394                                Ivan Albreht: Mesto. — Trenotek.
Mesto.
1  o ulicah tesnih se plazi greh iz kraja v kraj, v oči, v srce. In sence beže za njim, pred njim in sence padajo vanj.
Po ulicah dolgih odmeva smeh, na licih izžetih in v srcih žge
in sence zdivjane se v njem tope.
¦
Iz ulic pijanih se oglasi: potrka na okno, zabode v oči; do jutra vabi, do dne preži in kliče in čaka.
Trenotek.
1 ak plovem v svet, oblak, ki ž njim besni vihar. Oko ne vidi in srce ne čuti, le včasih zabobni mi na uho kot jekla silnega udar.
In sam, tak trpko sam! V obraz se mi reže svetovi kot da zbesneli so vragovi, kot da zdivjali so grobovi, da me objamejo, požro.
In misel sama v sebi se zapleta, v megleno brezobličnost gine svet.