Cena: Posamezna štev. L 25 Naročnina :	Mesečna	L	110
Za inozemstvo:	Mesečno	L	190
Uredništvo ln uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poštno ček. račun: štev. 9-12410
Leto IV. - Štev. 5	Gorica	-	31.	januarja	1952	-	Trst	Izhaja	vsak	četrtek
fe uMi slov, šele v Krminn
Slovensko javnost v Italiji je silno hudo prizadela ukinitev slovenske ljudske šole v Krminu. Ko smo se že veselili, da so italijanske šolske oblasti spremenile svoje razpoloženje do slovenske narodne manjšine, ker so začele z zidavo nove prepotrebne šole na Plešivem, nas je kot trn v srce zbodla vest, da so ko j po otvoritvi šole na Plešivem, ukinili ono v Krminu.
Vemo, da nas vsa italijanska javnost, z redkimi in častnimi izjemami, smatra za svoje največje sovražnike, ki jih je treba čimprej iztrebiti. V ta namen jim služijo vsa sredstva, poštena in nepoštena, ki jih ima na razpolago oni, ki drži v rokah platno in škarje. Zato tudi vidimo, kako se sadistično naslajajo nad našim narodnim trpljenjem, kar se kaže že v tem, da prihajajo vsi najbolj grenki ukrepi zoper slovenske šole ravno sredi šol. leta in, če mogoče, pred prazniki ali takoj za njimi. To je uvedel že rajni fašizem. Tudi leta 1928 so izšli ukrepi zoper slovensko šolo sredi šol. leta malo pred božičnimi prazniki. Tako je izdalo šolsko skrbništvo v Gorici ukaz za izgon otrok optantov iz slovenskih šol ravno po praznikih leta 1950. In tako je prišel sedaj tretji udarec zoper slovensko šolo prav tako sredi leta po božičnih praznikih. Je to samo slučaj? Ne, to je vse preračununo, da je škoda za slovenske starše in otroke tem večja.
Giornale di Trieste, Messaggero Venet o in vse ostalo laško časopisje bo sicer protestiralo, češ da so to le naše klevete, toda zoper dejstva ni klevet. Vemo, da italijanska javnost ne bere naših člankov in da si zato ustvarja svojo sodbo o razmerah ob mejah Italije po tem, kar pišejo njihovi časopisi v Trstu in Vidmu. To nič ne de. Če Giornale di Trieste in njegovi vredni vrstniki ljubijo resnico, bodo ponatisnili tudi naše članke, da si bo italijanska javnost lahko ustvarila nepristransko sodbo o postopanju državnih oblasti ob mejah države. Statistike, ki jih ti časopisi prinašajo, naj slone na enaki ravnini. Če govorijo o številu učencev v slovenskih in ita-
Poleg uradno objavljenega obiska generala Collinsa, ki je v naglici obiskal vsa štiri z vojaškega stališča važna središča: Beograd, Sarajevo, Ljubljano in Skoplje, potujejo križem po Jugoslaviji tudi druge ameriške misije, o katerih komunistični tisk ne govori. Menda upa, da ljudstvo o njih ne bo nikoli zvedelo. Ameriško časopisje jih od časa do časa omenja. To se zgodi vselej, kadar razvoj dozori do kakšnih važnejših zaključkov v zvezi z obveznostmi, ki jih je komunistični režim prevzel, ko je iztegnil roko za pomoč proti Ameriki. Zadnje čase sta se razodeli dve takšni misiji, ena je vojaška, ena pa gospodarska.
I. Vojaško misijo je poslalo ameriško letalstvo, pregleda kakšno letalstvo iinu jugoslovanska vojska. Odposlanstvo, ki ga je sestavljala večja skupina strokovnjakov
  častnikov, je vodil polkovnik Theodore
Clinkseales. Po Jugoslaviji je potovala ta misija mesec dni in je obiskala vse letalske naprave. V poročilu, ki so ga podpisali štirje polkovniki, člani te misije, poudarjajo, da so prišli do zaključka, da »ne svetujejo, da hi se. Jugoslaviji poslala lovska letala »jet«, to pa iz tehničnih razlogov, ker je jugoslovansko letalstvo premajhno in so industrijske naprave nezadostne.« Poročilo pravi, da so častniki mišljenja, da so letala iz zadnje svetovne vojne še najbolj pripravna za jugoslovansko letalstvo. Med te vrste letal bi spadalo na primer
lijanskih šolah, naj primerjajo enake šole z engkimi, to je šole v mestu s šolami v mestu, in šole na deželi. Pri tem pa naj povedo tudi, da je prefekt Palamara kriv, ker je moralo 120 slovenskih otrok iz slovenskih šol na italijanske, in da so zato nekateri razredi izgubili več kot tretjino svojega šolskega prebivalstva. Pristavijo naj še, koliko otrok so slovenske šole izgubile, ker so staršem grozili razni »neodgovorni elementi«. Potem se bo pokazala vsa tako zvana »naklonjenost« goriških šolskih oblasti do slovenskih šol v Italiji. Videli bomo, da je vsa ta naklonjenost v stremljenju, da bi čimprej in na čimbolj eleganten način zatrli slovensko šolstvo v Italiji, da bi potem bilo konec teh »maledetih ščavov«. Tako je, gospodje, pa čeprav se zvijate, kajti tako govore dejstva!
Vendar tega ne boste dosegli. V Benečiji žive Slovenci že skoro sto let brez slovenskih šol. Tudi mi smo vzdržali kljub fašističnemu pritisku 20 let brez šol. In videli ste, da je
Ali je
Beograjsko časopisje prinaša vesti, da so se številni jugoslovanski begunci izjavili, da se želijo vrniti domov, potem ko je minister Ran-kovič za novo leto izjavil, da se laliko vrnejo domov V3i tisti, ki niso vojni zločinci. Take prijavljence bodo jugoslovanske oblasti vračale domov v skupinah. Doma jim bodo preskrbeli tudi delo. — Z Reke poročajo tudi, da je dve sto optantov za Italijo preklicalo opcijo in ostalo rajši doma.
Ob takih novicah se človek sprašuje: koliko je res in koliko je le propaganda? Da se želi kdo vrniti domov in da je kdo sedaj bolj premislil, predno gre kot optant v Italijo, je razumljivo. Preradovič je dejal: »Domovina kakva bila, rodje-nom je sinku mila.« Zato nič čudnega, če se kdo premisli in gre domov. Toda to ni noben ponos za režim, da mora vabiti ljudi domov ter jim dajati vsakovrstnih obljub. Stara Jugoslavija ni nikogar vabila,
tudi letalo tipa P-47. Častniki menijo, da »bi ta, sicer starejša letala bila za Jugoslavijo boljše kot pa nič, kajti sedaj bi ta država komaj z največjo težavo spravila skupaj le par zastarelih sovjetskih »Jekov«. Poudarja pa poročilo, da je »ameriška misija občudovala vrline jugoslovanskih letalcev, ki pač napravijo kar le morejo, a imajo na razpolago le staro ropotijo.« Častniki so videli veliko število letalskih naprav ter so si ogledali tudi tovarne za izdelavo sestavnih delov letalskih motorjev v skromni Titovi vojni industriji. Titova letalska sila je tretjevrstna v primeri z njegovo številno suhozemsko vojsko. Letalstvo je doslej edina panoga obrambne sile, glede katere so bili ameriški vojaški krogi v stanju dobili vsaj nekoliko vpogleda. (New York Herald Tribune, 9. novembra 1951).
2.	Gospodarsko odposlanstvo pa sestavljajo trije republikanski člani ameriškega kongresa: William A. Barrett iz Pennsyl-vanije, Clarence G. Burtor iz Virginije in Tom B. Fugate tudi iz Virginjc. Vsi trije so elani ameriškega parlamentarnega odbora zu proučevanje bančnih in denarnih poslov. Ta odbor proučuje vso zakonodajo, ki urejuje delovanje Ameriške Export -Import banke, katera daje. posojila tujim državam in ki je nedavno po dveh letih trdovratnega odbijanja in na podlagi obsežnih koncesij odobrila posojilo. Poročali smo že, da so doslej izplačali Jugoslaviji od tega posojila 55 milijonov dolarjev. Na-
bil rod, ki je zrastel v fasističnih italijanskih šolah, bolj svobodoljuben in narodno zaveden kot prejšnji, ki je zrastel v slivenskih šolah. Naravno, saj ko vzgaja narodna šola v ljubezni do materinega jezika, vzgaja tudi v spoštovanju do vseh drugih. Potujčevalnica pa, kar postane vsaka šola, ki vzgaja otroka v tujem jeziku, rodi prej ali slej le najhujši odpor, ki ob izbruhu ne pozna mej in mere.
Na to bi morali pomisliti vsi oni odgovorni činitelji, ki odločajo o usodi slovenske manjšine ob vzhodnih mejah Italije. In če že nočejo ravnati po pravici zaradi načel, katere izpovedujejo, naj bodo pravični vsaj zaradi svoje koristi in naj zato dajo slovenskim staršem vso možnost in svobodo, da pošiljajo otroke v ono šolo, katero so sami izbrali.
Dokler pa do tega ne pride, bomo Slovenci prisiljeni, da pred vsem kulturnim svetom protestiramo zoper krivice, ki se nam gode, in opozarjamo nanje vlado v Rimu.
res ?
a se je vendar k njej zateklo dvajset tisoč Primorcev, iz nje pa ni ušel nihče razen peščice komunistov in paveličevcev. Danes pa še oni Goričani nočejo v Jugoslavijo, ki so v prvem navdušenju zanjo optirali. Katera Jugoslavija je torej bolj ljudska?
Rimski vladi delajo državni nameščenci res sive lase. Ko so še zadnji teden razpravljali v paralamen-tu o povišanju plač kategoriji državnih nameščencev, se je zgodilo, kar bi se ne bilo smelo zgoditi. Pri glasovanju je bila namreč vlada poražena. Vladni predlog je dobil manj glasov nego nasprotni. To je vlado zelo presenetilo, ker razodeva, da demokrščanski poslanci niso disciplinirani, saj bi proti vladi nikoli ne smeli glasovati, tudi če se
vajali smo tudi pogoje, ki jih je Jugoslavija morala sprejeti, da je dobila posojilo.
Omenjeni trije kongresniki so prišli v Jugoslavijo v zvezi s Titovo prošnjo za novo posojilo. Tito namreč prosi za nov denar, da bi mogel končati svojo petletko. Zaradi pomanjkanja sredstev in zaradi nesposobnosti v gospodarstvu, je namreč Titov petletni plan obtičal in jugoslovanska vlada nima nobenih sredstev, da bi začeta dela dokončala. Kongresnike je na inšpekcijskem potovanju spremljal tajnik Export-Import banke Sydncy Shinvood. Kongresniki so izjavili, da so z ogledom bili zadovoljni. Smatrajo, da ima Jugoslavija velike zmožnosti za gospodarski razmah. Ugotovili so, da se je z dosedanjimi posojili nekaj povečala proizvodnja prav tistih rudnin, ki jih Amerika nujno potrebuje. (Po poročilu v New York llerald Tribune, 25. novembra 1951).
