št. 8
.S L O V E N K A«
Str. 9
Ironija.
Bil je to nenavaden prizor.
Sedel je pred glasovirjem kakor sivolas, siromašno
oblečen delavec, zopet po dolzih tridesetih letih. . .
Oj, da bi ga mogla tako naslikati !
Igral je ; kaj, ne vem ... Se žuljavimi rokami je
udarjal ob tipke in v sanje zatopljen, nemo zrl pred se.
Po bledem, nagubanem lici prelivala se je bolestna
rudečica, glava se mu je zibala v taktu, tako, da so se
mu vsuli dolgi sivi kodri preko čela in preko očij. . . .
A on tega uže več zapazil ni, oči je imel zaprte.....
Melodija segala mi je globoko v dušo, in misli so
mi uhajale nazaj, nazaj v prošle čase, katerih nisem pre-
živela jaz. . . Hladno me je spreletavalo po životu. Tu-
robni zvoki pa so mi zveneli na uho, kakor votlo ječanje
in potlej kakor otožno, v daljavi se izgubljajoče tožbe . .
Gledala sem ga nepremično ; on se je pa smehljal
in mirno igral naprej ... Je bil li to porog obupa ali
nasmeh srčnega miru ?
Ne vem . . . Lahneje in lahneje donela je melodija
in se naposled popolnoma izgubila.
Pogledal me je hvaležno, solze se, nasmehnila sva
se oba. In šel je. . .
Bil je nekoč učitelj, postal manj, še manj : rudar
in sedaj .... Pravijo, da je duševno bolan, da je bil
nekoč zelo nesrečen. Ko sem ga vprašala indiskretno
zakaj ? tedaj se je nasmehnil, tako čudno, tako neizrecno
čudno in vedela sem, da je bil to smeh — ironije.
Viola.