7. štev. V Ljubljani, sobota 14. junija 1919. I. leto. Uredništvo je y »Narodnem domn“, I. nadstropje. Upravaišt™ na Marijinem trgu št. 8. — Telefon št. 44. ®oplsi naj se frankirajo. — Rokopisi se ne vračajo. HHP Izhaja vsako soboto. »Narodni Socijalist“ velja v Ljubljani in po pošti: celo leto naprej . K 16 — četrt leta .... K 4 — pol leta . . . K 8-- en mesec K 1-50 Oglase se računa po porabljenem prostoru in sicer l mm visok ter 45 mm širok prostor za enkrat 40 v, za večkrat popust Posamezna številka velja 40 vinarjev. Narodni socijalizem! Z veliko večino pristašev socijalno demokratične stranke je težko polemikah. Vajeni smo od njih slišati le Psovke in prazna zabavljanja. V dokaz paše trditve so razne notice „Naprejau In »Delavca", ki eden drugega prekašata v neizbranih besedah, ki jih težko °porablja dostojen človek, kadar hoče govoriti slovenski. Enako je na socijalno demokratičnih shodih, kjer se kriči in kerja, brez premisleka posebno takrat, ko se govori o narodnih socijalistih. To eno in drugo je, da imamo od socijalnih demokratov pretrpeti največja politična hasilstva v vseh krajih, kjer se dejstvo zavzema za narodni socijalizem. Vendar pustimo to. V zadnjih številkah „Napreja“ so se socijalni demokrati na neobičajno dostojen način pri-‘jii pečati z narodnim socijalizmom. riicer je med stavki še vedno brati zaganja in sumničenja, kar nas pa ne !'>vira odgovarjati na socijalno demokratična izvajanja mirno in stvarno, kot 2ahteva vsaka resna polemika. Predvsem sinaj socijalni demokratje 2apomnijo, da še dolgo ne bo res, da 80 pri nas edini upravičeni predstavniki socijalizma. Vse pojno proletarskih slojev je, ki s političnim socijalizmom socijalnih demokratov niso zadovoljni. V barodno socijalnih organizacijah se zdru-kje na tisoče in tisoče proletarcev, ki hočejo imeti nobenega opravka s tako Socijalno demokratično stranko — kot Je danes. Katere organizacije so to, je Vsakomur znano. Samo socijalni demokratje jih radi zataje, ker jim je težko Priznati odpor proti njih težnjam, ki je vsak dan večji. Vemo, da je tudi slovenski prole-. tarec bil z vojno in končno z osvoboditvijo domovine temeljno preobražen v svojem mišljenju. Konec je z idiličnim Časom narodnjaštva, brezplodnega prečkanja za lokalne politične marijonete. Danes stopajo pred nas razredi naroda ln neizprosen boj se bojuje med posedujočimi in neposedujočimi. Ni kompromisa v tem boju in tudi mi se ne opri-jemljemo laži, da bi plavali med razidi družbe in pri tem mislili, da po- magamo zatiranemu. Zato je naravnost smešno govoriti, da smo privesek te ali one meščanske ali agrarne politične skupine, ker je to po bistvu našega dela in boja nemogoče. Prepričani smo, da v socijalnem boju lahko računa delavsko ljudstvo edinole samo nase in da kapitalistični družabni red toliko časa ne bo izpodkopan, dokler ne bo delavsko ljudstvo samo tako močno, da tehtno so-odločuje pri družabnih reformah. „Naprej“ se moti, če misli, da smo zato narodni, ker nas navdajajo skrbi za naš jezik, šole in sploh za slovenski kulturni razvoj. Ta vprašanja danes v naši osvobojeni državi nedvomno odpadejo. Konec pa ni naše skrbi za oni del, tudi proletarskega naroda, ki bo ostal vsled pariških imperijalistov in kapitalistov v robstvu. Temu delu naroda smo primorani dajati še vedno toliko moralne in nacijonalne opore, da ne bo večno za nas izgubljen. Internacijonali je narodnost vse preveč materijah stično zaokrožena, da bi bila zmožna skrbeti za zasužnjene dele naroda, da hi ne bili kot deli naše celote prepuščeni samim sebi. Nikdar ne bomo pripustili, da bi se zasužnjeni del naroda udal internacionalnim utopijam, ker bi bil potem za nas izgubljen. Zakaj izgubljen, bodo socijalni demokratje najbolj vedeli. Dokazano je še iz 'predvojnih časov, da kjer je bil naš mali človek brez gmotnega staleža in v manjšini ter učlanjen internacijonali, da je prav povsod podlegel narodni večini, ki je vodila internacionalo. Internacionala nam je narodnostno požrla najboljše sinove naroda, ki danes kot janičarji nastopajo proti svojim krvnim sobratom. Narodno stališče je tudi prav resna zadeva socijalnih hotenj našega malega Človeka. Naše geslo je, naš človek ima prvi pravico do kruha na naši zemlji. Nikdar ne bomo priznali, da imajo tuje narodnosti, če so tudi proletarski sloji, pred slovenskim, jugoslovanskim delavcem pravico do kruha na naši zemlji. Dokler niso vsi naši ljudje prišli do poštenega zaslužka in tudi do boljših mest, nimajo med nami nobenega opravka privandranci, katere je k nam importi-rala nemška in italijanska kapitalistična ekspanzivnost. Vsi ti morajo proč, ker so si na krivičen način prisvojili svoje dobre pozicije, dočim je naš človek hlapčeval. Če naš človek vsled strokovne neizobrazbe ne more takoj prevzeti vsa opravila, moramo sistematično delati na to, da ga usposobimo za to in nadomestimo s tujim elementom. Socijalnim demokratom je to vseeno, ker drugače si ne moremo misliti, da ščitijo največje škodljivce našega delavca, to je nemško in italijansko delavstvo, ki je bilo še včeraj šovinistično narodno, dočim je danes internacijonalno, ker čuti, da se le na ta način obdrži pri nas. Poleg tega ne smemo pozabiti, da bo po vojnih razmerah še veliko večji dotok tujega delavstva v naše kraje. Vse bo hotelo iz gospodarsko bankerotnih držav v gospodarsko procvitajočo se Jugoslavijo. Kdo bo kontroliral pritisk tujega delavstva, ki zna biti vsled svoje stiske in s tem nastale manjše zahteve po zaslužku, največji škodljivec našega delavca. Naš kapitalist se ne bo branil tujega delavstva, ker sploh ne pozna drugega kot svoj žep in mu bo samo na tem ležeče, da pride poceni do delavne moči. Narodno socijalno delavstvo bo moralo stati na braniku in kakor bo II imelo sočustvovanje s svojimi brati proletarci drugih dežela, bo moralo prav prijateljsko poreči: uajprvo bo jedel moj sin, potem šele stric iz tujih dežel. Socijalnim demokratom je seveda vse to vseeno, samo da je internacijonalist in že je dobrodošel. Kam nas vede vse to? Zopet bomo v položaju, da bo še naprej tujec pobasal najboljša mesta, dočim bo naš Človek gledal od strani, in stradal. Kdo bo potem kriv, če se bo delavstvo še naprej izseljevalo v ^Vestfalijo in Ameriko? Poleg vsega smo prepričani, da je narodnost izhodišče za blagostanje in srečo naše države, ki smo si jo ravno ustvarili iz nacijonalnega boja. Najprvo moramo osamosvojiti svoj narod, zagotoviti mu ono socijalno pozicijo, ki jo ima dobiti, potem bodo šele šle naše misli na zunaj. Ko bomo na znotraj močni in silni, pogledamo lahko v svet in gremo s svetom