PESMI
Svetlana Makarovič
ZAVRŽENI PLANET
Treba bi se bilo nekako ustaviti. Izključiti stikala, potopiti kolesja v oceane, sneti zemljo z osi.
Raztrgati veter,
kosme nastlati po tratah.
In se združiti
v poslednjo samoto.
Vsi, vsi bi morali poleči po meglah neobveznih misli in zrahljati tilnike.
Držati bi se morali za roke in s priprtimi očmi molče čakati, da nas ogromni žareči kolobar neopazno sežge.
525
PREBIJSK
Malokdaj se zaveš,
da smo vsi ljudje,
da ste in so vsi
ljudje s približno enakimi očmi.
Takrat se izpodjedeni molk zruši,
znova oživi neznano in nesrecano.
nespoštljive ptice v tebi
zapro osuple
svoje surove kljune.
In najraje ne bi
ničesar več tajil.
Toda nikoli se tega čudeža ne zavemo hkrati, da bi lahko praznovali skupaj.
SAM
Sam
v votlem stebru noči
poslušaš. Sen melje.
S trudnimi prsti
rišeš zlate arabeske
v temne planjave svoje samote.
Kot otrok si žalosten
pred vrati dneva.
Jaz pa ti ne morem dati imena, ki si ga želiš.
Po gladini noči
spuščaš ladje nežnih besed,
sam.
V daljavi slutiš veliko jadro spanca.
Z velikimi očmi se oziraš nazaj.
Jaz pa ti ne morem vrniti tvojih lepih imen.
526
JUNIJ ¦ Prebivati v makovem cvetu. Ne, v zvončnicah! S prozornimi krili, lahka, krhka, prekrasna. Prosim za ogromno nebo, da bi presevalo skozi čašo mojega nežnega doma. Prosim te za veliko travnih latov, obsijanih s strani. Tebe prosim! Razmakni oblake, napravi mi majhno zlatozeleno pot do jezera.
Zakaj nočeš počivati pod tem prelepim velikim regratovim listom? Pridi vendar.
IGLE JUTRA
¦
Nikamor se ne moreš zateči
z nesmiselno lepim
nepozabnim cvetom sanj.
Nisi ptica
in ne sprejmejo te
prsi hrastov
in ne moreš kot vešča
v bezgov lat.
O sen, ki se utrinjaš. Bolna rdečica zagrinja vzhod. Topolov list se dela nevednega. Kje so poljubi črnega vetra?   . O sen, ki razdrobljen ugašaš v mojem naročju.
527
Nikjer ni zavetja pred dolgimi iglami jutra. Krhki cvet. Na rokah ti umira. Gorje dnevu.
TESNOBA
Noč razpreda trakove molka
čez moje temne ulice.
Zavita v ogrinjalo temne slutnje
iščem zlatih luči
za svoja temna gnezda.
Za menoj loputajo temne dveri spomina.
Kam ... kam?
Na asfaltu
so vlažni sledovi kač.
ODDALJEVANJE
V  daljnem mestu kimajo luči.
Sen se približuje v temnih potokih in se zrašča za tvojim čelom.
Spokojni lunini prsti ti slonijo nepremični na vekah.
Nad teboj je pet sovražnih poglavij človeške hiše. Upaš, da so njihove sanje dobro zaprte.
In brezskrbno odrineš poslednjo trezno misel.
V  objemu temne želje neopazno utoneš.
528
OBRAZ NOČI
Zavese živih solz polzijo mimo nebrižnega postarnega obraza noči.
Ne gane se,
ne vzdihne, ne ve zase
ne zame.
Nikogar ne pozna in ne ljubi
in ne ve za tiste,
ki obupani legajo v njeno krilo
Samo obraz ima, ogromen in nepremičen, ki se stara z menoj.
529