Anže Okorn
Od-dojki: glasba filmov predmestja
»Mir, Bog!« »Mir bogovom!« »Kako si, Bog?« »Glih študiram 120. Poklic' me ob božji uri!« »Kua, kurca?« »Nov način razmišljanja... Pr'žgi si brokoli, poba! Dej začimbe v zadnji žep. Odpri oči, premakn' svoj sedež nazaj in sam' teči-/?ovv-aj. T'ko to delamo mi!« Zelo za silo in (naj mi bralec ne zameri) po ljubljansko prevedeni intro pesmi The Projects, ki jo je rap skupina Wu Tang Clan na plošči z naslovom Forever leta 1997 izdala na vrhuncu svoje popularnosti. Odrezavi verzi, ki jih po tem uvodu - med drugim aludirajočem na lekcije islamskega kulturnega gibanja Five-Percent Nation, osnovanega konec šestdesetih let prejšnjega stoletja v newyorskem Harlemu, ter kajenje marihuane - »izpljunejo« Raekwon, Method Man ter Ghostface Killah, so tematsko razpršeni OD nepremičninskega oziroma finančnega škandala Whitewater, v katerega sta se v začetku devetdesetih zapletla zakonca Clinton, preko polavtomatskih pušk in tega, kako krvavo bi se po vsej verjetnosti končala Bližnja srečanja tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind, 1977, Steven Spielberg), DO divjega seksa. Method Man govori o spremembah v stilu filma Johnny Dangerously (Amy Heckerling) - slednji je tudi njegova neposredna referenca komediji z Michaelom Keatonom v glavni vlogi, ki je izšla v orwellovskem letu 1984 (1984, Michael Radford), pripoveduje pa o poštenem in dobrosrčnem človeku, ki zaradi vrtoglavo visokih zdravstvenih računov svoje nevrotične matere postane kriminalec. Vrnitev v prihodnost (Back to the Future, 1985, Robert Zemeckis) 1,2,3: Obamacare? »Projectsi, moji zamorci pre-živijo kot premične tarče!«
Fantje î	z s
ir .	m
»Rap OD t'le,« Raekwon cilja na newyorsko okrožje Staten Island, »DO Quebeca,« ki ga izbere kot primer francosko govorečega mesta - jezik ni ovira ... Rap ali natančneje emsijanje (MC-ing), ki poleg ostalih treh kjučnih stilističnih elementov, didžejanja (DJ-ing), grafitov ter brejkdensanja {break dance) tvori hip hop, urbano subkulturo in umetniško gibanje, ki se je konec sedemdesetih začeta razvijati v južnem Bronxu; OD slednjega DO Pariza; OD afroameriških didžejev barbadoških, jamajških ... korenin z umetniškimi imeni Afrika Bambaataa, Kool Here in Grandmaster Flash, ki so orali hiphopersko ledino, DO naslednjega identitetnega žiga, pariškega Žida Mathieuja Kassovitza ...
Ta namreč leta 1995, sredi tako imenovane zlate dobe hip hopa, zrežira Sovraštvo (La Haine); prelomno - predvsem s prevodnim poudarkom na breaku v plesnem in glasbenem smislu - filmsko upodobitev francoskega izraza banlieue, ki od osemdesetih dalje ne označuje le predmestij, temveč predvsem to, kar ustreza že zgoraj opevanim ali bolje »orepanim« ameriškim projeetsom, cité po francosko, socialnim stanovanjem oziroma blokovskim četrtim, (pre) gosto poseljenim s priseljensko in revno populacijo. Sovraštvo velja v tem članku izpostaviti predvsem zato, ker je režiser Kassovitz kot glavni razlog zanimanja za tematiko ali, pogojno rečeno, celo filmski žanr banlieue navedel prav rap glasbo oziroma hip hop ...
0 slednjem pa gre v skladu z eno njegovih definicij, »hip je kultura, hop pa gibanje«, vselej razumeti predvsem kot igro sampla, se pravi vzorca, ter bežiščnice ustvarjalnosti s težnjo po iti bolj ali manj onkraj. Hip-hop, umazano-čisto, preteklost-prihodnost, cik-cak, Warhol-Jean-Michel Ba-squiat (1996, Julian Schnabel) oziroma Vincent Gallo, tudi sam slikar, zapovrh pa še model, igralec in režiser filmov Buffalo '66 (1998), The Brown Bunny (2003) ter Promises Written in Water (2010), ki je slednjega okrivil za to, da je konec sedemdesetih razpadla njuna, če želite glasbene kategorije, post-punk-art-noise-industrial-... skupina Gray, intenzivno povezana s pesmijo Beat Bop, eno najvplivnejših zgodnih rap skladb, v kateri sta zarimala K-Rob in že pokojni Rammellzee, sproduciral pa jo je ravno Basquiat (1960-1988)...