v tekmo kot „ nako-vredni med enakovrednimi. Dokler smo pa Še na znotraj razdrapani in v živ-ljenskih povojih, bi bilo naravnost blazno početje, segati v stran in zanemarjati svojo lastno hišo. Pri tem početju bi nedvomno trpeli in se postavljali na žrtvenik splošnosti, brez koristi in iz-gledov na boljše Čase. Tako tudi ravnajo vse socijalistične stranke sveta. Samo premislimo, kako hitro so zapustile internacijonalo nemške, francoske, angleške itd. delavske mase, ko je bila njih domovina in s tem njihovo socijalno stališče v nevarnosti. Kako hitro so spoznale, da je bodočnost delavskega razreda utemeljena v bodočnosti naroda kot celote. Mogoče je njih ravnanje utemeljeno v dejstvu, da danes še ni čas za popolno in uspešno internacijonalno ! Zato, Čemu se siliti v stvari, ki še danes niso godne in nam povzročajo le škodo. Pustimo ideologijo in zavedajmo se resničnosti. Če bodo dani posebno uvaŽevanja vredni slučaji, lahko nastopamo s proletarijatom ostalih narodov. To bodo tudi narodni socija-listi pripravljeni. Yendar siliti se v stvari, ki so utemeljene le v učenih bukvah, a jih vsaki čas zaenkrat še pobija življenje, bi bilo kvarno za interese delavskega ljudstva, naroda in države. Kar najbolj odbija sodjalna demo-kracija kot politična stranka pri nas vsakega razsodnega človeka vsled njenih nekonsekventnih nastopanj. Če se komu, se lahko socijalni demokraciji očita politična hinavščina. V narodnem predstavništvu in deželni vladi se (Voditelji cede skrbi in ljubezni do naroda in države, povdarjajo, da so evolucijski socijalisti, dočim njihovi agitatorji na zunaj, med svojimi pristaši Čisto drugače govore. Propagirajo komunizem, boljševizem, ubijanje in ničenje vsakega državnega reda. Zbirajo krog svoje srede najbolj sumljive ljudi, ki jim je povšeči samo demagoška in nesramna psovka na vse ono, kar mi priznavamo za narodovo rešitev. Tudi nam ni veliko in zelo veliko všeč, kar se dela od Bcl-grada do Ljubljane, vendar še nikdaf zato nismo prišli do misli, da naj zato državo z ministri vred vrag vzame. Vsa obsežna socijalna vprašanja se ne bodo čez noč rešila in se tudi ne morejo re- Nekaj o konsumnih in produktivnih zadrugah. Šele gospodarsko in kulturno razviti Narodi začnejo misliti tudi na izboljšanje gospodarskega položaja nižjih slojev, v Prvi vrsti delavstva, ki je zaposleno v gospodarskih podjetjih najrazličnejših strok. Vsa zgodovina nam pripoveduje, kako so posebno gospodarski mogotci nikdar izrabljali delavske sloje in z vsemi mogoči sredstvi zavirali njihovo gospodarsko osamosvojenje. Vse to seveda samo radi tega, da se maloštevilnim mogotcem trajno zagotovi udobno življenje na škodo vseh podvrženih in odvisnih slojev. Napredujoča kultura pa ®o je dotaknila tudi teh žalostnih razmer in je začela boj za socijalno pravičnost napram vsem slojem, delavskim, ki se jih je poprej vedno smatralo za hekaj manj vrednega in le v toliko potrebnega, v kolikor so služili sebičnosti gospodarskih in političnih mogotcev. In ta boj za splošno socijalno pravičnost hi ostal prez uspehov. V samopomoči delavskih slojev igra hnenitno vlogo tudi zadružništvo ali še točneje povedano: delavsko gospodarsko zadružništvo. In sicer je doslej uspelo najbolj delavsko konzumno zadružništvo: močno pa so razvite tudi že delavske stanovanjske, nadalje delavske produktivne zadruge. Vendar igrajo v vsem delavskem gibanju konsumne zadruge največjo vlogo, vsled česar se hočemo s temi pečati v prvi vrsti. Da pa bomo to vrsto zadrug pravilno razumeli, je neobhodno potrebno, da si nekoliko ogledamo zgodovino konzumnega zadružništva. Za obrt in industrijo je tekom dolge dobe postala navada, da se je izdelovanje blaga začelo že poprej, predno so prišla naročila. Delalo se ni za gotov konzum, za gotove odjemalce, temveč „za trg“, kakor pravijo znanstveniki in praktiki. Za izdelovalce in trgovce pa se je razun tega še uveljavilo načelo proste konkurence. Vsak fabrikant sme izdelovati blago za celi svet, vsak trgovec sme po celem svetu prodajati in kupovati. Prosta in svobodna konkurenca dovoljuje neizprosen trgovski boj podjetja proti podjetju; trgovcu in tovarnarju se ni treba ozirati na ničesar druzega, kakor le na lastno korist, na lasten dobiček. Vsa sredstva sme uporabiti, da doseže ta cilj: poslužiti se sme reklame; slabo blago prodajati za dobro; računati, kolikor hoče, samo če mu odjemalec toliko plača; izrabljati mrtve in žive stroje, torej prave stroje in delavce, kakor mu drago; ustanavljati sme tudi kartele in ringe, ako mu to obeta kaj dobička. Prosta konkurenca je za zmožnega trgovca in fabrikanta izvrsten pripomoček, v zlo pa je vsem denarno slabim podjetnikom, in ogromni večini konsumentov, ki so v prvi vrsti obsojeni, da plačujejo račun takih bojev, kakoršni izvirajo iz svobodne konkurence. DobiČkaželjnost, škodljivo samoljubje in druge podobne lastnosti se vzbude in izzivajo izkoriščane sloje k odporu in k iskanju novih potov, novih gospodarskih ureditev, takih, s katerimi bi se spoznano zlo odpravilo. Ta odporni boj je v bistvu enak pri vseh narodih, le oblike so morebiti mnogokrat dokaj različne. Začel pa se je v oni smeri, ki vodi končno h zadružnemu gospodarstvu, v 17. in 18. stoletju v tistem narodu, v katerem je moderna industrija in trgovina najpoprej dosegla prvenstvo, na Angleškem. Zraven delavskega gibanja so na Angleškem tudi znanstveniki začeli že zgodaj proučevati vzroke nezadovoljnosti nižjih slojev. V 18. stoletju najdemo tam že dokaj spisov, ki so se pečali s temi vprašanji temeljito in globoko. Nas zanima le tovarnar Robert 0\vcn, ki jc živel koncem 18. in začetkom 19. stoletja. On je rekel, da je industrija, trgovina, sploh vsa produkcija vendarle posledica človeškega delovanja in sicer v ta namen, da zadosti raznovrstnim potrebam celokupnega člo-večanstva. In Oven vpraša, kako se more z mirno vestjo zagovarjati, da bi uživali uspehe, ki jih je prineslo skoraj celo človečanstvo, le nekateri izvoljeni? Po današnjem označevanju vaznih prepričanj bi rekli, da je bil Robert Owen socijalist. Bil je fabrikant, po naturi človekoljuben, ki je delil dobičke svojega podjetja z svojimi delavci, kajti rekel je, da je ravno blagovni in tržni dobiček vzrok vsega zla. V vsakem oziru je skrbel za delavce, kajti pravilno je sodil tudi z egoističnega stališča, ko je rekel: »Izkušnja uči: Moogo večji so podjetnikovi uspehi s stroji, ki jih dobro sestavimo, dobro montiramo, snažimo in siti, če bi bila tudi socijalistična vlada. Računati moramo z razmerami in s tem, da so socijalne reforme udejstvijo le, če imamo tudi potrebna sredstva