socialno delo
letnik 39 - april 2000 - št. 2
visoka šola za socialno delo
ljubljana
Uredniški svet
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Fiaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Koiarič
Aniea Kos
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Giavni in odgovorni urednii(
Bogdan Lešnik
Uredniid
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
teL (061) 13-77-615, faks 13-77-122
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
www.uni-lj.si/vssd/sd
Urednlšl(i svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD,
Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1999).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on \Nomen Abstracts.
Časopis finančno podpira Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Tisk: Collegium Graphicum, Ljubljana
Iz urednikove beležke
Pričujoča številka prinaša nadvse različne teme. Najprej Sreča Dragoša analizo
strategij rimskokatoliške cerkve, ki lahko vplivajo na (oziroma najbrž nujno
sooblikujejo) njene karitativne dejavnosti, to se pravi, tiste vidike njenega delovanja,
ki se v nekaterih pogledih prekrivajo s socialnim delom. Lea Šugman Bohinc razvija
kibernetsko teorijo socialnega dela. Janez Balkovec vdira z problematiko, kije videti
na prvi pogled precej odmaknjena od »klasičnih« problemov socialnega dela, vendar
vsaj nekateri njeni elementi postajajo v postsocialističnem življenju neobhodni: skrb
za lastno socialno in premoženjsko varnost Bogomil Perfila nas seznanja z dogajanjem
na področju socialne varnosti na Japonskem, v eni zadnjih trdnjav socialne države, ki
pa tudi že pada. In nazadnje nam Ivanka Žibert predstavi razmišljanje staršev otrok
na šoli s prilagojenim programom in učiteljev, učiteljic te šole.
Srečo Dragoš
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV
KATOLIŠKE CERKVE Z DRŽAVO
UVOD
Socialna integracija je odločilno odvisna od
relacij med neformalnimi, prostovoljnimi
in nevladno-organiziranimi akterji. Če viri,
oblike in mehanizmi socialne pomoči
ostajajo nerazviti na civilnem nivoju, tega
ne more nadomestiti nikakršna državno-
politična niti socialnostrokovna inter-
vencija. Zakonodajni in ekspertni posegi na
storitvenem področju lahko le podpirajo,
spodbujajo, nadgrajujejo, varujejo, usmer-
jajo in korigirajo potenciale, ki že obstajajo,
ne morajo pa povsem nadomestiti nečesa,
kar ne obstaja.
Na področju civilnodružbenih pomoči
je eden od največjih organiziranih ponud-
nikov dobrodelnih storitev Rimskokatoli-
ška cerkev (v nadaljevanju Cerkev). Večkrat
se pozablja, da učinki socialnih storitev niso
isto kot religiozna osmislitev teh učinkov,
čeprav oboje proizvaja institucija, speciali-
zirana za verska vprašanja (katolicizma).
Enako je tudi na ekspertnem področju, kjer
gre za neodpravljivo razliko med npr. teo-
retsko osmislitvijo neke veščine in njenim
dejanskim učinkom; če bi bili praksa in
teorija eno in isto, potem bi bila slednja
odveč. Podobno velja tudi za vsakršno
socialno delovanje, saj ga ne moremo ra-
zumeti brez razlike med nameravanim in
doseženim (prim. Pareto 19бЗ). Vprašanje
je, kako je to upoštevano v cerkveni stra-
tegiji. Karitas kot del institucionalno organi-
zirane dejavnosti je strateško odvisna od
politike Cerkve kot najmočnejše katoliške
organizacije, za katero so odgovorni cerk-
veni funkcionarji (v skladu z njihovimi
pristojnostmi). V nadaljevanju se sprašujem
o tem, kakšen je vpliv cerkvene politike na
dobrodelnost.
Pri tem je treba pojem politike razumeti
v dvojnem smislu, širšem in ožjem. Politika
v ožjem smislu se nanaša na tisti del orga-
nizacijskih dejavnosti, s katerimi Cerkev
formulira, reprezentira in rangira glavne
institucionalne cilje ter omogoča načine
mobilizacije lastnega članstva v smeri do-
seganja želenih ciljev (to ni cerkvena po-
sebnost). Na ta način je seveda politična
sleherna formalna organizacija, saj se z njo
profilira vsak organizacijski sistem, čeprav
v specifični obliki; in to velja tako za lju-
biteljsko društvo zbirateljev znamk kot za
fakulteto, podjetje ali Organizacijo združe-
nih narodov. Od tega pa je treba razlikovati
politiko v širšem smislu kot posledico
družbene delitve dela, s katero se na ravni
celotne družbe kot najširšega sistema zago-
tavljajo enake funkcije (ne pa iste!). Od tod
izhajajoče dejavnosti se na družbeni ravni
zagotavljajo s specializacijo posebnega del-
nega sistema za opravljanje enakih funkcij
(artikulacije ciljev celotne družbe, njihove
reprezentacije ter mobilizacije človeških in
materialnih virov). Delni sistem, ki to po-
čne, je družbenopolitični sistem, ki zajema
vse politične akterje, državne in civilne (na
državni ravni: politika parlamenta kot dr-
žavne oblasti, politika vlade in ministrstev
kot orodja te oblasti; na ravni civilne dru-
žbe: dejavnost neparlamentarnih političnih
strank, političnih gibanj in vseh tistih
kolektivnih ali individualnih akterjev, ki se
javno angažirajo v političnih zadevah). Ena
od glavnih civilizacijskih oz. modernizacij-
skih funkcij družbenopolitičnega sistema
(torej politike v širšem smislu) je v tem, da
71
SREČO DRAGOŠ
razbremeni vse ostale sisteme in organiza-
cije, da se jim ni treba več ukvarjati s sploš-
nimi družbeno-mobilizacijskimi problemi,
ker so za to specializirani drugi. Svojo strate-
gijo do zunanjega okolja lahko zdaj nepoli-
tične organizacije osredotočajo na profi-
liranje lastnih specifičnih ciljev in bolj ko
to počnejo, manj so družbenopolitične in
bolj so specifične. Na ta način se utrjujejo
pomembne sistemske razlike med splošno
družbeno politiko in npr. kulturno politiko
določene umetnostne institucije, tržno
politiko nekega podjetja, raziskovalno poli-
tiko univerze, družabno politiko ljubitelj-
skega društva itd. Enako velja za religijske
organizacije. Njihova specifičnost (poseb-
nost, razpoznavnost) je premosorazmerna
s profiliranostjo svoje verske politike na
področjih, ki jih servisirajo — in narobe: bolj
ko lastno politiko na svojem področju
mešajo s splošno družbeno politiko, manj
so specifične in bolj so nadomestljive. V
skrajnem primeru lahko pride do tega, da
ni več jasne razlike med versko organizacijo
in politično stranko, npr., ko se prva sklicuje
na splošne družbenopolitične cilje, ali pa,
ko se druga legitimizira z verskimi cilji.
Takrat nastane klerikalizem.
Pred drugo svetovno vojno smo imeli na
Slovenskem opraviti s katolicizmom kot
klerikalizmom. Cerkev je ključna področja
družbenega življenja — od ekonomije, zna-
nosti, umetnosti do filozofije, političnih
strank, športa in sindikatov — definirala kot
versko področje (delovanja) in specifično
verski cilji so bili razglašeni za splošno dru-
žbene cilje (rekatolizacija vseh in vsakogar;
dogmatska indoktrinacija v smislu, da je le
Cerkvi zvest katoličan pravi kristjan, pravo-
vernik in pravi Slovenec; duhovniki so bili
hkrati funkcionarji političnih strank in
narobe ipd.). V razmerah vsesplošne poli-
tizacije vere in dogmatizacije politike pa je
bilo presenetljivo, da je cerkvena dobro-
delnost znala obdržati precejšnjo mero
apolitičnosti, če jo primerjamo z drugimi
področji cerkvenih dejavnosti tistega časa.
Kako je bilo v predvojnem času mogoče,
da se z izenačitvijo verske politike cerkve s
splošno družbeno politiko ni spolitizirala
tudi njena socialno-dobrodelna funkcija? To
bi se verjetno dalo pojasniti na več načinov,
npr.:
•	z dejstvom, da so dobrodelne dejav-
nosti pri nas razpolagale z dolgo in močno
tradicijo, še preden smo dobili prve poli-
tične stranke in preden je Anton Mahnič
formuliral cerkveno kulturno-bojno strate-
gijo (ob koncu 19. stol., kar je bilo inavgu-
rirano na 1. katoliškem shodu)
•	naprej, z vplivom Krekovega socialne-
ga programa za kmečke in delavske stanove,
ki je bil namenjen in odprt vsem nazorskim
opcijam; v tem smislu je pozitivno vplival
še desetletja po Krekovi smrti, nekako vse
do tridesetih let;
•	z obstojem močne in razvejane mreže
karitativnih organizacij vse do druge sve-
tovne vojne, ki so pomenile močan integra-
tiven dejavnik na socialno področju;
•	z obstojem močnih opozicijskih tokov
in socialnih gibanj znotraj katolicizma, ki
so odločno nasprotovale klerikalizaciji in
se hkrati intenzivno ukvarjale s socialnim
vprašanjem (Gosar, Kocbek, krščanski so-
cialisti in katoliški sindikat Jugoslovanska
strokovna zvezah
•	navsezadnje tudi prisotnost hudih so-
cialnih problemov velikega števila ljudi in
odsotnost socialne države verjetno ni bila
ugodna okoliščina za forsirano politizacijo
dobrodelnih aktivnosti, saj na tem področju
ni bilo enako močne konkurence in dela je
bilo za vse dovolj, tudi brez političnih iz-
ključevanj.
Skratka, kljub sistematičnemu, tj., pro-
gramskemu brisanju razlike med specifično
versko politiko in splošno politizacijo vere
je cerkvena dobrodelnost ostajala razme-
roma nekontaminirana s siceršnjimi poli-
tičnimi boji. Od tod vprašanje, ki ga na-
čenjam v naslednjih razdelkih: je lahko ta
predvojna izkušnja aktualna tudi v dana-
šnjih razmerah?
So razlogi za pritrdilni in nikalni odgo-
vor. Dejstvo je, da se danes skoz desetletje
trajajoče nerazrešene napetosti med Cer-
kvijo in državo krepijo klerikalistične sku-
šnjave in da tako rekoč ni odmevnejše javne
cerkvene akcije, ki ne bi imela očitnih in
deklariranih političnih konotacij (cerkvena
kritika ustavno zagotovljenih pravic o lega-
lizaciji splava in ustavnega člena o ločitvi
države od verskih skupnosti, vprašanje
72
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV
javnega šolstva, denacionalizacija cerkve-
nega premoženja, odkrito vstopanje Cerkve
v politiko z vzpostavljanjem koalicije desnih
političnih strank, kritika parlamenta, dr-
žavne vlade, predsedstva, politična kritika
javnih medijev itn.)- Skorajda ni izjave
vrhovnih cerkvenih predstavnikov, ki ne bi
izzvala političnih konfliktov. Kljub temu pa
ta politizacija zaenkrat ne posega na po-
dročje socialnih dejavnosti Cerkve. Karitas
deluje normalno, se pravi, nič slabše od dru-
gih civilnodružbenih izvajalcev socialnih
storitev, vsekakor pa ni politiziran. Vendar:
se lahko še naprej zanašamo na moč kari-
tativne tradicije, ki je bila pred drugo sve-
tovno vojno pomemben faktor »dekontami-
nacije« dobrodelnosti s političnimi temami?
Dvomi se zdijo upravičeni med drugim iz
teh razlogov:
•	današnji politični žargon oficialne
cerkvene hierarhije se bolj opira na mah-
ničevsko terminologijo kot na Krekovo ali
Gosarjevo tradicijo,
•	javnih opozicijskih struj znotraj Cer-
kve že dolgo časa ni več ali pa so nevidne
(s častnima izjemama revije 2000 in dr.
Grmiča),
•	najnovejši projekt cerkvene sinode
sicer res načrtuje okrepitev socialnih de-
javnosti, a hkrati zahteva tudi rekatolizacijo
vseh družbenih področij (po vzoru prvih
dveh katoliških shodov izpred stotih let),
•	pri tem je očitno tudi vlada nespo-
sobna urediti odnose s Cerkvijo.
Ali lahko cerkvena strategija — ki ne raz-
likuje med lastno politiko razvoja verskih
dejavnosti in vsesplošno politizacijo dru-
žbe na verski osnovi, tj., med politiko v
ožjem in širšem smislu — ali lahko taka
usmeritev oficialne cerkvene hierarhije
politično obremeni tudi karitativno podro-
čje? Kakšna so glede tega stališča slovenskih
vernikov?
EMPIRIČNI VIDIK
Po podatkih iz raziskave Slovensko javno
mnenje bi prišla morebitna utrditev kleri-
kalistične strategije Cerkve navzkriž tudi z
večinskim mnenjem med samimi verniki.
Večina znotraj (samo)opredeljene kate-
gorije vernih anketirancev na vprašanje:
»Ali menite, da katoliška Cerkev lahko daje
odgovore na vprašanja v zvezi z zagoto-
vitvijo reda v javnem življenju?« odgovarja
takole: NE 44,9%, DA 32,2%. Na vprašanje,
ali se naj Cerkev izreka v zvezi z vladno po-
litiko, odgovarjajo verni: NE 65,2%, DA 24%.
O primernosti cerkvenega izrekanja o vse-
bini in stilu množičnih medijev: NE 52,5%,
DA 32,8%. Odgovori vernih so tudi glede
cerkvenih komentarjev o izrazito intimnih
vprašanjih večinoma odklonilni. Npr. glede
splava: da naj se Cerkev ne vpleta v ta vpra-
šanja, meni 55,1%, nasprotnega mnenja je
37,6% anketiranih vernikov. In odgovori
vernih respondentov na enako vprašanje
glede izvenzakonskih razmerij: NE 52,9%,
DA 40,6% (SJM97/2 58, 64, 65, 60, 61).
V nasprotju z omenjenimi področji, kjer
večina vernih odklanja komentarje Cerkve,
pa je stališče vernikov izrazito naklonjeno
cerkvenemu komentiranju naslednjih
vsebin:
•	moralni problemi in stiske posamez-
nika: DA 59,6%, NE 20,8%
•	problemi družinskega življenja: DA
56,1%, NE 32,5%
•	vprašanja o smislu življenja: DA 72,7%,
NE 15,7% (SJM97/2 54-56).
Ravno okrog teh problemov, pri katerih
dajejo verniki duhovnikom »zeleno luč«, bi
lahko Cerkev bolj osredotočila svojo stra-
tegijo ter se na teh področjih prilagodila
sodobnim potrebam. To so tudi vsebine (v
nasprotju s političnimi, sociološkimi in
ekonomskimi), s katerimi bi lahko cerkvena
institucija povečala svojo integracijo z
lastnimi verniki, saj je med njimi kar 30,7%
takih, ki se s Cerkvijo počutijo slabo pove-
zani ali pa sploh niso povezani (SJM97/2
78), čeprav so katoliške veroizpovedi. Oseb-
ne stiske in moralne dileme (posameznika!
— ne pa družbe nasploh ali celo politike),
družinski odnosi, osmislitev življenja in
osebna pomoč, to so najprimernejša vpra-
šanja, pri katerih bi se lahko cerkvena
ponudba intenzivirala in specializirala ter
bi tudi prosperirala. Kajti ravno ta področja
storitev doživljajo v sodobnih družbah iz-
razito konjukturo (povpraševanja in ponud-
be) in so take vrste, da zadovoljujejo upo-
rabnikov interes na kratek rok, hkrati pa jih
73
SREČO DRAGOŠ
sistematično ne pokrivajo v celoti nobeni
drugi eksperti, niti socialno delo niti
zdravstvo niti psihoterapevti (tovrstne
službe se še vedno specializirajo pretežno
na krizne situacije in imajo navadno
omejeno klientelo glede na geografski in
slojevski izvor). Verjetno so to poleg
cerkvenih obredov najpomembnejše storit-
ve, s katerimi si lahko Cerkev okrepi zaupa-
nje tudi med samimi verniki. V nasprotju s
celotnim javnim mnenja, ki v veliki večini
izraža kritično nezaupanje do Cerkve in nje-
ne duhovščine (kot tudi do mnogih drugih
ustanov), je kategorija vernih bolj zaupljiva.
A tudi pri njih je opazna tendenca upadanja
zaupljivosti v zadnjih letih. Pred dvema leto-
ma je Cerkvi in njeni duhovščini zaupalo
59,7% vernikov (»precej« in »v celoti«), ne-
zaupljivih pa je bilo 33% vernih (ki zaupajo
le »malo« ali »nič«). Ob tem so jih vprašali
tudi po njihovem odnosu do Cerkve v pre-
teklosti, »nekako za osem let nazaj«, kot se
glasi vprašanje. Takrat je bila prva katego-
rija vernikov večja (65,8%), druga pa manjša
(26,2%) (SJM97/2 236 L, m). Torej zaupanje
vernih kljub rahlemu upadu še vedno obsta-
ja, a ne v tolikšni meri, da bi lahko cerkveni
funkcionarji ostali glede tega brezbrižni.
Ko sem delal kvalitativno analizo komen-
tarjev v najmnožičnejšem verskem tedniku
Družina — gre za rubriko, v kateri se redno
oglašajo najuglednejši slovenski teologi (gl.
Dragoš 1999) — sem ugotovil, da so med
vsemi 71 komentarji (v letu in pol) samo
trije (!) taki, ki eksplicitno obravnavajo soli-
darnostne teme. Presenetljivo je, da je na-
klonjenost javnega mnenja vernikov najbolj
zanemarjena (sodeč po analiziranih komen-
tarjih) ravno glede solidarnosti, ki je ena
redkih tem, na kateri bi se lahko Cerkev
izrecno javno angažirala brez tveganja, da
zmanjša svoj ugled. Med slovenskimi ver-
niki je namreč več tistih, ki menijo, »da je
primerno, da se Cerkev izreka o naraščajo-
čih socialnih razlikah« (51,8%), medtem ko
je nasprotnega mnenja manjšina anketiran-
cev (36,8%) (SJM97/2 62). Zanimivo je, da
v analiziranih komentarjih iz Družine tudi
denacionalizacijsko obarvanih komentar-
jev ni veliko (čeprav jih je več kot s solidar-
nostno vsebino), kar je dobro. Kategorija
vernih je namreč bližje stališču, da je
Cerkev v Sloveniji bogata, kot pa nasprotni
trditvi (SJM97/2 44) — v nasprotju, na pri-
mer, s teologi, ki večkrat izrecno poudar-
jajo, »da je slovenska Cerkev revna« (Stres
1999b: 84). Drugače od solidarnostnih in
denacionalizacijskih tem pa je ravno poli-
tika tisto področje, ki je v analiziranih ko-
mentarjih najpogosteje zastopana. Gre za
politiko v širšem smislu strankarskih bojev
in vplivanja na državno oblast. Prav znotraj
kategorije političnih komentarjev je tudi
največji delež klerikalnih tekstov. Če to
usmeritev cerkvene hierarhije, ki je nazor-
no vidna tudi v pisanju Družine, soočimo
z javnomnenjskimi podatki, je razkorak (v
pričakovanjih) očiten. Javnost je, kot reče-
no, kritična do cerkvenega vpletanja v po-
litiko, ob tem pa 55% (vseh) anketirancev
politika sploh ne zanima. Ker je znotraj
kategorije vernikov nezainteresiranost za
politiko še večja, tj., 59,6% (SJM97/2 239),
si je težko predstavljati, kako bi si lahko
Cerkev povečala vpliv s političnimi temami
— lahko pa si predstavljamo, da si ga ravno
na ta način zmanjšuje. Tudi morebitni traj-
nejši poskus politične mobilizacije verni-
kov z navezo Cerkve na določeno politično
stranko ali opcijo bi se za Cerkev verjetno
končal neuspešno. Čeprav je, kot rečeno,
kategorija vernih večinsko nezainteresirana
za politiko, je kljub temu razpršena po
različnih strankah glede volilnih preferenc,
kar otežuje poskuse poenotenja od zgoraj.
V primeru nadaljnjega odkritega paktiranja
Cerkve s t. i. »pomladnim« blokom bi lahko
Cerkev računala le s polovico versko opre-
deljenih volilcev, kar pomeni nevarnost
distanciranja druge polovice vernikov od
Cerkve. Skupni delež anketirancevznoiraj
kategorije vernih, ki bi volili stranke »po-
mladnega trojčka« (SLS + SKD + SDS), je
namreč le 44,5% (SJM97/2 237).
Iz teh in tudi iz drugih pokazateljev
lahko sklepamo, da obstaja resna nevarnost
navzkrižja med usmeritvijo cerkvenih
funkcionarjev in interesi samih vernikov. To
velja tudi za področje moralne presoje, kjer
glavna nevarnost ni različnost vrednot med
verno in neverno populacijo, ampak pred-
vsem kolizija (pred)konvencionalnega in
postkonvencionalnega načina odločanja
(Batson 1993:62ss; Dragoš 1998a). Medtem
74
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV
ko pri vernikih že prevladuje drugi način,
cerkvena hierarhija še vedno opazno po-
udarja prvega. Če se bo torej Cerkev pri nas
ponovno odločila za mahničevsko (kon-
vencionalno) strategijo ob izteku dvajsete-
ga stoletja, bo zaradi navzkrižja s postkon-
vencionalno moralo pri svojih odjemalcih
manj uspešna, kot pa je bila na začetku tega
stoletja. V tem primeru bo še naprej pro-
ducirala diskrepanco med t. i. »logičnimi«
in »ne-logičnimi« učinki svojih storitev v
smislu, kot jih je opredelil Vilfredo Pareto
(1963: 76). Neskladje med strateškimi po-
udarki cerkvenih avtoritet in javnostjo (tudi
versko) je že opazno in zaenkrat ni videti
znakov, da bi se zmanjševalo.
V naslednjem razdelku si poglejmo,
kakšne posledice ima lahko nerazčiščen
odnos cerkvenih in državnih oblasti do
vprašanj o njuni ločitvi. In navsezadnje, kaj
ta ustavna sintagma o (raz)ločitvi sploh
pomeni, v čem je jedro zapleta in kakšne
rešitve so možne.
LOČITEV CERKVE OD DRŽAVE
Odnosi med državo in Rimskokatoliško cer-
kvijo na Slovenskem so slabi. Na nekaterih
področjih so bolj kooperativni, na drugih
bolj konfliktni, v splošnem pa temeljijo na
nezaupanju. Prvič se je to pokazalo že na
začetku slovenske osamosvojitve, ko se je
pisala nova ustava oz. njen sedmi člen. In
ni naključje, da so se okrog vsebine tega
člena vrtele tudi javne polemike v zadnji
zaostritvi med državo in cerkvenim vrhom,
tj., ob poskusu sklenitve pisnega sporazu-
ma. To pomeni dvoje:
•	da določilo o ločitvi Cerkve od države
ostaja nerazčiščeno, čeprav gre za ustavno
določilo; od tod paradoks, da je ta ustavni
konsenz v resnici disenz, izražen ob vseh
večjih političnih sporih (denacionalizacija,
gozdovi, šolstvo ipd.)
•	da glavni problem ni zgolj v tem, kako
se naj sedmi člen izvaja, ampak kaj sploh
pomeni.
Zato bom v naslednjih treh poglavjih
opozoril na osnovne alegorične, sociološke
in empirične pristope k razumevanju ome-
njenega člena.
Sedmi člen Ustave RS je sestavljen iz treh
zahtev: da so država in verske skupnosti »lo-
čene«, da so verske skupnosti »enakoprav-
ne« in da je njihovo delovanje »svobodno«.
Z vidika države je največja zadrega tega čle-
na v njegovi splošnosti, ker operacionaliza-
cija zahteva njegovo konkretizacijo z nadalj-
njo normativo (od tod pogajanja), medtem
ko za Cerkev to ni največja težava. Z vidika
Cerkve je najbolj problematično vprašanje,
ali so vsi trije zakonski postulati sedmega
člena med sabo združljivi in ali jih je res
mogoče uresničiti. Bo v razmerah ločenosti
od države Cerkev res svobodna ali pa bo
njena avtonomija (kakor jo sama razume)
otežena oz. okrnjena? Podobno je z enako-
pravnostjo: so verske skupnosti enakovred-
ne, ker so različne in morajo biti zato enako-
pravne pred zakonom, ali pa različnost
vključuje tudi različno vrednotenje (njiho-
ve »teže«, funkcije), ki se mora odražati tudi
v odnosu do zakonodaje? Če je konsenz o
teh vprašanjih dosežen, so pogajanja mogo-
ča. Če tega konsenza ni, pa se je treba naj-
prej pogajati o pogajanjih, sicer nadaljnja
pogajanja vodijo v početje, ki je v teoriji iger
označeno z »zapornikovo dilemo«. S tem
opozarjam na pet poudarkov, ki bi jih bilo
koristno upoštevati v današnjih pogajalskih
zapletih:
•	ustavna tvarina v sedmem členu ni pro-
blematična zgolj zaradi razhajanja pri ope-
racionalizaciji tega člena, ampak že zaradi
pojmovnega razhajanja okrog njegovih
določil;
•	razumevanje (raz)ločitve države od
Cerkve je odvisno tudi od cerkvene strate-
gije in ne le od zakonodajne procedure; z
vidika konsenzualne regulacije ločitve po-
stane ta poudarek odločilen;
•	strategija Rimskokatoliške cerkve na
Slovenskem je neposredno odvisna od cer-
kvenih funkcionarjev pri nas (ne pa od rim-
ske kurije ali npr. od določil II. vatikanskega
koncila);
•	cerkvena strategija na Slovenskem še
ni povsem dorečena zato, ker je javna pole-
mika (glede ločitve) znotraj Cerkve pretrga-
na že na začetku dvajsetega stoletja, torej v
času, ko se je šele začela (ne pozabimo, ta-
krat še ni bilo pri nas niti enega komunista,
v Rusiji pa ne boljševistične revolucije).
75
SREČO DRAGOŠ
• izvorno načelo ločitve Cerkve od dr-
žave ni niti komunistični niti liberalistični
izmislek, je p-àzdružljivo tako s krščanskimi
kot z liberalnimi ali s komunističnimi
idejami (čeprav ne na enak način).
ALEGORIČNI VIDIK
Noben način ločitve cerkva (oz. verskih
skupnosti) od države ni mogoč brez raz-
mejitve med religijskimi organizacijami in
posvetnimi oblastmi. Razmejitev med njimi
omogoča različne načine ločevanja: bodisi
v smislu ignorance, načrtnega nesodelo-
vanja in oddaljevanja med obema sferama
socialnih aktivnosti in formalnih organi-
ziranj, ali pa gre za načine ločevanja v nas-
protni smeri, kjer je razmejitveni princip
uporabljen za vzdrževanje razlike znotraj
presekov, v katerih se dogaja prepletanje
obeh sfer (na bolj ali manj reguliran ali
zaželen način). Tisto, kar je zares sporno,
pa niso načini ločitve (tj., izvedbene varian-
te), še manj sam princip razmejitve. Največ-
krat so sporni nameni oz. interesi, zaradi
katerih se to dogaja. Če niso transparentni,
jih ni mogoče uskladiti, če pa ostajajo ne-
skladni, se ni mogoče zmeniti o ničemer.
To zadrego lahko zaslutimo že iz najzgod-
nejše formulacije o uporabi razlike med
versko in posvetno sfero, ki je podana v Ma-
tejevem, Markovem in Lukovem evangeliju.
Gre za znan Jezusov nasvet: »Dajte torej
cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je
božjega.« Iz vseh treh evangelijev je očitno,
da je bila ta izjava sprovocirana z jasnim
vprašanjem: ali se je pravemu verniku do-
voljeno podrediti (s plačevanjem davka)
neverskim oblastem — citirani odgovor pa
je nedvoumna formulacija razmejitvenega
principa med obema sferama v obliki navo-
dila za ravnanje: »Dajte...« (Mt22, 15-22; Mr
12, 13-17; Lk 20, 20-26). To pomeni, da ne-
jasnost ni v principu niti v načinu njegove
izvedbe, ampak v namenu; kar je sicer razu-
mljivo, saj je na izziv »kako« in »ali smemo«
(plačevati) odgovorjeno pač v skladu z za-
stavljenim vprašanjem. Iz nasveta pa ni
povsem razumljivo, zakaj naj se zgodi tako
in ne drugače. Glede namena podanega
odgovora so možne (vsaj) štiri variante, ki
že na tej alegorični ravni odpirajo isto pro-
blematiko, ki se pozneje tematizira v raz-
ličnih socioloških tipih ločitve obeh sfer.
Te variante alegoričnega razumevanja so:
1. En način razumevanja, zakaj naj pla-
čujemo davek cesarju, je v razlagi, da je Je-
zus reagiral s svojim navodilom tako, da je
svoje prepričanje o razmejitvi obeh sfer
formuliral na način, da so ga bili herodovci
zmožni razumeti in voljni sprejeti. Vpra-
šanje o plačilu je bilo na začetku postavlje-
no kot provokacija farizejev in herodovcev,
ki so zbirali dokaze o Jezusovi nepokorščini
režimu, pri čemer so bili drugi (kot apolo-
geti Herodove vladavine) še bolj nevarni od
farizejev, oboji pa nezaupljivi do novega
preroka. Ker je Jezusova nova in nepri-
znana vera nekaj radikalno drugega in dru-
gačnega od vsega, kar že je, zlasti seveda
od posvetne oblastniške logike, ji oblastniki
v ničemer ne morejo škoditi, saj gre za ra-
dikalno različne ravni. Isto velja za logiko
denarja: ker je z verskega vidika nepomem-
ben, ni razloga, da se ga obdrži. Ker pa je s
političnega in lastninskega vidika nujen, je
prav, da se ga izroči tistemu, komur pripada
(zato Jezus pred odločitvijo tudi najprej po-
gleda, čigava je podoba in napis na kovancu,
kar je kriterij lastnine). Ob tem tudi ni zane-
marljivo, da tisti, ki jim je vera namenjena,
živijo v socialni in politični realnosti rimske
ureditve, do katere imajo sicer različna sta-
lišča, a že s tem, da so njen del, dokazujejo,
da ne izrablja le režim njih, ampak ga tudi
oni uporabljajo v svojo korist (uporabljajo
npr. cesarjev denar). Mogoča poanta Jezu-
sovega napotka je torej v tem, da sodelo-
vanje z režimom ne more biti škodljivo za
vero, saj je dolžnost do Boga nekaj povsem
neprimerljivega z dolžnostmi do cesarja,
ker gre za radikalno različne, neprimerljive
ravni; hkrati pa je lahko izpolnjevanje po-
svetnih dolžnosti koristno za vernike kot
državljane, bodisi v materialnem smislu
(oskrba z vsakdanjimi dobrinami, uporaba
denarja itn.) in navsezadnje tudi v duhov-
nem: če ne bi izpolnjevali posvetnih ob-
veznosti, bi se izločili iz skupnosti, s tem
pa ostali brez možnosti, da se seznanijo z
versko alternativo, ki jo Jezus oznanja prav
v takih skupnostih. V tem smislu lahko
posvetna oblast podpira versko oblast in
76
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV
narobe. Čeprav sta načina te podpore raz-
lična, sta mogoča ravno zato, ker sta izvora
njune moči radikalno različna in neprimer-
ljiva, s tem pa ostajata tudi vselej (raz)lo-
čena. Nesodelovanje s cesarjem je torej
škodljivo, medtem ko je lahko vzajemna
podpora med obema oblastema koristna za
obe sferi, čeprav se usmerjata k različnim
smotrom.
2.	Naslednji način razumevanja je varian-
ta prejšnjega, a s to razliko, da plačevanja
davka ni razumeti kot obojestransko pod-
piranje obeh sfer, ampak kot njuno toleri-
ranje. Izhodišče tolerance je v naslednji lo-
giki: če sta božja in posvetna oblast zares
različni, potem izpolnjevanje ali neizpol-
njevanje posvetnih dolžnosti ne more biti
niti versko niti protiversko početje, ampak
vselej samo posvetno, saj ni verskega argu-
menta, ki bi tovrstno obveznost utemeljil
ali spodbil. Zato se je treba v posvetnih vpra-
šanjih ravnati po njihovi logiki (denarni,
davčni, cesarjevi) in v tem primeru se bo
tudi posvetna oblast ravnala po lastni logiki
do verskih zadev: ko bo namreč cesar videl,
da ga nova vera ne ogroža, ne bo imel raz-
loga, da bi jo preganjal, četudi je ne razume
in ne sprejema. Zato so se Jezusovi provo-
katorji sicer čudili, ko so slišali njegov
nasvet, a mu niso ugovarjali in so ga mirno
»pustili in odšli«, kot poročajo evangeliji.
Kar pomeni, da je Jezus provokatorjem
postal občutno manj sumljiv in tudi oni mu
niso bili več nevarni. Gre za razmejitveni
princip, ki omogoča toleranco nezdružlji-
vih razlik na način njihovega koeksistiranja,
ne pa vzajemnega podpiranja. Ta rešitev
izhaja iz spoznanja, da so razlike med ver-
skim in posvetnim prevelike za inkorpo-
riranje ene sfere k drugi in premočne za
izničenje ene z drugo. Od tod toleranca kot
optimalna rešitev.
3.	Glede koeksistence obeh sfer je tretji
način razumevanja v primerjavi s prejšnji-
ma dvema minimalističen, hkrati pa rigo-
roznejši v izpeljavi. Če sta verska in posvet-
na logika radikalno različni in povsem mi-
mobežni, potem ni ne razloga ne možnosti
za dejansko toleranco med obema. Kajti to-
leranca je že aktiven odnos: predpostavlja,
da je zavedanje (o) drugačnosti vselej pred
dopuščanjem, in šele to zavedanje je po-
dlaga vsemu nadaljnjemu (npr. so-bivanju,
odpuščanju, mogoče celo sprejemanju česa
ali koga). Poleg tega so toleranca ali koope-
racija, konflikt ali simbioza relacije, mogoče
le med ljudmi kot posamezniki in skupi-
nami, niso pa to izrazi, s katerimi bi lahko
adekvatno izražali razmerja med človekom
in Bogom ali celo Bogom-človekom. Bistva
teh razmerij niti verujočemu ni mogoče
izraziti, kajti že samo izražanje je človekovo,
torej tipično človeško izraz(oslov)je o teh
razmerjih, in je lahko po mnenju nekaterih
zgolj približek; drugi pa mislijo, da bolj ko
je približek, bolj je tudi že odtujitev in spre-
vrnitev teh relacij, saj so neopisljive. In če
je vsako izrekanje Boga le izrekanje o pri-
bližku Boga, kako se sploh lahko običajna
posvetna logika zave te drugačnosti, da bi
jo lahko prenesla (tolerirala), če pa je že za
verne njihova drugačnost sama v sebi raz-
klana z nadsvetno, nepremostljivo in neiz-
razljivo razliko med človeškim in božjim?
Celo v primeru, da je poskus s posvetne
strani dobronameren (večkrat ni), je kaj
takega nemogoče. Podobno velja tudi na-
robe za odnos verske logike do posvetne.
Živeti — ali celo povsem dobro in zadovolj-
no živeti — brez Boga je z verskega vidika
povsem nedoumljivo. Takoj ko poskusimo
brezverce ali drugoverce razumeti in opi-
sati, zapademo v skušnjavo, da sodimo kot
nekdo, ki ima odrešenje tako rekoč »v žepu«
in z njegovo pomočjo ocenjuje tiste, ki ga
nimajo. Zato je ena od največjih degradacij
sočloveka, ko poskuša vernik razložiti, raz-
galiti ali oceniti nevernost drugega, kajti že
tovrstno izrekanje samo po sebi pelje v
profanacijo, saj se pozablja, da božanskost
Boga vključuje tudi človeškost in da je le
On tisti, ki opravičuje in posvečuje, ne pa
človek. Zato ne šele obsojanje, ampak že
zgolj versko presojanje drugih že vselej kal-
kulira s predpostavko, da je Bog prav nam
bolj razumljiv in domač kot komu drugemu
(to je npr. za K. Bartha domestifikacija
Boga), ali še huje, da lahko božjo stvar prire-
dimo lastni presoji o drugem, oziroma — kar
je isto —, da svojo sodbo o drugem povzdi-
gnemo kot bogo-versko presojo (nostrifi-
kacija Boga). Skratka, toleranca je lahko le
med ljudmi in institucijami o tostranskih
stvareh, med versko in posvetno logiko pa
77
SREČO DRAGOŠ
je ne more biti, ker ni epistemoloških po-
gojev za adekvatno osmislitev njunih raz-
ličnosti, s katerimi bi regulirali dopuščanje.
Logika ene sfere je tako zelo drugačna od
druge, da druga ne more spoznati prve in
narobe. Kar pomeni, da njuna koeksistenca
ni mogoča na način tolerance, ampak le
ignorance (brez pejorativnega prizvoka ali
pa z njim, če ne gre drugače). Dati cesarju,
kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega,
je način, kako se zavarovati v razmerah, ko
toleranca ni mogoča. Ne pozabimo, da s
tem davčnim vprašanjem Jezusa niso pro-
vocirali le pristaši režima (herodovci),
ampak tudi farizeji, ki so imeli navzočnost
rimskih oblastnikov za božjo kazen, a so
okupatorja vseeno tolerirali — in ravno ta
toleranca postavi farizeje in režimske špi-
clje v isto vrsto proti Jezusu. Nasvet, ki ga
dobijo, je torej nasvet o ločnici med obema
sferama, ki pravi: mi vam ne bomo škodo-
vali, vi pa nas pustite pri miru. Ker si ni-
mamo v čem pomagati in se niti ne razu-
memo, lahko ostanemo to, kar smo, le tako,
da ostanemo ločeni, saj s tem zgolj potr-
dimo, da smo ločeni že od prej. Zato je ta
varianta koeksistence obeh sfer bolj mini-
malistična od prvih dveh, ker zahteva manj,
saj ne predpostavlja podpiranja, prilagaja-
nja ali razumevanja. Hkrati pa je v smislu
ločitve rigoroznejša, saj gre v smeri izola-
cije. Ker toleranca ni mogoča niti potrebna,
zadostuje distanca.
