LETO IX. ŠT. 6 (393) / TRST, GORICA NOVI ČETRTEK, 19. FEBRUARJA 2004 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY NOVI GLAS ]E NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 1 ČETRTEK, 19. FEBRUl 2004 SsarhivGorici Likovni kritik v Gorici ob 95. rojstnem dnevu Zorana Mušiča (stran 7 in 12) | Rafko Dolhar I OBLETNICA PODPISA MIROVNE POGODBE I Igor Gregori I VERSKA PRIPADNOST KOT MOČ IN ŠIBKOST I Janez Juhant PRISPEVEK KRISTJANOV K PRIHODNOSTI EVROPE | Danijel Devetak DUCEJEVA TABORIŠČA_____________________________ | Harjet Dornik LEPOTE SABOTINA CENA 1 € w ivu'. noviglas.it ODPRAVIMO SE NEVIDNO MEJO! Že večkrat sem pisal o državni meji in tudi drugih mejah, tudi tistih, ki jih imamo § ljudje v glavah, predvsem pa o tistih mejah, ki nam onemogočajo, da bi v bližnjem videli nam enakega in enako dostojanstvenega človeka, ki je zaradi svoje različnosti prav gotovo vsaj toliko dragocen, kot smo mi. Zato tokrat ne bi pisal ničesar novega o državni meji, o kateri se sedaj na široko govori, kako bo padla, kako bo izginila, kako bo postala le še spomin, in še veliko podobnih lepih stvari. Ker sam ne maram širiti zdravega pesimizma, ki ob takih zadevah še kako pra v pride, bi rad samo povedal, kako sam gledam na tisto mejo, ki bo ostala tudi takrat, ko današnje državne meje med Italijo in Slovenijo zagotovo ne bo več. Globoko sem namreč prepričan, da te vidne meje med drža vama ne bo več, kot je danes ni med Avstrijo in Nemčijo, ker nam je to tako zagotovil že pred veliko leti sam gospod Romano Prodi, ki je resen človek in resen politik in je sedaj predsednik evropske vlade, kot lahko poimenujemo evropsko komisijo. Še danes se živo spominjam sestanka, pravzaprav srečanja Romana Prodija sredi devetdesetih let minulega stoletja zgoriškimi kronisti in časnikarji na goriškem sejmišču. Takrat je bil Romano Prodi še predsednik italijanske vlade in gotovo ni mislil, da bo nekega dne postal prvi mož Evropske unije, a je že takrat točno vedel, kje se bo med Italijo in Slovenijo “največ dogajalo”. Prav zato je takrat Romano Prodi zbral goriške časnikarje na navidez neformalnem srečanju, ki je trajalo slabe pol ure, a nam je že takrat dejal, da državne meje med Italijo in Slovenijo ne bo, da bo ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo ta meja izginila za vedno, tako, kot je izginila in izginja povsod po Evropi. Spominjam se, da sem takrat gledal italijanske kolege in predvsem takratno desničarsko občinsko upravo, gledal sem te može, ki so molčali in niso rekli niti besedice, a Prodiju niso verjeli in so na tihem upali, da se to ne bo zgodilo. Kako naj si sicer drugače razlagam potezo nekdanjega goriškega župana Gaetana Valentija, ki si je do zadnjega prizadeval, da Slovenije ne bi sprejeli v Evropsko unijo. Prepričan sem, da je problem odprave državne meje širšega pomena in je sedanji prvi korak goriških županov samo droben kamenček vgradnjo večjega mozaika, pri katerem moramo sodelovati vsi, ki živimo na območju Goriške, na obeh straneh državne meje, za katero danes vemo, da naj je ne bi bilo več leta 2007. Ker je postala na žalost že oguljena fraza naših dni preprosta resnica, da bo treba sedaj odpraviti in podreti za vedno meje v glavah, je ne bom ponavljal na tem mestu, ker vem, da je podiranje meja večkrat imenitna priložnost za postavljanje novih, nevidnih, dosti bolj nevarnih, kot so bile prejšnje. V mislih imam tisto nevidno, a sovražno, zelo nevarno mejo, ki na jezikovni, narodni meji na Goriškem še kako obstaja in je v tem, da italijanski večinski narod ničesar ali skoraj ničesar o nas Slovencih ne ve. / stran 16 Jurij Paljk Gorica-Nova Gorica / Odstranitev mejne ograje in začetek del za skupni trg Padec zadnjega evropskega zidu Začenja se nova doba. Z odstranitvijo dela mejne o-graje pred severno železniško postajo, ki je skoraj 60 let ločevala dve Gorici, je bil storjen zgodovinski korak. In začel se je graditi skupni trg dveh Goric. Goriški župan Brancati in novogoriški prvi občan Brulc sta nekaj minut po 10.30 v četrtek, 12. februarja 2004, na krajši simbolni slovesnosti na trgu pred severno železniško postajo odstranila del poldrugi meter visoke zelene mejne ograje, ki je slonela na pol metra visokem zidku. "Krstu" padca meje so med številnimi predstavniki oblasti in krajevnih uprav prisostvovali tudi goriški prefekt Vergone, kvestor Marango-ni in predsednik goriške pokrajinske uprave Brandolin. / stran 10 Prvi mož slovenske Cerkve bo postal prefekt kongregacije za redovnike Msgr. Rode poklican v Vatikan Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode je novi prefekt kongregacije za redovnike in bo po Veliki noči zato odšel v Vatikan. To je bilo glavno sporočilo tiskovne konference, ki so se je v sredo, 11. t.m., v nadškofijskem dvorcu v Ljubljani u-deležili tudi člani zbora nadškofovih svetovalcev, dekani in škofje, predvsem pa množica časnikarjev. Nadškof Rode je tiskovno konferenco začel s svetopisemsko mislijo: "Moja pota niso vaša pota, moje misli niso vaše misli." Navzoči so imenovanje dr. Rodeta za prefekta pozdravili z gromkim ploskanjem, saj gre za posebno pozornost do slovenske Cerkve in njenega najvišjega pastirja. Novo službo bo prevzel po Veliki noči, do takrat pa bo kot administrator vodil ljubljansko nadškofijo. Koliko časa bo trajal postopek za imenovanje njegovega naslednika, je težko predvideti. I Tudi sam dr. Rode je povedal, * da lahko traja postopek od nekaj mesecev pa vse do dveh let. V času po njegovem odhodu v Rim in do takrat, dokler ne bo imenovan naslednik, bo ljubljansko nadškofijo vodil škofijski vikar, kakor predvideva Zakonik cerkvenega prava. Dr. Franc Rode je Cerkev na Slovenskem in ljubljansko nadškofijo vodil sedem let. Za ljubljanskega nadškofa in metropolita je bil imenovan 5. marca 1997. Nasledil je dr. Alojzija Šuštarja, ki je bil za ljubljanskega nadškofa imenovan 23. februarja 1980. Odslej bo torej dr. Rode v Večnem mestu vodil kongregacijo za redovnike, ki jo je doslej vodil španski kardinal Eduardo Martinez Somalo. Le-ta se je mestu prefekta odpovedal zaradi dopolnjene starosti 75 let. Mesto prefekta kongregacije posvečenega in apostolskega življenja, kot se kongregacija za redovnike imenuje, je zelo odgovorno mesto v vesoljni Cerkvi, saj prefekt običajno na prvem konzistoriju dobi kardinalski naslov. Za lažjo predstavo povejmo, da je leta 2003 v Cerkvi delovalo 194.129 redovnikov, od teh okrog 140.000 duhovnikov in 55.000 redovnih bratov, 792.317 redovnic, 51.973 članov kontemplativ-nih redov, vsi ti so redovniki in redovnice torej, ki so organizirani v več kot 2000 redov oziroma drugih oblik posvečenega življenja. Članov kongregacije, ki jo bo odslej vodil dr. Rode, pa je poleg prefekta, tajnika in podtajnika še 20 kardinalov in šest nadškofov z vsega sveta, za normalen potek dela pa skrbi še 30 uslužbencev. / stran 4 Obvestilasodelavcem Cenjene sodelavce in naše drage bralce obveščamo, da imamo zaradi znanega elektronskega virusa, ki se neusmiljeno in kot epidemija širi preko svetovne mreže-interneta, tudi v našem uredništvu precej težav, saj nam strežniki marsikdaj prestrežejo eleketronsko pošto, ki je okužena z virusom. Zato vljudno prosimo vse, ki nam svoje dopise pošiljajo prek elektronske pošte, naj preverijo, ali smo njihove zapise zares prejeli! Hvala za razumevanje! Intervju Nadja Fabris o zdravljenju fizičnih in psihičnih bolezni z glasbo (stran 3) 2 ČETRTEK, 19. FEBRUARJA 2004 Mešanje pojmov Obletnica podpisa mirovne pogodbe z Italijo 10. februarja se spominja- jalno in potem izgubljeno voj- Krovni organizaciji Obisk v Rimu mo podpisa mirovne pogodbe z Italijo po drugi svetovni vojni leta 1947. Letos to spominjanje sovpada tudi z izbiro datuma spomina na t.i. exo-dus Italijanov iz Istre. Pri tem naj opozorimo na mešanje nekaterih pojmov. Predvsem na dejstvo, da je v nekaterih italijanskih očeh ta dogodek, podpis mirovne pogodbe namreč, označen kot nezaslišana krivica za italijanski narod. Za izsiljen sramoten podpis pogodbe se krivi šibkost tedanjih italijanskih pogajalcev, a se pozablja na velike osebne zasluge Alcida De-gasperija. V najboljšem primeru pa se za izgubo državnega ozemlja na vzhodu in na severu dolži zgrešena izbira dotedanje fašistične (zakaj ne tudi savojske?) države za osva- no. Iz tega se da sklepati, da je Italija morala zapustiti o-zemlje, ki ga je s krivično mirovno pogodbo dobila po prvi svetovni vojni, samo zato, ker je zadnjo vojno izgubila. Da tukaj ne govorimo, če je nova meja pravična za Slovence. Drugače bi po isti logiki Italija lahko ostala na ozemlju s pretežno slovensko-hrvaškim prebivalstvom. Pravičnost pa taka! Ob spominu na to "krivično mirovno