Potres v Turčiji
V	Turčiji v okolišu Erzeruma trajajo potresni sunki že 14 dni. Število mrtvih presega že 100, več vasi je porušenih, pri mrazu 20 stopinj C pod ničlo stanuje veliko število ljudi v šotorih.
Preobrat
Že večkrat smo imeli priliko govoriti o velikem političnem vrenju, ki že dalj časa vlada med mohamedanskimi narodi v Aziji in Severni Afriki. Zadnje mesece je to vrenje imelo tri glavna središča: v Perziji, Egiptu in Tunizu. Zadnji teden je dosegla svoj višek kriza v Egiptu. Že dolgo so se pripravljale tu prav grde reči. Od lanske jeseni je vlada Nahas Paše z največjo trdovratnostjo delala na to, da bi izrinila Angleže iz Egipta ter združila vso dolino Nila, to je Egipt in Sudan, v eno državo. Velika Britanija se je seveda tej nameri z vso silo upirala.
V	Egiptu je že več kot 80 let ter ima tam zelo velike interese posebno ob Sueškem kanalu. Vsled tega so Angleži zbrali ob Suezu močne vojaške sile in se pripravljali, da tudi z orožjem branijo svoje postojanke.
Zadnje tedne je često prišlo do spopadov in do prelivanja krvi med Egipčani in angleškimi vojaki. Napetost se je vedno bolj stopnjevala do preteklega petka in sobote, ko je v loncu prekipelo. V petek 25. jan. je angleški poveljnik Erskine ukazal svojim četam, naj v Ismailiji izženejo egipčansko pomožno policijo, ki je bila v največji meri kriva za razne napade na angleške vojake. Mislili so, da se bo policija vdala in odšla brez sile. Toda policisti se na povelje niso hoteli predati in oditi. Prišlo je zaradi tega
osebno ne strinjajo z vladnim predlogom. Tako namreč zahteva disciplina stranke. Demokristjani so se pa zoper to prekršili. Kakšne posledice bo iz tega izvajal De Gasperi, bomo videli sedaj, ko se je vrnil s konference v Parizu.
Begunski politiki ' v Londonu
V	Londonu so se sestali na kongres vodilni begunski politiki iz držav onstran železne zavese. Na zborovanju so sprejeli sklepe, s katerimi opozarjajo evropske politike, da ni mogoče graditi evropske federacije brez narodov, ki ječijo pod komunistično strahovlado. Zato je dolžnost svobodnih evropskih narodov, da pomagajo pri osvoboditvi teh zatiranih dežel izpod jarma. V resoluciji so na zahtevo jugoslovanskih politikov obsodili ne samo sovjetski komunizem, temveč komunizem na splošno, torej tudi Titovega.
V	ponedeljek se je končala konferenca zunanjih ministrov evropske zveze, ki so se ponovno zbrali v Parizu, da dosežejo dokončni sporazum o ustanovitvi skupne evropske vojske. Kljub dobri volji nekaterih niso mogli doseči popolnega soglasja. Zato so prepustili razne sporne točke v proučevanje izvedencem. Je pač težka zadeva združiti to, kar je bilo še do nedavna tako sovražno ločeno. Vendar je treba pohvalili vsaj dobro voljo takih politikov, ki iščejo mirnega sožitja med evropskimi narodi.
Kljub temu bi si upali izreči pomislek nad dobro voljo mnogih italijanskih politikov, vsaj onih, ki imajo opravka z Jugoslovani. Opaziti je namreč, da Italija hoče pomagati pri zgradbi evropske federa-
v Egiptu
do oboroženega napada na policijske vojašnice. Angleži so nanje streljali tudi s topovi in tanki. Boji so trajali več ur, dokler se policisti niso predali. Bilo je kakih 50 mrtvih in še več ranjenih.
Ta napad v Ismailiji je bil iskra v smodnik. Prihodnji dan v soboto so se že navsezgodaj začele nevarne demonstracije v Kairu. Množica se je grozeče zbirala pred hoteli in kavarnami in kinomatografi, ki so bili last Evropejcev, zlasti Angležev. Napad se je začel v glavni ulici na angleški hotel »Shefeard«. Množica je vdrla vanj, znesla na ulico, kar se je dalo odnesti, nato pa oblila tla z bencinom in palačo zažgala. Isto se je pozneje zgodilo še na več drugih mstili. Računajo, da so tako požgali kakih 30 raznih poslopij v središču Kaira. Policija in ognjegas-ci niso mogli nič, ker jim pobesnela množica ni pustila do gorečih palač. Ves dan so tako doživljali v Kairu živo podobo anarhije in meščanske revolucije. Pozno popoldne je nastopilo vojaštvo s tanki in drugim orožjem. Tedaj se je posrečilo, da so očistili ceste in razgnali demonstrante.
Vlada Nahas Paše je ob krvavih izgredih s strahom opazila, da demonstranti nastopajo tudi proti njej in da nastopajo organizirano. Vse se je namreč vršilo po nekem določenem načrtu in pa vzklikali so v prilog zaveznici Rusiji in pa komunizmu.
To je bil alarm. Še tisti večer so oklicali obsedno stanje v vsej državi in Nahas Paša je dobil vso oblast v roke. Toda že drugi dan, to je v nedeljo, je posegel vmes kralj Faruk sam. Razpustil je vlado Nahas Paše ter imenoval za prvega ministra Ali Maher Pašo, ki je sestavil novo vlado iz samih neodvisnih mož.
Kralj Faruk je torej izvedel državni udar. Že prej je bilo znano, da se kralj ne ujema povsem s pro-tiangleško politiko vlade Nahas Paše. Ko je sedaj videl, kam gre ves razvoj notranje egiptovske politike, da podtalna komunistična propaganda pridobiva tla in grozi vzeti iz rok nacionalistom iniciativo ,kot se je videlo v soboto, se je odločil in odslovil dosedanjo vlado.
Se bodo sedaj duhovi v Egiptu pomirili in bo ta zopet voljan sodelovati z zapadnimi demokracijami? Vsi na Zapadu to upajo in si žele. Vendar se je bati, da je komunizem močnejši, kot se zdi, in da bo delal v zvezi s fanatičnimi mohamedanskimi nacionalisti še velike težave.
<o
cije, a istočasno goji in neti čustva sovražnosti do svojih jugoslovanskih sosedov. Tukaj res ni opaziti kake spremembe na bolje. Ista miselnost, katero so gojili do jugoslovanskih narodov fašisti, preveva tudi večino sedanjih italijanskih politikov. Ali je mogoče misliti, da taki ljudje iskreno mislijo graditi evropsko federacijo ?
Povodnji v Kaliforniji
Zaradi velikih povodnji v Kaliforniji je bil v mestu Los Angeles nekaj časa ustavljen vsak promet. Okrog 6000 oseb je moralo zaradi nevarnosti poplave zapustiti stanovanja in 43 oseb je utonilo.
Ameriške komisije pregledujejo Jugoslavijo
Težave rimske vlade
Evropske vojske še ni
1
'6)/X(l&<kq
Četrta ned. po Razgl. Gospodovem
Iz svetega evangelija po Mateju (Ml 8, 23-27)
Tisti čas je stopil Jezus v čoln in z njim so šli njegovi učenci. In glej, nastal je na morju velik vihar, tako da so čoln zagrinjali valovi — on je pa spal. In pristopili so učenci, ga zbudili in rekli: Gospod, reši nas, utapljamo se. — In Jezus jim reče: Kaj ste boječi, maloverni? — Tedaj vstane in zapove vetrovom in morju —- in nastala je velika tišina. Ljudje so se pa začudili in so govorili: Kdo je ta, da so mu pokorni vetrovi in morje?
Čoln na Genezareškem jezeru je lepa podoba Cerkve. Z Jezusom v svoji sredi so se apostoli varno prepeljali čez viharno jezero na drugo stran. Naloga Cerkve je, da z Jezusovo pomočjo vodi duše preko življenjskih viharjev do srečne večnosti.
Nešteto viharjev je že šlo v teku zgodovine preko Cerkve in jih bo gotovo še šlo. Komaj je bila Cerkev ustanovljena, že je prišlo trpljenje. Razdraženi Judje so hoteli zadušiti v kali krščanstvo. Apostola Janeza in Petra so zaprli, Jakoba so ubili in Štefana kamenjali. Morda se je zdelo, da mlada Cerkev že umira — a to je bil samo videz. Kristus ni mogel dopustiti, da bi se njegovo delo podrlo. Petra in Janeza je rešil iz zapora, a iz prve mučeniške krvi Štefana in »Jakoba so že poganjali cvetovi novih kristjanov. Rimske legije so razdejale nezvesto ju-^ dovsko mesto — Cerkev pa se je znašla na odprtem morju.
A tu jo je že čakala dolga, skoraj tristoletna borba za obstoj. Vsa moč rimskega cesarstva je navalila nanjo. Vsak kraj tedaj znanega sveta je napojila mučeniška kri. Brezupna borba se je končala z zmago Cerkve. Julijan Odpadnik, ko je umiral na bojnem polju, je moral priznati: »Zmagal si Galilejec!«
Cerkev je svobodno zadihala, toda trajnega miru ni nikdar uživala.
V	eni ali drugi obliki so prihajali
Junaški oče
Pretekli tedne (16. jan.) so pokopali v Parizu z velikimi vojaškimi častmi vrhovnega poveljnika protikomunističnih sil v Francoski Indokini Jeana De Lattre de Tassigny, ki ga je Francija vsled njegovih izrednih zaslug v vseh zadnjih vojnah imenovala po njegovi smrti za maršala.
Prezgodnja smrt tega odličnega in hrabrega vojskovodje je tem bolj tragična, ker je pred dobrim pol letom izgubil svojega edinega sina, ki je padel na čelu svoje stotnije v zmagovitem boju pri Ninh-Binhu v Indokini, star komaj 23 let. Takrat je padlo v istem boju tudi pet drugih francoskih častnikov, ki so bili s pokojnim vred vsi praktični katoličani.
Takrat so prinesli časopisi novico, s kakim junaškim premagovanjem je prenesel težko prizadeti oče smrt svojega sina edinca, toda samo Bogu je znano, s kakim krvavečim srcem je preppšal to izgfbo, ki je zrahljala njegove življenjske sile ter skoraj gotovo pospešila njegovo prerano smrt. Obnašanje ubogega očeta ob izgubi sina edinca zasluži, da ga tukaj na kratko orne-njmo.