4. Četrti mogoči način razumevanja pla-
čevanja cesarjevega davka pa je logika igre
z ničelno vsoto (zero sum game^. ]czvís, ki
spregleda nakano provokatorjev, priporoči
plačevanje davka zaradi dveh razlogov. Pr-
vič, ker ve, da je denar le tega sveta vladar,
vladar nad tem vladarjem in svetom pa je
Bog. In drugič, ker ve, da bi nasproten od-
govor sprožil njegovo aretacijo, ki bi bila
legalna in celo legitimna (po posvetnih
merilih). Zaradi tega razloga je Jezusov od-
govor čista taktika, ki mu omogoča nadaljno
izvajanje poslanstva v njemu nenaklonje-
nem okolju po načelu, ali bo v tej zarotniški
situaciji (načelno) premagal on njih ali pa
oni njega (fizično); zaradi prvega razloga
mu seveda ni mogoče očitati, da bi bila nje-
gova taktika sprenevedanje ali da je ravnal
tako, ker bi se zbal. Gre za strukturni pro-
blem obeh sfer, ki jih Jezus razume in upo-
števa: gre za logiko različnih moči, duhovne
oz. božje in njej nasprotne, posvetne, im-
peratorske, katerih izvora sta res drugačna
in z neprimerljivih ravni, ki pa se neizbežno
soočata in merita moči od trenutka tostran-
ske božje navznočnosti (v človeški podobi)
pa vse do poslednje sodbe. Gre za izključ-
Ijivost in potencialno konfliktnost, ki je že
v sami strukturi sveta, saj je moč prve sfere
neskončna, vseobsežna in pričujoča, čeprav
še ne do konca prepričljiva (za vse), med-
tem ko moč posvetne sfere v njeni pritlehni
samozadostnosti ni tako šibka, da ne bi opa-
zila, da ni povsem totalna in se zato vselej
zanaša na totalitarna sredstva nad vsemi in
vsem (od tod provokacija, represija). Jezu-
sov davčni nasvet je torej način, kako se
poskusiti izogniti odvečnim, a neizbežnim
konfliktom oz. trenutnim porazom v situa-
cijah, ko si brez posvetne moči, a prepričan
v dolgoročno zmago. Njegova navidez ira-
cionalna taktika se izkaže za smiselno stra-
tegijo v razmerah nepomirljivosti obeh sfer,
v katerih posvetna vedno znova dokazuje
večjo fizično moč, njej nasprotna pa ohra-
nja etično premoč (od tod tudi npr. Jezu-
sova zavrnitev zelotskega načina obrambe,
prim. Lk 22: 47-52; Mt 26: 47-56; Mr 14: 43-
50; Jn 18: 3-11). Da ta paradoksna logika
Jezusu ni tuja, dokazujejo tudi druga mesta
v evangelijih. Eno od takih poročil je npr.
Jezusov zaplet s tipično tosvetnimi pričako-
vanji, da bo plačal tempeljski davek (Mt 17:
24-27). Čeprav pobiralcem davka takoj ne-
dvoumno dokaže, da ni davčni zavezanec,
se vseeno odloči za plačilo z namenom, da
ne bi bil oviran v svojem delovanju in da
morebitno bojkotiranje davka ne bi postalo
kamen spotike za nasprotnike. V razmerah,
ko so izkušnje o nepomirljivosti in pogosti
konfliktnosti obeh sfer številne in nedvo-
umne (npr. Ap 7: 57-60), je božje delovanje
v tostranskem svetu mogoče le z upošte-
vanjem posvetnih pravil igre, ki jih obrneš
sebi v prid na ta način, da jih igraš z vidika
lastnih smotrov, ki so drugačni od posvet-
nih. Enostavneje rečeno: ker si v konfliktu
neizogibno udeležen, se mu poskušaš izo-
gniti ali ga vsaj ublažiti, to pa z načinom
transparente ohranitve ločitvenega prin-
cipa med obema sferama oblasti in načinov
78
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV
razmišljanja. V sveti igri je zato na posvet-
nem terenu bolje izgubiti vse stvari in na
koncu odrešiti ljudi kot pa narobe — navse-
zadnje, »Kaj pomaga človeku, če si ves svet
pridobi, sebe pa pogubi« (Lk 9: 25).
Sklep-, dati tako cesarju kot Bogu — a vsa-
komur svoje! — je jasna formulacija ločit-
venega principa med obema sferama s pra-
vičnim, čeprav nejasnim namenom. Jasno
je, da je ločitev smiselna, ker sta obe vrsti
oblasti povsem različni in v bistvu nepri-
merljivi. Manj jasen pa je pričakovani uči-
nek na obe sferi z vidika ene in druge. Od
tod različne variante razumevanja. Po prvih
dveh je ločitveni princip v funkciji take
razločitve, ki omogoča bolj ali manj aktivno
koeksistenco med obema področjema.
Aktivnejšo koeksistenco med obema je
mogoče doseči s suportivnimi interakcija-
mi (iz prve variante), v katerih verska oblast
podpira posvetno in posvetna versko. Po tej
logiki se razlike med sferama utrjujejo z
vzajemnim podpiranjem zato, ker to koristi
obema pri izvajanju njunega različnega
poslanstva. V drugi varianti (alegorične
interpretacije) gre za koeksistenco na ob-
čutno manj intenzivni, a še vedno dejavni
ravni. Z razmejitvijo se vzdržuje aktivna
toleranca po principu realizma, ko postane
jasno, da je vzajemno podpiranje med obe-
ma sferama nemogoče ali vsaj nekoristno,
konfrontiranje pa bi bilo škodljivo. Prvi dve
varianti torej izhajata iz predpostavke o
»igri« s pozitivno vsoto, kjer razločitveni
princip funkcionira kot zagotovilo za ko-
eksistenco (načelno) nezdružljivih razlik v
(dejanskih) razmerah večje ali manjše inter-
akcije med obema sferama. Medtem ko se
tretja varianta odpove vsakršni »igri« in
namesto logike razločitve izpelje dosledno
ločitev: če so razlike prevelike za sodelo-
vanje, se konfliktom pač izognemo tako, da
preprečimo interakcije. Zato se razmejitev
institucionalizira kot ločitev, bodisi s kon-
senzom ali brez. Četrta varianta pa je igra z
ničelno vsoto. Gre za predpostavko o ne-
izbežnosti ujetosti v posvetno logiko moči,
kjer eden pridobi tako, da drugi izgubi.
Šibkejši ne more izstopiti iz te igre, ker je
njen del, jo pa lahko preseže, tako da rede-
finira sam pojem moči in končnega do-
bitka. In ravno s tem preživi, ker preigrava
vsiljena pravila po lastnih kriterijih (od tod
paradoks vere, ki je težko vzdržljiv, a osvo-
bajajoč).
SOCIOLOŠKI VIDIK
Sociološko področje se osredotoča na racio-
nalno refleksijo socialnih interakcij in (zla-
sti) na njihovo institucionalno regulacijo.
Kako ljudje konstruirajo, pojasnjujejo, osmi-
šljujejo družbeni svet in s kakšnimi mate-
rialnimi in simbolnimi pripomočki si pri
tem pomagajo, je eden od osnovnih pou-
darkov, ki razmejuje sociološki vidik od
historiografskega, teološkega ali filozof-
skega. To z vidika ločitve države od drugih
načinov organiziranja pomeni, da takrat, ko
se usmerjamo na tipologijo realno obsto-
ječih rešitev, ne smemo ignorirati simbol-
nih pomenov tega ločevanja, čeprav niso
osrednji predmet sociološkega interesa. Od
tod pomen alegoričnih variant (omenjenih
v prvem delu), ki so odločilne za razume-
vanje problema, čeprav so nezadostne za
iskanje rešitev, kar je bilo jasno tako vers-
kim kot posvetnim oblastem. Ni naključje,
da se je prav ameriška izkušnja (konglome-
rata imigrantskih, kulturnih, verskih razlik)
prva oprijela rešitve v smislu tretje variante
svetopisemskega principa o ločitvi sfer. Se
pravi, tiste, ki predpostavlja, da kooperacija
ni mogoča, ker prevladuje konfliktnost, ta
pa je rešljiva z dosledno separacijo obeh
sfer (z razmejitvijo v smislu ločitve). Od tod
ideja o vzpostavitvi »zidu ločitve«, ki jo je
prvi terjal religijski voditelj angleškega rodu
Roger Williams (1б03-1б83) z namenom, da
je treba religiozne vrtove zaščititi pred pu-
ščavo sekularnega sveta in cerkveno pos-
lanstvo zavarovati od kvarnih vplivov po-
svetnih oblasti. Stoletje pozneje je enako
rešitev predlagal tretji predsednik ZDA
Thomas Jefferson (1743-1826), a z dru-
gačnim namenom: zadržati delitvene in
možne zatiralske religijske tendence zunaj
federalnih oblasti ter obvarovati posvetno
vlado pred vsakršnimi verskimi aktivnostmi
oz. vplivi. Od tod tudi prvi amandma k ame-
riški ustavi, katerega smisel najbolje tolmači
razsodba Vrhovnega sodišča iz leta 1947 (v
zvezi s konkretnim primerom financiranja
79
SREČO DRAGOŠ
Šolskega prevoza otrok k verouku). Razsod-
ba poudarja, da niti državna niti federalna
oblast ne smeta podpirati cerkve:
nobena ne more odobriti zakonov, ki bi
podpirali eno religijo, podpirali vse religije
ali dajali prednost eni na račun drugih [...]
Nobena dajatev, bodisi vvečjem ali manjšem
znesku, ne more biti namenjena podpiranju
kakšne religiozne aktivnosti ali institucije, ne
glede na to, kako se imenuje [...] Niti država
niti federalna oblast ne more, ne v odkriti
ne v prikriti obliki, sodelovati v zadevah oz.
prepirih {affairs) katere koli religiozne
organizacije ali skupine in narobe. (Cit. po
Weber 1998: 684.)
V tem smislu je opisana varianta ločitve
združljiva z demokratičnimi načeli posvet-
ne vladavine. Njen paradoks je v tem: bolj
ko jo poskušamo dosledno izvesti, bolj se
relativizira sama absolutnost omenjenega
principa (popolne ločenosti obeh sfer). V
citirani razsodbi, ki velja za vzorčni primer
Williamsove oz. Jeffersonove doktrine ne-
prepustnega »zidu«, je v nadaljevanju izrec-
no opozorjeno, da javne oblasti nimajo
pravice izključiti iz svojih storitev — »članov
nobenih veroizpovedi zaradi njihove vere
ali zaradi pomanjkanja vere« (ibid.\ 685).
Gre torej za izrazito antidiskriminatorno
določilo, ki ga lahko med državljani najbolje
uresničuje prav tisti, ki ga zagotavlja. To pa
je seveda državni aparat in ne npr. civilno-
družbeni akterji. Gre za enakost pred zako-
nom, ki vključuje in varuje med drugim tudi
pravice do svobodnega združevanja, govo-
ra, mišljenja in verovanja. Če torej država
zagotavlja te pravice, je dolžna varovati tudi
pravice (do) različnih religioznosti na ne-
diskriminatoren oz. neprivilegiran način,
kar praktično pomeni, da se je država dol-
žna z vsakršnimi sredstvi vmešati v vsa po-
dročja in situacije (tudi s prisilo, če ne gre
drugače), kjer je kdor koli zaradi religiozne
(ne)pripadnosti oviran pri udeležbi v jav-
nem življenju, npr. političnem, ekonom-
skem, kulturnem. Torej ne gre več za nepre-
stopen »zid ločitve«, ampak za raz-ločitev v
razmerah, ko so (ne)verniki hkrati držav-
ljani in narobe in ko je država najmočnejše
jamstvo nediskriminatornih odnosov med
njimi. Gre za enako logiko kot pri drugi ale-
gorični interpretaciji »cesarjevega davka«.
Če je opisana rešitev realno mogoča,
potem si tudi ni težko predstavljati njene
aktivnejše izvedbe, nekako v smislu prve
variante razumevanja svetopisemskega
izreka. V prvi varianti, smo videli, ne gre za
ločitev, ampak za razmejitev med religioz-
nimi in posvetnimi oblastmi, s predpostav-
ko, da so relacije med obema sferama nujne,
ne pa nujno konfliktne; torej ni razloga, da
se obe sferi ne bi med sabo tudi vzajemno
podpirali, saj to utrjuje kooperacijo. Cer-
kvene oblasti podpirajo državne zato, ker
imajo tudi verniki kot državljani od tega
korist — kar lahko npr. konkretna cerkev
počne tako dolgo, dokler na njen račun
država ne začne favorizirati drug(ačn)ih
religij. In enako velja tudi za državno pod-
piranje različnih cerkvenih oblasti, dokler
to prispeva k pluralizmu med njimi, kar
velja celo v primeru nevarnosti monopolov:
takrat ima država še vedno možnost, da npr.
deprivilegira premočne in demarginalizira
šibkejše.
Ekstremna varianta državnih posegov pa
je tista, ki jo na Slovenskem poznamo iz
lastne zgodovine. V kralj evini Jugoslaviji se
je razmejitveni princip med verskimi in
posvetnimi oblastmi prakticiral na vred-
nostni način, ki je izhajal iz naslednjih treh
postulatov:
•	da je vernost državljanov za državo a
priori koristna;
•	da je koristna samo tista vernost, ki je
prava;
•	da je priznana samo prava vernost, ker
je koristna.
Zato so bile ustavno priznane samo nas-
lednje veroizpovedi oz. cerkve (po vidov-
danski ustavi, tretji odstavek 12. člena): ka-
toliška, pravoslavna, starokatoliška, nemška
in slovaška evangeljsko krščanska cerkev,
reformirana krščanska cerkev, židovska in
islamska verska skupnost. Državno nepvi-
znane vere, čeprav je bilo med državljani
na tisoče njihovih pripadnikov, pa so bile
evangeljsko bratska cerkev, baptisti, meno-
niti, nazarenci, kvekerji, metodisti in bu-
disti. Enaka kontinuiteta se je po drugi sve-
tovni vojni ohranila v socialistični Jugo-
slaviji. Tudi tu se je razmejitev med verskimi
80
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV
in posvetnimi oblastmi prakticirala na po-
doben način. Šlo je za vrednostni pristop,
izhajajoč iz naslednjih postulatovi
•	da je vernost državljanov za državo a
priori škodljiva;
•	da je koristna samo tista nevernost, ki
je prava (tj. marksistična varianta ateizma);
•	da je priznana samo prava nevernost,
ker je koristna.
Posledica obeh prijemov je, da je bila
pred drugo svetovno vojno npr. katoliška
vera privilegirana (v Sloveniji, ne pa v Sr-
biji), po vojni pa najprej zatirana in pozneje
marginalizirana (v zadnjih dveh desetletjih
režima). Oba državna modela sta ločitveni
princip verskih in posvetnih oblasti izvajala
z izrinjanjem »nepravih« ver iz javne, po-
litične in kulturne sfere v striktno zasebno
področje, in sicer z namenom, da bi v vseh
družbenih razmerjih afirmirala le »pravo«,
državno priznano verovanje. V verskem
smislu je bila razlika med obema režimoma
le v brutalnosti in selektivnosti; prvi je pri-
vilegiral le nekatere vere na račun drugih,
drugi pa le eno na račun vseh. Pri obeh gre
za igro ničelne vsote, v kateri poražencu
preostaneta samo dve varianti: zelotska
(upor proti posvetni oblasti s posvetnimi
sredstvi) ali tista iz četrte razlage alegorije
o cesarjevem davku.
Iz tega vidimo, da princip razmejitve
države od cerkva oz. verskih skupnosti ni
nujno nedemokratičen, proticerkven, še
manj protikatoliški, je pa problematičen v
razmerah, ko nameni niso jasni. Zato ne
smemo nasesti slovenskim teologom, ki
danes ta princip še vedno razglašajo za
nekakšen boljševistični in liberalistični
izmislek (kot da gre to dvoje skupaj). Dovolj
»masla na glavi« ima tudi sedanja država, ki
odnose s Cerkvijo rešuje
•	s taktiziranjem znotraj vladne koalicije,
•	s sprejemanjem nemogoče in svetovno
unikatne zakonodaje (npr. popolna dena-
cionalizacija v naravi), kar je potem težko
izvesti in zlahka zavlačevati,
•	z naknadnim in tajnim dopolnjeva-
njem že (prej) usklajenega predloga spo-
razuma med državno in cerkveno stranjo,
kar posledično sprovocira padec predloga
in obsojanje tistih, ki smo prvi javno opo-
zorili na to škandalozno mešetarjenje z
javnimi interesi (učinek: sporazum funkcio-
nira kot nesporazum, konsenzualen poskus
kot konfliktni rezultat, kulturno toleranco
pa nadomesti idejno-bojna kultura).
To je igra ničelne vsote, iz katere pa —
žal — zlasti Cerkev sploh ne želi izstopiti,
ker misli, da bo zmagala. S tem se sama pro-
fanizira bolj, kot pa je to uspelo kateremu
koli režimu. Pozablja se, da je glavni pro-
blem razločitvenega principa (in s tem 7.
člena naše Ustave) predvsem sociološki, ne
pa zgolj ideološki. Problem je v tem, da je
realizacija omenjenega principa odvisna od
kombinacije odločitev na dveh ravneh:
1.	Najprej od odločitve o tem, ali je na-
men razmejitvenega principa v kooperaciji
(večji oz. manjši) ali v separaciji obeh sfer:
kooperacija pelje v raz-ločitev med državo
in cerkvijo, separacija kot njeno nasprotje
pa v ločitev; prvi način predpostavlja in-
terpenetracijo na področjih, kjer se obe sfe-
ri prekrivata, medtem ko je predpostavka
separativnega načina v segmentaciji kot
optimalni rešitvi možnih problemov.
2.	V nasprotju s prvo ravnijo, kjer gre za
dilemo o namenu razmejitvenega principa,
se na drugi ravni odločamo o smislu ohra-
nitve samega principa. Gre za dilemo o tem,
ali razločenost (diferenciacijo) med sfera-
ma ohranjamo zato, da v procesu družbene
regulacije preprečimo prekrivanje pristoj-
nosti in odgovornosti obeh oblasti, oziroma
— realistično vzeto —, da je vprašanj, ki jih
obe sferi štejeta za lastno pristojnost, čim
manj. Nasprotna varianta pa je, da razloče-
nost med sferama ohranjamo zaradi njune-
ga sovpadanja, da lažje reguliramo interfe-
rence v križanju obojih vplivov. Ker ta va-
rianta priznava interference za neizbežno
družbeno dejstvo, se zdi diferenciacija med
obema sferama smiselna zato, da lahko nju-
nemu vzajemnemu učinkovanju sploh pri-
pišemo določen namen (ko uporabimo
rešitve s prve ravni), se pravi, da reguliramo
učinke v smeri krepitve obeh sfer ali pa v
smeri izničenja vplivov ene sfere v korist
druge. Krajše rečeno: razločitev ene sfere
od druge je po prvi logiki smiselna zato, da
sploh ne bi prišlo do mešanja med njima
(oziroma, da tako prekrivanje, če do njega
pride, omejimo na najmanjšo mogočo me-
ro); po drugi logiki pa je smiselnost razlo-
81
SREČO DRAGOŠ
čitve V predpostavki, da je prekrivanje nei-
zogibno in da je koristno usmerjati vzajem-
ne vplive v eno ali drugo smer. Gre torej za
dilemo, ali je diferenciacija smiselna zaradi
preprečevanja interference, ali pa že sama
neizogibnost interference ohranja smisel
diferenciacije. Ker se lahko v obeh primerih
osmislitve odločimo bodisi za kooperacijo
ali separacijo, dobimo s kombinacijo dilem
s prve ravni štiri osnovne tipe razmerij med
cerkvenimi in posvetnimi oblastmi (in ne
zgolj dveh!). Te rešitve povzemam v spodnji
shemi, kjer so odločitve na prvi ravni (na-
menov) predstavljene z absciso, druga ra-
ven (osmislitve) pa z ordinato.
Spodnja tabela nas opozarja, da pri ločit-
vi države od Cerkve (oz. verskih skupnosti)
ne gre zgolj za dilemo, ločitev DA ali NE.
Prav tako ne gre za dilemo, ali je namen
ločitve v večji separaciji ali kooperaciji med
državno in civilno (religijsko) sfero. Glavni
problem je konsenz o tem, kakšna kombina-
cija pricipov in želenih namenov je optimal-
na za konkretno, tj., slovensko družbo tu in
zdaj. Zaradi tega je bistvo današnjega pro-
blema s konsenzom predvsem v naslednjih
točkah:
1.	ker se je treba namesto poenostavljene
alternative (ali-ali) odločati med štirimi va-
riantami izbire;
2.	ker je slovenskemu zgodovinskemu
spominu na voljo samo izkušnja o varianti
vrednostne ločitve (tako pred drugo sve-
tovno vojno kot po njej, kar bo razvidno iz
nadaljevanja);
3.	ker si še danes v Sloveniji nismo enotni
o tem, ali je vrednostna varianta ločitve zgo-
dovinsko presežena ali pa se spet aktua-
lizira: država se ji je formalno odrekla v za-
četku devetdesetih let, dejansko pa že prej,
medtem ko cerkvena stran trdi, da jo spet
uvajamo (od tod očitki o laicizmu);
82
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV
4.	ker tudi varianta popolne ločitve, ki jo
predstavljajo rešitve po ameriškem in fran-
coskem zgledu (tj., aplikacija diference v
separativno smer), ni tako sodobna, kot se
zdi, če sodimo po današnjih interpretacijah
ustavnega 7. člena pri nas; ker je njen nasta-
nek vezan na zgodovinsko drugačno civil-
nodružbeno izkušnjo in ker jo je nemogoče
dosledno izvesti v povsem čisti obliki, se ta
varianta tudi znotraj ameriške prakse »me-
hča« oz. relativizira s približevanjem v smeri
nediskriminatorne razločitve — ravno kon-
kretizacija tega pristopa pa je pri nas pod-
cenjena, saj se obramba pred ofenzivnimi
cerkvenimi očitki (o laicizmu, silah konti-
nuitete itd.) koncentrira zlasti na zagovar-
janje popolne ločitve kot najprimernejšega
modela;
5.	ker glede prikazanih štirih mogočih
variant pri nas še ni izoblikovana jasna stra-
tegija ne na državni ne na cerkveni strani,
država niha med popolno ločitvijo in nedi-
skriminatorno razločitvijo, medtem ko se
Cerkev ogreva za vzajemno suportivno
razločitev, a z uporabo sto let stare retorike,
s katero je takrat apologizirala vrednostno
ločitev v protiateistični in klerikalni smeri
(kulturni boj, mahničevstvo)
HISTORIČNI VIDIK
Kakšen je odnos Rimskokatoliške cerkve
pri nas do prej omenjenih vprašanj in kaj
pravi o tem empirija? Na primer, glede nači-
na osmislitve in namena (raz)ločitve cerk-
vene od državne sfere? Tudi tu je povsem
na mestu izjava Draga Jančarja: »Naša pre-
teklost je popolnoma povezana s prihod-
nostjo« (TVS 1, 23. ХП. '99). Ker ostaja
sedanja strategija Cerkve na Slovenskem
nejasna v istih točkah kot pred sto leti, naj
na kratko povzamem polemiko iz takratne
katoliške revije Čas.
Gre za polemiko med dr. Alešem Ušenič-
nikom in dr. J. E. Krekom iz leta 1908. Prvi
je najuglednejši teolog takratnega časa in
ideološki predstavnik oficialne doktrine v
slovenskem katolicizmu. Ta je izšla iz mah-
ničevske paradigme, začete že v devetnaj-
stem stoletju in kodificirane na prvih dveh
katoliških shodih (poudarjanje načel, idejni
boj), predvsem po Ušeničnikovi zaslugi pa
se je ohranila vse do druge svetovne vojne,
s tem da se je zlasti v tridesetih letih (pod
škofom Rožmanom) odločilno reafirmirala.
Krek pa je bil že takrat največja avtoriteta
na področju socialnih reform, slovel je tudi
kot izjemen politik in nesporni vodja in z-
ačetnik krščanskosocialnega gibanja. Pole-
mika se začne s člankom, v katerem Uše-
ničnik (1908a: 180-192) kategorično zavrne
vsakršno možnost ločitve Cerkve od države.
To utemeljuje z argumenti treh vrst, načel-
nimi, avtoritativnimi in zgodovinskimi. Prvi
se nanašajo na idejne oz. teološke razloge,
zaradi katerih se države (ne glede na poli-
tično ureditev) nikoli ne smejo in tudi ne
morejo obnašati, kot da boga ni, in zato »vso
skrb za religijo odvreči, kakor nekaj, kar jih
nič ne briga in jim tudi nič ne hasni« (ibid. :
190). Ker je Bog sam ustanovil Cerkev, ne
pa država, je slednja ne more izločiti iz no-
benega področja, tako (in še zlasti) iz zako-
nodaje kakor iz mladinske vzgoje. Z avtori-
tativnimi argumenti se sklicuje na papeževe
enciklike, iz katerih povsem nedvoumno
»zveni odločni: ne!«, medtem ko z zgodo-
vinskimi argumenti opozarja na francoske
jakobince, ki so v imenu ločitve od države
razlastili in zatirali Cerkev. Na to reagira
Krek v članku z enakim naslovom. Med
najpomembnejšimi ugovori, s katerimi
nasprotuje Ušeničniku, so naslednji štirje
(Krek 1908):
1.	V razmerah, ko politični akterji zahte-
vajo ločitev Cerkve od države in ko posta-
jajo tudi dovolj močni, da jo uzakonijo, je
za verske in cerkvene interese bolje, da se
ta ločitev »zvrši z našim dejanskim, previd-
nim, od vseh strani pripravljenim sodelo-
vanjem, ne pa brez nas«, saj bi se v tem pri-
meru ločitev zgodila »izključno proti nam«;
ob tem opozarja na razliko med načelnim
oz. doktrinarnim mišljenjem (kjer Cerkvi
nima nihče pravice diktirati) in strateškim
ravnanjem do družbenega okolja, v katerem
Cerkev izvaja svoje poslanstvo, tu pa mora,
pravi Krek, Cerkev svoje namere »dati jav-
nosti na razpolago« in izoblikovati ustrezno
politiko, sprejemljivo za vse.
2.	Treba je doreči, kaj sploh pomeni lo-
čitev. Krek opozarja, da nikakor ni nujno,
da bi bila cerkev z ločitvijo potisnjena v
83
SREČO DRAGOŠ
zasebnost in izrinjena iz javnosti v tem
smislu, da pri regulaciji javnih zadev ne bi
smel ali mogel participirati tudi verski
interes, nasprotno:
S tem, ko država avtonomijo Cerkve zakonito
prizna, je Cerkev že javnopraven organizem.
Politično zakonodavstvo sloni v demokra-
tiški državi na ljudstvu. Versko organizirano
ljudstvo more tudi v državi uveljavljati svoja
verska načela. Zato ni nikakor nujno, da bi
morala biti država v tem slučaju versko
indiferentna ali ateistiška. Qbid. \ 277-278.)
3. Naslednji argument za ločitev je po-
vsem političen in razodeva Krekovo daljno-
vidnost glede političnih in verskih sporov,
ki bodo po njegovi smrti kulminirali najprej
v znotrajcerkvene razcepe, pozneje pa v
državljanski spopad med drugo svetovno
vojno. Kreka namreč skrbi konfrontacija s
socialdemokrati, za katero pravi, da ni lo-
gična, sploh pa ne nujna. Zakaj? Zaradi treh
trendov: ker se tudi socialdemokrati borijo
za socialne pravice in reforme (tako kot
krščanski socialci, ki so bili takrat še pod
okriljem Cerkve), ker je mogoče, kot pra-
vilno pričakuje Krek, da bo v prihodnosti
socialdemokratska stranka po eni strani vse
bolj »radikalno-socialno reformatorska« (ne
pa revolucionarna!), hkrati pa bo v njej
marksistična doktrina vse manj prisotna, in
ker se v svoji socialni naravnanosti socialde-
mokracija bolj razlikuje od protestantizma
kot od katolicizma. Kljub temu pa se so-
cialdemokracija »v dejanskih razmerah [...]
seveda bojuje v prvi vrsti proti katoliški
Cerkvi, ravno vsled tega, ker poudarja, da
je Cerkev s kapitalistiško državo sklenjena
in na podlagi večinoma namišljenih privile-
gijev, ki jih ima od nje, vezana braniti tudi
krivice proti delavstvu. Če pade podlaga za
to sumničenje [...!«, potem socialdemokrati
ne bodo več sovražni do vere in Cerkve
(ibid.: 278-279). In ravno tu bi bila ločitev
Cerkve od države zelo koristna, opozarja
Krek. Seveda je zadeva pozneje šla svojo
pot, pred katero je Krek implicitno svaril:
krščansko socialno gibanje postaja vse bolj
avtonomno in se hkrati konfrontira s Cer-
kvijo, ta pa ga, ko zgubi kontrolo nad njim,
razglasi za sovražnika, nato komunisti v
drugi svetovni vojni zatrejo oboje, danes pa
Cerkev za vse, kar se je zgodilo, krivi komu-
nizem in liberalizem (pri čemer se sklicuje
tako na Mahniča kot na Kreka).
4. Naslednja cerkvena pridobitev z ločit-
vijo od države bi bila finančna. Krek pravi,
da bi bilo mogoče šele s tem ukrepom vpe-
ljati samofinanciranje v čisti obliki. Razme-
re, ko država financira Cerkev — bodisi
direktno iz proračuna ali indirektno prek
verskega sklada (kjer je država zgolj upravi-
teljica lastnine, ki izvirno pripada Cerkvi,
to je bilo aktualno tudi v takratni Avstriji)
—, se zdijo Kreku neracionalne v obeh va-
riantah, ker se tu po nepotrebnem trošijo
sredstva za stroške državnega aparata v tej
distribuciji. »Koliko stane uradništvo, ki se
danes peča s cerkvenimi zadevami?« se spra-
šuje. Ob tem še opozorilo glede proračun-
skega financiranja: »Ne prezrimo tudi, da
država ne da iz svojega ničesar za Cerkev,
marveč vse gre iz ljudskega premoženja, iz
davkov.« Zato je prav samofinanciranje naj-
boljša možnost, saj so računi čisti, hkrati
Cerkev z ločitvijo od države dobi »pravico
svojim članom nalagati potrebne doneske«,
splošna obremenitev družbe s cerkvenimi
stroški pa ostane enaka: »Razmerje ostane
tisto, katero je sedaj, naj ljudstvo po državi
ali naravnost vzdržuje Cerkev.« Sprememba
je torej le v zvečanju racionalnosti in pra-
vičnosti, ker s samofinanciranjem usluge
plačujejo le tisti, ki jih koristijo.
Krek sklene članek z izrazito pragmatič-
no poanto: »Razprave o teoretiških idealih
so potrebne. Potrebnejše paje modro, pre-
vidno, pa zraven navdušenja polno prakti-
ško delo« (ibid.\ 279). V naslednji številki
časopisa Ušeničnik vse te Krekove pred-
loge zavrne, sklicujoč se na diametralno
nasprotno logiko. Najprej zavrne razliko, ki
jo postavlja Krek med cerkveno-doktrinar-
nimi načeli in cerkveno strategijo soočanja
z zunanjim, necerkvenim okoljem (zlasti
političnim). Za Ušeničnika tu ni dileme:
»Vprašanje o ločitvi Cerkve ni zgolj politič-
no vprašanje, ampak je cerkveno-politično
vprašanje; v takih vprašanjih pa je seveda
za nas prvi politik papež.« To seveda po-
meni, da Cerkev nima glavne besede le v
načelnih vprašanjih, ampak jo je treba
poslušati tudi v vseh praktičnih odločitvah.
84
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV
tudi glede politike, saj mora biti jasno, da
je »prvi katoliški politik - papež« (podč.
Ušeničnik 1908b; 355). Ravno tako katego-
rično zavrača vsako možnost, da bi lahko
imela ločitev kakršne koli pozitivne posle-
dice za Cerkev, nasprotno, vse bi bilo še
slabše. Glede socialdemokracije se ne stri-
nja s Krekom, da jih moti le cerkvena naveza
z državo. V socialdemokratih vidi Ušeničnik
dolgoročno protiversko silo, saj od marksi-
stov »tudi revizionisti niso mnogo boljši«.
Celo v primeru, če se odvrnejo od marksi-
zma, njihov glavni problem ostaja materia-
lizem in »svobodomiselstvo«, s tem dvojim
pa je »bistveno združena negacija religije«
(ibid.\ 358-359). Enako odklonilno stališče
ima seveda tudi glede samofinanciranja
Cerkve. Tu Ušeničnik zavrne Kreka z ugo-
vorom, da je glavna prednost državnega fi-
nanciranja pred samofinanciranjem ravno
v tem, da država davke, iz katerih plačuje
Cerkev, prisilno izterja od ljudi, medtem ko
s samofinanciranjem to ni mogoče. Da bi
podkrepil svojo prepričljivost, navede Kre-
ku primer vzdrževanja vojske. Sprašuje ga,
»ali bi ljudstvo toliko žrtvovalo za armado,
kolikor zdaj žrtvuje, ko ne bi država sama iz
davkov vzdrževala armade?« In si takoj sam
odgovori, kaj bi se zgodilo, če bi odpadla
davčna prisila izterjave: »Ne dvomim, da je
v našem ljudstvu tako navdušenje za Cerkev
[da bi prostovoljno vzdrževalo Cerkev, op.
S. D.], vendar bi bilo mnogo negotovosti«
iibidr. 363-364). V nadaljevanju Ušeničnik,
kar ni naključno, ilustrira svoj odpor do
ločitve tudi z vprašanjem šolstva. Omeni tri
načelno mogoče načine regulacije šolstva,
od katerih ima vsak svoje pomanjkljivosti,
sklene pa z rešitvijo, ki se mu zdi edina pra-
vilna. Ker je »vir vseh modernih ateistiških
tendenc šola«, se Ušeničnik ogreva za reši-
tev, ki jo povzame po Bonomelliju: »šole naj
bodo zopet religiozne, a resnično in globo-
ko religiozne! to je zanesljivo in nezmotljivo
sredstvo« za odpravo ateizma (ibid:. 366).
Ravno to pa je seveda v razmerah ločitve
Cerkve od države nemogoče.
S tem je bila javna polemika končana.
Dvanajst let po tem dogodku in kmalu po
Krekovi smrti se v isti reviji pojavi članek
na isto temo in z enakim naslovom. Avtor
je pater Angelik Tominec (ki se pozneje kot
krščanski socialist ostro konfrontira z ofi-
cialno Cerkvijo). V svojem prispevku ob-
širno navaja načelne razloge proti ločitvi —
hkrati pa izrecno poudari Krekovo stališče,
da je predvsem v cerkvenem interesu nujno
razlikovati versko doktrino od prilagodit-
vene strategije, oziroma, kot se izrazi, od
vprašanja »oportunitete« (podč. Tominec
1920: 56). Z vidika te razlike bi lahko
namreč ločitev tudi koristila Cerkvi. S tem
previdno, a jasno afirmira Krekovo logiko
(štirideset let pred II. vatikanskim konci-
lom!), ki jo Tominec ilustrira tudi z izkuš-
njami iz ZDA in Brazilije, kjer je bila ločitev
od države za celotno družbo najboljša mož-
nost v danih razmerah, čeprav je bila Cerkvi
vsiljena, hkrati pa neizbežna.
Polemika med Krekom in Ušeničnikov
je poučna zato, ker je nastala že pred prvo
svetovno vojno, medtem ko se usodni no-
tranji konflikti med samimi katoliškimi
tokovi zaostrijo šele po njej. Glavna tema
vseh poznejših znotrajcerkvenih razkolov
je ravno vprašanje klerikalizma in cerkvene
prenove (ne pa komunizem!). Če bi torej
cerkveni strategi resneje premislili takratne
Krekove predloge, bi to verjetno imelo
drugačne posledice za enotnost cerkvenih
akterjev tako navznoter kot navzven, tj., do
socialdemokratov (ki so se pozneje znebili
komunističnih elementov, kot je predvidel
Krek). O tem, kaj bi se zgodilo, sicer ni na
mestu špekulirati. Je pa upravičena dom-
neva, da bi imela Krekova strategija drugač-
ne posledice kot Ušeničnikova apologija
mahničevstva. Naslednji razlog, zakaj opo-
zarjam na to polemiko, je primerjava z dana-
šnjim stanjem. V tej zvezi znova povzemam
Krekova in Ušeničnikova stališča v spodnji
tabeli (na naslednji strani).
In kakšno je današnje stališče Cerkve?
Pogosto zaostrene izjave najvišjih cerkve-
nih funkcionarjev so lahko zavajajoče za po-
sploševanje, saj so večkrat dvoumne, tudi
sprovocirane od trenutnih razmer in včasih
napačno razumljene. Zato se mi zdi za ilu-
stracijo odnosa do zgornjih vprašanj pri-
mernejša študija dr. Antona Stresa, ki je
sistematičen, jedrnat in dovolj jasen prikaz
samopodobe Katoliške Cerkve v demo-
kratični Sloveniji (kot je naslov te študije,
Stres 1999b). Ob tem gre tudi za uglednega
85
srečo dragoš
Razumevanje ločitve Cerkve od države
katoliškega intelektualca, hkrati pa za avtor-
ja, ki (po moji presoji) ne pripada radikalni
skupini cerkvenih teologov.
Z vidika vprašanj iz zgornje tabele so v
Stresovi študiji najpomembnejši naslednji
poudarki: odnos do sedmega člena Ustave,
razumevanje ločenosti Cerkve od države in
ocena dejanske cerkvene avtonomije v da-
našnjem sistemu. O sedmem členu pravi,
da je prišel v Ustavo samo zaradi pritiska
tistih levih sil, »ki so hotele tudi v tej točki
vzpostaviti kontinuiteto s komunistično us-
tavno ureditvijo«, to pa z namenom, da bi
še naprej potiskali versko življenje »v zaseb-
nost«. Nato prizna, da člena samega po sebi
kljub temu ni mogoče razumeti na prejšnji,
komunistični način, saj gre za sodobno pra-
vno načelo, ki določa nazorsko nevtralnost
države, zagotavlja enakopravnost verskih
skupnosti ter omogoča nazorsko pluralnost
državljanov in versko svobodo (ibid.: 82-
83). A pri nas je drugače, pravi. V nadaljni
analizi pride Stres do znane ocene, da je pri
nas cerkvena avtonomija zatirana zato, ker
država ne razume ločenosti v smislu odprte
laičnosti, ampak vsiljuje Cerkvi laicizem.
Tega avtor opredeli takole: »Laicizem poriva
religioznost v strogo zasebnost, jo ignorira
in jo je pripravljen tolerirati samo toliko.
kolikor se ne pojavlja na javnem odru druž-
benega življenja« (ibid.: 90). To stanje, ki ga
po Stresovem mnenju forsira država, označi
tudi kot laicistični »klerikalizem« oz. »naro-
be obrnjeni religijski fundamentalizem«
(katerega najočitnejši primer naj bi bilo
šolstvo). Od kod tako alarmantne ocene?
Tekst sicer ne razpolaga z dokazi (ne gre za
raziskavo), govori pa o vzrokih takega stanja
in o logiki tovrstnih sklepov. Vzroke vidi
avtor v učinkih bivšega komunističnega
sistema, ki se reproducirajo v današnjih raz-
merah — celo v večji intenzivnosti in z večjo
sistematičnostjo, kakor pa se je to dogajalo
v »zadnjih desetletjih komunističnega reži-
ma« (ibid. : 94). V zvezi z diagnozo o laicistič-
nih razmerah pa opozarja na status Cerkve
kot »obče koristne ustanove« (sintagma
Ustavnega sodišča). Iz te trditve izpelje po-
stulata,
•	da ima religija za celotno narodno sku-
pnost »odločilnejše mesto« od vseh drugih
zasebnih združenj (ibid.: 95) in
•	da razen katoliške Cerkve v vsej civilni
družbi »ni organizacije, kjer bi bilo pospeše-
vanje moralne zavesti tako neposredno v
ospredju njenega namena in ciljev in ki bi
razpolagala s tolikšnim idejnim in motiva-
cijskim kapitalom« (ibid.: 97). Če torej
86
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV
drŽava tega ne upošteva (npr. v šolstvu), je
to dokaz, da gre za laicizem oz. fundamenta-
lizem. In tega ne prakticira le država, ampak
je tako tudi javno mnenje nasploh (ibid.:
90).
