Poslušajte, kako tržaški pesnik poje o dolini:
In un mare di pietre                            V kamnitem morju
laggiu, resta una dolina                        doli je zdolbena dolina;
dove un uomo lavora la terra             nekdo tam zemljo koplje
fra i colori delFaurora.                          v barvanem obzorju.
All'orizzonte sorge la casetta                na brdu je hišica
il camino a destra vapora                     iz desnega dimnika se kadi
e con l'occhio di vetro                           in stekleno oko
brili a Tunica finestra.                             edinega okna se svetli.
Mentre 1'uomo ara                                  Ko orje mož
quel poco di terra,                                  tisto malo zemlje,
il cielo li vicino                                       nebo se blizu odpre
s'apre e rischiara.                                    in se zjasni.
Kakor da bi odmevala Kosovelova
Vetri v polju šumijo trave mehko valovijo solnce v dolino blešči.
Ali pa Fraulinijev poldan na Krasu:
A mezzo giorno una campana              Opoldne zvoni ave
rintocca fra quattro čase                       iznad štirih hiš
nel mezzo di una piana                         sredi goličave
senza un filo d'erba.                               brez bilke trave.
Kosovelov kraški večer je pa tak:
Ves Kras je mehak — kot da ihti — iz kapele luč in godba plava; trenutek — in kakor raztrgan obraz obmolči v mesečini skalna puščava.
Razliko med obema pevcema Krasa je občutiti: Fraulini riše in dobro riše naš Kras, Kosovel pa ga riše in o njem poje, iz njega brsti. Oba podasta isto sliko s sličnimi barvami, a Kosovel poleg slike še glas rodne grude.
Zato je prvi del, »tržaški« del, boljši kot »kraški«, je bolj zraščen s pesnikovo dušo. Pesnik raste s svojim okoljem, s svojo zemljo in to je Fraulinijeva, sicer dobra lirična zbirka, tudi pokazala.
In še ena misel ob Fraulini j evi zbirki: kako bi bilo, da bi kdo pesnika Kosovela pokazal v lepem prevodu italijanski kulturni  javnosti?          R. B.
Umetnost
France Prešeren — Dekletam. Ilustrirana dela Franceta Prešerna. Knjižica 2. Bibliofilska založba v Ljubljani 1940. Str. 31.
Druga knjižica ilustriranih del Franceta Prešerna se v bistvu ne razlikuje od prve. Tudi tu je ob zgodnjih Prešernovih verzih zbrana skupina ilustracij umetnikov najrazličnejših generacij, brez kakega vidnejšega programa. Ko sem listal to knjigo, se mi je dojem neugodja, ki sem ga občutil že ob prvi,
12*
163
še bolj povečal. Ne morem se namreč ubraniti vtisa, da je vsa knjiga le preveč slučajnostna in da prav za prav ni zmožna nuditi bralcu kdo ve kakšnega estetskega užitka. Morda bo knjižica nekoč služila kot dokument teoretiku; polnosti vsebine, kar nujno pričakujemo od knjige, pa nima. Posebno, če pomislimo, da je to knjiga, ki naj ilustrira eno naših največjih leposlovnih umetnin — Prešernovo pesem. Tem umetninam bi pa že morali postaviti ob stran čim popolnejša likovna dela, saj smo vendar to dolžni že iz spoštovanja do svojega največjega genija. Vedno bolj mi postaja jasno, da bi urednik napravil mnogo smotrneje, če bi izdal hkrati vse pesmi, ki jih misli ilustrirati, dal vsaki eno samo ilustracijo, toda to iz danega gradiva čim bolj skrbno izbrano! Zapomniti si je namreč treba.. da ne sme nikdar pred kvaliteto stopiti kvantiteta, posebno pa ne, kadar gre za likovno interpretacijo Prešernovega dela.
Deklico naslovne strani je narisal M. Maleš. Je to reminiscenca na »Rdeče lučke« in značilna Maleševa postava. Smisel ji počiva v upodobljenju bistvene podobe neke splošne žene, rekli bi »žene na sebi«. Gasparijeva vinjeta je njegovo značilno, dekorativno delo. Portret M. Langusa »Dolenčeve Zalike« je dobro delo tega Prešernovega sodobnika. Ilustracija II. Mihe Maleša je subjektivna, toda smiselna interpretacija Prešernovega teksta, časovno prenesena v današnjo okolico. Zakaj je deklica »plavolaska«, kakor jo razloži spremljajoče branje, pa mi ni povsem jasno. M. Sede j je vsebinsko pesem dobro razumel. Upodobil je mlado dekle in starko ter taka nakazal smisel Prešernovo o minljivosti vsega na svetu, tudi ženske mladosti in lepote. M. Pregelj, ki tudi v svojih oljnatih slikah ne more najti pravega mostu na bregove skladnosti, je le z motivom dveh deklet, sedečih v nejasnem interijeru, skušal najti osnovni ton pesnikove kompozicije. Fr. Gor še je ob pesem postavil eksperiment, ki je morda smiselno pre-natrpan. Mlada M. Kupfer, katere delo vidim v tej knjižici prvikrat, je prav z ženskim instinktom in resničnim čustvom interpretirala pesem. Tako oblikovno kakor tudi vsebinsko je delce resno in eno izmed boljših v knjigi. Sirk A. je narisal neko nejasno risbo. Gor j up J. je upodobil kopajoča se dekleta. Smisel je podoben kakor pri prvi Maleševi risbi. F. Pav-lovec je s svojo nedomišljeno risbo slabo zastopan. To je delo, ki nima kdo ve kaj opraviti z njegovo umetnostjo. M. Galande je dal knjigi najboljšo in najglobljo ilustracijo. Upodobljena je le glava deklice, toda čudoviti izraz oči, ust in obraza v celoti pove več kakor vseh šest Gorjupovih aktov. Je to resno in premišljeno delo, zelo blizu skriti misli Prešernove pesmi. M. Maleševa risba III. je značilno umetnikovo delo še iz praške dobe. Ilustrira le en del vsebine pesnikove umetnine. Pojasnilo k tej risbi je g. M. Bencina med drugim napisal takole: »Slikar je upodobil rožno, rosno (!) dekletce, ki šteje kvečjemu šestnajst pomladi (!), eno izmed kratkokrilk (!), ki so »vnemale srca po Ljubljani« in bile nevarne Prešernu in drugim. Obrazek kaže nagajivko (!), ki se, kakor je soditi po drži in izrazu v očeh^ že zaveda pomembnosti ženskega spola v življenju moža, deklico, ki ji resnično cveto zlata leta.« (Tekst s klicaji opremil jaz!). Zdi se mi, da je slog tega opisa komaj primeren za drugovrsten ženski ali družinski žurnal, nikakor pa ne za zbirko ilustracij Prešernovega dela.                Dr. S. Mikuž.
164