pogodbo" in "krivično izgubo" po prvi svetovni vojni pridobljenega ozemlja, se spominjamo tudi odhoda nekaj sto tisoč Italijanov z ozemlja, ki ga je Italija odstopila Jugoslaviji. Naj danes ne govorimo o številu, temveč o pojmu samem. / stran 6 Rafko Dolhar Krovni organizaciji SSO in SKGZ sta v četrtek in petek o-pravili obisk v Rimu z namenom, da bi pospešili uresničevanje zaščitnega zakona, predvsem pa premaknili z mrtve točke kočljiva vprašanja na šolskem področju in določitev področja, na katerem bo veljal zaščitni zakon. Po zakonu določeni roki so namreč že zapadli, tako da z izvajanjem zaščitnih norm močno zamujamo. Obisk je bil torej potreben in dejansko tudi koristen, ker sta krovni organizaciji lahko prikazali resnična pričakovanja in upravičene zahteve manjšine, vendar pa so zadeve glede zaščitenega področja zaenkrat zamrznjene. Nekatere vidike bo treba še poglobiti, verjetno pa bo potreben še kak pogovor z vladnimi predstavniki. Konkretnejši so bili pogovori na ministrstvu za šolstvo, kjer sta krovni preverili možnost ustanovitve nižje srednje šole v Benečiji kot nujno dopolnitev prve stopnje obveznega šolanja. Na ministrstvu - kjer sicer že leto dni leži prošnja za ustanovitev srednje šole v Špetru - so razumeli utemeljitve slovenskih predstavnikov in poudarili, da ni načelnih nasprotovanj ustanovitvi take šole, ki bi pravzaprav lahko že začela delovati s prihodnjim šolskim letom. Enako pozitivni so bili odgovori glede ustanovitve deželne šolske komisije, zbornega organa, ki bo usmerjal manjšinsko šolsko politiko in namenjal sredstva, ki se na podlagi zaščitnega zakona zbirajo na deželnem šolskem uradu. Ugoden odziv tudi na zahtevo po uradnem priznanju slovenskega šolskega sindikata, ki pokriva veliko večino slovenskih šolnikov, ter na potrebo razdelitve seznama učnega osebja, ker sedanja ureditev povzroča probleme na začetku vsakega šolskega leta. Krovni organizaciji sta v Rimu dobili očiten namig, naj nadaljujeta pogovore na deželni ravni. Oživitev zgodovinskega spomina Od Raba do Gonarsa: resnica prodira na dan Pred tedni seje v Italiji pra- ziskoval gradivo v raznih arhi- znoval dan spomina na množično uničevanje Judov med drugo svetovno vojno; tega so po zgledu drugih držav uvedli s posebnim zakonom. Ob tej priložnosti so se zvrstile številne spominske slovesnosti in tudi javni mediji so dogodku posvečali precejšnjo pozornost. Zlasti televizija je prikazovala številne prizore iz nacističnih taborišč. Le malokdo je ob tem omenjal, da je tudi fašistični režim v Italiji med vojno uvedel internacijska taborišča. Zato nas je te dni toliko bolj prijetno presenetilo dokaj obširno poročanje nekaterih zelo razširjenih italijanskih dnevnikov (Corriere della sera z dne 5.2. in II Sole - 24 Ore z dne 8.2.) o pravkajšnjem izidu pri založbi Einaudi temeljnega dela o fašističnih taboriščih v obdobju 1940-1943, ki ga je napisal Carlo Spartaco Capo-greco, sicer po poklicu zdrav-nik-pediater, a obenem docent na fakulteti političnih ved na univerzi v Cosenzi v Kalabriji. 20 let je sistematično ra- vih in zbiral tudi osebna pričevanja ter si osebno ogledal vse kraje, kjer so stala taborišča. V Italiji je bilo kakih 50 taborišč, kamor je fašistični režim interniral domače politične nasprotnike, ki so se mu zdeli nevarni v vojnih razmerah. Skozi ta taborišča, ki so bila v glavnem v srednji in južni Italiji, je od leta 1940 do 1943 šlo kakih 20.000 ljudi. Ta taborišča je upravljalo notranje ministrstvo, medtem ko je taborišča v severni Italiji in na območju Dalmacije upravljala vojaška oblast. Konkretno je šlo za taborišča na Rabu (za Slovenijo in hrvaški Gorski Kotor), na Mo-latu in na Prevlaki v srednji in južni Dalmaciji, Gonars in Vi-sco v Furlaniji, Monigo in Chiesanuova v Venetu in Re-nicci v Toscani. Ta taborišča so bila namenjena Slovencem in Hrvatom z zasedenega področja in v njih so vladale neznosne bivalne razmere, zaradi katerih je na stotine oziroma tisoče deportirancev (moških, žensk in otrok) umrlo. Edina krivda internirancev je bila ta, da so bili pripadniki slovanskih narodov, izrecno poudarja avtor omenjene knjige o taboriščih. Kot rečeno, je ta taborišča neposredno upravljala vojska, in to zelo nemarno in nasilno tako glede prehrane kot zdravstvenih razmer. Zaradi tega je mnogo internirancev pomrlo. Po jugoslovanskih oziroma slovenskih virih je samo na Rabu umrlo 4.600 internirancev, v Gonarsu pa okrog 500. Po splošnem prepričanju bo Capogrecova knjiga Du-cejeva taborišča odločilno prispevala k oživitvi pozabljenega zgodovinskega spomina na to plat fašističnega preganjanja in tudi nečloveškega zatiranja dejanskih ali potencialnih nasprotnikov, ki so ga v Italiji ves povojni čas iz različnih razlogov prikrivali. Ob tej priložnosti moramo še omeniti, da je pred kratkim izšla tudi knjiga o taborišču v Gonarsu, ki jo je napisala univerzitetna raziskovalka Ales-sandra Kersevan iz Vidma po večletnem raziskovanju v slovenskih arhivih in v vojaških arhivih v Vidmu in Rimu. V njem med drugim omenja posredovanje Vatikana, ljubljan- skega škofa Rožmana, gori-škega nadškofa Margottija in krškega škofa Srebrniča pri italijanskih oblasteh, da bi izboljšale razmere v taborišču in omogočile pošiljanje paketov s hrano in obleko internirancem. Od naše strani naj dodamo, da se je takrat v Gorici na pobudo msgr. Brumata v ta namen ustanovil v okviru škofije poseben center, ki je zbiral pomoč za internirance v Gonarsu. O knjigi A. Kersevan je obširno pisala revija Famiglia cris-tiana dne 8. februarja, št. 6. Alojz Tul Srednji vzhod Krvavi teden v Iraku Več kot 100 mrtvih v enem tednu: tak je obračun treh strahovitih atentatov, ki so se zvrstili med 10. in 14. februarjem v Iraku. 10. februarja je eksplozija avtobombe pred iraško policijsko postajo povzročila 55 mrtvih v lskandariyi. Žrtve so bile večinoma Iračani, ki so se želeli vključiti v vrste nove iraške policije. Samo 24 ur kasneje je do podobnega a-tentata prišlo v jugo-vzhod-nem predelu Bagdada, kjer je potekalo rekrutiranje vojakov v novo iraško vojsko. Umrlo je 47 ljudi - tudi v tem primeru je šlo za domačine. Tri dni kasneje pa je v Faluji prišlo do oboroženega napada na policijsko postajo, v kateri so zadrževali več iraških upornikov. V prvih dveh primerih je šlo za atentate, ki so tipični za islamski fundamentalizem. Običajno jih izvajajo samomorilci, ki prihajajo iz drugih držav in ki so tako ali drugače povezani s teroristično mrežo Al Qaida. V tretjem primeru pa je šlo za popolnoma drugačen pristop: šlo je za pravo bitko, v kateri so se gverilci, nekdanji Sadamovi privrženci, spopadli s policaji - to se pravi s predstavniki oblasti, ki jo legitimirajo "okupacijske" zavezniške sile. V vseh treh primerih je bil cilj podoben: povzročiti nered, sovraštvo ali celo civilno vojno med raznimi etničnimi in verskimi skupinami v Iraku. Kot znano, sestavljajo prebivalstvo Iraka tri večje skupine: Kurdi živijo na severu Iraka in jih je diktator sistematično preganjal do prve zalivske vojne. Šiiti predstavljajo večino prebivalstva in se zato zavzemajo za čimprejšnje neposredne volitve, saj so prepričani v zmago in torej v prevzem oblasti v novi iraški vladi. Prav tega pa se bojijo tako Kurdi kot suniti. Sunitov je le 30%, vendar so v prejšnjem režimu uživali Sadamovo naklonjenost in privilegije, sedaj pa se počutijo poražene in ponižane ter se bojijo maščevanja ostalih dveh skupin. Zato so od aprila dalje v prepričanju, da se lahko Sadam vrne na oblast in znova vzpostavi "stari red", samostojno organizirali atentate proti zaveznikom. Odkar so prijeli Sadama, pa je njihova dejavnost upadla. Zadnji atentat v Faluji pa kaže, da dejavnost nekdanjih Sadamovih privržencev ni zamrla. Nasprotno, verjetno se bo večala sorazmerno z bojaznijo pred izgubo vpliva v novih okoliščinah. Če je bil torej skupni imenovalec treh atentatov minulega tedna ustvariti napetosti v državi, se je smisel prvih dveh in tretjega nekoliko razlikoval: v prvih dveh so se islamski skrajneži želeli enostavno upreti "redu", ki ga impo-nirajo Američani, v tretjem pa se je temu cilju pridružil še u-por proti vzpostavljanju novih notranjih ravnovesij, ki bi sledila številčnim kriterijem. Rezultat pa je en sam, in sicer skrajna nestabilnost v državi in vedno večja zavest Američanov, da jim bo povojno obdobje v Iraku prineslo še veliko nevšečnosti in skrbi. Breda Susič Janez Povše POVEJMO NA GLAS NOVI GLAS UREDNIŠTVO 34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 550 330 FAX 0481 548 808 E-MAIL gorica' na zakonih ? spomina; tudi »hnika -e/(gr.) n -*na -o imifttfa tteifav. jtr ipidvtti v gibanj poklicati (v fl» zbirati ib kruto izbiro: roža ali čokolada? Kaj