Zgodnja
U
i h
Katollšk cerkven list
Dacica irhaja vsak petek n« celi poli, in velj& po poŠti za celo leto 4 gld. 60 kr., /.h pol le'u 2 gld. 40 kr., ca četert leta 1 gld 30 kr V tiskirnici npreiemana sa leto 4 gnld., za pol leta 2 gld., za «etert ieta 1 gl; ako zadere lh ta dan praanik. izide Danica dan poprej.
Tečaj XXIX.
V Ljubljani 21. malega serpana 1876.
List 29.
Papež in kalolieani — mnogim r zadrego%
Ljudje, ki bi radi kmalo kaj dedovali, vedno pazijo in poslušajo, če bi dozdevnega bolnika kaj kašljati slišali, in žalostni odidejo, ako še niao zapazili nika-koršnib znamenj bližnje smerti. Pija IX imajo liberalci že od davno za tacega ne»terplj*»nega b dnika, po kterem bi kaj radi celo sv. Cerkev podedovali, in jo kot volk jagnje vplenili in na drobne kose razmesarili. Mnogi so se bili že pred duri vstopili, da bi hitreje ugrabili plen, pa dozdevne smertne znamnja so se jim čez noč spremenile v berhke znamnja čverstega življenja; in tako oni čakajoči dediči vedno žalujejo in se t-cote. Ali so mar znritranje okrepčanje in zunanje razširjanje smertna znamnja V Kristus ni Petru obljubil telesne ne-umerjočnosti, temuč: da Cerkev peklenske vrata ne bodo premagale, ker je na skalo zidana. Mnogo papežev je bilo umorjenih, pa mirno so smertnega mahljeja pričakovali, vedoči: v kakem pomenu so skala: in to ve tudi Pij IX, in toraj zamore tudi on miren biti. O času njegovega papeževanja je umerlo 59 piemonteških ministrov in 300 starašinov. Cesarjev je v ravno tem času umerlo 6, namreč ruski car Nikolaj, Napoleon III, Maksimilijan iz Meksike, cesar Ferdinand, in dva turška. Kraljev je 19 umerlo pod njegovim vladanjem. Pij dobro ve, da ni neumerjoč, ampak umerjoč, pa on s toliko milijoni svojih zvestih moli božjo previdnost, ki ga v tako osodovitih časih toliko časa čverstega in zdravega ohrani, in mu dopusti gledati žalostni konec toliko svojih in sv. Cerkve sovražnikov. Že ta mutasti dogodek služi mnogim v zadrego, še bolj pa zgovornost Pija IX, kteri umejo razlagati, kakor Daniel, znamnja časa, in njihov skrivnostni pomen. — Kakor on, tako so tudi katoličani v zadrego kraljem, vladam in vradnim diplomatom, kteri so hotli večkrat za modrejše in pravičnejše od Boga veljati; tod-t katoličani so z njihovim neustrašljivim postopanjem onih modrost osramotili. „Blag»r vam", je rekel Kristus, ,,ako bodo vas zavolj mene preklinjali, preganjali, in vse hudo zoper vas govorili." Kristus je bil pervi v zadrego, bil je mnogim kamen spotikljeja. Pa ravno to nasprotovanje je vesela prikazen, da njegovi učenci še niso izmerii. Ako se ozremo v Švico, na Nemško, v Ameriko, na Laško, in vidimo, kako v Švici poveličujejo Cartaret-a, na Nemškem Bismarka, na Francoskem Viktor Hugon-na, na Laškem kralja poštenoviča, ker katoličane tako silovito preganjajo in zmagujejo, moramo spoznati, da seje preganjanje že pričelo, ali pa je vsaj pred durmi. Toda pravi katoličan se temu ne čudi, vedoč: da preganjanje zavolj Kristusa vedno terpi, in 8e po kakem načinu tudi vedno razodeva. —
Neki angleški spreobernjenec, z imenovm Patter-son, je poštel, da od leta 726 znaša čas, v kterem so bili papeži prostosti in posestva oropani, v kterem so ali v ječah ali v pregnanstvu živeli — 400 Ičt. Tedaj je v vsakem stoletju, ako se onih 400 Ičt enako razdeli, moral poglavar sv. Cerkve 35 Ičt preganjanja in krivice terpeti, in na vsacega 125 papežev, ki so vtem času vladali, pridejo počez 3 leta in H mesci. To katoličana s serčnostjo in upom napolnnje. Ako naredba, ki je bila skoz 11 stoletji od nasprotnikov vedno na-padana, vender ni razpadla, to očitno pričuje: da je ona pod varstvom božje previdnosti. Neki dau so rekli sv. Oče k nekemu poslanstvu: ,.Nasprotniki pravijo, da sem truden. Truden sem gledanja tolike brezbožnosti, krivic in neredov; pa nikakor nisem nagnjen, s krivico se spravljati. Ne; hvala Bogu! v spolnjevsnji svojih dolžnost ne morem, ne smem truden biti; nikoli nisem bil in ne bom truden." Tako govori 84letni papež v svojih britkostih, in mi hočemo maloserčni postati!?
Versko-drumlreno stan/e r Jeruzalemu•
,,Kako zapuseno (depopulato) je mesto, nekdaj polno ljudstva, vdova je postalo, gospodovavka narodov je za deklo ponižana... Sijonske ulice žalujejo, ker nobeden k praznikom ne pride, vrata so razdjana, duhovni zdihujejo... Vsa lepota je od Sijonske hčere zginila... Velika, enaka morju, je tvoja britkost.. Tako prerok Jeremija. 2r.OO let je od tadaj minulo, in njegove žalostne pesmi še niso pozabljene, še niso od-donele; kpr lejte! Jeruzalem vedno zdihuje pod spol-novanjem B ižjega svarjenja, vredno solz in milovanja Jeremijevega.
Ze pervi vtis, kterega Jeruzalem stori na romarja, je žalosten. Zevajoče pečevje, sivo peščeno polje, nešte-vilni mertvaški spominki, golo hribovje brez zelenine in drevja, otemnelo zidovje starih podertin se oččra razodeva; gobovi z nagnjitimi udi, ki tuleči popotnika obdajajo, napol goli berači, podivjani psi, ki namesto lajanja zamolklo krulijo, — pozdravljajo ptujca; ozke, umazane ulice, prazni tonvi, poderte hiše, strahoviti ber-logi, odperte jame zdehajo proti popotniku; razvaline in podertije mu zapirajo pot, po kteri bi rad s svojo trudno nogo koračil. Očitno je tukaj Božje prekletstvo, in spolnitev besedi: „Njegova kri naj pride čez nas in čez naše otroke!" Jeruzalem se mora pokoriti zavolj ondi doveršenega umora nad Božjim Sinom; pa kristjanu mora to mesto drago biti, kajti od mladih nog se je v mislih večkrat mudil ondi.
Ako ie zunanja revsina in razpad Jeruzalemu nemilo romarja prešine, ga mora prizor notranjega življenja, versko-drustvenih zadev, toliko bolj pretresti; aunanji propad je živa podoba duhovnega stanja onega ljudstva. Verstvo, prostost, kupčije, obertnija, vse komaj komaj životari, in hira. Večina prebivavcev so judje in mohamedani, in posebno razodeva turška vera žalosten vpliv na kristjane. Pravi kristjan se derži pregovora: „Pomagaj si, in B« g ti bo pomagal !'4 mohamedov učenec pa v nesr-i leno izdihne: ,.Allah (Bog) hoče tako, in moram prer.3*ti!" ter roke križem derži, in nič k odvernitvi nesreče ne stori; in upliv take toposti se tudi pri kristjanu razodeva. Kvršanstvo se nahaja v nekaki dremoti, kakor bi s<parica, ktera v Jeruzalemu vse po pari, tudi keršanstvo hudo tlačila. Ka. pa judovatvo in mobamedanstvo ne potnandrata. to keisanski razkolniki pokvarijo, tako da i.obcna Lova setev in nove kali ne morejo pognati. Z divjaško silo si ruski in gerški fana-tiški pa nevedni duhovni prizadeva.o katoličane stiskati, in jih vsake pedi zemlje in svetišča oropati. Z zavzetjem se je bralo, kako so pred dvema letoma ruski in gerški duhovni in menihi v zvezi s podkupljenimi turškimi vojaki betiehemske katoličane pri procesiji na padii, in jih znotraj v cerkvi potolkli, posameznim frančiškanom perste odsekati, v duplini Jezusovega rojstva dragocene in vezene odgrinjala z ognjem pokončali, stare podobe, imenitnih strokovnjakov dela, pokončali, vničili, in celo altarje razrušili, ter vse keršansko s peklensko grozovitostjo potnandrali, samo zato, ker je bilo vse to katoličanov lastnina. Oh kaj se m< re nad jati, ako ljudje krivoverci, ki se kristjane imenujejo, tako zoper Kristusa divjajo?
