Poštnina plačana v gotovini.
Gledališki list
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
OPERA
1948-1949
Nodest P. Musorgski
BORIS GODUNOV
11-12
Vsebina:
Slovo od Župančiča
(Juš Kozak) Puškin-Musorgski: »Boris Godunov« (Ciril Debevec) Kazalo Gledališkega lista 1948/49
Premiera dne 5. julija 1949.
Modcst P. Musorgski:
Boris Godunov
Glasbena drama v štirih dejanjih (osmih slikah). Predelal in instrumen-tiral N. A. Rimski - Korsakov. Prevedel S. Samec.
Dirigent: M. Žebre	Režiser:	C. Debevec
Boris Godunov, ruski car ...................... F.	Lupša, M. Pihler k. g.
Feodor 1	   .O.	Otta, M. Patikova, S.
> njegova otroka	Ulčarjeva
Ksenija J	  V.	Bukovčeva, M. Polajnar-
jeva
Dojilja ....................................... E.	Karlovčeva, M. Kogojeva,
D. Ročniko-va
Knez Vasilij Ivanovič Sujski .................. D.	Čuden, S. Štrukelj
Andrej Ščelkalov, tajnik Dume ................. A.	Andrejev, S. Smerkolj
Pirfien, lotopisec ............................ J.	Betetto k. g., F. Lupša
Dimitrij Samozvanec (Grigorij Otrepjev).. M. Brajnik, D. Čuden, R.
Franci
Marina Mnišek, hči vojvode Šandomirskega E. Karlovčeva, M. Kogojeva,
B. Stritarjeva
Varlaam \	„	•.	  J.	Betetto k. g., L. Korošec
Misail / popotna	  S.	Banovec, S štrukelj
Krčmarica ..................................... B.	Stritarjeva, V. Ziherlova
Bebec (Jurodivi) .............................. S.	Banovec, 11. Franci, J.
Lipušček
Nikitič, valpet ............................... I.	Anžlovar, F. Langus
Osebni bojar ..................................R.'	Garibaldi, J. Štular
Hruščov, bojar ................................ A.	Perko
Černikovski \	■	■,	   F.	Langus, A. Andrejev
Lavicki	/	‘	  A.	Andrejev, I. Anžlovar
Vodja straže .................................. I.	Anžlovar, T. Kozlevčar
Ljudstvo, bojarji, strelci, straže, imenitniki, poljske plemkinje, romarji.
Godi se v 1. 1598—1605 Scena in osnutki kostumov: V. Žedrinski.	Zborovodja:	J.	liane.
Asistent režiserja: II. Košak.
Kostume izdelale gledališke krojačnice pod vodstvom C. Galetove in
J. Novaka.
Inspicient: Z. Pianecki, Razsvetljava: S. Šinkovec, Šepetalec: B. Švajger. Odrski mojster: Kastelic, Maske i,n lasulje: R. Koder in J. Mirtič.
Cena Gledališkega lista din 10.—
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik: Smiljan Samec. — Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani.
1
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1948-49	OPERA	Štev.	11-12
SLOVO OD ŽUPANČIČA
/
Komemoracija za Otonom Župančičem je bila 13. junija v Operi. Prisostvovali so člani Narodnega gledališča in člani »Jugoslovanskog dramskog pozorišta« iz Beograda. Poslovilne besede je govoril upravnik Juš Koza-k.
Zbrali smo se, tla se poslovimo od Otona Župančiča, ki je kot dramaturg in upravnik dolga leta v tej hiši vodil in skrbel za razvoj Narodnega gledališča.
Poslavljamo se le od človeka, saj delo njegovo ne more umreti. Rodilo se je iz časa in je premagalo čas. Ustvaril nam je večne vrednote, ki bodo vedno in vselej oplajale slovensko ljudstvo, jugoslovanske narode, človeško družbo.
V	soboto zjutraj, ko se je prvi svit razlil čez slovensko zemljo, je izdihnil veliki ustvarjalec. Nobena poteza na njegovem obrazu se v smrtni uri ni izpremenila. Ugasnilo je srce, ki ni poznalo pred smrtjo več nobenega strahu; neštetokrat jo je že preživelo zase in za druge; do konca je premislilo in premagalo to življenjsko nujnost in zapoved. Le kri se sedaj ne pretaka več v tem telesu, samo žila ne bije več, a zadnja ura ni pomnožila niti ene gube na vzbočenetn čelu, na koščenem obrazu. Ni danes čas, da bi ob mrtvem prijatelju obujal osebne spomine na njegovo šegavost, na vedri optimizem, s katerim je presojal življenje, na duhovitost, ki se je kar vsipala iz njegovih domislic, na strastnost, s katero je zagovarjal in dokazoval svoje teze, na bruhajočo srditost, kadar je naletel na laž in pulilo domišljavost, kajti nobene stvari ni bolj sovražil kakor samopašnost, neiskrenost, frazarjenje, lažnivost in oholost, nasilnost, vse kar strupi odnose med ljudmi. Bil je preprost in globok, kritičen duh, najbolj nap rani sebi, ker je bil prežet od tiste odgovornosti do človeške družbe, ki odlikuje le velike, svetle duhove. Sin Bele Krajine, najvedrejše med slovenskimi zemljami, je ljubil veselo, duhovito družbo in živo besedo. Še dolgo bo živela njegova podoba
- 149 -
Oton Župančič 23. I. 1878 - 11. VI. 1949
- 150 -
med nami, ker je živel iz cela in se ni nikoli pretvarjal, a se je dajal ves z odprtim srcem.
Dovolj o osebnih reminiscencah. Mi se poslavljamo od ustvarjalca in moža velikega dela.
Oton Župančič je preživel svoje tri prijatelje, Murna, Ketteja, Ivana Cankarja. Vsi štirje predstavljajo v našem kulturnem življenju slovensko moderno, ki je po Prešernu prva premaknila tečaje naše miselnosti in kulturnih obzorij.