Če primerjamo Stresova stališča in po-
lemiko z začetka stoletja, dobimo naslednje
poudarke (primerjava z zgornjo tabelo):
1.	Osnovno izhodišče. Stres izhaja iz
načelnih postulatov (o aprioristični »obči
koristnosti« cerkvene ustanove, o njeni
moralni funkciji, ki je najpomembnejša v
celotni civilni družbi, itn.), ob tem pa izrec-
no ignorira dejansko stanje funkcionalnih
alternativ, ki so mogoče tudi na področju
religijskih funkcij in njenih nosilcev (na kar
je že pred pol stoletja opozarjal Robert K.
Merton v kritiki klasičnega funkcionalizma;
glede vloge morale podobno tudi Luhmann
1995: 236 ss.).
2.	Pomen ločitve od države za RKC. Po
Stresovem mnenju je v naših razmerah loče-
nost škodljiva, ker se izvaja laicistično in ker
je že geslo »ločitev Cerkve od države« samo
po sebi laicistično iibid. \ 87); tudi sicer je
prevladujoče mnenje cerkvenih funkcio-
narjev, da je omenjeni ustavni člen o loče-
nosti od države odveč, ker naj bi bil zastarel,
nekateri pa so celo mnenja, da je »za verne
ljudi tudi ponižujoč« (Košir 1994).
3.	Financiranje RKC. Stres o tem ne go-
vori v citiranem članku, je pa zelo verjetno,
da se tudi po vračilu vsega cerkvenega pre-
moženja (mišljeno dobesedno, v naravi)
Cerkev ne bo ogrela za samofinanciranje v
Krekovem smislu. Bolj verjetno je, da bo
upoštevala Ušeničnikov argument proti
samofinanciranju (ker bi to sprožilo »mno-
go negotovosti«) in v ta namen še naprej
uporabljala državni aparat. Dejstvo je, da do-
slej nihče od slovenskih cerkvenih pred-
stavnikov ni nikoli javno problematiziral
financiranja Cerkve kar iz treh virov: vračilo
vsega premoženja (tudi fevdalnega) + dr-
žavno financiranje (prispevek za pokojnin-
sko ter zdravstveno zavarovanje duhovni-
kov idr.) + prostovoljni prispevki vernikov
(ki včasih tudi niso prostovoljni, prim. Hr-
vatin 1999). Kaj mislijo o krekovski varianti
financiranja današnji verniki, nakazuje na-
slednje vprašanje iz raziskave slovenskega
javnega mnenja (SJM97/2, 74): »Če bi se za
vzdrževanje vaše cerkve pokazalo kot nuja,
ali bi bili pripravljeni plačevati redni cer-
kveni prispevek oz. cerkveni davek?« V
kategoriji tistih, ki se izjavljajo za verne,
odgovarja pritrdilno na to vprašanje 45,5%
anketirancev, 43,9% vernih pa tako plače-
vanje zavrača in proti temu je tudi večina
vseh anketiranih (57,4%). Zdi se protislov-
no, da je v prejšnji polemiki ravno Ušenič-
nik (ki spodbija Krekovo pragmatičnost s
poudarjanjem načel) pri tem vprašanju rav-
nal izrecno pragmatično. A ravno to je za
Ušeničnikov prijem logično, saj morajo biti
vsakršna tostranska dejanja dosledna apli-
kacija vrhovnih cerkvenih idej in večnih
božjih načel (mahničevstvo, neotomizem).
Od tod strateški pomen razhajanj v prvi toč-
ki prejšnje sheme, ki od takrat ostajajo v
Cerkvi nedorečena vse do danes.
4.	Razmejitev RKC od politike. Stres na
več mestih opozarja na potrebo po tesni
zvezi med politiko in moralo, apelira k
izrecni povezavi verske artikulacije verni-
kov s političnim delovanjem ter zagovarja
nujnost, da cerkveno vodstvo posega v jav-
ne zadeve, tudi glede političnih vprašanj;
sicer priznava, da verniki temu niso naklo-
njeni, a to pojasnjuje z vplivom ideologije
komunizma in liberalizma (Stres 1999b: 84-
85). Gre za tezo, prevzeto od Mahniča in
Ušeničnika: »Politično vprašanje je torej
tudi versko in nravno vprašanje [...] Kdor
torej hoče rešiti ljudstvo, je [se - op. S. D.]
mora tudi politično organizirati, da dobi v
politiki, v občinskih svetih, v deželnih in
državnih zborih po svojih možeh glas in
vpliv« (Ušeničnik 1910: 804-805).
5.	Glavni razlog kritik, ki se nanašajo
na RKC. protireligioznost, laicizem, komu-
nizem, liberalizem.
Zgornja stališča so bolj podobna Ušenič-
nikovim kot Krekovim poudarkom. Če bo
sedanja cerkvena strategija sledila Ušenič-
nikovim smernicam z začetka stoletja, kak-
šen odziv lahko pričakuje Cerkev v sloven-
ski javnosti? Iz raziskav SJM lahko sklepamo,
da Cerkev za tako strategijo nima javne pod-
pore, kljub temu, da je velika večina Slo-
vencev vernih. »V Sloveniji bi bilo boljše, če
bi imela vera manj vpliva« — s to trditvijo
soglaša 52,3% anketirancev, samo 16,8% pa
jih je nasprotnega mnenja. Večina, 64% tudi
87
SREČO DRAGOŠ
misli, da so ljudje z zelo močnim verskim
prepričanjem »pogosto preveč nestrpni do
drugih«, medtem ko jih samo 15,4% s tem
ne soglaša. Podobno je s funkcionalnostjo
religije nasploh; 64,3% anketirancev meni,
da v svetovnih razmerah »religije ustvarjajo
več sporov kot sprave«, le 12,2% pa jih je
nasprotnega mnenja (SJM98/1 R60c, b, a).
Cerkvi in verskim organizacijam pri nas
zaupa 22,5% anketirancev, nezaupljivih
(»zelo malo zaupam« in »sploh ne zaupam«)
pa je 42%, medtem ko npr. šolam in izobra-
ževalnemu sistemu zaupa kar 65,9% proti
8,1%, ki ne zaupajo šolam (SJM98/1 R56c,
e). Da imajo Cerkev in druge religijske
organizacije v naši državi preveč moči, je
prepričanih 41,7% anketirancev, da imajo
premalo moči, jih izjavlja le 9,3 %, večina
ostalih pa sodi, da imajo približno pravo
mero moči (SJM98/1 R62). Kako je z zahte-
vo po povezavi verskih prepričanj s politič-
nim delovanjem oz. morale s politiko, za kar
se zavzemajo cerkveni funkcionarji, lahko
sklepamo iz opredeljevanja do naslednjih
stališč:
•	»Najvišji cerkveni dostojanstveniki naj
ne bi poskušali vplivati na odločitve ljudi«:
s tem soglaša 77,4% anketiranih, ne soglaša
pa 12,7%.
•	»Najvišji cerkveni poglavarji naj ne
poskušajo vplivati na odločitve vlade«: s
trditvijo soglaša 75,6%, ne soglaša 12,6%.
•	»Politiki, ki ne verjamejo v Boga, niso
primerni za opravljanje javnih služb«: s
trditvijo soglaša le 9,2%, ne soglaša pa 76,9%
•	»Za Slovenijo bi bilo bolje, če bi javne
funkcije (službe) opravljalo več ljudi z moč-
nim verskim prepričanjem«: s trditvijo so-
glaša 11,4%, ne soglaša pa 71,1% anketiran-
cev (SJM98/1 R57a, b, c, d).
Iz teh podatkov lahko sklepamo, da ve-
činsko mnenje ni naklonjeno usmeritvam,
ki jih danes poudarjajo cerkveni funk-
cionarji. V prej citirani študiji smo videli,
da Stres priznava, da ima Cerkev tudi med
svojimi verniki težave pri izvajanju svojega
poslanstva, saj je njihovo razumevanje
cerkvene vloge v javnosti drugačno od pri-
čakovanj teologov. To označi kot »veliko
težavnost ali celo nezmožnost artikulacije
krščanske vere in morale«, kar je mogoče
po avtorjevem mnenju »v veliki meri raz-
ložiti s stanjem, ki je vladalo v Sloveniji v
času komunističnega režima« (Stres 1999b:
85). Ta teza je vprašljiva, če jo primerjamo
z oceno razmer glede spoštovanja pravic in
svobode izražanja. V desetletju pred osamo-
svojitvijo, torej v bivšem režimu, je 31,2%
anketirancev ocenilo, da je spoštovanje pra-
vic — političnih, svobode govora, izražanja
političnega prepričanja — dobro oz. zelo
dobro, medtem ko je razmere za izražanje
istih svoboščin ocenilo kot slabe oz. zelo
slabe 27,1% anketirancev. V prvih petih
letih po osamosvojitvi je delež prve skupine
narastel na 72,9%, skupina nezadovoljnih
pa se je zmanjšala na 7,7% (SJM95/3 V46,
47). Enako vprašanje je bilo postavljeno
tudi glede svobode veroizpovedi in polo-
žaja Cerkve v Sloveniji. V osemdesetih letih
je razmere na tem področju označilo za
»dobre« (in »zelo dobre«) 26,2%, za »slabe«
(in »zelo slabe«) pa nekoliko več, 29,2%
anketiranih. V prvi petletki osamosvojitve
je realizacijo istih pravic označilo za »dobre«
(in »zelo dobre«) 79,6% anketirancev, med
katerimi je večina ocenila zadovoljstvo z
najvišjo oceno (na lestvici od 1 do 5); isto
obdobje je glede tega vprašanja ocenilo kot
»slabo« (in »zelo slabo«) samo 2,7% (SJM95/
3 V50, 51). Enako je z oceno celotnega
povojnega razdobja, od druge svetovne voj-
ne do osamosvojitve. Da je bilo to obdobje
»čas strahu in zatiranja«, izjavlja le 4,4%
anketiranih, za nasprotno oceno, da je šlo
za »čas napredka in dobrega življenja«, se
je opredelilo 24,8 anketiranih, medtem ko
se večinska kategorija (67,5 %) strinja z
realistično oceno, da je bilo »marsikaj do-
brega, pa tudi marsikaj slabega« (SJM95/3
V98).
Ti podatki ne potrjujejo teze o krivdi to-
talitarizma, ki naj bi še sedaj nekako blokiral
kristjane pri artikulaciji njihove vere v jav-
nosti. Ob tem ne gre pozabiti tudi dejstva,
da je imela Cerkev pod prejšnjim režimom
poseben status, čeprav religiji ni bil na-
klonjen. Partijskih celic, s katerimi so bile
zaradi nadzorstva na mikro ravni preprede-
ne vse institucije, v cerkvenih organizacijah
ni bilo. To poudarja tudi sam Stres, ko pravi,
da je bila v prejšnjem sistemu ravno kato-
hška Cerkev »edina organizirana institucija
v družbi, ki ni bila pod neposrednim nad-
88
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV
zorstvom partije« (Stres 1989: 21). Partija
je torej nadzorovala Cerkev samo od zunaj,
vse druge pa tudi od znotraj. Še bolj ugoden
položaj za Cerkev in vero pa je bil na ravni
družine. Tu je bil partijski vpliv gotovo šib-
kejši od cerkvenega. Če pogledamo versko
pripadnost staršev anketirancev SJM v času,
ko so bili anketiranci še otroci in torej pod
najmočnejšim vplivom starševske vzgoje,
vidimo, da smo imeli v večini primerov ver-
sko vzgojo. Če pogledamo matere anketi-
rancev, jih je 85,8% pripadalo Rimsko-
katoliški cerkvi, ki ji je pripadalo tudi 82,1%
očetov — logično, da je 79% anketirancev
izjavilo, da so bili vzgojeni v duhu Rimsko-
katoliške cerkve. Ob tem je 62% partnerjev,
s katerimi anketiranci živijo, prav tako
pripadnikov iste Cerkve (SJM95/3 R69-72).
Torej je glede kritičnosti javnega mnenja
do cerkvene vloge verjetnejši drugačen
sklep. Bolj verjetno je, da je razlog kritik
predvsem ravnanje današnje Cerkve, ne pa
bivši komunizem. Teza o neustrezni zavesti
ljudstva, ki misli še po starem in zato od-
stopa od pričakovanj njegovega vodstva, je
tipična mahničevska teza, ki so jo v trši
varianti poudarjali tudi komunisti takoj po
vojni, v mehkejši pa pozneje (s Kardeljem).
To je ideološki žargon kulturnega boja. Zato
je bolj realno, če na javno mnenje gledamo
tako, kakor ga je razumel sam Stres pred
desetimi leti, ko je opozarjal na primere
razvitejših držav: »Poglejte demokratične
države: klerikalizem je tam zelo obroben
pojav, pač zaradi institucije javnega mnenja,
javne besede, kritike« (Stres 1989: 21).
SKLEP
Regulacija odnosov med državo in Cerkvijo
je odločilen dejavnik, s katerim lahko po-
membno provociramo ali pa amortiziramo
klerikalistične težnje na obeh straneh, tako
pri religijskih kot posvetnih oblasteh. V
slovenski zgodovini smo imeli opravka z
najbolj ponesrečeno, vrednostno varianto
ločitve in s klerikalizmom kot cerkveno
strategijo. To je proizvod kulturnega boja,
ki je še danes opazen element slovenske
politične kulture. Problemi s tem se lahko
še okrepijo v kombinaciji s tranzicijskimi
procesi nove države in s tranzicijo Cerkve
pri nas (ki si lastno strategijo šele oblikuje).
Zato je odločilnega pomena razumevanje
7. člena Ustave, saj je od načina razume-
vanja odvisna njegova konkretizacija in mo-
rebitne rešitve. Iz prikazanega smo videli,
da:
•	ne gre zgolj za dva, ampak za štiri os-
novne tipe (raz)ločitve med obema sfe-
rama, ki dopuščajo več variacij znotraj njih;
•	ne gre zgolj za ideološko, ampak pred-
vsem za sociološko problematiko; izbrani
tip rešitve ni odvisen zgolj od vprašanja
moči, ampak predvsem od tega, kako katera
sfera osmisli (raz)ločitev, potem od name-
na, ki ga ena in in druga pripisujeta dolo-
čeni osmislitvi, in pa od njunega konsenza
o tem;
•	teh problemov ni mogoče reducirati
niti na (proti)klerikalno niti na lai(cisti)čno
vprašanje; to so ideološke floskule ostankov
kulturnega boja kot opazne sestavine slo-
venske politične kulture.
Kajti problemi bodo obstajali tudi v
razmerah, ko se bo Cerkev povsem znebila
klerikalističnih skušnjav in ko se bo državna
oblast dokončno odpovedala laicističnim
tendencam, saj ne gre zgolj za politične pro-
bleme okrog moči, ampak zlasti za vpra-
šanja kulture (sožitja ali vsaj tolerance med
različnimi simbolnimi osmislitvami, živ-
ljenjskimi slogi, vrednotami). Kultura na
religijskem področju je na Slovenskem, kot
rečeno, izrazito idejno-bojno usmerjena. In
prav tu je vsakršna pretencioznost neu-
mestna; reševanje omenjenih težav lahko
normativno podpremo s prikazanimi šti-
rimi variantami (raz)ločitve med versko in
državno sfero, ne moremo pa z zakonodajo
odpraviti napetosti med njima. Pri teh va-
riantah torej ne gre za modele rešitev v
smislu dokončnih odgovorov, s katerimi bi
tovrstna vprašanja zgodovinsko odpravili
kot enkrat za vselej presežena. Modelov v
tem smislu ni, čeprav je paradoks zgodo-
vine v tem, da so se ravno v njihovem imenu
dogajali krvavi verski boji, pa tudi boji med
verskimi in posvetnimi oblastmi. Torej je
namesto o modelih ustrezneje govoriti o
tipičnih rešitvah oz. prijemih, ki lahko olaj-
šajo ali zaostrijo religijske napetosti na mi-
kro ravneh. Slovenska politična, verska in
89
SREČO DRAGOŠ
socialna kultura bo moderna in evropsko
primerljiva šele, ko bo reševala te konflikte
na razmeroma miroljuben način, ne pa
tako, da bi jih dokončno odpravila. Reševati
jih »razmeroma miroljubno« pomeni:
•	da se napetosti na religijskem podro-
čju ne izrabljajo v politične namene;
•	da se boji med političnimi strankami
ne prevajajo v verske osmislitve;
•	da se z verskimi in političnimi nas-
protji ne kontaminira socialna sfera (nepro-
fitnih nevladnih organizacij, javnih social-
nih služb in neformalnih mehanizmov
pomoči).
Ravno socialno delo in sociološka re-
fleksija na Slovenskem razpolagata s števil-
nimi primeri, kako je to mogoče doseči.
Takih primerov in rešitev je precej, tako na
verski kot ateistični strani. Ker je optimizem
rezerviran za naivne in ker je pesimizem
neproduktiven, je smiselno, da ne nase-
damo kulturno-bojnim vzorcem, ki jih
danes znova oživljajo politični in verski
funkcionarji. Realizem je v tem, da vemo,
od kod ti vzorci izhajajo in kam peljejo.
Literatura
R. S. Appleby (1998), Fundamentalism. V: R. Wuthnow (ur.), The Encyclopedia of Politics and
Religion, Vol. 1. London: Routledge.
C. D. Batson, P. Schoenrade, W. L. Ventis (1993), Religion and the Individual: A Social-Psychological
Perspective. Oxford: Oxford University Press.
90
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV
S. Dragoš (1998), Katolicizem na Slovenskem. Ljubljana: Krtina.
-	(1998a), »Do skrajnosti za sveto stvar!«. Družboslovne razprave, XIV, 27/28: 121-133.
—	(1999), Katoliška cerkev in civilna družba na Slovenskem. V: R. Bohinc, M. Černetič (ur.), Modra
knjiga: Civilna družba v Sloveniji in Evropi Ljubljana: Društvo Občanski forum, Služba vlade
RS za evropske zadeve (453-464).
A.	Hrvatin (1999), Cerkveni àdcwçk. Mladina, št. 43, 25. X. 1999: 10.
J. JuHANT (1999), »Sram me je te države«. Družina, 48, 28. februar 1999: 9-
B.	Košir (1994), Kot da bi verniki v Slovenijo padli iz vesolja. Sobotna priloga Dela, 27. avgusta
1994:23.
J. Krašovec (1996), Kjer je na delu vera, niso potrebni advokati. Razgledi, 20, 30. oktobra 1996.
J. E. Krek (1908), Ločitev Cerkve in države. Čas, II, 6: 277-279.
N. Luhmann (1982), The Differentiation of Society. New York; Columbia University Press.
—	(1995), Social Systems. California: Stanford University Press.
A. Mahnič (1893), Vera in politika. Rimski katolik, let. V.
-	(1895), Politika sile in snovi. Rimski katolik, let. VII.
-	(1896), Cerkev in politika, Rimski katolik, let. VIII.
M. MiKuž (1979), Odpor. V: M. Sluga (ur.), Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba.
E.	J. Miller, A. K. Rice (19б7), Systems of organization: The control of task and sentient boundaries.
London: Tavistock Publications.
V Pareto (1963), The Mind and Society: A treatise on general sociology, I, II. New York: Dower
Publications.
F.	Petrič (1998), Srebrni jubilej. Družina, 47,18. januar 1998: 3.
J. Prunk (1991), Klerikalizem. Enciklopedija Slovenije, knj. 5. Ljubljana: Mladinska knjiga.
F. Rode (1993), Da bi nam srca vnel za čast dežele. V: S. Pahor (ur.), Kristjanovopolitično tveganje.
Trst: Društvo slovenskih izobražencev.
A. Stres (1989), Večja politična samozavest vernikov. Delo, 2. decembra 1989: 21.
-	(1999a), Oglata miza. Sodobnost, XLVII, 7-8: 563-579.
—	(1999b), Katoliška Cerkev v demokratični Sloveniji. V: N. Grafenauer (ur.), Sproščena Slovenija
— obračun za prihodnost. Ljubljana: Nova revija (78-98).
P. A. Tominec (1920), Ločitev Cerkve in države. Čas, XIV, 1-3: 47-58.
N. Toš et ai (ur.) (1999), Vrednote v prehodu II. Slovensko javno mnenje 1990-1998. Ljubljana:
FDV, IDV, CJMMK.
—	(ur.) (1998), SJM97/2: O veri in odnosu Cerkve v Sloveniji (podatkovna knjiga in tabele).
Ljubljana: FDV, IDV, CJMMK.
A. Ušeničnik (1908a), Ločitev Cerkve in države. Čas, 11, 4/5: 180-192.
-	(1908b), Še: ločitev Cerkve in države. Čas, II, 7/8: 355-367
—	(1910), Sociologija. Ljubljana: Katoliška bukvama.
P. J. Weber (1998), Separation of church and state. V: R. Wuthnow (ed.). The Encyclopedia of Politics
and Religion, Vol. 2. London: Routledge.
91
Lea Šugman Bohinc
KIBERNETIKA SPREMEMBE IN STABILNOSTI
KONCEPT RAZLIKE OZIROMA SPREMEMBE
Sprememba ali razlika je koncept, ki tako v
eksplicitni kot implicitni obliki — bodisi da
o njej eksplicitno govorimo bodisi da je
posebej ne opredeljujemo, a jo zaznavamo,
opazujemo, uporabljamo — spremlja vsako
interakcijo psihosocialne pomoči, pa tudi
mnoge druge interakcije, na primer super-
vizijsko ali kakšno drugo učno interakcijo,
interakcijo v kontekstu upravljanja in orga-
nizacije idr.
Menim, da epistemološko najelemen-
tarnejšo opredelitev spremembe oziroma
razlike ponujata G. Spencer-Brown (1969)
in R. Ashby (1956). Za Spencer-Brow^na je
prav človekova značilnost in sposobnost
razlikovanja temeljna enota vsakega opisa,
zaznave, dejanja, misli, odločitve. V tem
smislu je zanimiva razlaga predpone »raz«
v besedi »razum« in njegovi izpeljanki »razu-
mevanje«, saj je omenjena predpona v
praslovanščini (orz) »služila za poudarjanje
razlikovalne sposobnosti mišljenja« (Slo-
venski etimološki slovar 1997: 527). Ashby
opredeljuje koncept razlike oziroma spre-
membe bodisi kot razliko med dvema opa-
zovanima sistemoma bodisi kot spremem-
bo opazovanega sistema v danem času. Iz
opisanega je razvidno, da je vsako razliko-
vanje funkcija opazovalca, njegovega
posebnega in edinstvenega položaja v siste-
mu opazovanja, katerega neločljivi del je.'
Vsak opazovalec, obsojen na razlikovanje,
s tem epistemološkim rezilom zarezuje v
razsežnost nerazlikovanosti in nereda, svet
Jungoveplerome, ter s tem ustvarja razlike,
red, svet Jungove creature.
Ustvarjene razlike so podvržene opazo-
valčevemu opisovanju, interpretiranju, ki
proizvede nove razlike (razlikovanja razliko-
vanj), opise, interpretacije, in te postanejo
izhodišče nadaljnjim procesom razliko-
vanja (razlikovanja razlikovanj razlikovanj),
opisovanja, interpretiranja. Omenjeno
komplementarnost med procesi in njiho-
vimi proizvodi označujemo s konceptom
krožnosti, značilni razvoj od procesa k
proizvodom do novih procesov itn. pa s
konceptom rekurzivnosti, ki velja za temelj-
ni koncept kibernetskega opisa delovanja
sistemov.
Na predstavljenem razumevanju je zgra-
jen tudi Barnesov (1994) koncept člove-
kove interpretativne (mentalne) aktivnosti
(Šugman Bohinc 1998), ki ga je avtor razvil
na podlagi različnih drugih konceptov v
zgodovini kibernetskih idej. Med njimi je
ključnega pomena Batesonovo (1980) poj-
movanje duševnih procesov oziroma duha
^oi pripadajočega določenim vrstam orga-
nizacije (sistema) delov v celoto, pri čemer
deli sami zase niso mentalni. Mentalnost se
tako nanaša na kibernetski sistem, ki vklju-
čuje vse sestavne dele in odnose med njimi,
ne pa na nekaj, kar je umeščeno, na primer,
v možgane, kot je splošno uveljavljeno
stališče glede »lokacije« duševnega. Primeri
duha so lahko torej kibernetski sistem, ki
ga oblikuje posamezno živo bitje, dve ali več
v odnosu, človek z živaljo ali rastlino, človek
v rekurzivnem odnosu s strojem (mehan-
skim, elektronskim ipd.). Po Varelu (po
Keeneyu 1979: 90) je duh značilnost tako
preprostih živih sistemov kakor tudi »eko-
loških agregatov, različnih družbenih enot,
možganov, konverzacij in mnogih drugih,
kakor koli prostorsko porazdeljenih in
93
LEA SUGMAN BOHINC
kratkotrajnih«. Pomembna je tudi Bateso-
nova (1980:108-111) raba koncepta razlike
z razlikovanjem latentne oziroma potencial-
ne in učinkovite razlike oziroma informa-
cije. To, kar navadno imenujemo dražljaj-
ska^ stvarnost, lahko v skladu z Batesonovim
stališčem imenujemo svet potencialnih
razlik, ki postanejo učinkovite razlike-in-
formacije šele, ko v prejemniku-interpretu
vzbudijo (jih prepozna kot) razliko.
Drug ključni vir Barnesovega koncepta
interpretativne aktivnosti je Whitehead
(1920) s svojim pojmovanjem narave in
zaznavnih procesov in uporabljeno metodo
ekstenzivnih abstrakcij, ki opisuje model
sistema enot, rekurzivno vloženih ene v
druge (analogno sestavljenosti ruskih ba-
bušk ali kitajskih škatlic). Nadaljnji sorodni
koncept je von Foersterjev (1974) koncept
spoznavnih procesov kot rekurzivnih pre-
računavanj (stabilne osebne) resničnosti,
pa Maturanova in Varelova (1988) epi-
stemološke biološka razlaga kognicije kot
spoznavnega početja, pa Paskova (1992)
opredelitev koncepta oziroma njegove
interpretacije kot komplementarnosti
procesa in proizvoda — kot vrsto ali kombi-
nacijo razlikovanj, opisovanj, interpretiranj,
ki peljejo k razliki, opisu, interpretaciji (kot
je vedenje, predstava, čustvo, misel itn.).
Vsi našteti modeli razumevanja uporab-
ljajo koncept razlike in spremembe kot
temeljni gradnik porajanja sveta skoz nje-
govo razlikovanje, opisovanje in povezo-
vanje razlikovanj v vzorce — skoz interpre-
tiranje, ki se odvija na način rekurzivne
krožnosti. Razlike, ki jih opazovalec opazi
oziroma razlikuje, opiše, interpretira, ust-
vari, so mu za izhodišče pri sklepanju (in-
terpretiranju) na zakonitost transformacije
med enim in drugim opazovanim sistemom
oziroma med enim in drugim stanjem
opazovanega sistema (Ashby 1961: 9).
KONCEPT SPREMEMBE IN STABILNOSTI,
SPREMEMBE PRVEGA IN DRUGEGA REDA
Po opisanem razumevanju koncepta razlike
oziroma spremembe vsako naše spoznavno
početje deluje skoz razlikovanje ter pri-
merjanje in kontrast razlikovanih (opi-
sanih, interpretiranih) enot oziroma delov
sistema našega opazovanja. Na podlagi šte-
vilnih eksperimentov (področje tako ime-
novane eksperimentalne epistemologije)
lahko opišemo svojo zaznavo kot kibernet-
ski sistem, ki deluje na osnovi razlik, tako
da ustvarja različne senzorne vtise (učin-
kovite razlike, kot so, na primer, slike na
očesni mrežnici), ki vsi prispevajo k zaznavi
stabilnega sveta. Oko, ki se ustali v določe-
nem položaju (ni več nepretrgane proiz-
vodnje različnih slik na mrežnici, gre torej
za potencialne razlike, ki v prejemniku-
interpretu ne vzbudijo razlike), ustavi za-
znavo. Opisani proces je značilen za vsako
spoznavanje, ki je funkcija spoznavalčevega
razlikovanja in ki zastane, ko se razlikovanje
pretrga (oziroma v spoznavalcu ne vzbudi
razlike).
Navedeni opis lahko uporabimo kot
analogijo vsaki interpretativni aktivnosti
katerega koli interpreta, na primer sveto-
valca ali terapevta. Njegova oziroma njena
interpretativnost se z nenehnimi novimi
razlikovanji, novimi pogledi, opisi, inter-
pretacijami razvija, spreminja in bogati, in
narobe, razvoj interpretativne aktivnosti
zastane, ko se svetovalec ali terapevt ustali
v določeni interpretaciji, opisu, pogledu,
razumevanju. To se zlahka zgodi, kadar stro-
kovnjak privzame pogled določene teorije,
ki je največkrat primer takega togega, ne-
spremenljivega opisa dogajanja.
Watzlawick (1974) svojo razlago koncep-
ta spremembe navezuje na nerazdružljivi
komplementarni koncept stabilnosti, tako
da uporabi teorijo skupin (Galois 1832) in
teorijo logičnih tipov (Russell, Whitehead
1910).
V skladu s teorijo skupin lahko razume-
mo povezovanje naših razlikovanj oziroma
razlikovanih enot v skupine kot osnovno
sestavino naše zaznave in koncepta resnič-
nosti (koncept resničnosti je izraz povezave
kot dogovora vsaj dveh opazovalcev, da je
nekaj resnično). Za povezavo oziroma kom-
binacijo katerih koli članov skupine velja,
da je tudi sama član te skupine — na primer,
v morju neskončnega števila valov je kom-
binacija dveh ali več valov samo še en val
več. Teorija opisuje različne primere, kjer
posamezna sprememba »znotraj« skupine
94
KIBERNETIKA SPREMEMBE IN STABILNOSTI
ne povzroči nobene razlike »v« skupini.
Tako lahko, na primer, kombiniramo člane
skupine v različnih zaporedjih, a rezultat
kombinacije ostaja nespremenjen. Če je naš
cilj kupiti več stvari v trgovini, bo rezultat
našega nakupa enak ne glede na vrstni red
kupovanja posameznih stvari. Prav tako
velja, da kombinacija posameznega člana
skupine s tako imenovanim identitetnim
članom vselej proizvede prvega člana in
tako vzdržuje njegovo identiteto. Identi-
tetni član v skupini vsega, kar zavzema
prostor, bi bila praznina — v povezavi s
praznino vsaka stvar potrdi in ohrani svojo
identiteto, ki je njena prostornina. In če
kombiniramo člana skupine z njegovim
nasprotjem, dobimo identitetnega člana —
če stvari odvzamemo njeno prostornino,
ostane praznina, identitetni član vsega, kar
zavzema prostor.
Temeljna predpostavka teorije logičnih
tipov je razlikovanje skupine, ki jo imenuje
razred, od njenih oziroma njegovih članov.
V nasprotju s teorijo skupin velja po teoriji
logičnih tipov pravilo, da razred ne more
biti član samega sebe — v primeru, da to
dopustimo, pride do logičnih paradoksov
in nesmislov. Kako naj, na primer, izmerimo
meter, ki je sam osnova vsemu merskemu
sistemu (Watzlawick 1974: 7)? In kaj naj si
mislimo o morda največkrat kot paradoks
citirani izjavi Krečana, da vsi Krečani la-
žejo? Če je njegova izjava resnična, potem
zanika svoje lastno sporočilo, in če je lažna,
prav tako. Izjava, ki se nanaša, na primer,
na populacijo nekega naroda, je v primer-
javi z izjavo, ki se nanaša na posameznika
tega naroda, različna ne le glede na referen-
čno točko količine, temveč tudi kvalitete,
saj gre razlika na račun interakcije med
posamezniki v narodu, ta pa je kvalitetno
drugačna od zgolj njihovega seštevka (op.
cit :6). Logičnim paradoksom in nesmislom
se izognemo le tako, da upoštevamo kva-
litetno razliko med razredom in njegovim
članom, kar pelje k oblikovanju hierarhije
logičnih ravni razlikovanja (opisovanja, in-
terpretiranja), pri čemer je vsaka naslednja
raven izraz refleksije predhodne. Vsaka
sprememba določene ravni razlikovanja
(opisovanja, interpretiranja) tako vključuje
naslednjo najvišjo raven, ki pomeni korak
izven dosedanjega okvira razlikovanja. V
primeru, da sprememba ostaja v danem
okviru razlikovanja, ne doprinese k njegovi
kvalitetni spremembi, temveč ostaja na
ravni razlik znotraj, s čimer posredno
utrjuje in vzdržuje dani okvir.
Na podlagi obeh teorij lahko razvijemo
koncept dveh redov spremembe, spremem-
be prvega in spremembe drugega reda.
Spremembe prvega reda potekajo znotraj
(na ravni članov) sistema, ki sam (raven raz-
reda oziroma skupine) ostaja nespreme-
njen. Spremembe drugega reda (spremem-
be sprememb prvega reda) pa so take, da
njihov pojav spremeni sam sistem in pome-
nijo korak izven danega sistema (Watzla-
wick 1974:10). Skupine oziroma razredi so
nespremenljivi samo na ravni sprememb
prvega reda, o čemer zagonetno, a posre-
čeno govori francosko reklo »bolj ko se
spreminja, bolj ostaja enako«, saj se »ono«
nanaša zgolj na spremembe oziroma razlike
med enim in drugim članom ali od enega
do drugega člana, medtem ko kvaliteta raz-
reda kot celote ostaja nespremenjena. Pojav
spremembe drugega reda pa je tak, da spre-
meni sistem (skupino oziroma razred) kot
celoto, saj gre za spremembo v sklopu pra-
vil, ki določajo strukturo oziroma notranji
red sistema. Watzlawick (op. cit. -. 10) meni,
da so stari Grki, z izjemo Heraklita, poznali
le spremembe prvega reda. Heraklit je znan
po svojih izjavah, kot sta, na primer: »Vse
teče« in: »Vsa sprememba je protislovna;
torej je protislovje sámo bistvo resničnosti«.
Teorija skupin in teorija logičnih tipov
dopolnjujeta druga drugo, sta torej komple-
mentarna opisa odnosov med skupino (raz-
redom) in njenimi člani oziroma med siste-
mom in njegovimi deli ter med prehodom
(spremembo) od enega sistema k drugemu
oziroma od enega reda (konteksta, stanja)
sistema k drugemu. Opisano razumevanje
lahko dopolnimo z razumevanjem koncep-
ta strukture in organizacije sistema biolo-
gov Maturana in Varela (1988).
Organizacija (Maturana, Varela 1988:
AO-Al) označuje tiste odnose, ki morajo ob-
stajati med sestavinami (deli, člani) enote
(skupine, razreda, sistema, organizma), da
bi ta lahko obstajal oziroma bil član določe-
nega razreda. Razred »dreves« opredeljujejo
95
LEA SUGMAN BOHINC
odnosi (med deli drevesa, na primer, kore-
ninami, deblom, listi, cvetovi itn.), ki jih
moram kot opazujoči, razlikujoči, opisujoči
prepoznati, da jih lahko klasificiram, ne
glede na to, ali je prepoznano drevo leseno,
papirnato, železno, kamnito). Maturana
(1987: 72) navaja kot preprost in vsakdanji
primer (psihosocialne) organizacije »ime«,
ki ga starši dajo svojemu otroku in s katerim
ga kličejo vse življenje. V otroku je kljub nje-
govemu odraščanju in spreminjanju neka
stalnica in ime se nanaša na to nespremen-
Ijivko, ki je organizacija (čeprav se lahko
njena struktura spreminja, kot bomo videli
v nadaljevanju). Vsako otrokovo spremi-
njanje (»bolj ko se spreminja«) prispeva k
ohranjanju njegovega imena (»bolj ostaja
enako«).
Struktura označuje sestavine (dele,
člane) in njihove odnose, ki določajo,
vzpostavljajo posamezno, konkretno enoto
(sistem, organizem, skupino, razred) in
uresničujejo njeno organizacijo. Sestavni
deli (člani) enote (skupine, razreda, siste-
ma) in njihovi odnosi se lahko spreminjajo
in nadomeščajo z drugimi (na primer, ko-
vinski s plastičnimi ali leseni s kamnitimi),
dokler organizacija enote ostaja nespreme-
njena.
Menim, da je biološki opis Maturana in
Varela zelo globalen, saj, strogo gledano,
vsaka strukturna sprememba prvega reda
vzdržuje biološko organizacijo — biološko
preživetje — sistema, medtem ko je stru-
kturna sprememba drugega reda tista, ki
ogrozi obstoj biološke organizacije — bio-
loško preživetje — sistema. Znotraj tega
globalnega opisa lahko vpeljemo koncept
psihosocialne strukture in organizacije
sistema, kjer določene strukturne spre-
membe (spremembe prvega reda) vzdržu-
jejo dano psihosocialno organizacijo,
medtem ko nekatere strukturne spremem-
be (spremembe drugega reda) spremenijo
dano psihosocialno organizacijo v drugo,
ne da bi pri tem ogrozile biološko organi-
zacijo sistema — tovrstne spremembe dru-
gega reda omogočijo sistemu psihosocialno
preživetje nekem drugem referenčnem
okviru, kontekstu. Prav omenjeno področje
sprememb je domena strokovno teoret-
skega jezika kibernetike psihosocialne
pomoči. V kontekstu psihosocialne organi-
zacije si lahko kot strukturo predstavljamo
člane kakšne terapevtske šole in odnose
med njimi. Kakšna menjava članov in ko-
likšna sprememba njihovih medosebnih
odnosov je sprejemljiva, da sistem še vedno
ohrani organizacijo, po kateri je prepozna-
ven (in se prepoznava) kot predpostavljena
terapevtska šola?
Iz povedanega je razvidno, da je mate-
matični teoriji skupin, filozofski teoriji
logičnih tipov in biološki teoriji kognicije
skupno tudi razumevanje spremembe v
soodvisnosti od stabilnosti, torej vzpo-
stavljanja in ohranjanja stanja sistema.
Ko družinska terapevtka Papp (1983:10)
razmišlja o odnosu med spremembo in
stabilnostjo, to metaforično opiše kot dve
strani istega kovanca in citira Batesona:
»Vso spremembo lahko razumemo kot trud
ohraniti nekaj stalnosti in vsa stalnost se
ohranja skozi spremembo.«
V skladu s svojo sistemsko naravnanostjo
opisuje Pappova terapevtov odnos do pro-
blema kot do dileme, ki jo je treba rešiti, saj
sprememba kot odstranitev znaka pro-
blema (simptoma) iz sistema vsaj začasno
povzroči njegovo neravnovesje, poruši
njegovo poprejšnje, četudi nezadovoljivo
uravnoteženost. Zanemariti ali spregledati
omenjene posledice takega kritičnega
procesa je po Keeneyu (1983) izraz »eko-
loške nevednosti«. Prav zato je tako pomem-
bno razumeti spremembo v njeni soodvis-
nosti od stabilnosti in bi morali vsakokrat,
ko smo osredotočeni predvsem na spre-
membo, obenem imeti v mislih in priprav-
ljati okoliščine za njeno čimprejšnjo sta-
bilizacijo. Pappova meni, da prav s tem, ko
problem opredelimo kot dilemo (kot vpra-
šanje razmerja med spremembo in stabil-
nostjo), dotlej nepovezani, v klienta ume-
ščeni simptom problema povežemo s si-
stemom klientove interakcije, denimo, z
družino.