Znano je, kako Ostudne sleparije gerki veliko soboto v cerkvi Božjega groba počenjajo; gerški patrijarh in njegovi duhovni molijo med mnogimi obredi, in na-gluma šine ogenj iz neke ljuknje ob kapeli sv. groba, duhovni pa menijo gledavce prekaniti, da je ogenj iz nebes padel. Ni jih »ram tako sleparijo počenjati. Zavoro dobičkarije je vse na prodaj; kaj se pač zamore od ljudi pričakovati . ki cerkvene službe kupujejo in prodajajo, kakor se v velikanski meri godi zlasti tudi v novi Greciji, v truhleni Turčiji? Silno gospoduje ta kupčija v gerški cerkvi, od tod pa tudi izvira g ozna nevednost duhovnov ; nervič je znašala patrijarhalua taksa l<X)f) zlate v; 1. 1573 že 000<), in zd«j se je na 25krat toliko povišala. Patrijarh spet oddaja škofijske sedeže po 40'K) zlato v, škofje pa zopet službe duhovnov svojih gerških škofij.
Ako se ozremo na kardelo katoličanov, nahajamo tudi pri njih marsikaj napačnega, posebno mlaenost in nevednost v verskih rečeh, ktera se kljubu prizadevanja gorečih duhovnov ne da odpraviti. Jutrovec je nagnjen k lenobi, inehkuznosti: v cerkev ga večkrat vleče bolj želja zunanji hšp in obrede viditi, kak-.r notranja po božnost; kak<«r v drugih, tako tuii v verskih rečeh rada dobičkarija ^remagujo. Od tod izvira, da se jih mnogo k oni veri sp< znava, ktera jim največ ponuja, največ plačuje, in ta je v Jeruzalemu protestanška. Ker nekteri bUgi protestautje tako početje nad svojimi misijonarji grajajo, je to toliko bolj verjetno. Protestanški misijonarji — Angleži, Amerikanci in Nemci — so na pačno pot nastopili, da bi si spreobernjencev pridobili; namesto pri sercu začenjajo njih spreobračanje pri žepu, io potem ko se ta napolni, se nadjajo, da se bode tudi posestnik daril spreobemil. Ako te kerščene jude bolj natanko pregledamo, nahajamo skoraj pri vsih dobička-rijo za poglavitni vzrok.
Misijon jim je neka špekulacija na uboštvo jeruzalemskega ;ud jvstva. Jul vskc di.inarje jemljejo v delo s tem pogojem, da m rajo nektere dni v tednu protestan-
ška misijonske govore poslušati; judovskim staršem plačujejo zato, da otroke v protestanške šole dajejo; ubogim j udom posojujejo denar, in ga jim tudi pustč, ako se „dobro vedejo", to je, ako postanejo protestantje. Plačujejo hisnino, pošiljajo bolnikom zdravil, otročičem jedil, is namena, da jih na se navežejo. Nasledki tacega spreobračanja se kmalo razodenejo: mnogo se jih le na videz in zato spreoberne, da dobijo v sili pomoč in podporo. Znano je, da veliko lakomnih judov edino iz tega namena v Jeruzalem pride, da se dajo ondi ker-stiti, kjer prestopitev v^j prinaša, kakor drugod (kakor protestant Tischendorf piše: t>00G pijastrov, po našem blizo 700 gld., na osebo). Tudi so zgledi, da taki špe-kulativni judje zato potujejo po takih misijonih, da se protestanškim misijonarjem dajo s kerstno vodo večkrat obliti! Modus acquirendi multiplcx.
(Konec prih.)
Ogled po Slovenskem In dopisi.
Iz Ljubljane. „Misijonske sporočila P. Janeza Zla-tousta Valjavca, pervega slovenskega misijonarja v 19. stoletji in mašnika iz družbe Jezusove, izdal z dovoljenjem višjih P. Frančišek Sajovic, mašnik ravno te družbe." — To je naslov že večkrat imenovanih „misi-jonskih sporočil" r. o. Janeza Valjavca, ki so imele kakor bukve na svitlo priti, pa skorej gotovo ne pridejo, ker je tisk s papirjem tako drag, da bi bukve (30—40 pol) zahtevale silne stroške, naročnikov pa se še tretjina toliko ni oglasilo, kolikor bi jih bilo treba, da bi se delo brez škode založnikove moglo na dan spraviti. Bilo je sicer že sklenjeno rokopis v natis dati, kakor smo bili omenili; ali ko se je jelo poverhoma pretresovati, koliko bi vse delo stalo, se niso upali podati v tolike stroške in skoraj gotovo z veliko zgubo. Sorodovinci torej prosijo, naj bi „Danica" začela prinašati te naznanila, s ciraur se bojo sporočila razširile, pa vender ne v posebni knjigi ohranile. Za danes podamo vvol v to knjigo; že iz njega bode vsak previdil, koliko ceno ima delo. Taki le je:
Kako so se začele te bukve f
Kajni P. Janez Zlat- ust Valjavec, ki je Slovencem gotovo še v blagem spominu (umeri nanagloma 9. maja 1875 v Celovcu), je za čas svojega misijonovanja marljivo si spisoval dnevnik, v kterem je za-se zaznamoval slehernega dne prigodke, ki jih <e doživel v raznih svetih poslanjih. Ko sem pozneje jaz po božjem usmi-Ijeuji bil sprejet v družbo Jezusovo in sem zapustil konec oktobra leta 1867 svojo domovino stopivši v novi-cijat v št. Anderž-u, mi je včasih kaj spisal iz tega svojega dnevnika ter mi poslal v lavantinsko dolino, da sem vedil tudi jaz, kaj se godi po mili Sloveniji. To delo bratuvske liubezni je opravljal neumerljivi mi pater, in še bolj pogosto, tudi pozneje, ko sem na vseučilišču v Insbruk-u na Tiroljskem nadaljeval modro- in bogoslovje. Ti spisi so mi dohajali toliko pogostiši, kolikor bolj je delal neutrudeni pater v misijonih po širocem Slovenskem. Velikokrat mi jih je poslal po šest in še več pol na enkrat in spoznati moram, da sem bravši te spise mnogokrat bil ginjen do solz. Po dovoljenji viso-kočastitega P. Rektorja so bili vsi prestavljeni v nemški jezik, in brali so se očitno med jedjo v obednici. Vse je rado poslušalo to mično branje, občudovalo ter hvalilo navdušenost pobožnega slovenskega ljudstva, in marsikterega je mikalo biti med slovenskimi misijonarji. Nek sobrat naš, školastik, jih je pretolmačil tudi v češki jezik iu donašal jih je našim bratom Cehom cerkveni
list „Škola Božakeho Srdce Paneu. ki izhaja vsak mesec
f)0 enVrat v Bernu. Ker je pa P. Valjavec polnih des*t et misijonoval, se lahko umč, kako je njegov rokopis narastel na 400 strani, ki imajo zaaj zagledali beli dan. Pač pokojni pater nikdar ni mislil, da ta njegov rokopis kdai pride v tisk; se manj pa je mogel vediti, da, ie dozdevati se mu ni moglo, da si je s timi spisi postavljal satu svoj spominek, ki ga bo vedno slavil, dokler bo živel kak Slovenec na zemlji. Nevedč in nehote je naslikal tu samega sebe, kakor je bil, mislil in delal, in vidimo ga vsega vnetega za *ečji čast Božjo in za zveličanje duš slovenskega ljudstva. Nikjer ni iskal svoje časti in hvale in vse, kar se je dobrega učinilo tu ali tam po misijonih ali duhovnih vajah, vse je. spo-znaje svojo slabost in nevrednost, pripisoval le Bogu, Mariji ter svetnikom Božjim.