Če je bil Oton Župančič odlikovan ob svoji sedemdesetletnici z naslovom »ljudski pesnik«, ne izraža ta naslov samo počaščenja, ima globljo vsebino. Kakor je Župančičev jezik blesteč,, čaroben, po izrazni sili najbogatejši od vseh naših pisateljev in pesnikov, tako je vendarle v svojem bistvu ljudski, to se pravi, dosegel je tisto tvornost, s katero si delovni človek sproti ustvarja besede, izraze svojemu razmišljanju, čustvovanju, vsem svojini potrebam pri delu in brigi za življenje.
Župančič je zajemal iz ljudske govorice in jo tudi ustvarjal. Svojih pesmi ni koval, pilil, popravljal. Nosil jih je v sebi, dokler se mu niso izlile na papir. Potem je le redko še kaj popravil. Pogosto ne s srečno roko. ker najsilnejše so tiste njegove pesmi, na katerih tudi vejice ni popravil. Taka elementarna ustvarjalna sila je bila lastna! le ljudskim pevcem, ki so morali peti, ker drugače živeti niso mogli. S to elementarno ustvarjalno močjo je ustvaril Župančič jezik za bodoče rodove.
Njegovo življenje pada v'dobo, ko se po kratkem zatišju v svetovni zgodovini pripravljajo viharni konflikti velikih imperialističnih spopadov. Moderna, ki se v takratni evropski meščanski družbi izrodi v dekadenco, se v slovenskem svetu otrese dekadentnosti, ker se! obrne k ljudstvu, ki je šele pričelo preživljati prve udarce kapitalizma. Med Slovenci se je novi družbeni razred, delovni razred, šele pričel osveščati. Toda Cankar in Župančič sta v domovino prinesla ideje iz velikih evropskih centrov, kjer je stal delovni razred že v trdem boju z meščansko družbo. Zato sta Cankar in Župančič, oplojena od teh idej, drugače pogledala na narodni problem, kakor so bili tega vajeni v domačem, zatohlem strankarskem ozračju. Narodni problem je postal obema socialni problem. V zbirki »Samogovori« se nova miselnost izraža z doslej še nedoseženo ustvarjalno močjo.
Kakor vsak veliki ustvarjalec, mislec, je tudi Oton Župančič v svojem času hodil pred časom, ker je nastajajoče konflikte v človeški družbi dojel pred drugimi. Mladina je prisluhnila in šla za njim.
- 151 -
Pogoji za razmah pesnikove ustvarjalne moči pa so bili tudi v slovenskem svetu nakazani.
Edino le pesnik, ki je ustvarjal z elementarno močjo ljudskega pesnika, narodnega pevca, je mogel z novo. izvirno obliko obuditi v človeku novo miselnost.
Od »Čaše opojnosti« pomeni vsaka zbirka, »Čez plan«, »Samogovori«, »Ciciban in še kaj«, »Mlada pota«. »V zarje Vidove«. »Zimzelen pod snegom«, nov razvoj, tako osebni kakor razvoj slovenskega narodnega problema, na katerega je tudi sam s svojo .pesmijo vplival. Razvnemal, vžigal je mladino, ki je iz njegovih zbirk zajemala z le)x>to tudi ideje.
Če pomislimo, da je resničnih lirikov le malo na svetu, potem se zavemo, kaj pomenijo nam in človeštvu Župančičeve zbirke. Njegov kritični duh in tenki posluh sta jih pred izidom tako precedila. da tudi čas ne bo imel veliko prilike — še izločati.
Veliki tvorec slovenske besede je bil narodni pevec še v drugem pomenu. Njegova osebna radost, osebna bolečina, osebna vera in tucli obup niso bile nikoli le sebi namenjene, vase zaljubljene, vase pogreznjene. Naj so bile še tako osebne, 'tako subjektivne, po večini so vse izražale vsebino ljudske radosti, ljudske bolesti. V njih je zaznal človek izpoved, ki jo je slutil v sebi, a je ni znal izraziti. Župančičeva pesem je odpirala človeku predale lastne duše. Ne sme nas motiti, da ni še vsaka Župančičeva pesem dostopna vsakemu človeku. Vsebina in oblika se bo odkrila z razvojem in časom kakor se je Prešernova.
Ni mogoče v tem bežnem hipu zajeti vso globino Župančičevega opusa, saj vklepa razdobje petdesetih let, najbolj viharnih let slovenske in svetovno zgodovine. V njegovih pesmih se zrcali naš obraz, iz njih govori vse do pesmi »Veš, poet, svoj dolg?« Rekvi-zicija«, »Tja bomo našli pot«, »Pomlad v oktobru« in drugih naša zgodovina, naša borba, ki je življenje slovenskega in jugoslovanskega ljudstva premaknila za stoletja. Župančič je bil preskromen in prekritičen, da bi mislil o sebi, da so njegove pesmi dokončni izraz tega velikega dogajanja. Eno pa mu moramo mi priznati, da ga po globini in ustvarjalni sili doslej nihče, ki je bil tudi glasnik teh dni, ni dosegel.
Poslavljamo se od Župančiča kot dramaturga in bivšega upravnika. Ob tem se moramo dotakniti drugega poglavja njegovega dela. Župančič je ogromno delal in le redko počival, Najsi je bil dan še tako lep. narava zapeljiva, on je sedel za mizo in delal. V nočeh je. zavit v oblake cigaretnega dima, včasih do svita polnil strani s svojo veliko, klinasto pisavo. Če pregledamo, kaj je prevedel.
- 152 -
iz svetovnega slovstva, dram, romanov, pesmi, potem si šele ustvarimo sliko, kakšni napori so bili vloženi v te ogromne skladovnice papirja. Predvsem pa njegov Shakespeare. Povsod ga je nosil s seboj, tuhtal nad besedami,j primerjal prevode, prebiral mesece in mesece Pleteršnika, da bi se z ogromnim jezikovnim zakladom docela približal temu velikanu. Približal se je, in ne naša, tuja sodba je priznala njegovim prevodom prvenstvo med prevodi.