Koncept ravnovesja sistema, konkretno
družine, je vpeljal Jackson (po de Shazerju
1991:19), ki je opazil številne znake (depre-
sija, psihosomatski napadi ipd.), s katerimi
so družine kaznovale psihiatrične paciente
(svoje člane), ko se jim je stanje izboljšalo.
Avtor je na podlagi svojih opazovanj to
96
KIBERNETIKA SPREMEMBE IN STABILNOSTI
vedenje družinskih članov in pacientovo
»bolezen« opredelil kot »mehanizme ho-
meostaze«, s katerimi je družinski sistem
uravnaval svoje delovanje in ga vračal v
dotedanje ravnotežje.
Spremembo drugega reda smo oprede-
lili kot korak, prehod, premik ali preskok
iz dosedanjega referenčnega okvira, reda
ali konteksta (interpretiranja, opisovanja)
sistema v njemu »višji« okvir, red, kontekst.
Zato ni presenetljivo, da so praktični izrazi
spremembe drugega reda videti nenavadni,
paradoksni in pogosto nesmiselni, na kar
opazovalec oziroma udeleženec interakcije
navadno odgovori z zmedenostjo. Nastala
konfuzija je znak kriznega obdobja z mož-
nostjo ustvarjalnega prehoda v kontekst
drugega rekurzivnega reda. V interakciji
psihosocialne pomoči — Bateson (1972:
302) govori o terapevtski interakciji, vendar
menim, da je njegov opis uporaben tudi za
interakcijo psihosocialne pomoči, ki v
nekem smislu zajema tako terapevtski kon-
tekst pomoči kot razne druge kontekste —
si lahko svetovalec ali terapevt skoz razgo-
vor (Pask 1992) prizadeva soočiti klienta 2г
raznolikostjo (v nasprotju z običajno zdra-
vorazumsko samoumevnostjo) temeljnih
predpostavk o sebi in svetu, in sicer tako,
da uporabi neizogibno medsebojno inter-
pretativne različnost (torej razliko med
svojim in klientovim razlikovanjem, opiso-
vanjem, interpretiranjem, razumevanjem,
punktuiranjem dogodkov) kot izhodišče
svetovalnega ali terapevtskega razgovora
ter v nadaljevanju razvija koncept epistemo-
loške različnosti v smeri novih konceptov
in njihovih interpretacij, novega razume-
vanja, ravnanja (predvsem klienta, pa tudi
svetovalca oziroma terapevta). K temu
lahko pripomore tudi soočenje khenta 5
protislovnostjo temeljnih predpostavk, na
katerih je utemeljeno njegovo (do)sedanje
doživljanje in ravnanje, zaradi česar se je
obrnil na svetovalca ali terapevta po po-
moč. K učinkovitosti omenjenega soočenja
veliko prispevajo najrazličnejši paradoksni
prijemi svetovalca oziroma terapevta (kot,
denimo, predpisovanje že obstoječega
neučinkovitega reševanja problema ali
nezaželene vedenjske simptomatike idr.), ki
naredijo obstoječa protislovja razvidnejša
in tako pospešijo njihovo razrešitev na
način preokvirjanja {reframing^, postav-
ljanja v drug, nov kontekst. Bateson (1972:
305-6) razmišlja o različnih možnostih
razrešitve protislovij obstoječega okvira
doživljanja in ravnanja, tako o psihotični
rešitvi kot o rešitvi na način zrušenja nazaj
v dosedanji kontekst, pa tudi o ustvarjalnejši
rešitvi v smislu globalne ekološke ali estet-
ske interakcije, v katero se kakor v nekak-
šno »oceansko občutenje« potopi posamez-
nikovo doživetje osebnega jaza.
OBIČAJNE STRATEGIJE, KI SPROŽIJO
SPREMEMBE PRVEGA REDA
VEČ ISTEGA
Ena od pogosto uporabljanih strategij
ravnanja v problemski situaciji je metoda
negativne povratne zveze, kjer si prizade-
vamo uravnavati okoliščine, tako da kori-
giramo odklone od želenega stanja. To na-
vadno uredimo z vpeljavo dejavnika, nas-
protnega dejavniku, ki je povzročil odklon-
sko vedenje. V tem smislu uporabimo spre-
membo za ponovno vzpostavljanje stanja,
ki nam rabi kot merilo oziroma norma. Če
po tej poti ne dosežemo pričakovanega
rezultata, vztrajamo pri svojih poskusih,
najpogosteje pa stopnjujemo svoja prizade-
vanja v veri, da nam bo prej ali slej uspelo.
Kadar, denimo, želimo izgubiti odvečno
težo, se začnemo odrekati hrani. Če preso-
dimo, da ima naš otrok šolske težave zaradi
neprimernih prijateljev, mu prepovemo
stike z njimi. Depresivnega očeta spodbu-
jamo k dejavnosti, deloholično kolegico si
prizadevamo zaustaviti in umiriti itn. Bolj
ko država prepoveduje uporabo cigaret ali
alkohola idr., bolj se razcveta dejavnost trgo-
vanja s prepovedano drogo. Predvidena
rešitev problema ne le ne razreši težave,
temveč celo prispeva k njenemu ohranja-
nju, največkrat pa celo povečanju — tako
»rešitev postane problem«.
Watzlawick (1974: 35-36) navaja znači-
len primer iz terapevtske prakse, kjer si mož
in žena interpretirata vedenje drugega kot
potrebno korekcije. Ženi se zdi, da je mož
preveč zaprt vase in nedostopen, ohranja
97
LEA SUGMAN BOHINC
zase svoje misli in ne obvešča žene o tem,
kaj počne, kadar nista skupaj, itn. Da bi
prišla do želenih podatkov, žena vzame
moževo obnašanje pod drobnogled, tako da
ga natančno opazuje, preverja idr., obnaša
se po načelu »več istega«. Če mož meni, da
je ženino vedenje preveč sumničavo, omeji
svoje poročanje ženi, čeprav ne počne ni-
česar, kar bi bilo vredno ženinih sumničenj,
vendar ji želi dati poduk, da ji ni treba prav
vsega vedeti, spet torej »več istega«. Žena si
moževo odtegnitev razlaga kot potrditev
svojih temnih slutenj, zato odgovori s
okrepljenim nezaupanjem in stopnjuje
svoje prežanje na moževo obnašanje ter še
bolj preverja njegovo početje, na kar se mož
odzove se še večjim zapiranjem vase...
Ko si zakonca prizadevata rešiti pro-
blemsko situacijo, v kateri sta udeležena,
dodatno stopnjujeta problematiko — njuna
rešitev je postala problem, večji od izho-
diščne situacije. V določenih okoliščinah se
razvijejo problemi zgolj kot rezultat neučin-
kovitih poskusov spremeniti »obstoječo« (v
smislu preverjeno in potrjeno) ali celo
»neobstoječo« (v smislu nepreverjeno in
nepotrjeno) težavo. Watzlawick (pp. cit.:
36) za ponazoritev opisane situacije upo-
rablja metaforo dveh jadralcev, jadralke in
jadralca, ki si prizadevata vzdrževati ravno-
vesje jadrnice z nihanjem telesa, kar sproži
nihanje jadrnice. Bolj ko se eden nagne na
morje, bolj se mora nagniti tudi drugi, če
naj jadrnica ohrani ravnotežje, pri tem pa
bi bila najbolj mirna brez njunih priza-
devanj.
Strategija reševanja problemske situacije
z vpeljavo dejavnika njenega nasprotja in z
vztrajanjem pri »več istega« (udeleženim v)
sistemu zelo pogosto omogoča obvladovati
motnjo na način spremembe prvega reda,
velikokrat pa ne privede do želene spre-
membe. V tem primeru je potrebna spre-
memba same strukture (pravil, predpo-
stavk, na primer v medosebnih odnosih
udeležencev) sistema, torej, sprememba
drugega reda. Takrat namreč poskus po-
vzročiti spremembo prvega reda bodisi do-
datno prispeva k problemu, ki ga želijo ude-
leženci rešiti, bodisi sam postane problem.
Watzlawick (op. cit. : 38) v zvezi s tem raz-
likuje koncept težave in koncept problema,
tako da opredeli težavo kot nezaželeno
stanje stvari, ki se ga je mogoče rešiti s
spremembo prvega reda, ali pa sploh ni
rešljivo in je treba znati živeti z njim (na
primer, izguba drage osebe). Problem pa
opredeli kot prepreko, vozel, zaklenjeno
ključavnico, ki se razvije in vzdržuje z na-
pačnim ravnanjem s težavami.
POENOSTAVLJANJE PROBLEMA Z ZANIKANJEM,
NEMOGOČO SPREMEMBO
ALI NAPAKO V LOGIČNIH TIPIH
Ohic2L]ncstrategije neučinkovitega ravna-
nja s težavami in problemi so tudi zani-
kanje problema, poskus nemogoče spre-
membe in napaka v logičnih tipih (op. cit.:
39). Pogosto si svoje razumevanje težavne
situacije poenostavimo z zanikanjem, da
je težava sploh težava in problem problem.
Ko bi bila za razrešitev problemske situacije
nujno potrebna določena akcija, se je ne lo-
timo. Po drugi strani si včasih prizadevamo
doseči spremembo, ki ni mogoča, denimo,
iz praktičnih razlogov, ali pa težava, ki naj
bi jo rešili, sploh ne obstaja. Lotimo se ak-
cije, ko je ne bi smelo biti. Nadalje, pogosto
naredimo napako v logični razvrstitvi
sprememb, potrebnih za razrešitev težavne
situacije. Tako si prizadevamo za spremem-
bo prvega reda, ko bi bila potrebna spre-
memba drugega reda, in narobe, posku-
šamo doseči spremembo drugega reda, ko
bi bila ustrezna sprememba prvega reda.
Kadar koli se lotimo akcije, storimo to na
napačni ravni, v neprimernem redu, kon-
tekstu. Na ta način po eni strani prispevamo
k vzdrževanju ali celo povečanju obstoječe
težave ali problema, po drugi strani pa celo
k samemu njunemu nastanku, razvoju.
V vseh navedenih primerih gre za stra-
tegije, ki so izraz človekove epistemologije
trivializiranja netrivialnega življenja. Ker
nam rabijo za poenostavitev neulovljive
kompleksnosti delovanja vsakega netrivial-
nega sistema, vključno z nami samimi in
sistemi naših interakcij, imajo globok po-
men za naše psihosocialno preživetje. S
svojo nagnjenostjo k samoobnavljanju pa
ne vzdržujejo le naše stabilne osebne re-
sničnosti, marveč prispevajo k njenemu
98
KIBERNETIKA SPREMEMBE IN STABILNOSTI
ohranjanju tudi takrat, ko to ogroža naše
psihosocialno preživetje. Takrat je odločil-
nega pomena naša sposobnost, da pripo-
znamo problematičnost situacije, v kateri
se nahajamo, in se lotimo primerne akcije;
ali da se vzdržimo akcije, ki zaradi nespre-
menljivosti težave ni ustrezna ali ni potreb-
na, ker ni nikakršne težave, ki naj bi jo
reševali; ali da razvijamo akcije, ki sprožajo
spremembe prvega reda, kadar so potreb-
ne, in spremembe drugega reda, kadar to
zahteva učinkovita rešitev problema (v ta
primer sodi tudi način reševanja problema
z vpeljavo dejavnika nasprotja, torej, po
metodi »več istega«).
Omenjena ravnanja so usklajena s von
Foersterjevim konstruktivističnim impera-
tivom, ravnati tako, da bomo povečali
celotno število svojih izbir (von Foerster
1984: 188). Pravo nasprotje temu je že
opisana strategija reševanja problemske
situacije na način »več istega«, ko udele-
ženci sistema svoje ravnanje zavijejo v
zanko samoobnavljanja, ki proizvaja enako,
ponovljivo, predvidljivo, trivialno vedenje,
s katerim si neuspešno prizadevajo rešiti
problem.
PARADOKSI
Vedenjski učinki paradoksa v človeški
komunikaciji (prvi jih je sistematično
proučeval Bateson, 1956, in vpeljal nov
koncept »dvojne vezi«) se kažejo v tipu
brezizhodne situacije, v kateri so sporočila
strukturirana na način klasičnega logičnega
paradoksa. Najpogosteje navajani primeri
takega sporočila so: »Bodi spontan!« ali:
»Moraš me imeti rad!« ali: »Bodi sproščen!«
in podobno. Watzlawick (1974: 62) med
drugim navaja primer matere, ki si za svo-
jega sina želi, da bi bil sam željan učenja.
Taka, torej paradoksna, so tudi vsa naša
sporočila o navidezni svobodi sogovor-
nikovega izbiranja odgovora. Kdo se ni kdaj
znašel v situciji, ko je svojemu otroku ali
staršu ali sorojencu ali partnerju itn. ponu-
dil (»vsilil«) serijo možnih odgovorov, po-
tem pa pričakoval (»zahteval«), da se prosto-
voljno odloči za »kateri koli« odgovor, ki ga
sam želi? Ta oblika komunikacije nam je
večinoma tako prišla pod kožo, da se sploh
ne zavedamo vzorca, ki ga uporabljamo. V
njem odseva struktura klasičnega logičnega
paradoksa, ki izhaja iz neprimernega za-
menjavanja dveh različnih logičnih redov
oziroma tipov opisovanja, namreč, razreda
(skupine, sistema) in njegovega posamez-
nega člana (dela). Tako je, denimo, vsak akt
prisile nezdružljiv z značilnostjo sponta-
nega vedenja.
Watzlawick (op. cit.\ 71-72) v tej zvezi
razmišlja o prizadevanjih, da bi demokra-
tizirali izobraževalni proces, kar je izkušnja
vseh, ki smo v tem duhu odraščali ali bili
kako drugače udeleženi v šolstvu (vsaj)
zadnjih dveh desetletij. Kako lahko demo-
kratično zahtevamo od učencev, dijakov,
študentov, da se bodo učili v smeri opre-
deljenih pedagoških ciljev? Rezultat takih
učiteljskih prizadevanj, nezdružljivih s
prostovoljno naravnanostjo učencev, je
nered, kaos — navadno smo govorili kar o
anarhiji, ki je primer paradoksa, ustvar-
jenega v izobraževalnem kontekstu.
Prav v omenjeni kaotični, konfuzni zna-
čilnosti rezultata paradoksne komunikacije
so raziskovalci in izvajalci psihosocialne
pomoči (prvi so bili družinski terapevti)
prepoznali kritični vmesni prostor za razvoj
mogočih konstruktivnih odgovorov udele-
žencev (svetovalne ali terapevtske inter-
akcije — zlasti klientskega sistema, pa tudi
svetovalca ali terapevta) na dano problem-
sko situacijo. Za ta namen so razvili vrsto
paradoksalnih postopkov, s katerimi želijo
prispevati k oblikovanju kaotičnega, kon-
fuznega, a potencialno »razrešujočega« kon-
teksta za nastanek spremembe drugega
reda, za učenje II po Batesonu, kolikor gre
za prehod od nekontekstualnega h konteks-
tualnemu redu rešitve. Opisana raba para-
doksa v svetovalni in terapevtski interakciji,
interakciji psihosocialne pomoči, pa lahko
sproži tudi spremembo tretjega reda, uče-
nja III po Batesonu, če gre za epistemološke
zamenjavo obstoječega konteksta reševanja
problema z drugim, torej za spremembo
celostnega sistema pravil, predpostavk, na
katerih temelji posameznikovo doživljanje
in ravnanje v situaciji problema in rešitve.
99
LEA SUGMAN BOHINC
STRATEGIJE ZA POVZROČANJE SPREMEMB
DRUGEGA IN VIŠJEGA REDA
PREOKVIRJANJE
Spremembe drugega in višjega reda torej
povezujemo s konceptom učenja drugega
in višjega reda, s postavljanjem v kontekst
in v nov kontekst, s preokvirjanjem. Watzla-
wick (op. ciV. 95) govori o nežni umetnosti
preokvirjanja, kar opredeli kot prizade-
vanje »spremeniti konceptualni in/ali
čustveni kontekst ali gledišče, v odnosu do
katerega oseba doživi situacijo, in ga ume-
stiti v drug okvir, ki ustreza 'dejstvom' te
iste konkretne situacije enako dobro ali
celo bolje in s tem spremeni njen celotni
pomen«. Kar se kot rezultat preokvirjanja
spremeni, torej ni situacija (ki ostaja nespre-
menjena), temveč pomen, ki ji ga oseba
pripisuje (interpretacija), in s tem tudi po-
sledice situacije. O tem je govoril že filozof
Epiktet v prvem stoletju pred našim štet-
jem, ko je dejal: »Težav nam ne povzročajo
stvari same, marveč mnenja, ki jih imamo
o teh stvareh« (po Watzlawicku: 95).
Navadno se sprememba drugega reda
sproži kot rezultat premestitve dosedanjega
doživljanja »poskusov rešitve kot rešitve« (z
gledišča spremembe prvega reda) k nove-
mu doživetju »poskusov rešitve kot proble-
ma« (z gledišča spremembe drugega reda).
V nasprotju z zdravorazumskim vtisom
spremembe prvega reda zbuja sprememba
drugega reda čuden, nepričakovan, bega-
joč, paradoksen, nezdravorazumski vtis. Ko
uporabljamo postopke, ki sprožijo spre-
membo drugega reda, smo naravnani na
vprašanje, kako sistem ali odnos med dve-
ma sistemoma deluje, ne pa, zakaj je tako
in kaj oziroma kakšen je dani sistem (op.
cit. : 82-85).
S slednjim je primerljivo tudi značilno
vprašanje kibernetike. Ashby (1961: 1) po-
jasnjuje razliko med kibernetiko in drugimi
teorijami, ki so se, podobno kot kiberne-
tika, razglašale za teorije o strojih. V kon-
tekstu kibernetike se beseda sírq/'uporablja
kot metafora Z2l sistem. Von Foerster (1991:
6) razlaga: odkar je Turing, izumitelj zna-
menitega »Turingovega stroja«, vpeljal
pojem stroja za svoj logično matematični
okvir, uporabljamo ta pojem tako za abs-
traktne in nežive sisteme kot tudi za sisteme
živih organizmov. Von Foerster (1992: 5)
opredeljuje koncept stroja kot »sklop pravil,
po katerih se neka stanja stvari transfor-
mirajo v neka druga stanja stvari«. V tem
pomenu uporablja pojem stroja tudi Ashby.
Medtem ko so se ostale teorije ukvarjale z
vprašanjem: »Kaj so opisovane stvari?« se
kibernetika sprašuje: »Kaj počnoh< — ne
zanimajo je same stvari, temveč načini
obnašanja. Kibernetika je torej po svojem
bistvu funkcionalna in vedenjska. Opisana
naravnanost na kako namesto zakaj je
učinkovita za opisovanje sistema ali odno-
sov med več sistemi, katerih struktura je
tako kompleksna, da je bolj smiselno pro-
učevati njihovo (medsebojno) delovanje
kot pa njihovo temeljno naravo (oseb-
nost...). V duhu kibernetske naravnanosti
se, denimo, sprašujemo, kaj se dogaja tukaj
in zdaj, kar streže ohranjanju ponavljanja
problema? In kaj lahko tukaj in zdaj sto-
rimo, da bi sprožili spremembo v smeri
želenega razpleta problema?
Watzlawick (1974:86) razlikuje ustrezno
in neustrezno delovanje sistema na podlagi
njegove sposobnosti oziroma nesposob-
nosti, da sam ustvari spremembe. V sled-
njem primeru je sistem ujet v že opisano
»neskončno igro«, v kateri se koncept rešit-
ve in poskusi njenega uresničenja sprevr-
žejo v problem. Sposobnost tvorbe spre-
memb sicer ni omejena le na spremembe
drugega reda, vendar se prav te najpogo-
steje izkažejo kot odločilne za učinkovito
rešitev problema in preokvirjanje je posto-
pek razvijanja sprememb drugega reda.
Izraz kibernetika spremembe se kot kon-
cept drugega reda, strogo gledano, nanaša
na spremembo, ki se obrne k sebi, na spre-
membo spremembe. Pomembna je torej
zmožnost sistema, da ustvari spremembe,
ki učinkovito pripeljejo do želene rešitve
problemske situacije. Opisani kriterij
funkcionalnosti sistema je pomemben za
vsakega udeleženca (zlasti pa za strokov-
njaka) v situaciji problema in njegove
rešitve. Pomembno je znati razlikovati
različne redove spremembe in soustvariti
kontekst za spremembe tistega reda, ki je
potreben za rešitev problema.
100
KIBERNETIKA SPREMEMBE IN STABILNOSTI
Milanska šola družinske terapije, zname-
nita po svojih tehnikah uporabe paradoksa,
zagovarja koncept »pragmatične resnice«
(po Pappovi 1983: 9) kot najbolj uporabne
resnice oziroma tiste interpretacije (ki jo
razvijeta terapevtski in klientski sistem, v
tem primeru družina), »ki povezuje dolo-
čene dogodke in vedenje na tak način, da
omogoči družini narediti konstruktivne
spremembe«.
Pri raziskovanju najprimernejše oblike
omenjene pragmatične interpretacije se
kot učinkovite vedno znova izkažejo meta-
fore, analogije, zgodbe, šale. Kaže, da zago-
tovijo interpretu dovolj prostran referenčni
okvir, nekakšen gestalt, znotraj katerega
lahko v svojem lastnem jeziku poveže dotlej
nepovezane ali drugače povezane dele v
(novo) celoto.
V nadaljevanju procesa je enakovred-
nega pomena znati ustaliti nastale spre-
membe s spodbujanjem značilnega vedenja
klientskega sistema, torej tistega mehaniz-
ma kognitivnega preračunavanja (interpre-
tiranja), ki prispeva k (ponovnemu in vsa-
kokratnemu) vzpostavljanju in vzdrževanju
stabilne osebne resničnosti. Kot rečeno,
sprememba in stabilnost pomenita komple-
mentaren par — jin in jang — nerazdružljivih
procesov-proizvodov našega doživljanja in
ravnanja ter opisovanja stvari in dogodkov.
Zakaj jepreokvirjanje tako učinkovito?
Odgovoriti lahko poskusim z analogijo.
Predstavljajmo si, da razlikujemo le rdečo
in modro barvo. Svet torej »beremo« skoz ti
barvi. Potem se naučimo razlikovati zeleno
barvo in naša slika sveta postane tribarvna,
bistveno različna od poprejšnje dvobarvne.
In tudi če izgubimo sposobnost razliko-
vanja tretje, zelene barve, nam izkušnja
njene zaznave za vselej obarva razumevanje
sveta, ki nikdar več ne more biti povsem
enako, kot je bilo, ko sta bili rdeča in modra
naša edina izkušnja barve sveta. Podobne
so posledice preokvirjanja. Ko se nam
enkrat posreči videti, razumeti neko stvar,
dogodek kot člana (del) nekega drugega,
neobičajnega, alternativnega razreda (kon-
teksta, okvira), ne moremo tako zlahka in
samoumevno zdrsniti nazaj v poprejšnjo
sliko resničnosti. Prav zato so že kratko-
trajne in minimalne spremembe v posa-
meznikovi interpretaciji sebe in sveta tako
dobrodošle in učinkovite.
Nigel (1966, po Watzlawicku 1974:100)
v svoji teoriji metaiger zagovarja eksisten-
cialistov aksiom, po katerem se osvobo-
dimo vezi svoje teorije in vzorcev vedenja,
če nam jih uspe ozavestiti oziroma prepo-
znati, razlikovati kot take, namreč kot zase
značilni okvir ali sistem predpostavk in
pravil obnašanja.
SPLOŠNI VIDIKI IN STRATEGIJE
KIBERNETSKE UPORABE
KONCEPTA SPREMEMBE IN STABILNOSTI
V INTERAKCIJI PSIHOSOCIALNE POMOČI
Odločilni prispevek svetovalnega ali tera-
pevtskega sistema v interakciji psihoso-
cialne pomoči je v poprej opisanem smislu
večkraten.
V prvi vrsti moramo znati soustvariti,
spodbuditi kontekst za razvoj in stabili-
zacijo sprememb (največkrat sprememb
drugega in višjega reda) v smeri želenega
razpleta problemske situacije, zaradi katere
se je klientski sistem obrnil na nas po po-
moč. Pravzaprav vsi v nadaljevanju našteti
vidki in strategije kibernetike spremembe
in stabilnosti prispevajo k delu na tej nalogi.
V tem okviru je pomembna skupna oprede-
litev — dogovor obeh oziroma vseh udele-
ženih akterjev, kakšen je želeni razplet
problema — zato govorimo o »udeleženih v
problemu in rešitvi« ter o »k problemu in
rešitvi naravnanem« svetovalnem ali tera-
pevtskem delu (ob koncu sedemdesetih let
je de Shazer pomembno prispeval k pre-
miku v temeljni naravnanosti terapije z
usmerjenosti k problemu — ali, pozneje, k
rešitvi problema — na usmerjenost k
rešitvi). K soustvarjanju in vzdrževanju
ugodnega konteksta psihosocialne pomoči
prispevata strokovnjakovo dosledno ude-
janjanje kibernetske (hermenevtične)
epistemologije opazovanja in ravnanja ter
uporaba Lüssijevih metodičnih načel sis-
temskega dela\ instrumentalne definicije
problema, vsestranske koristnosti, kon-
takta, interpozicije, socialno ekološkega
načela, maksimalnega aktiviranja naravnih
socialnih mrež, pogajanja, sodelovanja in
101
LEA SUGMAN BOHINC
paradoksnega odpiranja problema (Lüssi,
1990: 87-92).
Dalje, znati moramo biti odprti za pre-
skušanje reda spremembe, potrebne za
razrešitev problema, kar je zelo zahtevna
naloga zaradi že omenjene nagnjenosti vsa-
kega pogleda, načina punktuiranja, razume-
vanja, interpretiranja k samoobnavljanju in
samopotrjevanju. V tem okviru je nepre-
cenljive vrednosti klientov opis njegovih
dosedanjih poskusov rešiti težavo, saj bo
nam in njemu odstrl tako pogled na njegove
lastne vire (po)moči za premagovanje te-
žav, kot tudi njegove neuspešne in/ali ne-
učinkovite, paradoksne vzorce reševanja
problema. Prepoznane lastne vire (po)mo-
či si bomo prizadevali podpreti in spod-
buditi k uporabi, neuspešne in neučin-
kovite vzorce poskusov obvladovanja pro-
blema pa razorožiti in konstruktivno pre-
usmeriti s postopki preokvirjanja (upo-
raba paradoksa, na primer predpisovanj
simptoma, prestrukturiranje problema in
rešitve v času in prostoru, pripovedovanje
zgodb, pravljic, analogij, metafor, šal itn.,
vprašanje čudeža, smisla, izjeme idr.). Vča-
sih bomo svojo hipotezo o primernem redu
potrebne spremembe podelili in dogovorili
skupaj s klientskim sistemom, včasih pa
tudi ne (vsaj ne v tej zgodnji fazi), kar velja
zlasti za uporabo paradoksa v svetovanju in
terapiji, kjer igra presenečenje pomembno
vlogo pri omogočanju spremembe drugega
ali višjega reda. Ne pozabimo, kako pomem-
bno je delo na stabilizaciji vsakokratnih
nastalih sprememb.
V okviru raziskovanja in podpore klien-
tovih virov (po)moči na način klientovega
usposabljanja za njihovo uspešno in učinko-
vito uporabo lastnih virov (po)moči se vse
bolj uveljavlja koncept perspektive in leksi-
kona moči avtorja Saleebeya (1992) z na-
slednjimi postavkami: dodajanje moči (em-
powerment), včlanjenost, moč okrevanja,
zdravljenje in celostnost, dialog in sodelo-
vanje, odpoved neverjetju, Salomonova
(1989) pa v okviru dodajanja moči govori
o usposabljanju, povezovanju in katalizi-
ranju (po Čačinovič Vogrinčič 1998:19-22).
Ob tem je pomembno vedno znova strate-
ško vračati razgovor na osebno, konkretno,
tukaj in zdaj (Kempler), usmerjati vprašanja
klientu od problema k rešitvi, od zakaj h
kako, od preteklosti v prihodnost ali v
sedanjost za prihodnost z značilnim pre-
okvirjajočim učinkom.
Dalje, na račun neizogibnega razvoja,
spreminjanja vseh udeleženih v problemu
in rešitvi — s tem mislim na nenehni inter-
pretativni razvoj posameznika, na spre-
membe dogodkov in stvari skozi čas, na
spremembe, ustvarjene skoz proces kon-
kretne interakcije psihosocialne pomoči —
je pomembno večkrat preverjati dogovor
glede želenega razpleta problema in ga po
potrebi opredeliti na novo. V tem je ključni
pomen izraza želeni razplet problema, ki
ga uporabljam v nasprotju z drugimi mo-
gočimi formulacijami, kot je, denimo, »cilj«.
Medtem ko metafora cilja implicira fiksno
in jasno točko rešitve, h katere realizaciji
stremimo, pa se želeni razplet problema
nanaša bolj na vizijo smeri, h kateri se na-
gibamo, pri čemer se predstava odrešilnega
razpleta prilagaja aktualnim okoliščinam in
željam udeleženih akterjev v interakciji.
Seveda pa je znotraj posamičnega dogovar-
janja želenega razpleta problema pomem-
bno, da ga skupaj s udeleženci interakcije
opredelimo čimbolj nazorno in konkretno.
V kontekstu dogovarjanja želenega raz-
pleta problema nam je lahko v pomoč in
podporo rezultat vrste eksperimentov, tako
imenovani Rosenthalov učinek (1966), s
katerim je avtor označil razumevanje, po
katerem stališča, pričakovanja, teorije, prak-
tične izkušnje itn. eksperimentatorja, izva-
jalca intervjuja itn. — Watzlawick (1974)
temu dodaja, na primer, terapevta — vpli-
vajo na vedenje subjekta, tudi če niso nikdar
eksplicitno opredeljeni. Opisano razume-
vanje je ena od temeljnih predpostavk
kibernetike drugega reda, po kateri vsi deli
celote, vsi udeleženi akterji v interakciji
vzajemno vplivajo eden na druge s svojo
neizogibno značilnostjo opazovanja, raz-
likovanja, interpretiranja, razumevanja,
ravnanja. Odnos med njimi je krožen, kar
pomeni, da ne vpliva le eksperimentator na
subjekt, temveč tudi subjekt vpliva na eks-
perimentatorja. Odtod izhaja drugo ime za
kibernetiko drugega reda, namreč, kiberne-
tika opazujočih sistemov, model opazo-
vanja, po katerem ima vsak udeleženi akter
102
KIBERNETIKA SPREMEMBE IN STABILNOSTI
V sistemu lastnost opazovalca, interpreta,
in s tem »pristranskega« določevalca po-
mena vsemu, kar je predmet njegovega
opazovanja.
Končno, v skladu z opredeljenim žele-
nim razpletom problema oblikujemo načrt
mogočih korakov za sprožanje ustreznih
sprememb. V tej fazi je odločilnega pomena
strokovnjakovo vztrajanje pri operaciona-
lizaciji majhnih, uresničljivih korakov, o
katerih se dogovori z drugimi udeleženimi
akterji, kot tudi njegovi paradoksni ma-
nevri, s katerimi preseneti sodelujoče in
katerih učinke uporabi kot izhodišče za
načrtovanje in dogovarjanje nadaljnjih
korakov. Z oblikovanjem in izvajanjem
načrta, ki je podvržen spreminjanju,
podobno kot to velja za opredeljeni želeni
razplet problema, je nerazdružljivo pove-
zana namerna in razvidna uporaba povrat-
nih informacij vseh udeleženih akterjev
glede napredovanja pri uresničevanju na-
črta za njegovo primerno korekcijo.
Čeprav lahko seznamu različnih sploš-
nih vidikov uporabe kibernetike spremem-
be in stabilnosti dodamo še druge ključne
vidike, se mi zdi potrebno poudariti vsaj še
enega, tako samoumevno kibernetskega, da
ga lahko prav zato spregledamo. Gre za ne-
nehno preverjanje epistemoloških predpo-
stavk vseh udeleženih v interakciji psiho-
socialne pomoči, tako klientskega sistema
kot strokovnjaka (ali sistema strokovnja-
kov), in v tem okviru tudi predpostavk
glede uresničitve želenega razpleta proble-
ma v času in prostoru. S tem mislim na
vprašanja, ki jih socialni delavec postavlja
sebi in klientu. Na primer: »Kaj pričakujem
(zase) od tega srečanja, razgovora in kaj od
celote srečanj, razgovorov (s tem klient-
skim sistemom oziroma s tem socialnim de-
lavcem)?« »Kaj je najmanj, kar bi se moralo
v tem srečanju, razgovoru zgoditi, da bi imel
občutek dobro opravljenega dela?« »Kaj od
tega, kar sva (smo) v današnjem srečanju,
razgovoru opravila (opravili), je v skladu s
poprej opredeljenimi željami, vizijo razple-
ta problema?« In tako naprej. Tako preverja-
nje osebnih predpostavk — želja, pričako-
vanj, načina povezovanja dogodkov in stvari
ipd. — prispeva k namerni in razvidni upo-
rabi (in s tem utrditvi) povezave med
predpostavko (pričakovanjem) in njeno
uresničitvijo, kar pomaga vsem udeleženim
v problemu in rešitvi opredeliti uresničljive
konkretne korake (v okviru tako ali drugače
zarisane splošne vizije) razpleta problema
in si zagotoviti vsakokratne kriterije ter
(minimalne, a izvedljive) pogoje za njihovo
izpolnitev.
Na podlagi povedanega lahko povza-
memo (pp. cit. \ 113-114) še nekatere splošne
vidike in strategije za sprožanje procesa
spremembe v kontekstu psihosocialne po-
moči. Omenili smo že, da v prizadevanju,
povzročiti spremembo v smeri želenega
razpleta problema, strateško ciljamo prav
na dotlej nameravano rešitev (spomnimo
se izreka, kako rešitev postane problem).
Strategijo, s katero se namenimo lotiti do-
slej načrtovane rešitve, moramo znati pre-
vesti v klientov osebni jezik, če naj se v
njegovem referenčnem okviru doživljanja
in ravnanja s problemom in rešitvijo raz-
vijejo spremembe. Ko govorim o »preva-
janju«, mislim na strokovnjakovo občut-
ljivost in spretnost, da čimbolj uporabi
(utilizira) klientov besednjak opisovanja,
razlikovanja, interpretiranja, razumevanja.
Sploh je pridruževanje klientu na način
strateške uporabe njegovega osebnega (lo-
kalnega) jezika razumevanja in ravnanja
eden od ključnih vidikov vzpostavljanja in
ohranjanja konteksta za uspešno in učinko-
vito psihosocialno pomoč. V tem okviru se
kot primerna strategija dela kaže vzpostav-
ljanje neposrednega stika s klientom, tako
na način zrcaljenja njegovih telesnih gibov,
glasu, izraza obraza, kretenj, dihanja itn. kot
na način usklajevanja s primarnim zaznav-
nim načinom in zaznavno taktiko klienta
prek uporabe njegovih zaznavnih metafor
(Brooks 1996). Kot primerna splošna stra-
tegija za sprožanje spremembe v kliento-
vem načinu udeležbe v problemu in rešitvi
se vedno znova izkazuje strategija para-
doksa, ki torej ne igra le pomembne vloge
pri oblikovanju problema, temveč tudi pri
njegovi rešitvi.
Znotraj tako ustvarjenega konteksta
interakcije psihosocialne pomoči se izka-
zuje kot uspešna in učinkovita uporaba
kibernetske opredelitve in metode raz-
govora (Pask 1992), ki je metodološko tako
103
LEA SUGMAN BOHINC
zasnovana, da vključuje mnoge navedene	imenovali tudi soustvarjanje ugodnega
splošne vidike in strategije kibernetike	konteksta za razvoj in stabilizacijo spre-
spremembe in stabilnosti, saj jo označujejo	memb v smeri želenega razpleta problema
hermenevtični epistemološki pristop,	(Čačinovič Vogrinčič, Šugman Bohinc
poudarek na preverjanju razumevanja (kon-	1999),
ceptov, predpostavk) in ravnanja vseh ude- Od začetkov svojega raziskovanja kiber-
ležencev razgovora, razvidna raba povrat-	netike psihosocialne pomoči (enako velja
nih informacij, spodbuda in podpora re-	za področji učenja in organizacije) se sre-
kurzivnemu razvijanju razumevanja (kon-	čujem z enim od temeljnih opozoril, nam-
ceptov, predpostavk) in ravnanju pri obli-	reč tem, da biti kibernetski pomeni znati
kovanju dogovorov in proizvodnji novih	in biti pripravljen reči ne svojim doseda-
interpretacij in ravnanj v smeri želenega	njim vzorcem razumevanja in ravnanja,
razpleta problema — slednje vključuje	zagovarjati stališče, da ni zakonitosti, ki bi
razvoj klientovega koncepta lastnih virov	na podlagi sistemovega vedenja v pretek-
moči, različne vidike preokvirjanja, presku-	losti ali sedanjosti z gotovostjo napovedo-
šanje reda spremembe, potrebne za rešitev	vala njegovo obnašanje v prihodnosti. Ali,
problema in stabiliziranje nastalih spre-	z Wittgensteinovimi (1976: 97) besedami:
memb, oblikovanje načrta uresničljivih	»Na prihodnje dogodke ne moremo skle-
korakov itn.	pati iz sedanjih. Vera v vzročno zvezo je
V tabeli 1 so kratko prikazani opisani	praznoverje.«
splošni vidiki in strategije kibernetike spre- Keeney (1985: 171) pa govori o velikem
membe in stabilnosti, ki bi jih lahko po-	pomenu napake za kibernetsko razume-
Tabela 1: Splošni vidiki in strategije kibernetike spremembe in stabilnosti v interakciji
psihosocialne pomoči
•	udejanjanje kibernetske (hermenevtične) epistemologije opazovanja in ravnanja
•	skupno dogovarjanje želenega razpleta problema
•	preverjanje epistemoloških predpostavk klienta in svetovalca, terapevta
•	pridruževanje klientu
•	uporaba klientovega osebnega jezika razumevanja in ravnanja (utiHzacija) na
način, ki bo podpiral in pospešil njegovo samouravnavanje
•	vzpostavljanje neposrednega stika s klientom z zrcaljenjem telesnih gibov, glasu,
izraza obraza, kretenj, dihanja klienta in z usklajevanjem s primarnim zaznavnim načinom
in zaznavno taktiko klienta prek uporabe njegovih zaznavnih metafor
•	uporaba metodičnih načel sistemskega socialnega dela
•	odprtost za preizkušanje reda spremembe, potrebne za rešitev problema
•	prispevanje k temu, da klientski sistem dobi več moči, uporaba (utilizacija) klientovih
lastnih virov (po)moči — perspektiva, leksikon moči
•	preokvirjanje klientovih neučinkovitih (paradoksalnih) vzorcev reševanja problema
•	osebno, konkretno, tukaj in zdaj
•	od zakaj h kako, od problema k rešitvi, od preteklosti v prihodnost
•	uporaba paradoksa (predpisovanje simptoma itn.)
•	prestrukturiranje problema in rešitve v času in prostoru
•	pripovedovanje zgodb, pravljic, analogij, metafor, šal ipd.