na razpolago. In teh zaenkrat nimamo. Končno je tudi trenotno nemogoče, da bi delavsko ljudstvo vsled svoje nezadostne organizacije, ki je posledica še še velike nezavednosti, lahko z diktaturo pomedlo s kapitalističnimi predstavniki. Lahko je govoriti radikalno, begati in razdvajati, a to je le negativno delo, ki je še daleč oddaljeno od pozitivnih dejanj. V najbolj čudno luč postavlja pa nastopanje socijalno demokratičnih agitatorjev med ljudstvom to, da povsod iščejo stikov in opore v nemškutarskih in labonskih bandah, ki so sokrive največjih zločinov nad narodom in s tem tudi nad slovenskim proletarijatom. „Naprej“ nas vabi, da vstopimo v socijalno demokratično stranko, kjer bi potem v stranki lahko uveljavili svoja mnenja in nazore o vprašanjih, ki nas ločijo. Vendar to žalibog ni mogoče. V socijalno demokratični stranki so danes v premoči in bodo ostali absolutisti, ki ne pripuste, da bi stranka res odgovarjala zahtevam naroda in razmeram, v katerih naj dela in iz katerih je izšla. Saj je že marsikdo hotel v stranki uveljaviti svoje dobre misli, a mu je hitreje spodletelo, .kot je sam mislil. Znani boj med soc. dem. mladini in starini je lep dokaz za to. Sicer vemo, da marsikteri pameten človek v socijalni demokratični stranki ni zadovoljen z nastopi stranke in da je notranji raz-dvoj stranke velik. Kakor ne verjamemo, da bo socijalno demokratična stranka po svojih agitatorjih zmožna uresničiti na zunaj boljševiško razpoloženje med narodom, se nam zdi bolj možno, da bo lepega dne v stranki sami revolucija, ki bo pomedla s socijalističnimi kapitalisti, absolutisti in ljudmi boljševiško internacijonaluih stremljenj. Tako bo! Nastop narodnega socijalizma čisto gotovo ne bo škodoval proletarskim vrstam. Nasprotno koristen je in neob-hodno potreben. Le pomislimo, koliko tisočev slovenskega delavstva vseh vrst vštevši nižje in višje pisarniške moči in uradnike, ki so vendar delavci, je danes politično mrtvih. V socijalno demokracijo vsled svojega naziranja na narodnost in njene posledice ne morejo iti, ostalim slov. strankam se pa vsled svojega svetovnega naziranja in gospodarskih nasprotstev tudi ne morejo vdinjati za kake drobtinice. Ker nočejo zatajiti prepričanja in ker nočejo miloščine se morajo samostojno organizirati, da bodo izvojevali oz. pomagali izvojevati pravice, ki gredo delavskemu ljudstvu. Ta organizacija je vendar okrepitev in ne cepitev delavskih proletarskih vrst! Tega vendar soc. demokrati ne boste tajili! Soc. demokrati naj bodo pa pomirjeni, da ne bomo nikdar zapustili armade, ki jo zastopamo. Naš boj proti kapitalizmu in naš boj za interese delavskega razreda bo vedno najmanj toliko dosleden in odločen, kot socijalno demokratični. Kadar ne bo v nasprotju z našimi na- sploh v vsekem oziru varujemo, kakor pa s slabo montiranimi in slabo oskrbovanimi stroji, lu kar velja za mrtev stroj, to velja tudi za živ podjetnikov delavni materijal, za delavca“. Tako je sodil Robert Ovven, vendar se njemu še ni posrečilo ustvariti novo, življenja zmožno gospodarsko obliko, ki bi bila v stanu odstraniti grajane nedostatke. Za njim je prišel radikalnejši agitator. Bil je to \Villiam Coblett. On pravi: „Vi delavci, ki toliko trpite in ste tako odvisni od svojih podjetnikov, se zavedajte, da je vse Vaše delo namenjeno splošnemu blagru. Zakaj bi vi potem sami ne vladali vseh onih sil, ki so zraven Vašega dela za gospodarska podjetja potrebna. Zakaj bi ne postali vi gospodarji premoženja, katero je z Vašim delom nastalo v narodovi celokupnosti?11 Takih agitatorjev med delavci in učenjakov, ki so se s temi vprašanji pečali znanstveno, je prišlo vedno več. Vendar se je Šele leta 1844 posrečilo ustanoviti na podlagi teh novih naukov prvo podjetje, ki je pokazalo življensko sposobnost. Praktični poskusi so se na Angleškem začeli že ^ okoli zori, bomo tudi vsikdar pripravljeni skupno korakati v dosego skupnih ciljev s političnimi skupinami del. razreda, s katerimi se še danes povsem ne strinjamo, da so na pravi poti. Nujnost narodno socijalne politične organizacije je splošna. Kakor smo rekli, na tisoče in tisoče, deloma že strokovno organiziranega delavstva je, ki to hoče. Z agrarnimi in meščanskimi strankami ne more in s socijalno demokracijo, če tudi najbolj sorodno politično organizacijo, tudi ne. Zato je potrebno stvoriti tako politično organizacijo, v kateri bo mogoče delovati! Pariz in mi. Naša mirovna delegacija v Parizu ima naprasn svetu četvorice, ki odločuje o 'naših mejah, silno težavno stališče, ker ne more priti nikjer do besede, da bi povedala odločujočim gospodom, kaj misli jugoslovanski narod o sklepih mirovne konference. Le včasih se ji posreči s spretnim nastopom, da s pomočjo francoskih prijateljev potom Wilsona ovrže kako namero v našo državno škodo. Jugoslovani smo v Parizu zastopani le kot takoimenovani mali narod, ki nima nobene pravice odločevati o svoji lastni usodi. Wilsonovo načelo samoodločbe narodov so v Parizu popolnoma zavrgli. Usoda malih narodov je popolnoma odvisna od imperialističnih mogotcev, ki menijo, da bodo z novim zasužnjenjem malih narodov skovali nov kapital za svoje imperijaiistične težnje. V svetu četvorice ni zastopana robena slovanska dtžava. Po!eg Amerike, oziroma Wilsona, ki ne more proti večini uveljaviti svojih pravičnih načel, nimamo na mirovni konferenci nobenega odprtega prijatelja, pač pa hudega sovražnika — Italijana. Zdi se, kakor bi hotela mirovna konferenca ustvariti romanski blok proti Slovanom. Nemcev se ne bojijo, ker mislijo, da so za vedno uničeni. Toda pariška kratkovidnost bo v doglednem času bridko maščevana. Mar mislijo gospodje v Parizu, da bo Rusija vedno brez moči in vpliva na svetovno politiko ? Ni več daleč čas, ko vstane iz carističnih razvalin nova velika demokratična Rusija, in tedaj se brez nje ne bo moglo več govoriti, še najmanj pa v Parizu. Kakor rečeno, je delo naše' delegacije na mirovni konferenci vkljub vsem nadčloveškim naporom skoraj brez vsakega uspeha, ker se svet četvorice ne meni za naše pravice. Londonska pogodba veže Francijo in Anglijo, ki jo morata priznati, da ne izgubita pred svetom ugleda. S tega stališča je seveda vsaka revizija naših zapadnih mej proti vsebini londonskega dogovora, ki izroča našo Goriško in celo naše Primorje Italiji. Amerika sicer ni podpisala tega dogovora, toda Wilson, ki ga vsaj deloma ne priznava, ne more veliko proti ostalim trem članom v svetu če- leta 1760. Vendar šele leta 1844 so nastopili uspehi delavcev. Bilo je to v mestu Ro c h dal e, kjer obstojajo velike tovarne za tkanine. Kakor drugod, tako so bili delavci tudi po teh tovarnah nezadovoljni s svojim položajem. Začeli so se gibati, razmiš-ljevati, posvetovati in prišli so končno do zaključka, da bi jim utegnil mnogo koristiti, ako si ustanove skupno, društveno prodajalno, iz katere bodo prejemali vse potrebščine svojega gospodarstva. Lastnik prodajalne naj bo društvo, član društva bodi vsak delavec, ki hoče iz društvene prodajalne kupovati. Posle vodi od občnega zbora izvoljen odbor. Poslovanje se uredi tako, da morajo člani prejemati dobro blago po vsaki ceni, ki je običajna tudi v zasebnih trgovinah, dobiček pa, ki ga bo prodajalna pri tem naredila, se koncem poslovnega leta razdeli med člane. Na občnem zboru imajo vsi člani jed-nake pravice. To so bili nekako prvotni sklepi, storjeni že 1. 