pa knjiga? Predlagal bi, da bi se tako za naš kulturni praznik kot za dan zaljubljencev in za podobne praznike zgledovali po Kataloncih. Prav prijetno sem bil presenečen, ko sem od svojih katalonskih prijateljev zvedel, da praznujejo katalonskega zavetnika svetega Jordija (po naše Jurija) takole: fant podari dekletu rožo, v zameno pa dobi knjigo. Katalonci na ta dan izkazujejo bodisi ljubezen do deklet kot do katalonske besede in kulture. Če bi lahko parafrazirali priljubljeno anglosaško sindikalno geslo Bread and roses (Dajte nam kruha, a tudi rož), bi lahko zapisali: za kulturni praznik dajte nam vina, čokolade, a tudi knjig! Peter Rustja KANALSKA DOLINA Gospe Tončnji v slovo V torek, 10. februarja, se je zelo veliko ljudi zgrnilo v župno cerkev v Naborjetu v Kanalski dolini, pred vrati Koroške. Od blizu in daleč so prišli zadnjič pozdravit gospo Tončnjo, ki se je bila tri dni prej poslovila od tega sveta v 86. letu starosti. Prišli so s spoštljivimi spomini na prijazno gospo, ki je imela v svojem življenju veliko, neizmerno ljubezen: ljubezen do cerkvenega petja v ljubljenem slovenskem jeziku. Gospa Marija VVudenig Mischkot, po domače Ton-čnja, rojena v Ukvah 1918, je v domači cerkvi prepevala skoraj 60 let, od svojega še otroškega dvanajstega leta. V dolgih letih pevske zvestobe pa ni bila samo lep sopran, bila je tudi povezovalka: ena tistih oseb, ki združujejo, or- tuje kraje, imela je dragocene spomine na čisto navadne in tudi zelo ugledne ljudi - do vseh je imela enako spoštovanje. Na življenje je gledala zaskrbljeno, kljub temu pa se je znala prisrčno nasmejati, saj je vedela, da je veselje posebno božje darilo". Te besede so bile njej na čast in v spomin izrečene med pogrebno službo božjo v Naborjetu, nedaleč od rodnih Ukev, kjer cerkev še čaka na obnovo po strašni naravni nesreči ob koncu lanskega avgusta. Dodana pa je bila še tale misel: "Njen dom je bil odprt za vse ljudi, na vratih niti pozvoniti ni bilo treba. V tistem domu je bilo polno spominskih slik in božjih podob, vse je bilo mirno in urejeno, obiskovalec je začutil, da je to dom ganizirajo, delajo z idealizmom in čutom odgovornosti. Ljudje, ki so. Ki na primer zbirajo notne tekste in ustvarjajo prave majhne arhive. In pišejo, prepisujejo note, da bi za veliko glasov in za veliko let nekaj trajalo in ostalo. Imela je tak pregled nad liturgičnim letom, da je za vsak praznik vedela, katera pesem bo najbolj primerna. Rada je hodila v kraje, ki so ji bili svetli in sveti: Višarje, Brezje, Maria Luggau, Sveta Gora, Repentabor, Čenstohova. "Gospa Tončnja je v svojem življenju prebrala veliko knjig, obiskala je tudi mnoge osebe, ki veliko premišljuje in je veliko stvari spoznala". Na koru naborješke cerkve so med mašo prepevali prijatelji in prijateljice iz Ukev - vsi so potem še za zadnje slovo zapeli tudi pred odprtim grobom. A v cerkvi je nastala pretresljiva tišina, ko se je nenadoma zaslišal sopran gospe Tončnje. Nekdo je bil shranil radijski posnetek izpred davnih let in ga je zdaj skozi magnetofon poslal pod oboke starega svetišča, kjer smo se poslavljali. Kako lepo slovo, draga gospa Tončnja! Saša Martelanc S~J' V,> Pregled tedna / Nadškof dr. Rode bo med desetimi najožjimi sodelavci svetega očeta Msgr. Franc Rode: “Iz Slovenije bom odšel z bolečino, toda želja sv. očeta je zame ukaz”. Državni poglavar dr. Janez Drnovšek dvakrat pozval poslance iz koalicije in opozicije, naj se sporazumejo o zakonu o t.i. izbrisanih, a rešitve tega zapletenega vprašanja še ni videti najvišji položaj, ki ga je kdaj v Največji in najbolj odmeven dogodek prejšnjih dni v Sloveniji je bilo sporočilo ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita dr. Franca Rodeta, da ga je sveti oče i-menoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. Ugledni cerkveni dostojanstvenik je to povedal na časnikarski konferenci, ki so seje udeležili tudi mnogi Rodetovi sodelavci, 11. februarja opoldne, hkrati pa je bila novica o njegovem imenovanju objavljena tudi v Vatikanu. Kongregacije so uradi rimske kurije, "po katerih papež navadno opravlja posle vesoljne Cerkve in ki v njegovem imenu in z njegovo oblastjo opravljajo službo v blagor krajevnim Cerkvam. Kongregacija, ki jo bo vodil dr. Franc Rode, se ukvarja z vsem, kar zadeva 194.129 redovnikov, 792.317 redovnic in 51.973 kontemplativnih redov, in z vsemi ustanovami, družbami in svetnimi inštituti, ki tvorijo omenjeno kongregacijo. Le-ta je organizirana v več kot dva tisoč različnih redov oz. drugih oblik posvečenega življenja. Slovenski časniki, Radio in Televizija so novico o imenovanju dr. Franca Rodeta na Vatikanu dosegel kak Slovenec, objavili kot najpomembnejši dogodek dneva. Toda nekateri časnikarji kljub dejstvu, da omenjeno imenovanje pomeni priznanje dosedanjemu ljubljanskemu nadškofu in slovenskemu metropolitu, slovenski cerkvi in državi Sloveniji, niso zmogli premostiti predsodkov do dr. Rodeta. Po njihovem naj bi bil konfliktna osebnost, ki ji ni u-spelo uresničiti svojih namer, zlasti kar zadeva poučevanje verouka, ki naj bi postal eden od izbirnih predmetov v osnovnih šolah. Vatikan naj bi ga zaradi tega sklenil "umakniti" s sedanjega položaja v Sloveniji. Dr. Franc Rode je seveda razmišljal drugače, pač v skladu s svojim značajem, dostojanstvom in poslanstvom. Na srečanju s časnikarji in svojimi sodelavci je povedal, "da je bilo imenovanje zame presenečenje, in prvo, kar sem čutil, je bila velika žalost, ker tukaj rad delam z veseljem in vas imam rad, rad imam ljubljansko nadškofijo in Cerkev na Slovenskem. Toda želja svetega očeta je zame ukaz". Zelo jasen in neposreden je bil v intervjuju za državno televizijo v četrtek, 12. t.m. Dejal je, "da iz Slovenije od- haja z bolečino, ker, ko zapuščaš domovino, ki jo ljubiš, je hudo. V Vatikanu bo v svoji novi visoki službi lahko veliko koristnega storil za Slovenijo. To bo mogoče, ker bom med desetimi najožjimi sodelavci svetega očeta. Nikoli se nisem umikal pred težavami ali neuresničenimi cilji. Tudi Sveti sedež umika ne bi nagradil z visokim imenovanjem." O svojem nasledniku v ljubljanski nadškofiji in slovenski cerkvi je izrekel željo, "da bi nadaljeval usmeritev in delovanje, tako v cerkvi kot tudi zunaj nje. Verouk, ki ga poučujemo v župniščih, naj bi postal eden od izbirnih predmetov v osnovnih šolah, ki bi bil priznan tudi v spričevalih. Mesto v kongregaciji, ki ga bom zasedel, je kardinalsko mesto." Dr. Francu Rodetu sta ob imenovanju na visok položaj v Vatikanu čestitala tudi predsednik države dr. Janez Drnovšek in premier Anton Rop. TUDI TUJCI Z UREJENIM STATUSOM BI GLASOVALI PROTI ZAKONU O IZBRISANIH Vprašanje t.i. izbrisanih je še zmerom najbolj žgoča politična tema v Sloveniji, ki ji ni videti hitre rešitve. Predsednik države dr. Janez Drnovšek je politične stranke pozval, naj se sporazumejo, toda je celo v LDS, stranki, ki jo je vodil, vzbudil proteste in nasprotovanja. Poslanci iz koalicijskih strank so slednjič morali glasovati za naknadni referendum o t.i. tehničnem zakonu o izbrisanih, ki bo 4. aprila. V zadevi naj bi prišlo celo do ustavnega puča in groženj, kakršne so nenavadne in zato nevarne za države s parlamentarno demokracijo. Predsedniku državnega zbora Borutu Pahorju, ki je tudi predsednik ZLSD, grozijo celo poslanci iz te stranke, češ da je zasedanja parlamenta vodil v korist opozicije. Poslanec iz LDS Jelko Kacin pa je celo zagrozil, "da je treba zgodbo o izbrisanih zdaj resnično zaustaviti, če ne drugače, tudi na silo, da tako rečem, za vsako ceno." Slovenska javnost se je ob takem razmišljanju zgrozila. Ob tem citiramo Danila Slivnika, glavnega in odgovornega urednika tedenskega magazina MAG, ki je v novi številki tega časnika zapisal, "da sliši, da bi na referendumu tudi večina tujcev z urejenim statusom glasovala proti zakonu o izbrisanih. To so tisti, ki so spoštovali suverenost in neodvisnost nove države Slovenije. S tako opredelitvijo oz. glasovanjem bi se razmere v državi še zaostrile." Marjan Drobež Nad Julijci se obeta osrednje privlačno obeležje združevanja v EU Predstava svobode in sožitja v zraku V dneh vstopanja novih članic v Eli se bo, gledano iz letalske perspektive 4000 metrov nadmorske višine, na nebu nad Julijskimi Alpami, nad zemeljskim stičiščem Slovanov, Romanov in Germanov, odvijala edinstvena padalska predstava, ki bo simbolično opozorila na bistvo združevanja in sobivanja v Eli. Za slavnostno označitev dneva vstopa Slovenije v Evropsko unijo je vlada RS pred kratkim sprejela sklep o dodelitvi 135 mil. SIT sredstev, ker bo kot eden glavnih organizatorjev sodelovala pri več tovrstnih prireditvah, ki bodo v Bovcu, Novi Gorici, Gornji Radgoni, Ljubljani, na