•	vprašanje čudeža, vprašanje smisla, vprašanje izjeme ipd.
•	oblikovanje načrta uresničljivih (majhnih) korakov za sprožanje ustreznih sprememb
•	prispevanje k stabilizaciji nastalih sprememb
•	razvidna uporaba povratnih informacij vseh udeleženih v problemu in rešitvi
•	večkratno preverjanje dogovora glede želenega razpleta problema in njegovega
dosedanjega uresničevanja (jačanje, pohvale, spodbude)
•	uresničevanje kibernetske opredelitve in metode razgovora (Pask)
104
KIBERNETIKA SPREMEMBE IN STABILNOSTI
vanje delovanja sistemov: »Osnova kibernet-
ske samokorekcije izhaja iz ustvarjanja na-
pake oziroma razlike, ki omogoča spre-
membo prihodnjega vedenja.«
Zagovarjati opisano stališče pomeni
razumeti vsak sistem kot netrivialni »stroj«
— čeprav smo obsojeni na zavzemanje hipo-
tez, s pomočjo katerih si razlagamo stvari
in dogodke na način, ki neizogibno trivia-
lizira njihovo netrivialnost, je pomembno,
da svojih hipotez ne zamenjujemo za »res-
nico«. Von Foerster priporoča, naj damo
svoji domiselnosti in domišljiji svobodo
ustvarjanja povezav na tak način, da bomo
bogatili kompleksnost svojega opažanja in
razumevanja, povečevali celotno število
svojih izbir. Ashby zagovarja zß^owpotreb-
ne raznolikosti (1956), denimo, svetoval-
nega ali terapevtskega sistema, ki lahko le z
raznolikostjo odgovori na raznolikost v
njegovem okolju, v kontekstu psihosocialne
pomoči — svetovanja, terapije.
Ko Keeney (1985) govori o osnovnih
veščinah, ki jih potrebuje učinkovit tera-
pevtski sistem, omenja dve, obe vezani na
omenjeni Ashbyjev zakon potrebne razno-
likosti: sposobnost variirati lastno vedenje,
kar pomeni zmožnost čimbolj raznohkih
dejanj in odgovorov, sposobnost razliko-
vati in uporabiti učinke svojega vedenja
za usmerjanje svojega nadaljnjega vede-
nja (še en primer rekurzivnega razvoja pro-
cesov in njihovih proizvodov torej). Avtor
primerja prvo veščino z motoriko, drugo
pa s senzoriko in poudarja, da o kibernet-
skem sistemu govorimo, kadar je odnos
med motoriko in senzoriko (med inter-
vencijo in diagnozo) rekurzivno organi-
ziran, kar so po njegovem mnenju tri te-
meljne sestavine samokorekcije (problema-
tičnega) sistema. Keeney (op. cit. \ 172) trdi
za terapevtski sistem: »Kibernetski terapevt
je vedno praktik, teoretik in raziskovalec.
Da bi bil terapevt učinkovit, mora biti
sposoben konstruirati modele, jih zapa-
kirati kot intervencije in razločiti, kaj se
dogaja.«
Omenjena raznolikost, s katero strokov-
njak odgovarja na raznolikost klientskega
sistema (supervizanta) v interakciji psiho-
socialne pomoči (v interakciji supervizije),
se nanaša na njegovo sposobnost razliko-
vanja, ki smo jo v uvodu prispevka opre-
delili kot temelj vsakega posameznikovega
opazovanja, opisovanja, interpretiranja,
razumevanja, ravnanja. Razvijanje novih
razlik je učenje. Učimo se osebnega jezika
razumevanja našega klienta, supervizanta,
učimo se razumeti njegovo razumevanje.
Rezultat omenjenega procesa učenja so
neizogibne razlike v našem lastnem razu-
mevanju, pa tudi v razumevanju našega so-
govornika. Razvijajoče se razlike lahko v
precejšnji meri strokovno naravnavamo v
smeri dogovorjenega želenega razpleta pro-
blema. Natančna smer, obseg, razvidnost,
posledice, detajli itn. sproženih sprememb
pa ostajajo tisti vidik netrivialnosti človeka
in življenja, ki ga ob sicer nujni trivializaciji
puščamo odprtega in nedotaknjenega, pri-
pravljeni zgolj za novo in nepričakovano.
Kibernetiko spremembe in stabilnosti v
različnih psihosocialnih interakcijah razu-
mem kot ples človekovih trivialnih prizade-
vanj, da bi si pojasnil netrivialno, v neraz-
družljivem paru z njegovo prepustnostjo,
da del svojih življenjsko pomembnih pri-
zadevanj pušča odprt za neulovljivo, ne-
znano, nerazlikovano, netrivialno. Opisana
dvojna naravnanost poveže njene udele-
žence na način, ki daje bolj ustaljenim, k
dogovoru usmerjenim odnosom pridih
eksperimentalnega, novo porajajočega,
zelo ustvarjalnega vzdušja onstran običajne
človeške (samo)naravnanosti.
105
lea sugxman bohinc
Opombi
' Zaradi enostavnejšega zapisa sem za samostalnike, kot so svetovalec in svetovalka, terapevt in
terapevtka, strokovnjak in strokovnjakinja, socialni delavec in delavka, klient in klientka, uporabila
moški spol.
- Bateson (1980: 108-111) pojasnjuje, da zanj beseda dražljaj označuje člana razreda informacije,
ki vstopa skozi čutilo.
Literatura
R. Ashby (19б1), An Introduction to Cybernetics. London: Chapman and Hall Ltd.
G. Barnes (1994), Justice, Love and Wisdom. Zagreb: Medicinska naklada.
G. Bateson (1990), Steps to an Ecology of Mind. New York: Ballantine Books.
M. Brooks (1996). Zbližanje in ujemanje. Kranj: Ganeš.
G. Čačinovič Vogrinčič, B. Stritih, L. Šugman Bohinc (1998), Evalvacija socialnega dela na centrih
za socialno delo: Poročilo o raziskavi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
G.	Čačinovič Vogrinčič, L. Šugman Bohinc (1999), Učinkovitost razgovora v socialnem delu z družino
(v interakciji psihosocialne pomoči): Poročilo o raziskavi. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
P. Lüssi (1990). Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo 29, 1-3: 81-94.
B. P. Keeney (19^5), Aesthetics of Change. New York, London: The Guilford Press.
H.	R. Maturana (1987), Everything is said by an observer. V: W. I. Thompson (ur.), Gaia —A Way of
Knowing (Political Implications of the New Biology). Lindisfarne Press (65-82).
H. R. Maturana, F. J. Vareia (1988), The Tree of Knowledge. The Biological Roots of Human
Understanding. Boston, London: New Science Library, Shamballa Publications, Inc.
P. Papp (1983), The Process of Change. New York, London: The Guilford Press.
G. Pask (1992), Interactions of Actors Theory. Amsterdam: Universiteit Amsterdam.
D. Saleebey (1992), The strenght perspective in social work practice. New York, London: Longman.
S. de Shazer (1991), Putting Difference to Work. New York, London: W. W. Norton & Company.
106
KIBERNETIKA SPREMEMBE IN STABILNOSTI
M. Snoj (1997), Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
G.	Spencer-Brown (1971), Laws of Form. London: George Allen and Unwin.
L. Šugman Bohinc (1996), Razgovor o razgovoru: Od spoznavanja spoznavanja k razumevanju
razumevanja v jeziku kibernetike drugega reda. Ljubljana: Filozofska fakulteta (magistrsko
delo).
-	(1998), Epistemologija socialnega dela II. Socialno delo 37, 6: 417-440.
H.	von Foerster (1984), Disorder/order: Discovery or invention? V: P. Livingston (ur.). Disorder
and Order. Saratoga: Anma Libri (177-189).
-	(1991), Through the eyes of the other. V: F. Steiner (ur.), Research and Reßexivity. London: Sage
Publications (63-75).
-	(1992), Lethology, a theory of learning and knowing, vis-à-vis undeterminables, undecidables,
unknowables. V: K. Hooper Woolsey (ur.). Full Spectrum Learning. Cuppertino: Apple
Multimedia Lab (88-109).
P. Watziawick, J. H. Weakiand, R. Fisch (1974), Change: Principles of Problem Formation and
Problem Resolution. New York, London: W. W. Norton and Co.
L. Wittgenstein (1976), Logično filozofski traktat. Ljubljana: Mladinska knjiga.
107
Janez Balkovec
NANČNO-ŽIVLJENJSKI PROCES ORGANIZIRANJA
OSEBNE SOCIALNE VARNOS"
SOCIALNA VARNOST
ALI OSEBNO PREMOŽENJE
Državljani imajo pod pogoji, določenimi z
zakonom, pravico do socialne varnosti.
Država ureja obvezno zdravstveno, pokoj-
ninsko, invalidsko in drugo socialno zavaro-
vanje ter skrbi za njihovo delovanje (Ustava
Republike Slovenije, 50.člen). Kakor koli
gledamo, pa ne moremo mimo dveh pome-
mbnih dejstev:
1.	Država vse bolj prelaga breme socialne
varnosti na državljane oziroma družine.
Posredniki pri tem pa so finančne insti-
tucije, kot so banke, zavarovalnice, družbe
za upravljanje ipd.
2.	Socialna varnost je vedno pogojena z
denarnimi sredstvi. Socialno ogroženim
lahko pomagamo samo, če imamo denarna
oziroma materialna sredstva. Namenoma
smo se ogradili od sočustvovanja in srčne
kulture, ker sta lahko samo spremljevalca
finančne socialne pomoči.
Na prelomu tisočletja se v celotni Evropi,
sploh tranzicijski, srečujemo z omajanimi
socialnimi sistemi. Povsod je problem v
premajhnih in nezadostnih sredstvih za
socialno pomoč. Na nasprotnem koncu pa
se srečujemo s podjetji, družbami in kon-
zorciji, ki za delničarje oziroma lastnike
ustvarjajo milijonske dobičke. Med obema
je država, ki poskuša z ustavo, zakoni, pod-
zakonskimi akti in podobnim urejati člo-
vekovo, državljanovo socialno varnost.
Osnovne socialne pravice, ki jih držav-
ljani pridobivamo iz naslova zaposlitve pri
delodajalcu ali samostojnega opravljanja
dejavnosti, so znane in naj bi zagotavljale
preživetje danes in na starejša leta. Vendar
se moramo vprašati, zakaj potem veliki
pomisleki in kritike te varnosti v Evropi.
V	Nemčiji nekaj sto tisoč ovdovelih in
invalidov živi na robu eksistenčnega mini-
muma, čeprav so bili prej redno zaposleni
in so imeli sklenjeno dodatno zavarovanje;
niso pa imeli pravilne zaščite svojega do-
hodka ob izpadu delovne sposobnosti (Me-
yer 1991: 11).
Kljub očitni preskrbi zase se ljudje v tem
času še vedno sprašujejo, zakaj imajo pre-
malo denarja. Nekateri se nič več ne čudijo,
ampak kritizirajo — šefa, ker jih ne plačuje
bolje, sindikat, ker ne zahteva več, državo,
ker premalo poskrbi zanje, da bi vsak dobil
več. »Več« je postala parola napredka. Več
prihodkov, večja blaginja, večja socialna
varnost, več prostega časa in več življenj-
skih kvalitet (Knapp 1976: 7), so že pred
dvajsetimi leti ugotavljali v Nemčiji. Podob-
no lahko rečemo danes tudi za Slovenijo.
Resnično se lahko vprašamo, kaj sploh
je socialna varnost, kako organizirati oseb-
no varnost. Osnovno socialno varnost gra-
dimo z naslova zaposlitve oziroma oprav-
ljanja samostojne dejavnosti. Poleg tega pa
je treba poskrbeti za dodatno socialno var-
nost prek bank, zavarovalnic, družb za
upravljanje oziroma drugače.
V	celoti gre za organiziranje osebnega
oziroma družinskega premoženja. Socialna
varnost je del našega premoženja, hkrati pa
je odvisni dejavnik pri graditvi in organi-
ziranju ostalih premoženjskih komponent,
ki so po našem mnenju še vedno predmet
socialne varnosti.
Prav tako pa vemo, da za nakup vseh
dobrin potrebujemo denar. Dobrine, kot so
avto, potovanja, vikend, počitnice, oblačila
109
JANEZ BALKOVEC
in podobno niso predmet osnovne socialne
varnosti, so pa nujno potrebne v normal-
nem življenju. Postavlja se vprašanje, kako
za svoj denar dobiti, kupiti več.
ELEMENTI SOCIALNE VARNOSTI
Premoženje v širšem smislu pomeni vse,
kar imamo in s čimer prosto razpolagamo.
Naše premoženje pa ni samo denar, ampak
tudi zdravje, znanje, čas, svoboda in podo-
bno. V ožjem pomenu se bomo osredotočili
na osnovno socialno varnost, to je na tisto
osnovno premoženje, ki bi ga moral ustva-
riti vsak delovno sposoben in aktiven posa-
meznik v normalno razvitem gospodarstvu.
Premoženje lahko razdehmo na elemen-
te osnovne socialne varnosti in dodatno
premoženje. Osebni ali družinski kapital
pomeni najvišjo možno obliko socialne
varnosti.
ELEMENTI OSNOVNE SOCIALNE VARNOSTI
•	Zaščititi izpad delovne sposobnosti.
Gre za primer invalidnosti, ki lahko ob
nastanku pahne posameznika skupaj z
družino na dno socialne lestvice.
•	Zaščita družinskih članov. Gre za
primer smrti enega ali obeh hraniteljev
družine, ki lahko postavi otroke in partnerja
na socialno šibke temelje.
•	Poskrbeti za nepremičnino. Gre za
lastno stanovanje in ne življenje v umetnem
standardu (plačujemo najemnino). Živeti v
najemnini pomeni eno od največjih finan-
čnih napak v življenju, ki nas lahko pripelje
na socialni rob.
•	Poskrbeti za šolanje otrok. Gre za to,
da pripravimo finančna sredstva, ki bodo
otroku omogočila načrtovano šolanje. Tako
se starši otresejo tveganj izpada dohodkov
v času otrokovega izobraževanja.
•	Poskrbeti za dodatno pokojnino ozi-
roma rento. Ob upokojitvi pride do padca
standarda, kar je logično, ker so osnovne
pokojnine nižje od osebnih dohodkov,
poleg tega tudi ni stimulativnih dodatkov.
•	Ohraniti osnovni standard. Predmeti
in naprave, ki jih imamo v lasti, imajo
omejeno dobo trajanja. Če želimo čez leta
nadomestiti predmet ali napravo z novo,
potrebujemo sredstva (npr. avto, pohištvo,
kritina, dvigalo...).
• Finančna varnost in stabilnost: Gre za
likvidni znesek denarja, ki nam daje ob-
čutek varnosti. Vemo, da se nam v življenju
zgodijo srečni in nesrečni dogodki, kjer
nujno potrebujemo finančna sredstva.
DODATNO PREMOŽENJE
Zasledimo dve vrsti dodatnega premoženja:
•	Naložbeni kapital. Gre za dodatno pre-
moženje, ki ga namensko investiramo, da
ustvarimo še več premoženja. Naložbe v
vrednostne papirje, nepremičnine, zlato,
diamante...
•	Hobi kapital. Gre za dodatno premo-
ženje, ki ga kdo ustvarja s hobijem, ki ga
goji. Razne manj ali bolj dragocene zbirke,
umetnine, orožje, starine...
Namenoma smo izpustili investiranje v
lastno podjetje, ker to ni predmet osebnega
premoženja, ampak je samo orodje, s ka-
terim lahko ustvarimo lastno premoženje.
Mnogo podjetnikov, sploh manjših, meni,
da je premoženje lastnega podjetja njihovo
osebno premoženje.
KRATEK OPIS POLOŽAJA
Če potegnemo vzporednice med podjetji
in posamezniki (družinami), hitro ugoto-
vimo, da imajo dobra podjetja aktiven inte-
ligenten menedžment, ki vodi in upravlja
premoženje podjetja, hkrati pa dopolnjuje
svoje aktivnosti z aktivnostmi zunanjih sve-
tovalcev za različna specialistična področja.
V nasprotju s podjetji pa nekateri posamez-
niki tako pomembno področje, kot je lastno
premoženje, prepuščajo svojemu znanju in
izkušnjam. V razvitem svetu obstajajo izo-
braženi in izkušeni svetovalci za osebno
premoženje, ki svetujejo, kaj je osebno
premoženje in kako upravljati z njim
(Balkovec 1999: 2).
Osnovna prednost takega svetovanja je
kompleksen pregled človekove (družinske)
življenjske situacije in široko večstransko
110
FINANČNO-ŽIVLJENJSKI PROCES ORGANIZIRANJA OSEBNE SOCIALNE VARNOSTI
svetovanje za različne finančne produkte.
Svetovalec za osebno premoženje svetuje
finančne produkte različnih finančnih
družb, ki so si med seboj v konfliktu
interesov.
Obdobje socializma je pri naših drža-
vljanih izbrisalo skrb za osnovno socialno
varnost, kar je razumljivo iz dveh bistvenih
razlogov:
•	za osnovno socialno varnost je poskr-
bela država, tako rekoč od zibelke do krste;
•	ni bilo zakonskih možnosti za ustvar-
janje produktivnega kapitala.
Praktično zasledimo enake probleme v
vsem vzhodnoevropskem prostoru. Poleg
tega pa se je v dobi sprememb pojavilo ve-
liko potrošniških želja; novi avtomobili,
potovanja, dvig standarda in podobno.
Nikjer tudi ne zaznamo tako močne želje
po hitrem bogatenju kot v teh državah. Ta
želja je mnoge pripeljala v špekulativne
vode naložb, kjer so hitro zapravili svoj
denar. Nekateri pa so se odpravili tudi na
nezakonita pota pridobivanja denarja.
Posamezniki oziroma družine imajo
sklenjena dodatna osebna življenjska zava-
rovanja, varčujejo v bankah in zavaroval-
nicah. Investirajo sredstva s pomočjo družb
za upravljanje, borzno posredniških hiš,
nepremičninskih agencij in raznih drugih
podjetij, ki obljubljajo donose oziroma
obresti. Zastavlja se kar nekaj vprašanj, kako
se optimalno pravilno zavarovati, kje in
kako varčevati, zakaj se je treba zavarovati,
zakaj varčevati...
Osnovne socialne varnosti in osebnega
premoženja ne moremo obravnavati po
posameznih elementih, ampak mora biti
prijem v sicer skupnem problemu indivi-
dualen, poiskati mora enostavne in celost-
ne rešitve. Upoštevati moramo dinamiko,
ki nastaja skoz življenje.
ZAŠČITITI IZPAD DELOVNE SPOSOBNOSTI
Delovna sposobnost oziroma zmožnost
izvira iz temeljne pravice do dela. Delovno
sposobnost lahko trajno ali začasno izgu-
bimo. Do trajne izgube pride v primeru
nezgodne ali bolezenske invalidnosti, do
začasne pa zaradi krajše bolezni ali manjše
nezgode. V obeh primerih se nam zmanj-
šajo prihodki, lahko celo tako padejo, da je
ogrožena naša eksistenca.
Na socialni vidik vpliva le trajna izguba
delovne sposobnosti, invalidnost, kjer ima-
mo potem nižje mesečne prihodke, osnov-
ne stroške pa nič manjše kot prej. Nastane
lahko problem pokrivanja osnovnih člove-
kovih stroškov, še zlasti, če gre za družino z
nepreskrbljenimi otroci.
Kakšni so statistični podatki (Statistični
Urad RS 2000)? Za leto 1998 kažejo, da od
461.910 upravičencev do pokojnine dobiva
invalidsko pokojnino 98.644 oseb, kar je
21,36%. To je zelo visok odstotek v pri-
merjavi z ostalimi evropskimi državami.
Povprečna invalidska pokojnina je znašala
57.349,32 SIT
Če je osebni dohodek zaposlenega zna-
šal 100.000 SIT ali več, ima ob nastanku in-
validnosti le še dobrih 57% dohodkov, kar
resno ogrozi njegovo socialno varnost. Za-
stavlja se vprašanje, kako zaščititi delovno
sposobnost.
Delovno sposobnost je treba zaščititi
prek nezgodnega zavarovanja pri zavaro-
valnici, tako da v primeru nastanka inva-
lidnega primera zavarovalnica izplača od-
škodnino. Znesek odškodnine pa je treba
kapitalsko naložiti, tako da nam donosi iz
kapitala zagotavljajo iste ali malo višje
dohodke, kakor če bi bili normalno delovno
sposobni.
Ravno tako je treba zaščititi krajše izpade
dohodka. To je manj pomembno za zapo-
slene, ker v bolniškem staležu dobijo 70-
100% nadomestila osebnega dohodka. Bolj
pomembno pa je za samostojne podjetnike
in tiste, ki so odvisni samo od lastnega dela
in nimajo pravice do nadomestil (samo-
stojni umetniki, inovatorji, kulturni delavci
in podobni). Krajše izpade dohodka lahko
krijemo z dnevnimi in bolniškimi odškod-
ninami pri zavarovalnicah ali prek kapital-
skih naložb, kar je veliko bolje.
Zavarovalno vsoto je treba prilagoditi
življenjskemu in materialnemu položaju
posameznika oziroma družine. Pri oseb-
nem zavarovanju moramo izhajati iz denar-
ne izgube v primeru smrti partnerja. Opa-
žanje, ki velja tudi za nezgodno zavarovanje,
bomo predstavili v naslednji točki.
111
JANEZ BALKOVEC
ZAŠČITA DRUŽINE OZIROMA
DRUŽINSKIH ČLANOV
Družina kot osnovna družbena celica po-
trebuje za normalno delovanje dohodke. Te
dohodke navadno zagotavljajo starši. V pri-
meru smrti enega ali obeh zakoncev pa
lahko nastane problem preživetja zakon-
skega partnerja in otrok, ki jih je pokojnik
preživljal, pa še koga, ki je bil odvisen od
pokojnikovih dohodkov. Pri zaščiti družine
moramo minimalno poskrbeti, da izpad
dohodka ne ogrozi eksistence. Družine z
majhnimi otroki potrebujejo višjo zaščito
kot družine s starejšimi ali odraslimi otroki.
Krediti povečujejo potrebo po zaščiti, pro-
duktiven kapital pa zmanjšuje potrebo po
zaščiti.
Kakšni so statistični podatki? V Sloveniji
je bilo v letu 1998 od 461.910 skupnih po-
kojnin 87.695 družinskih pokojnin. Družin-
ska pokojnina je pokojnina po umrlem
staršu ali zakonskem partnerju. Ta delež
pokojnin je 18,99%.
Po podatkih za leto 1998 lahko iz Leto-
pisa RS izračunamo, da je znašala pov-
prečna družinska pokojnina z varstvenim
dodatkom 48.633,52 SIT
Če je eden od zakoncev prejemal me-
sečni dohodek 100.000 SIT, v primeru smrti
pa se dohodek zmanjša na 48%, vidimo, da
lahko pride do resnih finančnih problemov,
in preživeli partner ne more poskrbeti
oziroma težje poskrbi zase in za otroke,
sploh če so ti še majhni.
Pravilno zaščito dosežemo z rizičnim
življenjskim zavarovanjem. V primeru smrti
zavarovalnica izplača dedičem odškodnino,
ki jo je treba produktivno kapitalsko nalo-
žiti. Donosi iz kapitala morajo pokrivati
razliko dohodkov. Glede na različne družin-
ske situacije ne moremo govoriti o enot-
nem paketu zavarovanja, ampak je treba
primere obravnavati individualno.
Opozoriti je treba, da klasično življenj-
sko zavarovanje ponuja dve komponenti,
zavarovanje in varčevanje. Zavarovalno vso-
to je treba izračunati glede na življenjski in
materialni položaj družine. Velikokrat se
izkaže, da so družine premalo ali preveč
zavarovane, kar je posledica neetičnega
svetovanja zavarovalnega zastopnika. Var-
čevalna komponenta klasičnih življenjskih
zavarovanj ne pokriva niti rasti inflacije
(donosi okoli 4% letno). Zato se vse bolj
uveljavljajo življenjska zavarovanja z prevze-
mom tveganja naložbe, kjer zavarovalnica
v zavarovančevem imenu investira na trg
kapitala. Nova slovenska zavarovalna zako-
nodaja omogoča naložbe oziroma inve-
stiranje tudi v vzajemne sklade, ki so se v
preteklosti izkazali kot varna in donosna
naložba.
Osnovni element socialne varnosti je
torej zavarovanje; tu se pojavljajo osebna
zavarovanja (življenjska zavarovanja, rentna
zavarovanja, nezgodna zavarovanja, zdrav-
stvena zavarovanja...). Pri marketinških
osnovah trženja pa mnogi avtorji navajajo,
da gre tu za abstraktno blago, ki ga zastop-
nik prodaja morebitnemu zavarovancu.
V slovenskem prostoru smo zaznali, da
zavarovanci največkrat vedo:
•	pri kateri (katerih) zavarovalnici(ah)
so zavarovani,
•	koliko je mesečna premija, koliko
plačajo zavarovanje,
•	da so zavarovani za primer smrti in
dodatno nezgodno zavarovani,
•	približno dobo zavarovanja,
•	kdo jim je sklenil zavarovanje,
•	da enkrat letno dobijo obvestilo za-
varovalnice,
•	do plačujejo zavarovanje osebno ali
prek podjetja, trajnika...
Mnogi pa se zamislijo, ko se vprašajo:
•	Koliko zavarovanja sploh potrebujem?
•	Kolikšna je ustrezna doba zavarovanja?
•	Poznam točne zavarovalne pogoje?
•	Poznam podobne, sorodne zavaro-
valne ponudbe?
•	Kakšne rizike mi zavarovanje krije?
•	Ali sem tudi vsiljeno zavarovan?
•	Koliko bom privarčeval v zavarovalni
dobi?
•	Lahko nemoteno preuredim svoje za-
varovanje?
Navedeni opaženi problemi so posle-
dica:
•	prodaje zastopnikov, ki so plačani od
sklenjene pogodbe, saj višje zavarovanje
prinaša večjo provizijo;
•	nemotiviranosti zavarovancev, da bi se
seznanili z zavarovalnimi pogoji, preden
112
FINANČNO-ŽIVLJENJSKI PROCES ORGANIZIRANJA OSEBNE SOCIALNE VARNOSTI
nastane škodni dogodek;
•	zaupanja bodočega zavarovanca zava-
rovalnemu zastopniku;
•	na novo nastajajoči zavarovalni trg po
letu 1990;
•	premajhno vključevanje znanosti v
zavarovalno področje in s tem prepočasen
razvoj zavarovalništva.
Osebno zavarovanje imajo mnogi za
prestiž oziroma nadstandard, ki si ga lahko
privoščijo samo bogatejši. Drugi ga imajo
za nujno zlo ali sploh nepotrebno stvar v
življenju.
K temu v veliki meri prispeva pogled, da
je zavarovanje »abstraktno blago«. Če je tako
za zavarovanca, pa pri zavarovalnicah zago-
tovo ni. Zavarovalničarji dobro in podrob-
no poznajo zavarovalne pogoje.
Opažamo, da danes v slovenskem pro-
storu nihče (v Evropi pa le redki posa-
mezniki) ne razmišlja o priporočljivi osebni
zavarovalni vsoti. Če gre za stvarni predmet,
ki ga lahko ovrednotimo, takoj vemo, za
koliko ga bomo zavarovali (ne premalo, ne
preveč). V primeru osebnega zavarovanja
pa ni mogoče tako enostavno določiti za-
varovalne vsote. Zavarovalna ponudba se
pogosto konča z vprašanjem zastopnika:
Koliko pa bi lahko plačevali zavarovanja?
Zavarovancu se na trgu ne posveča velika
pozornost pri proučevanju njegovih potreb
in potreb okolja, v katerem živi, in njegovih
osebnih in družinskih možnosti. Vpliv in
sugestije so v času njegove neodločnosti
glede izbire oblike zavarovanja in obdobja
zavarovanja pogosto povezane z višino pro-
vizije ali višino zavarovalne vsote (Ivanjko
1999: 99).
POSKRBETI ZA LASTNO NEPREMIČNINO
Pred desetletjem smo od bruto osebnih
dohodkov odvajali 8% za namensko gradnjo
stanovanj. Država je gradila in »delila«
stanovanja. Danes od osebnih dohodkov ne
odvajamo nobenih prispevkov za stano-
vanja, ker država pravi, da moramo sami
poskrbeti za lastno nepremičnino.
Kje je največja nevarnost? Nič ni narobe,
če nekaj let živimo v najemnih stanovanjih,
močno narobe pa je, če živimo vse življenje.
še zlasti takrat, ko pridemo v tretjo (pokoj-
ninsko) fazo življenja. Pokojnine so manjše
od plačila za delo (pribl. 35%), najemnina
pa ostane v enaki višini. Zato nam ostane
vedno manj za življenje in iz tega razloga
lahko pridemo v resne eksistenčne težave.
V približno 15-tih letih smo plačali toliko
najemnin, da bi si lahko kupili lastno sta-
novanje. Kaj imajo od plačevanja najemnin
zakonski partner in otroci?
Za rešitev stanovanjskega problema po-
skrbijo banke z varčevalno-kreditnimi pro-
grami. Možne so tudi razne kombinacije
med institucijami na trgu kapitala. Koliko
je odvisno od ciljev in interesa posamez-
nika, kje in kako želi prebivati? Kakor koli
gledamo, gre za dolgotrajen proces desetih
ali več let. V zadnjem času tudi država
spodbuja tovrstna varčevanja.
POSKRBETI ZA ŠOLANJE OTROK
Prejšnji sistem je dajal široko možnost
šolanja vsakomur. Sedanji stroški šolanja
otrok pa naraščajo. Kolikšni so stroški, je
odvisno od ciljev staršev in otrok, od
oddaljenosti kraja šolanja od kraja bivanja,
od kvalitete pogojev za šolanje itn.
Strošek šolanja je treba predvideti vna-
prej, ker lahko s kvalitetno izobrazbo damo
otroku dobre pogoje za življenje. To pa je
eden od pričakovanih ciljev staršev. Vna-
prej zagotovljeno financiranje otrokovega
študija nam zmanjša tveganje, da v fazi otro-
kovega šolanja ostanemo brez dohodkov,
kar bi slabo vplivalo na njegove možnosti
za študij.
Zavarovalnice, banke, skladi in ostale
finančne institucije ponujajo veliko možno-
sti za tako imenovano študijsko varčevanje.
Če pa predvidimo, da bo treba v prihod-
nje plačevati šolanje, tako redno kot izred-
no, tako državno kot privatno, pa je treba
tudi kar dobro poskrbeti za varčevanje.
Vprašanje, ki ga prinaša skupna Evropa, je,
ali se bomo Slovenci v večjem številu šolali
v tujini kot danes. Tudi to stane dodaten
denar.
113
JANEZ BALKOVEC
POSKRBETI ZA RENTO
Preskrba za tretje obdobje življenja, po-
kojninsko dobo, je danes pereč problem
povsod po Evropi. Glavnino dohodkov v
pokojnini si ljudje priskrbijo z naslova
obveznega plačevanja pokojninskih pri-
spevkov od svojih dohodkov v aktivni de-
lovni dobi. Tako pridobljena povprečna
pokojnina je leta 1998 znašala v Sloveniji
70% od povprečnega osebnega dohodka.
Najnižja v Evropi je v Veliki Britaniji in
znaša okoli 40%, v drugih državah pa ne
presega 60% povprečnega dohodka.
Vprašljivost pokojninskega sistema je v
tako imenovani generacijski pogodbi.
Delavno aktivni prebivalci prispevajo za
direktne pokojnine. Upokojenci, ki so prej
vplačevali v pokojninsko blagajno, danes iz
tekočih sredstev prejemajo pokojnino.
Tristeberni sistem nove pokojninske za-
konodaje v prvem stebru ohranja med-
generacijsko pogodbo, v drugem stebru
dodaja kapitalske naložbe (odprti in zaprti
pokojninski skladi), tretji steber pa je pro-
stovoljen (rentni programi bank, zavaro-
valnic in družb za upravljanje).
Generacijska pogodba je ujeta v dva širša
(evropska) problema:
•	zvišuje se življenjska doba prebivalcev,
upravičenost do prejemanja pokojnine se
daljša;
•	padanje natalitete in povečevanje brez-
poselnosti pomeni vedno manj novih
prebivalcev, ki bi vstopali v pokojninski
sistem.
Dodatno pa lahko v Sloveniji opazimo še
dva pojava:
•	veliko je predčasnih upokojitev;
interes menedžmenta je zmanjšati število
zaposlenih, interes zaposlenega pa poiskati
socialno varnost v redni pokojnini, še zlasti,
če je bil zaposlen v podjetju, ki je slabo
poslovalo;
•	veliko je novih podjetnikov, ki so, glede
na stroške, pričeli za pokojnino vplačevati
minimalne možne prispevke.
Slovenija je v fazi reforme pokojninskega
sistema. Prvo reformo smo že naredili,
predvidevamo pa in prepričani smo, da jih
bo sledilo še nekaj, da bomo uskladili
položaj z Evropo. Nedvomno se bodo tudi
v prihodnje izplačevale državne pokojnine,
vprašanje je samo, kolikšne bodo. Če pokoj-
ninski sistem zadrži isto višino pokojnine,
to je okoli 70%, o čemer pa lahko močno
dvomimo, pride do 30% padca mesečnih
prihodkov posameznika, ko je stopil v
pokojninsko obdobje.
Če zaposleni danes prejema 100.000 SIT
mesečnega dohodka in se ob izpolnjenih
pogojih upokoji danes, bo prejemal okoli
70.000 SIT pokojnine. Če pa upoštevamo
še druge prejemke, nagrade, potne stroške,
dodatek za prehrano, izmensko delo in
ostalo, pa vidimo, da realno pride do še
večjega padca prejemkov.
Obstaja veliko rentnih programov pri
finančnih institucijah, ki poskrbijo za
dodatno rento. Prav tako pa obstajajo tudi
individualni načini, kako poskrbeti za
lastno pokojnino prek naložbenega kapi-
tala.
Glede na nemške izkušnje lahko rečemo,
da varčevanje za pokojnino prek bančnih
in klasičnih zavarovalnih ponudb ne
pripelje do ustrezne dodatne pokojnine.
Tako varčevanje ne pokriva inflacijskih
učinkov. Zadostno višino je mogoče doseči
samo na trgu kapitala, ne pa na denarnih
naložbah. Rentni varčevalci so dostikrat
zaslepljeni z valutno klavzulo pri varče-
vanju. V zadnjih 30-tih letih so se povprečne
cene v Nemčiji dvignile petkrat. Danes si
pri osebnih dohodkih okoli 5.000 DEM,
pokojninah 3 000 DEM, težko pomagajo z
dodatno pokojnino nekaj sto mark. Ali
moramo isto napako danes ponavljati v
Sloveniji, kljub grenkim tujim izkušnjam?
OHRANJANJE OSNOVNEGA STANDARDA
Pridobljen osnovni standard, ki zagotavlja
človeku, družini, dostojno življenje, sestav-
lja vrsto stvari. Lahko jih poimenujemo člo-
vekova osnovna sredstva: pohištvo, stroji,
aparati, prevozna sredstva in drugo. Z leti
se nam dogodi, da zastarajo, se iztrošijo,
pok\^arijo, razbijejo...
Za nakup osnovnih standardnih dobrin,
osnovnih sredstev, prav tako potrebujemo
denar. Pri vsakem nakupu imamo dve mož-
nosti plačila: plačilo pred nakupom ali
114
FINANČNO-ŽIVLJENJSKI PROCES ORGANIZIRANJA OSEBNE SOCIALNE VARNOSTI
plačilo pO nakupu. Plačilo pred nakupom
je cenejše in lahko si pridobimo več ugo-
dnosti. Plačilo po nakupu (kredit, leasing
in podobno) nam prinese še dodatne stro-
ške. Plačati moramo tistemu, ki je posodil
denar, tistemu, ki je posredoval, in še tret-
jemu, ki vso stvar zavaruje, ker prvi in drugi
nočeta nositi rizika. Druga oblika nakupa
je seveda precej dražja. V prvem primeru
govorimo o naravnem standardu, v drugem
primeru je to umetni standard.
Obnavljanje osnovnega standarda je
treba skrbno načrtovati. Pri tem si lahko
pomagamo z ustreznimi varčevanji, inves-
ticijami in naložbami.
FINANČNA VARNOST
»Finančna varnost« je vedno dosegljiv lik-
viden znesek, ki nam zagotavlja varnost.
Človek se ob znesku, ki ga ima privarče-
vanega in mu je dostopen, počuti varnega,
ker lahko pokrije nenadne in nepredvidene
primere, povezane s stroški. Lahko so to
smrtni primeri v družini, nenadne bolez-
ni..., lahko pa nepredvideni poslovni spo-
drsljaji.
Kolikšen je ta znesek, je odvisno od
posameznika, njegovih ciljev in njegove
življenjske situacije. Nekomu zadošča že
nekaj sto tisoč tolarjev, nekomu nekaj mili-
jonov tolarjev. Z naložbami denarja in
kapitala se ukvarjajo praktično vse finančne
institucije.
Psihologi in zdravniki dokazujejo, da je
eksistenčni strah vzrok mnogih bolezni.
Privarčevani znesek odpravlja ta strah.
Finančna varnost nam pride prav tudi v
primeru bolezni, ko si lahko plačamo
kvalitetno zdravljenje.
•	Za samostojno kupovanje vrednostnih
papirjev moramo imeti ustrezno znanje.
Amatersko znanje je v borzni »vojni« po-
gosto prešibko proti znanju profesionalnih
upravljalcev. Nekaj je tudi takih, ki v želji
po špekulaciji pozabijo svoje znanje.
•	Za samostojno nastopanje na trgu
kapitala je treba imeti čas. Poleg svojega
aktivnega delovnega časa težko najdemo
dodaten čas za analiziranje, kupovanje in
prodajo vrednostnih papirjev. Honorarni
čas se težko primerja z aktivnim časom
profesionalca.
•	Informacije, ki dospejo do nas. Pre-
brane informacije v današnjem časopisu
največkrat opisujejo preteklo dogajanje,
zgodovino. V analitičnih člankih, ki napo-
vedujejo prihodnost, pa moramo paziti,
kdo je naročnik članka. Najtežje je dobiti
sveže aktualne informacije.
Poleg možnosti, da na trgu kapitala nas-
topamo sami, obstaja tudi ta, da si poiščemo
družbo za upravljanje, kjer vstopimo v javni
vzajemni sklad ali investicijski sklad. Skladi
nam ponujajo večjo varnost, manjše tvega-
nje, ker se investirani kapital porazdeli na
več različnih vrednostnih papirjev. Donosi
v vzajemnih skladih so v mejah povprečja,
navadno nad borznim indeksom. Za uprav-
ljanje skrbi aktivni inteligentni menedž-
ment upravljalca, ki se deli na investicijski
in analitski sektor.
Direktno nastopanje posameznikov, dru-
žin, na trgu kapitala pomeni hitrejši razvoj
za gospodarstvo. Vse premalo Slovencev se
zaveda, da gospodarstvo potrebuje drobne
investitorje, ki bi s svojim kapitalom zago-
tavljali razvoj. Vsekakor pa je najbolj žlahten
dolgoročni ciklični kapital, na podlagi
katerega je mogoče bolje načrtovati razvoj
gospodarstva.
