Postopačeve pesmi. VI.
„H«chst gemein!" Ausspruch eines nicht gemeinen Backfisches.
Kaj čudite se, če mi resno lice
V	gube se smehljajoče je nabralo? — Saj danes smem, da se radujem malo: Zastonj vsaj ene nisem pel pušice.
V	devetem broji „pesem postopača" Na Resljevi so cesti jezno brali Ter žveplo iz neba na me klicali,
Na me in vseh muh polnega „Rogača".
Pač dobro, da glasovi nekateri Do božjega ne segajo prestola, Sicer ne bil bi dans „dobrega vola", Kakor sem v nepričakovanej meri.
Na nebi „ ljubo solnčece" nam sije, Da vse, kar „leze ino grede" zeva, A moja duša sebi psalme peva, Da po obrazi znoj obli mi lije.
VII.
Postopal spet po stari sem navadi In prišel na otožno pogorišče, Kjer bliskovito zida se gledišče, Ki nam v jeseni že večere sladi.
Nič hudega sluteč, le v šale same In v hudomušne vtopljen grem nakane,
Najedenkrat — oh, ne egiptske mane! — Smeti usuje se množina na-me , . .
Ljubljanske gospodinje, čujte malo! Nikar smeti raz okna ne sipajte, V vročini zdaj z vodo nas polivajte, Morda (?) vam kdo za to bo vedel hvalo.
Trnje in koprive.
Piše S. 31—č. 1.
Resnica je, da vsak skrbi le za-se:
Naj drugi si oči, da si le sam želodec pase.
2.
Pravijo da vino skrbi nam odpodf; Toda čim bolj popivaš, tem več imaš skrbi.
3.
Krasna si domovina moja, Krasna, da ti jednake ni; Oj, žal le, da „pijavk" brez broja Po tebi lazi ter ti pije kri.
4.
Besede sladke in polne roke, Tako k dekletu zdaj v vas se gre.
5.
čuk in vsaka nočna ptica Luči solnca se boji; Človek! tebe pa resnica, Žal, še mnogo bolj skeli.
loe —
B a j 11 e ž e
Spisal
Slednja vas ima svoje posebnosti, svoje originale. Tudi naša vas je imela tak original, zval se je Bajnežev Mihec, — nekateri so mu dejali tudi Muhee, menda zato, ker je bil vedno poln muh.
Ta Mihec vam je bil zelo čuden človek: pol bedak, pol modrijan, a zvit kot kozji rog. — Imeli smo ga vsi radi; kajti bil je zelo postrežljiv, zvest in dovtipen, a hudoben ni bil nikdar, dasi so to stare babe-klepetulje z vso odločnostjo trdile in to tudi zarad zelo tehtnih uzrokov; kajti klepetulj Mihec ni mogel trpeti. Ako se mu je le količkanj prilika ponudila, gotovo je Mihec klepetuljam kako naredil. Če je na primer videl klepetulje po službi božji pred cerkvenimi vrati stati ter bližnje svoje obrekovati, šel je, kakor naglo je s svojima skriv-Ijenima nogama mogel, k bližnjemu sosedu, izposodil si stol, ter ga nesel klepetuljam rekoč:
»Vsedite se, botre, gotovo ste trudne, ker že toliko časa tu stojite; le vsedite se, le."
Botre so se na to navadno razšle.
Ako je Mihec videl po zimi klepetulje stoječe na cesti, takoj jih je podražil:
»čujte," dejal je dobrovoljno. »Lansko zimo ste dve ženski prav na tem kraji, kjer sedaj ve stojite, primrznile, da jih je moralo deset krepkih mož iz vasi trgati od tal. Varujte, da se tudi vama kaj takega ne zgodi."
In varovali sta se, to je: šli sta, kakor bi jih bil kdo podil.
Take in jednake burke je Mihec uganjal ženskam, a ne vsem, samo klepetuljam; zato so se ga pa tudi bale ter se ga ogibale, kjer so se ga le mogle.
Včasih se je kdo hotel z Muhcem, recte: Mihcem ponorčevati, a spekel se je skoraj slednji. Tako ga je nekoč znana vaška klepetulja, hoteč se ž njim ponorčevati, prašala:
„Ti, Mihec, povej mi vender, ker si tako pameten in študiran človek (Mihec šole od znotraj nikdar ni videl), ki si bil celo na Dunaji in Vrhniki v desetej šoli, zakaj meni zobje izpadajo?"
»Najbrž zato, botra," odgovori Mihec hladno, „ker preveč sosede skozi zobe vlečete."
