če upoštevamo, da ima 54 Vo vseh 14—27 let
starih prebivalcev le osnovno šolo, je izobrazbena struktura funkcionarjev boljša
kakor izobrazbena struktura prebivalstva te starosti. Med funkcionarji družbeno-
političnih in društvenih organizacij v starosti 14—27 let ni pomembnih razlik, izo-
brazba enih in drugih je približno enaka.
655
Tabela 10: Razdelitev vseh 14—27 let starih funkcionarjev po izobrazbi (v odstotku
vseh funkcionarjev ne glede na to, ali opravljajo funkcije v političnih
ali društvenih organizacijah).
Vir: Družbeno politična in društvena dejavnost od 14 do 27 let starih Slovencev. Študijo je
po naročilu CK LMS izdelal inštitut za sociologijo v Ljubljani na osnovi podatkov, dobljenih
z anketo o množičnih komunikacijskih sredstvih, ki jo je inštitut za sociologijo Izvedel spo-
mladi 1962. leta.
Stilno estetska podoba
Kogojeve opere Črne maske
Ivan Klemenčič
Ko se je vrnil skladatelj Marij Kogoj (1895—1956) leta 1918 s študija na Dunaju, je
zapisal tole misel: »Glasba je najbolj značilna, kot glasba najbolj popolna, kadar
je sama, brez besed, brez plesa, brez programa^« Prepričanje, nastalo v tem ob-
dobju, je bilo realno in iskreno. Toda četudi ga je obdržal še pozneje, je sklada-
teljska praksa prvih povojnih let pokazala povsem nasprotne težnje in rezultate.
Skladatelj se je očitno najuspešneje izražal ob primernem tekstu, ki mu je v naj-
večji meri in zelo subtilno vzbujal glasbene asociacije, in tako ustvaril prav v zborih
in samospevih svoja velika in pomembna dela. To in pa najbrž del njegove dina-
mične in temperamentne južnjaške narave, ki intuitivno doživlja odrsko učinkovita
in velikopotezna dela, ga je najbrž kmalu po vrnitvi silila in pripeljala do misli,
da bi se lotil komponiranja opere.
Kogojeve začetne ambicije se nemara najbolj nazorno odražajo v simpatijah do
Wildove »Salome«, ki je ni glasbeno obdelal le zaradi že obstoječe opere R. Straussa.
Močno in za več let ga je pritegnila snov Prešernovega »Krsta pri Savici«; po brez-
uspešnem iskanju libretista in po Bevkovem, zanj nesprejemljivem libretu, ga je
slednjič napisal sam z naslovom »Bogomila«. Že samo nedramatično vsebino je pre-
oblikoval v enem statičnem dejanju v dveh delih z miselno in estetsko neizdelanim
tekstom, česar ne bi mogla povsem zakriti niti kvalitetna glasbena obdelava. Po
ohranjenih virih je mogoče sklepati, da ni prišel preko nekaj začetnih skic. Dokon-
čno se je odvrnil od tega dela leta 1924, ko je pri njem naročila ljubljanska Drama
scensko glasbo za dramo Leonida Andrejeva »Crne maske«. Hkrati ko je drama tega
leta izšla v tisku in mu jo je kot libreto priporočil prevajalec Josip Vidmar, so
morda zaradi bolezni režiserja B. Putjate opustili misel na dramsko uprizoritev;
istega leta, najbrž v poletju, pa se je skladatelj po krajšem oklevanju, potem ko se
je »že toliko vživel v delo^« odločil, da ga uglasbi v celoti. Toda kmalu potem ko je
opero 1927. končal in še preden je prišlo do uprizoritve (7. maja 1929), je znova potr-
656
dil svoje žive odrske ambicije. Med drugim skladanjem do leta 1932, — takrat mu
je huda duševna bolezen onemogočila vsako nadaljnje delo, je začel po Zupanči-
čevem prevodu Shakespearove komedije »Kar hočete« snovati in pisati novo opero
in končal je prvo dejanje in začetek drugega. To dejstvo je poleg dokaza za opisano
široko skladateljevo razmerje do uprizorljivosti odrskih del pomembno tudi zaradi
njegovega stilnoestetskega prepričanja in novejših sprememb, ki jih resda bolj do-
kazuje idejnost izbrane snovi kot celotna ohranjena glasbena realizacija, toda ki
vendar dovolj določno in presenetljivo predstavljajo odmik od začetne stilne usmer-
jenosti.
Po vrnitvi z Dunaja, še preden se je začel ukvarjati z opero, je bil Kogojev nazorski
svet jasno izoblikovan. Svoj odnos do najnovejših glasbenih pojavov in do bistva in
namena glasbene umetnosti je že takrat nedvoumno opredelil: »Glasba sili v vedno
večjo poglobitev, izločiti hoče zunanji svet od notranjega, osredotočiti človeka v
notranjščino njegove duše, prodreti vanjo in zajemati iz njenega dna. Izčrpati hoče
notranji svet, podati vrednost in obsežnost njegove vsebine ter dati umetniškemu
izrazu najpopolnejše lice. Zato hoče vedno več iz njega vsebine in se poslužuje v
dosego tega vseh sredstev in moči... Smer v novo okrožje ji kaže čustvo, čustvo, ki
gre y novo poglobitev.« Torej ni »na tem svetu ničesar, kar bi moglo biti vzor glas-
beno umetniškega snovanja. Ne narava, ne 'nravni svet.« Je le »narava človeka, ki
... edino vodi do izraza.« »Glasba izvira iz človeka in poje zanj.«'®
Ta sicer splošna oznaka se v bistvenih potezah ujema s predmetom in namenom
drame Leonida Andrejeva. »Crne maske« (1907, izv. 1908) predstavljajo v smeri psi-
hološko zasnovanih še tudi realističnih pisateljevih del po obdelavi in miselni usme-
ritvi deloma izjemen spis. Njihova temna a optimistična vsebina je kot le v redkih
dramah L. Andrejeva podana na alegoričen način. Prikazuje človeško osebnost, ki
nemara prvič resno pogleda vase in se zave svoje resnične duševne podobe. Toda ko
išče v svoji dvojni naravi pravega obraza, ko se sodi in obsodi, pretrga s pretek-
lostjo in začne tavati v temi. V duši zavlada kaos, iz katerega pa najde slednjič člo-
vek, ločen od sveta in materialnosti, svojo pot k resnici. Idejno etično problematiko
drame kot osnovno in poglavitno je tako razumel tudi Kogoj, ko je dejal, da je »v
drami podan razvoj vsakdanjega človeka v duhovnega^«. Vendar je opredmetenje
te ideje konstruirano s simboli, pri čemer je podlaga drami bolj ali manj skrit psiho-
pataloški, predvsem pa človekov psihološki svet. Osrednja osebnost, vojvoda Lo-
renzo, priredi v svojem gradu — t. j. njegova duša, maškaradpi ples; prihajajo
gostje, nove in vedno strašnejše maske, ki simbolizirajo vojvodove čedalje bolj
skrite in temne misli iz podzavesti. Da bi prišel do svoje resnične podobe, ubije (v
drugi sliki) Lorenzo pod njihovim pritiskom starega Lorenza. Posledice se pokažejo
v naslednji sliki, ko Lorenzo spozna, da mu je okamenela maska življenja in ko pred
preplašenimi rdečimi maskami zavzamejo grad črne maske, ki ugasnejo poslednjo
baklo. Četrta slika (drugo dejanje) pokaže v polrealnosti realne odnose Lorenzovih
podanikov in najbližjih prijateljev, ki se pridejo poslovit od mrtvega vojvode. Lo-
renzo je zapisal svojo dušo satanu, toda v peti sliki mu dvorni norec Ecco, s tem
da je zažgal grad, simbolično najde rešitev; v ognju spoznanja se odkrije Lorenzova
resnična, čista notranjost in v njegovem plamenu izginejo izrodki teme — črne
maske.
To fabulativno zasnovo je preoblikoval Andrejev v večje dimenzije na spreten in
barvit način in jo simbolično predstavil v toku fantastičnih, grotesknih in grozljivih
dogodkov. Njihov obseg pa je včasih razširil celo v take mere, da jim je zabrisal
jasen pomen in da so postali nekateri v poteku drame moteči in nepotrebni. Zadnja
ugotovitev je bila še posebej pomembna za novi libreto. Kogoj nemara zaradi neraz-
vitosti naše libretne dejavnosti, pa najbrž tudi zaradi tega, ker se je prej v delo
že močno vživel, in še predvsem, ker ga je drama sprva v taki obliki zadovoljevala,
ni skušal bistveno krajšati za operno podlago motečih in nejasnih delov in tudi
prirejevati in črtati nepotrebnih mest, misli, pomenskih izpeljav, verbalizmov itd.
Toda ko jo je že v celoti in le z manjšimi besednimi, bolj iz stilističnih kot iz glas-
benih razlogov nastalimi spremembami, uglasbil, je v času študija za prvo premiero,
sam in najbrž ob pripombah dirigenta Mirka Poliča, začel hkrati z velikimi zahte-
vami pri izvedbi (Lorenzova vloga je obsegala po prvi verziji štiri petine opere)
spoznavati hibe neizdelanega libreta. Odtod izvirajo ponekod občutna krajšanja že
napisane opere, posebno v najdaljši prvi sliki, čeprav na škodo vseh izpuščenih glas-
benih odstavkov, ki so večinoma na isti umetniški višini kot ostali glasbeni del in le
kdaj pa kdaj manj inventivni. Skoraj vse te spremembe, nekatere so nastale še po
42	6 5 7
premieri 1. 1929, sta upoštevala dirigent Samo Hubad in režiser Hinko Leskovšek, ki
sta pri obdelavi tretje verzije (za premiero leta 1957) pristopila še z nekoliko strož-
jimi kriteriji in posebno v dramaturškem pogledu opero bolj strnila, vsebinsko raz-
jasnila in ponekod smiselno črtala sam Lorenzov tekst. Tako sta na škodo izpuščenih
glasbenih odstavkov, čemur se pa ne bi dalo izogniti v nobenem primeru, močneje
poudarila preostali glasbeni del in s svojo rešitvijo omogočila zgledno uprizoritev
Kogojevega dela.