Hodošu ter na obeh tromejah. Poleg tega bodo na vstopu v državo do 29. aprila že postavljene opozorilne table, s katerimi bodo vstopajoči opozorjeni na članstvo naše države v Evropski uniji. Nad bovškim letališčem - na nebu naše najzahodnejše točke, z vzhoda desetih pridružujočih se držav Uniji, bo petnajst padalcev dosedanjih članic EU sklenilo obroč, v katerega se bo potem vtkalo še deset padalcev iz na novo pridruženih držav, je v soboto, po sestanku organizacijskega odbora povedal bovški župan Danijel Krivec, ki je operativni organizator prireditve. Po bese- dah idejnega vodje scenarija Marjana Mlekuža, "gre za simboliko enakopravnosti - filozofijo združitve in življenja znotraj EU- dimenzijo zraka, ki je do vseh enak, glede na naravni zakon gravitacije in zakon istih pogojev, zakon, ki drži bolj kot vsi, v parlamentih sprejeti zakoni! Da bi ta energija prevladala, se nam organizatorjem zdi zelo pomembno, da predstavlja željo po sobivanju v EU - sklenjen obroč enakosti: vsi za enega, eden za vse. Posebna simbolika je oblika rože Scabiosa EU trenta v obliki najmodernejše in najzahtevnejše kombinirane discipline klasičnega in modernega sky-divinga, predstavitev padalske discipline (bird man), za katerega je svet amfiteatra tukajšnjih Julijcev preizkušen raj ter pristanek padalcev z zastavami starih in novih članic EU. Med prostim padanjem bodo slavje s posebnim TV oddajnikom neposredno prenašali prek satelita po vsej Evropi." Ivan Božič iz Tolmina, poslanec v slovenskem Državnem zboru: "V tej simboliki cvetov Scabiose trente - padalcev, ki se držijo za roke - vidim zlasti ponovno vrženo seme povezave med neposrednimi sosedi, med našimi ljudmi z obeh strani te nasilne meje." Kot nalašč poteka letos 60 AIR*THEATRE -airisfair- 1. may 2004 Bovec, Slovenia, EU let od smrti evropsko usmerjenega gornika in pisatelja dr. Juliusa Kugyja, ki je v svojih knjigah ponesel v svet sloves teh krajev, ko je iskal scabio- zo trento, ki jo je na Triglavu našel, prav tako stari evrope-jec - veliki botanik Baltazar Haquet. Tako bo ta roža simbolično zopet vzklila v tem našem prostoru, ki so ga naši predniki sooblikovali, ko so bili še srednjeevropski skupni prostor. Scabiosa trenta naj torej prvega maja zacveti in raztrosi svoje seme nad Triglavom, enem temeljnih kamnov zazrtosti Slovencev v preteklost, sedanjost in prihodnost, želijo svetu povedati organizatorji. V strnjenih devetih dnevih bodo obiskovalcem te doline predstavili npr. še skok v tandemu predsednikov držav oz. vlad, razstavo alpskega cvetja, življenja v teh dolinah v času cone A in B pred priključitvijo k Jugoslaviji oz. Italiji, vrstili se bodo razni seminarji na temo ekoturizma, srečanje planincev treh dežel na spontani stični točki Mangartu, koncert akustične glasbe v cerkvi in podzemni jami Male Boke, nastopale bodo evro-pop skupine na prostem ali v šotorih, razgrnjena bo ideja čezmejne združitve smučišč na Kaninu, srečanje evropskih literatov, številne prireditve, s katerimi želijo nagovoriti obiskovalce vseh starosti. Miran Mihelič Prvič tako obsežno besedilo v slovenščini Zakonodaja Evropske unije na osemdeset tisoč straneh Objavljeni bodo predpisi iz celotnega spleta pravnih virov evropske povezave, ki jih bodo morale prevzeti in izvajati nove članice, med njimi Slovenija Založniški urad EU bo ob sprejemu novih članic v povezavo prihodnjega prvega verenosti prenesti na evropsko povezavo. Za Slovence bo prevod Slovenija sc bo po 1. maju poleg svoje predstavljala tudi z zastavo EU. maja izdal tudi prevod zakonodaje v jezikih vseh desetih držav pristopnic. To so zakoni, uredbe in drugi pravni akti vseh ustanov in organov povezave, tudi sodišč, ki so zajeti v izrazu acquis communau-taire. Le-ta naj bi ponazarjal naloge s pravnega področja, ki so jih morale sprejeti in jih bodo tudi dolžne upoštevati in izvajati nove članice EU. V bistvu to pomeni, da bodo morale nove članice, med njimi je tudi Slovenija, velik del svojih pristojnosti in su- Bil je glasbenik in zavzet narodni delavec V gradu na Dobrovem razstava o Srečku Kumarju Priredila sta jo Pokrajinski arhiv v Novi Gorici in Goriški muzej V gradu na Dobrovem v Brdih so v počastitev slovenskega kulturnega praznika odprli razstavo o Srečku Kumarju, ob petdesetletnici smrti tega glasbenika, kulturnega in prizadevnega narodnega delavca na Primorskem. Priredila sta jo Pokrajinski arhiv v Novi Gorici in Goriški muzej, ki hranita tudi fotografije, razne dokumente in nekaj drugega gradiva o glasbeniku. Razstavo sta pripravila oziroma sta njena avtorja Ivanka Uršič in Boris Blažko. Ob otvoritvi se je spominu na slavljenca poklonil moški pevski zbor, poimenovan po Srečku Kumarju, iz Kojskega, kjer je bil leta 1888 rojen in je tam tudi pokopan. Ob njegovem grobu je postavljen spomenik, ki ga je zasnoval akademski kipar Boris Kalin. Spodbujevalec zborovskega petja in slovenske kulture, je deloval na Goriškem, v Trstu, kjer je bil vodilna osebnost na glasbenem področju in je poučeval tudi na tamkajšnji Glasbeni matici in v Beogradu. Bil je vsestransko glasbeno nadarjen in je veliko nastopal tudi kot pianist. Njegovi biografi me- £ ^4 13 ČETRTEK, 19. FEBRUAR), 2004 zakonodaje seveda velikega strokovnega in praktičnega pomena, saj bo nova pravna ureditev v marsičem določala in usmerjala naše življenje in ravnanja. Toda prevod, ki bo obsegal kar osemdeset tisoč strani, bo pomemben tudi v jezikovnem, kulturnem in duhovnem pomenu. To bo namreč v vsej slovenski zgodovini najobsežnejši prevod nekega besedila v slovenski jezik, kar nas seveda navdaja z zadovoljstvom in ponosom. M. nijo, da je bila med življenjskimi deli Srečka Kumarja zlasti ustanovitev pevskega zbora Zveze jugoslovanskih učiteljskih društev v Italiji. Njegov življenjski lik je podrobno in natančno predstavljen tudi v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, ki ga je pred leti izdala Goriška Mohorjeva družba. Razstava o glasbeniku, kulturniku in prizadevnem narodnem delavcu Srečku Kumarju v gradu na Dobrovem bo odprta še nekaj časa in si jo velja ogledati. M. 14 ČETRTEK, 19. FEBRUARJA 2004 Stojan Pahor NASVETI VARČEVALCEM DONOS OBVEZNIC Donosnost je seštevek vseh prejetih obresti od dneva nakupa vrednostnega papirja do zapadlosti ali prodaje. Obrestim vlagatelj mora še dodati dobiček, če je obveznico kupil pod nominalno vrednostjo, oziroma izgubo, če je vrednostni papir kupil nad nominalno vrednostjo. Če investitor dvigne kapital pred dospelostjo, mora obrestim prišteti še razliko med nakupno in prodajno ceno vrednostnega papirja, ki je lahko tudi negativna. Donos vsake obveznice vključno državne je torej odvisen od cene, nominalne vrednosti in obresti vrednostnega papirja. Investitor lahko brez težav unovči svojo investicijo pred zapadlostjo, če obveznica kotira na finančnih tržiščih. V nasprotnem primeru se upoštevajo določila, ki jih vsebuje pravilnik obvezniškega posojila. Po načinu plačevanja obresti ločimo obveznice brez kupona ali s kuponom (it.: cedola). V prvem primeru se obresti plačujejo ob zapadlosti vrednostne- ga papirja (angl. zero cou-pon bonds). Dobiček je razlika med vrednostjo obveznice ob zapadlosti in nakupno ceno (npr. BOT in nekatere oblike CCT). V drugem primeru vlagatelj unovči kupone v šestmesečnih ali letnih obrokih (npr. BTP). Glede na obrestno mero ločujemo tri temeljne vrste obveznic: s fiksno, spremenljivo in mešano obrestno mero. Spremenljiva obrestna mera kuponov je zaradi težnje po dohitevanju tekoče inflacijske stopnje vezana na določene indekse. Lahko so to: donos BOT-ov ali medbančna evropska obrestna mera EURIBOR. Vrednosti slednjih redno objavljajo gospodarski dnevniki. V novejšem času so se pojavile obveznice, ki so vezane na borzne indekse (angl.: index linked), na posamezne delnice (angl.: equity linked) in investicijske sklade. Pri takih oblikah se ponavadi varčevalcu zajamči minimalna obrestna mera na kuponih. Celotna donosnost pa je seveda odvisna od ovrednotenja indeksa, s katerim je obveznica povezana,- Pri mešani obrestni meri je donos fiksen za določeno dobo, nakar postane spremenljiv do zapadlosti (angl: fixed/ reverse floater). Na obvezniškem tržišču so obrestne mere zelo različne. V osnovi velja pravilo, da manjša zanesljivost izdajatelja vrednostnega papirja prinaša tudi manjše obresti. Tako italijanske državne obveznice zaradi visokega jamstva nudijo povprečno samo 2,21 % letno. Evropske podjetniške obveznice (angl.: corpora-te bond), ki predstavljajo za vlagatelja znatno večje tveganje, nudijo povprečno za isti časovni razmah 6,48% ("rating" trojni AAA) oziroma 12,00 % ("rating" trojni BBB). Države v razvoju zaradi še večjega rizika ponujajo