Dobro, Mihec!" kričali smo vsi, ki smo ta odgovor slišali, botra pa ni rekla ničesar, temveč ze-
v M i li e e.
lena od jeze odšla in nikedar več najmanjše stvari Mihca poprašala.
Doma ni imel Mihec nikjer in povsod: lastnega doma ni imel, a prisvojil si je vso vas. Danes je spal pri Petru, jutri pri Janezu i. t. d.; naj je prišel, kamor je hotel — samo h klepetuljam ne — povsod so ga vSprejeli. Dasi Mihec ni imel nobenega gotovega zaslužka, ker je bil za težka dela prešibak, vender ni stradal; s svojo postrežljivostjo je prenašal pisma, nosil vodo, gnal živino na vodo, snažil obuvala i. t. d. — pridobil si je srca vseh, vsaj srca možkega spola — in za silo tudi kruha. Bil pa je tudi na vsakem daru hvaležen; dobrotnikov svojih ni pozabil. Ako mu je bilo le mogoče, spolnil je vsako dano mu naročilo dobro in točno.
Po ziini se je hodil Mihec na ognjišča gret. Radi so ga imeli povsod, ker je znal vedno kaj smešnega povedati. Nek zimski večer, bilo je ravno o božičnem času, pride Mihec tudi k nam v vas. Tiho je sedel na ognjišči ter si grel zmrznjene svoje ude.
»No, Mihec, zakaj si tako tih? Povej nam raji, kako je bilo, ko si v Trstu služil," dejal je sosed Tone.
Mi, kolikor nas je bilo mlajših, niti vedeli nismo, da je Miheo kedaj v Trstu služil, zatoraj smo ga hiteli vsi nagovarjati, da naj nam kaj o svojej tržaškej službi pove; kajti v svesti smo si bili, da je kaj smešnega.
Mihec se da pregovoriti ter prične.
„Ko sem imel sedemnajst let — sedaj jih imam štirideset — služil sem v Trstu za malega hlapca, a tam se mi ni dobro godilo: stradal sem čestokrat, ker moj gospodar je bil sila skop. Rad bi bil šel strani, a druge službe sredi zime nisem mogel dobiti, domu pa tudi nisem mogel, ker doma imel nisem; saj vsi veste, da sem najdenec. Kazalo mi tedaj ni druzega, nego pri skopuhu ostati, in ostal sem in stradal. — Takrat sem jedel posebno rad kruh v olji vmočen. To mi je bila najljubša jed in mnogokrat se mi je sanjalo, da sem cesar in da imam polne vozove takega kruha, a bile so le sanje. Srčno sem želel najesti se takega kruha do sita. Nekega večera, ko sem dobil zopet pol hleba črnega kruha za večerjo, grem na dvo-
risce, sedem na star zaboj ter premišljam, kako bi se mi dala spolniti najsrčnejša želja. Ugibal sem in ugibal, a dolgo se nisem nič pametnega domislil; kajti denarja nisem imel več, kakor dva krajcarja. Namah pa mi šine nekaj v glavo. Naglo vstanem ter grem v bližnjo prodajalnico. »Prosim za dva krajcarja laškega olja," rečem pomočniku ter mu podam stekleničico, ki sem jo s seboj prinesel. — Pomočnik — lahon — ki je že večkrat z menoj norce bril ter me »ščava" imenoval, vzame posodico ter mi gre olja naliti, jaz pa s kruhom v roki za njim. Ko odpre veliko z oljem napolnjeno posodo, stegnem naglo roko s kruhom, da bi si ga malo pomazal, a pomočnik zakriči name: »Ali ga bo pustila tista olje?" in švrk udari me po roki, a jaz tudi švrk spustim pol hleba kruha v olje. Nato pa začnem jaz, dasi sem vse navlašč naredil, strašansko kričati: »O joj, moj kruh, moj kruh, moja večerja —!" — Pomočnik se je menda svojega čina sam ustrašil, kajti nekaj časa je gledal mene, nekaj časa pa kruh v olju, a kmalo se ojači, vzame kruh iz olja ter mi ga poda. — »Kaj čem s tem kruhom? Kruh je za nič! Kdo bo vžival tak kruh?" Nato pa mi stisne pomočnik dve de-setici v roke, potisne me k vratom ter prosi, naj ne kričim tako, saj si za dve desetici lahko dru-zega kruha kupim. — Ko čutim v jednej roki kruh v olji vmočen, v drugej pa dve desetici, potegnil sem jo skozi vrata, kakor bi me veter odnesel. -— Tisti večer so se mi želje spolnile: najedel sem se zaželjenega kruha do sita in imel sem po vrhu še dve desetici."