»Ata-mat'«, Haiti-Puerto Rico: med marihuano in heroinom; govorimo o življenju in smrti, poreklu Basquiatovih staršev ter njegovi odvisnosti, ki jo je predoziral. Še enkrat, cik-cak, Zig-Zag kot rizle oziroma ena najbolj znanih znamk papirčkov za zvijanje ... Zasledujemo tisto novo misel, s katero preko Wu Tang-ov že od samega začetka povezujemo projeetse...
Beat Bop, ki smo ga omenjali, je namreč glasbeno, pa tudi vizualno, povezan z enim... odlomkov iz Kassovi-tzevega Sovraštva. Eden od treh protagonistov, Hubert, na oknu prižge smotko hašiša, ki si ga je v drobceni sobi,
31
polepljeni s plakati Muhammada Alija, zvil ob soulovskih taktih That Loving Feeling Isaaca Hayesa. Kamera v vlogi njegovega pogleda »sčekira«, kaj počnejo Fantje iz soseščine (Boyz n the Hood, 1991, John Singleton), potem pa se ustavi na didžeju, ki v sosednji stavbi ob okno zvleče gigantski zvočnik in »nakaže« svoje »skilse«... Oblečen v majico skupine Cypress Hill, ki je svoje ime našla prav v verzih BeatBopa, njen frontman B-Real pa je svoje značilno rapanje skozi nos pobral ravno od Rammellzeeja, zmiksa in odskreča tako najbolj znane hiphoperske »belčke« The Beastie Boys, začne namreč s fragmentom »Mmm Drop« njihove The New Style, kot tudi skladbo Notorious B.I.G.-a, s strelskim naslovom Machine Gun Funk ... Vendar pa v ušesih ostane predvsem miks trojke Sound of the police, v kateri zvok policijske sirene v refrenu oponaša KRS-One, skladbe Police francoske rap skupine Supreme NTM ter šansona Non, je ne regrette rien Edith Piaf iz leta 1956. KRS-ov »Woop-woop« dopolnjuje vzklik »Nigue la police!«, ki v francoščini pomeni »Jebeš policijo!«, dopolnjuje pa ju Edithin »Ne! Ničesar ne obžalujem«. Nadaljujmo, »niti dobrega, kar mi je kdo storil, niti slabega, za vse to mi je čisto vseeno...«. Zanimivo je preseči te tri izbrane vzorce in izpostaviti vsaj del njihovega ozadja, nekako v stilu anekdote, da naj bi se »boter francoskega filma«, režiser, scenarist in producent Claude Berri, ko je Edith prvič poskušala zapeti Non, je ne regrette rien, za katero je besedilo napisal Michel Vaucaire, uglasbil pa jo je Charles Dumont, našobil in zinil: »Meni se pa to ne zdi nič posebnega,..«ter dobil nazaj: »Ti nimaš pojma, tepček!«1 Tudi gledalcu Sovraštva se morda posnetek skrečanja in miksanja didžeja, še bolj pa preklinjanje policije ter počasen odmik kamere izmed blokov nekam nad njih, ne bi zdeli nič posebnega? Ne govorimo le o tehničnem vidiku, inovativni uporabi daljinsko vodenega helikopterčka, na katerega je bila pritrjena kamera, ki bi ga lahko označili za drona pred droni... KRS-One rapa o zvočni sličnosti besed »officer« in »overseer« ter ju zbliža tudi na čisto funkcionalni ravni; nadzornik sužnjev na plantaži postaja policist, ki patruljira po »črni« soseski, pravi pa tudi, da na »ukradeni zemlji resnične pravice pravzaprav ne bo nikoli« ... Evropejci-Azteki, člani tolp-staroselci, Edith Piaf-Amerigo Vespucci. Če didžej skreča, se pravi praska, koga in kje srbi? Gramofonska igla šiba v»rikverc« po površini vinila, čas je ... »iz sklepa pahnjen« ...