NALOŽBENI KAPITAL
HOBI KAPITAL
Denarna sredstva, kapital, namensko, cilj-
no, plasiramo na trg kapitala z namenom,
da ustvarimo še več kapitala. Veliko posa-
meznikov samostojno nastopa na trgu ka-
pitala in poskuša ustvariti dobiček. Veliko
se jih ne zaveda treh pomembnih dejav-
nikov:
V to skupino lahko štejemo posameznike,
ki nastopajo na trgu kapitala iz čistega ho-
bija. Nacadno investirajo manjša sredstva.
Združujejo in povezujejo se v skupine na
delovnem mestu, v domačem okolju, po
Internetu... Njihovo nastopanje na trgu
kapitala lahko primerjamo z analitskimi
115
JANEZ BALKOVEC
pristopi k igram na srečo.
Hobi kapital so tudi razne zbirke starega
denarja, znamk, orožja... Vrednost tega kapi-
tala je težko ocenljiva, ker ima za zbiratelje
večjo vrednost kot za nezbiratelje. Pogosto
se dejanska vrednost pokaže šele po smrti
lastnika, ker je vrednost zbirke skrbno
hranil zase ali pa se vrednosti ni zavedal.
Vsekakor pa je zbiratelj investiral v svojo
zbirko nekaj denarja, časa in znanja.
VPRAŠANJA ZA POSREDNIKE
FINANČNIH STORITEV
Posamezniki in družine gradijo svoje pre-
moženje prek bank, zavarovalnic, družb za
upravljanje, borzno posredniških hiš,
nepremičninskih agencij, finančnih inže-
niringov, lastnih podjetij... Možnosti je
veliko. Vsaka institucija pa ima več različnih
programov. Poiskati je treba finančne pro-
grame, ki bi posameznikom, družinam,
glede na njihove zmožnosti in cilje, pokazali
najbolj optimalno pot pri ustvarjanju pre-
moženja, s tem pa tudi socialne varnosti.
Gre za izdelavo osebnega premoženjskega
načrta.
Treba je vedeti, da zastopniki bank, zava-
rovalnic in drugih finančnih institucij
vedno delujejo v interesu delodajalca. Zato
jim ob odločanju za finančni produkt
zastavimo nekaj pomembnih vprašanj:
Kakšna je priporočljiva zavarovalna
vsota? Kakšni so pogoji zavarovanja? Kako
varna je naložba? Kako donosna je naložba?
Kako je z likvidnostjo? Kako je z obvešča-
njem? Kako je z zaščito pred inflacijo? Kako
je z davki? Kako se lahko preuredi sklenjeni
program? Kako fleksibilen je? Kakšna bo
kupna moč privarčevanega ob izteku po-
godbe?
Pri sklepanju finančnih pogodb moramo
biti zelo pazljivi. Vzeti si moramo čas in
prebrati tudi droben tisk na hrbtni strani
pogodbe. Zavarovanja, varčevanja, kjer me-
sečno plačujemo npr. 100 DEM, v 25-tih
letih pomeni 30.000 DEM vplačila. Rezultat
varčevanja se lahko giblje med 45.000 DEM
in 145.000 DEM. Zato je treba dobro premi-
sliti in pregledati ponudbo, preden se od-
ločimo za zavarovanje oziroma varčevanje.
SKLEP
V tujini opozarjajo, daje treba vse elemente
osnovne socialne varnosti, finančne nalo-
žbe in preskrbo za starost obravnavati v
skupnem kompleksnem individualnem
primeru ob upoštevanju inflacije in davč-
nih obveznosti. Ravno to pa je danes izziv
pri gradnji človekovega premoženja: zmanj-
šati stroške in povečati dobičke.
V razvitih evropskih državah vpeljujejo
v srednje in višje šolstvo predmete, ki pou-
čujejo mlade, kako obvladovati in zaključiti
finančni-življenjski ciklus. Tovrstno znanje
bi bilo treba vpeljati tudi v našo hitro spre-
minjajočo se družbo, ker bomo ob vstopu
v Združeno Evropo vsi zavezani istim evrop-
skim zakonom poslovanja.
Zelo pomembno je, ali si zastavimo tudi
na področju osebne socialne varnosti in
graditve premoženja ustrezne cilje. Ustrez-
no pretehtani cilji so danes še toliko po-
membnejši, ker v našem prostoru ni vzgoje,
učenja in tradicije na tem področju.
Za konec: premoženje je vedno skrb, pa
če je premajhno ali preveliko.
116
FINANČNO-ŽIVLJENJSKI PROCES ORGANIZIRANJA OSEBNE SOCIALNE VARNOSTI
Literatura
J. Balkovec (1999), Organiziranje izobraževanja svetovalcev za ustvarjanje osebnega premoženja.
Kranj: Fakulteta za organizacijske vede (magistrska naloga).
Š. Ivanjko (1999), Dobri poslovni običaji v zavarovalništvu (ó.dnevi Slovenskega zavarovalništva
Portorož 1999). Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje, GIZ.
H. Knapp (1976), Wirtschafts-wissen knapp gefasst. Zürich: Verlag Molden.
H. D. Meyer (1991), Wie man sich richtig Versichert und dabei viel Geld spart. Lüneburg: Bund
der Versicherten.
Statlstični Urad RS (2000), Letopis 1999. http://www.sigov.si/zrs/letopis_s.html.
Ustava Republike Slovenije (1991), Uradni list, 33/91. Ljubljana: Uradni list RS.
117
Bogomil Perfila
MULTIMEDICINSKA OSKRBA
N MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA
KOT TEMELJNI RAZVOJNI INDUSTRIJI 21. STOL
ETJA
Japonska je danes ena najhitreje starajočih
se družb na svetu in tega se dobro zaveda.
V devetdesetih letih je bilo izločevanje
sredstev za socialno zavarovanje še razme-
roma nizko, napovedujejo pa hitro pove-
čanje in se želijo nanj dobro pripraviti. Vse
večji delež starejših prebivalcev namreč
nujno povzroči ne le vse višje pokojninske
in socialne stroške, marveč tudi vse višje
stroške za medicinsko oskrbo in nego. Zani-
mivo je, da se želijo Japonci že danes pripra-
viti na demografsko sliko japonskega prebi-
valstva, ki bo nastopila šele čez nekaj deset-
letij in ki jo imamo v Sloveniji in nekaterih
zahodnoevropskih državah že kar nekaj let.
Poglejmo najprej malo statistike.
Na Japonskem je bilo 1. 1990 breme
socialnega zavarovanja (razmerje med
stroški socialnega zavarovanja in narodnim
dohodkom) 11,5%, kar je bilo približno
toliko kot v ZDA (10,3%), pa precej manj
kot v Zahodni Nemčiji, Švedski in Sloveniji
(okoU 22%). Že 1. 1994 se je na Japonskem
breme zvišalo na 13,4%, leta 2025 pa naj bi
doseglo 20%. Skupaj z vsemi drugimi davki
(se pravi, breme socialnega zavarovanja in
breme »klasičnih« davkov skupaj) pa naj bi
tega leta celotno breme znašalo okoli 50%
(Economics Department 1996: 15-16).
Čeprav smo v Sloveniji na samem svetov-
nem vrhu (relativnega) trošenja za socialno
zavarovanje (Phillips, Perfila 1994: 230), se
problemom, povezanim s staranjem sloven-
skega prebivalstva, ne posvečamo kaj dosti.
Izjema je le reforma pokojninskega sistema,
kjer pa nam »voda že teče v grlo« in je celo-
ten projekt bolj »gasilska veselica« kot dol-
goročno načrtovana pokojninska strategija.
Naj povemo, da so že leta 1997 zaposleni v
Sloveniji za socialno zavarovanje (pokojnin-
sko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno
zavarovanje, zavarovanje za primer brezpo-
selnosti, družinska odsotnost) plačevali
22,1% bruto plač, delodajalci pa so morali
na to dodati še 22,6%. To pomeni, da je že
skoraj polovica bruto plače v Sloveniji
namenjena socialnemu zavarovanju, res pa
je bilo breme plačevanja razdeljeno med
delojemalce in delodajalce. Verjetno je tudi,
lahko rečemo, kritično stanje slovenskih
javnih financ razlog več, da se seznanimo z
japonskimi pogledi na organiziranost
zdravstvene oskrbe, ki naj bi bila tako tržno
usmerjena, cenejša, bolj prilagojena potre-
bam uporabnikov, obenem pa tudi pove-
zana z drugo industrijsko vejo prihodnosti
— multimedijsko industrijo.
Treba je poudariti, da gre za vizijo,
utemeljeno na neoklasičnem ekonomskem
pristopu k uravnavanju gospodarskega in
družbenega razvoja, katerega univerzalne
»svetinje« so zlasti trg, deregulacija in pri-
vatizacija. Za glavnega nosilca gospodarske
in politične dejavnosti neoklasični pristop
pojmuje izključno zasebni sektor, za glavni
mehanizem uravnavanja družbenih (gospo-
darskih, političnih in sociokulturnih od-
nosov) pa (tržno) konkurenco in tekmo-
vanje. Nedvomno ima tak pristop določene
prednosti — predvsem nižje stroške —, pa
tudi številne pomanjkljivosti: presojanje
vsega, vključno človeškega življenja, prek
denarja; nepredvidljivost razvoja, temelje-
čega zgolj na tržni iniciativi in dobičku, itn.
Vendar ne bomo razpravljali o njegovih
pomanjkljivostih, ampak pokazali na njego-
ve potencialne prednosti. Ob zaskrbljivem
stanju javnih financ v Sloveniji pa tudi na
119
BOGOMIL PERFILA
Japonskem je pač treba več tržnosti in
zasebne iniciative, ne glede na mogoče
pomisleke.
Glavna prednost privatizacije, se pravi,
prenosa izvajanja socialnih funkcij na
zasebni sektor (vlada lahko še vedno zbira
denar in za preskrbovanje storitev plačuje
zasebnemu sektorju, ali pa potrošniki
neposredno plačujejo za socialne storitve),
je znižanje stroškov. Pogosto je potem
težava kakovost storitev, ki jih izvaja zasebni
sektor, a to se da doseči s predpisanimi
standardi in nadzorom. V tabeli 1 vidimo,
da so na Japonskem izračunali, da bi prenos
javnih funkcij na zasebni sektor pocenil (od
30% do 70%) njihovo izvajanje.
Tabela 1 : Stroški opravljanja nekaterih javnih storitev v državnem in zasebnem podjetju
— v jenih
Zelo sveže (tudi za slovenske razmere)
deluje ideja, da je izvajanje socialnovarst-
venih storitev zlasti pri medicinski oskrbi
in negovanju velika priložnost za zasebni
sektor oziroma za zasebno iniciativo in
obenem področje, katerega hiter razvoj bi
lahko kot vlečna lokomotiva potegnil za
seboj še rast drugih industrij. Če tako
»lokomotivo« potrebujejo najaponskem, bi
jo pri nas ob dosti bolj zaskrbljujočem
stanju socialnega zavarovanja v Sloveniji še
toliko bolj. Poleg »industrije« multimedi-
cinske oskrbe je bilo kot druga taka propul-
zivna industrija označeno še multimedijsko,
informacijsko-komunikacijsko področje.
Položaj obeh, zlasti medicinske oskrbe, je
na japonskem in v Sloveniji podoben. Tako
izvajanje zdravstvenih storitev kot infor-
macijsko-komunikacijsko področje sta bili
izrazito »zaprti« industriji, kar je pomenilo,
da sta imeli malo vpliva na druge industrije,
in tudi sami sta bili le malo dovzetni za
vplive drugih industrij.
Japonsko industrijo (industrija v širšem
smislu kot proizvodnja na veliko) lahko
razdelimo na štiri skupine — glede na njeno
vlogo v razvoju narodnega gospodarstva v
smislu vpliva na druge industrije (koefi-
cient vpliva), pa tudi glede na odprtost na
vplive od drugih industrij (koeficient
občutljivosti). Čim večji je koeficient vpliva
posamezne industrije, tem večji je njen
vpliv na proizvodnjo drugih industrij, kar
pomeni, da njena rast povzroči tudi rast
drugih industrij — princip lokomotive. Čim
večji je koeficient občutljivosti, tem bolj je
ta industrija odvisna od drugih industrij. Te
skupine so naslednje.
1.	Prvi in najpomembnejši »vlečni«
sektor japonskega gospodarstva so »tradi-
cionalne vodilne industrije«, ki imajo visoka
oba koeficienta: avtomobili, jeklarstvo-
železarstvo, kemična industrija, proizvod-
nja lesne mase za papirno industrijo, komu-
nikacijska oprema, kovine.
2.	Visoko tehnologizirane (high-tech)
industrije, ki imajo velik vpliv na druge
industrije in majhno senzibilnost: precizna
strojna oprema, industrijska in električna
strojna oprema, potrošniška elektronika.
3.	»Regulirane« industrije, ki imajo maj-
hen vpliv na druge gospodarske sektorje,
120
xMULTIMEDICINSKA OSKRBA IN MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA...
SO pa zelo občutljive na to, kaj se dogaja v
drugih sektorjih — sem spadajo trgovina,
transport, finance, izobraževanje, nepre-
mičninski sektor, infrastruktura.
4. Zadnji, z narodnogospodarskega vidi-
ka morda najmanj pomemben sektor pa so
tako imenovane »zaprte industrije«, ki imajo
majhen vpliv na druge industrije, so pa tudi
same malo odvisne od njih oziroma gospo-
darskega dogajanja. To pomeni tudi majhno
tržno občutljivost, kar predpostavlja močno
podporo v obliki vladnega financiranja.
Sem bi najaponskem uvrstili zdravstveno
oskrbo, telekomunikacije, kmetijstvo in
rudarstvo.
Za telekomunikacije in zdravstveno oskr-
bo je značilen njun velik pomen v odnosu
do vsakega posameznega državljana — od
tod tudi njuna javnost in netržnost.
Ob odprtju teh dveh sektorjev trgu in
zasebni iniciativi bi se verjetno njuno dav-
čno breme za družbo zmanjšalo, povečale
bi se možnosti angažiranja domačega in
tujega kapitala, znižale cene storitev.
Nedvomno pa bi take pozitivne premike
spremljala večja nezaposelnost, ki bi bila ob
inovativnosti na tem širokem in obeta-
jočem področju lahko le začasna, saj bi se
lahko razvili številni novi proizvodi in
storitve.
MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA
V skladu s programom preoblikovanja Ja-
ponske v informacijsko družbo 21. stoletja,
z japonskim dopolnilom konceptu Ala Co-
rea »ameriških informacijskih avtocest«, naj
bi multimedijska industrija v bližnji prihod-
nosti doživela hiter razcvet. Z okoli 16
milijard jenov v letu 1996 naj bi se na njenih
trgih leta 2010 obračalo že 123 miUjard
jenov (nekaj manj kot milijarda ameriških
dolarjev — skoraj 50 slovenskih kosmatih
družbenih proizvodov). To bi bistveno pri-
pomoglo k japonski gospodarski rasti, ne
smemo pa pozabiti tudi na velik vpliv multi-
medijske industrije na življenjski slog ljudi,
pa tudi na način poslovanja podjetij.
Če začnemo kar s podjetji: videokonfe-
rence, elektronska pošta in druge oblike
informacijsko-komunikacijske tehnologije
za podporo menedžerskih sistemov, vse več
trgovanja z izdelki in storitvami na Inter-
netu, elektronske borze vrednostnih papir-
jev, elektronsko bančništvo — vse to odpira
nove razsežnosti poslovanja in tudi podjetje
kmalu ne bo več enako, kot smo ga vajeni v
obliki zgradb, pisarn, proizvodnih tovarn
itn.
Multimedijska industrija bo vse bolj
spreminjala tudi način življenja vsakega
posameznika. Naštejmo nekaj področij, kjer
so spremembe že danes najbolj otipljive:
•	področje izobraževanja in zabave:
video kasete oziroma diskete, elektronski
časopisi, elektronske založbe,
•	pripomočki za lagodnejše vsakdanje
življenje: kupovanje izdelkov po elektron-
ski pošti od doma, opravljanje raznih ad-
ministrativnih opravil (plačevanje davkov,
zavarovanj, registracij),
•	zagotavljanje ključnih življenjskih
potreb z informacijsko-komunikacijsko
tehnologijo: izobraževanje na daljavo, medi-
cinska oskrba in negovanje na daljavo, varo-
vanje z videonapravami, svetovanje.
Za družbo 21. stoletja, v kateri bo odsto-
tek starejših državljanov neprimerno večji
kot danes, bodo še posebej pomembne
multimedijske storitve, ki bodo zagotavljale
ustreznejšo in cenejšo zdravstveno oskrbo
in nego, zlasti na domu. To nam potrjujejo
tudi rezultati ankete urada predsednika
japonske vlade, ki jih podajamo v tabeli 2.
Vidimo, da je skoraj polovica anketiran-
cev menila, da bo v prihodnosti potrebo-
vala informacijsko-komunikacijske storitve,
povezane z medicinsko oskrbo in nego na
domu. Na Japonskem (podobno kot v Slo-
veniji) sta nujni zlasti dve skupini ukrepov,
da bi se lahko to področje hitro razvijalo:
1. Deregulacija informacijsko-komu-
nikacijske industrije. Informacijska komu-
nikacija je tako najaponskem kot tudi v dru-
gih državah razdeljena na številne sektorje,
ki spadajo pod različno zakonodajo. V Slo-
veniji npr. na področju komunikacij in
telekomunikacij ni dovoljena udeležba tujih
korporacij, res pa je, da ni omejena zgornja
meja tujega lastništva in je dovolj, če ima
podjetje le en odstotek domačega kapitala,
pa lahko deluje tudi na tem področju (ome-
jitve za tuji kapital v Sloveniji so še pri
121
BOGOMIL PERFILA
vojaški Opremi, železniškem in zračnem
transportu, pozavarovanju, računovodskem
nadzoru, založništvu, televizijskem in radij-
skem oddajanju, v borznih hišah in investi-
cijskih družbah za menedžment investi-
cijskih skladov). Na Japonskem so bile
telekomunikacije in oddajanje regulirani z
različnimi zakoni. Del telekomunikacijske
industrije je spadal pod upravo oddelkov
za notranje, del pa pod upravo oddelkov za
mednarodne zadeve. Domače telekomuni-
kacije so bile razdeljene na telekomuni-
kacije na velike razdalje, mobilne, lokalne
in satelitske telekomunikacije, kar je imelo
za posledico zapleten sistem nadzora in
upravljanja. Potencialni podjetniki so
morali za vstop na telekomunikacijsko
področje iskati dovoljenja pri različnih mi-
nistrstvih. Tuje korporacije so bile omejene
pri neposrednih naložbah na to področje
v maksimalnem obsegu petine do tretjine
vrednosti celotne naložbe. Tak sistem regu-
lacije je bil vsaj v ekonomskem pogledu
neprimeren za razvoj multimedijske indu-
strije, ki vse bolj postaja telekomunikacijska
in difuzijska celota.
Na tem mestu pač ne bomo zahajali v
njene poUtične, sociokulturne in vzgojne
komponente, ki morajo verjetno zasledo-
vati še kakšne druge cilje, kot sta dobiček
in gospodarska rast. Res pa je, da tudi na
gospodarske vidike ne smemo v celoti po-
zabiti. Ali, pravilneje rečeno, v globalnem
svetovnem konkurenčno-tržnem sistemu
ekonomije in poHtike, ki vse trdneje ovija
zemeljsko oblo v svojo mrežo, bo vse težje
zanemarjati tržno, profitno logiko. Argu-
ment za močno deregulacijo multimedij-
skega področja je tudi dejstvo, da je danes
nemogoče napovedati, kako se bo to izjem-
no pomembno področje razvijalo, kako
hitro in s kakšnimi gospodarskimi in druž-
benimi posledicami. Velja pa, da je sedanji
sistem upravljanja in nadzora multime-
dijskega področja zaprt in omejevalen in bi
ga bilo treba spreminjati v smeri odprtega
in konkurenčnega sistema. Za spodbuditev
združevanja medijev (v smislu nastajanja
medijskih imperijev—kar je lahko politično
in družbeno precej vprašljivo) bi bilo nujno
poenotiti tudi zakonodajo in upravno ad-
ministrativno organiziranost (razceplje-
nost) tega področja.
2. Večja javna (državna) podpora
gradnji ustreznega informacijsko-komuni-
kacijskega omrežja. Multimedijska indu-
strija se lahko razvija le na ustreznem po-
datkovno-komunikacijskem omrežju. Taka
omrežja danes pospešeno gradijo ne le v
Evropi in Severni Ameriki, marveč tudi na
Japonskem, v Singapurju, Južni Koreji in
drugih azijskih državah. V ZDA so se ob-
vezali, da bodo v skladu z Goreovim kon-
ceptom »informacijskih avtocest« do leta
2015 pokrili celotno ozemlje ZDA z ustrez-
nim informacijsko-komunikacijskim omre-
žjem. Japonci so želeli biti še hitrejši in so
sprejeli načrt gradnje optičnokabelskega
omrežja do leta 2010. Načrt ima tri zapo-
redne stopnje:
• do leta 2000 naj bi omrežili večino
mestnih območij glavnih mest vseh pre-
fektur — kar bi zajelo okoli 20% vsega
japonskega prebivalstva.
122
xMULTIMEDICINSKA OSKRBA IN MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA...
•	do leta 2005 vsa mesta z več kot 100
000 prebivalci — to naj bi pomenilo »priklju-
čitev« že 60% vsega prebivalstva,
•	preostalih 40% pa do leta 2010.
Celotna naložba je bila ocenjena na 16
do 27 milijard jenov, s stroški terminalov
za naročnike, relejnega sistema iz optičnih
vlaken in potrebne programske opreme pa
naj bi stroški narastli na 33 do 53 milijard
jenov.
MULTIMEDICINSKA OSKRBA
S pospešenim staranjem prebivalstva in
hitrim nadomeščanjem večgeneracijskih
družin s skupnim gospodinjstvom in gospo-
dinjstvi z eno ostarelo osebo je tudi Japon-
ska postala (podobno kot zahodnoevrop-
ske države in Slovenija) država, kjer je
medicinska oskrba in nega starejših oseb
postala izjemno pomembno področje. Ker
gre za vključitev velikih finančnih in člo-
veških virov, je nedvomno koristno najti
rešitve, ki bi poleg občutljivih človeških
vrednot upravičile tudi ekonomsko racio-
nalnost organizacijskih rešitev in politik na
tem področju.
Pri medicinski oskrbi in negi starejših
je tako zajaponsko kot za Slovenijo značilna
dobršna mera administrativno in ponud-
beniško usmerjene miselnosti, le malo pa
je razmišljanj, usmerjenih zgolj k potroš-
niku. Lahko pa trdimo, da je potrošniška
miselnost nujna tudi na tem področju, saj
lahko le tako zadovoljimo vse bolj različne
in zapletene zahteve številne populacije
starejših državljanov.
Kot smo videli v primerjavi stroškov
opravljanja javnih storitev v zasebnem in
javnem sektorju, lahko večja odprtost
področja zasebni iniciativi in tržni tekmo-
valnosti bistveno zniža cene storitev in s
tem tudi angažiranje zasebnih in javnih
finančnih sredstev.
K odpiranju zdravstvenega in negoval-
nega sektorja lahko pomembno prispeva
tudi to, da se opre na multimedijske po-
vezave in infrastrukturo. Multizdravstvena
oskrba v povezavi z mediji lahko ponudi
starejšim osebam, njihovim družinam in
vsem, ki potrebujejo nego, prilagodljivo in
široko paleto storitev. Prav medijske po-
vezave lahko omogočijo, da se oskrba sta-
rejših preusmeri od nekdaj in še vedno
prevladujoče oskrbe in nege v bolnišnicah
in domovih za ostarele k veliko cenejši in
obenem uporabniku neprimerno bolj
prilagojeni oskrbi v domačem okolju in
njegovi lokalni skupnosti.
Današnji sistem zdravstvenega zavaro-
vanja na Japonskem se je razvil na podob-
nih temeljih kot slovenski — na prepričanju,
da mora biti vsakemu državljanu vedno in
povsod zagotovljen enak pristop do enako
kakovostnih zdravstvenih storitev. V dose-
danjem razvoju je bil japonski pristop
uspešen, kar potrjuje mednarodna primer-
java ključnih medicinskih kazalnikov
(Japan 1998.103). Po številu zdravnikov na
tisoč prebivalcev (1,8 v letu 1994) je sicer
Japonska zaostajala za veliko večino držav
OECD (to so praktično vse najbolj razvite
države sveta) — ZDA je imela 2,6, Švedska
3,1, Nemčija 3,4, Španija 4,1, Italija 1,7
zdravnika na tisoč prebivalcev —, vendar je
bila produktivnost dela japonskih zdrav-
nikov daleč največja. Leta 1994 so namreč
imeli na razpolago največ postelj na tisoč
prebivalcev Qaponska 16,2, ZDA 4,1,
Nemčija 9,7, Švedska 6,5, Španija 4,0, Italija
6,5); obenem pa je bila povprečna doba
bivanja bolnika v bolnišnici prav tako
najdaljša Qaponska 45,5 dneva, ZDA 8 dni,
Nemčija 14,2 dneva. Švedska 7,8 dneva,
Španija 11,5 dneva, Italija 10,8 dneva). Kljub
široki dostopnosti zdravstvenih storitev,
odlični opremi, visoki kakovosti zdrav-
stvenih storitev je bil japonski zdravstveni
sistem eden izmed najcenejših. Celotni
zdravstveni stroški so leta 1995 nanesli 7,2%
kosmatega družbenega proizvoda, kar je
bilo z izjemo Velike Britanije (6,9%)
najnižje trošenje med državami OECD
(ZDA 14,2%, Švedska 7,2%, Nemčija 10,4%,
Španija 7,6%, Italija 7,7%, Avstralija 8,6%).
Če pa pogledamo japonske zdravstvene
stroške v zadnjih desetletjih, opazimo
predvsem dvoje:
1.	vse večje stroške zdravstva glede na
narodni dohodek—leta 1980 so zdravstveni
stroški nanesli 6%, leta 1994 pa 7,1%
narodnega dohodka;
2.	velik del rasti zdravstvenih stroškov je
123
BOGOMIL PERFILA
Šel na račun geriatrične medicine, katere
udeležba v celotnih stroških zdravstva se
je hitro povečevala — od 17,8% v letu 1980
na 30,9% v letu 1994 (Economics Depart-
ment 1996: 29).
Glede na uspešnost japonskega zdrav-
stvenega sistema v mednarodni perspektivi
je tvegano postavljati zahteve po njegovi
reformi. Res pa je, da bi glede na nekatere
krizne tendence konec devetdesetih let ja-
ponskemu gospodarstvu zelo koristil pojav
nove »vlečne industrije«, za kar multi-
medijsko in multizdravstveno področje
nedvomno ima velike možnosti.
Soočanja tržno-profitnih kriterijev kot
osrednjega vodila globalnega kapitalizma
na eni strani in humanih načel varovanja
človekovega zdravja na drugi se (zelo poča-
si) lotevamo tudi v Sloveniji, zato je razprava
na Japonskem lahko poučna tudi za nas.
Jasno je, da ekonomska učinkovitost in
stroški ne morejo biti edino vodilo sistema
zdravstvene oskrbe in nege. Najaponskem
so poudarili štiri probleme klasično (tudi
na Slovenskem) zaprtega in okostenelega
področja zdravstvenega zavarovanja (Eco-
nomics Department 1996: 29-30):
•	doslejšnji »klasični« sistem ovira
menedžersko učinkovitost in ustvarjalno
inovativnost,
•	otežuje ustrezne odgovore na vse večje
potrebe po preventivni medicini in zdrav-
stvenih objektih, ki niso vključeni v sistem
zdravstvenega zavarovanja, oziroma na vse
večjo različnost in zahtevnost uporabnikov
nasploh,
•	uporabniki nimajo zadostnega dos-
topa do informacij, kar ovira njihove mo-
žnosti izbire in uveljavljanje tržnih načel
nasploh,
•	povečuje primanjkljaj investicijskih
sredstev, potrebnih za gradnjo novih oziro-
ma obnovo dotrajanih objektov.
Da bi presegli tako stanje in preobrazili
področje zdravstvenega zavarovanja v od-
prt in bolj tržen sistem, je v prvi vrsti po-
trebna radikalna sprememba v miselnosti
— to področje moramo razumeti kot sto-
ritveno industrijo in se osredotočiti na
njenega uporabnika oziroma potrošnika.
Uporabnik mora tako kot drugod imeti
možnost izbire, zato pa mora zlasti imeti
dostop do zdravstvenih informacij. Zdrav-
stvene institucije pa poleg novih uprav-
Ijalskih pristopov potrebujejo tudi svež
kapital.
Nedvomno ima zdravstveno področje
nekatere posebnosti, zaradi katerih se raz-
likuje od drugih industrij in jih je treba
upoštevati:
•	pogosto ni mogoče napovedati obsega
povpraševanja po zdravstvenih storitvah,
saj se ne da predvideti naravnih in drugih
nesreč, epidemij, kroničnih bolezni,
•	pogosto je razpoložljivost zdravstvenih
storitev vprašanje življenja in smrti,
•	obstaja bistvena razlika med ponud-
niki zdravstvene oskrbe (zdravniki, sestre,
farmacevti) in njenimi uporabniki, bolniki,
v smislu njihovega znanja, dostopa do
informacij, sposobnosti oceniti stanje.
SMERI TRŽNE REFORME
PROFITNO UPRAVLJANJE
ZDRA VSTVENIH KORPORA CIJ
Prav navedene značilnosti zdravstva so
povzročile nastanek posebnih cenovnih
mehanizmov in posebne zakonodaje. Na
Japonskem je treba v tem okviru pre-
drugačiti zlasti upravljanje zdravstvenih
korporacij.
Po zakonu o zdravstvenem poslovanju je
zdravstvena korporacija organizacijska
oblika, katere namen je voditi poslovanje
bolnišnic, klinik s stalno zaposlenimi
zdravniki in zobozdravniki in domov za
ostarele. Za začetek poslovanja mora
zdravstvena korporacija pridobiti licenco
od guvernerja prefekture ali od ministrstva
za zdravstvo in socialne zadeve. Imajo status
posebnih korporacij. Tabela 3 kaže, da je
na Japonskem skoraj polovica bolnišnic v
rokah zdravstvenih korporacij.
Sedmi člen zakona o zdravstvenem po-
slovanju, ki določa pogoje ustanavljanja
zdravstvene korporacije, določa, da ne
smejo pridobiti licence za vodenje bolniš-
nice ali druge zdravstvene institucije po-
djetja, katerih cilj je pridobiti dobiček. Na
tak način je delniškim družbam in drugim
korporacijam, ki želijo ustvarjati dobiček.
124
xMULTIMEDICINSKA OSKRBA IN MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA...
onemogočeno ustanavljanje bolnišnic in
klinik. Zdravstvene korporacije kot v po-
trditev neprofitno usmerjenega poslovanja
tudi ne smejo deliti dividend, da pa ne bi
dajale poslovanju prednosti pred zdrav-
stveni vprašanji, so lahko njihovi direktorji
samo zdravniki (46. člen).
Tak strah pred zgolj profitno usmer-
jenostjo zdravstva je najaponskem verjetno
pretiran — v Sloveniji smo že pred leti spro-
stili take ovire, zasebna iniciativa in tržna
konkurenca pa se je učinkovito vklopila v
sistem zdravstvenega varstva. Dejstvo je, da
ima tudi zdravstvena oskrba značilnosti jav-
ne storitve in da imajo zdravstvene korpora-
cije po zakonu že tako poseben status. Če
bi se osredotočile zgolj na ustvarjanje do-
bička in zanemarile zdravstveno plat sto-
ritev, bi verjetno tudi po tržni logiki kmalu
propadle.
Obenem pa zakonsko ni prepovedano
ustvarjanje osebnega dobička v zdravstvu,
tako da gre zgolj za prepoved na ravni orga-
nizacije. Dotok zasebnega kapitala na to
področje bi Japonski omogočil privarčevati
del javnih sredstev, ki zlasti glede na potre-
bo po odpisu vseh neizterljivih dolgov iz
obdobja »mehurčkaste ekonomije« posta-
jajo vse bolj redka. Verjetno se korporacije
ne bi usmerile na ustvarjanje dobička zgolj
pri bolnišničnem poslovanju, marveč bi se
angažirale pri preskrbi celovite zdravstvene
oskrbe in nege uporabnikov ter tako zajele
tudi druge javne institucije, npr. lekarne,
zavode za rehabilitacijo itn.
PODJETNIŠTVO IN OSKRBA STAREJŠIH NA DOMU
Drugo tako področje, na katerem bi morali
na Japonskem omogočiti dostop zaseb-
nemu kapitalu, je nega starejših na domu.
Ta poteka večinoma prek postaj, kjer so
zaposlene medicinske sestre, ki obiskujejo
ostarele osebe oziroma bolnike, ki potre-
bujejo oskrbo na domu. Tudi večino teh
postaj so ustanovile in vodile zdravstvene
korporacije, kar kaže tabela 4.
Zakonsko so sicer zasebne korporacije
lahko sodelovale na tem področju, vendar
so jim direktive ministrstva za zdravje in
socialo guvernerjem provinc prepovedale
upravljanje tistih postaj, ki so bile finan-
cirane prek programov zdravstvenega in
starostnega zdravstvenega zavarovanja.
Ministrstvo je prepoved, po kateri korpo-
racije, ki jih zanima samo dobiček, ne smejo
sodelovati v tem večinskem delu postaj,
utemeljilo z enakimi razlogi kot zavrnitev
možnosti, da bi postale zdravstvene korpo-
racije.
Če pa bo želela vlada uresničiti tako ime-
novani novi zlati načrt, po katerem naj bi
do leta 1999 na Japonskem delovalo že
5.000 postaj z medicinskimi sestrami nego-
valkami, ki naj bi ponujale oskrbo hitro
starajoči se japonski družbi, je skorajda
nujno, da negovanje razumemo kot storitev,
ki jo lahko opravljajo tudi zasebne kor-
poracije.
Če pogledamo prakso po svetu, vidimo
precejšnjo raznolikost. Na Švedskem je
služba za nego na domu v rokah vlad
prefektur, v Nemčiji pa jo vodijo javne
125
BOGOMIL PERFILA
organizacije in regionalne socialnovarstve-
ne postaje, ki jih ustanovijo zasebne zdrav-
stvene organizacije. V ZDA jo opravljajo
tako profitne kot neprofitne korporacije.
TRŽNOST POVEZANIH DEJA VNOSTI
Večji poudarek tržnosti in večjo svobodo
vstopa predlagajo tudi pri pomožnih ozi-
roma spremljajočih bolnišničnih dejav-
nostih, kot so usposabljanje zdravstvenega
osebja, lekarne, domovi za starejše, opera-
cijske dvorane itn. Ko bodo izvedli predla-
gane spremembe bodisi v celoti bodisi
deloma, bodo morali spremeniti še eno
pomembno področje teh dejavnosti —
zakonske omejitve njihovega trženja.
69. člen zakona o zdravstvenem poslo-
vanju namreč, da bi zavaroval položaj zdrav-
stvenih institucij kot javnih zdravstvenih
organizacij, močno omejuje njihove mož-
nosti komuniciranja z javnostjo — lahko so
navedle le podatek, da so zdravstvena ali
zobozdravstvena institucija, svoje ime,
naslov in telefonsko številko. Sčasoma je
ministrstvo za zdravstvo in socialo nekoliko
sprostilo omejitve in dovolilo oglaševanje
zdravstvenih pregledov in storitev oskrbe
pacientov. V veljavi pa je ostala prepoved
oglaševanja »kakršnega koli izraza, ki bi imel
namero sugerirati superiornost posamezne
zdravstvene institucije«.
Namen takih omejitev trženja zdravst-
venih institucij je bil onemogočiti tek-
movalnost med njimi. Če pa bodo izvedli
spremembe v smeri njihove preobrazbe v
multizdravstveno industrijo, bodo morali
sprostiti tudi trženjske omejitve, vsaj toliko,
da bodo lahko zdravstvene institucije jav-
nosti sporočile privlačne podrobnosti sto-
ritev, ki jih ponujajo, ali posebnosti svojega
sloga upravljanja.
Poglejmo nekaj področij, glede katerih
predlagajo večje spremembe:
1. Oskrba s hrano in standardnimi
obroki. Notranja oskrba s hrano pomeni
pripravo obrokov v bolnišnični kuhinji,
zunanja pa pripravo hrane zunaj bolnišnice
in nato dovoz. Zunanja oskrba se je sicer že
uveljavila na Japonskem, vendar v pre-
majhni meri, da bi lahko zadostno izkoristil
prednosti ekonomije obsega in da bi lahko
omogočil bolnikom dostavo hrane na dom,
potem ko zapustijo bolnišnico. Moral bi se
razvijati v smeri, ki bi zajela tudi dostavo
hrane na dom starejšim osebam, zlasti
tistim, ki živijo sami. Treba bi bilo razviti
okvir, kjer bi se ustrezno srečevale potrebe
uporabnikov, bolnišnic, institucij, ki izvaja-
jo nego na domu, in tudi podjetij za oskrbo.
Ocenjujejo, da je bil leta 1996 trg za nego
na domu vreden okoli 10 milijard jenov,
samo preskrba hrane za hospitalizirane
paciente pa 100 milijard jenov. S porastom
zunanje oskrbe naj bi se vrednost povečala
na 500 milijard jenov, če pa bi zajela tudi
dostavo bolnikom na domu, bi lahko dose-
gla tudi bilijon jenov. Leta 1996 je bil doho-
dek iz naslova preskrbe storitev sterilizacije
126
xMULTIMEDICINSKA OSKRBA IN MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA...
medicinske opreme in administrativnih del
vreden nadaljnjih 300 milijard jenov,
upravljanje bolnišnic in storitve informa-
cijske tehnologije pa še 200 milijard. Brez
dvoma je šlo za področje, kjer so se že sredi
devetdesetih let obračale velike vsote, s
predvideno hitro širitvijo trgov zaradi sta-
ranja japonskega prebivalstva pa bi se vsote
bistveno povečale, kar bi lahko tudi z
narodnogospodarskega vidika pomenilo
pomembno spodbudo japonskemu gospo-
darstvu, obenem pa mu ponudilo velike
možnosti izvoza novih izdelkov in storitev.
Predvideva se, da bo leta 2025 na Japon-
skem in v azijskih državah kar okoli 500
milijonov ljudi starejših od 65 let (Econo-
mics Department 1996: 42 - 44).
2. Večji dostop do zdravstvenih podat-
kov. Opozorili smo že na posebnost zdrav-
stvenega področja glede velikega prepada
med znanjem in informacijami, ki jih imajo
ponudniki storitev na eni strani in uporab-
niki na drugi. Čeprav je to posledica poseb-
nih znanj, ki jih ima zdravstveno osebje, in
gre tudi za varovanje osebnih podatkov
bolnikov, bi uporabniki vseeno morali
imeti možnost dostopa do svojih zdravst-
venih informacij v njim karseda razumljivi
obliki. Končno je zdravje posameznika
predvsem njegova lastna stvar, ne pa dome-
na zdravnikov, ki na bolnike tako gledajo
kot na »industrijski izdelek«, čeprav jim to
zakonodaja v neki meri prepoveduje.