Ko so prinesli truplo njegovega sina v Hanoi, je dal njegov oče poklicati patra Soitza, znanega apostola zapuščenih otrok, ker je hotel le v njegovem spremstvu stopiti v mrtvaško sobo. Skupaj z misijonarjem sta stopila torej v sobo, pokleknila poleg trupla pokojnika ter nekaj časa tudi skupno molila. Nato je potrti oče vstal in s tresočim se glasom vzkliknil: »Vse bi dal zg to dej^Jo,..«, 8 asara‘l‘ prevelik« ganjenosti ni mogel končati stavka. Nato se je pyjbližal svojemu mrtvemu sinu, poljubil njegovo od krogle prebito čelo, pomočil oljkovo vejico v blagoslovljeno vodo ter pokrižal z njo svojega ljubljenega sina edinea.
Drugo jutro je z letalom odpotoval v Francijo; na krovu pa je potovalo z njim
nanjo razni viharji..Prav iz njenih vrst so izšli prvi krivoverci in odpadniki. Pred mohamedansko silo se je Cerkev morala umakniti iz mnogih pokrajin, a drugod se je širila dalje. Prišla je odcepitev pravoslavne cerkve, prišel je Luter, ki je potegnil za seboj velik del Evrope. Današnji komunizem pa grozi, da hoče izbrisati vsako sled za Cerkvijo. V Romuniji so morali vsi katoliški škofje v ječo ali v smrt. Na Madžarskem, na Češkoslovaškem, na Poljskem in v Jugoslaviji bi radi odtrgali katoličane od vidnega poglavarja Cerkve — papeža.
Kdaj se bo Jezus prebudil? Kdaj bo prišel preganjani Cerkvi na pomoč? Ne vemo, kdaj. A gotovo nam kliče: Kaj ste boječi maloverni! — Njegovi moči se ne more upirati peklenska sila. Petru je obljubil: Na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.
V	tem zaupanju v Jezusovo moč in pomoč delajmo za zmago resnice in pravice v našem srcu in v naši okolici.
MOLITEV
O BOG, KI VEŠ, DA V TOLIKIH NEVARNOSTIH ZARADI ČLOVEŠKE SLABOSTI NE MOREMO ZDRŽATI, DAJ NAM DUŠNO IN TELESNO ZDRAVJE: DA TO, KAR ZA SVOJE GREHE TRPIMO, S TVOJO POMOČJO PRENESEMO.
Koledar za prihodnji teden
3. febr. NEDELJA. 4. po razglašenju. Blaž, mučenec.
4. PONEDELJEK. Andrej Korsini. škof in mučenec.
5. TOREK. Agata, devica in mučenica.
6. SREDA. Doroteja, devica.
7. ČETRTEK. Romuald, opat.
8. PETEK. Janez iz Mate, spoznavalee.
9. SOBOTA. Ciril Aleksandrijski: Apolonija, dev. in muč.
truplo njegovega sina, skupno s truplom nekega poročnika in nekega podčastnika, ki sta z njegovim sinom padla ramo ob rami v onem zmagovitem, toda za ubogega očeta tako usodnem boju pri Ninh-Binhu.
Pastirsko pismo brazilskih škofov
Brazilski škofje so izdali meseca januarja skupno pastirsko pismo, v katerem razpravljajo o vseh perečih vprašanjih sedanjih dni. V njem podčrtujejo važnost katoliškega tiska kot nositelja resnice in potrebo moralnega dviga kinematografskih predstav; obenem poudarjajo neoddajne pravice človeške osebe in družine, neraz-družnost sv. zakona in svobodo pouka. Z eno besedo: v pastirskem listu je začrtana pot, ki temelji na krščanskih načelih in ki edina vodi narode do resničnega blagostanja.
Spreobrnitev na Koreji
Poveljstvo Združenih narodov na Koreji je dovolilo, da se smejo v koncentracijskih taboriščih vojnih ujetnikov držati verski govori od strani katoliških, protestantov-skih. budističnih in šintoističnih duhovnikov. Zanimivo pri tem je bilo to, da sc je po štirih govorih od ondotnih 170 ujetnikov priglasilo 120 ujetnikov za nadaljno poslušanje katoliškega duhovnika, medtem ko se za poslušanje ostalih verskih zastopnikov ni nihče oglasil.
Od tistega dneva dalje drži o. špae vsak teden reden tečaj krščanskega nauka ter daruje vsako nedeljo sv. mašo, ki se je udeležuje precej lepo število vojnih ujetnikov.
Razporoke v Ameriki
Švicarski znanstenik A. Sonti je napravil statistiko o ločenih zakonih. Po njegovih številkah je prišlo v ZDA leta 1930 na en milijon zakonov 1330 ločitev. V letu 1940 je število poskočilo na 1896, leta 1948 pa
že na 2531. Leta 1951 je število doseglo skoro 3000.
Od velemest nosi glede najvišjega števila ločencev zastavo San Francisco v Kaliforniji. Na sto tisoč meščanov pride 37 ločencev.
Voditeljica budistične pagode postala katoličanka
Trung Pliuong v Vietnamu (Indokina) je kraj, kjer se je že veliko poganov spreobrnilo h katoliški veri: samo lanskega leta je bilo 10 tisoč spreobrnitev. Ne dolgo tega se je spreobrnila neka budistinja, voditeljica znane krajevne pagode (templja), ki jo je bila v začetku tega stoletja sama ustanovila. Kljub temu, da so njene prijateljice pristopile v kat. Cerkev, je ona vstrajala v budistični veri ter trdila, da ne bo nikoli zapustila očetne vere. Toda tri dni pred smrtjo je zaprosila za kat. krst in za prestop v katoliško Cerkev, kar je njene nekdanje prijateljice močno razveselilo.
Priletni novomašniki
Dne 8. dec. 1. 1. so bili posvečeni trije ameriški novomašniki. Nič nenavadnega, boste rekli. In vendar je. Saj so bili vsi trije taki »mladeniči«, da se je celo naj-mlajši že srečal z Abrahamom.
Najstarejši je 77 letni p. Marion Ester-man OSB, prej trgovec in pa odvetnik v Cincinnatiju. Drugi je 71 letni Robert T. Baptist, prej nadzornik vseh mestnih šol v Buffalu. Mož je učenjak na polju klasičnih jezikov grščine in latinščine. Tretji najmlajši pa je Max Jordan, prej časnikar
Naše ljudstvo je ponosno na svojo faro. »Naša fara nima para«, tako se postavljajo farani in ponosno zro v zvonik župne cerkve. »Doma sem pod tem zvonom, krščen
pri tem kamnu«, to so izrazi, ki nekaj po-
l
menijo.
Slovenske fare na Goriškem imajo za seboj dolgo zgodovino. Nad 700 let obstajajo samostalne duhovnije, kot Volče, Bovee, Šentvidska gora in Solkan. K šentvidski gori je spadalo takrat tudi Cerkno in Spodnja Idrija (pri Fari). Sto let pozneje sta se tem duhovnijatn pridružila še Tolmin in Kobarid. Predstojniki teh najstarejših far na Goriškem so se imenovali vikarji, t. j. namestniki kapitlja v Čedadu. V resnici so bili omenjeni vikarji že pravi župniki, imeli so svoje pomožne duhovnike, katere so sami izbirali, pa tudi sami iz svojih dohodkov plačevali. Od teh prvotnih župnij so sc tekom stoletij odcepile številne duhovnije, vendar pa je ljudstvo še dobro ohranilo v spominu prvo faro in jo ponekod nazivlja »mati« fara.
Med stare fare prištevamo tudi: Devin, Prem, Komen, Rihemberk, Dornberg, Kamnje, Vipavo, Senožeče in Postojno. Gorica je spadala do 1354 1. še k solkanski župniji. V tem letu šele je postala cerkev sv. Hilarija in Tacijana samostojna župna cerkev. Tržaški okoličani so dobili lastne župnije šele koncem 18. stoletja, preje so bili podložni tržaškemu kapitlju.
V starih zapisnikih, ki jih hranijo arhivi teh najstarejših župnij, je opisana cela zgodovina našega rodu. Ti stari pergamenti so nam jasna priča, da so na teh tleh prebivali ljudje naše krvi, a neprimeromn odločnejši v veri in stanovski zavesti, kot smo mi. Z brezprimernim naporom so zidali cerkve, postavljali znamenja, gradili pokopališča, župnišča in šole, ki so naj lepši trajni spomeniki njihove farne zavesti in obtmem najlepši zgled napi, ki sipo postali mrzli in odtujeni družini, ki se imenuje: naša fara.
Domača cerkev
Edini skupni družinski dom, ki daje zavetje vsem vaščanom, je furna cerkev. Kakor koklja nad piščeti čepi sredi hiš in hišic ter z visokim zvonikom kaže vsem prebivalcem, da nimajo na tem svetu stalnega doma temveč, da pelje njihova pot kvišku — v nadzvezdni dom.
Nekdaj so pokopavali okolu cerkva mrliče, da so po trudni zemski hoji našli počitek tam, kjer so celo življenje iskali pomoči. Ko so faruni prihajali v nedeljo k maši. so obiskali obenem počivališča umrlih sorodnikov in ovenčali njih grobove s svežim cvetjem in brlečimi svečkami. Ta dan sta bili združenih v prisrčnih pogovorih vojskujoča se in zmagoslavna družina. Duh pokojnih prednikov je dan za dnem plaval nad vasjo in gledal boje onih, ki
za ameriško radijsko družbo. Zdaj je v Evropi kot časnikar Katoliške agencije.
Amerika povsod dosega rekorde, celo glede starosti novomašnikov.
Beseda e Helijevi družbi
Ker se je že eden oglasil glede knjig Mohorjeve družbe, je prav, če se oglasimo še drugi. Gotovo je, da vsi želimo dobro družbi, saj je družba naš največji kulturni zavod za naše ljudstvo. Zdi se mi, da je zadnji dopisnik hotel izraziti svoje mnenje, da s knjigami ni zadovoljen. Gotovo je tega mnenja še marsikateri drugi, ki je knjige res vse prečital. Moje mnenje je: Družba naj izdaja knjige, ki bodo uzgajale vsaj veliki večini ljudstva^ a ne samo za nekatere sloje. Knjige naj vabijo, da bodo prečitane, a ne da odbijajo.
Prečital sem vse letošnje knjige. Koledar je posvečen posebno Amerikaneeni. Prav tako, saj so ameriški Slovenci rešili družbo. Pisatelj Jalen je spisal lepo knjigo, ki je v prvi vrsti zanimiva za planinske lovce, saj je Jalen — Bohinjec planinski sin. Nekateri izrazi so za široke sloje nerazumljivi. Dvakrat sem prečital črtice: »Kačurjev rod« zaradi krasnega pesniškega jezika. A marsikdo bo dejal: Besede so lepe, a jaz ne razumem.