Župančič je živel le v delu in z delom. Goljufal je zdravnike, ki so mu svetovali počitek, odšel je na oddih — toda s Shakespe-arjem ali z Balzacom. Vrnil se je nasmejan z novim prevodom.
Vodstvo gledališča mu je bilo poverjeno v času, ko se je gledališče borilo za svoj obstanek v takratni buržoazno-kapitalistični družbi iz dneva v dan. Če pregledujem sedaj zvezke, v katere si je zapisoval dnevna dogajanja v gledališču,, se znajdem med samimi številkami. Vidi se, kako so ga težile. Pisal je izdatke, račune, pa je vse prečrtal in zopet začel. Pogosto se vidi, s kakšno jezo je pisal številke, potem se mu je svinčnik ustavil, nekaj čaSa je kracljal, nazadnje pa ob strani narisal kako pošastno glavo. Iz zapiskov se razloči, kdaj je bilo kaj denarja v blagajni. Takrat so pisane številke nekam vesele, čiste, jasne. A takih strani je malo. Vrste se čudni zapiski, ki jih danes ne razumemo več, takrat so jih igralci bridko občutili. N. pr. nekje ob strani: Levar 20 din, Lipah 10 din, Nablocka 10 din itd. itd. V takih obrokih so pogosto igralci prejemali plače.
Reševal je sezono za sezono, ker ga je podpirala zagrizena požrtvovalnost slovenskega igralca.
Že zgodaj, pred prvo svetovno vojno je pričel borbo za slovenski odrski jezik. Kot dramaturg, prevajalec in. kot upravnik jo je izvojeval. Položil je tako v drami kakor v operi temelje živemu, ljudskemu jeziku na odru in z njim tudi sodobnemu igralcu nakazal razvojno smer sodobnega odrskega stila.
Ustvarjal je do zadnjih ur. Ena zadnjih objavljenih pesmi je napis na sarkofagu narodnih herojev.
Domovina je ena
nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt.
Svobodi predani za borbo smo zbrani.
in kaj je življenje in kaj je smrt?
Bodočnost je vera! Kdor zanjo umira, se vzdigne v življenje, ko pade v smrt.
- 153 -
V	tem zgoščenem, prešernovskem napisu je zajeta dejanska vsebina človeškega življenja, trda resnica, izžeta iz lastnega srca. nauk iz borbe za borbo.
Župančič je veroval v bodočnost. Vse življenje je delal zanjo, ker mu je bilo delo življenje in notranja zapoved. Sredi dela je padel v smrt in se vzdignil v življenje.
Padel je v smrt kot heroj dela in ustvarjanja.
Ciril Debevec:
PUŠKIN — MUSORGSKI: »BORIS GODUNOV«
(Odlomki dramaturgično režijskega uvoda)
Vsako gledališče, ki. je postavljeno pred nalogo, uprizoriti Puškina - Mursorgskega glasbeno dramo »Boris Godunov«, si mora biti na jasnem, da je odgovornost za dragoceno izvedbo zlasti v treh smereh izredno težka in) velika, in sicer v idejnem, v umetniškem in tehničnem pogledu. Mogoče je ni opere v vsem predmetnem slovstvu, oziroma ni glasbene drame, ne izvzemši tudi Beethovnovega »Fidelia«, Verdijevega »Othella« in celo mitičnega in kompliciranega Wagnerja, ki bi zahtevala tako vsestranske in temeljite poglobitve v bistvo in duha, ne samo celotnega dela, temveč tudi v bistvo in duha obeh soudeleženih avtorjev, pesnika-dramatika in skladatelja, poznavanja njunega življenja, njunega snovanja in trpljenja, njunega odnosa do družbenega okolja, pogojev in problemov, skratka: vsega njunega svetovnega in umetniškega naziranja, hotenja in dejanja. Oba ustvarjalca, Puškin in Musorgski, od katerih je zlasti drugi še do nedavnega strmel kot komaj znan gigant iz vzhodne, široke in brezdanje praprirode v zapadno glasbeno in sploh umetniško območje, sta v »Borisu« z veliko revolucionarno silo posegla v vso dotedanjo rusko dramsko in operno produkcijo ter preko nje odločilno vplivala tudi na splošno evropsko in svetovno operno mišljenje in tvornost.
Čeprav časovno ne sodobnika, sta oba živela v dobah, ki sta imeli v političnem pogledu skupno zloglasno rusko carsko samo-drštv«^ duhovno okovanost in mračnjaštvo, okrutnost nazadnjaškega cenzurnega sistema (vplivi Metternicha po sv. aliansi 1915. leta!) tlačanstvo, trpljenje in stradanje naroda ter v zvezi s tem, kot njena logična posledičnost, stalne, tajne ali netajne poskuse, napore in podvige naprednih, svobodoumnih mislecev in z njimi zlasti izobražene mladine, ki so si neprestano v najtežjih, često smrtno nevarnih okoliščinah prizadevali in tvegali življenja za osvoboditev,
- 154 -
za prosvetlitev in za napredek svojega naroda in preko njega tudi celotnega človeštva. Napori, ki so se izražali bodisi v snovanju prevratnih tajnih krožkov, bodisi v očitnih, javnih zarotah' in uporih, bodisi v ideoloških člankih, govorih in razpravah pomembnih kritičnih duhov (Bjelinski, kasneje Herzen, Černiševski, Dobro-Ijubov), bodisi, ne navsezadnje, v zanosnih manifestacijah pesnikov-umetnikov (kot Puškin, Gribojedov, Lermontov, Gogolj) in ki so zaradi svoje doslednosti in nepopustljivosti povzročali ne le nadzorstva, zapore in pregone naj raznovrstne jših oblik, temveč v dovolj primerih tudi smrtne obsodbe izredno dragocenih, mladih umetniških življenj. (Spomnimo se samo na smrtno obsodbo in pregon pisatelja Radiščeva, obešenje Puškinovega prijatelja Riljejeva, pregnanstvo, dvoboj in smrt Lermontova, obsodbo Černiševskega, proglasitev Čaadajeva za blazneža, na znano dozdevrio smrtno obsodbo in robijo Dostojevskega in druge). Svobodoljubna čustva so tudi pri Puškinu prvenstveno obvladovala njegovo pesniško tvornost in domišljijo, misli proti neznanju, tlačanstvu, despotizmu in tiranstvu nahajamo nešteto zlasti v prvem in drugem, vrhunskem razdobju! njegovega pesnikovanja. Vse to moreče in dušeče, politično, družbeno in kulturno stanje, je mladi pesnik v svoji razgibani čustvenosti moral občutiti tembolj, ker je vse te krivice in nasilja tedanjega režima in tedaj vladajočih družbenih razmer krvavo doživljal duševno in telesno na svoji lastni koži in zaradi katerih je v logični posledici kot žrtev tudi padel v dvoboju v starosti 38 let.