Šele ko bodo uporabniki (bolniki) imeli
več informacij o svojem zdravju, se bodo
lahko odločali med ponujenimi zdravst-
venimi storitvami. Lahko bodo bolj samo-
stojno ocenjevali stroške in koristi posa-
meznih storitev, kar bo vplivalo tudi na
njihovo ceno in kakovost. Zdravstvene
institucije bi se tako začele razlikovati v
menedžmentu, predvsem glede njihove
prilagodljivosti povpraševanju. Zdravniki bi
sicer izgubili del »absolutne oblasti« nad
bolniki, ki jim jo ohranja njihov monopol
in zapleteno izrazje glede zdravstvenih
informacij — kar je morda tudi pomemben
razlog za ohranjanje informacijske zaprtosti
zdravstva.
Treba bi bilo razviti ustrezen infor-
macijski pretok bolnikove osebne zdrav-
stvene kartoteke med bolnišnicami in
drugimi zdravstvenimi institucijami, kar bi
izločilo potrebo po ponavljanju različnih
pregledov in preiskav.
3. Sprememba predpisov glede distribu-
cije zdravil. 25. člen zakona o zdravstvenem
poslovanju določa, da mora vsaka lekarna
ali splošna trgovina na drobno, ki želi pro-
dajati zdravila, ne samo pridobiti ustrezno
dovoljenje od prefekture, temveč tudi imeti
zaposlenega farmacevta. S tem se resda
zagotavlja ustrezno vodenje in higienski
standardi, po drugi strani pa to onemogoča
tako imenovanim »udobnim trgovinicam«
(založenim z vsem in ničimer, odprtim 24
ur in postavljenim »na vsakem vogalu«)
prodajati že preproste tablete proti glavo-
bolu, trebušnim težavam, vitaminske pre-
parate. Podobne razmere imamo tudi v
Sloveniji.
Spet drugi predpisi so omejevali pre-
vzem zdravil in oteževali dostavo na dom
starejšim bolnikom — 37. člen zakona o
zdravstvenem poslovanju je namreč z do-
ločenimi izjemami predpisoval, da mora
uporabnik sam priti po zdravilo. To je bilo
v očitnem nasprotju s stanjem, ko so vse
številnejši starejši bolniki ali bolniki s kro-
ničnimi obolenji potrebovali precejšnje
količine intervenoznih tekočin in drugih
zdravil, ki jih seveda niso mogli sami na-
baviti.
Težko je pravzaprav predvideti nova in
nova področja oziroma storitve, ki jih bo
prineslo širjenje zdravstvenega trga. Precej
jasno so že izražene potrebe po ustreznem
prevozu starejših, izposoja zdravstvene
opreme. Pomembno je, da bi zato zdrav-
stvene oblasti tako na Japonskem kot v
Sloveniji vzpostavile prilagodljiv sistem
standardov in dovoljenj, ki ne bi zaviral
razvoja novih izdelkov in storitev.
127
bogomil perfila
Literatura
Japan 1998. Tokyo: Keizai Koho Center.
Phillips, P., B. Ferfiia (1994), Canadian and Slovene Economies: System Theory and Political
Economy Approaches. Halifax: Fernwood Publishing.
Survey of Lifestyles and Information and Communications (1995), Tokyo: Prime Minister's Office.
Economics Department (1996), The Stimulus to economic activity of a »private sector renovation«.
Japan Research Quarterly, 5, 2 (pomlad).
128
Ivanka Žibert
ŠOLANJE OTROK NA OSNOVNI ŠOLI
S PRILAGOJENIM PROGRAMOM
INTERVJU STARŠEV IN UČITELJEV
UVOD
Urejen vzgojnoizobraževalni sistem je zelo
pomemben dejavnik, ki vpliva na razvoj
družbe. Tudi v Sloveniji se v tem času spre-
minja šolska zakonodaja. Zakon o osnovni
šoli je že sprejet, medtem ko je predlog
zakona o usmerjanju otrok s posebnimi
potrebami še vedno v obravnavi. Ta predlog
daje poudarek aktivnemu udejstvovanju,
sodelovanju staršev tudi pri izdelavi indivi-
dualnega načrta vzgoje in izobraževanja za
otroka s posebnimi potrebami. Zakonodaja
se zgleduje po tuji, zahodni. Tam pa so
reforme o šolanju otroka s posebnimi po-
trebami sprožili predvsem starši in posa-
meznimi strokovnjaki. Šole s prilagojenim
programom ostajajo, uvajajo pa se nove
oblike z možnostjo izbire.
Iz tujine je bil že pred leti prenešen
pojem integracije otrok s posebnimi potre-
bami, ki se pri nas različno razume — kakor
komu ustreza oz. kakor je naravnan. Inte-
gracija pa ne bi smela biti samo fizična
vključitev v šolo ali okolje (kar se dogaja).
Vsem bi moralo iti za kvalitetno, osmišljeno
življenje.
V preteklem šolskem letu sem se odločila
za polodprti intervju staršev otrok z mo-
tnjami v duševnem razvoju in učiteljev
defektologov na šoli s prilagojenim progra-
mom Ane Gale v Sevnici, ker so njihova
mnenja, kritike, pohvale in izkušnje nena-
domestljive in potrebne za spremembe v
šoli. V raziskavo sem želela vključiti starše
vseh otrok iz celotne občine Sevnica, vpi-
sanih v OŠPP, in teh je bilo 25. Štirje starši
se vabilu niso odzvali.
Pogovori so potekali s posameznimi
starši, največ pa v dvojicah ali s tremi starši
naenkrat v prostorih šole. Zagotovila sem
jim anonimnost.
Posebej sem obdelala intervjuje staršev
otrok, vključenih v prilagojen program OŠ
(lažje moteni v duševnem razvoju), ki jih je
bilo 19, intervjuvanih staršev pa 17. V od-
delek vzgoje in izobraževanja (v njem so
otroci z zmerno in težjo motnjo v dušev-
nem razvoju) je bilo vključenih 6 varovan-
cev, intervjuvanih staršev pa 5. Intervjuju
so se odzvale tudi vse zaposlene defekto-
loginje in defektolog (8).
Starše sem povprašala :
•	v kolikšni meri njim in otroku ustreza
oblika šole s prilagojenim programom
(OŠPP),
•	ali je starše in otroka pri prešolanju
oz. všolanju na OŠPP kaj motilo, prizadelo;
kaj je bilo pozitivnega,
•	kakšno je emocionalno počutje otroka
na šoli; ali se počuti sprejetega,
•	kje, na katerih področjih menijo, da
se otrok počuti segregiranega zaradi šolanja
na OŠPP,
•	ali imajo občutek, da učitelji, delavci
šole, razumejo stiske, težave njihovega otro-
ka in njih, staršev; kako ocenjujejo medse-
bojno komunikacijo,
•	ali menijo, da se šola dovolj vključuje
na različna področja življenja in v okolje
(predlogi, pobude),
•	ali imajo občutek, da so njihovi otroci
in družina v enakovrednem odnosu, polo-
žaju v družbi v primerjavi z drugimi; ali se
lahko samostojno, neodvisno odločajo na
podlagi svojih potreb oz. potreb otroka,
•	ali menijo, da so deležni dobrih, vse-
stranskih informacij različnih ustanov.
129
IVANKA ŽIBERT
• ali SO bile njihove odločitve kdaj in od
koga neodobravane.
O INTERVJUJIH S STARŠI OTROK,
VKLJUČENIH V PRILAGOJENI PROGRAM
OŠ ANE GALE SEVNICA
Večina staršev (petnajst) meni, da je vzgoja
in izobraževanje, ki ga izvaja Osnovna šola
s prilagojenim programom Ane Gale
Sevnica, za njihovega otroka v veliki meri
ustrezna. Menijo, da je to dobra oblika šo-
lanja, kar poudarjajo predvsem tisti starši,
ki imajo izkušnje s šolanjem otroka na redni
osnovni šoli (ROŠ). Tam je bil zelo hiter
tempo jemanja snovi, individualne pomoči
oziroma utrjevanja za boljše razumevanje
pa malo. Med učenci se je pojavljalo tudi
zapostavljanje. Posamezni otroci intervju-
vanih staršev so postajali vse bolj zaprti
vase, »zamorjeni«, nekaterim se je šola po-
vsem uprla, tako da je postalo prešolanje
na OŠPP edini izhod tudi za starše, ki tega
niso želeli.
Vsi otroci so prešolanje dobro sprejeli,
pri nekaterih pa so se po besedah staršev
zgodile neverjetne spremembe v pozitiv-
nem smislu. Postali so bolj odprti, razigrani,
kot da bi na novo zaživeli. Z njihovim napre-
dovanjem so zadovoljni. Za vso družino je
postalo lažje.
Staršem je na OŠPP všeč majhno število
otrok v razredu, kar omogoča boljše med-
sebojno poznavanje in pristnejši odnos
med učiteljico in učenci. Eden od staršev
je menil, da bi otroci dosegli na ROŠ ver-
jetno več samostojnosti kot na OŠPP, ker bi
bilo manj podpore in pomoči. Dva prisotna
se s tem nista strinjala, menila sta, da bi bilo
ravno narobe, ker so to otroci, ki podporo
in pomoč potrebujejo, na ROŠ pa je ne bi
bili deležni. Trije starši opažajo razlike v
pristopu posameznih učiteljic do otroka.
Menijo, da ga morajo najprej dobro spozna-
ti in nato iz njega čim več »potegniti«.
Starši, katerih otroci prihajajo iz odda-
ljenih delov občine, so imeli pripombe
glede fizičnega napora otrok, da pridejo do
šole. Vstajajo zelo zgodaj in se vozijo z
rednimi ali delavskimi avtobusi. Nekateri
menijo, da je ravno naporna pot, poleg
osebnega sramu staršev, poglavitni razlog,
da se starši ne odločijo za prešolanje otroka
z motnjami v duševnem razvoju na OŠPP.
Šola naj išče ugodnejši način prevoza.
Mnenje enega od staršev je, da bi bilo za
njihovega otroka bolje, da bi ostal na bližnji
ROŠ, če bi mu pomagal dodatni učitelj v
razredu. Ne moti jih program OŠPP, moti
jih izločitev otroka iz domačega okolja in
oddaljenost šole, s čimer je povezan pre-
cejšnji dnevni napor.
To, da je šola s prilagojenim programom
locirana proč od redne osnovne šole, star-
šev ne moti — nekateri menijo, da je to pred-
nost, drugi o tem niso razmišljali.
Ob prešolanju oz. vpisu je sedem staršev
najbolj bolel občutek in spoznanje, da je
njihov otrok manj uspešen, da ne zmore
redne osnovne šole. Štirim tudi ni bilo vse-
eno, kaj si o njih in o otroku misli okolica.
Eden od staršev je sprejel prešolanje kot
nekaj slabega, kar bo otroku v nadaljnjem
življenju škodilo in zaprlo poti. Sedaj ne
misli več tako, ker si je pridobil več infor-
macij od drugih staršev in šole.
Vsi otroci so po začetnih težavah pri
navajanju na novo okolje prešolanje oz. vpis
dobro sprejeli. Nekateri so občutili veliko
olajšanje. Vrnil se jim je pozitivni občutek
lastne vrednosti.
Glede postopka razvrščanja otrok z mot-
njami v razvoju starši niso imeli pripomb.
Po njihovih izkušnjah je vse potekalo
korektno.
Po besedah staršev je emocionalno po-
čutje otrok na OŠPP »Ana Gale« zelo dobro.
Počutijo se sprejete, zadovoljne, nihče ne
odklanja šole. Nekateri so postali bolj veseli,
čustveno sproščeni — v primerjavi s prej-
šnjim obiskovanjem ROŠ.
Nekatere otroke moti zgodnje vstajanje
in nekaj časa so pogrešali bivše sošolce.
Starši menijo, da se otroci zaradi šolanja
na OŠPP ne počutijo drugačne. Občasno se
med vožnjo oz. na poti v šolo drugi otroci
iz njih norčujejo, jih zbadajo... Tega so
včasih deležni tudi bratje in sestre, ki hodijo
v redno šolo. Tu in tam je prišlo do posku-
sov, da so hoteli otroka kaj »naplahtati«.
Pri igri in druženju v domačem okolju
jih drugi otroci sprejemajo medse. Posa-
mezniki se enakovredno vključujejo v
130
ŠOLANJE OTROK NA OSNOVNI ŠOLI S PRILAGOJENIM PROGRAMOM
okviru krajevne skupnosti v dejavnosti —
npr. h gasilcem. Na splošno gledano pa
imajo manjši krog poznanih, ker je OŠPP v
primerjavi z ROŠ majhna.
Komunikacijo z učiteljicami so starši
ocenili kot zelo dobro. Imajo občutek, da
razumejo težave in stiske njihovih otrok in
njih samih. So dostopne, ne postavljajo
pogojev ali ovir v medsebojnih stikih.
Nekaterim staršem veliko pomeni odkrit
pogovor. Izrazili so tudi pohvalo glede
posvečanja njihovim otrokom.
Enajst staršev meni, da se šola dovolj
vključuje na razHčna področja življenja in
v okolje ter želijo, da šola še naprej organi-
zira vsakoletno letovanje, sodelovanje z
lokalnim radiom, objavljanje prispevkov
otrok v časopisih, prirejanje razstav, šport-
na tekmovanja, krožke. Pet jih predlaga
širjenje sodelovanja s šolami na športnem
področju, ki naj ne bi bilo samo tekmovanje
najboljših. Za otroke bi želeli tudi več
ekskurzij in izletov, če ne bi finančno
obremenjevali staršev.
Ob tem so imeli pripombo na sam vzgoj-
noizobraževalni program šole. Menijo, da
bi moral vsebovati več poudarka na praktič-
nih delih in v razvijanju ročnih spretnosti,
želijo več tehničnega pouka, z vsem pa naj
bi začeli čim bolj zgodaj oz. v nižjih raz-
redih, saj bodo to otroci v življenju in pri
zaposlitvi najbolj potrebovali.
Starši imajo občutek, da so njihove
družine enakovredne drugim, kar se nanaša
na pravico oz. možnosti izbire, da se lahko
samostojno odločajo na podlagi svojih in
potreb otroka. Vsiljevanj ni in jih tudi ni
bilo, le svetovanje. Nihče ni doživel, da
njegove odločitve ne bi odobravali.
15 staršev meni, da jim ustanove, dru-
štva, šola dajejo dobre vsestranske zakon-
ske, finančne, šolske informacije, če jih
potrebujejo. Eden želi več informacij s fi-
nančnega področja, namreč o olajšavah, ki
izhajajo iz otrokove motenosti, in predla-
gajo, da bi šola letno vabila strokovnjake s
tega področja na roditeljske sestanke, kjer
bi se lahko starši seznanjali z novostmi in
možnostmi.
O INTERVJUJIH S STARŠI OTROK,
VKLJUČENIH V ODDELEK
VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
Staršem otroka z zmerno in težjo motnjo v
razvoju, ki je že več let vključen v oddelek
vzgoje in izobraževanja (OVI), je danes težje
govoriti o meri ustreznosti programa, ki ga
je ta deležen na OŠ Ane Gale. Z leti se je
pogled staršev in odnos strokovnih delav-
cev spremenil — na bolje.
Trnova pot dveh staršev se je pričela pri
vključevanju otroka v vrtec. Da so ga spre-
jeli, so morali skoz vrsto ponižanj, potrebne
so bile prošnje, solze. V vrtcu so imeli otro-
ka za motečega za ostale, niso se ukvarjali z
njim, rekoč, da za to delo niso usposobljeni.
Razvojnega oddelka ni bilo.
Tudi pri vključitvi v OVI na šoli sta imela
dva starša občutek, da otrok ni bil sprejet
ravno z odprtimi rokami. Bile so težave z
miselnostjo posameznih zaposlenih, ki pa
se z leti zboljšuje. Vseh pet staršev meni,
da je premalo povezav med vrtcem, šolo in
nato varstveno delovnim centrom ali drugo
obliko skrbi za njihove otroke, ko preidejo
v odraslost. Vse je preveč razdrobljeno.
Potrebna bi bila kontinuirana skrb in
obravnava od rojstva dalje.
Starši se strinjajo, da naj se defektologi
dodatno izobražujejo, vendar naj bi šola v
tem času zagotovila enakovredno nadome-
stilo za odsotnega učitelja, da ne bi bili
otroci prikrajšani. Želijo tudi, da ne bi bilo
menjav učitelja, ko je »pravi človek na
pravem mestu«, ker bi bili dosežki večji.
Pripominjajo, da se vključuje premalo
zunanjih strokovnjakov. Logopedske obrav-
nave so preredke, fizioterapevta ni.
Nekatere starše moti sistem dela. Menijo,
da skupina v OVI združuje po sposobnostih
preveč različne otroke in da se defektolog
ne more v polni meri posvetiti posamez-
niku. Sicer pa je kolektiv do otrok skrben
in so deležni ljubezni.
Eden od staršev meni, da bi otroci pri-
dobih več, če bi bili priključeni k redni
osnovni šoli. Tudi ti iščejo vzornike in če bi
bili v družbi bolj sposobnih otrok, bi bili
deležni več spodbud. Vendar se tudi ta starš
sprašuje, do katere mere (starostna meja),
saj takih izkušenj ni.
131
IVANKA ŽIBERT
Dva Starša menita, da smo v primerjavi z
nekaterimi ustanovami v materialnem
smislu pravi reveži. Ni velikih, svetlih
prostorov, prostora za gibanje. (Opomba:
šola je preurejena predvojna zasebna vila.)
Vodstvo šole bi moralo od družbe prodor-
nejše, agresivno zahtevati sredstva za napre-
dek šole (računalnik v učilnico), urejenost
in pripomočke. Drugi starši so zadovoljni
in nimajo pripomb.
Starši, katerih otroci se vozijo v šolo, so
izrazili strah za njihovo varnost.
Dva starša sta imela pripombo na posto-
pek razvrščanja. Sprašujeta se, kako lahko
strokovnjak, ki prvič vidi otroka, oceni nje-
gove sposobnosti v desetih minutah. Me-
nijo, da je razvrščanje šablonsko. Otroke,
npr. z Downovim sindromom, se daje pre-
več v kalup. Obravnavati jih je treba po nji-
hovih sposobnostih — saj so med njimi
razlike —, ne po diagnozi. Otrok naj se čim
več nauči za življenje, kar naj bi bilo vodilo
obravnave otroka na OŠPP v OVI. Tudi zanje
bi bilo treba prilagoditi šolsko delavnico,
da so varni v njej in da lahko delajo izdelke.
Pomembno se jim zdi, da daje učitelj na-
loge, da se otrok zaposli doma. Ljubezen,
ljubkovanje, igranje je za življenje premalo.
Učiti in utrjevati jim je treba pozitivne
navade, vodstvo šole pa naj poskrbi, da
bodo imeli učitelji pripomočke.
Otroci OVI se čutijo na šoli sprejete, so
zadovoljni. Med počitnicami zelo pogrešajo
sošolce z oddelka. Otroci iz domačega
okolja oz. soseščine jih jemljejo z distanco,
tudi ignorantsko. Do njih se ne znajo
obnašati, ne vedo, kako z njimi ravnati, ne
poglabljajo se v njihove potrebe, jih ne
poznajo, imajo o njih drugačno predstavo,
kar je odvisno tudi od domače vzgoje, ne
sprejemajo jih medse (otroka še nikoli niso
povabili na rojstni dan — če so, so starše, je
pripomnil eden od staršev). Zato toliko bolj
pogrešajo med prostimi dnevi otroke iz
OVI, ker nimajo druge družbe in so nave-
zani le med seboj.
Starši oziroma družine teh otrok se
morajo marsičemu odreči, npr. kulturnemu
življenju, zabavi... Če se želijo česa udeležiti,
morajo v tem času plačati varstvo. Nekateri
jemljejo otroka s seboj in so neredko delež-
ni neprijetnih, bolečih pripomb, namigo-
vanj, posmeha. Včasih so na to odreagirali,
sedaj ne več.
Vsi starši menijo, da je komunikacija z
učitelji oz. delavci šole dobra. Nekateri so
še posebej pohvalili angažiranost določe-
nih učiteljic v izvenšolskih dejavnostih,
delo v društvu Sožitje, sodelovanje s starši
na seminarjih.
Eden od staršev je imel ob začetnih sti-
kih s šolo nekaj težav. Postopoma se je ko-
munikacija bistveno izboljšala. Sedaj ima
občutek, da delavci šole niso več osebno
prizadeti, če ima pripombe na delo, pro-
gram...
Glede vključevanja šole na različna po-
dročja in v okolje menijo trije starši, da je
dobro. Dva pa menita, da je šola preveč od-
maknjena, morala bi se bolj povezovati z
drugimi ustanovami, od vrtca naprej, in bolj
agresivno nastopati navzven. Kar pripada
ostalim otrokom, naj tudi tem. »Sonce naj
sije vsem enako.« Otroci so zaradi svojega
statusa preveč odrinjeni. Starši pogrešajo
več povezovanja z redno OŠ, od novolet-
nega praznovanja, pustovanja do drugih
srečanj. Tako bi se spoznavali med seboj in
bi lažje spreminjali odnos drug do drugega.
Želijo tudi več ekskurzij in dogodkov, kot
so srečanja z gasilci, policisti, vendar naj se
ne ponavljajo prepogosto.
Eden od staršev ima negativno izkušnjo
glede možnosti odločanja. Otrok je bil po
mnenju komisije za razvrščanje vključen v
oddelek vzgoje in izobraževanja brez upo-
števanja želje staršev, naj se vključi v prvi
razred OŠPP. Ni se strinjal s tem, da stro-
kovnjaki postavijo diagnozo za vse življenje.
Starši drugega otroka so odločitve
sprejemali in izpeljali s svojo odločnostjo
in s podporo ožje in širše družine.
Ostali takšnih izkušenj nimajo.
Veliko kritik so starši izrekli glede infor-
macij v zdravstvu. Zlasti v predšolskem
obdobju jih ni bilo ali jih je bilo malo ali so
bile nepopolne. Nekateri specialisti so se
obnašali kot mali bogovi in si niso pustili
nič reči. Pri dveh otrocih je bila bistvena
iniciativa staršev, da so bili v tem obdobju
sploh obravnavani. V zgodnjem obdobju so
pogrešali več informacij, seminarjev o
stanju otroka, kaj storiti, kako naprej...
Društva, ustanove naj bi same obveščale
132
ŠOLANJE OTROK NA OSNOVNI ŠOLI S PRILAGOJENIM PROGRAMOM
Starše glede zakonodaje, novih možnostih,
spremembah itn., ki se tičejo teh otrok, ker
sami starši temu dostikrat ne morejo slediti.
Želijo, da bi se na šoli organizirale okrogle
mize, kjer bi se pogovarjali o novostih, spre-
membah, o tem, kaj bi se še dalo storiti...
O INTERVJUJIH DEFEKTOLOGOV
IN DEFEKTOLOGINJ
Intervjuvala sem vseh osem učiteljic in
učiteljev defektologov, ki so zaposleni na
OŠPP Ana Gale. Dve delata kot mobilni
defektologinji s predšolskimi in šolskimi
otroki (ROŠ), ki zaostajajo v razvoju. Za-
stavila sem jim enaka vprašanja kot staršem,
seveda prilagojena vidiku učiteljev. Njihova
mnenja navajam v strnjeni obliki.
Sedanja oblika vzgoje in izobraževanja
otrok z motnjami v duševnem razvoju po
prilagojenem programu je ustrezna. Pri tej
obliki pride otrokova osebnost do veljave,
njegova samopodoba je boljša. Nespod-
bitno je, da tak otrok potrebuje individualni
prijem, veliko spodbud in različnih oblik
in metod dela. Potrebuje tudi več vzgoje,
kar mu pozneje v življenju pomaga, da se
lažje prilagodi, vključi in naveže stike. Pri
pojmovanju integracije se je treba zavedati,
da so telesne okvare eno, duševne motnje
pa drugo. Mesto telesno hendikepiranih
otrok je vsekakor na ROŠ. Integracija tudi,
če ima otrok specifično učno motnjo, kot
je npr. legastenija, ki jo lahko strokovnjak
postopoma odpravi. Če je otrok na OŠPP
glede na svoje motnje uspešen ter se vključi
v nadaljnje izobraževanje in doseže poklic,
to odtehta stigmo, ki nato v življenju tako
ali tako zbledi. Seveda so mogoče še na-
daljnje izboljšave vzgojnoizobraževalnega
procesa na OŠPP.
Integracija sama po sebi prinaša pozi-
tiven napredek, vendar pod določenimi
pogoji. Otroku je treba preskrbeti najboljše
možnosti za celostni razvoj.
Psihološka priprava staršev za šolanje ali
prešolanje otroka na OŠPP je premajhna.
Starši otroka z očitno motnjo v duševnem
razvoju, ki je bil obravnavan že v predšolski
dobi, so dovolj pripravljeni ob vpisu na
OŠPR Veliko bolj boleče je za tiste, katerih
otroci obiskujejo redno šolo in šele tam
ugotovijo, da niso zmožni slediti programu
OŠ in je potrebno prešolanje. Naj tak otrok
poskusi šolanje na ROŠ, da starši uvidijo in
imajo dokaz, da ne gre. Pozneje jih ne bo
težil občutek, da bi bil otrok morda le us-
pešen in da so mu s prešolanjem škodovali.
Premalo se naredi pri predstavitvi šole s
prilagojenim programom. Starši nimajo
predstave, kaj se v šoli dogaja. Treba jim je
povedati, da poklicna pot s tem otroku ne
bo zaprta, seveda, če bo s skupno pomočjo,
tudi staršev, otrokov uspeh primeren za
vpis v šole skrajšanega srednjega izobra-
ževanja.
Razvrščanje je enkratni, ni procesni
postopek, kar bi bilo bolje — ob večji vlogi
učiteljice, ki otroka uči.
Emocionalno počutje otrok na OŠPP je
zelo dobro. Velika razlika v pozitivnem
smislu se pojavi kmalu po prešolanju —
postanejo živahni, sproščeni. Starejši otroci,
ki se prešolajo v višje razrede, potrebujejo
nekaj več časa. Le pri čakanju na avtobus
na poti v šolo ali domov pride včasih do
žalitev ali izzivanj otrok iz ROŠ.
Otroci iz OŠPP se počutijo segregirane
pri znanju. Nekateri ugotavljajo, da se na
tej šoli v primerjavi z ROŠ manj učijo. Ni
posameznih predmetov. Vendar jih to ne
skrbi veliko. Glede segregiranosti je pro-
blem zase pot v šolo, kjer se otroci med
seboj šikanirajo. Pojavlja se tudi razliko-
vanje pri vpisu v srednje šole s skrajšanim
programom oz. nižjim poklicnim izobraže-
vanjem, kjer imajo učenci z ROŠ prednost.
Podeželsko okolje ima svoj vpliv na vred-
note. Starši z vasi imajo verjetno močnejši
občutek, da so njihovi otroci razlikovani,
kot ljudje dejansko gledajo na to.
Komunikacija s starši je dobra, odprta.
Nekateri potrebujejo za to čas, drugi ne,
posamezniki se ne odprejo nikoli. Pretežno
pa so zgovorni, velikokrat zaupajo osebne
stiske in sprejemajo pomoč. Žal nekaterih
očetov ni v šolo vsa leta otrokovega šolanja.
Šola se vključuje na različna področja
življenja in v okolje. Vendar moramo še
iskati možnosti širšega vključevanja. Ideje
so, omejujejo jih finančne in organizacijske
težave. Skoraj vsi učenci so vozači, vezani
na uro prevoza. Pogreša se tudi sodelovanje
133
IVANKA ŽIBERT
zunanjih strokovnjakov, npr. pri Hkovnem
in tehničnem pouku, ker so na nekaterih
področjih učitelji premalo usposobljeni.
Na določenih področjih družinam z
otrokom z motnjo v duševnem razvoju niso
zagotovljene optimalne življenjske možno-
sti. Vprašljiva je informiranost, poučenost
staršev. Na splošno lahko odločajo samo-
stojno. Pomemben dejavnik je okolje, v
katerem živijo. Te družine so zlasti na čust-
venem področju dosti bolj obremenjene.
Težijo jih občutki krivde, v okolje se ne
morejo vključevati s ponosom na otroka.
Obremenjuje jih otrokova prihodnost.
Imajo tudi večje finančne potrebe.
O dostopnosti informacij staršem z
različnih področij učitelji(ce) menijo, da
starši dobijo ustrezne informacije, če izra-
zijo željo, potrebo, voljo in pogum. Nekateri
so premalo ozaveščeni, kaj jim pripada.
RAZPRAVA
Rojstvo otroka spremljajo različna pričako-
vanja staršev, najbolj pa si želijo, da bi bil
zdrav. Do spoznanja, da je njihov otrok dru-
gačen, da odstopa od povprečja, prihajajo
starši v različnih časovnih obdobjih. Od-
visno je od tega, koliko je otrok prizadet,
kolikšna je motnja v razvoju. Čim hujša je
motnja in čim večji razvojni zaostanek, tem
hitreje opazijo, da je z otrokom nekaj naro-
be. Ponavadi jih na to opozorijo zdravniki,
pri očitnejši prizadetosti pa že v porod-
nišnici.
Za starše je to hud udarec, povezan z ve-
liko bolečinami in posledicami, ki jih raz-
lično doživljajo. Gotovo je tudi za zdravnika
težka naloga, ko sporoča staršem nekaj, kar
spreminja njihova pričakovanja. Velikega
pomena za starše v tistem trenutku in še
dolgo v življenje je, kako jim je sporočeno,
da je otrok prizadet. To od zdravnika za-
hteva tenkočutnost, znanje in življenjsko
modrost. Pri sporočanju mora biti previ-
den, vendar realen. Starši se odzivajo različ-
no: z žalostjo, razočaranjem, jezo, zagren-
jenostjo, odklonitvijo. Nekateri začnejo
spraševati, drugi se zapro vase. Za nadaljnji
odnos staršev do otroka je pomembno,
kako se zdravniku posreči prepričati starše.
da je tudi njihov otrok enakovreden drugim
in da ima številne možnosti. Pri tem, ko star-
šem v njim razumljivem jeziku razloži real-
nost, je pomemben pozitiven odnos. Delno
prikrivanje resnice in sentimentalnost
starše zavajata. Zdravnik bi moral načrtova-
ti pogovor z informacijami o možnih vzro-
kih, možnostih otrokovega razvoja, litera-
turi, povezovanju staršev. Zelo pomembno
je, da pomaga staršem dojeti, da bo lahko
tudi njihov otrok kot vsak drug odraščal v
družini, kjer ga bodo imeli radi, imel bo
prijatelje in se bo vključeval v okolje.
Idealno bi bilo, če bi v nadaljnjih pogo-
vorih sodelovali sodelavci zgodnje terapije
in da bi imel zdravnik redne stike s služba-
mi za zgodnji razvoj, vrtci, šolo in da bi bil
v superviziji. Taka zavzetost bi ugodno
vplivala na starše, saj bi si pridobili občutek
varnosti ob enotni doktrini, zdravnik pa bi
imel za starše vedno nove informacije. Ob-
časni sestanki vseh strokovnjakov, zasto-
panih v zgodnji terapiji zaradi opazovanja,
poročanja in dogovorov o nadaljnjem otro-
kovem razvoju, bi morali postati sestavni
del prakse.
Družini je v veliko pomoč organizirana
zgodnja terapija za otroke z motnjo v du-
ševnem razvoju v domačem ali bližnjem
kraju. Od krajevnih oblasti je odvisno, v
kakšni smeri in koliko so razvili mentalno-
higiensko dejavnost v osnovni zdravstveni
službi, ki spremlja otroka od zgodnjega
otroštva do odraslosti (Skuber 1995).
Pri otrocih z lažjimi motnjami v dušev-
nem razvoju pride pravo spoznanje pogo-
sto šele, ko je otrok že v šoli in ima z učen-
jem velike težave. V praksi se kaže, kako
globoko to prizadene starše in kako težko
sprejmejo. Res pa je, da imajo za to tudi
najmanj časa. V predšolskem obdobju, ko
otrok ni postavljen pred večje zahteve,
otrokove zmanjšane sposobnosti ne opazijo
ali jih prezrejo, zato je ob začetku šolanja,
ko se motnja ugotavlja, še toliko bolj boleče.
Pogosto se dolgo ne morejo sprijazniti in
poskušajo storiti vse, kar je mogoče. Na
prešolanje pristanejo šele, ko vidijo, da je
otrok resnično omagal in tudi sami nimajo
več moči, da bi ga silili naprej. Po prešolanju
si oddahnejo mnogi starši. Pravijo, da bi to
storili že prej, če bi vedeli, da bo otrok tako
134
ŠOLANJE OTROK NA OSNOVNI ŠOLI S PRILAGOJENIM PROGRAMOM
zadovoljen (Žerdin 1991). Seveda tega ni
mogoče posploševati.
Večina otrok šolo s prilagojenim pro-
gramom uspešno zaključi. Vendar je tudi
tu svojevrstna selekcija, ker so med njimi
prav tako precejšnje razlike. Ob koncu šo-
lanja se nekateri otroci takoj zaposlijo z
neposrednim priučevanjem v podjetju, kar
je bila praksa predvsem pred nekaj leti, ko
še ni bil tak problem za delovna mesta.
Mlajši, telesno šibkejši in socialno manj zreli
učenci lahko podaljšajo šolanje še na deveto
ali deseto leto na OŠPP. Šolanje lahko nada-
ljujejo v skrajšanih in nekaterih prilago-
jenih programih srednjega izobraževanja.
Uspešnost zaposlitve je odvisna od otro-
kovih splošnih sposobnosti, telesnih zmog-
ljivosti, od posameznih delovnih sposob-
nosti, osebnostnih lastnosti, zlasti pa od
trenutnih družbenih in gospodarskih raz-
mer. Okolica v njih običajno ne prepoznava
kakih posebnih odstopanj, ker se znajo
prilagoditi potrebam vsakdanjega življenja.
Večina se jih poroči in ustvari družine. O
tem, kakšno OŠ so končali, pa največkrat
modro molčijo, kar se tudi odraža, ko se
naključno srečujejo z delavci OŠPP na jav-
nih mestih in jih nočejo več poznati. Nihče
jim tega ne more in ne sme zameriti.
V veliko pomoč staršem otroka z motnjo
v duševnem razvoju so seminarji, ki jih
največkrat organizira Zveza društev za po-
moč duševno prizadetim Sožitje ali lokalno
društvo. Namen teh seminarjev je seznan-
janje z možnostmi za pomoč otroku, čust-
vena podpora ob življenju z otrokom in ne
nazadnje tudi rekreacija.
Šele seminar velikokrat prinese odgovor
ali zmanjša težo pritiska vprašanja, zakaj se
je ravno v njihovi družini rodil tak otrok.
Za nekatere starše je prava razbremenitev
in pomaga rešiti večkrat napete odnose
med partnerjema, sorojenci, okolico,
terapevti.
Strokovnjaki pravijo, da so ti seminarji
nekaj posebnega v evropskem okolju v
dobrem pomenu besede in da smo lahko
na to ponosni. Treba jih je obdržati in
razvijati naprej.
Družina s prizadeto osebo potrebuje
poleg nasvetov in podpore tudi praktične
oblike pomoči, ki jo razbremenjujejo v
vsakodnevnem življenju, saj je nadpovpreč-
no obremenjena. Pravica do razvijanja oseb-
nosti družinskih članov zaradi otrokove
prizadetosti ne bi smela biti okrnjena in ne
bi smela pripeljati do tega, da bi se družin-
ski člani odpovedali uresničevanju lastnih
interesov, ali celo v izolacijo celotne dru-
žine. Družinam je treba pomagati, saj imajo
pravico do enake kakovosti življenja kot
drugi.
V zahodni Evropi so se že razvile dejav-
nosti (skupine za samopomoč, dobrodelne
organizacije) za razbremenjevanje družin,
ki izhajajo iz potrebe povsem določene
družine in na temelju tega načrtujejo mož-
nosti, ki so v domačem kraju ali v sosedstvu.
Ne gre za podvajanje ustanov, ampak za
zapolnitev vrzeli, ki jo čutijo starši, saj te
službe ne nameravajo postati ustanove.
Tega pri nas v taki obliki ne poznamo, za-
misel pa bi veljalo pretehtati. Žal so taka
hotenja še vedno v premajhni meri izved-
beno zagotovljena, z marsikaterimi nereše-
nimi vprašanji, s financiranjem vred.
Za vse, tudi za otroke z najtežjo duševno
prizadetostjo velja pravica in dolžnost obi-
skovanja šole. Tudi ti naj se naučijo vsega,
kar potrebujejo, da se v skladu s svojimi
individualnimi možnostmi in sposobnost-
mi na vseh področjih življenja dobro po-
čutijo, znajdejo, vključujejo in uveljavljajo.
Zato je treba oblikovati učne vsebine pred-
vsem z izhodišč konkretne realnosti. Pri
vseh je treba izhajati iz otrokove celostne
sposobnosti in paziti, da pouk ni sam sebi
namen, ampak namenjen usposabljanju za
življenje. V okvir celostnega učenja spadajo
tudi vse prvine skupnega sobivanja, doživ-
ljanja in skupnega učenja in delovanja z
neprizadetimi.
OŠPP mora upoštevati princip vsesploš-
nega spodbujanja in razvijanja tistih otroko-
vih sposobnosti, ki so mu dane. Ne sme
izhajati iz tega, česa ne zmore, ampak iskati,
razvijati in ohranjati sposobnosti, ki jim je
kos in ki mu bodo kar najširša podlaga za
čim bolj samostojno in kakovostno življe-
nje. Del teh zahtev bi se lahko uresničeval
tudi v obliki integriranih povezav, tako v
rednih oblikah šol kakor tudi z različnimi
drugimi oblikami, ki zadovoljujejo posebne
potrebe otroka s prizadetostjo in delujejo
135
IVANKA ŽIBERT
pO načelih vključevanja.
Zaželeno bi bilo, da bi imeli starši, glede
na različne sposobnosti in interese za svoje
otroke s prizadetostjo, tudi več izbire med
različnimi programskimi možnostmi. Raz-
voj šolstva za otroke z duševno prizade-
tostjo mora iti v kakovost ter v oblikovanje
in ustvarjanje novih programskih ponudb
zanje, skupaj z vzgojnimi prijemi, ki bi jim
omogočali čim večjo stopnjo poznejše
življenjske integracije.
Poleg pouka bi morala šola ponuditi tudi
različne terapevtske oblike pomoči (fizio-
terapevt, več logopedskih vaj...), ki se vklju-
čujejo v sam pouk. Zagotavljala naj bi tudi
različne druge vsebinske oblike, od razUč-
nih vrst svetovanja do organiziranih oblik
vsebinsko kakovostnega prostega časa. Spet
lahko rečem, da se žal ustavlja pri denarju.
Potrebe vseh stopenj učencev z duševno
prizadetostjo je treba upoštevati tudi pri
ustrezni opremljenosti šole, pri različnih
kadrovskih in tehničnih normativih in zlasti
pri specifičnih učnih in življenjskih pripo-
močkih, ki zagotavljajo okoliščine za kar
najboljše doseganje učnih ciljev in razvi-
janje otrokovih zmožnosti.