Ako Družba nima dolge povesti za celo knjigo, naj izbere odlomke, kratke povesti naših ljudskih pisateljev iz prejšnjih let, potem si bo čitatelj izbral, kar mu bo všeč in ne bo knjige — odložil.
Naj se še kdo drugi oglasi!	L	B■
zvonom
so živeli. Celo ponoči, ko angel miru razpne nad vasjo svoja krila, bedijo
umrlih duše, bele lilije, pojo in molijo vigilije.
(Aleksandrov - Murn.)
Najbolj odločilni trenutki v človeškem življenju se odigrajo v domači cerkvi. Vanjo prineso novorojenčka, da ga v krstni vodi in skrivnostni milosti prerodi Duh božji. Pred oltarjem domače cerkve se združi prvič srce otroško z Ljubiteljem malih, pred istim oltarjem se sklene dvoje človeških src v nerazdružljivo življenjsko zvezo in ako je najvišji duhovnik izbral katerega izmed nevrednih za namestnika svojega, zapoje izvoljeni zopet pred domačim oltarjem svoj prvi novomašni slavospev. Zadnja pot človekova pelje zopet v domačo cerkev in od tam v —- jamo.
Farna cerkev je veren izraz mišljenja in čustvovanja faranov. Le oglej si jo od znotraj, pa boš takoj uganil, kakšne ljudi ima vas! Že cvetlice na oltarju dihajo vaški značaj. Tam v gorah krase pozimi smre-čino vejice tabernakelj, dočiin v dolinah cveto rdečke okrog bivališča božjega. Navada je, da dekleta v vasi tekmujejo, katera bo vzgojila lepše cvetke, ki naj bi ob slovesnih praznikih krasile oltar. Tam, kjer je oltar zapuščen, oropan cvetja kot na veliki petek, prav gotovo ne cvete živahno versko življenje. Isto, kar velja za oltar, velja tudi za slike, zastave in za cerkveno opravo. Marsikje so pokojni domači umetniki z vso dušo naslikali podobe, s katerimi se ne morejo postavljati niti mestne cerkve. Njibove čopiče pa ni spremljala le barva, temveč tudi tiha, skromna molitev.
( Nadaljevanje)
5v. oče kitajskim katoličanom
Dne 18. januarja t. I. je naslovil sv. oče na kitajske katoliške škofe, duhovnike in vernike posebno apostolsko pismo, ki je polno vzpodbudnih in tolažilnih besed na težko preizkušene kitajske katoličane. Iz tega pisma prinašamo tukaj le kratek izvleček.
Takoj v začetku apostolskega pisma izraža sv. oče svojo gorečo ljubezen do celotnega kitajskega ljudstva, ki se je od pradavnih časov odlikovalo po zgodovini, po literarnih delih in po svoji civilizaciji med vsemi narodi Azije in ki je. iz evunge-lija zajelo še večje duhovno bogastvo, to je krščanske čednosti, ki izpopolnjujejo in utrjujejo naruvne vrline. Kutoliška vera ne nasprotuje namreč nobenemu nauku, ki je resničen, in nobeni jnvni in zasebni u-stanovi, ki temelji na pravičnosti, svobodi in ljubezni, pač pa jih pospešuje, vzdržuje in izpopolnjuje. Katoliška Cerkev vera ne znvrača in ne odklanja prirojene inteligent-
nosti posameznih narodov, ne njihovih narodnih lastnosti, ne njih umetnosti in civilizacije, ampak jih sprejme željno za svoje ter se s tem pisanim oblačilom z veseljem okinča.
Zato smo bili, pravi sv. oče, zelo užaloščeni, ko smo zvedeli, da se smatra, opisuje in napada kat. Cerkev, kot da bi bila sovražnica vašega ljudstva. Poleg tega se njeni škofje in drugi služabniki božji, redovniki in redovnice v mnogih slučajih izganjajo iz svojih bivališč ter ovirajo v svobodnem izvrševanju svoje službe. In vse to se vrši, kakor da bi kat. Cerkev ne bila v službi nebeških dobrin, kakor da bi ne gojila čednostnega življenja, razsvetljevala v šolah mladine in ne lajšala človeškega trpljenja po bolnišnicah ter tolažila otrok in starčkov po liospicih, ampak kakor da bi hlepela po pozemeljskih koristih in po posvetni oblasti.
Nato se obrača sv. oče do vseh preganjanih ter jih zagotavlja, da se katoličani celega sveta ozirajo z občudovanjem nanje, tako da se njihova vera oznanja po celem svetu. Ne za nečast, ampak za čast morajo smatrati, da jim je bilo po Kristusu dano ne samo to, da verujejo vanj, ampak da zanj tudi trpijo. Ko gre torej za božjo stvar in za stvar sv. Cerkve, naj se ne pustijo oplašiti od svojih nasprotnikov, ampak naj kažejo ono srčnost, ki se ne naslanja na človeško moč, ampak na milost božjo. Zato naj darujejo svoje stiske, bolečine in trpljenje Bogu kot prijeti dar z namenom, da bi naklonil kmalu kitajski cerkvi mir in svobodo.
Sv. oče poudarja nadalje, da sv. Cerkev ne vabi k sebi samo tega ali onega naroda, ampak da ljubi vse narode brez izjeme. Zato ji ne more nihče očitati, da je v službi posameznih držav. Od nje ni mogoče zahtevati, da bi dopustila razkroj sveje enotnosti ter dovolila ustanovitev posameznih narodnih cerkva. Vsaka verska skupina, ki bi hotela kaj takega izvesti, bi izgubila svojo življenjsko silo, prav tako kot mladika, ki jo odtrgajo od vinske trte. Proti takim nameram se morajo škofje in ostali verniki z vso odločnostjo upreti.
Vsem je dobro znano, da prihajajo tuji misijonarji med kitajsko ljudstvo samo zaradi tega, da bi podprli domačo duhovščino v njenem verskem delovanju. Kadar koli je sv. stolica mogla izročiti vodstvo škofij domačim škofom, je to z veseljem storila. Tako je papež Pij XI. posvetil svoječasno v cerkvi sv. Petra šest domačih škofov in sedanji sv. oče je pred leti uredil kitajsko hierarhijo fer povzdignil prvega kitajskega državljana za kardinala. Če se tujim misijonarjem, ki so s svojim trudom oplodili kitajske dežele, nalaga sedaj, da morajo zapustiti one kraje, ni to samo znak nehvaležnosti, ampak je to za kitajsko cerkev skrajno škodljivo. Že iz dejstva, da pripadajo ti misijonarji vsem narodom, sledi, da je katoliška Cerkev ▼ resnici vesoljna. Ti oznanjevalci evangelija ne želijo drugega kot to, da bi prinesli kitajski deželi luč evangelija, vpeljali krščanske navade ter vzgojili toliko domače duhovščine, da hi ta dežela ne potrebovala več tujih misijonarjev.
Isto velja glede redovnic, ki delujejo kot angeli tolažbe po kitajskih šolah, sirotišnicah in bolnišnicah in ki vršijo vse to iz ljubezni do Boga. One, ki so se odpovedale zemeljskemu ženinu ter se združile z nebeškim Ženinom, sprejemajo revne in zapuščene kitajske otroke nekako za svoje ter jih v svoji nadnaravni materinski ljubezni redijo, poučujejo in vzgajajo.
Vse to vrši sv. Cerkev na podlagi ukaza in naročila svojega božjega Ustanovitelja ter ne zahteva drugega kot dolžno prostost, da bi mogla izpolniti svojo nulogo v dobro in zveličanje narodov samih.
Ko je sv. Cerkev obrekovana in napadena, ne smejo njeni pastirji in verniki izgubiti poguma, ampak se morajo z zaupanjem nasloniti na Jezusovo obljubo: »Peklenska vrata je ne bodo premagala...« »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« — Treba je nadalje moliti zu preganjalce, da bi jih Bog razsvetlil ter pripeljal k spoznanju resnice. Treba je tudi vztrajati neustrašeno v dosedanjem delu, spominjajoč se Jezusovih besed:	»Blagor
žalostnim, zakuj ti bodo potolaženi- Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Blagor vam, ko vas bodo zaradi mene. zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lužnivo govorili. Veselile in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo- v nebesih.« (Mt 5, 5-12).
Že večkrat je morala vaša cerkev, pravi sv. oče, v teku stoletij prenašati nad vse kruta preganjanja, kljub temu bi lahko obrnili tudi vi nase, one znane Tertulija-nove besede: »Čim večkrat nas pokosite, tem bolj se množimo; seme je kri kristjanov.« Kar je človeškega, bo prej ali slej razpadlo, sv. Cerkev pa ho do konca svetu vršila svoje poslanstvo miru in odrešenja.
Iz življenja Cerkve
Seti f ornim
Po napada na škofa Vovka
V	nedeljo 20. januarja je ljubljanski pomožni Škot Anton V ovk prišel v Novo mesto, da bi tam birmoval. Pa se zgodi, da se zbere kakih sto petdeset »neznanih demonstrantov«, ki škofa po poti napadejo, ga z blatom obmetavajo in mu celo z bencinom oblijejo obleko ter zažgejo, da se je revež komaj rešil, da ni zgorel. Močno pa se je opekel. Vrhu vsega mu niso dovolili, da bi se zatekel v bolnico v Novem mestu, temveč je moral z vlakom v Ljubljano.
To so dejstva, kakor so jih prinesli časopisi. Vatikan je njih težo potrdil, ker je vložil protest pri beograjski vladi zaradi takega postopanja s katoliškim škofom na njenem ozemlju.
Titovo časopisje pri nas je o tem dogodku molčalo kot zid. Mi pa ne moremo in ne smemo molčati. Novomeški napad nam priča, da titovske oblasti ne kršijo samo božjih in cerkvenih zapovedi nego prav tako svoje lastne določbe. Člen jugoslovanske ustave določa, da je zajamčena svoboda bogoslužja. Prav tako je tam določeno, da republiški organi jamčijo za življenjsko varnost državljanov. Ponovno in ponovno se je pa izkazalo, da so tudi te ustavne določbe ničeve. Jugoslovanski državljan marsikdaj nima več svobode do izvrševanja verskih obredov in niti ni zaščiteno njegovo življenje.
Prvič se je to pokazalo leta 1947, ko je bil grdo izgnan iz Solkana apostolski administrator msgr. dr. Močnik Franc. Ni mar varnostna oblast zato v državi ,da ščiti življenje in mirno delovanje državljanov? V Solkanu je pa zaščita molče gledala, kako je drhal na nedopusten način izgnala msgr. Močnika in solkanskega župnika č. g. Kretiča Ivana.
Drugi še težji prestopek se je dogodil v ktri, ko je delil zakrament sv. birme škofijski delegat msgr. Ukmar. Ob tej priliki je drhal napadla župnišče, ranila msgr. Ukmarja, in zaklala njegovega spremljevalca.