PUŠKIN
Puškin, izvirajoč po očetovi strani iz starega, resda obubožanega plemstva Puškinov (prim.: v tragediji »Boris« nastopa praded, v operi ga omenja prvi bojar carju med zarotniki, glej 5. slika), po materini strani pa od slavnega Hanibala, »Zamorca Petra Velikega« (glej: tip, usta, polt, temperament, prva čutna literatura!) se je rodil 26. maja (po novem štetju 6. junija) 1799. leta v Moskvi in slavimoa torej letos 150letnico njegovega rojstva. Od I. 1811 do 1817 je obiskoval licej v Carskem selu in stopil po končanem študiju v službo pri zunanjem ministrstvu. Živel je že v tej dijaški dobi pod prevratnim vplivom francoske revolucije in je svojimi epigrami in političnimi pesmimi izdatno podpiral pripravljajoči se upor tako zvanih »dekabristov« (december 1825. leta, ki je bil ožjega, vojaškega značaja, v krvi zadušen, 5 obešenih, okrog 120 poslanih v Sibirijo), faradi teh pesmi bi moral biti pregnan najprej v Solovecki samostan, toda prijatelji (Žukovski, Karainzin) so le dosegli, da so ga samo službeno prestavili na jug (1820).
- 155 -
V pregnanstvu je Puškin spoznal Kavkaz, Krim in Ukrajino. L. 1824 je bil zaradi »nepoboljšanja« odpuščen in pregnan iz Oclese na materino posestvo v vasi Mi ha j lovko in sicer pod nadzorstvom očeta, žandarjev in menihov. L. 1826 ga je car Nikolaj I. »pomilostil« in mu dovolil bivanje v prestolnici, kar pa je pomenilo zanj dejansko še hujše nadzorstvo, ki ga je izvajal zlogasni žandarme-rijski poveljnik grof Benckendorff. Pazili so na vsak njegov korak, cenzurirali njegova pisma, potovati ni smel nikamor in ker ni mogel več te ječe vzdržati, je po neuspeli snubitvi Natalije Gončarove odšel I. 1829 na Zakavkazje na vojno zoper Turke in se tam tudi bojeval. (V to dobo spada njegovo srečanje z mrtvim truplom Gribojedova na poti iz Teherana v Tiflis.) L. 1831 se je oženil s slovito krasotico Gončarovo in, da bi imela ta dostop tudi na dvor. se imenovali] Puškina za »kamerjunkerja«. kar je bilo zanj prav za prav hudo ponižanje. Dvorne in visoko - družbene intrige so pesnika polagoma tako užalile, osamile in zamorile, da je v nekem pismu prijatelju iz 1. 1836 zapisal znamenite trpke besede: »Hudič je dal, da sem se rodil v Rusiji z dušo in talentom!« Spletke so gnale tako daleč, da je pozval Puškin D’ Anthesa, posinovljenca holandskega poslanika Heckerena, na dvoboj, v katerem je bil 2T. 1. 1837. na Črni rečici pri Petrogradu smrtno ranjen in je dva dni kasneje (29. januarja) po hudih bolečinah umrl. Pogreb je bil na skrivnem ponoči na kmečkem vozu, ker sol se oblasti bale ljudskih demonstracij. Priče so ocenile množice, ki so se zbirale ob pesnikovem umiranju pred njegovo hišo« na 20—30.000. Že samo iz tega dejstva je razvidno, kako veliko priljubljenost je užival Puškin med širokim ljudstvom. —
V okviru tega kratkega uvoda nikakor ne bi bilo umestno, naštevati iz pestre, bogate in tako vsestranske tvorne Puškinove zakladnice vsa njegova dela ali celo pomujati sc ob njih. V našem odnosu pa se mi zdi pomembno omeniti vsaj tiste značilnosti, ki se tičejo neposredno gledališkega sveta.
Znano nam je, da je Puškin poleg svojih »Pesmi«, ki so izšle 1. 1825 napisal v mladih letih prelepo bajko »Ruslan in Ljudmila« (1. 1820), ki jo je Glinka uporabil za svojo znano opero z istim naslovom. Zgodba o tatarskem kanu in njegovih dveh ljubeznih »Bahčisarajski vodomet« je prav tako dobila svojo glasbeno obliko v baletu po glasbi A. Asafjeva — »Jevgenij Onjegin« (Puškinova najmogočnejša pesnitev, prvi ruski realistični roman v verzih) in »Pikova dama« sta nam in vsemu svetu predobro znani iz obeh znamenitih opernih del Čajkovskega. »Poštarjevo hčer« smo gledali v različnih varijantah v filmu. Po študiju in temeljitem poglab-
— 156 —
Osnutek scene V. Zedimskega za »Borisa Godunova« (Kronanje).