Naprošen, naj se te „misijonske sporočila4' na svitlo dajo in v ene bukve natisnejo, sem se rad poprijel tega dela, nekaj zato, da se r. patru s tem postavi spominek neumerljiv, nekaj pa zato, da berejo Slovenci in njih potomci, kaj se je godilo v cerkvenem obziru nekdaj v njih domovini, in da umejo pomen „roUijonskih križev", ki jih vidijo stati zdaj pred svojo farno cerkvijo ali drugod.
Verh tega me je pa tudi vodil namen, milim svojim rojakom, pobožnim Slovencem, podati bukve, ki jih bodo vnemale k dobremu, jih spominjale blagih in srečnih nekdanjih časov misijonskih, spom-njale jih pa tudi za Čas sv. misijona Bogu storjenih dobrih in terdnih sklepov v keršanskem življenju.
Bogosodov (Mariaschein) na Ceskem, na perve obletnice dan.	Izdajatelj.
Ix Gorenjskega. (Blagoslovljenje in vkladanje temeljnega kamna za novo romarsko cerkev Marije Device v Suši, v ZaliloŠki fari. — Dalje.) Po doversenem vkla-danju temeljnega kamna (v katerega je bilo vloženo: spominsko pismo; 24. list „Zgod. Danica" 1.1.; peresca od oljke verta Getzemani; kamnički s taborske gore, z mlečne votline, od skale sv. groba Kristusovega, od skale s Kalvarije, z mesta, kjer se je sv. Peter jokal; košček velikonočne sveče; svetinjice Matere Božje iz Brezij, sv. Jošta, Pija IX s križcem od njega blagoslovljenim; podobice Matere Božje, sv. Jošta in sv. Serca Jezusovega, ter nekaj srebernega denarja) stopili so mil. gosp. prošt sami na prižnico, in govorili najpred o prazniku vesele evangeljske dogodbe Obiskovanja D. Marije, pa kmali prestopili na vzrok, zakaj da se je ravno danes toliko obilno v sercu oveseljenega ljudstva sošlo na tem gričku. Omenili so, da ]e prejšna stara, majhna in slabotna cerkvica stala okoli dve sto let, bila pa med drugim tudi zarad tega zgodovinsko znamenita, ker ravno tik nje peljal je nekdan.i stari pot proti Ogleju, po katerem so dohajali oznanjevalci sv. evangelija v naše kraje. Opomnili so dalje, kolikokrat in v kako raznih stiskah in potrebah je prihajalo in še prihaja ljudstvo na ta blaženi kraj Marijo prosit pomoči za dušo in za telo, in iz tega vvoda posneli so daljno izpeliavo govora, kako nam Marija vselej lahko in tudi rada pomaga, in kako velika je moč njene predprošnje. hklep jako poljudne, od ljudstva z veliko pazljivostjo poslušane pridige pa je bila mična povest iz slovečega romarskega kraja Marije v Loreti, katere češčenju je bila stara, in bo tudi nova cerkev posvečena. Po ogovoru je bilo darovanje za novo hišo Božjo, katerega se je vdeležilo menda do malega vse nazoče ljudstvo. Temu je sledila pod šotorom pontifikalna sv. maša, pri kateri so stregli mil. gosp. proštu naslednji čast. gospodje: domači zaii-loški župnik Pintar Anton: Soriški župnik Jereb Matevž; Leskovški farni oskerbnik Zupan Ulrik; št. Le-
nsrtski farni oskerbnik Peterlin Primož in Draigoiki farni oskerbnik Lapajne Janez. Poleg zvonenja in obilnega streljanja povikševale so duhovno opravilo prav lepo tudi domače zaliNške pevk i nje z dobro vbranim petjem, katerega so pospretnijev»li glasovi male fishar-monike. Med druirr: prepevala se je tudi naslednja, od domačega g. žu»ni*i sostavljena pesem:
Dan veselja doživela
Naša je okolica, Ker to milost je prejela Prav od samega Bog&, Da se zida cerkev v Saši, Ki bo v Magor naši duši.
Hvali, hvali, duša moja!
Trojedinega Boga: Zelja se spolnuje tvoja, Želja tvojega serca: Cerkev v Suši se vzdiguje, Njen se vklad blagošlovljuje.
Tebi, Jezus ljubeznjivi!
Zemlje in nebes Gospa! Cisti Jožef, zgled nam živi!
Sveti Kralji z Jutrov'ga! Vam na čast bo ta naprava, Z njo se Vam daruje slava.
V Suš' pred nami so častili
Te, Marija, davno že, Mnoge milosti dobili
So za ranjeno serce. Teb', Marija! naj bo bvala Vedno še se tu dajala!
Novo cerkev Ti zidati
Le ljubezen žene nas, Da nam mila bodeš Mati
V vsaki sili, vsaki ča«, — Da b' Marija pomagala K Bogu vse nas pripeljala.
Po doveršenih vsih Bvetih opravilih se je ljudstvo nemudoma zopet v naj lepšem redu in brez nsj manjšega šundra na vse strani razšlo, gospode duhovne in nekaj dobrih znancev so pa gosp. župnik Pintar povabili saboj domu na Zalilog. Ondi, kjer se Suški kolovoz strinja s kantonsko cesto, postavljen je bil še en slavolok, naznanjujoč milg. proštu pozdrav, ozalisan z znamnji njihovega duhovskega dostojanstva. — Da je pri pol-danskem obedu, s katerim so gosp župnik svoje goste prav izverstno podvorili, vladala naj boljši volja, in da so se glasile tudi lepe napitnice, se tako ve. Bili so pa vsi nazoči tudi ves čas od ponižne, ljudomile in prijazne zgovornosti milg. prošta posebno prijetno oveseljevani. Ob treh popoldne so imeli gosp. prošt v farni cerkvi zopet pontifikalno veeernico b petimi litanijami, ob sklepu pa je bilo še enkrat darovanje za novo cerkev v Suši. In s tem so bile skončane slovesnosti pervega dneva.
(Dalje sledi.)
Nad Kulpo, 8. mal. serp. Na naj daljnem jugu ljubljanske škofije, blizo izvira reke Kulpe, ki odločuje mejo Kranjcu in Hervatu, je fara Osilnica. Po ostankih visokega zidov j a okoli farne cerkve, ktera se zdaj nova dela, in po letni številki 1009, ktero so našli zapisano na nekem zidu cerkve, sme se soditi, da je stala tukaj od starinskih časov. Služba Božja jim se za zdaj opravlja v majhni leseni kapeli kraj cerkve, in morebiti se bo že čez zimo za silo moglo maševati v novi cerkvi. Tukaj
▼ ti tako oddaljeni fari bilo je dne 3. mal. serp. vse okinčano. Visoki mlaji, krasni slavoloki, zastave na cerkvi in oo hišah, streljanje iz možnarjev je naznanjalo, da je ta dan poaebno imeniten za faro. In res, okoli 10 zjatraj pripeljejo se tje mil. gospod knez in škof Janez Krizostom po trndapolni 6 ur dolgi vožnji iz Kočevja, spremljani od preč. gg.: kanonika dr. H. Pav-karja, dekana Novaka, in avojega kape'ana. Domači župnik č. g. Ant. Jakšič ao jim prišli naproti s tremi duhovni senjake škofije, pozdravijo visokega nadpastirja a kratkim govorom, in potem jih spremijo do tarovža. Veliko mnoštvo ljudi čakalo je željno tukaj, da vidi svojega novega višega pastirja in prejme od njih sv. blagoslov.