Kje je bila ta čas narodna zaščita, ki je dolžna braniti življenje državljanov? Prikazala se je po izvršenem zločinu, da je aretirala — župnika Štefana Ceka.
No, menili smo: državna oblast je še nova. Vse se bo uredilo.
Toda lani se je v novembru ponovil isti primer v Krkavcih. Župnika iz Kopra msgr. Brunija so pri belem dnevu napadli »neznanci« in pobili. Kje je bila zaščita? Koliko krivcev so pozneje aretirali in obsodili? Mislimo, da nikogar.
Sedaj se je zgodil zadnji primer linčanjah višjih cerkv. predstojnikov v Sloveniji ob napadu na škofa Vovka v Novem mestu. Oblasti se ne morejo izgovarjati, da niso vedele za škofov prihod, žakaj niso poskrbele za njegovo osebno varnost ?
/
Ta in ostali prizori brezpravnosti višjih cerkvenih predstojnikov v Sloveniji, kakor tudi razni drugi napadi na duhovnike, ki so ostali nekaznovani v zadnjih sedmih le-
tih, nam pričajo, da stojimo v Sloveniji pred policijo, ki noče ali pa ne more garantirati osnovnih državljanskih pravic nekaterim svojim
državljanom. V obeh primerih ostane samo en zaključek, in sicer oni, ki ga je dal goriški nadškof msgr. Fr. Sedej goriškemu kvestorju ob neki podobni priliki: »Če ne morete zaščititi vernikom svobode in življenja, potem podajte odstavko in pojte z Bogom!«
GiO!S!POiDiAiR!S!T!ViO
TELEVIZIJA
Televizija, to je prenašanje živili prizorov in slik brezžičnim potom v daljavo, se od dne do dne bolj širi. Na prvem mestu so seveda Združene države Amerike, kjer je sedaj že kakih 15 milijonov televizijskih sprejemnih aparatov v prometu, od teh v samem New Yorku več kot dva milijona. Tudi televizija z barvanimi slikami deluje tam že od lanskega junija dalje. Na Angleškem računajo, da bo v dveh letih sledilo lahko 85% prebivalstva televizijskim prenosom v svojem lastnem domu. V Franciji deluje sedaj ena televizijska postaja, medtem ko je druga v preizkušnji. Sovjetska zveza je imela že 1. 1950 dve oddajni televizijski postaji s 50.000 sprejemnimi aparati. Celo vatikansko mesto ima eno tako postajo, ki so jo darovale sv. očetu francoske kat. organizacije in ki je delovala med svetim letom kako uro na dan.
Tudi v Italiji bodo začele delovati v kratkem štiri oddajne postaje in sicer v Rimu, Milanu, na Monte Penice (južno Milana) in v Turinu. Milanska postaja bo začela najbrže že letos s svojimi televizijskimi oddajami. Polagoma bodo zgradili še druge oddajne postaje oziroma zvezali razna mesta z glavnimi postajami. To je potrebno zaradi tega, ker so televizijske oddaje vidne le na omejeno daljavo, precej drugače torej kot radijske oddaje, ki so slišne, posebno one na kratke in najkrajše valove, na zelo velike daljave.
Italijanski televizijski tehniki so se'’ odločili za oddajo televizijskih slik na podlagi 625 črt s 25 slikami na sekundo. Tele-
vizijski aparat ne sprejme namreč istočasno celotne slike vase, ampak jo razdeli s pomočjo stotin vodoravnih in navpičnih črt na stotisoče skrajno malih kvadratov oz. točk, ki jih preleti posamezno, spremeni v električne valove različne jakosti ter jih brezžičnim potom dalje oddaja. Te zaporedne valove spremeni sprejemni aparat zopet v sliko. Ves ta proces spreminjanja slike v električne valove oziroma električnih valov v slike se vrši tako neznansko hitro, tako da oddaja aparat na desetine različnih slik v eni sami sekundi, kar napravi v naših očeh vtis, kot da bi gledali resnično življenje pred seboj. Se razume, da so te slike združene z radijsko oddajo, tako da lahko vidimo in slišimo, kaj se na pr. na odru kakega gledališča godi.
• Televizija je napravila v Ameriki, kjer je zelo razširjena, pravo revolucijo v družabnem življenju. Mnogi ljudje so opustili kino in gledališča	ter	sledijo	doma	raz-
nim športnim, gledališkim in drugim predstavam. Ena slabih posledic televizije pa je baje ta, da se mladina drenja preveč okoli televizijskih aparatov ter da zanemarja pri tem svoje učenje.
Upamo, da bomo mogli tudi mi Goričani slediti v nekaj letih raznim televizijskim oddajam, vendar bodo ti aparati bolj redki, ker stanejo baje okoli 200.000 tisoč lir in ker bodo tudi	televizijske	takse	bolj
občutne. Bomo pa	tem	bolj tiščali v	kavarne, ki si bodo,	kot	je bilo	v začetku
tudi v Ameriki, gotovo med prvimi omislile televizijske aparate.
Koliko bi stala tretja svetovna vojna?
Kdo bi to mogel povedati?
Moremo si pa vsaj nekoliko predstavljati ogromne stroške, če vemo, koliko velja te ali druge vrste orožje.
Veljajo:
Težka mitraljeza 2,000.000 lir,
105 mm top 7.000.000 lir. oklopni voz 105,000.000 lir. nočni lovec (letalo) 800,000.000 lir. bombnik 3.500.000.000 lir.
Uničevalnost vojne
Uradna statistika poroča, da je v šestih letih druge svetovne vojne bilo uničeno samo v Evropi za 131,500.000 dolarjev (približno en milijon milijard ital. lir) materialnih dobrin. To približno pride na posamezno družino en milijon lir. Največjo škodo je utrpela sovjetska Rusija, približno 90.000 milijard lir. Če računamo, da ima 200,000.000 prebivalcev, pride na posameznika okrog pol milijona lir! —
Uničene so bile dragocene knjižnice, nekatere z več kot s polmilijona knjig!
Življenje je izgubilo 9 milijonov civilistov in 4 in pol milijona vojakov. Skupno 13,500.000. To izven Rusije. V Rusiji je bilo mrtvih 17 milijonov: 7 milijonov vojakov, 10 milijonov eivilLstov. Vendar je od teh civilistov v Rusiji umrlo 5 milijonov všlcd mraza in lakote.
Ranjenih računajo na 11 milijonov.
bombnik na reakcijski pogon 4 milijarde lir.
težko letalo (120 tonsko )10.000.000.000 lir,
podmornica na atomski pogon 20 milijard lir,
ladja letalonosilka 150.000.000.000 lir.
Pomniti je pa, da je treba za vojno na milijone mitraljez, na stotisoče letal in oklopnih vozov ter na stotine ladij. Vrhu vsega tega še hrana, obleka, zdravila, bencin itd.
In vse to morajo plačati davkoplačevalci.
Kako človekoljubno in gospodarsko delo je delati za mir. Pa odkritosrčno!
Sadna vina \ v Franciji
Nasadov jablan je v Franciji zelo mnogo in velikih, tako da je tudi pridelek jabolk obilen. Pridelanih jabolk pa je sorazmerno zelo malo namiznih vrst. velika večina služi za pripravo jabolčnika.
Računajo, da so 1. 1951 pridelali namiznih jabolk okoli 3l/j milijona q (Italija 6), pridelek moštnie pa je znašal nad 21 milijonov q. Ta ogromna letina pa je daleč za letino 1950. ko je bilo pridelanih moštnie kar 54 milijonov q.
Kot se vidi, niso Francozi samo znatni vinopivci, temveč ljubijo tudi sadjevec, pa tudi žganje iz sadja.
Kdaj so bile udomačene naše domače živali?
Tega nam ne pove nobena zgodovina. Navezani smo na ugibanja, ki pa so lahko tudi zmotna. Kjer dobimo sled o pračloveku, najdemo tudi že sledi domačih živali.
Pravijo, da je udomačenje živali največje delo, ki ga je sploh opravilo človeštvo. Mogoče je to res in našemu pradedu, ki je to storil, gre vsa čast in hvala.
Vendar obstoja majhen dvom. Je li zasluga udomačitelja res tako velika, ali ni odločilnejše razpoloženje živali, da so se dale udomačiti ?
Če malo pogledamo živalski svet, vidimo, da so udomačene tiste Živah, ki dajo lahko največ koristi človeku, bodisi v hrani ali drugače. Na drugi strani niso udomačene tiste živali, ki ne bi mogle nuditi nič ali pa prav malo. Zakaj ni udomačen lev, tiger, itd. Te živali sicer vidimo v cirkusih, a niso udomačene temveč le ukročene. Taka je tudi mačka. Tudi ta ni udomačena, temveč le ukročena, ker tudi v njej še tli iskrica svobode in je vedno pripravljena postati divja.
***
Izgleda, da si je človek najprej udomačil psa. Tega je tudi nujno rabil za svoje varstvo in pa na lovu. Baje izvira pes od volka.
Zelo zgodaj sta bila udomačeni ovca in koza. Pravijo, da izvira ovca od armenskega muflona (ovis orientalis tipica), tekom tisočletij pa se je zelo izpremenila. Koza pa se ni mnogo izpremenila in je še danes zelo podobna divji kozi Male Azije, od katere baje izvira (eapra aegagrus). Zgodovinarji trdijo, da so kozo in ovco udomačili kaldejski pastirji. A kaj so takrat pasli? Ali so postali pastirji, ko so udomačili ti dve živali. Najbrže bo tako!
Goved izvira iz »bos primigenius« in je bila udomačena tudi že davno, davno, a po Evropi se je paslo do nedavna tudi še divje govedo.
Tudi prašič je bil že davno udomačen, najbrže na Kitajskem. Izvira baje od divjega prašiča, ki živi še danes v mnogih predelih sveta in tudi v sosedni Sloveniji (Kočevski gozdovi), v Italiji pa na apeninskem pogorju.
Zelo malo podatkov oziroma sploh nobenih nimamo o udomačitvi konja in osla, tudi točno še ne vemo, od kod izvirata. Glede konja trdijo znanstveniki, da izvira zapadni konj z vleknjenim širokim hrbtom od nekega »taTpana«, arabska (= angleška) pasma, konj pa od nekega konja, ki je dobil ime po nekem ruskem raziskovalcu z imenom Prževalski, ki je baje tega konja videl v Sibiriji. Točnega pa ne vemo in divjega vzorca nimamo, četudi je mnogo znanstvenih ekspedicij iskalo po Sibiriji in drugod tega konja Prževalskcga. ***
Kot je razvidno iz zgornjega, ne trdimo nikjer, da izvira kakšna domača žival gotovo od podobne divje, četudi tako trdijo mnogi zoologi. Dejstvo je namreč, da si ni človek v znani zgodovinski dobi udomačil nobene živali. Vse so bile udomačene v dobi, o kateri zgodovina molči. — Vse izgleda tako. da je Bog ustvaril domače živali že z nagnenjem, da bodo služile človeku. — Danes prihaja namreč znanstvo do zaključka, da spada v pravljice trditev 19. stoletja, češ da so se višje razvite živali razvile iz nižjih in da bi Človek izviral iz opice ali sploh kakšnega drugega bitja. Eksperimentalna genetika, to je veda o dedovanju na podlagi poskusov, prihaja
namreč do zaključka, da se višja bitja ne morejo razviti iz nižjih, pač pa narobe.