Tako je končal Mihec svojo povest — vsi smo se smejali in Mihca hvalili, ker jo je tako zvito speljal.
Žena.
Ko bog človeka je ustvaril bil In ga z družico je obdaril bil, V posest jima je rajski vrt izročil, Kaj čuvati se morata — naročil. Tako nastala prva je družina, Ki znala ni za solze ni gorje, Sveta nesreča kaj — kaj bolečina, Radost jima pojila je srca. Pač srečen, kdor v življenji srečen je, Srečnejši, kdor v življenji večen je!
In ker je toraj žena božja stvar, Naj ona tudi z možem bo vladar, Možu postavil Bog jo je družico, Z njim vladati dobila je pravico; Obrazi naj se žena, napreduje In z možem bije naj življenja boj, Kar v prid človeštvu je naj izvršuje, Krepi in zagotavlja svoj obstoj! In žena bodi nam življenja most, Uživa z nami sveto naj prostost!
P.
J e d n a k o.
Neko družtvo potrebuje v Kopru »šnelšrajbarja", v Dornbergu pa ^šnelsaufarja" — pardon — »šnel-laufarja".	p.
Čil d 110, pa resnično.
V Gorici so se poskrili vsi »centežmarji" deset sežnjev pod zemljo, baje zarad prevelike vročine — od strahu pa, da bi se ne zgubili, oživeli so nekateri njih somišljeniki »Gallo-ta", ali po naše, petelina, kateri jim bode noč in dan kikirikal, da ne bi zaspali — za večno.	p.
Trgovec in pastir.
Pastir pride v mesto ter gre v prodajalnico. Tu reče trgovcu: „Daj mi za dva krajcarja fig."
Trgovec odgovori na to: »Ali sva krave skupaj pasla, da me tikaš?"
»Ali si tudi ti krave pasel ?" zavrne mu pastir.
Sivec in plešec.
Plešec . sreča shca ter se hoče ž njim nekoliko pošaliti zarad belih njegovih las: »Očka, pri vas je pa slana padla."
»Res je," odgovori sivec, „a padla je tudi pri vas in je še celo vse pobrala."
Kako je to?
Tone: »Zakaj neki gospodične veliko več plešejo, kakor pa gospodje?"
Jože: „Ker gospodične lože plešejo." Tone: »Kako to?"
Jože: »Učenjaki so dokazali, da ima ženska menj možgan, kakor moški; zato tudi lože skačejo, ker jih teža možgan preveč ne ovira."
Zakouska polovica.
Tone: „Zakaj imenuje mož svojo ženo dostikrat zakonsko polovico?"
Jože: »Zato, ker je žena le na pol njegova. Njegova je takrat, kadar hoče dobiti od njega kako obleko ali kako drugo ugodnost; sicer mu pa osle kaže ter ima rajši razne stričnike."	Nekdo.
Mali ovaduh.
(J r o z u o.
Milostiva, slednji dan ste lepša in vašo lepoto občuduje že vse mesto. Jednaka ste najlepšej roži. Vse to pa je storila, mislim, samo vaja; kajti spominjam se še dobro na prva leta najinega prijateljstva in takrat ste bila vsa drugačna, takrat se niste še znala tako lepo — pobarvati.
Gost hoče vode v vino vliti, a mali sinek krč-marjev to vidivši mu reče: »Gospod, ne vlivajte vode v vino, ker so jo oče ravno včeraj zopet dokaj vlili."	—t—
Tolažba.
Drobn6 sem ljubico imel. — Da večno mene bo ljubila, Mi potov sto je obljubila; Vse sem ji revež jaz verjel.
A jedva mesec je prešel, Pa drugemu se že je vdala, In drugemu se je lagala; Gorje mu, če jej je verjel.
Kaj bi se neki žalostil, Ce tudi si me zapustila, Če druzega si ti dobila, • Bom drugo tudi jaz dobil.
Praktičen.
Janez in Jože sta šla nekoč zelo vinjena domov. Nenadoma se ustavi Janez sredi vasi ter se ne gane z mesta. — »No, Janez, kaj pa čakaš?" — »Bedasta sva, da se tako trudiva. Glej, vse hiše plešejo okoli naju, kar počakajva, da pri-plešejo tudi najine mimo in takrat poskočiva noter."	—t—
Zaljubljeno pismo
Petra Smoleta svojej ljubici Rezi.