ljanju v preteklost ruskega naroda in vzpodbujen zlasti po Karam-zinovi »Zgodovini ruske države« se je zanimal posebno za kmečke upore 17. in 18. stol., bral je o Stjenki Razinu, o Pugačevu (napisal 1833. 1. »Zgodovino Pugačeva«), o Ivanu Groznem, o Petru Velikem (»Poltava« 1828), zlasti pa za obdobje carja Borisa Godunova. Pod tem naslovom je napisal v iVIihajlovskem I. 1825 to monumentalno historično tragedijo, ki pa je na žalost ostala — poleg manjših, umetniško manj pomembnih del »Kameniti gost«, »Mozart in Salieri« (tudi opera Rimski - Korzakov!) — edino veliko dramsko delo genialnega ustvarjalca. S tem delom je Puškin globoko zarezal v tedanje brazde okorele, po francoskem vzorcu delujoče ruske dramatike (Sumurokov, Narježnji) in odprl s svojim prijemom, z načinom prikazovanja, označevanja! in jezikovnega oblikovanja, naslanjajoč se na »očeta Shakespearea« po vsem nove, dotlej neznane vidike ruski dramatiki in sploh književnosti. Puškinov »Boris Godunov«, Gribojedova »Gorje pametnemu« in Gogoljev »Revizor« po vsej pravici še dandanes veljajo za mejne kamne v vsej ruski dramski literaturi, bodisi po vsebini, bodisi po obliki, zgradbi in
— 157 —
jeziku. Kljub še kasnejšim resnim umetniškim poizkusom A. Tolstoja ali Ostrovskega je ostal Puškinov »Boris« še do današnjih dni najmočnejša dramska obdelava tega morda najbolj dramatičnega poglavja iz ruske zgodovine.
ZGODOVINSKO OZADJE IN SNOV
Kakor za vsako zgodovinsko umetniško delo, je tudi za »Borisa« neogibno potrebno, da poznamo zgodovinska dejstva sama. Navedli bomo samo tista, ki so z dogodki v tej tragediji v neposredni zvezi.
Car Ivan IV., v zgodovini znan pod 'imenom »Grozni«, je umrl ]. 1584. Od prve žene je imel dva polnoletna sina in sicer Ivana in Feodorja. Med vojno s Štefanom Bathoryjem, je car v nekem napadu divjosti starejšega sina Ivana s svojo železno palico tako udaril, da je le-ta čez nekaj dni umrl. Živa sta bila ob njegovi smrti od njegovih sinov samo še Feodor in mladoletni Dimitrij (od zadnje, sedme žene Ivana Groznega. Marije Nagoje) Prestol je zasedel torej Feodor Joanič (prim. tragedijo A. Tolstoja, Mnat, Moskvin. tudi Ljubljana). Namera stranke, ki so jo tvorili Nagoji, sorodniki carjeviča in pa vzgojitelj Bjelski, in ki je hotela Dimitrija za carja, se je izjalovila. Dimitrija so skupaj z materjo poslali v bližnji Ugljič. Ker pa je bil car Feodor slaboumen ter se jei brigal bolj za verska opravila kot za državne posle, je prepuščal te pretežno svetu bojarjev, med katerimi se je po zmožnosti odlikoval posebno brat njegove žene Irine, Boris Godunov, ki je bil tatarskega poko-lenja. Med glavnimi nasprotniki Godunova je bil tudi knez Ivan Vasilij Šujski, ki pa v politični borbi proti Borisu ni uspel, čeprav mu je pri tem pomagal sam metropolit Dionizij. Boris je odstranil oba, namesto metropolita pa mu je uspelo dobiti sebi naklonjenega Rostovskega nadškofa Joba. Boris je postal na ta način skoro neomejen regent. — Za časa vlade Feodorja in Borisovega regent-stva, je imela Rusija razmeroma nepomembno vojno s Švedsko, od katere si je na novo prisvojila nekaj mest, krimski kan Girej je moral oditi I. 1591 izpred Moskve zaradi premoči branilcev brez bitke, v Sibiriji si je utrdila svoje postojanke in trgovina z inozemstvom, zlasti z Angli jo, se je močno okrepi la. Od notranje političnih ukrepov je bil vsekakor najvažnejši »Ukaz« iz 1. 1597. o »priklenitvi kmetov na zemljo«. Poglavarja ruske cerkve so dvignili iz dostojanstva metropolita na stopnjo patriarha.
Dimitrija, ki je doraščal v Ugljiču, je ljudstvo smatralo za naslednika carja Feodorja, ki je bil brez otrok. Nenadoma pa je
1.	1591 buknila vest, da so devetletnega dečka umoroli. Tri osum-
Osnutek kostuma za Borisa (V. Žedrinski)
ljence (Bitjagovski, Kačalov, Volohov) je razjarjeno ljudstvo na mestu pobilo in raztrgalo na kose. Pregledna komisija, ki jo je poslal Boris Godunov (odnosno car) in ki jo je vodil knez Vasilij Šujski, je uradno ugotovila, da se je carjevič pri igri z nožem ponesrečil in smrtnonosno ranil. Mnogo prebivalcev Ugljiča je bilo takrat okrutno usmrčenih, mnogo poslanih v Sibirijo, carica Marija pa se je morala podati v samostan. Ta smrt še danes ni povsem pojasnjena, gotovo je le to, da je tedanje ljudsko mnenje pripisovalo umor Borisu, ki naj bi se na la način iznebil svojega zadnjega tekmeca.
L. 1598 je car Feodor, poslednji iz rodu Rjurikovcev, umrl.
' Njegova žena Irjina se je umaknila in odšla takoj v Novodeviški samostan. Tjakaj ji je sledil tudi Boris. Medtem pa so delovali cerkvena oblast s patrijarhom Jobom na čelu in Borisovi pristaši med plemstvom in trgovstvom na tem, da bi izvolili Borisa za carja. Sam patrijarh ga je v spremstvu visoke duhovščine, bojarstva in meščanstva prišel prosit, da sprejme carsko krono. Dalekovidni Godunov pa jo je odklonil, hoteč na ta način izsiliti, da bi se oglasili še odposlanci drugih stanov in mest, kar se je dejansko tudi zgodil6
— 159 —
Osnutek kostuma za Marino (V. žedrinski)
in tako je Boris po ponovnih, svečanih prošnjah patrijarha, duhovščine in meščanstva sprejel ponujeno mu krono in zasedel carski l»restol. (To je mesto, kjer se začenja opera Musorgskega).