Po kratkem počitku gredč milg. knez in škof z duhovstvom v kapelo. Tu atopijo pred vrata in v prelepem govoru pozdravijo avoje ovčice. ,.Čeravno ste daleč od mene", ao rekli, „vendar vedite, da vas enako ljubim, kakor vse druge, da vas ljubim, kakor oče svoje dobre otroke, kakor pastir svoje ovčice. Veseli me, ko vidim, da ste za Božjo čast tolikanj vneti, ker si zidate novo cerkev. Veliko miloat vam je Bog podelil, da mu ravno vi zidate prebivališče. Vaši očetje niso bili tako srečni, kakor ste vi, farani Osilniški! David je želel Bogu na čast narediti hišo, ali ni mu bila dana tolika miloat; še le po njegovi smerti je njegov sin Salomon dosegel to milost, da je v Jeruzalemu hišo Božjo napravil. Danes pri daritvi sv. maše spomnil se bom vsih vas, in prosil bom Vsemogočnega, da vam svoje milosti nikdar nevzkrati, spomni! ae bom dobrotnikov te cerkve, spomnil ae pa tudi vaih škofov in duhovnov, ki so tukaj kedaj bili, spomnil se bom končno vsih vaših ranjkib, da jim Bog večni mir in pokoj podeli. Bodite zmeraj dobri kriatjanje itd."
Potem ao podelili vaim pričujočim 8v. blagoslov s 40 dni odpustkov, potlej so imeli sv. mašo, in za njo opravilo za ranjke. Po alutbi Božji šli so v duhovsko bišo, kjer ao z vsakim, kdor koli je želel z njimi govoriti , ali jim se pokloniti, bili prav prijazni. Sli so
Cotem sami pogledat, kakšna bo nova farna cerkev, in ako ae dela. Šli ao še vidit pokopališče, in potem je bil v farovžu primeren obed. Zares posebna čast je to bila za faro, in koliko veaelje, zlasti ker že 50 let niso avojega višjega paatirja v svoji fari videli.
Popoldne odpeljali so se med streljanjem in zvo-nenjem pod mnogimi slavoloki proti Fari. Ta pot vodi akozi dve fare senjske škofije, Turke in Kuželj, in tudi tukaj ao ae ljudje povaod zbirali, da prejmejo sv. blagoslov. Kdo bo opisal iskreno spoštovanje in ljubezen, ktero imajo verni do cerkvenih poglavarjev? Ta ljubezen ni hinavska, to apoštovanje ni prisiljeno, ker velja namestnikom Jezusa Kristusa. Proti večeru prispeli so milg. knezoškof na Brod; tu jih alovesno pričaka množica ljudstva, 6 duhovnov senjske škofije, občinsko pred-niatvo, kr. podžupan iz Delnic, c. kr. okr. glavar iz Kočevja, 6 šunoarjev, in nadšumar gospoščine Thurn-Taxis, kteri jim je ponudil grajsko hišo te gospoščine za prenočevanje, in ao ponudbo dragovoljno sprejeli. Čez 30 gospodov raznih atanov bilo je na večerjo povabljenih.
Naslednje jutro 4. mal. serpana odpeljali so se na Faro, pol ure oddaljeno od Broda. Na prijaznem bomcu stoji tu prekraena farna cerkev z visokim zvonikom, podobna Ternovski cerkvi v Ljubljani. Daleč v okolici ni cerkve tako lepe. Svet atrab napol nuje serce vsacega, ko stopi v ta hram Božji, posvečen Materi Božji v nebo vzeti. Po čversti pridigi ao mil. gosp. vladika opravili sv. daritev, med ktero so mnogo ljudi sami obhajali, in podelili vsim, ki so av. Telo prejeli z blagoslovom popolnoma odpustek; drugim pa odpu8tek 40 dni. Potlej
so spraševali keršanski nauk, in prepričali se, da tudi tukaj farani niso naj zadnji v znanji verskih resnic. Delili so zakrament av. birme, in končno opravili molitve za vse ranjke. Tako 8e je tudi tukaj ta dan alovesno obhajal. Popoldne so se milgosp. nadpastir odpeljali proti Banjaloki.
Nekoliko turške vere In vraž.
I.
Glavni člen ,,Izlama" — tako se zove vera Turkov — se glasi: „En sam Bog je, in Mohamed je njegov prerok". Turki tedaj verujejo, kakor mi kristjani, v enega samega Boga, in ne v več bogov, kot pagani; pa v sv. Trojico ne verujejo. Njih nauk pravi, da je bilo od Boga zaporedoma 6 prerokov ljudem poslanih: Adam, Noe, Abraham, Mozes, Jezus in Mumamed, kterih sleherni pa je od svojega naslednika v slavi in visokosti prekošen. Mohamed je rojen v Meki, arabskem mestu 1. 571. Ta človek je sam sebi lagal, da je on od Kristusa obljubljeni tolažnik, sv. Duh. Iz bukev nove in stare zaveze je spisal nov evangelij , kteremu je po lastni volji dostavil, kakor se mu je dozdevalo, da bi mu ljudje rajši verjeli; da bi svojim sleparijam še veči veljavo dal, je pristavil, da mu je bil „koran" od besede do besede narekovan, in še marsikaj je prilagal: da je bil na belem konju zletel v luno, ktera se je bila njemu na čast v dve polovici razdelila, in toraj imajo tudi Turki polo mesec v svojem gerbu.
Turki verujejo v dobre in hudobne angelje; verujejo, da ao ljudje od Boga atvarjeni, in njih duše ne-umerjoče; menijo, da vsak človek je od dveh angeljev varhov spremljan, kterih drug dobre, drug pa alabe dela zapisujeta. Ko bode angelj vdrugič s trobento zatrobil, bodo mertvi s telesi vstali, in jih bode Bog aplošno sodil, ter v nebesa vzel ali v pekel pahnil. Po sodbi, pravijo, morajo vsi ljudje čez neki most iti, ki je tanjši kot las, in ojstreji kot mečeva ostrina; ta most pelje čez sredo pekla, in z njega padejo vsi grešniki v prepad muk. Vender pa verujejo Turki, da ne bode nobeden, ki je v njih veri umeri, vekomaj v peklu, temuč da bo čez nekoliko časa očišen v nebesa sprejet. Tako bi tedaj za Turke ne bilo pekla, temuč le vice; le oni, ki v Mohameda ne verujejo, bi morali vekomaj goreti.
Nebesa popisuje laži-prerok svojim priveržencem tako, kakor bi bila naj veči sreča v vživanji dobrih jedil in v mesenih sladnostih. Nar manjšemu zmed zveličanih je 80.000 zalih mladenčev za strežnike obljub 1 jenih: velik šotor z biseri in smaragdi obložen jim bo v stanovanje služil; pri obedu jim bo 300 strežajev v zlatih skledah vselej po 3<J0 različnih okusnih jedil prineslo. Tudi vino, ki jim je tukaj prepovedano, bodo smeli v raju vživati. Ako bo pa kdo umeri kot muče-nec, to je v vojski za razširjanje Mohamedove vere, smč njegova duša že pred vstajenjem mesa v truplo zelenih tičeh sterčati, kteri skakljajo po germovju raja. Take neumne basni si puste Turki kot božje razodenje natve-zati, ter so šli z mečem vero laži-prerokovo razširjat! Vai so hrepeneli v vojski umreti, ker taka smert jih ima naravnost v nebesa preseliti.
Namesto božje previdnosti, ktera z očetovsko roko vse osode slehernega človeka vodi, in našo molitev usli-šuje, kakor ae mi kristjani neomahljivo zanašamo, verujejo mobamedani v nespremenljivi božji sklep. Naj ae v smertno nevarnost podajo ali ne, — naj v bolezni zdravnika pokličejo ali ne, to jim je enako: ker vsakemu, menijo, se bo tako pripetilo, kakor mu je odločeno. Ako skoz pušavo potujejo, in usmertljiv peščeni vihar na-
etane, se v slepi vdanosti poleg svoje kamele na tla zgrudijo, ter se pustč od pekočega peska pokopati. „Kar je zapisano, se mora spolniti", mermrajo in umerjč. To ao kratke čertice moslemskih verskih naukov.
Razgled po svetu.
Rimsko. Sv. Oče so bili 18. junija rimske pleme-fiitaše (Nobili) sprejeli, pri kteri priložnosti so imeli sledeči ogovor: „V tem, ko se vi, ljubeznjivi sinovi, dneva obletnice Našega dolzega papeževanja veselite, in veselite s takim čutilom, ktero je plemenitemu in keršan-skemu sercu lastno; se morda tudi naši nasprotniki ve-selč, ker so že preživeli pervo petinko Ičt krivično posiljenega Rima, glavnega mesta vsega katoličanstva. Vaše veselje se naslanja na terdno podlago, na podlago pravice; veselje nasprotnikov pa sloni na slabi podpori, na krivičnem napadu.