Gotovo pa je to, da je človek začel po načrtu in prav umetno izrabljati vse udomačene živali in tako se je razvila današnja živinoreja, ki se še vedno bolj izpopolnjuje.
Prebivalci zapuščajo Apenine
Apenini se raztegajo vzdolž 1190 km sredi Italije. Enkrat so bili zelo obljudeni, ker so se ljudje čutili bolj vame na višavah kot v nižinah. Takrat pa so tudi uničili vse gozdove in Apenini so po veliki večini golo gorovje. Umljivo je v takem ozemlju danes zelo trdo življenje, posebno za take, ki so videli, kako ljudje živijo v ravninah, kjer so tvorniee, trgovina in sploh zaslužek. Zato pa so se ljudje začeli seliti raz Apeninov v ravnine. Samo na toskansko-emilijanskem hrbtu je ostalo praznih, tekom zadnjih 5 let, več kot 200 kmečkih hiš, kjer so se prebivalci izselili v ravnino. Podobno je vzdolž celih Apeninov.
Enak pojav je tudi v ostalih planinskih krajih Italije in zato vlada izdaja različne ukrepe, ki pa niso nikdar zadostni, da bi ohranili ljudstvo v goratih krajih. Navadno manjkajo ceste in voda, šola in zdravnik, trgovine in vse tisto, ki lajša življenje civiliziranega naroda.
Tudi po ostalem svetu se opaža, da ljudje vedno bolj zapuščajo gorate kraje in se preseljujejo v ravnine. Tako je v Španiji (v Pirenejih), v Franciji (Pireneji in Alpe), v Švici, Avstriji, v Rusiji (Kavkaz) in tudi v gorovjih Srednje Azije, in enako tudi v Ameriki, posebno južni (Ande). Človek pač išče udobnosti in samo namigovanje na planinski čisti zrak ne zadržuje ljudi pri trudapolnem delu, ko morajo vse prenašati na svojih hrbtih ali glavah.
Sedaj preglej kmečko orodje
in ga popravi,, če je nakazano. Potem preglej vse železne dele orodja, čc ga rja ne razjeda. Če najdeš rjo, očisti jo s kakšno cunjo, potem pa namaži dotično mesto z oljem. — Popravi jerbase in koše. Za pridnega in skrbnega gospodarja je vedno dovolj takih opravkov.
Če imaš prazne sode, naj bodo čisti, za-žveplani in zabiti; drugače' bo v sodih plesen. Železne obroče obriši vsako toliko časa s cunjo, ki si jo prej namočil v olju.
Si pregledal sadno drevje?
Si odstranil odvišne veje, ki se že gulijo ob druge ali se bodo gulile, če dorastejo? Ko je drevo še malo, takrat lahko urediš drevesno obliko in krono. Le z urejenega drevesa je lahko in prijetno obiranje sadja. Si potrgal z drevesa vse lanske suhe plodove? Taki so bolni in prenašajo bolezni, predvsem so leglo škr-lupa. Take plodove moraš vreči v ogenj in ne na gnojišče.
Si pograbil listje izpod sadnib dreves? Pograbi čim prej z Vso drobnarijo, ki je pod drevesi (suhi in gnili plodovi, suhe vejice) in vse skupaj vrži v ogenj.
Si očistil drevesa suhih in nalomljenih vej? Si pregledal dovolj skrbno veje, če ni na njih kaparjev, ki so danes najhujši sovražniki sadnega drevja. Ali veš, da so morali na Štajerskem in v okolM Na-polija posekati na desettisoče sadnih dreves, ker se niso pravočasno borili proti kaparju in ga zatrli takoj pri začetku. — Kjer se pojavi kapar, je škropljenje nujno potrebno!
FELIKS TIMMERMANS:
^coccsija s testo
Prevedel dr. IVO ČESNIK
Peter Ropotar je zaobljubil po zimi — tedaj je stanoval v Vergebojtu, — zdaj biva v četrti sv. Andreja , du pojde peš na .božjo pot v Šerpenhajvel, c!u |um <(aruje pred čudodelno Marijino podobo zlate uhane svoje rajne žene in 10 frankov, uko prebije njegova Rozika škrlatično mrzlico. Otrok je ozdravel. Peter je bil trdo prepričan, da je njegova zaobljuba to" dosegla. Kmalu se je mala zopet igrala na cesti, v četrti, polni otrok in ropota.
Prišel je maj, Marijin mesec s svojimi dolgimi dnevi in modrim nebom. Ljudje so romali v svete kraje kakor: Averbodc, šerpenhajvel, Edighcn, Lisp in drugam, kjer so mogli klicati na pomoč in častiti tako zvano Marijino podobo.
Peter Ropotar je pozabil na svojo zaobljubo. Ves dan je mazal s smolo po svojih čevljih v svoji mali sobi, za rdečimi
pelargonijami in za zlatimi lisičkami, ki so cvetele pred odprtimi okni. Moral je pridno delati, da je zamogel vzgajgti svoje štiri otroke. Za ženitev ni imel nikakega veselja več. Njegova žena je bila dve leti neprestano bolna. Do grla je bil sit takega življenja.
Tu in tam se je odmori), da je pogledal po svojih golobih pismonoših in poskrbel za svoje cvetice na oknu. In ob nedeljah in praznikih so igralci kvartali v krčmah ali na njegovem pragu. V kuhanju ovčje glave se ni mogel z njim . nihče meriti. Preveč je ljubil svoje otroke, da bi jih kakorkoli prikrajšal, in tako sc je redko zgodilo, da se je do sita najedel. Toda ob posebnih prilikah, n. pr. na praznik sv. Krišpina, ni maral zaostajati za nikomer in je pojedel kakor nič svojega kunca in zraven štiri funte krompirja.
.Peter Ropotar je pozabil na svojo zaobljubo.
Neki ponedeljek je njegova hčerka priplesala s papirnato šerpenhajvelsko zastavico. Peter se je začudi: »Odkod imaš to?«
»Priletele smo pred godbo procesije v
šerpenhajvel in dobila sem zastavico od gospodu župnika. Peter je pomislil takoj na svojo zaobljubo.
Samo še ena nedelja v maju je ostala, da bi šel s kako procesijo v Šerpenhajvel. Mogel je iti tudi sam, pozneje junija, a če bi šel sam samcat, bi bilo dolgočasno. Deset ur hoditi peš od Antverpna, ne da bi odprl usta, ne, to bi bilo romanje za mutca!
Ali nuj odloži romanje do prihodnjega leta? Kaj pa če hi Rozika po zimi zopet zbolela? Peter ni bil nikakor praznoveren, razen, če je šlo za smrt uli bolezen.
Vprašljivo je bilo, če bo šla še v nedeljo kaka procesija, sicer bi moral romanje sam opraviti.
še isti večer je šel k Mariji Mambol, stari ženski, ki je molilu, če je naročil kilo in plačal. Presedela pa je cele dneve v cerkvi in vedela za muše, devet in osem-dnevnice, praznike in romanja. Od te ženske je zvedel, da pojde prihodnjo nedeljo procesja s krsto iz Antverpna v Šcrpen-hajvcl. To bo zadnja procesija v tem letu in tem mesecu.
Ob treh zjutraj bi moral biti pri cevkvi sv. Andreja in se priključiti romarjem.
In ne da bi vedel ali vprašal, ali o tem razmišljal, kaj je prav za prav procesija s krsto ie ukrenil v nedeljo, kakor mu
Ajk
je dejala Mambolova.
Bilo je ob 4h zjutraj, ceste so bile še
prazne, štirikotne, samotne in tihe in hiše
podobne kamnitim maskam, ko se je za-.. . čela procesija pomikati.
Spredaj je šel cerkovnik s križem, za njim pa dva strežnika s svečami. Nato je korakala godba, ki je obstojala iz nekaj nabranih trobentačev, ki so igrali drugi dan že pri plesu. Trobentali so dolgo lahno koračnico, katero je zložil berlajski organist in katero so peli stoteri romarji:
»/Va lurškili gorah, n duplini se prikazala je bogastva polna in v blesku še Marija, Mati božja.
Zdrava, zdrava, zdrava, zdrava Marija!«.
Peter je korakal med dvema ženama lik za godbo in je v zadregi mrmral pesem.
Vsakdo je nosil s seboj košarico ali veder-ce, do vrha polno jedi in pijače.
Po končanem petju so molili Zdravo Marijo. Župnik je naprej molil.
Ko so zapustili skozi berhemska vrata veliko mesto, se je prikazalo nad mlečno belo, pajčolanasto svežo pokrajino, oranžno rumeno sonce, tako da so si morali takoj z rokami zakrivati oči.
Zdaj so hodili v senci dveh vrst visokih dreves, in nagajivi sončni prameni, ki so padali skozi peresne odprtine in plesali nad glavami ljudi, so zastirali oči.
Med dvemi Zdravimi Marijami je rekla žena, ki je šla na Petrovi desnici, po težkem vzdihu tjavdan: »Radovedna sem, kdo to pot umre?«
»Kako? Umre?« je Peter vprašal.
»No, da, na tem romanju vendar vedno kdo umre.«
»Ne razumem vas,« je dejal Peter, globoko zasopel in debelo pogledal iz strahu, kajti s smrtjo ni hotel imeli nič opraviti.
»No, ali ne veste, da je to procesija s krsto? Obrnite se, in videli boste krsto, ki jo nosita dva moža.«
Z GORIŠKEGA
Ustoličenje goriškega nadškofa
V torek 29. jan. je bil ustoličen za goriškega nadškofa dosedanji apostolski administrator msgr. Hijaeint Ambrosi. Ves obred se je izvršil privatno v zakristiji stolnega kapitlja ob pričujočnosti vseh kanonikov, nekaterih duhovnikov ter zastopnikov tiska. Potem ko je nadškofijski kancler dr. Klinec prebral papeževo bulo o imenovanju msgr. Ambrosija za goriškega nadškofa, je ta imel kratek nagovor na prisotne, katerim je na koncu prvič podelil svoj nadpastirski blagoslov.
Msgr. Ambrosi je na dan ustoličenja praznoval svoj 65. rojstni dan. Zato mu še bolj iz srca kličemo: Bog Vas sprimi in ohrani na mnoga leta!