Skladatelj je preoblikoval dramo L. Andrejeva brez vnaprej določenih in redkeje
vmes uporabljenih arhitektonskih prijemov in formalnih utesnitev. Le redko je upo-
rabil tradicionalne glasbene oblike, ker mu je celotni potek narekovala vsakokratna
vsebina, vendar s prepričanjem, da naj glasba izraža značaj in poteze vsakega do-
godka in pri tem obdrži svojo samostojnost. — Pisani mozaik drobnih prizorov in
dogodkov prve slike je oblikoval še pogosto v komornem okviru, toda z znaki groz-
ljivosti in napetosti, ki jih terjajo prihodi in dejanja maskiranih gostov in Lorenzov
notranji razvoj. Izhajal je iz posameznih enot in preko njih je s svobodnejšim nara-
ščanjem in upadanjem nakazal gradacijo, ki pripelje do viška slike — Romualdove
pesmi. Najkrajšo drugo sliko je zaradi narave nje same oblikoval trodelno: prvi del
meditativno, vmesni z umorom dramatično in sklepni spevno. Čeprav so prve tri
slike smiselno zaključene, je tu poiskal primeren odprt zaključek in zaradi obsež-
nosti prve slike, ki obsega tudi v glasbeni realizaciji dobro tretjino, prestavil tretjo,
— ta z novimi viški nadaljuje in zaključuje prvo sliko, v drugo dejanje. Po priče-
vanju in iz glasbe je razvidno, da je četrto sliko pisal najbolj skrbno. Tudi tu je
omogočila dramska predloga mozaični način zlaganja prizorov — z nekoliko večjimi
enotami, ki jih pa vsebinsko trdno povezuje doživetje Lorenzove smrti. Namen zad-
nje slike je bil prikazati Lorenzov optimistični preobrat. Bolj kot z dramatiko je to
dosegel skladatelj z novo poglobljenostjo, pri čemer je že v od tretje slike nekoliko
jasnejšem glasbenem toku uporabljal nove, izrazno konkretnejše in jasnejše kompo-
zicijske prijeme.
Kakor je bil Kogoj idejno estetsko pristaš najnovejše Schonbergove smeri, kar se
nedvomno kaže v večjem delu glasbene fakture »Crnih mask«, je bil prav estetsko
zelo samosvoj. Posebno v izbiri sredstev je neposredno sledil svojemu izraznemu
svetu in svojim zmožnostim, ne da bi si zastavljal katerekoli napredne norme in
oblike, ki jim vsebinsko ne bi bil kos. Čeprav iz tega ne sledi, da je njegova glasba
le bledo nosila tiste značilnosti, kot jih vsebujejo dela njegovega vzornika Schön-
berga ali tudi Berga, je kljub vsej umetniški vitalnosti opaziti stilno estetska na-
sprotja, nedoslednosti in kompozicijsko neprečiščenost, ki so značilni v večji ali
manjši meri za celo opero. Vzrok zanje je v že starejšem Kogojevem odnosu do
formalno kompozicijske izobrazbe, po katerem je to veščino zavestno zametoval,
trdeč, da »tehnika ni v umetnosti najzanesljivejše in se ni preveč pehati za njo\«
Ali drugače, v bistvu Kogojevega ustvarjalnega procesa, ki je direktno in z vsemi
silami sledil notranjemu smislu pojavov, ki jih je ostro opažal in doživljal in jih
prav tako neposredno tudi izražal. Izraznost kot poglavitni cilj umetniškega sno-
vanja se mu je zdela tako pomembna, da ji je posvečal vso pozornost in v tej smeri
razvil vse zmožnosti in sile večkrat do take mere, da je pri tem tudi nehote pozab-
ljal na določene zakonitosti pa razloge, ki naj omogočijo dokončno formalno, estet-
skoi in stilno izdelanost ter enotnost umetnine.
Zelo značilno se kaže omenjeni odnos v pojmovanju in uporabi tonalnosti in atonal-
nosti. Atonalnost, ki sama po sebi še ni estetska kategorija, stoji kot tehnično kom-
pozicijska možnost v procesu zgodovinskega razvoja med konkretnostjo tonalnosti
in abstraktnostjo dodekafonije. Omogoča kompozicijo posebnih stanj, občutij in
predstav, ki niso več v starem logičnem smislu figurativne in še ne abstraktne, ki so
neoprijemljive, nedefinirane, in po tu predpostavljeni stilni smeri na osnovi iracio-
nalnosti — irealne. Izhajajoč le iz sebi najprimernejšega načina glasbenega izra-
žanja in sledeč svojemu glasbenemu mišljenju, je Kogoj uporabljal obe, ne da bi
precizno ločil dvojnost in specifičnost njunih učinkov'. Tonalnost je uporabil v pri-
bližno eni desetini prizorov in mozaičnih drobcev opere (z vnaprej označenimi pred-
znaki), vendar tudi z drznejšimi modulacijskimi prehodi in kompliciranejšimi ton-
skimi kombinacijami, tako da jo je ponekod znatno razširil in izrazno obogatil. Toda
kakor je atonalni glasbeni tok prekinjal s tonalnimi odstavki, tako je tudi v samo
atonalno tkivo mešal tonalne prvine. Te se večkrat kažejo v krajših akordnih posto-
pih, nekaj ali zgolj dveh akordov, ki jim je mogoče poiskati tonalne funkcije. Med
njimi je presenetljivo zastopana zveza prve in pete stopnje — ta pomeni hrbtenico
658
tonalne glasbe, tudi v kadenčnih postopih in razvezih, in razumljivo zaradi evolu-
cijskega značaja glasbe brez jasnih zaključkov najpogosteje zveza prve in četrte,
redko kot plagalna kadenca. Ze po naravi ne vedno razpoznavne so stranske stopnje
— še posebej zaradi alteracij osnovnega tona, ker je prav njihova pogosta uporaba
pripeljala do razbitja jasnih tonalnih funkcij in do atonalnosti. Kot bo še razvidno,
je končna podoba zaključena z upoštevanjem navpičnih kombinacij, poleg harmo-
nije melodike in v svojih mejah ritma, toda te sestavine so vendarle odvisne in
pogojene od vodoravne linije, zato je že tako dovolj razviden Kogojev kompozicijski
postopek. — A če odmislimo stilne zahteve, ta skladateljeva spontano zbrana nepo-
polna atonalnost vendarle drami kot celoti presenetljivo ustreza: tako se namreč
mešata realnost tonalnosti in iz atonalnosti rastoča irealnost, ki v osnovni črti točno
označujeta pestri in barviti preplet polrealnih dogodkov v drami.
Zaradi popolnosti omenimo še kot izvirnejši, s tonalnostjo se izključujoči pojav
krajša bitonalna in politonalna mesta, ki so pa vodoravno svobodna ali kromatizi-
rana in kjer so tonalitete večkrat v manj ostrih terčnih razmerjih.
Odnos harmonija — polifonija je značilen za Kogoja in za vso smer, iz katere je
skladatelj izšel. Poleg nekaterih čistih akordičnih mest in dosledno grajenih poli-
fonih odstavkov, kot so v peti sliki zbori »Requiem« in »Benedictus« in prav tam
orkester ob Lorenzovem nenadnem preobratu — ti ne pomenijo ene razpoložljivih
kompozicijskih možnosti, temveč stilni odmik, je glasbeni stavek grajen večinoma
svobodno polífono. Zasnovan je največ štiri do šestglasno in mimo motivične grad-
nje in izpeljave ne vsebuje drugih bistvenih oblikovalnih elementov. Njegovi gla-
sovi so kratko razvejani v samostojnih melodičnih domislekih, torej polimelodično,
med njimi pa pogosto dominira zgornji. Vendar je iskati v Kogojevem nenavadno
razvitem estetskem občutku za tonske kombinacije in v smislu za njihove kvalitete
in odtenke tisti osnovni vzgib, ki daje glasbenemu stavku poglavitno vsebino in
pomen. Akord mu je prvobitni in neposredni nosilec izraza in njihovo zaporedje
neobhodno potrebna estetska osnova, ki naj — ritmično diferencirana in obogatena
s samostojnimi melodičnimi glasovi, poda obsežno lestvico psihičnih stanj in dogod-
kov.
Med vsemi tonskimi kombinacijami sledimo v operi najpogosteje terčno grajenim
akordom, ki so v zmernejših nižjih oblikah in z umirjcnejšimi učinki obvladovali že
glasbo 19. stoletja in ki pri Kogoju sami na Sebi vsebujejo z zakonitostmi toniilne
harmonije še tudi poslednje pridobitve njene .estetike. Tako niso redke terco, jto-
sebno v melodiji, svobodno uporabljeni durovi in molovi kvintakordi, med katerimi
je skladatelju najbliže največja napetost kvartsekstakorda brez razveza, in kvinta-
kordi z dodano seksto kot pogosto barvito dopolnilo. Običajno skladateljevo izrazno
sredstvo so šeptakordi, tako v ostrejših kot v milejših oblikah in obratih s števil-
nimi alteracijami, med katerimi omenimo deskriptivno uporabljenega trdo malega
(»domirtantni«> z znižano kvinto, ki se enako kot zvečani ujema s celotonsko lestvico,
le da je od njega po učinku bolj umirjen. V absolutnem smislu in tudi barvito zasle-
din\o še nonakorde pa undecimne in redkeje tercdecimne akorde; poslednja dva za-
radi obratov in alteracij izgubljata funkcionalnost in spadata že v povsem svobodne
atonalne tvorbe.
Predvsem ti tonalno določljivi akordi se poleg omenjenih strogih tonalnih načingv
vezave lahko spajajo med seboj po širšem terčnem principu, ki ga je poznalo že
romantično obdobje, in po svobodnem, v postopih sekund, posebno malih, in zve-
čane kvarte (ali zmanjšane kvinte); njihovi glasovi so največkrat svobodno vodeni.
Kognjev značilen prijem, tudi ko gre za tonalne odstavke, so pod njimi nekaj taktov
trajajoči pedalni toni ali sozvočne kvinte, ki poudarijo posebno mesta z liričnim
izrazom in jih nekoliko za temnijo.