Naj v splošno podučenje omenim nekterih dogodkov, iz kterih bote razvidili, kakošne so božje sodbe proti onim, ki so sv. Sedežu le malo vdani, toliko bolj pa onim, ki so nasprotni. Nobeden izmed vas ni se pozabil, da ta dežela, lastina sv. Cerkve, je bila mnogo lčt pod varstvom dveh katoliških vl&d. Ne vem, ali je politika, ali so drugi nagibi tč vladi nagnili, da ste obe moči nas zapustile in rokam naj silovitejših sovražnikov prepustili. Gotovo je, da ste nas zapustili, in da ste kmalo potem teže božje roke občutili; naj pred ste druga z drugo imeli vojsko, konečno ste bili obe premagani v tako škodo in poniževanje, kakor vsi vemo, in smo vsi obžalovali.
Kaj še dalje? Kaj se je pripetilo onemu vladarju, ki ga sultana imenujemo, in ki se je bil prederznil sv. Cerkev na Jutrovem preganjati? Oh! ravno te dni ste brali, da je v trenutku prestol in življenje zgubil. Ako bi vam hotel našteti in razkladati vse zglede božje pravice zoper stiskavce in napadnike sv. Cerkve, bi s takim zapisnikom ne bilo konca ne kraja.
Ne bom govoril o grozovitih kaznih, s kterimi je Bog posamezno udaril, zdaj tega, zdaj unega odpadnika in oskrunjevavca, ki je med strahom in obupnostjo umeri, in v peklensko temoto propadel. Omenim samo dogodek, ki se je doveršil tukaj v Rimu. Neki načelnik laškega rogovilstva je bil na smertni postelji poklical duhovna, naj bi ga z Bogom spravil in njegove zadnje zdihljeje sprejel; duhoven pride, pa ne more k bolniku pristopiti. Bolnikovi prijatli, pravi satanski poslanci, se vstopijo okoli njegove postelje, enako pregraji (barikadi) in duhovnu ubranijo pristop, rekoč: „Kadar bo treba, vas bomo že poklicali." Kmalo potem umerje bolnik.
Ti in drugi zgledi nam podajajo obilo tvarine k premišljevanju: dobrim, da se Bogu zahvalijo, hudobnim, da se ga boje. Mi upamo, oni se tresejo, ker vselej se je in se bode vresničilo: da Gospod stiskane varuje in oteva. In tako molimo in opravljajmo svete in dobre dela. S tem sredstvom bomo v globoki ponižnosti dosegli njegov blagoslov, kterega zastava je ta blagoslov, ki ga zdaj od mene prejmete/1
V Benedkah je bila preteklo nedeljo, 16. t. m., prestavna tristoletnica, ktere zgodbo naj si dobro v spomin vtisne vsaka srenja ali mesto, ktero je kdaj kako obljubo Bogu storilo.
Leta 1576 je v Benedkah divjala tako prestrašna kuga, da je do 800 ljudi na en dan pobirala. Žeje bila pomorila do 50.000 ljudf samo v mestu Benedkah. V toliki nesreči se zberejo mestni očetje 4. kim. 1576 pod dože -m Alviso Mocenigo-m (Močnik?) v Pregad-u in se ozr6 k prestolu Najvišega, spoznajo, da so z grehi za-
služili to šibo Božjo in da se po zgledu poprešnjih časov šiba Gospodova ne od verne od ljudstva, dokler razžaljenega Boga z očitnim znamnjem prave ponižnosti za odpušanje ne prosijo. Sklenili so torej, da bližnji četer-tek, petek in soboto se podajo v cerkev sv. Marka pre-svitli knez, gosposke in vsi drugi členi mestnega sveto-valstva v vsednji obleki, tam bodo pri sv. maši in potem bo vsak dan procesija s sv. Rešnjim Telesom, s molitvami, da bi Bog mesto tč šibe rešil; v saboto, dan ,,Naše Gospe", po procesiji pa je knez v imenu prebivalstva imel storiti Bogu obljubo, da se bo zidala cerkev njemu na čast z imenom „Našega Odrešenika"; in vsako leto tisti dan, ko bo kuga nehala, bodo slovesno obiskali tisto cerkev v večni spomin.
Vse to tedaj se je spolnilo in obljubilo. V dan po tej obljubi so bili samo še štirje od kuge napadeni. Milost je bila tako očitna, da že 21. ravno tistega mesca, če tudi mesto ni bilo še oklicano kuge popolnoma prosto, je starašinstvo sklenilo, da nsj se nova cerkev postavi na otoku Judeki (Giudecca) zraven kapucinske cerkve. Dokončno in čisto prosto kuge je bilo mesto razglašeno 21. mal. serp. 1577, in tisti dan so določili, da tretjo nedeljo mesca mal. serpana bode na vse čase omenjena obletnica. Dasiravno je bil sveti hram dozidan še »e v petih letih, so vender tudi med tem že opravljali obljubljeno letno pobožnost. Spolnovati so obliubo zvesto do razdjane republike, in tudi pod naslednjimi vladami so se postavni namestniki vsako leto gotovo nahajali pri obletnih slovesnostih v cerkvi pri „najsvetejšem Odre-šeniku". Samo po obnovljenji 1. 1866 so odveč liberaloi mestni gospodje (,,i nostri liberalissimi signori del Mu-nicipio") menili, da morsjo besedo prelomiti in ukrivi-vičiti se prisegolomstva pred Bogom. Od 1. 1867 pa se je vstanovila družba za ohranjenje obljubljenih slovesnost, in njeni načelniki z načelniki katoliških družb ondotnega mesta so prevzeli mesto srenjskih udov. To leto je tedaj tretja stoletnica; pripravljali so veliko slovesnosti v ta namen in so jih gotovo tudi dobro izveršili.
Zgodba laškega tatinskega ,.napredka". Ako imajo
še kako iskrico sramožljivosti oni, ki novi Italiji zavoljo napredovanja vedno čestitajo, bi se morali vender že sramovati, če pomislijo, kako strašanske sleparije in tatvine se ondi gode. V Torinu je bil g. tat Imoda zavoljo goljufije 700 000, drugi zavoljo 150.000, in spet eden zarad 136.000 lir obsojen. V Parmi je neki po-štenovič iz kase odnesel 200.000 in pobegnil; v Palermi je društvo „Trinacria" za 7 milijonov šlo na boben; v Napeljni je administracija kraljeve marine osleparila za milijona; laški konzul v Braziliji je 600.000 lir ugrabil; menjice so bile ponarejene v svoti '/« milijona z lažnjivim kraljevim podpisom. V Florenci se je v kasi toškanske banke 25. aprila 150.000, in dva dni pozneje drugih 207.000 lir pogrešilo. V Livorni je nekdo zarad zakrivljenega zabobnanja 800.000 lir v ječo ver-žen; v Sirakuzi je iz kase ukradenih 1,300.000 lir. In take goljufije so se po novem letu godile in ponavljale po vseh večjih mestih, da ne omenim majhnih svot po 5000, ktere se takim prebrisanim mkonačem brezver-skim, ,,olikanim" zdijo le mervice. V pervih 6 mescih tekočega leta se je po kridah, tatvinah, goljufijah za 27 milijonov lir škode storilo; ako se sme sklepati, da ,.intelligentni" naprednjaki v drugi polovici leta ne bodo zastajali v svojem poslu, bode konec leta vsa po krivičnih špekulacijah narasla škoda znašala nad 54 milijonov lir; v tej svoti pa niso zapopsdeni oni milijoni, ktere je vlada pograbila cerkvam, samostanom in napravam ubozih. Po navadi se take sleparije imenuje tatinstva; po novi nravi (morali), ktera nima vere v deset Božjih zapoved, bi se morale svati „poštene dela"
perve verste. To je sad vojake »oper Cerkev, to je božansko česenje dobičkarije, ki je edini njih bog, odkar so se pravemu Bogu odpovedali, in so namesto njega zopet jeli moliti ,,boga tatov".