varčevalcem obveznice z letno obrestno mero, ki presega 26 %. V sklopu osebnega investicijskega načrta investitor lahko vlaga v obveznice z manjšim in večjim tveganjem. Naložbe brez rizika namreč ne ohranjajo več realne vrednosti deponiranih sredstev. Bralci lahko sodelujejo pri naši rubriki z vprašanji in pripombami. Elektronska pošta: s.pahor@tin.it. SLOVENIJA Napovedani nižji stopnji inflacije v tem in naslednjem letu Izdelki in storitve z visoko dodano vrednostjo pogoj za hitrejši gospodarski razvoj Slovenije V Sloveniji pred njenim vstopom v EU obstajajo teorije in trditve, da bo povezava, zlasti zaradi velikega in prostega tržišča, omogočila premostitev gospodarskih težav in nasploh zagotovila pogoje za nadaljnji družbenoekonomski razvoj. Med politiki po optimizmu prednjači predsednik parlamenta Borut Pahor, ki je nekajkrat izjavil, da se bo Slovenija v naslednjem obdobju od dvajset do petindvajset let lahko povzpela med pet gospodarsko najbolj uspešnih držav v evropski povezavi. Zagotovo je zniževanje inflacije velik uspeh gospodarstva in skupnih prizadevanj vlade in Banke Slovenije. Po naročilu vlade je U-rad za makroekonomske a-nalize in razvoj pred dnevi pripravil novo napoved inflacije za leti 2004 in 2005 in o tem objavil podrobnosti v svojem glasilu, Ekonomskem ogledalu. Po prepričanju in napovedih izvedencev naj bi inflacija v Sloveniji v tem letu znašala 3,6%, v letu 2005 pa naj bi se znižala že na 2,9%. Zniževanje inflacije kaže na stabilnejša gospodarska gibanja v državi, s čimer izpolnjujejo tudi merila in pogoje za to, da bo Slovenija morda leta 2007 lahko prevzela evro, evropsko denarno enoto. Veliko gospodarstvenikov in poslovnežev pa opozarja, da bo Slovenija lahko napredovala predvsem z večjo u-činkovitostjo pri ustvarjanju izdelkov in storitev z visoko dodano vrednostjo. V vsaki enoti ustvarjenega naj bi bilo predvsem vsebovanih čim-več dosežkov najmodernejših tehnologij in velikega znanja. Pri tem velja opozoriti, da bi v procesu evropskega povezovanja majhne države, med njimi je tudi Slovenija, morale veljati prav toliko kot velike. Ta delež torej ne bi smel biti odvisen od velikosti posamezne države, marveč od gospodarskega položaja, kulture in splošnega ugleda. PREHOD IZ STAREGA V NOVI GOSPODARSKI RED SO PLAČALI DELAVCI, KI JIM NI VEČ KAJ VZETI Slovenija bo težko napredovala in se uveljavila tudi v EU, dokler bo razlika v dodani vrednosti na zaposlenega tako velika. V Irski, denimo, ustvarijo 114.400 evrov dodane vrednosti na enega zaposlenega, v Sloveniji pa samo 23.153 evrov. Znana londonska revija The Economist je celo zapisala, "da bo Slovenija potrebovala kar enaintrideset let, preden bo dohitela povprečno razvitost zahodnega dela Evrope, druge države pristopnice, razen Cipra in Malte, pa še precej več. Še več, brez dobro plačanega izvoza kakovostnega blaga in storitev, se Slovenija morda ne bo nikoli približala povprečju v EU." S tega vidika sestav slovenskega izvoza ni zadovoljiv. Le 5,6% prodaje v tujino tvorijo visoko-tehnološki izdelki, medtem ko ta odstotek dosega skoraj polovico irskega izvoza (47,7 odstotka). Švicarski Inštitut za razvoj menedžmenta je zato Slovenijo po omenjenem merilu uvrstil šele na 23. mesto med 29. državami. Neugodno je tudi razmerje med izvozom in uvozom. Slovenija z izvozom pokriva dobrih 90% uvoza, kar se kaže tudi v velikem primanjkljaju v zunanji trgovinski bilanci. V Sloveniji t.i. turbokapi-talizem, to je temeljni odnos v družbi, poglablja socialne razlike med ljudmi, ki so čedalje bolj v nasprotju s stanjem in vrednotami v drugih državah s parlamentarno demokracijo. Praksa najbolj krutega in nepravičnega kapitalizma seveda hromi napore delavcev in tudi ustvarjalnost majhnih podjetnikov. Vendar za zdaj ni videti možnosti, da bi se položaj izboljšal. Sociologi ob tem opozarjajo, da so v Sloveniji prehod (tranzicijo) iz starega v novi t.i. liberalni gospodarski red plačali delavci, ki jim zdaj ni več kaj vzeti. Največje breme prehoda Slovenije v EU bo moral zato plačati t.i. srednji sloj. M. SDGZ na obisku v Kanalski dolini pri krajevnih upraviteljih in operaterjih 0b izročitvi solidarnostnega prispevka za prizadete kraje Prejšnji teden se je predstavništvo Slovenskega deželnega gospodarskega združenja mudilo na obisku v Kanalski dolini. Predsednik Marino Pečenik, podpredsednika Adriano Gariup in Marko Stavar ter deželni tajnik Davorin Devetak in tajnik za Benečijo Giorgio Cerno so se odzvali vabilu tamkajšnjega člana in družbenega delavca Rudija Bartalotha in imeli vrsto srečanj z javnimi upravitelji in operaterji. Najprej so se predstavniki stanovske organizacije na tr-biškem županstvu sestali z odbornico za izobraževanje, socialo in zdravstvo Nadio Campana. Le-ta tesno sodeluje z županom Baritussiom pri udejanjanju politike odpiranja do sosednjih dežel in pri izpeljavi čezmejnih evropskih projektov. Prav vloga slovenskih organizacij iz Kanalske doline je bila posebno ovrednotena pri navezavi stikov z upravami z zgornjesoškega in bovškega področja in tudi pri odprtju večjezičnega okenca s sredstvi zakona 482. Urad za Evropo pri SDGZ pa je bistveno pripomogel s tehnično asistenco, da je lahko prišlo do pravočasne predložitve in odobritve Interreg projekta, ki je usmerjen v povezovanje z obmejnimi regijami na področju šolstva. Slovenski gospodarski predstavniki so poudarili voljo in pripravljenost za sodelovanje. V nadaljevanju so se predstavniki SDGZ sestali z župa- nom občine Naborjet-Ovčja vas Aleksandrom Omanom. Bartaloth se je uvodoma zahvalil članom gospodarske organizacije za solidarnostni prispevek, ki so ga zbrali in namenili prizadetim ob lanskem neurju. Oman je omenil prizadevanje za obnovo hiš in drugih infrastruktur v občini, ki je bila ena od najbolj opustošenih na vsem območju. Po obnovi pa je prva skrb domačih upraviteljev, da bi omogočili obstanek ljudi v teh krajih, v prvi vrsti s postavitvijo novih gospodarskih pobud in centrov. Občina ima v pripravi nov regulacijski načrt, ki naj bi predvideval tudi male obrtne cone. Sklepni del programa je bilo srečanje s krajevnimi slovenskimi turističnimi operaterji na turistični domačiji Pr' Kranjcu v Ukvah, katere lastnik je Rudi Bartaloth. Skupno s kolegi, Juretom Prescher-nom, ki upravlja lepo vpeljano gostišče na Sv. Višarjih, in izvedenecem Petrom Gerdo- lom, ki je aktiven pri trbiškem Promoturu, je stekel ploden pogovor o stanju in perspektivah za turistično promocijo in delež lokalnih gostincev pri tem. Izkušnjo Vabila na Kosilo bi lahko poskusno uvedli tudi v Kanalski dolini, da bi se tamkajšnji gostinci strnili okrog skupne ponudbe in poskusili skupno delo pri promociji. Nekaj operaterjev že sodeluje, treba bi bilo privabiti in angažirati še širši krog teh. Če bodo operaterji iz Kanalske doline izrazili interes, sta tako deželna struktura kot SDGZ Čedad zagotovila strokovno in vsestransko sodelovanje, da bi lahko prišlo do novih pobud. Gre podčrtati izrazito propozitivno vzdušje pogovorov tako z javnimi upravitelji kot z operaterji. Kanalska dolina in vse obmejno področje predstavljata velik potencial za razvoj turističnih pobud. S skupnimi močmi bomo lahko učinkoviteje posegali po možnostih, ki jih ponuja evropska širitev. POKLICI Gospa Nadja Sosol je naša soseda, saj ima na Travniku zraven Katoliške knjigarne, v kateri je tudi naše uredništvo, navidez majhno trgovino, ki nosi lepo ime llbotto-ne - Gumb. To je ena tistih malih trgovin, ki vsako mesto delajo veliko, saj si pravega mesta brez takih trgovin, kakršno vodi gospa Nadja, ne moremo predstavljati in zato tudi naše Gorice ne. Gospa Nadja, ki mi že v začetku pogovora pove, da je bila krščena kot Marija, a jo vsi kličejo Nadja, ima rada svoje delo, ker ima rada ljudi, to se pozna takoj, ko te sprejme s širokim nasmehom za pultom v trgovini. Imate radi ljudi in svoje stranke? Gospa Nadja se zasmeje: "Kaj se vidi?" "Da, se!" Gospa Nadja takoj doda: "Rada imam svoje delo, zelo, seveda sem rada med ljudmi in zato ne razumem mladih, ki se odrekajo predvsem takim trgovinam, kot je moja. Danes mladi nočejo več delati v takih trgovinah, kot je moja, a vam povem, da je to trgovina, v kateri bi lahko bile polno zaposlene tri prodajalke, sedaj sta poleg mene še dve, ki delata izmenoma, polovični delovni čas. Mladi na žalost ne razumejo, da bi si s tako trgovino, kot je naša, lahko ustvarili prihodnost. A danes hočejo vse naenkrat, vse takoj. To je zgrešeno. Naša trgovina ima svoje stranke, potrebujejo nas." "Kaj pravzaprav prodajate?" Gospa Nadja se nasmehne, ko vidi, da gledam predvsem na stotine in stotine na škatle nalepljenih gumbov: "Ne, ne prodajamo samo gumbe! Pravzaprav pri nas prodajamo