Celotonski akordi so običajno v manjših skupinah ali posamično posejani v vsem
glasbenem tkivu. Kogoj je uporabljal kombinacije, ki obsegajo mestoma vseh šest
možnih različnih tonov, a je tudi terčne in druge alteriral v celotonske. Zvečani
kvintakord mu je kot najobičajnejše služil za prikaz napetosti in grozljivosti, ostali,
včasih primerno kombinirani z necelotonskimi, pa za opisovanje in izraženje tre-
nutnih temnih in neprijetnih duševnih procesov in stanj, sovražnosti, hladnosti,
dvoma, stiske itd. Z njimi je skladatelj posegel v človekovo podzavest in dosegel
močne irealne učinke.
Med sorazmerno pogostnimi kvartnimi akordi kot bistvenim elementom atonalnega
stavka je skladatelj manj favoriziral akorde iz čistih kvart, ki so mu pomenili moč-
nejše disonantno sredstvo, bolj pa alterirane ali kombinirane s torcami, kar jim je
659
na škodo ostrine dalo bolj barvit značaj. Upošteval je še primerno prirejene funk-
cionalne kvartne akorde, ki so podobno kot celotonski značilni za Shönbergovo to-
nalno obdobje do leta 1908, poleg akordov iz kvint pa še nekatere manj pogostne
oblike, kot so akordi, sestavljeni z dodajanjem sekund in septim, ali z obsegom
celotne lestvice, v legah in obratih, ki poudarjajo njihov disonantni značaj.
V	začrtanem okviru harmonije se svojevrstno uveljavljata melodika in ritem. Melo-
dije v klasičnem smislu Kogoj razumljivo ne pozna (kot izjema je zaključek tretje
slike). Nosilec melodičnega izraza mu je običajno tonalni enotaktni spevni motiv na
začetku prizora, ki se takoj ponovi; sicer je polimelodično glasbeno tkivo polno
kratkih domislekov, ki se iz harmonske podlage razraščajo v samostojne ekspresivne
drobce. Zasledimo tudi imitacije kot romantično izrazno sredstvo presenetljive a
redkejše sekvence in prav tako nekajkrat kot čisto glasbeni element tvorbo motivov
v enotaktnih rakovih postopih. — Za ritmično osnovo je skladatelj uporabil večino
možnih dvodelnih in trodelnih in sestavljenih ritmov, ki jih je v poteku hitro izme-
njaval. Napetost pa je dosegel tudi v uporabi več ritmov hkrati, med katerimi je
najobičajnejša in stalna oblika sinkopa na pol in četrt dobe nasproti istočasni stari
metrični razdelitvi; s tem je v načelu zamenjal mirno klasično ritmično podlago. V
poliritmični celoti sta si tudi sicer večkrat izrazito nasprotna dva ritma, ostali pa ju
dopolnjujejo. (Instrumentacija jih včasih ekspresivno poudari, včasih pa žal pre-
močno zabriše.) Podobno kot pri Hábi so zasnovani nekateri motivi na ritmični pod-
lagi, z njihovo izpeljavo v začetni obliki pa je ohranjen še del klasične urejenosti
(npr. motiv iz osminske pavze in petih osmink v drugi sliki) in vezanosti (npr. punk-
tirani poliritem kot enotna ritmična figura v Romualdovi pesmi).
V	operi je Kogoj le redko uporabil čiste ali prirejene klasične oblike (izjemoma npr.
rondo v uvodni glasbi k tretji sliki). Zaradi vsebinske zaključenosti je prizore, na-
stope oseb in podobne, včasih povsem kratke odstavke kot osnovne enote slik pogo-
sto povezoval z melodično izrazitimi motivi. Tako je prizor začel z motivom v eno ali
dvotaktni glasbeni misli s takojšnjo ponovitvijo, motiv pa kot izrazno in čisto glas-
beno sredstvo kratko svobodno in nedosledno izpeljeval ter s tem dosegel nekakšen
bolj vsebinsko kot formalno poenoten koncept. Četudi je nekatere motive uporab-
ljal izven osnovnih prizorov, jih ni povezoval v večje arhitektonske komplekse, pa
tudi ne uporabljal v smislu vodilnih motivov (deloma izjemen je triolski motiv, ki
mu svobodno uporabljenemu sledimo od Predigre v vsej operi in ki predstavlja v
širšem smislu dinamiko maškaradne prireditve). S tem svojim tipom variacije in
poleg tega še (Shönbergove) invencije je Kogoj načelno pretrgal z Wagnerjevo vo-
dilno motiviko. Toda četudi ni teoretično sledil Schönbergovi šoli in njenim zako-
nom atematičnosti, moramo šteti njegovo rešitev in izhod med takrat napredne
poskuse pri velikih oblikah, s katerimi je atematičnost le težko združljiva.
Dokončno podobo daje ritmiki, melodiki in harmoniji instrumentacija opere. Orke-
ster je izbran nemara po vzoru Kogoju zelo priljubljene in instrumentalno izredno
močno zasedene Schonbergove skladbe »Gurre Lieder« in vsebuje poleg godal in
običajno trojno zasedenih pihal in trobil še instrumente, ki preraščajo okvir za
konec 19. stoletja značilnega orkestra: za psihološko karakterizacijo predvsem zelo
spretno uporabljeni klavir, pa celesto, zvončke, »FIex-A-tone«, ksilofon, tamtam,
tenorsaksofon, orgle, zvon, tamburin. kastanjete in druge. Podobno kot v izbiri orke-
stra, ki potrjuje skladateljevo željo po izrazno bogatem in barvitem zvočnem telesu,
teži skladatelj tudi v instrumentaciji po močnem zvočnem vtisu. Izhaja torej še iz
novoromantičnih načel, ki jih pa preoblikuje po svoje s tem, da instrumentov ne
podvaja, temveč da jih nasprotno individualizira — tako pa dosega bogat a neoster
in nekoncizen zvok. Opazni so tudi zametki Klangfarbenmelodie (zaporedna me-
njava več instrumentov v isti glasbeni misli), ki jo je nedvomno poznal iz Schon-
bergove »Harmonije« (1911) ali si jo osvojil v direktni obliki za študija (najbrž leta
1917) v Schönbergovem seminarju za instrumentacijo.
Kljub samosvoji uporabi novejših in starejših instrumentacijskih prijemov in
ustreznemu strokovnemu šolanju kaže Kogoj s pretiranimi agogičnimi in dina-
mičnimi oznakami in legami za instrumente, s težnjo po nefunkcionalni instrumen-
taciji in nasičenosti, ko razširjeno večglasje zakriva motivične domisleke, in orke-
strsko premehko obdelanimi dramatičnimi mesti, nepopoln vpogled v nekatere prin-
cipe in finese instrumentacije. Vendar bi edina rešitev — popravljena instrumen-
tacija, ne mogla odstraniti vseh hib, ne da bi se s tem spremenila značilna in
drami ustrezajoča neostra zvočna struktura opere. Z nepreciznimi in tipiziranimi
posegi bi ji namreč odvzela dokončno vzdušje irealnosti, sanjskosti, fantastičnosti.
biezprostornosti in druge učinke in občutja, ki jih je Kogoj kljub tehnično nepo-
polnemu vpogledu intuitivno navadno jasno predvidel in prepričljivo ter enkratno
upodobil.
V razmerju do orkestra se nahaja pevski glas očitno v neenakem položaju. Odnos,
ki spominja še na Wagnerja, dopušča, da orkester pevski glas prekrije, pa četudi
mu je skladatelj samemu po sebi pripisoval veliko vlogo, ko ga je oblikoval in mu
določal izrazno območje. — V operi zasledimo štiri različne reprodukcije teksta:
poleg enostavnega, odrsko privzdignjenega govora brez vsakršnih glasbenih oznak,
samosvoj ritmično melodični parlando, pri katerem je označil absolutno višino tonov
in jo združil z govorom, torej najbrž na koncu s padcem vsakega tona (to je nekakšen
pendant k Schönbergovi Sprechstimme), ritmizirani govor, včasih tudi s približno
označeno melodijo govora, — ti dve obliki je kombiniral med seboj in še s pravim
pevskim načinom, pri katerem je ločil pevsko deklamacijo in melodičnejši način, ki
je večkrat v intervalno razgibani (posebno še s skoki zvečanih kvart in obratov,
septim, redkeje pa intervalov nad oktavo), deformirani melodiji, prešel v potencirano
ekspresijo. S temi oblikami, kjer so melizmi le redki in kjer se mešata z naravnimi
besednimi poudarki preoblikovan tekst z v parlandu naznačeno imaterialno inter-
pretacijo, je s smotrno uporabo ustvaril tekoče, pestro in izrazno močno vokalno telo.
Ko je Kogoj umetniško preoblikoval osnovne elemente — harmonijo, melodiko,
ritem in ostale, ki jih dopolnjujejo, je zavestno in podzavestno upošteval in dajal
možnosti svoji največji ustvarjalni vrlini — umetniški intuiciji. Edini zakon, ki je
vodil njeno prvobitno silo in ji omejeval svobodno opredmetenje, je bilo estetsko
čustvo, saj »predmet in vsebina glasbe je in ne more biti drugo kakor čustvo, zgolj
estetsko čustvo.«®
Nevarnosti, ki izvira od tod, da bi namreč glasba, ki ni tudi višje formalno organi-
zirana (kot npr. Bergov »Wozzeck«), izgubila samostojno izrazno vlogo, se je zavedal
skladatelj sprva nemara pretirano. Ena od posledic je bila zato zavestna omejitev,
da bo s tem, ko bo dal »operi bolj človeški in razumljiv značaj, kot ga vsebuje
drama«, »podčrtal njeno (t. j. drame) miselno stran« ali še drugače, da se bo ome-
jeval prav v manj bistvenih delih za miselni konflikt, torej posebno v prvi sliki,
ne pa »stopnjeval značaja Andrejeve drame, kakor je naloga glasbe.«^ To se najbolj
kaže v prvi sliki in še do prve polovice opere, kjer je ta proces omejevanja sprem-
ljala tudi začetna skladateljeva osebna zadržanost, in ki je kljub osnovni skladnosti
in s poudarki, ki gredo v posameznosti, povzročil, da se v odtenkih ločujeta drama-
tičnost in učinkovitost drame z liriko in umirjenostjo glasbe, da glasba samostojno
a tu in tam zadržano predstavlja irealni svet v drami. V drugi polovici opere sta
obenem s pomenskimi viški nasprotno narastla skladateljeva neposredna prizadetost
in sproščenost, ki sta kljub primerni samostojnosti glasbe omogočila tudi razum-
Ijivejši, jasnejši in nekoliko konkretnejši potek glasbenega dela.
