DOMAČA ZEMLJA JOŽE POGAČNIK vJ zemlja domača, ti si nam kakor češminov cvet! Križem kražem po svetu človek hodi, išče in dela čez dan in v sanjah blodi, tujčevo vino pije in ni pijan, grabi z obema rokama — pa vendar zaman: ni ene ljubezni v zeleni tujini ni zanj, ni ena topla roka ne seže mu v dlan ... Nazadnje vsi — da se spet tista povest ponovi — vračamo k tebi se kot svetopisemski sin . . . Pa naj je kdo srečo imel, še vsak je enako prišel: po zadnji prevarani blodnji ves bridki med tujih dobrav in vrtov prinesel pohlevno je spet zemlji domači domov — kakor čebela povrne se v panj. — In od vrnitve ti vsak je vdan kot je očetu po pismu bil sin .. . O zemlja domača, ti si nam kakor češminov cvet: saj i drugo cvetje diši, pa nobeno tako ko češmin, saj i drugo cvetje cveti, a zadnji cveti le češmin! O zemlja domača, ti si nam kakor češminov cvet! lo vseh brdih in v vseh poljih zvoniš in pritrkavaš — ko da se zvonko smejiš, z glavico belih zvonikov k lesovom naslonjena. — O, nobena tujina ne poje tako, tako lepo in tako na gosto pritrkovati nobena tujina ne zna. 1 a vendar nergači iznever jeni, naši pustuhi za vsako veselje zvonov kakor kamen so gluhi: poti ne najdejo več do Boga. Saj bi odpustil, da je ko drugod, a vendar tod je drugače ogla jena pot: Bog nam je blizu tako in tako domač, ves naš, ves naš ... In te naše vasi! Vse hiše so skupno sedle in s sadnim se drevjem prepredle — ali ni to slovenske ljubezni simbol? Drugod pa so hiše — kot bi se skregale in le z zavistjo spod čela se gledale: vsaka na svojem obronku samotna čepi. O naša vas! Ni srca globokega, ni srca toplega kot je globoko in toplo pri nas! X a — vsakih deset številk pri nas svojo gostilno ima, soseda dva — le prečesto — pravdarja dva: oče je grunt zapravdal ali zapil, sin se tovarni je vdinjal za delavca. O naša vas — naše zapite ljubezni simbol! .Lep je naš les: sekire pri nas ne po jo le v primeri, pojo zares, smreke celo, ko padajo v mehko mahovje, pojo in hlodi, ko zagorele peljejo po zaprašenih cestah, pri nas brne ko bron. Ia vendar se bridko obrnil je čas: v les se zagrizel ko volk trgovcev debelih je golt: Kaj bi nam les! Kaj bi lepota nam mar! Prava pesem za nas je le ena: denar! O zemlja domača, ti si nam kakor češminov cvet: pod vsakim cvetom rumenim, pod vsakim listom zelenim bodice-ostrice naperjene tri — za vsako našo lepoto, za vsako našo bohotjo troje trpljenj ihti. JLepa je vas, lep je naš les in Bog je pri nas — pod vsako lepoto troje trpljenj — trpljenj devet — kot angelov varuhov dobrih devet našega prvega, našega zadnjega — o, to je naše tako, da nikjer tako ni —: naše slovenske skromnosti------------ 231 INarod sirota, zdrav, trikrat zdrav! Narod Frančišek, zdrav, trikrat zdrav! Pojdi kakor te Bog je poslal: vsem boš besedo o pravem — o tihem — veličju prinesel: vsem, pod božjim solncem ugret, v dalj bo zavonjal češminov cvet.. . Zidrav, tisočkrat zdrav, moj narod Benjamin! Zadnji med brati — najdražji brat! vJ, kako čudno deliti češmin! 1 a najsi se kakorkoli zgodi — v božjih, v dobrih rokah je vse — naj živ ali mrtev —• v svet dehtel bo češminov cvet. T a naj živi in se razbohoti, ali — ali — tudi da nam umre: meni edino češmin dehti, meni češmin se nikdar ne ospe . . . NA REKI TINE DEBELJAK V isoko gori čas v opoldan. V stoječe vode sva se s čolnom zanesla, pale so roke, oči in vesla v lepo trudnost. JXot cvet na visokih vodah visiva, zibljeva v vetru se polnem medu; ostro v oči se žar solnca razliva — draga, zapri oči v lepem snu: pesem ti pojem .. . O, zibaj se čoln na temnih vodah, deklica moja v njem spi — kot dete je dobra v mojih rokah — o deklica moja, le spi s senco čez moje srce! Oolnce stoji v najvišjem loku, vode so razmaknile se v najširši krog. O, v čolnu sva kot na blaženem otoku: iz svete tišine se sklanja nad naju sam dobri Bog .. . NA PRELOMU FRANCE SELJAK 1. Visok človek, upognjena pleča, redki lasje, siva ozka brada, globoke, vdrte oči in viseče, šepetajoče ustnice. Na kolenih časopis; porasla žilnata roka je zatrepetala. »Mislil je, da ne more živeti, zato je pogledal v samokres . . .« Upokojeni učitelj Rafael Leban je že v mladosti iz navade govoril sam s seboj. Na starost se je pomenkoval po ure in ure. Še pred letom bi se bil razburil: »Kaj se to pravi: ni mogoče živeti! Vse je mogoče!« Tega dne — bilo je v jeseni, ko je že listje rumenelo in odpadalo — je pomislil globo-keje. Jekleni nazori, ki so mu v slednji stiski kazali ravno pot, so se zamajali. Vprašal se je: »Samo mislil je? Tako je zapisal časnikar, ki se mu zdi človeško življenje prav tako površno kot njegov poklic. Ali je ta mož razmišljal o vzroku? Vsako dejanje mora imeti svoj globok vzrok.« Leban je sedel v kuhinji na stolici, ki jo je bil iz starega zaboja sam naredil. Zdajci se mu je telo še bolj upognilo, glava mu je zlezla nizko na prsi. »Včasih v resnici ni mogoče živeti.. . Nekateri ljudje še samokresa nimajo in ne znajo z njim ravnati. ..« Dvignil je glavo: ali ga ni poklicala žena? Šel je iz kuhinje, stopil skozi prvo sobo in odprl vrata v spalnico. Na postelji je ležala žena: bleda, suhljata. Le temne oči in kostanjevi lasje so bili neznano živi, vse drugo se je zdelo mrtvo. Pogledal je družico z usmiljenjem, obenem z nejevoljo: saj ti ne morem pomagati! Koščena roka se je leno zganila na odeji. Ustnice so se premaknile prej nego je mož vprašal: »Rada bi jedla šato.« Mož je molčal; oči so se odtrgale od koščenih rok in obstale na stenskem koledarju. Veliki črni številki: 27. »Treba je jajca in vina,« je pomislil. Tridesetega mu izplača banka pokojnino. V mošnjičku je tičal invalid za dvajset stotink. Otroci so ga bili položili pod tramvajska kolesa, da bi videli učinek, in so pozabili nanj. On ga je bil po- 232