Supreme NTM, francoska hardcore hip hop grupa iz pariškega departmaja Seine-Saint Denis proti družbeni neenakosti in rasizmu, predvsem policije, ki je NTM zaradi nasilnih besedil ter spodbujanja sovraštva dvakrat celo tožila. Resnični aktivizem, kot je bilo njihovo čezatlantsko in medkulturno sodelovanje z Nasom v remiksu njegove skladbe Affirmative action (politična podpora članov običajno zaradi zgodovinskih razlogov prikrajšanih skupin,
	
K ' iJj	
	a
	
m mtSr	
M s	
	
ki znotraj določene kulture trpijo ali so trpeli zaradi diskriminacije), glasbenim napadom na status quo rasne razslojenosti, ali le otročje - »pejmose ravbarje in žandarje oziroma kavbojce in indijance« - rožljanje z orožjem ter fasciniranost z njim? Če parafraziramo domačega raperja Ali Ena: »Who's the real Rožle?«
OD na primer 12-letnega Makoma Benmouna iz manjšega mesta Firminy na jugozahodu Francije, aretiranega zaradi poskusa izsiljevanja, za katerega policija trdi, da se je obesil v celici, njegovi starši in vrstniki iz revne delavske četrti pa, da je bil žrtev policijskega nasilja DO člana že omenjene skupine Suprême NTM Joeyja Starra. Na YouTubu je namreč moč najti posnetek, kako ta brutalno zboksa v kletko ujetega hišnega ljubljenčka, opico, oblečeno v pleničke in rdečo majčko. Le zato, ker ni nehala vreščati, ko je s prijatelji gledal televizijo ... Nikakor ne v zagovor, se pa vendarle lahko vprašamo, kolikokrat so ga kot temnopoltega na ulici policaji ozmerjali z opico, namesto vprašaja ali tropičja pa postavimo troopičje, tri afne
Sovraštvo uvedejo resnični posnetki pariških nemirov - v glasbenem smislu pa Bob Marley s svojo Bumin' and Lootin'. Mimo-grede, intro slednje služi kot sample glasbeni podlagi 50-Centove skrajno materialistične pesmi Window Shopper, češ, temnopolti se v kapitalizmu proti rasni segregaciji lahko borijo le tako, da postanejo svinjsko bogati; Marley pa je leta 1973 pel o »ludistih«, kakršne imamo možnost videti na koncu še enega banlieue filma, Ma 6-T va crack-er, ki ga je leta 1997 posnel Jean-François Richet: »To jutro sem se zbudil ob policijski uri... ujetnik... Vsi so bili oblečeni v uniforme brutalnosti... Koliko rek bomo morali prečkati, da bomo lahko govorili s šefi?... Zato bomo nocoj zažigali in plenili...« Reggae!
Vandali; mladi moški, zakrinkani s kapucami, balaklavami in palestinskimi šali, ki s kiji za baseball mlatijo avtomobile in telefonske govorilnice kot prazno slamo; demo delovne sile, ki si še ni odkrito rekla: »Naredi pravo stvar (Do the Right Thing, 1989, Spike Lee)!«
Če je v Sovraštvu moč slišati različne zvrsti glasbe, poleg obilice funka med drugim tudi Ellens drifter Gesang
32
(Ave Maria) Franza Schuberta ter teme iz risanke Smrkci, »nabija« Ma 6-Tva crack-er (6-Tstoji v francoskem slengu za cité) le še rap. Film na trenutke deluje kot dolg videospot ali pa posnetek s koncerta kakšne hardcore hip hop skupine, po katerih so se Francozi več kot očitno zgledovali, na primer newyorske M.O.P. ali Onyx. Največji hit slednje, Slam, ne bi mogel imeti vsebini filmov, kot sta Sovraštvo oziroma Ma 6-Tva crack-er, primernejšega refrena: »Pustite biti fantom fantje!« Gre namreč za to, da se oba osredotočita predvsem na mladostnike moškega spola, tako da bi v njunem primeru prej kot o filmih predmestij - katerih večine prebivalcev, ki živijo mirno življenje in cele dneve trdo delajo, sploh ne obravnavata - lahko govorili o filmih o bolj ali manj organiziranih tolpah, nekakšnih filmskih verzijah zvrsti gangsta rapa, kot sta ameriška Juice (1992, Ernest R. Dickerson) ali Menace II Society (1993, The Hughes Brothers) ...