MilgOIp HatlUt f Carigradu. Turška vlada je vradno naznanila sv. rimskemu Prestolu, da želi konec storiti razporom, ki so med eoim oddelkom turškega prebivalstva ter popraviti katoličanom storjene krivice. Vsled tega je Antonelli želel dogovoriti se s Hassunom, ki je že štiri leta, kar je pregnan is Carigrada. Rassun pa je rekel, da on sam pojde v Carigrad, če tudi je nevarnost, ker ni se preklicano pregnansko določilo, se ne-utegoma poda na pot in 6. jul. pride v glavno turško mesto. Gre naravnost k velikemu veziro, ki ga je dopustil k zaslišanju, in mu podal firman, ki je preklice-val tisti firman, po kterem je bil pregnan, in ga je spodbodoval, naj si prizadeva, da zgine vsak razpor med katoličani in sv. Sedežem. (Ste vidili, koliko je Turku ležeče na pravici do katoličanov, kadar je v zadregi? Taka utegne tudi še laške in pruske, pa še ktere druge politikarje zadeti.) Komaj so zvedili, da je pa-trijarh Hsssun v Carigradu, so mu mnogi katoličani in nekatoličani napravili veliko skazcvanje spoštovanja in sočutja. En del armenskih razkolnikov, ki so bili pred sedanjim razporom katoliški srmeni, je odpravil poslanstvo k Hassonu, in vse upanje je, da se bodo povernili v katoliško Cerkev; tako bo zginilo veliko vzrokov, zarad kterih je vlada menila, da mora posredovati.
Cvet in Mati zveste motitve.
Zahvale.
St. 1. Moj mož je bil tako hudo zbolel, da smo bili brez upanja, da bi se še ozdravil. Začnem pa opravljati 9dnevnico in obljubim po Danici razglasiti, ako se mu zboljša. Precej nato se mu je na bolje obernilo. Čast Bogu! Cešena Marija!
V	Kamniku, 18. malega serpana 1876.
jI/.
St. 2. Bodi naj preserčniši zahvala Naši ljubi Gospej presv. Serca Jezusovega! Bila sem nevarno in dolgo b lna, veliko zdravil sem brez vspeha vžila; ko sem se pa obernila do naše ljube Gospe, ki se imenuje tudi »zdravje bolnikov", in sem po „Zgodnji Danici'1 prošnjo razglasila, se mi je precej na boljše obernilo. Vsled obljube, ki sem jo dolžna spolniti, prosim, naj bo po ..Danici" zahvala očitno razglašena. Cešena si Marija! Bodi tudi zanaprej moja in vsih, kateri k tebi pribe žijo, zvesta pomočnica. Zdaj in poslednji čas prosi Jezusa za nas!
V	Gobniku, 14. malega serpaca 1876.
Marija Stanjar.
St. 3. Po milosti Boji na priprošnjo Marije naše ljube Gospč presv. Serca Jezusovega in po združeni molitvi udov te preblage bratovšine sem zopet prejela neprecenljivo zdravje ca svoje bolno oko. Toraj po dolžnosti vsled obljube očitoo nasnanujem zahvalo Bogu vsegamogočnemu in Mariji naši ljubi Gospej presvetega Jezusovega Serca. Spominjajoč se nedvomljivih besedi: ,,Kdor stanovitno zaupa v Boga se nikdar ne goljufi!" kličem Najvišemu čast, Mariji slavo na vse veke. Amen.
V	Kamniku, 18. mal. serpana 1876.
Frančiška Pavšek.
Prošnje.
St. 1. Že leto in dan na nogi prav hudo bolna oseba se v drugič še priserčniae priporočuje v bratovsko
molitev, in obeta v Božjo čast in češenje Naše ljube Gospe presv. Serca razglasiti, ako se ji zboljša.
V	Šentvidu pri Ljubljani, 17. mal. serpana.
Št. 2. Neka oseba se serčno priporočuje bratom io sestram bratovšine naše ljube Gospe presv. Serca in sv. Jožefa v molitev za zdravje, če je Božja sveta volja* Že čez dve leti terpi hude bolečine v nogi, ki je taka zelo otekla, da komaj hodi, delati pa ne more nič. Če bo dosegla zdravje, hoče iskreno zahvalo po »Zgodnji Danici" razglasiti.
V	Loki, 16. malega serpana 1876.
Št. 3. Neki zagrešen človek in oče več otrok bodi bratom in sestram naše ljube Gospč presv. Serca Jezusovega prav priserčno priporočen v molitev: o sprosi Marija pri Bogu pomoč, da skoraj zgine greha noč!
St. 4. Z Gorenjskega, M. M.*) Mlada bolna oseba se goreče priporoča vsem Častitim bralcem „Zgodnje Danice" in vsem udom družbe naše ljube Gospe presv. Serca, da bi na prošnjo Marijno zadobila skoraj zaže-Ijeno zdravje ter zamogla opravljati dolžnosti svojega poklica pri svojih, pri kterih se močno pogreša, zlasti ob nedeljah in praznikih.
Neka oseba že dolgo časa terpi dušno težavo, ki ji prizadeva veliko britkost. Večkrat se je že obernil* tudi z devetdnevnico k presv. Sercu Jezusovemu, in k Mariji naši ljubi Gospej v molitev za pomoč; pa ni bila uslišana. Ker pa ta dušna britkost le še huje pritiska in še večji strah dela, s preserčnim zaupanjem, goreče rosi vse ude družbe naše ljube Gospč presv. Serca, da i jo priporočili nji, ki je upanje obupajočih, da bi Ona sprosila pri usmiljenem Sercu Jezusovem pomoč v tej težavi, ali pa milost, da bi zamogla popolnoma v Božjo voljo vdana mirno terpeti. Zraven tega priporočuje se eno osebo za spreobernjenje in zapušenje neke slabe navade; in še tretjo, na kteri je zastavljeno zveličanje več drugih.
Št. 5. Iz Savinske doline v Marijo zaupajoča žena lepo prosi spoštovano Marijno bratovšino naše ljube Gospč presv. Serca, naj ji pomaga Marijo prositi za njenega hudim strastim premnogo vdanega moža, da bi se spreobernil in večno ne pogubil. Ako Marija to ponižno prošnjo usliši, bo po „Zgodnji Danici" očitno hvalo nasnanila Mariji na čast.
Listek za raznoterosti.
Koledar za naslednji teden.
Mali serpan. — Julij.
23.	Nedelja VII po binkoštih. Evangelij: „Va-rujte se lažnjivih prerokov". (Mat. 7.) — Sv. Apolinar, učenec sv. Petra aposteljna, od njega posvečen za škofa in poslan v Rabeno, kjer je prejel mučeniško krono pod cesarjem Vespazijanom 1. 81 po Kr. — Sv. Liborij, škof v Mansu na Francoskem, spozn., je 29 let vladal svojo škofijo, več cerkva zidal, vse svoje premoženje ubogim razdelil in svojo dušo vpričo sv. Martina Bogu v roke izdihnil 1. 397.
24.	Ponedeljek. Sv. Kristina, enajstletna devica in sprič. v Tusciji — okrajini na Laškem — je vse zlate in sreberne malike v hiši svojega malikovavskega
*) Vredništvo mora vediti imena dopisovalcev, priporo-čevalcev itd., če tudi se očitno vselej ne želč razglasiti. Vr.
očeta razdrobila in drobljance ubogim razdelila, po tem pa je bila po mnozib strašanskih mukab s pusicami prc-bodena pod cesarjem Dioklecijanom 1. 300 po Kr. — Ss. Akvilina in Niceta, sprič. v Liciji na Jutrovem, ste bile po sv. Krištofu k pravi veri spreobernjeni, in ob glavo djani pod cesarjem Decijem.
25.	Torek. Sv. Jakop, s priimkom „Starejsi", brat sv. Janeza aposteljna in evangelista, je bil pervi izmed Aposteljnov pod kraljem Agripom v Jeruzalemu ob glavo djan 44. 1. po Kr. — Sv. Krištof', sprič. v Liciji na Jutrovem, je bil z železnimi šibami raztepen, v ogenj veržen, pa nepoškodovan obranjeu, s pusicami ostreljen in poslednjič ob glavo djan pod cesarjem Decijem 1. 204 po Kr. Njega praznik se v naši škofiji obhaja 11. vel. •erpana.