Dva prosvetna večera v Gorici
V sredo 23. jan. je bil napovedani kulturni večer v Gorici. Večer je bil posvečen spominu Simona Gregorčiča. Predaval je njegov sorojak Mirko Mazora. Predavatelj, dober poznavatelj in ljubitelj Gregorčičeve poezije, nas je kaj kmalu popeljal v planinski svet, da smo tudi mi zasanjali s pesnikom. S spretno izbranimi pesnikovimi verzi nam je predavatelj prikazal Gregorčičevo osebnost, delovanje in zlasti njihovo ljubezen do domovine. Razen melodrama pesmi »Soči«, ki jo je deklama-torka podala z nekoliko prevelikim zanosom, je predavatelj sam lepo citiral nebroj Gregorčičevih pesmi. Večer je silno poživilo petje ženskega zbora ter nastop treh solistov, oziroma solistk. Pozdraviti moramo njihov nastop in si želeti ,da bi jih lahko še večkrat slišali. To predavanje bi bilo gotovo bolj umestno ob kaki drugi priliki, toda mi Goričani se vedno z veseljem spominjamo »Goriškega slavčka«, kar priča tudi velika udeležba tega večera. Zato je želeti, da bi tudi vnaprej bili ti večeri tako obiskani, saj so prijetni za intelektualca in za preprostega človeka, posebno še, če so tako lepo pripravljeni.
Cerkveni zbor z Vrha sv. Mihaela je v nedeljo 27. t. m. popoldne gostoval v Gorici. V dvorani Marijinega doma so ti pridni pevci nastopili s kmečko igro »Na Visokem« Dragotina Vodopivca. Igralci so se vsi zelo potrudili, zlasti sta se izkazala oba glavna igralca Korenčan in Katra. Zato pozdravljamo tak nastop, ki ima še lep namen z darovi pomagati pri zgraditvi zvonika na Vrhu. Gospe režiserki najlepša hvala za trud in požrtvovalnost. Le pogumno naprej!
Vendar to pot ne moremo pohvaliti goriškega občinstva, ki je pokazalo premalo zanimanja za ta nastop Vrhovcev. Povemo pa brez pridržkov, da je Goričanom lahko žal za lepi užitek, ki so ga v nedeljo izgubili.
Zimska pomoč
Goriška prefektura pozivB prebivalstvo, naj bi darovalo čim več denarja za sklad zimske pomoči. Ob koncu meseca se ves zbrani denar sešteje in izroči centralnemu uradu, zato — kdor ima namen darovati — naj to stori čim prej.
Vabilo
na redni občni zbor Slov. kat. prosvetnega društva v Gorici, ki se bo vršil dne 6. februarja t. I. ob 8. uri zvečer v dvorani na Placuti.
Dnevni red:
Branje zapisnika Poročilo odbornikov Poročilo nadzorstva Volitve Slučajnosti.
Občni zbor je sklepčen, če je navzočih
polovica rednih članov. Čez pol ure pa je sklepčen ob vsaki udeležbi.	Odbor
NB! Člani so vabljeni, da se odzovejo svoji dolžnosti in pridejo na občni zbor. Zgornje vabilo velja kot osebno vabilo.
Občni zbor kmečko-delavske zveze v Števerjanu
Prihodnjo nedeljo 3. februarja se bo vršil občni zbor naše števerjanske kmečko-delavske zveze in sicer pri Terčičevih na Kergišču. Na občnem zboru bo podan izčrpen pregled dosedanjega dela zveze. Poleg tega se bo tudi volilo novi odbor. Iskreno vabljeni vsi somišljeniki!
ODBOR
Blok pri „Rdeči hiši"
Blok pri »Rdeči hiši« je še vedno zaprt za razgovore med svojci iz te in one strani. Vzrok temu je slinavka in parkljevka, ki pa se je kljub temu razširila v Št. Petru in drugih okoliških vaseh. Pa tudi dvolastnikom je še vedno prepovedan vstop v lugoslavijo in obratno.
Nenadna smrt
V torek popoldne smo imeli pogreb urarja Jožeta Šuligoja — goriškega sorojaka, ki je umrl po kratki bolezni. Pokojniku so za slovo zapeli več žalostink njegovi prijatelji. Naj počiva v miru!
Ob začetku meseca v Gorici
V petek 1. februarja ob 6 bo sv. maša pred izpostavljenim Najsvetejšim v stolnici
Spomenica društva »Pravnik"
Prejeli smo spomenico društva Pravnik naslovljeno na ZVU zaradi odstranitve zastave iz mestne palače v Trstu. Priobčili jo bomo, če bomo imeli dovolj prostora v listu.
Splovitev nove ladje v Trstu
V ponedeljek so splovili v tržaški ladjedelnici sv. Justa novo motorno ladjo za prevažanje bencina, ki je dobila ime Altea. Nosilnost nove ladje je 1750 bruto ton. Delali so jo samo šest mesecev. Ladja je bila zgrajena na račun tržaške pomorske družbe Riboldi in je zelo moderna.
Tržaška tovarna tobaka
Delo v tovarni tobaka se ni še pričelo vsled zadnjih neprilik. V ponedeljek so pričeli z zdravniškim pregledom delavk, ki so bile prvič ali obakrat nekoliko zastrupljene. Vzroka množične zastrupitve niso še dognali. Vendar upajo, da bodo prišli v kratkem do končne ugotovitve.
Boršt
V januarju imamo v naši vasi farno opa-silo. Za god sv. Antona pride k nam tudi sredi še tako nerodne zime veliko prijateljev iz mesta in sosednjih vasi. V povojnem času je bila letos še največja udeležba. Cerkev je bila dopoldne in popoldne polna. Službo božjo je imel naš tržaški zlatomašnik monsignor dr. Ukmar.
Izven cerkveni del praznika smo pa imeli zvečer v dvorani naših sester. Nastopil je mešani pevski zbor, ki je. prav dobro zapel več pesmi. Vaški fantje in dekleta pa so nepričakovano lepo zaigrali tridejansko komedijo:	»Vraže«.	Tako	igralci	kakor
pevci in v prvi vrsti njihovi požrtvovalni učitelji zaslužijo vso našo pohvalo. Vsi
in pri Sv. Ivanu; zvečer ob 8. ura češče-nja v stolnici. Molili bomo tretjo uro v čast presv. Srcu Jezusovemu v spravo za zločine nad škofi in duhovniki v Sloveniji.
V soboto 2. febr. svečnica in obenem prva sobota v mesecu. Ob 6h sv. maša in premišljevanje v stolnici.
Zvečer ob 8h pobožnost za može in fante na Placuti.
V nedeljo 3. febr. ob 8h zanje sv. maša pri Sv. Ivanu.
Smrt v tujini
Iz Buenos Airesa smo prejeli vest, da je 16. decembra popoldne umrla v bolnišnici v Cordobi gdč. Elza Lozejeva. Pokojnica se je rodila v Orehovici pri Št. Vidu nad Vipavo, a je živela dolgo vrsto let v Gorici, od koder se je pred dvema letoma izselila v Argentino.
Pokojna Elza je več let bolehala, prestala je tri težke operacije s pravo krščansko potrpežljivostjo in junaštvom. Bila je kljub vsemu vedno dobre volje, tako da so jo vzljubili vsi, ki so jo poznali. Umrla je nenadoma, med pogovorom s prijateljicami.
Kako je bila Elza priljubljena je pokazal najboljše njen pogreb, katerega so se udeležili poleg Slovencev v Cordobi, tudi številni domačini. Pogreb so vodili trije slovenski duhovniki. Njenim sorodnikom v Orehovici in drugod naše iskreno sožalje!
Dež s snegom v Gorici
V Gorici redko kdaj vidimo sneg. Pa tudi letos nekam slabo kaže! Vendar pa so v nedeljo dopoldan med dežjem naletovale tudi goste snežinke. Morda nekoliko več mraza in imeli bi pravi sneg. Okoliški hribi pa so vsi pobeljeni.
pametni ljudje od blizu in daleč z največjim	veseljem	gledamo na idealno	borštan-
sko	mladino,	ki vztrajno	stopa	po poti
svojih Bogu in domovini zvestih prednikov! Mladi igralci in pevci,	kmalu nas zopet	povabite	v dvorano .na	tako	prijazen
večer!
Prihod beguncev
V nedeljo zvečer je prispelo na Opčine 5 ljudi, ki so jih izgnale jugoslovanske oblasti kot nezaželjene. Izjavili so, da so politični begunci. Verjetno gre za običajen izgon ruskih emigrantov.
Povišanje najemnin
ZVU je izdala ukaz štev. 18, ki stopi v veljavo s 1. februarjem. Na podlagi tega ukaza je povišana najemnina navadnih stanovanj za 25 %, luksuznih pa za 50%. Najemnina stanovanj, ki so bila oddana med 1. januarjem 1946 in 1. februarjem 1947 pa je povišana za 10%. Ukaz ne predvideva nobenega poviška najemnine stanovanjem nižje vrste.
Pozor pred žeparji
Zadnje čase se večkrat dogodi, da pride marsikdo domov brez denarnice. Neznani zlikovec mu jo je v tramvaju odnesel. V tem oziru so žeparji zelo spretni. Vendar vedno se jim ne posreči, kajti včasih jih le doseže roka pravice. Tako se je dogodilo tudi brezposelnemu Viktorju Petrin-čiču iz ulice Gozzi 5. V natlačenemu tramvaju se je sumljivo vedel okrog Vladislave Glavina iz Sv. Ivana. Njegovo početje je pa opazoval kaplar C. P. Davia. Petrineič je že izstopil, ko je Glavinova kriknila, da so ji odnesli denarnico, kaplar Davia. ki je vso stvar opazoval, pa hajd za Pe-trinčičem. Prijel ga je ravno v trenutku,
ko se je hotel iznebiti denarnice, potem ko je že z nje pobral ves denar. Seveda je bil Petrinčič takoj aretiran in predan sodnim oblastem, pred katerimi se bo moral zagovarjati zaradi žeparstva. Glavinovi je pa bila denarnica takoj vrnjena.
Vojne pokojnine
Zveza družin padlih v vojni javlja, da je 30. avgust 1952 določen, kot zadnji dan za vložitev prošnje za pokojnino po padlih svojcih. Za potrebna navodila naj se do-tičniki obrnejo na sedež organizacije v ulici Cavana 15, ki je v ta namen odprta ob delavnikih od 9h do 12h dopoldan. Zlasti naj se zglasijo svojci padlih pomorščakov.
IZ ARGENTINE
Dr. Franc Jaklič
pripravlja molitveno knjigo Ure češčenja. Opozarjamo nanjo že zdaj.