tiste male stvari, brez katerih nobeno gospodinjstvo ne more. Seveda so ti artikli vezani na moško in žensko spodnje perilo, imamo vse vrste ženskih in moških nogavic, prodajamo čipke, trakove in trakce vseh vrst, gumbe, našitke, ogromno artiklov imamo." "Kdo so vaše stranke?" "Predvsem so to starejši ljudje, a ne samo. Računam, da je polovica naših strank iz bližnje Slovenije, pravzaprav z Goriškega na obeh straneh državne meje. Rada bi vam povedala, da je naša trgovina izjemno potrebna, da take trgovine preprosto morajo biti v vsakem mestu, ker artikle, ki jih mi prodajamo, ljudje preprosto potrebujemo. Če izgubite na hlačah gumb, hlač ne boste vrgli stran, mar ne?" me hudomušno vpraša gospa Nadja. "Torej imajo trgovine vašega tipa svetlo prihodnost?" Gospa Nadja odvrne: "Rada bi, da bi bilo tako, a se bojim, da nimamo prihodnosti. Pa je to velika škoda, ker vam ponavljam, da se s tako trgovino zmore živeti. Res je, da so davčni pritiski veliki, res je tudi, da moraš imeti veliko kapitala, ker moraš imeti veliko število prodajnih artiklov, a se da živeti in je škoda, da mladih take vrste trgovine, kot je moja, ne zanimajo. Kaj bodo tudi te trgovine imeli Kitajci?" "Ja, za sosede že imate Kitajce..." "Tudi sama ne vem, kako bo takrat, ko bom morala v pokoj. Še vedno upam, da bom našla mlado dekle, ki bo prevzelo trgovino, tako dekle, ki bo meni podobno, ki sem začela kot prodajalka leta 1957 v Raštelu in sem trgovino kupila leta 1977. Lepo je, ko greš na svoje. To bi rada povedala mladim: trgovina, karšna je moja, je potrebna in z njo se lahko dostojno živi in tudi ni vse v lepih trgovinah, kjer se prodajajo navidez lepe stvari, a ni rečeno, da se s tako prodajo tudi živi. saj sami vidite, kako se danes zapirajo trgovine... Bojim se, da bom tudi sama prisliljena zapreti, a bo to velika škoda za vse." JUP Na Kaninu s pogumom, strahom in ljubeznijo Meka prostega smučanja V nedeljo, 8. februarja, je na Kaninu potekalo že drugo izbirno tekmovanje za svetovno prvenstvo. Domači organizatorji - tuji sponzorji so ga imenovali “Red Buli Snow Thrill qualifications on Kanin". Možnost uvrstitve je imel po en najboljši slovenski in tuji tekmovalec, ki se jev finalni vožnji uvrstil med prvih deset. Med Slovenci je to uspelo Janiju Pogačarju. Pop kultura med hladno vojno Waynove zelene baretke so ustavili Dylanovi odgovori v vetru Na Kaninu se je tudi letos zbral del svetovne elite na e-dinem Redbullovem kultnem tekmovanju "freeridbullove scene". V veliko zadovoljstvo organizatorjev in tudi samih tekmovalcev ter nekaj sto navijačev in prijateljev se je za letošnjo preizkušnjo na Kaninu prijavilo čez 60 tekmovalcev iz Slovenije, Avstrije, Nove Zelandije, Slovaške, Francije, Švedske, Norveške, Avstralije, Kanade, Nemčije, Češke, ZDA...V polfinalu je nastopilo 35 najboljših v moški in šest v ženski kategoriji. Kot je povedal direktor prireditve in vodja tekmovanja Marko Šimenc, se je že v polfinalnih vožnjah pokazalo, da seje tokrat lanskoletni zmagovalec, domačin Deni Vučič, soočil s pri nas doslej daleč naj-možnejšo konkurenco, kljub temu da je pokazal dober napredek v tehnični vožnji. V finalni vožnji se je uvrstil na osmo mesto za Janijem Pogačarjem, letos našim najuspešnejšim tekmovalcem, ki se je s šestim mestom uvrstil na svetovno prvenstvo, katerega kraj za zdaj še ni znan. Prvi v moški konkurenci je bil Andrevv Govvars iz Nove Zelandije, drugi Marion Ligda iz Slovaške, tretji pa Eric Spon-berg iz Švedske. V ženski kategoriji je dosegla prvo mesto Lorraine Huber (Avstrija), drugo Steffi Frank (Nemčija) in tretje Jo Guest (Škotska). Po mnenju Tomaža Koširja, predstavnika Red Bulla, sta naša najuspešnejša tekmovalca odlično prestala soočenje v tako izenačeni konkurenci samega finala in smo lahko tudi v naslednjem letu optimisti. Zmagovalec v moški kategoriji Govvans je bil po tekmi navdušen nad novo izbranim pobočjem, ker omogoča, da se v finale uvrstijo res najboljši, saj tukaj ne gre brez poudarka kreativnosti, izbire težavne poti, veliko je naravnih ovir, zato se takoj vidi, kdo je sposoben obvladati smučke in telo, ob tveganju, ki ga pogojuje ob- vezna dinamična in ritmična vožnja. Nekaj posebno simpatičnega je bila izjava tretje uvrščene tekmovalke Jo Guest, ki je takoj po viharni vožnji skozi cilj najprej izjavila, da je bila prvič na takšni tekmi in ne bo več tekmovala, ker je vsa prestrašena. Ko pa si je malo opomogla, je rekla, da morda prva izjava ne bo obveljala, ker se sedaj boji le, da se je zaljubila v ta športni izziv v prelepi naravi in na naravnem snegu in morda v še kaj... MM Po 2. svetovni vojni sta širjenje množičnih medijev in v prvi vrsti vse večja dostopnost malih televizijskih zaslonov ustvarila novo kulturo, ki se je naslanjala na povprečnega državljana. V hiše navadnih ljudi so začeli vdirati novi gosti, ki so večer za večerom animirali in zabavali v novi čudež tehnologije strmeče ljudi. V kavbojca ošem-Ijeni John Wayne je razlagal utemeljenost in pravilnost osvajanja Divjega zahoda, medtem ko je Norma Jean Baker, ki jo mnogi poznajo pod psevdonimom Marilyn Monroe, gradila mit o ženski, ki je sposobna "ukrotiti" vse moške, čeprav so bili slednji priljubljeni športniki (Joe Di Maggio), izredni kulturni delavci (dramaturg, pisatelj in scenarist Arthur Miller) ali celo predsedniki ZDA (J. F. Kennedy). Skozi televizijo se je vseskozi upo-vedovala tudi družbenopolitična realnost. Film je postal močno propagandno sredstvo, ki je lahko zelo učinkovito vplivalo na ljudi, televizija in novinarji pa so bili pomemben dejavnik v političnem vsakdanjiku. Ameriška politična elita je učinek medijev močno začutila v Vietnamski vojni. Do leta 1968, ko je vojna potekala samo v komunističnem severnem Vietnamu, kjer ni bilo novinarjev, je vojaška akcija na Daljnjem vzhodu žela na domačih tleh pod Kipom svo- bode precejšnje odobravanje. Vse novice, slike in posnetke, ki so prihajali v domovino, je pošiljala vojska in so bili zato tako prikrojeni, da jih je domača javnost pozitivno sprejemala. Leta 1968 se zgodi ne- predvidljivo: v ZDA se nepričakovano odpre "prepovedana" Pandorina vaza vietnamskih resnic. Januarja tistega leta so namreč vietkongovci izvedli ofenzivo Tet, s katero so želeli zasesti ključne postojanke v južnem Vietnamu, v prvi vrsti vsa večja mesta. O-peracija sama na sebi ni bila zelo uspešna, je pa vseeno imela za Američane grozne posledice. S pohodom na južni Vietnam (in Saigon) se je namreč vojna prvič preselila na območje, kjer so bili naseljeni novinarji. Predstavniki četrte veje oblasti so od takrat v domovino pošiljali poročila, slike in posnetke o dogodkih, ki so jih sami spremljali. Vojna proti komunizmu je tako naenkrat zgubila ves svoj junaški naboj bojevanja proti zlobnemu sovražniku. Postala je grda, umazana, povsem neestetska zadeva, ki je v Američanih v domovini pred televizijskimi zasloni sprožala skrajno negativno razpoloženje proti vojni in vsemu, kar je bilo vojaškega. Začele so se množične mirovne manifestacije, močni pritiski na vladajočo elito, od tod sta vzplamteli zvezdi Boba Dylana injoan Baeztna sliki). Vse to je dolgoročno močno vplivalo na (ne)uspeh ameriške vojske, ki je bila dvakrat poražena: v Indokini in na domačem medijskem bojišču, na katerem je "mirovniška" civilna družba postajala iz dneva v dan vse glasnejša. Kljub temu da je bil pro-testniški val vse močnejši, so zagovorniki vojne poskušali vrniti udarec na isti način, kot so ga prejeli: s pomočjo pop kulture. Ravno leta 1968 je namreč izšel film Green ber-rets, ki ga je režiral in v katerem je odigral glavno vlogo tradicionalno konzervativni John Wayne. S črno-belo tehniko demoniziranja sovražnika je, sicer neuspešno, hotel prikazati utemeljenost in upravičenost vojne proti zlu in uveljavljanja svobode na Daljnem vzhodu in tako prevesiti javno mnenje na stran zagovornikov nadaljevanja vojaške akcije. "Operacija" ni uspela. Dylanovi odgovori v vetru so bili močnejši. Andrej Černič Dušan Rogelj PISMO IZ PRESTOLNICE - 13. februarja 2004 Mala galerija Cankarjevega doma, na ogled do22.t.m. Ukradeno otroštvo Fotografija postaja vse močnejši in pomemben sodobni medij, v enem svojih nič manj pomembnih žanrov pa tudi enakovredna zvrst likovne umetnosti. Prva - običajno jo imenujemo reportažna - spremlja pestro dogajanje okoli nas in po svetu. Kot informacija ni več zgolj dopoln ilo besede. S pojavom kabelskega prenosa podatkov in še posebej interneta je dobila vsaj tolikšno težo in pomen kot zapis oziroma opis dogodka. Današnjo moč in pomen fotografije odraža vse večje število fotografskih razstav. Po tej strani Ljubljana ni nobena izjema, čeprav še vedno nima specializirane foto