Druga značilnost, ki jo je omogočil neposredni, mozaični način skladanja brez
vnaprej začrtanih oblik, je uporaba deskriptivne glasbe. Skladatelj se je zavedal
možnosti uporabe obeh ustvarjalnih načinov, »enega, ki oblikuje in presnavlja, in
onega drugega: snovanja iz nič,« pri čemer se mu je zdelo samo po sebi razumljivo,
da je »najvišja umetnost poslednje,« dodajanje »nekaj iz lastnega, ki je umetno
a obenem tudi umetniško.Vendar si njegovi teoretični pogledi tu ne nasprotujejo,
saj je tudi priznaval, da prva možnost, opisovanje v glasbi, vendarle ne izključuje
višjih ciljev, da pa je mogoče in »dobro le, v kolikor je sredstvo k poglobitvi,« ali
»ker istočasno izraža notranji svet.«" Ce torej skladatelj ni hotel popolnoma slediti
značaju drame, da ne bi »nastal ,Gespenterstück', ki bi segal do skrajnih meja stra-
hotnega,«'- je bil vzrok v bojazni, da bi programatika kot sredstvo izraza prevladala,
kakor se je na drugi strani zavedal, da lahko včasih le programska glasba zgoščeno
izrazi značaj libreta. Zato je posebno v samostojnih glasbenih odstavkih, pa v eno
in dvotaktnih glasbenih mislih in vrsti prizorov uporabljal absolutno glasbo, sicer
pa obe kombiniral, ali, da je čimbolj prepričljivo izrazil psihična stanja, pisal
programsko.
Z v osnovi izraženo splošnostjo absolutne in s konkretnostjo programske glasbe, ki
jo je omogočil izbrani postopek, je prišla do izraza skladateljeva fantazija in zmož-
nost glasbeno predstaviti različne duševne dogodke v najširšem razponu, poglavitna
lastnost, ki je dala operi značilno fiziognomijo, ji zagotovila visoko kvaliteto in
s pristnostjo in iskrenostjo ustvarila v njej čiste umetniške in človeške vrednote.
Libreto je omogočil širok izrazni razpon, ki je bil namenjen enemu samemu, kakor
skozi drobnogled povečanemu značaju v različnih razvojnih stopnjah. Tako je skia-
dateli preko glasbe izrazil vse, »kar spada v čas in nosi vse lastnosti značajev,«
splošnih in lionlîretnih, torej »vsalîo stanje, mir ter vsako pregibanje, od počasnega
do najhitrejšega, zaporedno in istočasno, vsako barvo, vse nijanse, svetlobo, temo,
vsak duh, ton, značaj in vse notranje lastnosti v vseh stopnjevanjih: strah, mehkobo,
pomirjenje, pričakovanje, presenečenje, veselje, odločnost, norost, pobožno vdanost,
otožnost, vznemirjenost, pobitost in ljubko sladkost,«" in še procese in občutja kot
nežnost, resnobnost, zasanjanost, duševno čistost in kaotičnost, stisko, grozljivost,
ekstatičnost, navdušenost in druge, s čimer se je povzpel na sam vrh svetovnega
umetniškega ustvarjanja.
V Kogojevi zavestni omejitvi, po kateri je omilil grozljivi značaj libreta, se skriva
še en razlog. Ves dosedanji oris opere govori za stilno pripadnost ekspresionizmu,
ki je bil v nasprotju z moderno impresionizma v dokazovanju in uveljavljanju svojih
filozofskih in estetskih idej, kot v umetniških rezultatih, aktiven, pogosto pa nestrpen
in tudi nasilen dokazovalec resnic o družbi in človeku. Zato prihaja ta bistvena
značilnost do navideznega nasprotja z dejstvom, da se je skladatelj omejeval tudi
iz tega razloga, ker mu je bil najbližji lirični način izražanja. Lirika je bila kot
neposrednejša od dramatike bliže njegovi intuitivni naravi in jo kot glasba »Crnih
mask« dokazujejo tudi druga skladateljeva dela. Ekspresivna lirika ne prevladuje
le v četrti sliki, temveč v vseh ostalih, npr. v prvi, ki je akcijska, njen izrazni
način pa se uveljavlja in slabi tudi dramatična mesta, ki so že tako krajša in
večkrat neizrazito instrumentirana; dramatika tako prehaja v še manj ostre prizore
fantastike in se spaja v irealno zmes scenskega dogajanja. Vendar je za liriko in
dramatiko pa tudi barviti harmonski stavek poglaviten enoten skupni imenovalec, —
dinamičnost, ki načelno ne dopušča impresionistične lirične statičnosti in barvitosti
in ki daje liriki včasih potencirano ekspresivni in celo agresivni značaj. — Ta
subjektivni izrazni način, ki se prepričljivo uveljavlja na dramatičnih mestih,
ustrezno značaju libreta pa tudi drugod, označuje Kogoja kot ekspresionističnega
umetnika, ki je aktivno iskal in določal svoje razmerje do sveta, in ga, podobno kot
Л. Bcrg, posredoval v dinamičnem in obenem liričnem glasbenem izrazu.
Vzporedno s procesi, ki jih zasledujemo v ojieri, je treba omeniti še stilni razvoj.
Ccjjrav se je z njimi mešal, ga je mogoče deloma ločiti, in se kaže do četrte slike
v izpopolnjevanju in prečiščenju izraznih možnosti, v peti pa pomeni že tudi z diato-
niko in strogo polifonijo, v novem čutnem izrazu, premik proti neoklasicizmu. Toda
ker je organski, je sprejemljiv in nemoteč. V nasprotju z njim učinkujejo iz celote
neprijetnejše — poleg že obravnavanih tehničnih prijemov — krajši romantično in
impresionistično občuteni glasbeni domisleki s posebno spevnim in barvitim zna-
čajem. Ta anahronistična logika mišljenja je vidna tudi v uvodnih eno ali dvotaktnih
mislih, le da je bolj prepričljiva. Nemara se ti stilni odmiki niso zdeli skladatelju
važni, ker mu stil sam na sebi ni pomenil bistva glasbe (v svojih publicističnih pri-
spevkih stilnega pojma ekspresionizem skoraj ne pozna), ker sta ga predvsem zani-
mala značaj glasbe in njena večja ali manjša izraznost in intenzivnost.
Z vpogledom v glasbena sredstva in s prikazom namena in dosežkov Kogojeve umet-
nosti je mogoče mimo njene neprečiščenosti in neenotnosti same stilne smeri uvrstiti
»Crne maske« med vidne umetnine evropskega ekspresionizma. Pri natančnejši uvr-
stitvi v ta krog, kamor spada opera zaradi ravni Kogojevih ustvarjalnih zmožnosti,
je potrebno poleg estetskih razlogov upoštevati sociološki delež, predvsem sklada-
teljeve težke razmere in družbeno kulturne utesnitve, ki so pripomogle k dejan-
skemu nastanku opernega dela in deloma vplivale na njegovo končno podobo.
Ekspresionistična smer je izšla iz Wagnerjevih idejnoteoretičnih načel in iz evolu-
cijskega principa njegove glasbe, a jo- je kvalitativno presegla z novim, iz atonalnosti
rastočim glasbenim izrazom, mozaično lapidarnostjo in zanikanjem vodilne moti-
vike. V teh osnovnih črtah je vidna tudi pri Kogoju, četudi je poleg omenjenih pred-
ekspresionističnih odstopov opazna stara šola še delno v uporabi na Wagner j a,
Mahlerja in Schreckerja (Kogojev profesor kompozicije) spominjajočo akordiko in
nekaterih njihovih kompozicijskih prijemih. Več skupnih potez pripada prvemu,
tonalnemu ekspresionističnemu obdobju iz prvega desetletja do leta 1908, kot jih
vsebujejo zadnja Mahlcrjeva in Skrjabinova dela in Schönbergovo postromantično
obdobje. Z njimi veže Kogoja težnja po čutno nazorni prepričljivosti, delno z orke-
strsko barvitostjo, pa v uporabi tonalnosti, celotonske harmonije in npr. funkcio-
nalnih kvartnih akordov. Vse ostale in glavne značilnosti sodijo v atonalno ekspre-
sionistično obdobje od leta 1908 do 1924, v čas ekstremne subjektivnosti, iracional-
nosti, irealnosti in »psihološkega naturalizma«. To obdobje je začela leta 1909 Schön-
662
bergova monodrama »Erwartung«, nadaljevala pa so ga do vojne še druga dela,
kot npr. 1913. balet I. Stravinskega »Pomladno darovanje«. Vendar je atonalni eks-
presionizem dozorel med prvo svetovno vojno, ki ga je tudi najbolj konkretno spod-
budila, in z njo ali takoj po njej je nastala glavnina ekspresionističnih del, v veliki
večini oper. Poleg osrednje umetnine — Bergovega »Wozzecka« (1925; skladatelj je
pripravljal libreto od 1. 1914, skladal pa med 1. 1917—21) so jih v tem času samo-
svoje pisali Bartok (»Čudežni mandarin«, 1918—19), Prokofjev (»Zaljubljen v tri
oranže«, 1921), Hindemith (enodejanke), pa Šostakovič, Honegger, Ki-enek in drugi.
— Med te spadajo tudi »Crne maske«, ki so v glasbenem izrazu najbliže »Wozzecku«;
v primeri z njim pa si je dovolil slovenski skladatelj razmeroma toliko svoboščin,
kot si jih je Berg nasproti Schönbergu. Nemško (Schönbergu lastno) resnost in Bergu
podobno liričnost dopolnjuje slovenski temperament z več čustvene odkritosti in
elementarnosti, ki spominja na Bartoka in kljub različnim izhodiščem na Janačkovo
ekspresivnost; nekajkrat se pokaže tudi pri obdelavi slovenskih narodnih pesmi
ali v približanju njihovemu duhu. Razumljivo je, da pri teh sestavinah, z izjemo
Schönberga, ne gre za določene vzore, nikakor pa ne za privzemanje, posebno ker
iz teh ali drugih vzrokov Kogoj navedenih del ni poznal. Razlaga nam jih njegova
samobitna osebnost, ki kljub germanski čustvenosti in resnosti in slovanski elemen-
tarnosti in izrazni občutljivosti ter južnjaškemu temperamentu, prevedena na
estetsko polje, prerašča nacionalne značilnosti in sega na širši nivo evropskega
ekspresionizma.