Majn Iipster Raza! jeh Peter Smola tu šen kicen und kisln iber longe mer, goh perke, veite Felt, ge-ben gond med gerc, jeh pist auf Terješte Fon jager pataljon, 19 gegongen saržen šolo mit leren tajč, jeh a pisel cajt avamcirt vicepatrolfilar. Ah: majn Iipster Raza jeh long — long cajt niks viden tir, jeh su kern šprohen, majn kerc su trabrik ah, sovdat šber zajn, ezeln komis švorc, menaža paj der tog ajmol, dos is tajfel selciren, tajfel hautman, strofen cvajmol dunkel varešt šlofen fon das horten prične. Oles jeh preausgolten, nur imer sajn tu liper Raza paj mih. Jen Terješte gonc fil punce krajneriš, ober jeh nur tajn lipen kajn ondere pis štorben jeh majn Iipster Raza šrajpen čuruk von mih par calc per šnelcuk. Lipster majn Raza jeh kicen taužentmol geben gont gepringen fil pusrl fon tajn drajen liperhober
Peter.
Anteres fon mih musen so gešrajbt an geren geren
Peter Smola paj di jagerpataljon lumara 19 dreta kompanija ferti cuk kosama kostel san Zuste in Terješte. Glistenlont.
Miza ruk oles mus get mit.
Nočna godba.
Humoristična balada. Zložil Zelenec.
V R.........na večer klavirji zadone,
Po trgu pa mladenči korakajo trije; Podajo tja se k gradu, kjer stari Kos sedi, Tobak iz pipe puha in v temno noč strmi.
„Zagodi milo pesem iz srca globočin, Pokaži nam mojstrijo svojo na vijolin!" Tak prosi ga trojica, in Kos ni zoper njo, Iz žepa ključ potegne in v sobo vsi gredo.
Tam varno luč prižiga, prinese gosli lok; O joj! začne se strašno cviljenje, jok in stok; Pojejo gosli kakor bi stopil psu na rep, Ali kakor fantini kriče ko je pretep.
Zdaj lok iz roke dene in s prsti zaigra, Oko se mu zabliska, sladko se zasmehlja. Pojejo strune grozno, ko v zimi ljut vihar, „Hudič se v peklu joka," ko glas v uho mu vdar.
Mladeniči se smeha ne mogo vzdržat več, Zatorej se podajo iz grada urno preč. Prepričani so trdno, da je igralec Kos Na vijolini mojster, ne mojster, virtuos!
V	R.........ne večer klavirji se glase;
Po trgu pa mladenči korakajo trije ; Korakajo iz grada, kjer stari Kos sedi,
V	zavesti svoje slave igra na strune tri.
Milosrčen zdravnik.
Zdravnik B. je pa res blag človek. Ne vem se spomniti, da bi mu kateri izmed njegovih bolnikov kedaj kaj plačal za pohode in zdravila," pravi D. svojemu prijatelju.
„Ali je tako imovit, da se ne zanaša na zaslužek?"
„Kaj še! Saj dobi plačilo, toda vselej od bolnikovih — dedičev.	MH.
V j e č i.
Duhovnik (novodošlemu kaznjencu): „Kaj pa je tebe sem privedlo?"
Kaznjenec: „1, dva žandarja."	MH.
Pogovor.
„Ali ste že oženjeni gospod?" praša gospodična čvrstega mladeniča.
„Nikakor ne."
„Potem si pa morda iščete družico?"
„Nikakor ne."
„Pa jedenkrat se boste vender le oženili?"
^Nikakor ne."
„Oho! Ko bi vsi moški tako mislili, kakor vi, potem bi bilo že davno sveta konec."
„Nikakor ne."	MH.
U1 j n d e n voznik.
Voznik s praznim vozom sreča kmetico s težkim jerbasom na glavi ter jo povabi na voz. Kmetica sede na voz, a jerbas obdrži na glavi. Ko voznik to vidi, opomni kmetico, naj vzame jerbas z glave ter ga dene poleg sebe na voz, na kar mu pravi kmetica : „Oh, ali ste tako prijazni, da boste tudi jerbas peljali?"	MH.
Na n 1 i ci.
»Jerica, letos se bomo pa lehko možile, ker bo dolg predpust."
»Kaj ti koristi, če je predpust dolg, če pa ni dovolj ženinov."
»Naj jih bo dovolj ali ne, da dobim le jednega, pa imam zadosti."	M. Z.
Neprostovoljni do v tip.