1843. Takoj je vstopilo v društvo 28 delavcev. Za začetek so vabili za prodajalno seveda nekaj de- tvorice. Kar je in kar še bo dosegla naša mirovna delegacija, se je to zgodilo edinole s posredovanjem Wilsona. Neposreden razgovor med Jugoslovani in Italijani je sploh izključen, ker stoji Italija na stališču, da se na podlagi londonske pogodbe sploh ne pogaja z Jugoslovani. Toda ne samo glede naših mej proti Italiji,^ ampak tudi glede naših mej proti Nemški Avstriji ne zmore veliko naša delegacija. Kakor vedno in povsod, tako so tudi tu Italijani vmes. Italijansko-nemška zveza je gotova stvar. Ker vidijo Italijani v avstr. Nemcih svoje bodoče politične zaveznike proti Jugoslaviji, skušajo že sedaj pri določitvi naše severne meje doseči, da bi bila italijansko-nemškoavstrijska meja kar največ ugodna za to zvezo. Konfercnca v Parizu je pravzaprav le za Italijane. Saj imajo tam oni glavno besedo. Celo v mirovni pogodbi za Nemčijo so si znali zagotoviti odškodnino, čeprav je bila Italija razmeroma le jako malo oškodovana od Nemčije. Kakor vse kaže, bo delo mirovne konference prav kmalu končano. Jugoslovani vemo dobro, da Pariz ne Do priznal naših pravic. Zato je velik*1 važnosti vprašanje, ali naj naši mirovni delegati podpišejo mir, ali na naj odpotujejo še pred sklepom mirovne konference. Popolnoma naravno je, da naši delegati ne morejo in ne smejo podpisati v imenu jugoslovanskega naroda nobenega miru, ki bi izročil 30 odst. naših ljudi pod tuji jarem. Ia tega tudi ne bodo storili. Pač pa je treba, da z ozirom na mednarodno pravo podpišejo mirovno pogodbo v imenu kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovcncov. Naša delegacija bo torej podpisala mir proti svoji volji, samo, da izpolni zadnjo formalnost z ozirom na mednarodno priz.ianje naše države. Kaj bo slediio po sklepu mirovne konference, ne moremo še vedeti. Vemo pa že danes, kaj mora slediti. Dokler ni podpisan tak mir, ki priznava ujedinjenje vseh Jugoslovanov v narodnem in državnem oziru, tako dolgo bo ves naš narod v vojnem stanju. Naša moč in naša volja mora zmagati nad kapitalističnim Parizom, ki hoče s pomočjo požrešne Italije razkosati naš narod in uničiti gospodarsko moč naše države. Ni sile na svetu, ki bi preprečila celokupno ujedinjenje našega naroda v svobodni jugoslovanski državi. FR. ZELENIK: Obrtniški naraščaj. Obrtniški slan se bori že precej let s pomanjkanjem naraščaja. Vzroki, da starši niso dajali mladine v uk k obrtniku in da se mladina ni posvečala v večji meri praktičnim poklicem, so različni. Največ jje bilo krivo napačno naziranje javnosti. Obrtniški stan se je smatral za nekaj manj vrednega, obrtnika se je gledalo tako nekako od zgoraj navzdol. Obrtnika narja. Zbirali so ga tako, da je vsak član tedensko vplačeval v društveno blagajno majhen prispevek. Približno v enem letu je število članov poskočilo na 40 in se je nabralo denarja na okroglo 700 K, torej po mnenju društva dovolj za otvoritev prodajalne. In res, v neki stranski ulici so najeli skromen prostorček, nakupili nekaj najnujnejšega blaga in naznanili otvoritev za dan 21. decembra 1844. Bil je to zanimiv dan. Trgovci celega mesta so se zbrali v tej ulici, da vidijo, kaj bodo tkalci naredili. Polno ljudstva je čakalo na cesti. V prodajalni pa so bili zbrani tkalci in vsak se je sramoval stopiti na ulico in odpreti vrata. Končno se k temu ojunači mlad delavec. Vrata se odpro, paglavci in trgovci pa zaženejo pri pogledu na skromno izložbeno okno strahovit krik in vpitje: „Tkalci so znoreli! Tkalci so znoreli!11 Toda ljubezen do novega prepričanja je zmagala, društvena prodajalna se je obnesla. Uspehi te prve konzumno zadruge, znane pod imenom „rošdelska zadruga poštenih pijonirjev (prvobojevnikov)1' so je tudi vse izkoriščalo. Čakati je moral na svoj zaslužek celo večnost; ravno najbolj „nobel“ gospoda je bila najslabši plačnik. Bojazen pred obrtništvom je temeljila tudi na napačni vzgoji, ki ni znala vzbujati veselja do praktičnih poklicev. Vse je hotelo študirati, vsak je hotel biti „gospod“« Vojna je bila seveda kri/a, da se je še bolj skrčilo itak nezadostno število obrtniškega naraščaja. Vsled vojne obveznosti je moralo mnogo mladeničev obleči vojaško suknjo. Mnogi obrtniki so prodajali svojo kožo V strelskih jarkih ali še ubijali v vojnih podjetjih in obratih. Delavnice so se zaprle, orodje se je uničilo in poraz1 gubilo. Sadaj je obrtnik brez pomagača, brez učenca, brez orodja in brež surovin. Mladina, ki je ostala doma, se ni poprijela učenja obrti ne samo radi ustavitve obrtniškega delovanja, ampak tudi vsled lažjega zaslužka drugje. Vsak je lahko brez učenja veliko zasluži v vojni industriji. Vojna je nudila vsakemu lahek zaslužek, kdor je količkaj znal barantat' in verižiti. Kupčevati med vojno ni bila nobena umetnost ali nevarnost radi izgube.il Vsak šolarček ve, da zasluži, če dražje proda. la dražje je lahko prodal vsak, J samo, da je imel blago v rokah. Ni čuda tedaj, če je vsak raiše ueiai v vojni industriji, rajše verižil, ko je dobro zaslužil sin vžival svobodo. Skrb za bodočnost ni delala preglavice. Vendar vojna industrija je zaspala in verženje se bo nehalo. Vojni delavci in barantači bodo uvideli, da so si za bodočnost tslabo poskrbeli. V mirnih časih mora človek pač nekoliko več , znati, če si hoče služiti kruh. Tudi prodaja časopisov meša možgane mladičem. Tudi starši so veseli, če fant dobro zasluži. Ne pomislijo p:., j kaj bo s fantom pozneje. V dokaz, da je vojna vplivah zelo neugodno na število "obrtniškega \ naraščaja, navedem nekaj števiik. Leta 1913 je bilo 61 600 obrtniških vajencev, leta 1916 29 300, ieta 1917 pa samo še 17,500. V Berolinu so bile razmere še slabše. Tam je padlo število vajencev od 42 000 na 8 000, Žalostna posledica vojne je tudi velika delamržnost. Ogromne