galerije, kakršna že vrsto let deluje na primer v Mariboru (foto galerija Stolp). Morda tudi zato, ker v okviru razstavnega programa Cankarjevega doma namenjajo veliko pozornost prav fotografiji. Ta čas je v Mali galeriji CD na ogled izjemna, celo pretresljiva fotografska razstava Arneja Hodaliča, naslovljena Ukradeno otroštvo. Hodalič, zagotovo najbolj znan in uveljavljen slovenski novinar in fotograf v Evropi, predstavlja izbor fotografij, posnetih v deželah, kjer morajo otroci, da bi preživeli, opravljati delo odraslih. Fotografije Arneta Hodaliča so ponavadi očarljive in zapeljive. Z ubranostjo barv in s skrbno izbranimi motivi nas ponese v skrivnostne kraje, ki prijetno dišijo po razkošnem in radoživem Orientu, odišavljenem z rožno vodo, mešano z mošusom, in ovitem v da-mastni prt, izvezen z zlatimi nitmi. "Vstopi, arabski knez, in se spočij, kajti nocoj in na tem potovanju si pretrpel veliko hudega," vabi Arne Hodalič v svoj svet z besedami iz Ljubezenskih zgodb iz tisoč in ene noči. In človek mu sledi z zavedno naivnostjo in z največjim veseljem, je Meta Krese zapisala v uvodu brošure, ki je izšla ob razstavi. Najnovejša Hodaličeva razstava pa je skrajno nasprotje omenjenega. Črno-bele fotografije odkrivajo temno stran tega planeta. Nastajale so v zadnjih letih, v različnih deželah, kjer so otroci surovo oropani otroštva -Gaza, kabulski zapori, tabor za urjenje ruskih mladoletnikov za vojaške specialce ... Ti kraji preprosto ne prenesejo sanj in iluzij. Predvsem pa so hudo nasprotje getoizirane varnosti sodobnega evropskega človeka. In prav zato so zelo zelo vredne ogleda. Kdo je skrivnostni popotnik, fotograf in pisec Arne? Že pred diplomo na ljubljanski biotehnični fakulteti je razstavljal svoje fotografije in deloval v Foto grupi SOLT. Sodeloval je pri snemanju večjega števila reklamnih spotov in pri neodvisni ŠKUC-ovi umetniški produkciji. Leta 1988 je začel sodelovati s fotografom Bojanom Brecljem in takoj zatem s Kubi, Egiptu, Sudanu, Tanzaniji, na Madagaskarju, v Omanu, Dubaju, Abu Dhabi-ju, Gazi, Iraku, Zanzibarju, Indiji, na Kitajskem, Tajskem, v Nepalu, na Filipinih, v Indoneziji, na Baliju in Papui Novi Gvineji, v Kambodži, na Maldivih. Svetovni popotnik, ki z objektivom prinaša svet v naše domove in odkriva tako njegovo pozlato kot največjo bedo, je v enem od svojih zadnjih intervjujev povedal, da zadnje čase ne potuje več toliko. Bolj se posveča domačim temam, za katere je dovolj zanimanja tudi v tujini, pa tudi zato, ker se veliko ukvarja s športi, kot so kolesarjenje, hoja v planine, potapljanje, jamarstvo - za kar ima več kot dovolj možnosti tudi v Sloveniji. FOTO ARNF HODALIČ pomembnejšimi evropskimi revijami. Med letoma 1990 in 1994 je živel v švicarski Lozani in začel delati v Parizu, po letu 1990 seje ožje specializiral za podvodno fotografijo in video snemanje. Po letu 1991 je kot novinar in fotograf delal za številne ugledne evropske fotografske agencije. Fotografije in besedila je objavljal v številnih uglednih časopisih in revijah po Evropi in pri nas; tako v francoski in nemški reviji Geo in nemškem Sternu. Pripravil je vrsto samostojnih in sodeloval na skupinskih razstavah doma in v tujini, objavil več samostojnih knjig, sodeloval pri več filmih in prejel številne nagrade. Od leta 1993 je gostujoči predavatelj za fotoreporterstvo na Parsons School of Design v Parizu. Fotoreportaže je snemal v številnih - zlasti eksotičnih krajih v državah Evrope, v Rusiji, Združenih državah Amerike, Avstraliji, Argentini, Afganistanu, Kolumbiji, Boliviji, Paragvaju, Na razvoj slovenske fotografije je v zadnjem desetletju močno vplival tudi vsakoletni natečaj revije za kulturo EMZIN. Ze desetega natečaja seje udeležilo 385fotografov s skupno 2400 izdelki, Žirija jeza letošnjega nagrajenca v zvrsti a vtorske fotografije razglasila Aleša Gregoriča; dobitnik nagrade za reportažno fotografijo (podeljuje jo časnik Delo) pa je Siniša Borovčanin. Razstava najboljših del z natečaja Emzina je od 11. februarja prav tako na ogled v Cankarjevem domu. 15 ČETRTEK, 19. FEBRUARJA 2004 16 ČETRTEK, 19. FEBRUARJA 2004 AKTUALNO Vida Valenčič ZAPISI OB INTERVJUJIH NA RADIU TRST A Ko se dotakneš osebe MARTIN TURK KO TOČNO VEŠ, KAJ HOČEŠ Večkrat je v življenju tako, da moraš nekam, da odkriješ svojo pot oz.da jo lahko začrtaš. Tisti nekam je lahko neki geografski Nekje, kjer se ti avtomatično sprožijo nove življenjske tipalke, lahko pa je tudi tisti čisto ponotranjeni Nekje v globinah svoje biti, kjer odkrivaš svoje duhovne stalaktite. Ta Nekje pač obstaja in je za mnoge povod za novo življenje. Za Martina je to bila Ljubljana, pravzprav niti ne samo mesto, njegov Nekje je bila Akademija. Pravijo, da, če ti uspe združiti konjiček s poklicem, potem si dosegel nekaj najlepšega. Martinu je na Akademiji (AGRFT - Akademija za gledališče, režijo, film in televizijo) uspelo izklesati iz nekonkretizirane gmote lastnega zanimanja za filme smisel svojega življenja: ustvarjati film. Verjetno me je pred srečanjem z njim zanimalo predvsem to: kako spoznati svojo lastno pot, kateri so pravi čevlji za hojo po nji in kje so pravi smerokazi, ki te vodijo. "Pravzaprav je bilo vse skupaj dokaj enostavno: v gimnazijskih letih sem večkrat prenočeval pred televizijo, goltal sem malodane karkoli, od biserov do zanič filmčkov. In pravzaprav to je bilo tudi to, kar še danes imam za bistveno v svoji formaciji: učil sem se pravzaprav iz vsega, tako iz kvalitete kot iz napak drugih ali banalnih režijskih prijemov ter votlih zgodb. V sebi sem kopičil informacije, slike, barve, zgodbe, nezavedno stalno presnavljal in obdeloval in to je bilo tudi moje bogastvo". V najinem predhodnem razgovoru po telefonu mi je Martin povedal, da so igrale grozljivke v njegovem življenju vedno pomembno vlogo. Grozljivka kot utelešenje vseh človeških strahov, bruhanje na platno vsega tega, kar "se lahko zgodi, če..", spoprijemanje s tem, kar je najbolj primitivnega v človeku, s Strahom, s Tanatosom. Martin je pravkar dokončal diplomsko nalogo o Romerjevi trilogiji t.i. "živečih umrlih". Ko sem se skušala spuščati v ta meni popolnoma tuji svet in sem ekran za ekranom spoznavala "trilogijo živečih umrlih", sem si postavila vprašanje, v čem in kako lahko grozljivka predstavlja nekakšen kolektivni Strah današnje družbe. Ali se ne podzavestno bojimo postati "živeči mrtveci", bloditi po zemlji brez nekega pravega življenja v sebi, brez Smisla? In: kje je pravzaprav ločnica med realnostjo in tistim fiktivnim svetom, svetom projekcij, ki jih dela vsak izmed nas? Navsezadnje nas znanstveniki že nekaj desetletij (in filozofi nekaj stoletij) učijo, da je to, kar vidimo samo do določene mere, to, kar je. Rumena barva je lahko zame taka, ti pa jo lahko dojemaš povsem različno in ne jaz ne ti se tega ne zavedava oz.tega ne moreva doumeti. Okus kislega paradižnika lahko meni pomeni nekaj, tebi nekaj povsem drugega. Kje je torej "čista, objektivna realnost" in kje se začenja pravzprav nek koš, ki ga polnimo s svojimi projekcijami? Pred nekaj leti je doživel izjemen uspeh film The Truman show. V sintezi naj bi zgodba bila tale: moški živi umirjeno in osrečujoče življenje do trenutka, ko, čisto po (ne)srečnem naključju, odkrije, da je vse to fikcija, da je pravzaprav del neke dobro naoljene filmske mašinerije, ki dan za dnem, uro za uro snema reality show. Vse je umetno: odnosi, čustva, kretnje, izrečene besede, vse del nekega do potankosti izdelanega scenarija, v katerem je protagonist dejansko bil le preskusni kunec. Ne dvomim, da je to Strah vsakega od nas. Mogoče naš Prastrah? Martin me prepričuje, da lahko grozljivka oz.grozljive vizije predstavljajo metaforo nečesa negativnega, ki je v vsakem izmed nas. Verjetno res. Pravzaprav je debata odprta. Je človek torej po naravi bolj volk, nagnjen k slabemu, ali mu je bolj prirojeno dobro? Predvsem pa: ali lahko grozljive vizije služijo kot katarza, kot izživljanje nekih nočnih mor, ki bi drugače ostajale zaprte v dnu naše biti? Kar osem strokovnjakov je v sredo, 28. januarja, spregovorilo o naravoslovnih lepotah Sabotina in njegovi zgodovini. Izredna udeležba publike na posvetu je potrdila, kako je goriški človek globoko navezan na to vzpetino in kako rad jo obiskuje. Zaradi vsega, kar je doživel in nosi na sebi, je Sabotin posebna gora, ki je vsem pri srcu in narekuje svojim ljubiteljem, da jo zaščitijo in z njo odgovorno ravnajo. Prvi je spregovoril veliki poznavalec krajevne flore Li-vio Poldini. Botanik je poudaril presenetljivo raven rastlinske biodiverzitete. Njegov botanični popis je razkril kar 680 različnih vrst, vendar jih je po njegovem prepričanju okrog tisoč! Čeprav ta vzpetina