Ker je nekoč požarna bramba prepozno došla z brizgalno na mesto požara, izdal je mestni magistrat v D. ukaz, da mora biti brizgalna vselej najmenj pet ur pred požarom popolnoma pripravljena na odhod. Isto se je ukazalo tudi požarnim brambovcem z dostavkom, da vsak, kdor ne bo natančno izpolnjeval tega ukaza, plača pet do petdeset goldinarjev globe v denarji ali pa tudi v poljskih pridelkih.
Američansko vabilo na naročbo.
Z novim letom začne izhajati v Ch. nov političen dnevnik. Naročnina mu bode devetnajst goldinarjev, a dobi vsak naročnik o veliki noči nove pomladanske hlače, o binkoštih nov klobuk ter mu bodo na željo tudi vsakih šest tednov lasje brezplačno ostriženi in koze stavljene. Kdor pa pošlje naročnino za tri leta naprej, dobi, ako bi med tem umrl, lepo bronasto rakev ali pa šest težkih srebrnih žlic.
Nemogoče.
Prosijak: »Prosim vas, milostljivi gospod, kakega milodara za uboge zelo podpore potrebne pogorelce?"
Gospod: „Imate li kak dokaz, da prosite res za pogorelce in ne za-se ?"
Prosijak: »Zal, milostljivi gospod, tudi ta dokaz je pogorel."
Preklic.
Nek duhovnik se je na leči zelo jezil ter očital ljudem popačenost in nepoštenost, konečno pa je celo dostavil, da lehko vse poštenjake na samokolnici odvede iz mesta. Poslušalci razjarjeni na tako očitanje, tožijo duhovnika vladiki ter zahtevajo, da to očitanje prekliče. Duhovnik prisiljen očitanje preklicati pravi na leči: »Dragi moji! Cemu ste me šli tožit vladiki, saj nisem nikogar razžalil, ako sem dejal, da vse poštenjake na samokolnici iz mesta odvedem, ker nisem rekel, kolikokrat bi jih -moral naložiti."
J a d i k o v a n j e.
Tvoji očarali so mi pogledi Dušo globoko ve meni, Obraz bolesti mi vtisnili bledi, V 6bup vklenili jekleni; Ni li to zame hudo?! Mogel prestajati kdo Hud bi vihar ta ognjeni?!
Moje nezgode — ti vsega si kriva! Kriva si ti mi nemira! Strah da vse nade srca mi zakriva, Luč da oči mi umira, Jadne da točim solze. Kdo mi tešil bo srce, Vrne kdo željnega mira?!
Enkrat da videl bi jasno ti lice, Srčece v tebi i zvesto, Trosil pod nogi bi jaz ti cvetice! Kjer bi stopila na cesto. Hotel bi dati za-te Z radostjo svoje srce, — Venčal te svojo nevesto!	P.
Prepozno.
Tu mi piše od doma prijatelj moj, naj ga počakam 21. julija zvečer na kolodvoru, da se bode mimo peljal ter mi izročil od roditeljev precej težak zavitek srebrnih goldinarjev; ako bi me pa ne bilo na kolodvoru, naj denar pošlje nazaj roditeljem. Pismo je došlo sem 20. julija, jaz pa sem krokal od 19. do 23. julija neprestano ter ničesar vedel o pismu in o potujočem prijatelji. Človek bi kar znorel. »To največje je hudo I"
Odgovor.
»Stara ljubezen nikdar ne zarjovi!" dejala je žena po končanem prepiru svojemu možu.
»Res je," odgovori jej mož. »Pač pa splesnuje."
Stari in novi svet.
„Kaj me briga svet," pravi ljubeznjiv soprog svojej ženi. »Ti jedina si moj svet."
Služkinja je slišala ta pogovor ter pozneje, ko se jej je gospod sladkal, dejala smeje: »Kaj ste že pozabili svoj svet?"
»Tiho!" ukaže gospod. »Ali res še ne veš, da imamo dva sveta, in sicer: stari in novi svet!"
Take so.
I.
Z drevja zelenega ptičje se petje Čuje na daleč po logu med cvetje. Tam med drevesi dvojica se šeta, Lep mladenič ob strani dekleta. Silen ja tare obup; Zadnjič sta danes še skup; Jutri pa moral na vojno bo že, Ali se vrne še, kdo pač to ve!
Solnce zašlo je, potihnilo petje; V spanje nagnilo glavice je cvetje. Zadnjič poljubita se gorkč; Oh kako je slovo bridko!
II.