množice se ogibljejo resnega dela, vse hoče le uživati in lahkotno živeti. Na eni strani vidimo ogromno pomanjkanje delavcev in na drugi strani pa zopet velikansko armado brezposelnih. Res je, da mnogo obratov’ ne posluie vsled pomanjkanja surovin in drugih potrebščin, res je pa tudi, da bi se našlo mnogo dela. Naše ceste so v slabem stanju. Saj skozi pet let ni nihče popravljal. Materijala imamo dovolj. Dajte tedaj ljudem dela s popravljanjem novih cest, z regulacijo rek, potokov, hudournikov itd. Kdor bi ne hotel delati, temu se naj primerno pomaga! Stavbena obrt bi imela ogromno posla. Ovirajo jo le neizmerne cene surovin in delavne sile. Tu treba prevdarka, kako bi se bili naravnost krasni. Koncem pr?ega poslovnega leta je štela že 74 članov. To število je raslo naprej in naprej in znaša danes — zadruga obstoji še vedno — štirinajsttisoč! Zadruga je zraven prodajalne kmalu uredila lastno klavnico, mlin, izdelovalnico za obutev, za obleko — velikansko tkalnico, kjer so dobili delo uje člani. Uredila si je tovarne za najrazličnejše blago. Sezidala mnogo hiš, kjer dobe nje člani cena in zdrava stanovanja. Zadnja leta pred vojno je znašal promet te zadruge po 10 miljonov K, čisti dobiček 1 iuiljon. Vsa ta ogromna premoženja niso last nekaterih denarnih mogotcev, temveč vsega članstva, vseh onih torej, ki so premoženje s svojim delom in svojini konzumom nanosili skupaj. Jasno je, da so se vsled tega razmere delavtva v tem mestu korenito izpremenilo in tako so se sanje ubogih tkalcev iz leta 1843 najlepše uresničile ! (Dalje prihodnjič.) oživila stavbna obrt. Pomanjkanje stanovanj je splošno in vendar se nihče ne gane. Da ne vlada pri nas potrebno zanimanje za obrt in za praktično življenje,' je kriva naša dosedanja odvisnost. Propadla država ni skrbela za naše blagostanje in ljubo ji je bilo, da smo ostali berači in lačni. Manjkal nam je »gospodarski" duh. Ali se hotno sedaj, ko smo politično samo* stoj ni, kaj izpremenili ? Vojna je jasno Pokazala vrednost praktičnih poklicev. v naši svobodni domovini bodo praktični poklici gotovo večjim gene racijam nudili najlepšo bodočnost, ^aj moramo pričeti zidati vse pri temelju ; moramo ustvariti vse nanovo. Mnogo nam škoduje tudi naša hoječnost, nesamostojna . in mehka narava. Manjka nam zaupanja v lastno sposobnost in delaimožnost. Kdor hha količkaj samostojnega duha v sebi, tisti se ne bo vpregel v birokratski voz in ne bo šel med jezdece »amtsšimeljna", nego si bode kot de iaven in samostojen človek služil ®yoj kruh. Le nezmožni slabiči, ki se hojijo konkurenčnega boja, hrepenijo Po stalni službi in z njo spojeni pokojnini. Zato pa moramo z vsemi sdami delati na to, da odpravimo tudi najmanjše ostanke avstrijskega birokratizma. javnost in šola morata vzbujati ljubezen do praktičnih poklicev Učna doba ne ne sme predstavljati kot doba lasanja in tepeža, kakor se je jo do sedaj rado zatrjevalo mladini. Posebno čevljar in njegov učenec sta kaj pogosto predmet smešnic. Učenca riše z velikimi ušesi, na katerih Mojster poizkuša svojo moč. Vzbuditi moramo večje zanimanje 2a praktične poklice. Obrt mora Vžigati večje spoštovanje in moramo posebno obrtniškemu naraščaju posvečati vso pozornost. Učna doba mora hiti res doba učenja. Morebitne ne-dostatke moramo odpraviti in to naj Nadzirajo zadruge in oblasti. Nujno Potrebujemo obrtnih šol in te nam mora dati vlada. Obrtnih šol nam sedaj manjka kot slepcu pogleda. Do sedaj se ni nihče spomnil teh Šol. Za univerzo se prerekajo, za obrtne Šole pa se je porabilo ie par kapelj Črnila. Seveda morajo tudi obrtniki skrbeti, da bo pritok v obrtniški stan veČji. Da se v učencu vzbudi veselje do obrtniškega poklica, naj bi učenec °d drugega leta učne dobe naprej dobival za svoje delo večjo nagrado. Bolj je marljiv in vesten, večja bi naj bila nagrada ali plača. S tem bi se vzbujalo veselje do obrti in tudi starši bi lažje dajali dečke v uk, kar *edaj večkrat radi revščine ne morejo storiti. Obrtniki naj bi preskrbeli svoje vajence tudi glede obleire, obutve itd. Sicer je pa država dolžna, da s posebnim zakonom za varstvo mladine uredi vajensko razmerje, odgovarjajoče vsem socijalnim zahtevam da-uašnje dobe. Socijalna politika. Delavsko zavarovanje. Iz Bel-grada poročajo, da pripravlja minister za socijaluo politiko zakon o delavskem Zavarovanju v Jugoslaviji. Zakon bo obsegal predvsem osemurni delavni čas, 2gradbo svetlih delavnic, delavskih stanovanj in bolnišnic. Zakonski načrt bo v najkrajšem času predložen narodnemu predstavništvu. Vidov dan bo posvečen naši bodočnosti — otrokom cele Jugoslavije. Ta dan se bodo pobirali po celi državi Prispevki za revno siročad. Vsepovsod vrše predavanja, ki bodo pojasnjevala najširšim krogom veliko važnost, hi jo moramo posvetiti mladini, še prav Posebno pa zapuščeni mladini. Pokrajinski odbor za zaščito dece v Ljubljaui se je ustanovil v Pondeljek dne 9. t. m. Odbor bo raztegnil svoje delovanje po celi Sloveniji *n je največje važnosti za preskrbo mladine. Glavna naloga odbora za zaščito dece bo, preskrbeti deci primerno hrano Posebno v najnežnejši starosti, nuditi utrokom zdravniško pomoč in navajati matere za pravilno oskrbo otrok ter končno^dvigniti moralno stran naše mladine. Že v predvojnem času se je pri nas vse premalo polagalo važnost oskrbi dece. Med vojno so postale razmere še žalostnejše in je danes na tisoče otrok, ki je brez vsakih pogojev za uspešen in zdrav razvoj. Otrokom moramo posvetiti največjo pozornost, če si hočemo vzgojiti zdrav in mogočen zarod, ki bo stvoril narod, zmožen plodonosnega življenja. Politične vesti. Proti razkosanju naše zemlje so se vršili po celi državi veliki protestni shodi, na katerih so bile sprejete ostre resolucije proti Italiji. Volja naroda je tudi volja osrednje vlade, ki sc je skupno z vladajočo dinastijo izrekla, da je solidarna z resolucijam) proti italijanskemu imperijalizmu. — V Ljubljani se je vršil velik protestni shod v Mestnem domu. To je vse lepo in koristno, ni pa prav, da vsaka stranka zase prireja take shode, ki so v interesu celokupnega naroda. Strankarstvo je pri nas še vedno pred skupnim narodnim delom in 'to je žalostno. Nemška zvestoba. Pogajanja z .avstrijskimi Nemci v Ljubljani glede premirja na Koroškem so se končala s pravomočnimi podpisi nemških delegatov. Kakor hitro pa so Nemci odšli iz Ljubljane, so že proglasili, da njihovi podpisi ne veljajo in da pogodba ni pravilno sklenjena. Nemška zvestoba je znana. 