26.	Sreda. Sopraznik sv. Ane, žene sv. Joabima in matere prečiste Device Marije. — Sv. Erast, sprič. in škof v Filipah na Macedonskem, ki ga je sv. apostelj Pavel o svojem popotvanji tam popustil. — Sv. Hijacint, sprič. v Rimu, je bil v ogenj veržen, po tem v reko vtopljen, pa živ ohranjen, poslednjič pa ob glavo djan pod cesarjem Trajanom.
27.	Četertek. Sv. Pantaleon, zdravnik in sprič. v Nikomediji, je bil po mnozih mukah ob glavo djan 27. mal. serp. 1. 303. — Sv. Hermolaj, mašnik in sprič., je bil sv. Pantaleona spreobernil.
28.	Petek. Sv. Nazarij, sin sv. Perpetve, učenke bv. Petra aposteljna v Rimu, in njegov spremljavec, in deček sv. Cels, sta bila pod cesarjem Neronom po pre-stanih strahovitih mukah v Milanu obglavljena 68 1. po Kr. — Sv. Viktor /, papež sprič., je določil čas, kdaj naj se vsako leto velika noč obhaja; zateral je krivo-verstvo Montanovo, ki je v svojih sanjarijah terdil, da je od Jezusa poslani učenik, da spopolni sveti evangelij. Viktor je vladal 9 Ičt, in je prejel mučeniško krono 1. 202. — Sv. Inocencij 7, papež spozn., zavetnik sv. Krizostoma, je obsodil Pelagijevo krivo vero. t 1» 417.
Danes je pervi krajic ob 7. uri 15. m. popoldne.
29.	Sabota. Sv. Marta, devica, sestra sv. Lazarja in Marije Magdalene. — Sv. Feliks II, papež sprič., je bil od arijauskega cesarja Konštancija s svojega sedeža pregnan in v Tusciji skrivej z mečem umorjen 1. 366. — Ss. Simplicij in Favstin, brata in sprič. v Rimu, sta bila pod cesarjem Dioklecijanom ob glavo djana 1.303; njuna sestra sv. Beatrica ju je pokopala; 7 mescev po tem pa je bila tudi ona v ječi zadergnjena.
Slomšekove pe8mi (1. knjiga Slomšekovih po gosp. Lendovšek-u zbiranih spisov) so nam ravnokar prišle po pošti. Prijetna knjiga z 256 stranmi v osmerki, z dobro zadeto jeklotisno podobo Slomšekovo na čelu, obsega ko vvod dva nagovorčka Slomšekova o petji, njegove životopisne čertice in zanimivo „Besedo vrednikovo", iz ktere se razodeva, s kolikim trudom in vestnostjo je gosp. izdajatelj to opravilo zver-ševal. Za tem nasleduje 135 Slomšekovih pesem v 6 razdelkih: pesmi veselih otrok, — za kratek čas, — poštene zdravičke, — basni in prilike, — različne, — pobožne. Dodatek (str. 231 — 254) obsega nepričakovano obširen „Kos bibliografije Slomšekovih del in spisov". Čisti znesek se bode obračal za izdavanje ostalih Slomšekovih spisov.
Ne le zadovoljni z lepo, umno in s študijami zloženo knjigo, ampak tudi hvaležni moramo biti Slovenci gosp. izdajatelju, ker tako bo nam Slomšeka z vsim njegovim neutrudljivim djanjem, bi djali, zopet k življenju obudil. Sezite torej Slovenci urno po tej knjižici, ter pridno
podpirajte blago početje. Pojte Slomšekove priserčne pesmi, in ako ktere še nimajo napevov, naj bi verli skladatelji, ki umejo slovenskega duha, tudi za te po-skerbeli.
t Primož Tonik, 67 let star, rojen v sp. Kašlji pri Devici Mariji v Polju, cerkvenec in orglar nekdaj v Ajdovecu, 30 let pa pri sv. Trojici na Blokah, ponižen, pošten, pobožen cerkven služabnik, je po kratki bolezni previden s svetimi zakramenti 14. rožnika t. 1. umeri in prosil pred smertjo, da bi se caznanilo njegovim pri-jatlom in dobrotnikom, duhovnom in neduhovnom, naj bi se ga spomiojali v molitvi in pri sv. maši. Naj v miru počiva!	Simon Jan, fajmošter.
Iz Št.-Jurja ob južni železnici, 18. julija. Sinoči okoli devetih na čisto jasnem podnebji proti severu, ko razun večernice še nobene druge zvezde ni bilo viditi, utrinila se je zvezda, dolge žarije zapustivši; počasi se žarki skerČijo v podobo Al, ta čerka spremeni se v H, zadnjič se vidi še K in mine v jasnem podnebji. Vse to je terpelo kakih pet minut, potem se je nebo zopet nekoliko oblačilo. Danes je bilo več ljudi, kakor navadno, prišlo v cerkev; vse se je menilo od čudne prikazni, in berž so podobe čerk tolmačili tako-le: „Ma-rija, Hvaljena Kraljica!" kterim še pristavimo: „Bodi naša pomočnica!"	J. HaŠnik, župnik-
t Henrika Langnsova, dobro znana akademiška sli-karica, sorodnica ranjc. slavnega Langus-a, je 19. t. m. po kratki bolezni umerla. in bodi v molitev priporočena. Mdlala je posebno rada „Mamke Božje", kakor je sama rada povedala. Naj ji Marija sprosi večni mir!
V	Ogleju so prevzvišeni vikši škof Andrej Golmajer 13. t. m. med velikimi slovesnostmi posvetili ondotno prenovljeno baziliko Marije Device. (Obširniši dopis prihodnjič.)
Iz Istre se nam piše: Na učiteljskem izobraževa-lišči za celo Primorje v Kopru sta letos kateheta gosp. Benatti in g. Sila, pervi za Italijane, drugi za Slovence. G. Benatti je že lansko leto bil katehet v Kopru, gosp. Sila je letos tje prišel iz sv. Ivana pri Terstu , kjer je bil prej kaplan. Ta gospod opravlja izverstno svojo službo. Njegovi gojenci ga hvalijo kot veščega kateheta, tudi prav dobro izurjenega v slovenščini. Upajo tega gospoda, ki je letos začasno nameščen, dobiti stalno za učitelja.
Y	praznik ss. Petra in Pavla so sv. Oče v domači
kapeli maševali, in potem po navadnih obredih palije (znamnje viših škofov) blagoslovili.
Propaganda- (Zbor za razširjanje sv. vere) je v enem poslednjih shodov sklenil, da na indijanski zemlji v zedinjenih amerikanskih deržavah bode vstanovil novo apostoljsko prefekturo. Apostoljski prefekti, ktere papež postavlja po zboru rimske propagande, so predniki posameznih misijonov, ki imajo pa vendar velike jn ime-nitoiši pravice raemo navadnih misijonarjev. Čez več zedinjenih misijonov pa se postavlja „apostoljski namestnik" (vicarius Apostolicus), ki ima škofovske pravice, to je, škof med neverniki (epi^copus in partibus intidelium).
Bramba Marije Device nad romarji ▼ Lordih (Lonrdes).