Ljubo razlega spet ptičje se petje, Log pa z dišečim cvetjem odet je.
Zopet, glej, isto dekle Hodi med drevjem, mladeniča čaka.
Dolgo prikaže se ne, Slednjič vender prikoraka.
Drugi pred letom jemal je slovo, Drugi podaja sedaj jej roko. Kakor takrat pred letom dni, Zdaj o ljubezni se govori.
Njima z nasprotnega kraja Lanski mladenič prihaja; Srce obup mu razjeda, Divje v obojico gleda, Divje upira na-njo oči, Ona je kriva, da srce trpi.
»Jaz ali ti!" Jezno on spregovori — »Eden samo jo more imeti, Drugi pa za-njo mora umreti!"
Bliska se meč Tukaj in tam, Ran je že več Tukaj in tam.
Zopet priroda je potihnila. Mrtva oba je v logu pustila. Ona, ki za-njo sta se borila.
Drugi večer pa je drugemu se Zvesto rotilo — nezvesto dekle.
Pikec.
R e t o a r.
Ko je bil Dionizij II. iz Sirakusa pregnan, bežal je v Korint ter ondi živel kot zasebnik. — Mnogo ljudi je hodilo nekdanjega tirana gledat in tudi — zasmehovat, a poslednjim je Dionizij zasmehovanje vedno z obresti vrnil. — Tako pride nekoč človek, ki, hotevši Dionizija zasmehovati, pred njim svojo obleko otrese, — taka je bila navada pri tiranih, da je moral sleherni prišlec svojo obleko otresti, da so se tirani prepričali, ima li prišlec orožje pri sebi ali ne. — Dionizij pa je zasmehovalcu hladno odgovoril: »Otresi obleko ko odhajaš, da me prepričaš, da mi nisi ničesar — odnesel."	—t —
Skrivnostni napi:
Priobčil Vinko Lapajne.
1 COEDUOR
NOE PIAE ROGAČ COCIS LOUO DOMAESC H A MEDUI NONA ISISUO DO
A r i t m o g r i f.
Sestavil Vekoslav Kalister.
! I
1.	Mesto na Bavarskem.
2.	Moško ime.
3.	Češki kralj.
4.	Žensko ime.
5.	Znana madjarska beseda.
6.	Glagol.
7.	Ptič.
8.	Kraj na Kranjskem.
9.	Prebivalec pri Adriji.
10.	Slovenski časnik.
11.	Znan ruski inžener.
12.	Vas na Kranjskem.
13.	Mesto na črnem morji.
14.	Slavni francoski pisatelj.
Prve črke od zgoraj navzdol in zadnje od zdolaj navzgor povedo znan slovenski časopis.
Rešitev skrivnostnega napisa
v 13. številki »Rogača".
Celjsko konjiški nemčurji so nemškutarskega Vor-egera volili, ki davkov pobirati ne pusti, pa vendar še vsakega pervega gredo po svoje iz davkov tekoče mesečne plače. Kje je nemškutarska doslednost? Žep i usta.
Lovinjevič: Jedno o priliki porabimo, a jo moramo prej popraviti. — Bežislav Bob: Ne spominjamo se, da bi nam kaj Vaših spisov ostalo; ako ste jih. pogrešili, mogoče, da se je pismo na pošti zgubilo; blagovolite jih toraj še jedenkrat poslati. Zdravstvujte! — Nekdo: Hvala. — P.: Nekoliko smo priobčili, a ostalo, razven prvih dveh, priobčimo prihodnjič. Omenjenih pa že zarad kolegijalnosti ne smemo. Sicer se tudi nam ni pokazal moža, pa pustimo ga naj v miru počiva! Proza nam je ljubša, kajti pesmi imamo obilo; sosebno bi nam ugajalo kaj iz Vaših krajev, ker nimate itak nikogar, da bi mašil lahonom preširoka usta. Zdravstvujte! — Pn. g. V. S.: To itak vsak ve, zato nima posebnega pomena. Izumite kaj druzega o njem.
„Rogač" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca na celi poli velike četvorke ter stoji po pošti prejeman celo leto 3 gld. 20 kr., pol leta 1 gld. 60 kr., četrt leta 85 kr.; za Ljubljano celo leto 3 gld., pol leta 1 gld. 50 kr., četrt leta 80 kr.; izven Avstrije celo leto 4 gld. Posamične številke so po 15 kr. — Naročnino in dopise sprejema lastništvo in uredništvo: Gradaške ulice štev. 16. v Ljubljani. — Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.