Boris je bil v začetku svojega vladanja zlasti do sosedov zelo previden in celo neodločen. Tako na pr. ni znal izkoristiti spora med Švedsko in Poljsko, da bi si pridobil Litvansko in dostop na Vzhodno morje. Posvečal je mnogo skrbi Sibiriji in tudi južne meje je znal proti Tatarom dobro varovati. Skrbel je za umetnost in prosveto, vendar se je duhovščina temu odločno upirala. Kljub vsej državniški pozornosti pa je Boris čedalje bolj izgubljal naklonjenost ljudstva. Razlog je bil nedvomno tudi v njegovem mučnem in nezaupljivem značaju. Cvetelo je kovarstvo, ovaduštvo, delovale so mučilnice, polnile so se ječe, množili so se tajni umori. Razširjala se je žalost in potrtost. Vrhu vsega je nastopila v I. 1601 — 1603 še strašna lakota in kuga, ki je bila tolikšna, da v Moskvi na pr. niso mogli sproti pobirati na cesti ležečih trupel. Vsa Borisova prizadevanja, da bi olajšal bedo in nesrečo, so bila nezadostna: naraščalo je število pohajkovačev in beračev, nezadovoljnih, lačnih kmetov, začele. so se vstaje in upori iu splošno stanje je nazadnje še poslabšala
- 160 -
*
nova vest, češ da carjevič Dimitrij še živi in da bo vsak čas zahteval od Godunova svoje podedovano pravo.
O	tem Lažnem Dimitriju, za katerega še dandanes ni točne,jšili podatkov, pišejo sodobni letopisci, da je bil drzen in zanosit mladenič z imenom Griška Otrepjev, ki se je v miladih lotili skital po raznih samostanih in se zadrževal tudi v Čudovskem samostanu v Moskvi. Namigavanja o njegovem pokolenju so ga ogrožala s strani Borisa in tako je zbežal na Litvansko. Dobil je zveze z zapadno ruskim knezom Višnjeveskim in še tesnejše stike s Sandomirskim vojvodo Jurijem Mniškom, ki sta oba verjela, da je mladenič pravi carjevič Dimitrij.
Mnišek se je celo zavezal, dati mu svojo hčer Marino za ženo. pri čemer je računal na korist časti, moči in premoženja. Podporo je užival Lažni Dimitrij od vseli nasprotnikov Borisa, to je zlasti od poljske šlahte, od poljskega kralja Sigismunda 111. samega, in pu od Vatikana, ki si je hotel s pomočjo jezuitov podvreči rusko cerkev.
V	spremstvu nekaj tisočev poljskih šlahčičev in nekaj tisočev kozakov je prodiral Dimitrij jeseni 1604. 1. proti Moskvi. Po prvih sprejemih v ukrajinskih mestih* je bil Lažni Dimitrij odločno premagan pri
Osnutek kostuma (V. Žcdrinski)
— 161 -
Sevsku. Vtem pa je dospela vest, tla je Boris nenadoma umrl (13. aprila 1605. 1.) Glavni poveljnik Basmanov je prestopil z vso armado k Lažnemu Dimitriju, carico Irjino in carjeviča Feodorja Borisoviča pa so doma zadavili.
Lažni Dimitrij je zasedel prestol in je v prvih mesecih poskušal marsikatera izboljšanja in preoblike. Kljub' vsem pomilostitvam in vzpostavitvam bojarjev, ki so bili pod Borisom premagani, pa vendar novi car ni imel prave sreče: njegovo prelahkomiselna preziranje starih ruskih šeg in navad, poroka s katoličanko Marijo Mnišek, prijateljstvo s Poljaki in jezuiti ter brezobzirno ponašanje dvorjanske poljske svoj te mu je nakopalo sovraštvo moskovskega prebivalstva.
Medtem se je pojavila tudi zarota bojarjev spet s knezom Šujskim na čelu, ki je raznašala vesti o nepristnosti carja in tako je Šujski 17. maja 1606. leta — po 11 mesecih vladanja — z bojarji in z veliko množico ljudstva zasedel Kremelj in strmoglavil Samozvanca. Dimitrija so ubili, ga stlačili v topovsko cev in ga izstrelili v smer, iz katere je prišel. Car je postal bojar knez Ivan Vasilij Šujski.
To so dogodki, iz katerih je pol Karamzinovi zgodovini ruske države zajemal Puškin neposredno podatke in gradivo za svojo veliko tragedijo.
MUSORGSKI
Musorski (roj. vt Karevi, Pskovska gubernija 9. marca 1839.). ki je prišel z desetimi leti, t. j. 1. 1849 v Petrograd, se je šolal izprva v Petropavlovski šoli. nato pa v penzionatu Komarova. L. 1852 je stopil v kadetnico in jo I. 1856 dovršil. Po skromni glasbeni vzgoji doma in po kasnejši, resnejši pri znanem pedagogu Gerkeju v Petrogradu, sledi kmalu bližja seznanitev s tedanjimi skladatelji Dargomyžskim ( Rusalka«) Kjujem in Bnlakirevom. Zbližanje s tem in s Stasovom je vplivalo na Musorgskega tako. da je začel misliti na lastno glasbeno tvornost. Po temeljitem študiju, zlasti z Balakirevom, je 1. 1858 zapustil službo, in se odslej ves posvetil glasbenemu delu. Po uspešnem debutu 11. januarja 1861. leta se začne za Musorgskega — in s tem za vso rusko glasbo — znamenita, važna doba: h krožku Balakireva pristopita še mladi pomorski častnik N. A. Rimski - Korsakov in mladi zdravnik A. P. Borodin. Ta mladi krožek je sredi šestdesetih let že tako. narastel v odločujočo umetniško potenco, da so ga nazivali »močna petorica«. (Balakirev, K j lij, Borodin, Rimski - Korsakov, Musorgski). Petorica in druge zbrane mlade komponiste so združevala predvsem skupna stvarjalna načela: umetnost mora biti resnična, povezana mora biti tesno z
- 162 -
življenjem, s kulturo, s preteklostjo in s sedanjostjo ruskega naroda.