Človeški prevzetni um se ustavlja veri v nadzemeljsko življenje; Bog pa od časa do časa to neutajljivo zvezo svetnega z nadsvetuim življenjem z neoveržljivimi do-godbami dokazuje, — to pa tako živo, da tudi najbolj posvetni ljudje ne morejo več dvomiti, ako nočejo svoje lastne pameti zavreči. Tako je bilo te dni, ko je želez-nični vlak peljal romarje iz Niort-a na Francoskem na božjo pot k Mariji Devici v Lurdih. Med Mouceux-oui in Igos-om je vlak o poli dveh po polnoči terčil z dru-
gim vlakom. Zagledali so sicer v dsljavi 500 metrov ▼lak, ki se je z naglico 60 kilometrov na aro dervil naproti. Nevsrnost je bila neizogibljiva. Masinist je uatavljal in nasaj gonil, kar je bilo mogoče; vodnik je ssvetilnico skočil na pot, dajoč znamnje glavnemu vodju vlaka, in tudi on je kalil kurjavo. Znamoja pa se niso bile opazile od druge atrani. Neprevidoma strahotno terčenje pretrese vozove romarjev, in ugasl luči; zdi se, da ae vozovi odpirajo; groza je velika, ailo velika. Po kratkem trenutku se med seboj začn6 prašati, kaj se je zgodilo, in pričakujejo z britkostjo velikih nesrčč; — zvedo pa, da nobeden ni ranjen. Nočejo popisovati, v kakošnem stanu so bili vozovi, pa tudi prečuditi se ne morejo, da nobenemu popotniku se ni nič žalega zgodilo. V enem vozov pervega razreda je bil ves pod raz-djdn, nobeden osmerih popotnikov ondi pa ni bil kar nič poškodovan. Železnično oaebstvo, naj huje izpostavljeno nevarnosti, je ostalo brez škode. Po stermenju nastane tihota in zahvalna molitev se vzdiguje iz sere vsih k. Bogu in Mariji.
Ces malo časa pride vodja ondotnih železniških pr6g iz Bord6-a; tudi on poterdi, da zgodil se je čudež, ker „pri vsi serčnosti msšinistovi bi bili morali imeti veliko nearečnih v tem oaodovitem terčenji". Postajski komisar pa je vodniku romarjev, o. Briant u, naravnost rekel: „Odkar je sopar iznajden, se kaj tacega še ni zgodilo, in nemogoče je, da bi ae to ponovilo... Vi govorite mnogo o vaših čudih, ki se godč v Lurdih; toda verjemite mi, taki se se ni zgodil, kakor je td, in vaše nepoškodovanje sinoči je za me naj gotovsi čudež."
V lurški cerkvi hočejo za sedanji in za prihodnje čase postaviti marmorni spominek te dogodbe, ki ima pričati Marijno brambo. Spomina vredno je, da liberalni časniki, ki psujejo vsako enako dogodbo, so to pot molčali, zakaj a edem sto romarjev, ki so nepoškodovani stopili iz vozov po terčenji dveh vlakov, je to prečudno novico po vsem Francoskem naglo razširilo. Tako pripoveduje „Unita" to dogodbo nekoliko obširniše.
Na jugoslovanskem bojiičn Černogorci v Hercegovini precej napredujejo in so že blizo Mostara; huje se godi Serbom, vender so njih kerdela na turški zemlji. Kaže, da Angleži so se jeli sramovati prijatetstva s Turkom. Tudi Kumunci boje stavijo Turku svoje zahtčve in se utegnejo zoper njega vzdigniti. Ker je Anglija odpovedala Turčiji svojo moralično podporo, je Turčija prepušena sama sebi; torej se misli, da to angleško djanje je nekak porok za mir. Na to kažejo tudi obljube evropejskih vi£d, da se v boj ne bodo vtikale. Sicer pa diplomacija rada drugam kaže in drugam gre. — Ob Timoku je stanje tako, da ne Serbi in ne Turki ne morejo eden drugemu kaj. Le ako Černogorci urno dobe Ercegovino in B sno v oblast ter z veliko močjo pridejo Serbom na pomoč, bi bilo ložej moč kaj zoper Turka opraviti.
Framasonska predersnost. Mesec dni je, kar so po
Francoakem neki prav posebno jele gomazeti frajmav-rarske lože. Framasonski in liberalni antikrist, zdaj na kermilu, blezo mislita, da sta velikana, ki bodeta Kristusovo Cerkev razdjala; toda karanje, ki ga proti nebu mečeta, bo podalo na nju sama, in bo razdjalo ta dva luciferjeva nevredna sužnja. — ,, V i d i satanam sicut fulgur de coelo cadentem."
U Jeruzalema pravi pismo 30. rožnika: 2. rožnika smo ae od poli-enajstih do treh popoldne a 4000 kristjani skrili v klošter. Fellahi (arabski kmetje) in Beduini ao nas hotli ob 2 popoldne začeti pobijati in ropati. Paša ni bilo v Jeruzalemu. Po noči 80 kričali: „Sablja
je brušena za množico keršanskih glav'1. Tudi vsi konzuli so bili pribežali v samostan; francoski konzul je k&di-ja (turškega sodnika) kakor zastavo imel do treb popoldne vjetega. Vse je vpilo in se jokalo, vse frančiškanske sobe in cerkev so bile polne žčn in otrčk. Telegraf je bil razdjan. Ceste so bile 16 dni 8 stražami obstavljene. (To so časniki že naznanovali, kaže, da bil je bolj hrup tolovajskega kakor pa politiškega značaja.)
Iladina, posvečuj nedeljo, iši svete dneve bolj cerkev in molitev, kakor pa kratkočasov. Pred nekaj časom je eden amerikanskih listov tole poročal: V nedeljo popoldne se je prigodila velika nesreča v Preaknessu (štiri milje od Paterson-a, New Jersey), katera družino in vse prebivalce tiste okolice z žalostjo iu grozo na-polnuje. Petero otrčk si derzne za kratek čas peljati se na saneh po ledu blizo očetove hiše se razprostirajočega jezera. Komaj 50 korakov od brega poči led in voda jih zajme. Derže se nekoliko časa sani in ledu, ter se trudijo verhu vode ostati. Hiti sicer naj mlajši oti6kr ki je bil ostal na bregu, domu ža'ostno novico naznanit. Starši tečejo na pomoč, veržejo verv na jezero, toda prepozno! Otroci ae je že od slabosti ne morejo poprijeti, in se potopč. Jezero je na tem kraji Čez 50 čevljev globoko, zatorej se je oče zastonj trudil, da bi prišel do otrok. Trupla so v ponedeljek z mrežami vlovili in izlekli. — Viditi je večkrat o nedeljah popoldne pridnih mladenčev v cerkvah pred altarji klečati in moliti, kar je kaj lepo; ko bi bili uni amerikanski tako storili, namesto da so Šli na led, bi bili sebi življenje ohranili^ staršem pa nezmčrno žalost odvernili. O, na ledu ae je že veliko nesreč zgodilo!
MMnhovske spremembe.
V	Lavantinski Škofiji g. Janez Gajaek je postal župnik v Svetinjah. — C. g. Jakob Košar je prestavljen za kaplana v Hajdin. — Č. gosp. Alojzij Kreft je postal I. kaplan v Braslovičah. — Za kaplane so vme-ščeni čč. gg. deiicienta: Peter Gostenčnik v Brežicih, in France Arnuš v Ulimiji; čč. gg. semeniŠka duhovna: Mihael Napotnik za II. v Vojnik in Anton Borsečnik za II. v Brasloviče, in čč. gg. novomašnik?: France Feuš za III. v Celji, Andrej Vodušek za II. v Vuze-nici, in Gregor Presečnik v Galicih. — Razpisane ste fari: Sv. Križ pri Mariboru, in sv. Jošt, do 22. avg. 1.1.
V	Kerški Škofiji: 0. g. Avg. Bulacher, stolni kapi. v Celovcu, je od stoln. kap. ljublj. prezentiran za župnika pri sv. Nikolaju v Beljaku.
MMobrotni darovi.
Za hiralnico pri sv. Jožefu v Ljubljani: od čast. g. J. P a v Ljubljani v drugo 5 gl ; — po preč. gosp. dekanu v Kamniku: od čast. g. beneticiata Walland-a 40 gl., od gospodičine Karoline Smalceve 10 gl., od č. gosp. dekana 5 gl.
Za sv. Očeta: Neimenovani iz Loke 1 gl. st. den. proseči sv. blagoslova za zadnjo uro za vso družino. — Neimenovana roka po gosp. j. Rozmanu 1 gld. 20 kr. proseča sv. blagoslova v življenji in za zadnjo uro. — iz Leskovice 5 gl. po č. g. U. Zupanu.
Za afrikanski misijon: Gosp. Jak. Dolenec 1 gld« — Hel. Kalan 1 gl.
Za misijon v Adrijanopelnu: „S. Resnica" v Dr» 60 kr.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef KlazniLovI dediči v Ljubljani.