Ker se Kogojeva estetika izključuje z ekspresionizmom dodekafonije (po letu 1924),
je mogoče »Črne maske« z razumljivo zamudo nekaj let uvrstiti v čas naprednega
povojnega ekspresionizma do prve polovice dvajsetih let.
Pri nas navaja stilno estetska podoba opere na vzporeditev s pesniki, pisatelji, sli-
karji in skladatelji moderne, v širšem stilnem smislu pa z dosežki M. Jarca, A. Pod-
bevška, S. Gruma, bratov Kraljev in delno M. Bravničarja, S. Koporca in manj
E. Adamiča in J. Ravnika. Kot Kogojevo poglavitno delo predstavlja osrednjo umet-
nino slovenskega ekspresionizma, ki je po svoji izrazni moči in izredni estetski pre-
pričljivosti prerasla vso našo operno ustvarjalnost od nekaterih kvalitetnih pri-
spevkov baroka do novejšega in najnovejšega časa (Bravničarja, Osterca, Svare,
Kozine, Poliča). Razvojno nadaljuje kontinuiteto novoromantičnih del in oper Rista
Savina in mimo pojavov impresionizma odpira novo plodno obdobje neoklasicizmu
Slavka Osterca in njegovi šoli.
Opombe:
' Marij Kogoj, O umetnosti, posebno glasbeni, Dom in svet 1918, it. 3—4.
' Pred uprizoritvijo Kogojeve opere Crne maske (intervju z avtorjem in nekaterimi poustvar-
jaici), Siovenslii narod, 27. februarja 1929.
' Marij Kogoj, O umetnosti, posebno glasbeni, ib.
' Pred uprizoritvijo Kogojeve opere Crne maske, ib.
^ Marij Kogoj, O umetnosti, posebno glasbeni, Dom in svet, ib.
< Prim, opero »Wozzeck« Albana Berga, ki je v celoti pisana v svobodni atonalnosti in kjer sta
le dva odstavka zaradi poudarka na realističnem dogajanju napisana tonalno.
' Prim. npr. Bergovo opero »Wozzeck«, v kateri se tematični material, ki karakterizira nasto-
pajoče osebe, prepleta skozi vsa tri dejanja.
' Marij Kogoj, O umetnosti, posebno glasbeni, Dom in svet, ib.
• Pred uprizoritvijo Kogojeve opere Crne maske, ib.
" Marij Kogoj, O umetnosti, posebno glasbeni, ib, št. 1—3.
" Ib., St. 3—4.
" Pred uprizoritvijo Kogojeve opere Crne maske, ib.
" Marij Kogoj, o umetnosti, posebno glasbeni, Dom in svet, ib.
663
Institucionalizacija političnih strank
v Zapadni Evropi^
Szymon Chodak
I.
Preden so prevzele svojo sedanjo obliko so politične stranke Zapadne Evrope prešle
dolgo razvojno pot. Tako moremo ločiti naslednje stopnje-:
1.	Obdobje, v katerem so politične stranke obstajale kot literarna in politična
gibanja. Stranke te vrste so se v glavnem pojavljale v Nemčiji v prvi polovici 19. sto-
letja.
2.	Obdobje elitnih strank, ki so se razvile z delitvijo na politične skupine znotraj
parlamentov. Te so obstajale v glavnem od 50. do 80. let preteklega stoletja. V
Angliji so se razvile najprej z delitvijo na torijevce (ki so podpirali Stuarte) in
whigovce (opozicijo, ki je zagovarjala interese nastajajoče buržoazije in novega
plemstva).
3.	Obdobje, v katerem so se razvijale množične politične stranke, predvsem de-
lavske stranke, in sicer od konca 19. stoletja in začetka 20. stoletja do 20-ih let
našega stoletja.
4.	Obdobje modernih, institucionaliziranih množičnih političnih strank, ki datirajo
od konca I. svetovne vojne.
Politične stranke so se razvijale na osnovi socialno-ekonomskih sprememb, na osnovi
razvoja države in političnih institucij v kapitalističnih družbah. Kot najvažnejše
manifestacije tega procesa lahko naštejemo: spremembe v socialni strukturi in raz-
rednih odnosih, razširitev volilne pravice in razvoj sredstev množične komunikacije,
ki so političnim strankam omogočila uporabiti sodobnejša sredstva politične propa-
gande in tudi ostvariti nove organizacijske oblike.
Prvo izmed omenjenih obdobij bi lahko imenovali predzgodovino političnih strank.
Ko je v Evropi razpadel fevdalni red in se je začel boj za oblikovanje novih ustavnih
institucij, ki naj bi ustrezale novim ekonomskim pogojem kapitalizma, so nastopila
literarna in politična gibanja, ki so se često sama imenovala stranke. Glavni
stranki sta bili konservativna in liberalna; prva je zagovarjala stare socialno-
ekonomske odnose fevdalnega tipa, druga pa je razglašala interese naraščajoče
buržoazije. Ciani teh strank so kazali svojo pripadnost stranki v glavnem s pisanjem
političnih člankov, s političnimi govori ter s propagiranjem idej, ki so jim bile
skupne. Bili so člani, ki »so se sami imenovali za člane«. Te stranke niso imele organi-
zacijske strukture niti uradnih voditeljev, vodili so jih možje, ki bi jih lahko ime-
novali »vodeče duhove«. 'Vsi pripadniki so imeli popolno svobodo, lahko so delovali
samostojno po lastni volji. Edine vezi, ki so vezale člane med seboj, so bile vezi
skupne ideologije.
Na osnovi sprejete politične doktrine naj bi parlamenti reprezentirali celotne narode
in ne le njih posamezne dele, kot npr. družbene razrede, regionalne, verske ali
' Članek je skrajšana verzija sklepov iz avtorjeve knjige »Systemy partyjne paftstw Europy
zachodniej, objavljen v 9. št. »Studa Socjologiczno-Polityczne« 1961!
= O teh razdelkih avtor obširneje razpravlja v svojem članku »POjecie partii politycznej a ewo-
lucja struktury politycznej kapitalizmu«. (Koncept politične stranke In evolucija politične
strukture kapitalizma) »Studia iilozoiiczne« 1937, št. 3.
664
politične skupine. Vendar pa so se v parlamentih kmalu začeli odražati socialni
problemi, predvsem razni konflikti. Tako so se v parlamentu že v začetku pojavile
strankarske frakcije. Razlike med strankami, ki so do tedaj našle svoj izraz le v
literarnih revijah, so se tako izrazile v parlamentarnih frakcijah, ki so tvorile vrh
piramide strankarskih orgarizacij. Ta se je postopoma gradila navzdol. Delitev na
liberalce in konservativce pa je še naprej ostala glavna politična delitev. Vendar
pa se je med liberalci sčasoma pojavila bolj radikalna veja. Stranke so v tej dobi
imele v glavnem eno funkcijo oz. namen — priboriti si zmago v volivnih kampanjah.
Ker je imel volivno pravico le tenak sloj družbe, potrebe po tem, da bi bile stranke
množične, ni bilo. In prav zato so pozneje stranke tega obdobja definirali kot
elitne. Te stranke niso imele profesionalnih, plačanih uradnikov, njih dejavnosti
so izvrševali predani člani stranke, ki jih je Max Weber imenoval »Honorationen«.
Dva procesa: razširjanje volivne pravice in pojav množičnih delavskih strank, sta
v osnovi spremenila strukturo in funkcijo političnih strank. V tretjem obdobju nji-
hovega razvoja so politične stranke postale instrumenti za pridobivanje čim večjega
števila volivcev, le-ti naj bi podpirali skupine, ki so se borile za politično oblast
v državi. Istočasno so nastopili številni faktorji, ki so vzpostavili vezi med tek-
mujočimi strankami, kar je v končni konsekvenci vodilo do nastanka strankarskega
sistema. Ti faktorji so bili:
1.	prej omenjena borba za politično oblast;
2.	dejstvo, da je moč parlamenta narasla in da je imel le-ta pravico odločati o
vedno večjem število važnih državnih in družbenih vprašanj.
3.	prenos političnih odločitev od monarha na vlado, sestavljeno iz voditeljev zma-
govite stranke. Stranke so postale sestavni element kompleksnega političnega
mehanizma — strankarskega sistema, ki je postopoma postal jedro političnega
življenja teh dežel.
Prav v tem obdobju so se tudi prvič pojavile množične delavske stranke. Cilj teh
strank, ki so propagirale idejo razrednega boja, je bil razvijati razredno zavest
delavskega razreda in ga združevati v boju proti obstoječim socialno-ekonomskim
pogojem. Zaradi tega so v delavskih strankah šteli parlamentarno aktivnost le kot
eno od mnogih funkcij in ne kot najvažnejšo. Vendar pa so delavske stranke, ko
so začele tekmovati z drugimi, pridobile toliko glasov (in temu ustrezno število
članov parlamenta), da so se buržoazne stranke čutile ogrožene.
Nove funkcije in cilji, ki so bili rezultat spremenjene strukture oblasti in razširitve
volivne pravice, ter nov položaj, ki je nastal zaradi naraščajoče moči delavskih
strank, so zahtevali od strank novo obliko in novo organizacijsko strukturo. Zaradi
tega so se tudi buržoazne stranke spremenile v množične organizacije. Prostovoljno
delo »Honorationen« ni več zadostovalo za njihovo učinkovito funkcioniranje. Rojstvo
strankarske birokracije je postalo nujnost.
Članstvo stranke, ki je bilo do tedaj sorazmeimo enotno, je postalo stratificirano.
V strankah se je pojavila hierarhija. Na vrhu stranke so bili profesionalni politiki.
Njihove predpise in ukaze so izvrševali plačani uradniki, ki so bili vez med vodi-
telji in članstvom. Tudi slednji so se razdelili na aktivne člane, manj aktivne in
celo pasivne člane.