7,a. nas je pogodba v veljavi. Nemci se je morajo držati, drugače jih bodo pa naučile naše hrabre čete, da bodo izpolnili, kar so podpisali. Celovec je naš in naš mora ostati! Mirovna konferenca vsled zavratnih spletkarij Italije ne pride do nobenega rezultata. V krogih naše mirovne delegacije je mnenje, da se bo Wilson odpovedal vsakemu nadaljnetuu sodelovanju pri konferenci, če Italijani ne popuste o jadranskem vprašanju. In potem? Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev je priznala končno tudi Francija. Izmed zapadnih velesil samo Italija še ni priznala naše države. Podaniki sovražnih držav ne morejo dobiti jugoslovanskega državljanstva. Prošnje za podelitev našega državljanstva se bodo rešile šele po sklepu miru. Minister Vulovič se zdravi na Francoskem, dočim je pri nas železniški promet najžalostneji. O železuiškem ministru Vuloviču sploh krožijo vesti, da za svoje odgovorno mesto ni zmožen. Vsakdo ve, da je po Hrvaškem in Slavoniji promet naravnost pod psom. Madžaronom se brez vsega pripušča, da uganjajo pasivno resistenco. Celo lopovske bande, ki plenijo po kolodvorih, in vlakih so v zvezi z madžaronskimi železničarji. Edino železnice v Sloveniji še uzorno poslujejo, ako to ne po zaslugi ministra Vuloviča, ampak vsled vestnosti in podžrtvovalnosti slovenskega železniškega osobja. Več sto slovenskih železničarjev beguncev, pregnanih po Italijanih, je brez službe; dočim se po Hrvaškem in Slavoniji šopirijo največji škodljivci države. Kdaj se bo našla energična roka, ki bo vso to bando napodila preko meja. Pokličite naše sloveuske železničarje na progo in bodete videli, kako kmalu bodemo,imeli red. Vulovič, če je bolan in poleg tega ni zmožen voditi ministrske posle, naj se vendar enkrat umakne iz svojega mesta. Pod sedanjimi nezdravimi razmerami trpe železničarji, kakor tudi občiustvo, ki mora napraviti testament, če se napravi na daljšo pot. Tako sigurna in prijetna je vožnja! Z nezmožnim ministrom stran! Od njegovega nasleduika se tudi pričakuje, da bo gmotnemu vprašanju železničarjev posvetil večjo skrb in upravičenim zahtevam nemudoma ugodil. Albanija — republika. Po poročilih iz Pariza bo mirovna konferenca priznala Albanijo kot republiko v kateri bodi prvi predsednik Esad paša. Vendar svoboda nove republike bo zelo majhna, ker so se ententne države prisvojile pravico, da vse potranje politične in upravne razmere nadzorujejo. Poleg vsega bo Albanija še zelo ostrižena, da jo bo vseh koncev konec zelo malo ostalo. Tedenske vesti. To številko „Narodnega Soci-jalista" smo morali vsled tehniških žaprek v tiskarni izdati samo na štirih straneh. Vsi doposlani članki in dopisi pridejo na vrsto. — Izredni občni zbor Društva zasebnih uradnikov in uradnic na Slovenskem ozemlju se vrši dne 29. junija t. 1. ob 9. uri dopoldne v Mestnem domu v Ljubljaui. Dnevni red: 1. Poročilo predsedstva, 2. sprejetje poslovnika, 3. sprejetje pravilnika o podporah, 4. reforma bolniškega in podpornega pravilnika, 5. slučajnosti. — Člani in članice se vabijo, da se radi sklepčnosti udeleže občnega zbora polnoštevilno. V slučaju nesklepčnosti vrši se izredni občni zbor z istim sporedom tekom 8 dni, ki je sklepčen ob vsakem številu udeležencev. — Odbor. — Lepa žena. Andreja Marcido-šeka je v Podloži ubil dne 31. majnika sosed Jože Soštark. Marcidošekova žena je obljubila Šoštarku 600 K, če ji ubije moža. Poročena sta bila pol leta in se v zakonu nista razumela. — Kovinarji v Neaplu so pričeli štrajkati. Vzrok slabe mezde in težke prehranjevalne razmere. Dosedaj se še ni kalil mir. — Za črnimi kozami na Reki in Sušaku je obolelo vse polno ljudi. Vse zdravstvene odredbe so doslej bile neuspešne, ker se vsaki dan ponavljajo novi slučaji obolenj. Sušaška občina in reški magistrat sta zato odredila prisilno cepljenje proti črnim kozam vseh onih, ki letos še niso bili cepljeni. — Brezposelnost na Dunaju je zelo velika. Danes je do 130 tisoč ljudi brez dela in zaslužka. — Tečaje za železniške uradnike bo otvorilo ministrstvo za promet v Belgradu. Sprejemali se bodo mladeniči, ki so dovršili vsaj šest ali sedem gimnazijskih razredov. Za časa tečaja bodo dobivali plačo in uživali ugodnosti v prehrani. — Zrakoplovni poštni promet med Belgradom, Zagrebom, Sarajevom, Skopljem, Cetinjem in Dubrovnikom se vrši zopet redno. — Najelegantnejši poslanik na mirovni konferenci je zastopnik Japoncev. Ker ni navajen nositi salonske obleke in rokavic, pozabi navadno cilinder ali pa rokavice. Ta gospod odločuje v svetu petoricc tudi o naših mejah, jugoslovanski zastopniki morajo pa čakati pred vratmi, če jih slučajno kdo teh gospodov vpraša, koliko Nemcev živi v Ljubljani. — Označenje cen v izložbah. Naši trgovci se v veliki večini nočejo držati naredbe, ki predpisuje vidljivo označenje cen vseh predmetov v izložbah. V Dalmaciji je izdala pokrajinska vlada strog ukaz policijski oblasti, da mora kaznovati najstrožje vsakega trgovca, ki bi se pregrešil v tem oziru. Zahtevamo od naše vlade, da izda v najkrajšem času podoben ukaz za Slovenijo. Izkoriščanja ubogih slojev od trgovskih špekulantov mora biti konec. — Tako je prav. Deželna vlada za Bosno in Hercegovino je izdala na svoje podrejene oblasti ukaz, da najstrožje postopajo proti delodajalcem, ki ne izplačujejo delavcem celotne mezde iz enega ali drugega vzroka. Določena je globa do 5000 kron in zapor do treh mesecev. — »Državna posredovalnica za delo". Podružnica za Ljubljano iu okolico. V preteklem tednu od 2. junija do 7. junija 1919. je iskalo delo 149 moških in 54 ženskih delavnih moči. Delodajalci so iskali 1278 moških in 56 ženskih delavnih moči. Posredovanj se je izvršilo 96. Pri vseh podružnicah »Državne posredovalnice za delo" je od 1. januarja 1919. do 7. junija iskalo delo 7717 delavnih moči, delodajalci so pa iskali 6942 delavcev. Posredovanj se je izvršilo v tem času 1818. Delo iščejo: pisarniške moči (319), trgovski sotrudniki iu sotrudnice (194), služkinje in kuharice (156), hišniki, pazniki, poljski in tovar. delavci in delavke, strojni in navadni ključavničarji, ekonomi, oskrbniki, železostrugarji, kovači, kurjači, strojniki, dninarice, predil. delavke, mesarji, peki, mehaniki, uradne in trgov, sluge, hotel, sobarice, pleskarji, sobni slikarji, natakarji in točilci, čevljarji, brivci itd. V delo se sprejmejo: rudarji (900), služkinje (100), težaki, hlapci, zidarji, tesarji, tov. delavci in delavke, mizarji, konjski hlapci, čevlj. pomočniki, vajenci, pis. moči, šivilje za perilo, obleko, strojniki, kurjači, konj. hlapci, usnarji itd. — Svarilo delavcem vseh kategorij. Vsled neurejenih gospodarskih in prometnih prilik vlada v Belgradu iu na ozemlju kraljevine Srbije veliko po m a n j kanj c dela in