pripada gorskemu svetu le za sto borih metrov, je uspela zadržati na osojnih stenah značilne alpske vrste in, ko se je led po zadnji ledeni dobi u-mikal, je na prisojni strani sprejela še toploljubno sredozemsko floro. Vsem so se pridružile tudi severnoilirske vrste in endemiti. Poldinijeva izvajanja je dopolnil Igor Dakskobler, ki je orisal botanični razvoj v preteklem stoletju Pred kra tkim se je v Ščed-nem pojavila zelo velika tabla, ki opozarja na "Azienda agricola" v bližini. Nikjer slovenskega zapisa, ki bi moral stati prvi, na vidnem mestu. Same italijanske besede - v slovenski vasi... Ali mislijo gospodarji, da smo še vedno v času črne dikta ture in se slovensko ne sme in se ne da ? Druga kmetija je imela dolga leta zgolj "laški" napis in tudi ime. Pozneje so dodali še besedo kmetija. A mogoče nimamo dovolj izvirnih, prijetnih in starih naših hišnih imen, ki bi gotovo še bolj pritegnila obiskovalce, saj je pri nas še prisoten nekak občutek manjvrednosti, podcenjevanja lastne pripadnosti narodu in jeziku. Že zdavnaj vse do proglasitve statusa zavarovanega gozda. Naturalist Pierpaolo Merluzzi pa je s pomočjo slik opozoril na vse motilne dejavnike, ki kvarijo sabotinski svet s krajinskega in ekološkega vidika in predlagal nekaj tehtnih rešitev za izboljšanje sedanjega stanja. Podrobno geološko podobo sabotinskega nariva je podal Fulvio ladarola. Prikazal je, kako se v tem gorskem profilu zanimivo vrstijo plasti apnenca, eocenskega fliša in gl i novcev. Ornitolog Andrej Figel je opozoril na to, da je Sabotin vključen med 25 zaščitenih območij zaradi ogroženih ptic. Kvalifikacijske vrste, ki tu gnezdijo ali počivajo med selitvami, so predvsem beloglavi jastreb, slegur, šmarnica, velika uharica, planinski orel, skalni strnad, podhujka, kosec in prepelica. Če se planinci držijo določenih poti, je ugotovil ornitolog, tudi za ptice ni problemov. Pierluigi Lodi je spregovoril o vojnih časih in o titanskem delu za utrdbo tega naravnega okopa med prvo sve-tojno vojno, ko je bil vključen v vojno črto za nadzor mesta. Od tega dela so ostali globo- bi se bili morali navzeti samozavesti, da pripadamo temu in takemu narodu, ki je sicer majhen, a duhovno, kulturno bogat, pomemben in stoji enakovredno med ostalimi narodi na evropskih tleh že dolga leta. Podcenjevanje naših šol - in posledice? O tem, kako je letos padel vpis na naše višje srednje šole, ker so mnogi mladinci izbrali raje italijanske, je v prejšnji številki obširno in zaskrbljeno poročal članek na prvi strani. Sama sem porazno novico izvedela že prej od svojih nečakov. Nekateri so moji bivši učenci. Seveda imajo vso pravico, da samostojno odločajo o izbiri šole, a mogoče se ne zavedajo, kak- ki jarki na treh nivojih, rovi, kaverne in žice. Drago Sedmak pa je na osnovi virov iz zadnjih desetih let spregovoril o vsem, kar se je dogajalo v vojnem času v vaseh pod to vzpetino. Obstajajo dnevniški zapisi nekaterih ljudi, ki so zabeležili prehode delavskih bataljonov. Podal je tudi svojo vizijo glede Sabotina: vse, kar so številni narodi zgradili in se je ohranilo, naj bi bilo skrbno zavarovano in urejeno kot muzej na odprtem. In ker so se tu bojevali ljudje štiriindvajsetih narodnosti, naj bi se enkrat srečali in si podali roke ob sklepu: nikoli več! Arhitekt Stock je nazadnje spregovoril o Projektu Sabotin, ki predvideva ovrednotenje zgodovinskih in arheoloških ostankov z določanjem posameznih območij. Predavatelji so si bili enotni v zagovarjanju nekaterih predlogov in ukrepov. V naturalistih zbujajo skrb izguba biodiverzitete zaradi intenzivnega zaraščanja travnikov, opuščanja paše in košnje, in neprimerna sečnja dreves. Prepogosto obiskovanje ljudi, zlasti tistih, ki se ne držijo običajnih stez, moti razvoj rastlinstva na nekaterih področjih. Največjo nevarnost pa vidijo v vnašanju in prodiranju eksotičnih rastlin na toplih pobočjih, med katerimi so tudi škodljive vrste. Vsi predlagajo, da bi zaustavili lokalno razpadanje, odstranili raznovrstne odpadke, bolje uredili poti na Sabotin in jih opremili z opozorilnimi tablica-min, pripravili alternativne poti na območjih, kjer je ogroženo rastlinstvo, zakrili z rastlinjem cesto na jugozahodnem pobočju in betonski zid ter zavarovali vse zgodovinske objekte pred neodgovornimi obiskovalci. Lepo bi bilo imeti na Sabotinu urejeno na-ravoslovno-zgodovinsko učno pot z vodičem. Vzdušje na posvetu, ki so ga ustvarili predavatelji in publika, napoveduje, da se bodo vse te želje tudi uresničile. Harjet Dornik šne bodo lahko posledice. V petih letih nadaljnjega šolanja jim italijanske višje srednje šole, žal, ne bodo nudile možnosti izpopolnjevanja v slovenščini. Zato tvegajo, da bo njihovo znanje maternega jezika ostalo na "otroški" ravni nižje srednje šole. Seveda se ho lahko vsak sam trudil in v tem napredoval, a pogoji in možnosti ne bodo isti. In ko odrasteš in nisi zmožen odlično in odraslo spregovoriti o katerem koli argumentu v svojem jeziku, ker ga obvladaš le srednješolsko, ne boš mogoče znal niti svojim otrokom vcepiti te velike vrednote, dragocenosti, ki jo predstavlja naš jezik, naša šola... Med fašizmom so bile seveda strogo ukinjene vse slovenske šole in cele generacije otrok so se prisiljeno učile samo tuje italijanske govorice. Tudi na domu moje mame je bilo tako. A že omenjeni oče S 1. STRANI Odpravimo še... Prepričan sem, da je ta meja najbolj nevarna, ker bodo minila desetletja, preden se bo, če se seveda bo, kaj na tem področju naredilo. Grozljivo je to, da v italijanskih šolah na Goriškem učenec in Luiž jim je od nekod pritihotapil slovenske otroške vadnice in čitanke ter jih učil branja in pisanja. V vsej revščini so imeli otroci na razpolago Pastirčka, Mohorjeve knjige in drugo. Pri sveči so zavzeto brali, včasih tudi pod odejo, da hi jih oče ne kregal, saj je bilo treba naslednjega dne zarana iti v brajdo delat. Svetle zglede pokončnosti in zvestobe svojemu narodu in jeziku imamo v svoji preteklosti. Ali bomo danes v popolnoma svobodni državi vse to pohodili in zavrgli? Zaradi česa ? Meja s Slovenijo bo, kot znano, v kratkem ostala le spomin na preteklost. Naše "zamejsko" ozemlje se ho razširilo in imelo možnost, da se osvobodi sedanje utesnjenosti in potisnjenosti ob rob. Slovenska univerza v Novi Gorici, ki je komaj na začetku svojega obstoja, bo lahko razmahnila svoje delovanje dijak nimata nobene možnosti ali skoraj nobene, da bi karkoli o nas Slovencih izvedela. Podatek, da italijanske šole nimajo italijanskih prevodov slovenskih književnikov, je dovolj zgovoren, kot je dovolj povedno tudi to, da Slovenci sami prevajamo svoje avtorje v Dantejev jezik. O zgodovi- tudi na našo stran. Mladim se bodo pokazale nove študijske možnosti. Tudi zato je važno in obvezno, da se vsak slovenski otrok šola na vseh stopnjah, od vrtca dalje, na naših slovenskih šolah. Isto velja za otroke iz t.i. "mešanih zakonov", saj nudijo naše šole enakovredno usposobljenost v znanju italijanskega jezika in kulture. In vsi vemo, da je potrebno najprej odlično znati svoj materni jezik, da se potem ob njem učiš še drugega, tretjega in četrtega. V to smer gre namreč prihodnost združene Evrope. In mladi, ki bodo izšli iz naših šol in bodo že itak dvojezično opi-smenjeni, bodo imeli zagotovo več možnosti za uspešno vključitev v svet odraslih, v razširjen evropski delovni trg. Zato s ponosom v slovensko šolo. /dalje Tereza Srebrnič ni, skupni in predvsem pa slovenski, goriška mladina, in ne samo mladina, italijanskega rodu, seveda ne ve nič. Da se je to nevedenje o nas Slovencih načrtno počenjalo in vzgajalo, naravnost z veseljem zalivalo, zadnjih šestedeset let tako na Goriškem kot na Tržaškem, sem osebno trdno prepričan, ker se je le tako pri večinskem narodu lahko o-hranjalo tisto nezdravo in nevarno nevedenje, ki je vedno in povsod le povod za strah in bojazen, če že ne sovraštvo. Bojiš se namreč vedno samo tistega, ki ga ne poznaš, bojiš se, česar ne poznaš. In italijanski ljudje nas ne poznajo, nas ne morejo poznati, ker malo o nas vedo. To je tista nevarna meja, ki bo obstala na sicer naravni in lepi jezikovni danosti in narodni meji na Goriškem. O Trstu in o Tržaškem nisem pisal, ker je Trst že itak postal mrtev slepič Italije in je že itak na slabšem, kot je Gorica, v vseh pogledih, od gospodarskega do etničnega, da o sožitju niti ne govorim. Odpraviti to mejo je tista velika naloga, ki nas čaka, to je tista naloga, ki čaka predvsem večinski narod, če zares vsi skupaj hočemo novo Evropo brez bojazni, nepoznavanja in brez takega in drugačnega sovraštva. Aktualno razmišljanje Slovenščina - naš jezik - še vedno vrednota? (2) Slovensko planinsko društvo in CAI / Posvet Lepote Sabotina