II.
S sociološkega vidika moramo pri opisovanju teh treh obdobij razvoja političnih
strank upoštevati naslednje faktorje:
1.	Politične stranke so se predvsem oblikovale kot predstavniki posebnih družbenih
razredov, čeprav so v posameznih primerih zastopale tudi verske, nacionalne in
regionalne skupine. Razredni interesi pa so imeli celo v teh primerih vpliv na
politiko strank.
Merilo tega, do kakšne stopnje je določena stranka reprezentirala določen razred,
se je izražalo v naslednjem: v kolikšni meri je program stranke izražal interese
tega razreda, v kolikšni meri so člani stranke pripadali določenemu razredu in v
kolikšni meri so volivci, ki so pripadali istemu razredu, podpirali dano stranko.
2.	Politične stranke so nastale kot asociacije posameznih skupin, ki so jih vezala
podobna politična naziranja, osnovana na skupnih, v glavnem ekonomskih interesih.
665
To so bile asociacije- v tem smislu, ker so bile spontano izoblikovane skupine posa-
meznikov, ki so se na lastno pobudo vključili v skupino, ker so težili k enakim
ciljem kot drugi pripadniki iste asociacije. Seveda pa je formiranje določene
asociacije determinirano s potrebami, običaji, kulturo itd. določene družbe. Sčasoma
so te spontane, prostovoljne in razmeroma rahlo povezane asociacije, katerih pri-
marna funkcija je bila reprezentirati določeno družbeno skupino, začele pridobivati
več in več »institucij«^. .Le-te so postajale vedno bolj nujne, tako za opravljanje
notranjih kot zunanjih funkcij asociacije. To so bile institucije v tem smislu, so
prevzele načela in pravila, ki so jih ustvarili običaji in predpisi, kakor tudi uradne
položaje in hierarhijo funkcij, ki so izpolnjevale cilje organizacije."
V tem smislu je institucija kombinacija navad, tradicij, statutov, zakonov in uradov
ali drugih organizacijskih oblik. V našem primeru so te »institucije« sestavljene iz
norm strankarskega življenja, predvsem iz običajev, ki so se jih držali vodstvo, par-
lamentarne frakcije, aparat strank itd.
3. Politične stranke lahko istočasno tretiramo kot predstavnike družbe, v nasprotju
z oblastjo države. Parlament in politične stranke so nastale kot rezultat konfliktov
med družbo in državo, predvsem kot rezultat konfliktov med kapitalistično družbo,
ki je tedaj že obstajala, in med fevdalnimi državnimi institucijami. Parlament in
strankarski sistem naj bi zagotavljala družbeno kontrolo nad državno politiko.
III.
Po koncu prve svetovne vojne sta razvoj politične organizacije Zahodne Evrope in
transformacija strankarskega sistema v enega najbolj osnovnih elementov državne
in politične strukture, spremenila in razširila tiste funkcije političnih stranlt, ki prej
niso bile posebno razvite.
Omenili bi nekatere važnejše funkcije strankarskega sistema v modernih zahodno-
evropskih državah. Partijski sistem v Zahodni Evropi:
1.	ima vlogo enega izmed bojišč, na katerem se bije razredni boj;
2.	organizira parlamentarne volitve in je forum rivalstva za politično premoč v
državi;
3.	je instrurrient, ki spravlja na površje politično elito kapitalistične družbe;
4.	je mehanizem, ki daje kadre za najvišje organe državne oblasti, ki imajo v rokah
zakonodajo, načrtuje državno politiko itd.;
5.	je eno najvažnejših orožij pri ustvarjanju javnega mnenja;
6.	postal je prizorišče za rivalstvo »pressure groups«.
Poleg vseh teh funkcij, ki so skupne vsem strankam, opravljajo različne stranke
posebne funkcije glede na to, ali so na vladi ali v opoziciji, in druge funkcije, ki
nastajajo zaradi njihovih namenov in posebnih ciljev kot organizacij politične in-
tegracije določenih razredov in družbenih skupin.
Za razliko od političnih strank v začetku 20. stoletja, v katerih je bila razredna
struktura članov in večina volivcev razmeroma enotna, je struktura večine političnih
strank v današnji Zahodni Evropi kompleksna in raznolika. Zakaj, za razliko od zgod-
njih strank tipa »Honorationen«, ki so predstavljale ozke skupine vladajočih
razredov, in v nasprotju z množičnimi strankami, formiranimi ob koncu stoletja,
ki so zagotavljale, da reprezentiraj o posebne družbene razrede in v določenem smislu
vsakega posameznika v teh razredih, teži dandanes večina strank za tem, da repre-
zentira predvsem različne skupine in družbene organizacije in le indirektno, preko
teh, posameznike in družbene razrede. Tako se je bistveno spremenil tip asociacij,
ki so bile cilj političnih strank. Naraščajoča aktivnost različnih »pressure grups« je
predvsem naklonjena razvoju te tendence. Cepi-av je ta težnja splošna, ne moremo
' Izraz institucija je v podobnem smislu uporabljen v številnih socioloških delih (Mac Iver;
op. cit. H. E. Barnes. Social Institutions, New York 1946; Handwörterbuch der Sozialwissen-
schaíten, Güttingen 1956, str. 294; J. O. Hertzler, Social Institutions, New York 1929.) .
' Prim. Hertzler Op. cit. str. 67—68.
666
reči, da je enako močna v vseh strankah. Tak opis razvoja političnih strank je prav
posebno neprimeren v primeru komunističnih strank. In sicer zato, ker:
1.	komunistične stranke le v določenem pogledu spadajo v strankarski sistem kapi-
talističnih dežel ter tako izvajajo le nekatere od zgoraj naštetih funkcij strankarskega
sistema in ker
2.	skušajo obdržati svojo funkcijo reprezentiranja interesov delavskega razreda.
IV.
Asociacije in institucije, ki so bile ustanovljene z namenom, da uresničijo cilje teh
asociacij, so lahko povezane na različne načine. Institucije so bile tiste, ki so po
pravilu oblikovale asociacije; in sicer zato, da bi služile njihovim namenom. Vendar
pa so v nekaterih primerih institucije začele živeti svoje lastno življenje in težiti za
za novimi, lastnimi cilji; v takih primerih postane, čeprav je še vedno povezana z
institucijo, asociacija podrejena tej instituciji.
In prav za stranke 19. stoletja je značilno, da so bile v prvi vrsti asociacije. Ce pa
so imele stranke institucije tališnega tipa, so le-te izvrševale samo podrejene funkcije;
to je posebno veljalo za strankarske organizacije. Glavna funkcija množičnih organi-
zacij, ki so bile formirane v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja, je bila v politični
integraciji družbenih razredov in njih reprezentanci v politični sferi. V tej obliki
politične stranke še vedno nosijo značilnosti asociacij, čeprav v tem primeru obsežnih
družbenih skupin (razredov). Toda vedno bolj je očitna težnja posameznih institucij
(ki so bile ustanovljene zato, da krijejo potrebe asociacij), da bi se osamosvojile
(npr. organizacijski aparat v nemških sindikatih).
Povečanje števila funkcij, ki jih izvršujejo strankarski sistemi v političnih organi-
zaciji Zahodne Evrope, je neizogibno spremenilo značaj asociacij, ki so bile politične
stranke. Nove funkcije niso več direktno izvirale iz značaja asociacij, temveč iz
dejstva, da je določena stranka pripadala strankarskemu sistemu, ki je formiral in-
stitucije ali aparat zahodne demokracije — organizacije, ki je zajemala celotno družbo
v teh deželah. Ta proces so spremljale spremembe v ciljih, ki so si jih postavljale
asociacije, v njihovi družbeni strukturi itd. To je vodilo k temu:
1.	da je postala stranka kot asociacija podrejena institucijam, ki jih je ustanovila
sama, ko so cilji asociacije postali podrejeni neodvisnim ciljem institucije;
2.	cilji in funkcija stranke kot elementa strankarskega sistema, ki je postal hkrati
sestavni del državnega in političnega sistema, so postali najpomembnejši in so stali
pred cilji in funkcijami stranke kot takšne.
V	zahodni Evropi politične stranke kljub tem spremembam niso prenehale biti
asociacije. Ta proces je v nekaterih deželah šel dlje kot v drugih. Kljub temu pa se
zdi, da zgoraj opisana tendenca vedno bolj prevladuje.
V.
V	19. stoletju in prvih desetletjih 20. stoletja so bile zveze med posameznimi po-
litičnimi strankami in razrednimi interesi oz. družbenimi razredi, ki so jih repre-
zentirali, direktne, očitne, lahko opazne in precej določene. To je moč razbrati iz
programov strank, ki jasno kažejo, interese katerega razreda določena stranka za-
stopa; volivci katerega družbenega razreda so podpirali določeno stranko pri volitvah;
iz strukture članov stranke, ki so ob tistem času po navadi pripadali razredu, katerega
interesom je služila stranka; in končno iz analize aktivnosti stranke kot celote. Prav
tako nam tudi danes analiza aktivnosti stranke kot celote in njenega odnosa do raz-
redne distribucije družbe omogoča napraviti določene zaključke o razrednem značaju
določene politične stranke. Ce upoštevamo te kriterije pri ocenjevanju razrednega
značaja francoske ali italijanske komunistične partije, ne bomo dvomili v to, da sta
to delavski stranki; prav tako kakor ne bomo dvomili v to, da so francoski »In-
denpendents« — stranka francoskega velekapitala (čeprav to ni edina stranka, ki ga
reprezentira). Vendar pa se često dogodi, da eno stranko podpirajo pripadniki različnih
razredov. Tako imajo npr. številne buržoazne stranke med svojimi člani precejšnje
število delavcev. In često jih podpirajo številne razdrobljene skupine volivcev iz
667
delavskega razreda. Težko pa se je strinjati s tistimi avtorji, ki to dejstvo jemljejo
kot argument za naziranje, da je prenehala obstajati zveza med razredno in stran-
karsko delitvijo.