nezaposlenost delavskih sil. Delavci vseh kategorij, ki hodijo brez izrecnega poziva v Belgrad za delom, potrošijo vsled velike draginje v kratkem vse svoje prihranke iu so izpostavljajo največji bedi. Svarimo delavstvo vseh kategorij pred odhajanjem v Belgrad ali v Srbijo, če nimajo delo nakazano od podružnice državne posredovalnice v Ljubljani, Mariboru in Strnišču pri Ptuju. Kdor se samo lastno poda v Belgrad ali v Srbijo, ima nositi sam vse posledice. Narodno socijalna Zveza. Litija. Vse delavstvo predilnice v Litiji je organizirano v Narodno-soci-jalni Zvezi. NSZ tudi prav lepo skrbi za svoje organizirano delavstvo, ter je izplačala že ogromne svote brezposelnih podpor. Kakor znano, je izostal vsak dovoz surovin iz inozemstva. Delavstvo, ki je pred vojno zaslužilo v predilnici lep denar, je danes po večini brez vsakega pravega zaslužka. Zato je beda in pomanjkanje veliko. Tudi oni maloštevilni del deiavstva, ki je še zaposlen v tovarni, se ima boriti z največjimi težavami. Tovarna je last nemških čifutov, ki brezsrčno izrabljajo delavstvo, ne da bi ga dostojno in pošteno plačali. V tovarni so zaposleni delavci, ki imajo na dan komaj po pet do sedem kron plače. Da s to plačo nihče shajati ne more, je razumljivo. Delavstvo je vsled tega upravičeno pozvalo ravnateljstvo tovarne že večkrat, do zviša mezde. Vendar so bili poviški plač do danes še vedno tako malenkostni, da niso mogli zadovoljiti zaposlenega delavstva. Sedaj je tovarni postavljena sekvestura. Upamo, da bo novo upraviteljstvo bolj dostopno za delavske potrebe in zvišalo mezde vsaj toiiko, da bo ceiav-stvo lahko živeio. NSZ je predložila Deželni vladi spomenico, kjer se stavijo delavske zahteve. Povišek mezd se mora takoj izvršiti, ker delavstvo nikakor ni več pripravljeno še naprej delati in stradat'. Enkrat mora biti temu konec! Kdor je imel kaj prihrankov iz boljših dni, je vse porabil, dočim so se drugi — če so se mogli — zadolžili. Vsi delavci z največjo skrbjo gledajo v bodočnost, ko ni nobenega upanja na boljše čase. Od-pomoč je nujno potrebna in naravnost sramota je, da milijonsko podjetje plačuje svoje delavstvo s tako nesramno nizkimi mezdami. NSZ mora najodiočnejše zastaviti vse sile, da se krivice odpravijo! Podružnice NSZ ponovno poživljamo, da takoj sporoče vsak važnejši dogodek, ki je v interesu stvari, da se priobči, na naslov: Uredništvo »Narodni Socijaiist", Ljubljana, Narodni dom. — Najboljše bo, če podružnica iz svoje srede imenuje dopisnika, ki bo potem stalno poročal — vsak teden najmanj enkrat »Narodnemu Socijalistu". Bled. Kaj premore solidarnost med narodno zavednim delavstvom in njegove organizacije, nam nudi najboljši zgled naša podružnica na Bledu. Skromni so bili začetki, ki je z njimi stopila ta podružnica v življenje, le deset članov je bilo, ki so se zavedali svoje dosedanje razcepljenosti in iz nje izvirajočega omalovaževanja delavca v današnjem ustroju človeške družbe. Zavedali so se dejstva, da si zamore delavec priboriti boljše soci-jalno stališče ie, če nastopa strnjen v krepkih organizacijah. Zavedali so se dejstva, da so tudi oni pravi člani svojega slovenskega naroda, ki mu hočejo služiti s pozitivnim delom in si ravno s tem priboriti ono socijaino stališče v narodu, ki jim pritiče kot ljudem, kakor so drugi, Odklanjali so protinarodno socijalno - demokracijo, kakor se je razpasla med našim narodom; saj so videli, da je bil ravno slovenski delavec vsled delovanja so-cijalnih demokratov povsod zapostavljen in da je zavzemal boljša službena mesta tujerodni delavec, prote-žiranec voditeljev socijalnih demokratov Slovenski delavec je bil delavec nižje vrste. Odklanjali so tudi krščanski so-cijalizem, ki je delavcu le pridigal vdanost v voljo božjo in mu obljubljal boljše življenje — po smrti. Zato se je blejska desetorica narodnih delavcev z navdušenjem oprijela idej narodnega socijalizma, ker je upravičeno videla le v njem spas slovenskega delavca. In šia je na delo. Delala je neumorno, ne boječ se nikakih žrtev, agitirala od moža do moža. In danes šteje ta podružnica 130 članov, po preteku niti pol leta. Hudi so bili boji z vsemi onimi, ki se boje strnjenega nastopa proletarijata; čutili so, da se majejo stebri njihove sedanje kapitalistične družbe, ki je živela udobno od žuljev zatiranega proletarijata, Nič manjši niso bili boji s člani dosedanjih delavskih organizacij. Eni so jih obdelavali z „boljševiki“, a drugi s »farskimi". A naša podružnica je kljub temu napredovala in danes reprezentira moč, ki jo upoštevajo vsi merodajni in nemerodajni činitelji. Načeluje ji pa tudi odbor, ki se zaveda v polni meri svoje naloge in jo tako vestno in nesebično izvršuje, da lahko služi za zgled vsem drugim delavskim organ:zacijam. Podružnica je s polnim uspehom izbojevala že dokaj mezdnih bojev in zboljšala socijalni položaj blejskega proletarijata. ’ Na binkoštno nedeljo je priredila svojo veselico, združeno s tombolo, srečo« lovom in šaljivo pošto v gostilni ga. Potočnik. Tako krasne in harmonizu-joče zabave že cclgo nismo na Bledu imeli. Pričetek je bil napovedan na 14. uro, a ob 15. uri je*bil že ves veselični prostor zaseden. Pred vhodom je bil poslavljen slavolok z napisom »Narodno Socijalna Zveza, podružnica Bled", a veselični prostor je bil okrašen z jugoslovanskimi zastavarsi. Zanimanje za tombolo in srečolov je bilo veliko. Saj so pa tudi vabili krasni in obilni dobitki, darovi Biej-čanov, ki so v razveseljivem šfevilu poslali svoje dobitke, razen par izjem, ki se jih bomo zapomnili. Igrali sta dve godbi, tamburaski zbor in „ Šramel". Posetoikov je bilo nad 600, ki so se vsi neprisiljeno in dobro zabavali. Le Škoda, da smo se morali že ob 21. uri raziti. Velik je moralen uspeh, ki si ga je s to zabavo naša blejska podružnica pridobila. A tudi gmoten uspeh je razveseljiv. Okoli 2000 K je čistega dobička, ki se bo porabil le v korist proletarcu, organiziranem v naši podružnici. Pripominjamo končno, da se je naše zabave udeležil odpo- slanec osrednjega vodstva NSZ iz Ljubljane. Bohinjska Bela. Delavci na Boh. Beli dosedaj še niso bili nikjer organizirani. Zato pa se jim je tudi godilo, kakor se je poljubilo podjetnikom. O osemurnem delavniku podjetniki niso hoteli ničesar vedeti, a delavec vedeti ni smel. Celo vloga delavcev na Dež. vlado za Slovenijo v Ljubljani glede osemurnega delavnika ni dosti zalegla, kajti še sedaj leži med pranom okrajnega glavarstva v Radovljici, namesto da bi politična oblast stante pede izvedla zakon o osemurnem delavniku tudi na Boh. Beli. Delavstvu je manjkalo organizacije in in po njej izražene