V	teh ustvar jalnih izpovedih s6 Balakirevci nadaljevali težnje predhodnika Glinke, obenem pa strastno in goreče predstavljali najlepše pojave nacionalnega vzpona v šestdesetih letih. V tem krožku se je Musorgski zlasti pod vplivom razgledanega Stasova seznanil in prisvojil filozofske nauke Čemiševskega, ki so globoko odjeknili v njegovi prvobitni in iskreni, premočrtni naravi. V teh časih že naletimo na Musorgskega značilne izjave: »Življenje, kjerkoli bi se pojavilo; resnica, kakor bi bila bridka; drzna, odkritosrčna beseda, ki jo poveš v obraz ljudem — to je moja smer, to je tisto, kar hočem in samo zaradi tega bi se bal, da bi zgrešil svoj smoter.« Musorgski se razvija v tej smeri in se vedno bolj utrjuje v realističnem gledanju, v realističnem svetovnem nazoru.
Po najrazličnejših vokalnih skladbah, po znameniti simfonični sliki »Noč na Lisi gori«, po nedovršenih opernih poskusih uglasbitve Sofoklejevega »Kralja Edipa« in Flaubertovcga romana »Salambo«. po ne povsem uspeli operni obliki Gogoljeve »Ženitve«, se je Musorgski, sledeč svoji globoko dramatični prirodi, obrnil k Puškinovemu »Borisu Godunovu«.
To delo pomeni brez dvoma višek v vsem njegovem glasbenem ustvarjanju. Kasneje je napisal še vrsto dragocenih vokalnih skladb, med katerimi sta najbolj znani zbirki »Brez sonca« in pa »Pesmi in plesi smrti«, napisal znamenito klavirsko zbirko »Slike z razstave« (po 10. slikah pok. prijatel ja arhitekta Hartmana) in uglasbil še dve operi: ljudsko glasbeno dramo »Hovanščino«, ki obravnava prav tako kot Boris obdobje iz ruske zgodovine, namreč prelom med staro in novo Rusijo za časa Petra Velikega, in pa vedro komično opero po Gogoljevem tekstu »Soročinski sejem«.
Razkol v Balakirevljem krožku, odnos glasbenega sveta do »Borisa«, neugodne gmotne zasebne prilike in ne nazadnje politična reakcija šestdesetih let — vse to je v znatni meri vplivalo, da je zapadel Musorgski čedalje bolj v težka, potrta občutja delovne osamelosti, sameval je, vdajal se obupu in pijači, polagoma je hiral in marca 1881. 1. je umrl.
Vpliv Musorgskega na razvoj ruske, pa tudi svetovne glasbene kulture, je bil naravnost velikanski. Omenimo samo Rimskega -Korsakova samega, nadalje Prokofjeva, Mjaskorvskega) in Kovalja. Solovcev takole na kratko označuje njegov splošni pomen: »Umetnost Musorgskega nam je dragocena kot umetnost globokih idej in močnih čustev, kot narodna umetnost v najbol jšem in najžlahtnejšem pomenu te besede. Ljubezen do domovine, neugnana težnja, da prodre v življenje ruskega ljudstva, v njegovo preteklost in
— 163 -
sedanjost — to je dalo osnovno vsebino vsemu ustvarjanju Musorgskega in to je tudi imelo odločilni vpliv na ve.s sistem njegovega glasbenega mišljenja«.
Idejo za uglasbitev »Borisa« je dal Musorgskemu prijatelj profesor Nikolski, znani strokovnjak za rusko zgodovino in literaturo. Nazori Musorgskega o nalogah in bistvu umetnosti so bili nazorom Puškina močno sorodni. Navdušeno in z nenavadna naglico je pisal libreto in komponiral glasbo. Klavirski izvleček je končal jeseni I. 1869 in konec istega leta tudi partituro. »Boris Godunov« je veljal ne samo v Puškinovem času, temveč tudi v šestdesetih letih za višek ruske dramatike. Soloveev piše, da »v tej slovstveni zvrsti) ni nihče prekosil sile dejanja, tragične polnosti dramatičnih situacij, različnosti in reliefnosti karakterjev, izraževalne moči Puškinovega natančnega in lakoničnega sloga«. Nadalje omenja isti pisec, da je Musorgskega brez dvoma zanimala še bolj morda osrednja misel; o pravi nesreči za moskovsko državo, o carju Borisu in Griški Otrepjevu. Bondi,' eden izmed najznamenitejših raziskovalcev Puškinovega dela, piše v razpravi »Puškinova dramaturgija in ruska dramatika 19. stoletja« (Zbornik Akad. znanosti SSSR) o idejni vsebini »Borisa Godunova« med drugim tudi tole: »Razmišljanja Puškina o vzrokih neuspeha revolucionarnih vstaj, o odločilni vlogi ljudstva v usodi revolucije, o carski oblasti in o vzrokih njene moči in slabosti, o družbenih silah, ki gibljejo zgodovino v njenih kritičnih trenotkih — to so vprašanja, ki jih obravnava nova tragedija na zgodovinskem gradivu.« Verjetno je, da je ravno ta socialna idejnost pritegnila in priklenila pozornost Musorgskega.