Neodvisno od oblike šole, njenega usta-
noviteljstva in izvedbene realizacije bi mo-
ralo biti šolsko delo vključeno v celostno
zasnovo skrbi za osebe z duševno priza-
detostjo v Sloveniji, kar pomeni, da morajo
biti vsi upravičenci deležni enakih vsebin-
skih in izvedbenih možnosti. Vzporedno bi
morale biti izvedene tudi vse prejšnje in
poznejše življenjske povezave, ki dajejo
odgovor na vprašanje, kaj in kam zdaj. V
zvezi z vsem tem je zato izredno pomem-
bno medsebojno sodelovanje staršev in
šole, skupaj s šolskimi oblastmi. Partnerstvo
in komplementarnost med starši in strokov-
njaki je tudi v šoli nujno, da bi imeli vsi cilji
izobraževanja in usposabljanja konkreten
funkcionalen rezultat, ki zadovoljuje vse tri
partnerje v delu življenja, ki zajema šolsko
obdobje (Generalni koncept in izvedbena
načela Sožitja — Zveze društev za pomoč
duševno prizadetim Slovenije, 1997).
Sodelovanje oz. komunikacija med
učiteljem (ali drugim strokovnjakom),
otroki in starši je na eni strani izredno
občutljivo področje, na drugi pa izredno
pomembno, pa naj gre za starše zdravih
otrok ali otrok z motnjami v razvoju.
Starši so prvi in najpomembnejši vzgoji-
telji svojih otrok. Šola kot vzgojna ustanova
jim lahko pri tem pomaga in mora poma-
gati. Vzgoja v šoli je dopolnjevanje tistega,
kar starši vlagajo v vzgojo otroka, ne more
pa biti nadomestilo.
Idealno je, če komunikacija med učitel-
jem, starši in otrokom poteka po principu
permanentne povratne informacije (feed-
back). Te pomagajo učitelju izostriti zave-
danje lastnega vedenja in doživljanja, od-
krijejo pa mu tudi posledice njegovega ve-
denja. Ne sme pa jih vsiljevati, ker je njihov
namen pomagati drugemu, in ne sme jih
uporabljati za sproščanje lastnih napetosti.
Pogosto poteka sodelovanje med učitel-
jem, starši in otroki v obliki enosmerne ko-
munikacije, pri katerem je največkrat edini
vir informacij učitelj. Tak način sodelovanja
ovira starše pri njihovi aktivnosti. Na sre-
čanjih s starši je treba ustvariti tako vzdušje,
da lahko starši aktivno sodelujejo in v
vzdušju medsebojnega zaupanja razprav-
ljajo o problemih, ki jih težijo, ter spozna-
vajo probleme in izkušnje drugih staršev.
Pri komunikaciji bi moral učitelj upošte-
vati psihosocialne značilnosti staršev. Te
razlike lažje upošteva ob pogovorih s po-
sameznimi starši, težje pa, ko govori s
skupino. Tedaj naj bi se prilagodil tistim
staršem, ki si sami težje pomagajo in potre-
bujejo intenzivnejšo pomoč.
Poklicna struktura staršev je tudi dej-
stvo, ki ga učitelj ne bi smel prezreti, saj je
lahko izmenjava izkušenj koristna tako za
starše kot učitelja in učence. Učiteljeva
avtoriteta ni nič manjša, če mu tudi starši
posredujejo kakšne informacije ali nasvete.
Že ob prvih stikih se mora učitelj zavedati
njihove individualnosti, različnih osebnost-
nih lastnosti, vplivov kulturnih in etničnih
dejavnikov in vplivov širšega okolja. Izogi-
bati se mora subjektivnim sodbam in se
varovati predsodkov. Komunikacijske ovire,
ki nastanejo zaradi vnaprej obhkovanega
odnosa do staršev, je zelo težko odstraniti.
Učitelj je tisti, ki spodbuja komunikacijo,
in ta je konstruktivna, če je usmerjena k
staršem, kar pomeni, da naj učitelj poišče
učinkovitejše oblike komunikacije, ne pa
136
ŠOLANJE OTROK NA OSNOVNI ŠOLI S PRILAGOJENIM PROGRAMOM
oblike, ki so zanj najlažje izvedljive. Enako
velja za svetovalne — socialne delavce.
Nekateri starši imajo s šolo in razgovori
v šoli negativne izkušnje. Te so velika ovira
za uspešno komunikacijo, zato mora uči-
telj(ica) v primerih, ko stališča staršev niso
usklajena z interesi učitelja, poskušati s
konstruktivnim vodenjem počasi ozave-
ščati starše, da tudi oni prično pozitivno
vrednotiti učiteljeva prizadevanja. Treba
jim je pokazati, da so v šoU dobrodošli in
da je otrok in njegov uspeh pomemben za
vse (Novljan 1997).
To še posebej velja za starše otrok z
motnjami v razvoju, kajti družina s tem
otrokom je socialno, psihično in ekonom-
sko obremenjena. Poleg tega mora skrbeti,
vzgajati in izobraževati prizadetega otroka
še v drugačnem smislu kot ostale otroke.
Taka družina potrebuje vseskozi pomoč, ki
se z razvojem in starostjo otroka spreminja.
UGOTOVITVE IN PREDLOGI
Iz obeh delov raziskave je razvidno, da sta
vzgoja in izobraževanje po prilagojenem
programu v veliki meri ustrezna. Vendar se
nakazujejo vprašanja in usmeritve, ki jih bo
treba razreševati.
Učne vsebine, delovni načrt šole se mora
usmerjati v usposabljanje otrok za življenje,
za sobivanje z drugimi. Pri oblikovanju
individualnega načrta je treba vključiti
starše otroka ter upoštevati njihovo mnenje
in stališča kot enakovrednih partnerjev oz.
članov tima.
Šola naj pritegne strokovnjake za različ-
ne terapevtske oblike pomoči otrokom,
kjer čutijo starši in defektologi potrebe ali
pomanjkanje znanja.
Mentalnohigienskega dispanzerja, ki bi
interdisciplinarno skrbel za otroke s poseb-
nimi potrebami, v občini ni. Treba je iskati
povezave v ožji regiji, kjer tak dispanzer je.
Povezava med različnimi institucijami, ki
skrbijo za osebe z motnjami v duševnem
razvoju, je razmeroma slaba. Koordinacijo
med njimi bi lahko prevzela šola.
Družina s prizadetim otrokom je obre-
menjena na vseh področjih. V veliko pomoč
staršem so seminarji. Treba jih je obdržati
in razvijati naprej.
Prihod v šolo je za bil za veliko otrok
otežen. Prevozi niso bili zadovoljivo urejeni.
Ta problem je v tem šolskem letu že urejen
s pogodbenim prevozom s kombijem;
Finančno pomoč za razširitev dejavnosti
in za druge potrebe šole je treba iskati pri
različnih virih (donatorstvo, sponzorstvo).
Po mnenju staršev in učiteljev so še
možnosti in področja, kjer bi se lahko šola
predstavila, vključevala ter povezovala. Pri
iskanju poti moramo postati izvirnejši in
bolj inovativni.
Sistem informiranja staršev o pravicah
in možnostih je pomanjkljiv. To vrzel lahko
šola zapolni z vabili strokovnjakom (po
željah in potrebah staršev) na razgovore ob
roditeljskih sestankih.
Te družine bi potrebovale praktične
oblike pomoči, ki bi jih razbremenjevale v
vsakodnevnem življenju. Društvu Sožitje bi
lahko dali pobudo, da ugotovi, ali in kakšno
pomoč želijo, ki bi jo bilo mogoče izpeljati
v okviru javnih del ali civilnega služenja
vojaškega roka.
Skupna naloga pa je razvijanje takih
medsebojnih odnosov v družbi in priprav-
ljenosti družbe, da bi se zmanjšali predsod-
ki do prizadetih ljudi in bi bilo omogočeno
kakovostno sobivanje vseh.
137
ivanka žibert
Literatura
Jereb, T. (ur.) (1997), Živeti tako normalno, kot je mogoče. Naš zbornik, 30, 1: 19-22.
Novijan, e. (1997), Teze za seminar za svetovalne delavce na osnovnih šolah. Ljubljana: Zavod RS
za šolstvo
Skuber, r (1995), Pomoč družini z duševno prizadetimi. Naš zbornik, 28, 1: 12-16.
Strojin, m., a. Mikuš Kos (1991), Vsak otrok hodi v šolo. Murska Sobota: Pomurska založba
Zai.okar Divjak, Z. (1996), Vzgoja je... ni znanost. Ljubljana: Educy
Žerdin, T. (1991), Težave, težavice, učne motnje. Murska Sobota: Pomurska založba
138
POROČILO
VI, EVROPSKI KONGRES DELOVNEGA PRAVA IN SOCIALNE VARNOSTI
Sredi septembra 1999 sem se udeležila 6.
evropskega kongresa za delovno pravo in
socialno varnost v Varšavi. Teme so bile:
socialni dialog, zaposlitev in samozapolitev
ter reforme sistemov socialne varnosti v
Evropi. O vsaki temi sta bili predstavljeni
dve poročili. Organizirana je bila tudi
okrogla miza o vidikih delovnega prava v
Evropski Zvezi in Svetu Evrope, ki pa se ni
najbolje posrečila.
Letošnji kongres se je od prejšnjega, ki
je bil leta 1996 v Leidenu, razlikoval
predvsem po splošnem vzdušju in pogledu
na prihodnost delovnega prava in socialne
varnosti. Spraševanje in dvomi o (ne)smislu
teh dveh pravnih disciplin sta zamenjala
prejšnje prepričanje o pomembni vlogi
delovnega prava in socialne varnosti v
sodobni družbi in splošno soglasje o
potrebnosti reform.
Najprej sta z referati nastopila profesor
Sewerinsky (Lodz) in profesor Blanpain
(Leuven).
Prvi je obravnaval zlasti pravna vpra-
šanja: ureditev socialnega dialoga na med-
narodni in državni ravni, izhodišča social-
nega dialoga in socialno partnerstvo, ki v
nekdanjih socialističnih državah ni dovolj
organizirano. Spodbudil je razpravo o vlogi
države kot tretjega v dialogu. Ali lahko sin-
dikati in delodajalci uveljavijo dogovor, s
katerim se država ne strinja (npr. dogovor
o plačah, ki ni v skladu z vladno ekonomsko
politiko), kdaj je mogoča stavka in po-
dobno.
Blanpain je v poročilo vključil socio-
loške, ekonomske in organizacijske vidike.
Tradicionalno podjetje je po njegovi oceni
»eksplodiralo«. Nova družba je mrežna
družba, v kateri bo poleg »znati delati« treba
»znati biti«. Poudarjal je fleksibilnost v vseh
pogledih. Opozoril je, da obstajajo pomem-
bnejše vrednote, kot je prosti trg, in da
lahko fleksibilnost in moderna organizacija
ustvarita dober ali slab kapitalizem.
Razprava je prinesla naslednje poudarke:
da je za socialni dialog potrebna zlasti res-
nična pripravljenost, da je z Amsterdamsko
pogodbo socialni dialog institucionaliziran,
da obstaja možnost monopolizma sindikal-
nih predstavnikov, da je treba poleg pravne
ureditve upoštevati dejansko razporeditev
moči. Zdi se, da se je večina strinjala, da je
bolje kot o socialnem dialogu govoriti o
socialnem partnerstvu.
O zaposlitvi in samozaposlitvi sta pre-
davala profesorja Supiot (Nantes) in Davies
(London).
Prvi je postavil pod vprašaj podrejenost
kot kriterij razlikovanja med zaposlitvijo in
samozaposlitvijo. Kot primer je navedel
nekdanjo razliko med položajem delavca na
tekočem traku in samostojnim kmetom ter
sodobno razliko med delavcem, vključenim
v krožek kakovosti, in kmetom, ki za veli-
kega kupca vzreja živino po predpisanem
postopku in s predpisanimi značilnostmi.
Meje med zaposlitvijo in samozaposlitvijo
se brišejo. Od zaposlenih se pričakuje, da
bodo v določeni meri avtonomni in ustvar-
jalni, samozaposleni so vedno bolj odvisni
od naročnikov. Zavzel se je za splošno de-
lovno pravo, dopolnjeno z vrsto posebnih
profesionalnih delovnopravnih predpisov.
Postavil je vprašanje o razmejitvi med de-
lovnim pravom in civilnim oziroma ko-
mercialnim pravom.
To misel je naprej razvil Davies. Grafično
je ponazoril razmerje oziroma delež delov-
nega in civilnega prava pri urejanju dela.
Na osi od delovnega do civilnega prava je
razvrstil štiri pravne oblike: zaposlitev,
zaposlitvi podobno delo, osebno delo in
neosebno delo. Prvo je klasično delovno
139
POROČILO
razmerje, drugo delo od delodajalca formal-
no neodvisnih, ki lahko delajo sami ali z več
zaposlenimi, tretji naj bi bili resnično/ pravi
samozaposleni, četrto pa je pogodbeno
zagotavljanje uslug. Glavni kriterij za razv-
rščanje je ekonomska odvisnost delavca.
Davies se je zavzel za dopolnjevanje delov-
nega prava s civilnim.
Zabrisane meje med različnimi pravno
urejenimi načini dela so eden od proble-
mov tretje teme, reform na področju so-
cialne varnosti. Pred trejo temo je bila na
vrsti še okrogla miza, na kateri je bil zanimiv
prispevek profesorja Weissa (Frankfurt).
Izhajal je iz človekovih pravic, ki morajo
vključevati tudi socialne pravice. Kritiziral
je dejstvo, da so nekatere delovnoprave in
socialne zadeve izključene iz odločanja
Evropske Unije. Kritičen je bil do sedanje
ureditve kolektivnega pogajanja na ravni
EU. Poudaril je pomen proceduralnih
norm, ki bi omogočale nastanek fleksibilne
evropske zakonodaje.
O reformah evropskih sistemov socialne
varnosti sta govorila Schulte (Inštitut Маха
Plancka), ki je imel zelo obsežen in izčrpen
referat, in profesor Tomeš (Praga), ki je
stvarno in prepričljivo predstavil stališča
strokovnjakov iz nekdanjih socialističnih
držav, ki pogosto ostanejo neizrečena.
Schulte je izhajal iz ekonomskih in social-
nih izzivov za državo blaginje. Navedel je
vrsto podatkov o demografskih in ekonom-
skih spremembah v (zahodni) Evropi, ki jim
je treba prilagoditi sisteme socialne varno-
sti. Nastajajo novi socialni primeri, kot je
potreba po dolgotrajni negi, revščina in
socialna izključenost. Socialno zavarovanje
se vedno bolj približuje socialnemu varstvu.
Staranje prebivalstva povzroča ekonomske
težave, a ustvarja zaposlitvene možnosti na
socialnem področju — čeprav slabo pla-
čane. Povratek k tradicionalnim mrežam
družinske in sosedske skbi ni mogoč.
Globalizacije ne spremlja ureditev, ki bi
zagotavljala temeljne socialne pravice.
Večina socialnih predpisov Evropske Zveze
ni pravno zavezujoča. Zmanjšati bi bilo
treba stroške dela in preiti k večjemu deležu
financiranja socialne varnosti z davki. Treba
je upoštevati posledice vključitve novih
članic, karterih prebivalstvo bo pred-
stavljalo 30% prebivalstva Evropske Unije.
Od vseh prispevkov mi je bila najbližja
razprava prof. Tomeša. Po njegovem mne-
nju je socialna reforma potrebna na zaho-
du, kjer se morajo sistemi izboljšati, in na
vzhodu, kjer je treba najti alternative. So-
cialna varnost ima delitveno funkcijo, ki se
kaže kot redistribucija v času (med genera-
cijami) in v prostoru. V razpravo je ponudil
naslednje teze:
Socialna reforma je nujna za uspešno
ekonomsko reformo. Socialne spremembe
morajo biti politično sprejemljive. Povratek
predstavnikov prejšnjih režimov na oblast
je nastopil zaradi neustreznih socialnih
sprememb, ki so povzročile revščino.
Socialna reforma je del celotne družbe-
ne reforme. Ne more biti uspešna brez
sprememb v okolju, kot je npr. finančni
sistem.
Treba je upoštevati dediščino, npr. nizke
pogoje za upokojitev, posebno za ženske in
delavce na zdravju škodljivi delih.
Reforma je potrebna, kadar so obstoječe
razmere neustrezne, kot so npr. siva eko-
nomija, neučinkovito sodstvo.
Nekdanje socialistične države so refor-
mo izvedle prepozno. To bi morale storiti
leta 1989, ko je še obstajalo navdušenje; zdaj
je tretjina prebivalstva pod mejo revščine.
Iskati je treba alternativne rešitve, pri-
merne tradiciji in kulturi ter ekonomskim
možnostim. V državah z zelo različnim
nacionalnim bruto dohodkom ni mogoče
uporabiti enakih rešitev. Pri spreminjanju
pokojninskega sistema so nekdanje sociali-
stične države uporabile štiri različne prije-
me: dopolnitev obstoječega sistema, radi-
kalne spremembe po vzoru Čila, kombina-
cijo redistribucije v času in prostoru ter
večstebrni sistem.
Različni prijemi so potrebni zaradi razlik
med dejavniki, kot so način privatizacije, ra-
ven demokratizacije, sposobnost institucij
za izvajanje reform.
Bistven je način izvajanja reform. Treba
je imeti zanesljive podatke, tehnično opre-
mo, vzgojiti ljudi, spremeniti predpise,
sklade socialne varnosti je treba ločiti od
državnega proračuna.
Obdobje tranzicije je pomembnejše od
končne vizije (»svetlih ciljev«). Podcenjuje
140
VI. EVROPSKI KONGRES DELOVNEGA PRAVA IN SOCIALNE VARNOSTI
se probleme ljudi, ki so v zavarovalni sistem
vstopali z določenimi pričakovanji.
Pridruževanje Evropski Uniji ni priha-
janje v Evropo, kjer so države vzhodne Evro-
pe že ves čas. Acquis communautaire ni
enosmerna pot.
V razpravi so v glavnem pritrjevali nave-
denim stališčem, zlasti udeleženci iz
nekdanjih socialističnih držav. Dodali so
nekatere nove poudarke, npr. odgovornost
države za socialno varnost prebivalstva, ki
je v različnih oblikah vsebovana v ustavah
evropskih držav (z izjemo Združenega kra-
ljestva), potreba po upoštevanju dosto-
janstva vseh ljudi, preprečevanje diskrimi-
nacije, evropski socialni kapitalizem v na-
sprotju z ameriškim. V bolj prikriti obliki
so izrazili skrb, da bo vključitev novih članic
v Evropsko Unijo pomenila finančne obre-
menitve in podobno. Izrazili so mnenje, da
lahko pri socialnih reformah povzemamo
tehniko, ne pa tradicije in kulture. Sistemi
socialne varnosti so nastali v razmerah pol-
ne zaposlenosti, enega samega hranilca
družine, ekonomske rasti — vse to se je
spremenilo in spremeniti se mora tudi
socialna varnost. Spremembe pa nikakor ne
pomenijo odprave. V sodobnem svetu je
socialna varnost pomembnjša kot kdaj koH.
Očitno je, da bodo spremembe v sistemu
socialne varnosti prinesle tudi nove naloge
za socialno delo.
IZZA KONGRESA
Nadvse prijetno presenečenje družabnega
dela kongresa je bil koncert Chopinovih
solistov in pianista Mareka Drewnowskega.
Letošnje leto je na Poljskem v znamenju
Chopina.
Varšava ima pestro zgodovino, ki se že
na prvi pogled kaže v arhitekturi. Poleg
ponovno sezidanih srednjeveških zgradb v
starem delu mesta so opazni trije tipi
poslopij: stavbe izpred vojne, večinoma
veličastne in okrašene v slogu fin-de-sičcle,
povojni sivi horizontalni »socialistični«
kvadri in bleščeči vertikalni »kapitalistični«
kvadri. Na sredi je »Stalinova torta«, palača
kulture, darilo bivše ZSSR. Še vedno je
precej nezazidanih površin.
Presunilo me je, ko sem na karti mesta
našla zarisane meje medvojnega geta in sem
se ob ogledu Varšave zavedela, kako je bil
velik in kakšni grozi je bil priča prostor, ki
sem ga gledala zvečer z balkončka, ko sem
opazovala rdeče-rumene (barve Varšave)
tramvaje in mestne avtobuse.
Od mojega hotela do Sheratona, kjer je
potekal kongres, je bilo dobrih petnajst
minut hoje. Ljudje so se mi zdeli zaposleni
in umirjeni, ceste in pločniki malo bolj ve-
gasti kot v Ljubljani, tekoč promet, prijazno
upoštevanje pešcev. Ulični prodajalci imajo
podobno blago kot drugod, le vezalke so
poseben »hit«. Tu in tam je kakšen berač, a
ni jih več kot pri nas. V starem mestu je bil
eden oblečen v nekakšno kuto ali zaščitno
obleko s kapuco globoko na oči, potrkaval
je s palico in zvončkljal, da ni bilo čisto
jasno, ali oživlja srednjeveško tradicijo ali
rešuje svoj aktualni dohodkovni problem.
Park Lazienki je bil poln nedeljsko
sproščenih obiskovalcev: stare gospe s klo-
bučki, mladenke v dolgih oprijetih oblekah,
otroci, elegantni in športni gospodje. Pa
sonce, stara drevesa, ptice, veverice, Cho-
pinov spomenik, Palača na vodi in odsevi
18. stoletja.
Ko sem se zadnji dan pozno popoldne
vračala v hotel in mi je v glavi še vedno
brnelo od Evrope, se mi je zazdelo, da bo
Evropa, če se bo razvijala po najbolj optimis-
tičnem scenariju, podobna mestnim uli-
cam, ki postajajo vedno bolj enake — v Hel-
sinkih, na Dunaju ali v Varšavi —, z enakimi
blagovnimi znamkami, reklamami, izlož-
bami, ponudbo, kjer bo le tu in tam, kot kos
poljskega nakita iz srebra in jantarja, poblis-
nil drobec tradicije in nacionalne kulture.
Skratka: urejeno, demokratično, socialno-
tržno in malce enolično.
Andreja Kav ar Vidmar
141
POVZETKI
Srečo Dragoš
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV
(KATOLIŠKE CERKVE Z DRŽAVO)
Doc. dr. Srečo Dargošpredava sociologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Na področju civilnodružbenih pomoči je ena od največjih organiziranih ponudnikov dobrodelnih
storitev Rimskokatoliška cerkev. Zato ni vseeno, kakšna je zveza med cerkveno strategijo do
zunanjega okolja in njeno socialno (dobrodelno) funkcijo. Ali lahko potencialno klerikalna
usmeritev oficialne cerkvene hierarhije politično obremeni tudi karitativno področje? Odgovor
na to vprašanje je odvisen od rešitve konfliktov med cerkveno in državno oblastjo, predvsem pa
od razumevanja in konkretizacije sedmega člena Ustave RS, s katerim je načelno opredeljeno
razmerje ločitve med versko in posvetno sfero. V prispevku obravnava avtor tri poudarke pri
razumevanju te raz-ločitve, in sicer biblijske poudarke (alegorični oz. teološki vidik), družbeno
regulacijo (sociološki vidik) in zgodovinske rešitve v našem prostoru (historični vidik). V
nadaljevanju je podana analiza sedanje strategije Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem in njena
primerjava z javnomnenjskimi podatki. Sklepi so koristni za nadaljno reševanje omenjenih
problemov, ki lahko pomembno vplivajo tudi na področje socialnih dejavnosti.
Ključne besede: katolicizem, klerikalizem, dobrodelnost, socialno delo, ločitev cerkve od države,
strategije.
Lea Šugman Bohinc
KIBERNETIKA SPREMEMBE IN STABILNOSTI
Mag. Lea Šugman Bohinc je asistentka za psihologijo in kibernetiko psihosocialne pomoči na
Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani
Avtorica vpelje koncept razlike oziroma spremembe in ga dopolni s konceptom stabilnosti, nato
pa opredeli spremembe prvega in drugega reda, tako da jih umesti v strokovno teoretski jezik
kibernetike drugega reda in v njenem okviru kibernetike psihosocialne pomoči. V nadaljevanju
opiše običajne strategije, ki jih ljudje uporabljamo za sprožanje sprememb prvega reda, potem pa
še strategije preokvirjanja za povzročanje sprememb drugega in višjega reda. Za namen večje
razvidnosti praktične uporabnosti predstavljenih konceptov povzame splošne vidike in strategije
kibernetike spremembe in stabilnosti oziroma soustvarjanja ugodnega konteksta za razvoj in
stabilizacijo sprememb v smeri želenega razpleta problema. V sklepu avtorica predstavi zakon
potrebne raznolikosti kot eno od temeljnih kibernetskih epistemoloških predpostavk uspešne in
učinkovite psihosocialne pomoči.
Ključne besede: sprememba prvega in drugega reda, strategije, kibernetika drugega reda,
psihosocialna pomoč.
Janez Balkovec
FINANČNO-ŽIVLJENJSKI PROCES ORGANIZIRANJA OSEBNE SOCIALNE VARNOSTI
Mag. Janez Balkovec deluje kot samostojni premoženjski svetovalec, zunanji sodelavec
svetovalnega podjetja Concorde, d. o. o. Na različnih posvetih in seminarjih predava o tem,
kako ustvariti osebno premoženje in osnovno socialno varnost
Osnovna socialna varnost ni več izključna skrb države, ampak se vse bolj prelaga na posameznike
143
POVZETKI
oziroma družine. Socialna varnost je tesno povezana z osebnim premoženjem. Poskrbeti moramo
za zaščito pri izpadu delovne sposobnosti, zaščititi družinske člane, ustvariti lastno nepremičnino,
izšolati otroke, poskrbeti za rento, ohranjati standard, imeti finančno varnost in investirati kapital.
Finančne institucije ponujajo raznovrstne programe, ki jih uporabljamo, ne da bi natančno vedeli,
kaj nam prinašajo. Domače gospodarjenje postaja vse bolj zahtevna naloga. Finančni produkti
skrivajo veliko pasti, zato je treba temeljito analizirati osebno življenjsko in materialno situacijo,
šele nato sestaviti osebni socialno-premoženjski načrt. Posameznike in družine je treba informirati,
usposabljati in svetovati, kako naj obvladajo finančni življenjski ciklus. Neobvladovanje tega ciklusa
nas lahko v današnji ciklonski družbi vrže na rob preživetja.
Ključne besede: socialna varnost, osebno zavarovanje, varčevanje
Bogomil Perfila
MULTIMEDICINSKA OSKRBA IN MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA KOT TEMELJNI RAZVOJNI INDUSTRIJI
21. STOLETJA
Dr. Bogomil Perfila je profesor sociologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Japonska je danes ena najhitreje starajočih se družb na svetu in tega se dobro zaveda. V devetdesetih
letih je bilo izločanje sredstev za socialno zavarovanje še razmeroma nizko, napovedujejo pa hitro
povečanje in se želijo nanj dobro pripraviti. Vse večji delež starejših prebivalcev namreč nujno
povzroči ne le vse višje pokojninske in socialne stroške, marveč tudi vse višje stroške za medicinsko
oskrbo in nego. Zanimivo je, da se Japonci že danes želijo pripravljati na demografsko sliko
japonskega prebivalstva, ki bo nastopila šele čez nekaj desetletij in ki jo imamo v Sloveniji in
nekaterih zahodnoevropskih državah že nekaj let. Glavna prednost privatizacije, se pravi, prenosa
izvajanja socialnih funkcij na zasebni sektor (vlada lahko še vedno zbira denar in za preskrbovanje
storitev plačuje zasebnemu sektorju, ali pa potrošniki za socialne storitve plačujejo neposredno
sami), je znižanje stroškov. Pogosto je potem težava kakovost storitev, ki jih izvaja zasebni sektor,
toda to se da doseči s predpisanimi standardi in nadzorom.
Ključne	Japonska, staranje prebivalstva, deregulacija, privatizacija, socialno podjetništvo.
Ivanka Žibert
ŠOLANJE OTROK NA OSNOVNI ŠOLI S PRILAGOJENIM PROGRAMOM
INTERVJU STARŠEV IN UČITELJEV
Ivanka Žibert je diplomirana socialna delavka in dela na Osnovni šoli Ane Gale Sevnica (šoli s
prilagojenim programom).
V prispevku so zapisana mnenja, pogledi, življenjske izkušnje in predlogi staršev otrok z motnjami
v duševnem razvoju na Osnovni šoli Ane Gale Sevnica in učiteljev, učiteljic te šole. Identificirane
so izražene potrebe prvih in predstave drugih, zlasti v skupnih točkah, torej tam, kjer pogledi in
predlogi enih zadevajo druge. Na tej podlagi so nakazane enostavnejše usmeritve v razvijanju
kvalitetnejšega dela s temi otroki.
Ključne besede: duševna prizadetost, vzgoja in izobraževanje, integracija, intervju, komuniciranje.
144
Editor's Notes
The present issue brings very different topics. First, Srečo Dragoš' analysis of the
strategies of the Roman Catholic Church which can affect (or rather, which have a defi-
nite share in shaping) its charitable activities, that is, those aspects of its functioning
that overlap, in some respects, with social work. Lea Šugman Bohinc develops a cyber-
netic theory of social work. Janez Balkovec intervenes with a problem which seems
quite distant to the "classic" problems of social work, yet at least some of its elements
have becomepressingly inevitable in post-socialist life: concern with one's own social
and financial security. Bogomil Perfila informs us about the developments in the field
of social security in Japan, one of the last strongholds of the social state that is falling.
Lastly, Ivanka Žibert presents the views and ideas of the parents of children who attend
a school with adapted programmes, as well as of their teachers.
145
ABSTRACTS
Srečo Dragoš
SOCIAL IMPACT OF POLITICAL CONFLICTS
(BETWEEN THE CATHOLIC CHURCH AND THE STATE)
Dr. Srečo Dragoš is a lecturer of sociology at the University of Ljubljana School of Social Work.
In the field of civic aid one of the biggest organised supplier is the (Roman) Catholic Church. It is
therefore worthwhile to explore the relation betw^een the Church's strategy towards its surround-
ings and its social (charity) function. Can potentially clericalist attitude of the official Church
hierarchy politically load Church charity? The answer depends on the solution of the conflicts
between the Church and the State authorities, and particularly on the understanding and
concrétisation of Clause 7 of the Slovene Constitution which postulates the division between
religious and secular affairs. The paper elaborates on three aspects of understandings that divi-
sion, namely, the point of view of biblical issues (the allegorical or theological aspect), the point
of view of social regulation (the sociological aspect), and the regard to historical solutions (the
historical aspect). The present strategy of the Catholic Church in Slovenia is analysed and com-
pared with opinion polls. The conclusions are useful for further solutions of the said problems
and can have a significant impact upon the field of social work.
Keywords: Catholicism, clericalism, charity, social work, division between the Church and the
State,strategies.
Lea Šugman Bohinc
CYBERNETICS OF CHANGE AND STABILITY
Psychologist Lea Šugman Bohinc, M. A., is an assistant lecturer of psychology and cybernetics of
psychosocial help at the University of Ljubljana School of Social Work.
The author introduces the concept of difference or change and complements it with the concept
of stability. Next, she defines the changes of the first and the second order by positioning them
into the conceptual language of the second-order cybernetics and, within that frame, of the cy-
bernetics of psychosocial help. Further, she describes the usual strategies people use to trigger
first-order changes, and then the strategies of reframing to effect the second- and higher-order
changes. For the purpose of greater explicitness of the practical value of the concepts presented
she summarises general views and strategies of the cybernetics of change and stability, i. e., of co-
creating a convenient context for the development and stabilisation of changes in the direction
of the desirable outcome of the problem. Finally, the author presents the law of requisite variety
as one of the most profound cybernetic epistemological premises of a successful and efficient
psychosocial help.
Keywords: first- and second-order change, strategies, second-order cybernetics, psychosocial help.
Janez Balkovec
THE FINANCIAL ASPECT OF ORGANISING PERSONAL SOCIAL SECURITY
fanez Balkovec, M. A., is an independent counsellor on property.
Elementary social security is no longer the exclusive concern of the state but becomes more and
more the business of individuals or families. Social security is closely associated with personal
property. We must provide for our security in case our working capability fails, protect our fam-
146
ABSTRACTS
ily members, acquire a habitation, school our children, pay the rent, keep up our standard, have
financial security and invest whatever capital we may have. Financial services offer a variety of
programmes we use without knowing in detail what they are. 'Home management' is becoming
a complex and demanding task. There are many traps in financial commitments, so that one's
living and material situations need to be profoundly analysed before a personal social-financial
plan can be constructed. Individuals and families need to be informed how to control their finan-
cial life cycle. Lack of this control may, as a consequence, push one on the edge of survival.
Keywords: social security, personal insurance, saving.
Bogomil Perfila
MULTI-MEDICAL PROVISION AND MULTI-MEDIA INDUSTRY
AS FUNDAMENTAL DEVELOPMENTAL INDUSTRIES OF THE CENTURY
Dr Bogomil Perfila is a professor at the University of Ljubljana Faculty of Social Sciences, where
he teaches courses in Comparative Politics, Area Studies and Public Economics.
Japan is one of the fastest ageing societies in the world today and is very much aware of it. In the
nineties, payments for social security were still relatively low; however, a rapid growth is antici-
pated and they want to prepare themselves well for it. The growing share of aged population
inevitably causes not only higher expenses for pensions and social security but also higher ex-
penses for medical care. The Japanese want to prepare themselves now to the demographic situ-
ation of the Japanese population that will only arise in a few decades. Europe (and Slovenia) has
already met with this situation. The main advantage of privatisation, i. e., the transfer of social
functions to the private sector (the government can still collect the money and pay to the private
sector for the provision of services, or the consumers can pay directly to the providers), is the
reduction of cost. The result may be lower quality, but this can be regulated with prescribed
standards and control.
Keywords: Japan, population ageing, deregulation, privatisation, social enterprise.
Ivanka Žibert
EDUCATION OF CHILDREN IN A SCHOOL WITH ADAPTED PROGRAMMES
INTERVIEWS WITH PARENTS AND TEACHERS
Ivanka Žibert is a social worker at the Primary school Ana Gale Sevnica (a school with adapted
programmes).
The paper presents opinions, views, experiences and proposals of the parents of the children
with mental disability at the Primary School Ana Gale in Sevnica, as well as of the schoolteachers.
Expressed needs of the former and the ideas of the latter are identified, in particular in their
cross-section, that is, where views and proposals of the one group concerns the other. On these
grounds, a simpler course of developing quality work with these children is indicated.
Keywords: mental disability, education, integration, interview, communication.
147
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Marija OvsENiK, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Inštitut za
samorazvoj (5.250 SIT)
Institut za samorazvoj, d.o.o, Godešič 21, 4220 Škofja Loka, tel. (041) 63I6I0, 784155
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne.
Ljubljana: KRT.
KRT, Beethovnova 9, 1000 Ljubljana, (061)210332, 1218250
Vito Fiaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf. (3.650
SIT)
Založba/*cf., Slomškova 15,1000Ljubljana, (061) 1344431, zoja.skusek@guest.arnes.si
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf. (3.888 SIT)
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf.
Albert Mrgole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju
mladinskega prava. Ljubljana: /* cf. (3-456 SIT)
David Šaiamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /* cf.
(1.026 SIT)
Založba/*cf., Slomškova 15, 1000Ljubljana, (061) 1344431, zoja.skusek@guest.arnes.si
IZDAJE VISOKE ŠOLE Z^ SOCIALNO DELO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stano-
vanjska tveganja ranljivih skupin (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski (2.160 SIT)
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu (2.160
SIT)
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so
preživele spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje (2.160 SIT)
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher,
Valerie Sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje:
Feministične raziskave za socialno delo (2.160 SIT)
Naročila: Knjižnica VŠSD, Topniška 33, 1000 Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
(nova, popravljena navodila!)
•	Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
•	Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v formatu RTF.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk v^á.Ne uporabljajte
avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema
< >. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabih naš standarden tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih
spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deli besedila v samih velikih
črkah, pripišete »<z velikimi črkami!>«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako.
•	Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb {ne
pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in
sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
•	Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so
grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom.uporabljajte internih grafičnih modulov (npr. MS Word)!
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor
ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri
zborniku pa v oklepaju)-.
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (19б2), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York:
Norton.
— (I99I), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./ Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60.
Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books (77-98).
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na
začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu
zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-
Weil et al. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran
v viru, npr. ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr.
...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v
besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi (ibid. ) je... Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina
opombe, oklepajane pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite y>op. cit.«., npr.:... {op. cit.: 121)...
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al ipd.) pišite ležeče aH podčrtano. Kjer z
izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.;... igra \play\...-, s tem zaznamujte tudi
neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo...«, »... vse tuje besede [...] in latinske...«.
•	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in ključne besede. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
•	Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr.: Dr. X Y je docentka za sociologijo
na Visoki šoli za sociahio delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica
koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko!
•	Če želite, da bi bili v prevodu povzetka аИ informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite med < >.
social work
Vol. 39, April 2000, Part 2
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Koiarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of the Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 61) 13-77-615, fax 13-77-122
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
www.uni-lj.si/vssd/sd
Editorial Advisory Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
selected contents
Srečo Dragoš
SOCIAL IMPACT OF POLITICAL CONFLICTS
(BETWEEN THE CATHOLIC CHURCH AND THE STATE)	71
Lea Šugman Bohinc
CYBERNETICS OF CHANGE AND STABILITY	93
Janez Balkovec
THE FINANCIAL ASPECT OF ORGANISING PERSONAL SOCIAL SECURITY	109
Bogomil Perfila
MULTI-MEDICAL PROVISION AND MULTI-MEDIA INDUSTRY
AS FUNDAMENTAL DEVELOPMENTAL INDUSTRIES OF THE CENTURY	119
Ivanka Žibert
EDUCATION OF CHILDREN IN A SCHOOL WITH ADAPTED PROGRAMMES;
INTERVIEWS WITH PARENTS AND TEACHERS	129
EDITOR'S NOTES & ENGLISH ABSTRACTS	145
Published in six issues per year
socialno delo 39 (2000), 2
članki
Srečo Dragoš
SOCIALNE POSLEDICE POLITIČNIH KONFLIKTOV (KATOLIŠKE CERKVE Z DRŽAVO)	71
Lea Šugrnan Bohinc
KIBERNETIKA SPREMEMBE IN STABILNOSTI	93
Janez Balkovec
FINANČNO-ŽIVLJENJSKI PROCES ORGANIZIRANJA OSEBNE SOCIALNE VARNOSTI	109
Bogomil Perfila
MULTIMEDICINSKA OSKRBA IN MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA
KOT TEMELJNI RAZVOJNI INDUSTRIJI 21. STOLETJA	119
Ivanka Žibert
ŠOLANJE OTROK NA OSNOVNI ŠOLI S PRILAGOJENIM PROGRAMOM:
INTERVJU STARŠEV IN UČITELJEV	129
poročilo
VI. EVROPSKI KONGRES DELOVNEGA PRAVA IN SOCIALNE VARNOSTI
Andreja Kavar Vidmar	139
povzetki
POVZETKI	143
ABSTRACTS	146
ISSN 0352-7956
UDK 304+36