skupne volje vsega delavstva, ki danes edino še dosega uspehe. Videli so delovanje in uspehe naših podružnic na Bledu in Boh. Bistrici in izrazili željo, da bi se tudi sami radi organizirali. Nekaj jih je bilo sicer že članov podružnice na Bledu, a socijalnih bojev na Boh. Beli ni bilo mogoče uspešno voditi. Zato je Narodna socijalna zveza priredila na binkoštni ponedeljek delavski sestanek na Boh. Beli z načrtom, da se tudi tukaj osnuje podružnica. Sestanek je bil dobro obiskan. Vodil ga je neutrudljivi in energični predsednik r.aše podružnice na Bledu, J. Marolt, poročal pa je A. Koder iz Ljubljane, ki je v eno uro trajajočem govoru pojasnjeval naš program, dokazoval potrebo trdne delavske organizacije posebno sedaj, ko se naši domači kapitalisti tudi vedno bolj organizirajo. Ustanovila se je na to podružnica, ki ji je pristopilo nad 20 članov. Navzoči tovariši z Bleda so obljubili naši najmiajši podružnici vso svojo krepko pomoč. Nato je tov. Prislan iz Ljubljane v iznešenih besedah dokazoval potrebo, da se delavstvo vedno in vedno izobražuje potom čitanja, sestankov in predavanj, ker le na ta način bode delavstvo kos vedno iznajdi ji ve j im kapitalistom. Pojasnil je navzočim, kaj se godi v tekočih dneh z našim narodom v Parizu, kjer ga najnovejši imperijalisti režejo im trgajo v protislovju z načeli Wilsona. Predlagal je naslednjo resolucijo: Resolucija. Narodno zavedno delavstvo z Bleda in Boh. Bele, organizirano v NSZ, zbrano dne 9. junija 1.1. na sestanku v Boh. Beli, izraža svoje ogorčenje nad imperijalističnim načinom, ki se ž njim trga naš slovenski narod v popolnem nasprotju z Wilso-novimi načeli. Izjavljamo in prisegamo, da nikdar ne bomo priznali miru, ki ne bi bi dal nam tega, kar je našega in poživljamo našo delegacijo v Parizu, da ne sme take mirovne pogodbe nikdar podpisati, ker je narod nikdar ne prizna in ne more priznati. Izražamo svoj srd nad grabežljivostjo pohlepnega Laha in se mu zaklinjamo, da slovenski narodni proletarfjat ne bo prej miroval, dokler ne bo sleherni naš brat ujedinjen v naši novi svobodni domovini. Resolucija je bila soglasno sprejeta. Veličasten je bil pogled na ta trenutek, ko je naše narodno-zavedno delavstvo priseglo, da ne bo preje mirovalo, dokler ne bo sleherni Slovenec v naši novi domovini ujedinjen — ko je storilo to prisego v vznožju bohinjskih hribov, kjer čepe straže pohlepnih Italijanov! Ta narodno zavedni delavec zasluži vso podporo državnih činiteljev v svojem boju proti kapitalističnim krvosesom. Dopisi. Vuzenica. Tudi pii nas so do zadnjega strašili socijalni demokrati. Svojo hinavsko internaciionalo so posebno pri zadnjem umiku naše armade iz Koroške pokezali v pravi luči. Pivo njihovo deio je bilo razbijanje slovenskih napisov ra postaji Vuzenica. Toda njihovo veselje je bilo kratko. Večina glavnih hujskačev je pod ključem, dočim so drugi pobegnili k Nemcem. Kot povsod se je tudi pri nas izkazalo, da je socijalni demokrat in renegat eno in isto. Zato je zadnji čas, da se vse narodno zavedno delavstvo združi v narodno socijalnih organizacijah. Litija. Revež še nikdar ni imel kaj dobrega pričakovati. Uboge družine v vojni padlih in pogrešanih so do zadnjega užhale državno podporo za preživljanje. Zadnji leden je pa večina podpi sarcev zvedelo pri okiaj-nem glavarstvu, da je podpora usfav-ljena. Včasih, ko ne bo nihče trdil, da -so zavidanja vredni, so razne matere s kopico otrok naenkrat brez vsakih dohodkov. Ne vemo, kdo se je domislil krute odredbe, da se državne podpore za preživljanje kar tako naenkrat brez vsakega premisleka ustavijo. Samo po hišah prizadetih družin naj gredo tisti, ki ne verujejo, da je veliko pomanjkanje najnujnejših za življenje potrebnih živil, kakor tudi obutve in obleke. V srce se mora vsakomur zasmiliti jok raztrganih in siradajočih otrok, ki prosijo — obupane matere kruha. Brezvdomno se bo morala ustavitev izplačevanja državnih podpor omiliti in zopet priznati podpore vsaj najpotrebnejšim. Če državna uprava dobi dovolj denarja za marsikatere manjpotrebne stvari, bo gotovo našla tudi vir dohodkov za nakazovanje podpor revežem, ki niso zakrivili vojne, še manj so pa vzrok bede, v katero so vrženi. Cisto izključeno je zaenkrat, da bi se številne družine lahko preživljale brez državnih podpor. V Litiji še prav po- sebno ne, ker vlada obča brezposelnost. Bled. (Vprašanje na deželno vlado za Slovenijo). Neprestano čitamo v uradnem listu, kako se razpuščajo po Sloveniji občinski odbori in se nadomeščajo z gerenti in prisedniki. Zdi se, da je premnogim takim razpustom povod zgolj dejstvo, da sede dosedanji odborniki že predolgo na odborniških mestih in vsled tega ti odbori ne morejo več odgovarjati novemu položaju, ki so ga ustvarile spremenjene socijalne razmere in povsod naglaševan demokratizem. Narodova volja ni v teh starih odborih nič ve? izražena, zato so tudi izgubili svojo upravičenost za nadaljni obstoj. Ker volitev ni mogoče v sedanjem položaju izvesti vsled odsotnosti mnogih volilcev, zato vlada pravilno te stare, še avstrijske odbore razpušča in ji& nadomešča z gerenti. S tem pa je zopet dana možnost, da se nekoliko pregleda dosedanje delovanje starega odbora, ki je marsikje s sedmimi pečati zapečatena knjiga. Naš dosedanji občinski odbor sedi na svojih stolčkih že rad šest let. Tudi se čujejo želje, da bi bilo dobro, njegovo dosedanje dekn anie nekoliko pregledati. Gotovo pa je, da naš sedanji obč. odbor nikakor ne odgovaija duhu in volji Blejčanov in da bi ga bilo nujno odsloviti. Ker volitev ni mogoče izvesti, četudi bi že takoj sedaj dokazale, da bo prihodnji obč. odbor drugačen nego je sedanji, bi bilo postaviti ge-renta s prisedniki. A tega korake vlade zastonj iščemo v uradnem listu. Ali je vlada na Bled že popolnoma pozabila? Bolje bi bilo, to potrebno operacijo izvesti takoj in mirno nego ?e!e na pritisk občanov samih. Kajti ta pritisk bi utegnil vzdignili prah... Bled. Vemo, da obstoj naše države ni odvisen od tega, če visi še kje kak nemški napis ali ne. Tudi so-cijalne reforme niso od tega odvisne. A ugled naše nove domovine zahteva, da se odstranijo nepotrebni nemški napisi, ki so b il dosedaj vedno le znak našega suženjstva. Prosili bi tedaj, da bi se tega zavedali še nekateri BiejČani in odstranili svoje nemške napise ali celo napise »Avstrija". Med te „zavedr.eže“ spadajo tudi oni činitelji, ki so odgovorni za nemške krajevne table na Bledu. Organizirajte se v N. S. Z.! V organizaciji je moč! Izdajatelj in odgovorni urednik: Ivan Tavčar. Tiska „Zvezna tiskarna" v Ljubljani. t J jJ-rt jf-s* lične in po nizkih