So pa te vrste filmi, tako kot v primeru gangsta rapa, lahko odlični v vlogi nekakšnega spiel ja in to v svinjsko dobrem pomenu besede; premagujejo razdaljo OD ulične tolpe DO policije... Ameriški sleng pripadnike slednje označuje za svinje, pujse oziroma prasce - Pigs; takšen je tudi naslov prve pesmi na prvi plošči že omenjenih Cypress Hill. 0 konceptu ovaduha, ki je na strani vmesnosti »onkraj dobrega in zlega« oziroma kriminalista ter kriminalca, je v članku Filozofija kriminalnih romanov pisal tudi Gilles Deleuze. Poleg tega, da policijska moč nima (več?) nobene zveze z metafizičnim ali znanstvenim iskanjem resnice, pravi tudi naslednje: »Vemo, da kapitalistična družba prej opraviči posilstvo, umor ali ugrabitev kot pa zavrnjen ček.«2 Za Raekwonov »nov način misli« je morda treba preko Deleuza brati Becketta, ki »je do najvišje točke pripeljal umetnost vključenih disjunkcij, ki ne dela več nobene selekcije, ampak afirmira razdružene [disjoints] člene preko njihove razdalje, ne da bi omejevala enega z drugim ali izključevala drugega iz prvega, pri tem pa prečesava in prečka celoto vseh možnosti«.3
»Nov način razmišljanja«; »vključujoča disjunkcija«: hip-hop: trenutek in že nov preskok: »Johnny Dangerously«:
prasci postajajo od-dojki... Postajanje gre vselej v dve smeri hkrati...
V knjigi Reframing difference: Beurand banlieuefilmaking in France avtorica Carrie Tarr trojko protagonistov filma Métisse (1993), komedije, ki jo je Kassovitz posnel dve leti pred Sovraštvom, na več mestih opiše takole: »black-blan-c-meiisse« (črn(o)-bel(o)-mešan(o)); zadnjega, ko piše o Sovraštvu, zamenja -beur (arabski). Z vezajem, nepogrešljivim zapisom Deleuzovega postajanja: postajati-otrok... postajati-ženska...
Banda punc (Bande de filles, 2014, Céline Sciamma), katerih odraščanje je sredi predmestja slišati kot mešanica Rihanninih Diamonds in skrajno nadležnega Wop, ki ga je zakrivil raper in producent J. Dash - »SlowDown«, ustavite se, poje puncam Frida Sundemo na elektroniko, ki jo je zložil Para One a.k.a. Jean-Baptiste de Laubier - znan tudi po tem, da je napisal glasbo za Spomladanske počitnice (Spring Breakers, 2012, Harmony Korine) in Pobalinko (Tomboy, 2011, Céline Sciamma). Punce so temne zaveznice, Dark Allies kot komad post-punk, synthpop, darkwave dua Light Asylum iz Brooklyna ...
Božanske, Divines (2016, Houda Benyamina), bodo gledalcem dale »majhen letak proti rasizmu - in to z nasmehom« ter z Vivaldijem, Mozartom in pevko oziroma raperko Azealio Banks v ozadju ...
Kot je repal naš Ali: »Še ribe mi repajo, ko gledam v Akvarij (Fish Tank, 2009, Andrea Arnold)!« Hip hop, trenutek ter premik iz Francije čez Rokavski preliv: mati in hči, ki se spet zbližata ob beatu Nasovega komada Life's a Bitch: »Življenje je kurba, potem pa umreš...« »Ritem je kritičen!«4
Ob dojki?
... postajati-ženska ... postajati-manjšinjski... Pri Dele-uzovem konceptu manjšinskega pa gre za veznik in oziroma naštevanje; naštevanje, ki se nikoli ne zvrsti do konca, ker v njem vselej šteje le naslednji in IN je vsakega naslednjega le za »mušter«, vzorec, sample, le échantillon - pa naj bo to ta pop glasba osemdesetih iz filma predmestja Le Thé au harem d'Archimède (1985, Mehdi Charef) ali klasična kot v filmih predmestja Godarda. E
1 Robert Belleret: Piaf, francoski mit. Ljubljana: Modrijan 2015, str. 525.
Gilles Deleuze, »The Philosophy of Crime Novels«, V: Desert Islands. Los Angeles: Semiotext(e), 2004, str. 81-85.
Gilles Deleuze: Kritika in klinika. Ljubljana: Študentska založba, 2010, str. 160-161.
4 Bojana Kunst, »Zanka časa: politike ritma in poetike plesa, V: Problemi 1-2/217, letnik LV. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2017, str. 156.
33