Slovenski novomašniki
Ta mesec je prišel iz Severne Amerike v Argentino gospod škof ljubljanski, msgr. Rožman. V nedeljo 13. januarja je posvetil enajst novomašnikov, vse za ljubljansko škofijo. Med njimi sta tudi g. Rijavec iz Kromberga in g. Kunčič iz Trnovega (Ilirska Bistrica). — Za sedaj jih ostane osem v La Plata, kjer je semenišče, dva gresta v Ekvador, g. Kunčič pa v Čile k sorodnikom.
Dve semenišči
Kljub gmotnim težavam sta v Argentini dve semenišči. Veliko za bogoslovce in malo, ki se imenuje apostolska šola za dijake, ki se nameravajo po končani gimnaziji posvetiti duhovskemu stanu. To malo semenišče so začeli z osmimi dijaki. Od teh so štirje mladi, štirje pa zakasneli poklici.
Semenišče vzdržujejo Slovenci s svojimi darovi. Radi dajejo. Hvala Bogu!
Darovi za sklad L. Kemperla
Bratina Marija namesto cvetja na grob blagopokojnemu g. Rafaelu Piščancu 1000; dr. Škrl iz Trsta 1000.— lir.
ZA DOBRODELNO DRUŠTVO V GORICI Gospa Natalija iz Gorice namesto cvetja na grob g. Rafaelu Piščancu 1000.— lir. Vsem iskrena hvala!
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE
Za vzdrževanje revnih dijakov v Aloj-zijevišču so darovali: I. A. v spomin pok. Rozine Kos 1000; v počastitev spomina velikega dobrotnika slov. šolstva dr. Antona Gregorčiča gdč. Gabrijela Miknluž 1000 lir. Bog povrni!
Prijatelji! Priskočite na pomoč Alojzije-višču, ker le z veliko težavo vzdržuje svoje dijake.
Radio Trst II.
!\edelja, 3. februarja: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Oddaja za najmlajše. —
13.00 Glasba po željah. — 16.00 Koncert moškega zbora iz Peči. — 18.00 lz delavskega sveta. —	19.00 Iz filmskega sveta. — 20.00 Slovenski motivi. — 21.00 Književnost in umetnost. — 22.00 Bizet i Carmen, prvo dejanje.
Ponedeljek, 4. 2.: 13.00 Slavni pevci. —
19.00 Mamica pripoveduje. — 21.00 Bizet: Carmen, drugo dejanje. — 21.40 Orkester Melachrino.
Torek, 5. 2.: 13.00 Glasba po željah. — 18.15 Čajkovski: Serenada v C Duru. —
19.00 Angleščina po radiu - 10. lekcija.
— 20.30 Aktualnosti. — 21.00 Heyerdahl: Kon Tiki - 2. nadalj. — 22.00 Bizet: Carmen, 2. in 3. dejanje.
Sreda, 6. 2.: 13.00 Pestra operetna glasba.
— 18.15 Koncert za klavir in orkester. —
19.00 Zdravniški vedež. — 20.30 Šola in vzgoja. — 21.00 Vokalni kvartet. — 22.00 Koncert violinista Štefana Nedelčeva. —
23.00 Lisztove skladbe.
Četrtek, 7. 2.: 13.00 Pevski duet in harmonika. — 19.00 Slovenščina za Slovence.
— 21.00 Radijski oder — nato Priljubljene melodije. — 23.00 Večerni ples.
Petek, 8. 2.: 13.00 Glasba po željah. —
19.00 Angleščina po radiu - 11. lekcija.
— 20.30 Tržaški kulturni razgledi. —
21.00 Chopin: Koncert za klavir št. 2. —
22.00 Slovanski, norveški in ogrski plesi. Sobota, 9. 2.: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. — 18.15 Mendelssohn: Koncert za violino in orkester. — 19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Koncert moškega zbora Jadran. — 22.30 Ples za konec tedna.
Nespametno je krmiti zrnje,
če ga nismo pustili prej kliti. To velja za vse zrnje od ovsa, ječmena pa do koruze. Suho zrnje žival slabše izkoristi kot klito. Poleg tega dobimo iz enega kg suhega zrnja poldrugi kg klitega.
Klito zrnje dobimo na sledeči način: Zrnje držimo skozi 12 ur v vodi, tako da se dobro napije. Nato ga razprostremo po vrečah in ga pokrijemo z drugimi vrečami. Seveda mora biti prostor primerno topel najbolje okoli 15° C. V naših razmerah služi kot tak topel prostor živinski hlev.
Če vsaki dan nekoliko prezračimo zrnje s tem, da pokrivajoče vreče dvignemo in z njimi zopet pokrijemo, dobimo klijoče zrnje v 4 do 6 dneh.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin ▼ Gorici
I
r
/n
FODERAMI
€
HUUUillli.'i;H)ul'i,J;i)l)inT
yl. ^eetof
TRST - UL. GINNASTICA 22 - TEL. 95-998
SPo najugodnejših cenah
vse potrebščine za krojače, šivilje, krznarje
S TRŽAŠKEGA
Peter se je obrnil. Ko je hodil dalje po prstih, je lahko pregledal stotine valujočih glav. In pred rumeno poštno kočijo, je videl belo krsto, ki se je premikala nad žalostnimi ljudmi.
»In čemu to?« je vprašal Peter z od groze zaprtim in zavezanim grlom.
»No, to vam hočem kratko razložiti,« je dejala žena. Razjasnila pa mu je zadevo na dolgo in široko: »Kako je že mnogo let vselej kdo na 'tem romanju umrl, in ko so ljudje začeli umirati, da mora biti tako in ne drugače, tedaj so že nekaj let jemali s seboj krsto, da so jo mogli laglje in primerneje nositi domov.
»In zakaj greste vi a procesijo in zakaj gredo drugi zraven?« je vprašal Peter, in bilo mu je tesno pri duši.
»Da imate večjo zaslugo,« je rekla žena. Saj je vendar zasluženje, če greste s procesijo, pri kateri mora nekdo umreti, bodisi jaz ali vi ali kdo drugi, kot pa s katero drugo navadno procesijo.«
»Da, večje zasluženje imam pri tem,« si je mislil Peter, a rekel ni ničesar. Da
pomiri živce, si je utaknil med čeljusti vlaknast korenček in začel misliti, poln smrtne bojazni na procesjo z mrličem. Pričel je: Ako bi to vedel, bi šel s kako drugo procesijo, kajti smrt lahko zadene mene, kakor tudi vsakega drugega. Končal je: »Zato pojdem sam, saj vendar nisem obljubil, da me poneso domov med štirimi deskami. Obljubil sem, da poromam peš. Polagal je posebno važnost na besedo »peš« in še pristavil: »in se vrnem peš«. Držim se svoje obljube: vse opravim peš.«
In ko so sli skozi Lier, je dejal oni ženi: »Kupim si par kolačev in pridem takoj za vami.
Stopil je pred izložbeno okno neke pekarije in tam stal, dokler niso šli vsi romarji mimo. Gledal je, da je procesija mirno šla dalje, in ko je izginila čez visoki most, je dejal: »Počakam se pol ure, sicer jo spet dohitim.« Hotel je imeti dolgo razdaljo od procesije, kot bi hotel nevidnim silam jasno pokazati, da ne spada zraven, da bi ga iz neprevidnosti ne utak-nili v krsto. »S procesijo nimam nič, prav
nič opraviti,« je odločno omenil, in da bi se pol ure ne dolgočasil, je stopil v gostilno k »Veselemu potniku«. Kvartali so ravno, in vtaknil se je takoj v igro in gledal, kako so imeli v rokah visoke vinske kozarce... Pozabil je pri kvartanju popolnoma na romanje in dajal nasvete na vse strani, da so vsi možakarji mislili: To mora biti izvrsten igralec. In ko je oni. ki je največ zapravil, vstal, je stopil na njegovo mesto, in igrali so na kvarte resno, slovesno, premišljeno in tiho, dokler niso na koncu vsi začudeno vstali in gledalci in igralci za stavo vpili, da je vsa hiša odmevala od tenkih napojnih čaš.
Prišli so drugi igralci, poklicali so najboljše, a Peter je dobival, skoro neprenehoma dobival, in vsi so ga morali- hvaliti in poveličevati. Petrova glava je od slave in mnogega piva postala rdeča. Stavili so večje svote, in vsak je igral s trepetajočim srcem in od vznemirjenja bledim licem. Možje so stali okoli igralne mize v gostem, debelem krogu z velikimi kozarci v rokah. Pozabili so na pivo in na nedeljske smotke.
Prišle so žene in hotele spraviti može h kosilu, a ti so jih odpodili, ali so pa žene gledale in tudi pozabile na obed.
Tako je prišla ena ura popoldne. Začul se je klic: »Golobje so tu! Belorepci so zleteli k Jestemu in Ludviku in Terfczij na vogalu.« Tedaj so prenehali s kvarta-njem, in gostilniški prostori so se spraznili.
Peter je imel debelo mošnjo, polno denarja; igral	je	še s par	zapečniki, ki so
še tu čakali. Premnogi alkohol mu je stopil kot tekoča vročina v glavo in misli so se mu začele vrteti in plesati. Ob tretji uri je	odšel iz	gostilne s	težkimi nogami in
rokami in je pel, ko sc je oprijemal hiš: i>Na Iai rili ih gorah v duplini se prikazala je...« in v mnenju, da gre v šerpenhajvel, jo je udaril proti Antverpnu; upal je, da se bo mogel kje dohro najesti, in danes zvečer prispe v Šerpenhajvel.
Procesija je srečno došla na sveti kraj in	nihče še	ni	umrl.	In	zjutraj po maši
in	obhajilu	in	ko so	za	otroke nakupili
male trobentice, zastavice in podobice, so
zopet zapustili okrogle gričke, ki so v modri barvi in dolgi in mehki ležali okrog Šerpenhajvla.
Godba je donela in rožni venci so rožljali in bojazen je legla na vsa srca. Kmalu bi utegnil kdo umreti, in vsak je mislil: Morda sem jaz!« In molili so, da bi jin> smrt prizanesla in naj lahko drugi umre! In oni spredaj so obračali glave, da bi motrili, ali ni bilo zadaj nobenega mrliča, in oni zadaj so stegovali vratove, da bi videli, ali ni spredaj še nikomur upihnilo luči življenja. In srednji so zrli nazaj in naprej. In molili so glasneje, bolj proseče in tožeče.
Kakor neviden oblak je visela nad njim smrt in pretila onemu, ki ga je hotela pograbiti, in vsa srca so se od strahu krčila in niso bila večja kakor mali fižol. Kazali so bojazen na obrazih in hiteli, da bi eimpreje dospeli domov. To ni mnogo pomagalo, a vendar se je smrtni strah malo manj širil. Prišli so čez Aers. Med desetimi romanji niso dvakrat prispeli semkaj brez smrtnega slučaja.	(Nadaljevanje)