Analiza odnosov med političnimi strankami in delitvijo na razrede v modernih kapi-
talističnih deželah lahko temelji na naslednjih objektivnih, razmeroma lahko izmer-
ljivih indeksih:
1.	programi in gesla stranke,
2.	razredna struktura članstva stranke,
3.	razredna struktura volivcev, ki podpirajo kandidate določene stranke,
4.	razredna struktura vodstva stranke in parlamentarnih frakcij,
5.	podpora »pressure groups«, ki proglašajo razredne programe ali podpirajo razredne
zahteve.
Tako analizo bi lahko dopolnila ocena aktivnosti določene stranke. Vendar pa
nam tudi vsi ti indeksi skupaj ne bi mogli popolnoma odgovoriti na vprašanje,
kakšnega razrednega značaja je določena stranka. Odnosi med politično stranko in
družbenim razredom so postali še bolj zapleteni spričo dejstva, da stranke nimajo
več značaja asociacij. Sistemi strank so se v kapitalističnih deželah preoblikovali
v osnovne institucije ustavnega in političnega sistema; pojavile so se številne »na-
rodne« stranke in množične krščansko-demokratske stranke, socialno-demokratske
stranke pa so se razvile v nekaj drugega, kot so bile. Razredni značaj političnih strank
v Zapadni Evropi ne izhaja danes toliko iz njihove razredne strukture ali političnih
programov, kakor iz njihovih funkcij, ki jih imajo kot elementi v mehanizmu poli-
tične oblasti v kapitalističnih deželah. Zato bi bilo prav, da bi analizo razrednega
značaja političnih strank in strankarskih sistemov naslonili predvsem na analizo
razrednega značaja strankarskih sistemov v kapitalističnih deželah in na analizo
razredne vloge parlamentarne demokracije v teh deželah.
VI.
2e prej sem omenil, da so bili strankarski sistemi prvotno osnovani kot organi druž-
bene kontrole nad državo v kapitalističnem sistemu. Razvoj funkcij, ki so, j ih izvr-
ševali sistemi strank, predvsem:
1.	razvoj strukture modernih političnih strak v Zahodni Evropi,
2.	naraščajoča stratifikacija znotraj političnih strank samih,
3.	naraščajoča birokracija političnih strank,
4.	dejstvo, da večino nalog, posebno pomembnejših, ki si jih je zastavila stranka,
ne izvršujejo njeni člani »en masse«, temveč aparat stranke — je ustvaril situacijo,
ki od članov stranke ne zahteva posebne aktivnosti, vsaj v okviru stranke same ne.
Glavna naloga stranke je boj za vpliv in moč, kar ji omogoča čimvečje število voliv-
cev. Delo v parlamentu in organizacija volivnih kampanj z uporabo modernih sred-
stev množične komunikacije ne zahteva množičnega aktivnega sodelovanja članov
stranke. Te funkcije uspešno izvajajo plačani uslužbenci in uradniki, ki vestno
izvršujejo naročila svojega vodstva. Zato se torej voditelji večine političnih strank
v zahodnoevropskili deželah ne trudijo, da bi člani njihove stranke aktivno, sodelovali
pri delu v stranki. Na drugi strani pa tudi člani strank iz dosedanjih izkušenj vedo,
da nikdar ne morejo vplivati na odločitve voditeljev svoje stranke in je tako vloga,
ki jo igrajo v stranki, popolnoma pasivna. Tako so se politične stranke iz asociacij
članov spremenile v instrument, s pomočjo katerega lahko voditelji stranke izvajajo
svojo politiko, medtem ko tako imenovani »privatniki« ostajajo pasivni člani. Ce
množica članov stranke nima praktično vpliva na odločitve strankinega vodstva,
ga ima družba kot celota še toliko manj. Naziranje, da je sistem strank organ
družbene kontrole nad državo, je le formalno naziranje. To je eden od najbolj for-
malnih aspektov buržoazne demokracije. Organi, s katerimi naj bi družba kontro-
lirala državo, obstoje, toda njihova struktura je taka, da ne samo da ne morejo
zagotoviti učinkovite družbene kontrole, marveč v mnogih primerih postanejo celo
kanal, preko katerega država lahko kontrolira družbo — zlasti s tem, da jih upo-
rablja kot kanale z oblikovanja javnega mnenja.
Prevedla Nuša Kansky
668
Ocene in poročila
VECER SLOVENSKE SODOBNE
KOMORNE GLASBE
Collegium Musicum, glasbeno združenje, ki
v Ljubljani že nekaj sezon prireja zaklju-
čene večere, posvečene bodisi posameznim
glasbenim obdobjem bodisi nekaterim na-
cionalnim šolam, je 7. I. 1963 priredilo kon-
cert sodobne slovenske komorne glasbe.
Na sporedu so bile kompozicije Sama
Vremšaka, Aleksandra Lajovca, Vilka Uk-
marja, Pavla Merkuja, Primoža Ramovša,
Ivana Stuhca in Danila Svare. Ker večer
torej ni zajel nobenega skladatelja iz
avantgardne skupine »Pro musica viva«,
je prireditev prikazala presek skozi tiste
glasbene stvaritve, ki ne sledijo najkon-
sekventnejšim iskanjem novih tehničnih
sredstev, ampak so nastale v zatišju že več
ali manj raziskane glasbene govorice. To
jim seveda ni in tudi ni moglo vzeti ni-
česar na njihovi aktualnosti, v kolikor jim
je ustvarjalna potenca njihovih avtorjev
zagotovila umetniško kvaliteto.
Ne da bi hoteli sestaviti kake jakostne
lestvice izvajanih del, se pozornemu po-
slušalcu nujno poraja komentar k posa-
meznim kompozicijam. Suite za violo in
klavir Sama Vremšaka žal res ne bi mogli
imeti za pridobitev slovenske komorne
žetve. Giblje se po vse preveč izhojenih
poteh tonalnosti, ki bi jo nekoliko boga-
tejša skladateljeva invencija lahko opravi-
čila; tako pa ne prekorači meje zvočno
sicer prijetnega divertimenta, primernega za
domače muziciranje. Preludij, Air in Toc-
cata Aleksandra Lajovca je močno bar-
vita. harmonsko bogata skladba, ki ji bo-
truje impresionizem. Kljub tehnični efekt-
nosti pa zadeva v prazno, ker se naslaja
ob lastni zvočnosti. Svetli točki večera sta
vsekakor bili Ukmarjevi Mémoires, drobni
skladbici za harfo, v kateri ima vsak ton
svojo upravičenost, ker ustvarja prav do-
ločeno, asociativno bogato čustveno razpo-
loženje. Stuhčeva skladba za rog in klavir
je pokazala skladateljevo dobro poznava-
nje žametnih zvočnih možnosti solističnega
instrumenta. Kompozicijo tvori v bistvu
zelo umerjena, a inventivna melodična
linija roga. pri kateri ima klavirski part
vedno podrejeno vlogo spremljevalca in
dopolnjevalca. Dve Ramovševi uspavanki
sta vsekakor prispevek k zakladnici slo-
venske komorne glasbe. Obe deli, ki imata
svoje izhodišče v pravi uspavanki, ki jo
poje mati otroku, sta to tipično nežno ču-
stveno atmosfero dvignili do umetniško
prefinjenih odtenkov. Zato je razumljivo,
da je harmonska plat prav posebno tehtna
in izdelana. Enako mero okusa za subtilno
zvočnost, ki pa deluje nekoliko bolj drzno,
je pokazal Pavle Merkù v svojih skladbah
za flavto in klavir. Edina kompozicija, ki
je razkrila trdnejšo in obširnejšo obliTîovno
zgradbo, je bil tonalno pisani klavirski
trio Danila Svare. Vsi stavki, tako prvi, ki
je bil formalno najbolj dognan, kot ostala
dva, ki sta se tudi naslanjala na umetno
presajeno glasbeno folkloro in ritem drugih
jugoslovanskih narodov, so delovali pro-
zorno, sočno in sveže.
Ce vzamemo, da je glasbeni večer imel
namen osvetliti trenutno bero slovenske
komorne ustvarjalnosti, lahko ugotovimo
naslednje: zopet se je pokazalo, da so naši
ustvarjalci že po tradiciji — ne da bi na
tem mestu iskali globljih socioloških ali
drugačnih vzrokov — »-veliki v malem«,
da dosežejo tehten umetniški izraz v drob-
nih glasbenih formah, medtem ko se in-
tenziteta izraza v večjih oblikovnih kom-
pleksih navadno vse prehitro razvodeni.
VILKO UKMAR:
4 BAGATELE ZA KLAVIR
To so kratke, dodekafonsko pisane sklad-
bice, ki so bile prvič na sporedu 3. decem-
bra na klavirskem večeru Dubravke Tom-
šič. So to nekakšne skice v tonsko beležko;
študije sericine tehnike. Vsaka skladbica
ima svojo serijo, ki poteka v horizontalo
in v vertikalo, tako da je vezana melodika
669
in harmonika. Ritem pa je svoboden. V
strogi serielni tehniki je gotovo najbolj
hvaležno komponirati čim bolj kratke
skladbe. Te »prenese« namreč tudi uho
tega načina nevajenega poslušalca. Se pre-
den se dobro zavé, je skladba že mimo.
Je prav gotovo v tem tudi neka stilna
posebnost našega časa. Komponist Brahm-
sovega kova je glasbeno misel povedal, jo
nato široko predeloval in obdeloval in
končno mogočno zaključil. Ko odidemo iz
dvorane, je bilo povedano vse. Danes pa
človek zelo rad premišlja sam. Skladatelj
mu misel le nakaže, klasičen primer take
kompozicije so, danes že pogosto izvajani
(le pri nas ne), »Sechs kleine Klavierstü-
cke« op. 19 Arnoida Schönberga. V Uk-
marjevem primeru gre za nakazana razpo-
loženja, ki jih karakteriziralo naslovi
skladbic: Largo, con tranquillila — An-
dantino, impetuoso — Adagio, malinconico
— Andante, furioso.
PAVLE MERKU, KANTATA »O DETO-
MORILKI MARIJI FARRAR«
Prvo, kar opazimo pri tej slovenski novi-
teti, ki je 4. februarja letošnjega leta do-
živela svojo krstno koncertno izvedbo, je
njena precej nevsakdanja zasedba: bariton,
četveroglasen mešani zbor, dva klavirja in
cela vrsta tolkal. Za »libreto« si je skla-
datelj izbral besedilo Bertolta Brechta
»Von der Kindesmörderin Marie Farrar«,
in sicer v izvirniku, ker so pravni zastop-
niki Brechtovih avtorskih pravic samo v
taki obliki dovolili izvedbo. Večina poslu-
šalstva seveda zato ni mogla slediti lite-
rarni zasnovi tega vokalno-instrumental-
nega dela; pa tudi tistim, ki sicer obvla-
dajo nemščino, je bilo razumevanje ote-
ženo, ker je v tekstu precej dialektičnih
in naturalistično barvanih nemških izra-
zov, ki so jim le redki kos. Kljub temu pa
se ne bi mogli strinjati z mnenjem, da
omenjeni tekst ni primeren za uglasbitev.
To bi veljalo samo v primeru, če bi bila
umetnost iskanje lepote, ki smo ji prese-
kali vezi z njeno življenjsko pogojenostjo.
Umetnosti, tako tudi glasbene, ne moremo
zapirati v kak slonokoščeni stolp, nikakor
je ne moremo utesnjevati v določen kalup
neživljenjske lepotnosti, ampak ji moramo
dopustiti, da se oplaja in črpa na kar naj-
širšem področju. Ce je ravno naš čas tisti,
ki podpira umetniško razkrivanje tistih
življenjskih resničnosti, ki so bile vse pre-
dolgo tabú, če literatura odpira svet »poni-
žanih in razžaljenih«, potem je tudi glasba,
kot ena izmed umetni.ških zvrsti, upravi-
čena in celo poklicana, da ta svet v okviru
možnosti svoje specifične govorice tudi
zvočno upodobi. Vprašanje je seveda: ka-
ko? Merkuju se je to posrečilo, posebno
zaradi uspešnega ravnovesja med posa-
meznimi formalnimi komponentami in za-
radi posrečene izbire, oziroma kombinacije
glasbenega jezika.
Solist, v vlogi komentatorja, nekakšnega
poosebljenega sodnega zapisnika, z vso
epsko širino pripoveduje o žalostni usodi
Marije Farrar, služkinje, ki je umorila
svojega nezakonskega otroka in nato sama
umrla v meissenski ječi. Otrok, ki ga je
rodila, je bil tak kot drugi otroci, le ona,
kaj neprivlačna, šibka zapuščena in na
slepem tiru življenja ni bila taka kot druge
matere. Kantata, ki ima devet kitic, je raz-
deljena na tri stavke. Prve tri kitice tvo-
rijo prvi stavek — Lento, ki je obenem
predzgodovina zločina. Od četrte do osme
kitice je drugi stavek — Moderato, ki pri-
naša podroben opis zločina. Besedilo poje
solist, kateremu zbor, na koncu vsake ki-
tice, odgovarja stalni refren: A vi, lepo
vas prosim, ne dajte se voditi jezi, saj
vsakdo potrebuje pomoči od vseh. Zadnja
kitica, lii je obenem zadnji stavek (So-
lenne) in v katerem postane zbor nosilec
izraza, pa ima izrazit značaj morale.
Kantata ne sledi nobeni samostojni, strogi
glasbeni formi, ampak tekstu, katerega
čustveno atmosfero skuša čim vemeje iz-
raziti, Pri tem se razkrijejo stilne poseb-
nosti Merkujevega komponiranja. Melo-
dična linija solista, ki je nosilec epske
komponente skladbe, je zelo razgibana;
bolj, kakor bi ga zahteval sicer minutni
opis zločina. Pne in spušča se s tekstom,
gre čez njegove vsebinske okvire in tako
kaže precejšnjo osebno prizadetost komen-
tatorja. Spoznamo, da je solist samo po-
sredovalec med nami in obtoženko, da
pravzaprav indirektno prenaša njeno iz-
poved. Instrumentalna plat kantate, ki jo
sestavljajo razna tolkala in dva klavirja,
je grajeno serielno in z dramatičnim pod-
črtavanjem in izbruhi podpira dogajanje.
Pridemo do zanimive ugotovitve. Kot je
znano, je ena izmed osnovnih značilnosti
sodobne glasbe v njeni kromatičnosti, v
emancipiranosti vseh tonov dvanajsttonske
lestvice. Od italijanskih madrigalistov 16.
stoletja pa do danes je bila kromatika
vedno izraz čustev najbolj boleče vrste. V
tej kantati je to postala vsakdanja, boleča
resničnost. Toda Brechtov tekst to zahteva
in ne bi prenesel nobene druge glasbene
govorice kot tiste, ki jo je izbral skladatelj.
Da pa ne bi na tem visočju potenciranega
izraza zaradi pomanjkanja tonalnih cen-
trov poslušalci otrpli, je Merku uspešno
uvede! nov tonalni element, ki zaključuje
posameane sericine odstavke. To je refren.
670
ki ga poje zbor in katerega glasba se ob
vsaki ponovitvi menja, a ohranja svoj po-
mirjujoč značaj: čisti trozvoki sproščajo
čustveno napetost. Duševno in telesno trp-
ljenje Marije Farrar doživi tukaj — kot
v antični tragediji — svojo katarzo.
A. R.
RAZSTAVA MILANA KUMRA
V letošnjem februarju je v okviru Foto-
kino kluba RTV razstavljal snemalec
Milan Kumar v avli poslopja Radia in
Televizije v Ljubljani izbor svojih foto-
grafij zadnjih let. Razstava je vredna
ogleda in omembe, saj nam Kumar kaže
stvari, ki jih običajno prezremo ali pa
gremo mimo njih, in bogati naše doje-
manje vidnega sveta. Motivno se giblje
mojster po zapuščenih travnikih in štra-
donih Ljubljanskega Barja, se ustavlja ob
kupih šote, ob kozolcih, ki sta jih zdelala
veter in dež, se potika po dvoriščih starega
mesta pod ljubljanskim gradom, gleda in
oblikuje njegove vodnjake in kamnite por-
ivale, ki žive svoje samotno življenje v
soncu in sencah. Svet tišine je Kumar to
pot podal v črno belih posnetkih, ki se po
svoji strukturi že približujejo grafiki. Po-
drobnosti so opuščene, v obdelavi se
Kumar osredotoči na bistveno. Poznamo
Kumarja kot zelo kultiviranega snemalca
z globokim poznavanjem likovnega mate-
riala. S to razstavo pa je pokazal, da ubira
svoja pota tudi po formalni plati umet-
niške fotografije.
Brušeno o( ledalo
HUMANISTIČNA IZOBRAZBA, KAKRŠNA JE ZNAČILNA
ZA PUŠKINA
Po malem smo se vsi učili,
vsegà se nekaj naučiš;
in takšno vzgojo smo dobili,
da z njo kaj zlahka zablestiš.
(A. S. Puškin. Evgenij Onjegin, roman v verzih,
ZO. Mrb. 1962, poslovenil in opombe napisal
Rado Bordon, str. 22)
Pojasnila k romanu so urejena tako, da se popolnoma skladajo s posameznimi
poglavji in kiticami pesniškega besedila v prvem delu knjige. — V skladu z
vsebinskim bogastvom romana so tudi naša pojasnila k njem nekoliko obsež-
nejša, kot je pri takih pojasnilih v navadi... ker želimo v pojasnilih k Puški-
novemu romanu prikazati tudi nekatere druge bistvene prvine Puškinovega
književnega ustvarjanja ... po drugi strani pa menimo, da je v dobi, ko huma-
nistična izobrazba, kakršna je značilna za Puškina in njegovo obdobje, čedalje
bolj usiha in ko so razni pojmi, ki jih Puškin navaja v svojem delu ali pa so
povezani z njim, marsikateremu od sodobnih bravcev manj znani ali celo tuji,
koristno, da ob P. romanu marsikaj, kar sodi v trajno kulturno zakladnico
vsega človeštva, nekoliko osvežimo in podrobneje razložimo.
(o. C. 299)
101
Na primer:
k o k e t a : spogledljivka, namiguša, ženska, ki želi ugajati vsakemu moš-
kemu, intuitivno odkriva njegove šibke strani, mu veliko obeta, a malo
dà. (o. C. 310)
rogonosec: zakonski mož, ki ga žena vara (mu kaže rogé), po navadi na-
skrivaj. (o. C. 311)
roast-beef: na žaru na pol pečeno goveje meso (z reber), znotraj še
krvava goveja pečenka, zalita z lastnim sokom. (o. c. 312)
k o 11 e t : zarebrnica (rebro, po navadi prašičje, z mesom), (o. c. 312)
ostrige: morske školjke, ki se po navadi uživajo žive, obrizgane z limo-
novim sokom, k njim pa po navadi pije belo vino ali šampanjec. P. govori
na tem mestu o posebno cenjeni vrsti ostrig, o tako imenovanih školjkah-
samotarkah; to oznako smo v prevodu izpustili, ker ni bistvena, (o. c. 433)
nje noga mi v rokàh drhti: VP. dobi so ženske nosile steznik in
kazale bujne prsi, noge pa so imele skrite pod več plastmi dolgih oblačil,
zato je bila erotična mikavnost nog še večja; bile so poglavitni instrument
ženske zapeljivosti. Moški, ki je s svojo roko osvojil žensko nogo, si je
lahko vse obetal. Ker ženskih nog po navadi ni bilo videti (razen včasih
gležnjev, če je ženska šla po stopnicah in privzdignila krilo), govori P. o
»varljivih nogah«. Ni čuda, da z navdušenjem piše o baletnih plesavkah
(primerjaj 1-20), ki so pritegovale poglede zlasti zato, ker so poleg nožic
svobodno razkazovale tudi druge čare svojega telesa, (o. c. 321)
da redko, le za bežen čas...: V začetku svojega pisma ima Tatjana
minimalen ljubezenski »program«, ki se pa v nadaljevanju razvije v pro-
gram življenjske usodnosti, (o. c. 364)
Uide včasih kaki dami
skrivnost, prikrivana skrbno,
da so začudene nad nami,
ker cenimo jih premočno.
(o. c. 110)
Bralcem
osmo Številko »problemov« smo pripravili skupno z
redakcijo revije »stvaranja« iz titograda. crnogorski
tovariši so nam posredovali prerez sodobnega črnogor-
skega literarnega ustvarjanja, posebej opozarjamo po-
verjenike po solah, da to številko se lahko narocljo.
102