Prvotno redakcijo »Godunova« je I. 1871 Glasbeno - gledališki odbor carskih gledališč zavrnil z motivacijo, kakor poroča Stasov, da v operi preveč »prevladujejo zbori in ansambli in da je preveč občutno pomanjkanje scen za solistične vloge« (Solovcsov. 34). Mu-sorgski je nato opero precej predelal, vnesel nekaj novih epizod, na novo spisal »Poljski prizor« in ponovno tudi »Sceno pod Kromami«. Pač pa so nekatere slike iz prve redakcije — med njimi važna scena »Pri cerkvi Vasilija Blaženega — v tej drugi varijanti izostale. V tako predelani obliki je bila opera I. 1872 spomladi znova predložena, a vendar kljub spremembam ponovno odklonjena. Preko najraznovrstnejših ovir pa je po prizadevanju znamenitega basista Marinškega gledališča Josipa Petrova in na zahtevo vplivne pevke Platonove »Boris« le našel pot na oder, in sicer je bila prva izvedba v Petrogradu januarja I. 1874.
— 164 —
Režiser Ciril Debevec
RAZPORED DEJANJA
1. slika.
Na dvorišču Novodeviškega samostana v Moskvi pričakuje segnano ljudstvo in moleduje pod grožnjo valptov za končno odločitev, da bi regent Boris Godunov sprejel vladarsko krono. Isti namen ima nastopajoča procesija pobožnih romarjev. Vendar regent še ni ugodil želji.
2. slika.
V	celici čudovskega samostana piše stari menih Pimen zadnje besede svojega letopisa. »Prestol ruskih carjev zaseda zdaj morilec«. Boris je bil, ki je dal umoriti pred leti v Ugljiču mladoletnega Dimitrija, sinčka Ivana Groznega in edinega pravomočuega naslednika pokojnega vladarja. Posluša ga novic — menih Grigorij, ki mu pove svoj čudni, zagonetni sen. On ve, da novi car ne bo ušel svoji pravični kazni.
3. slika-'
Zbrano ljudstvo prisostvuje svečanemu sprevodu kronanja carja Borisa Godunova. Ob izstopu iz katedrale Uspenskega na poti k poklonitvi dedom v Arhangelskega katedrali, prevzame Borisa neznano čustvo bojazni in tesnobe. Ljudstvo mu vzklika »Slava!«
— 165 —
4. slika.
V vaško krčmo, blizu litvanske meje, zaideta dva meniha-pote-puha in z njima v kmeta preoblečeni Grigorij, ki namerava pobegnili čez mejo. Ko ga pregledujoča straža osumi kot označenega begunca, za katerim je izdana tiralica, se mu z zvijačo in naglim ukrepom posreči skočiti skozi okno in uiti.
5. slika.
V sobi carjeve palače žaluje Borisova hči za svojim umrlim ženinom. Dojilja jo skuša razvedriti in plešei ter poje z mladim carjevičem Feodorjem poskočno pesmico. Vstopi vši car Boris se v težkem samogovoru razkrije: mori ga vesi. tiščijo in razjedajo ga državniške tegobe! in skrbi. Vidi bedo ljudstva in sluti, da bo to ljudstvo za vse nesreče obdolžilo njega. Ko mu še Šujski javi zlokobno vest, da se lažni Dimitrij bliža z vojsko Moskvi in ko mu oživi spomin na umorjenega carjeviča, popade carja bes in strah, v prividu vidi pred sabo okrvavljenega otroka in skrušen prosi na kolenih za milost večnega sodnika.
6. slika, (se pri nas ne izvaja)
V dvorcu Sandomirskem prebiva poljska' krasotica Marina Mnišek. Željna časti, moči in vlade snuje svoje naklepe in vidi za dosego svojih visokomernih ciljev najboljše orodje v osebi pustolovca, ki se izdaja za Dimitrija. Za njim je poljski kralj, vsa šlahta, za njim je celo papež. Papeški nuncij, jezuit Rangoni, jo vj teh nakanah z demonsko silo vzpodbuja in podpira.
7. slika.
Pri Mniškovih na Sandomirskem gradu slave svečanostno gostijo. Magnati pijejo na zdravje in na uspeh pohoda proti Moskvi. Marina se sestane na vrtu s Samozvancem, ki ji goreč od ljubosumja in strasti, plamteče obljubi, da bo čimprej zasedel Kremelj, se dal okronati za carja in tudi njo kot carico povzdignil na vladarski
8. slika.
V izrednem zasedanju bojarjev — dumi — sklepajo udeleženci
o	kazni nad bližajočim se Samozvancem Lažnim Dimitrijem. Vsto-pivši Šujski pove zbranim, da s carjem ni vse v redu, da je bolan in da ima privide. V tem vstopi sam Boris, vročičen in blodeč, odganjajoč od sebe grozni privid krvavega otroka. Šujski ga pomiri in mu) privede starca Pimena, ki s svojo zgodbo o čudežu, ki se je zgodil v Ugljiču nad grobom umorjenega carjeviča, pritira Borisa
— 166 —
Dirigent Demetrij Zebre
v strah in grozo. Car omedli. Ko se zave, čuti, da gre z njim li kraju, bojarje prosi, da mu privedejo še sinčka Feodorja, od katerega se v smrtnem znoju poslovi, naročajoč mu naloge za sestro in državo. Ko se približajo menihi s spokorno haljo, pokaže car bojarjem naslednika, svojega sina, nato pa omahne in umre.
9.	slika.	1	j
Pod Kromami, v bližini Moskve, se zbira lačno in prezebajoče ljudstvo. Razjarjeno stresa svoj gnev nad nekim bojarjem prili-zunom, ki jim je znamenje tiranske in morilske, carske Borisove oblasti. Oba meniha potepuha, Varlaam in Misail, srditost ljudstva le še bolj podžgeta. Nesrečno naletita obadva jezuita, ki pa se tudi zavzemata za novega carja, za Dimitrija. Nahujskano po obeh menihih, ju hoče.ljudstvo obesiti, a reši ju nastop Lažnega Dimitrija samega, ki jaha v spremstvu proti Moskvi, ki podeljuje milosti, siplje darove in vodi narod za seboj. Ljudstvo mu navdušeno sledi. Na prizorišču ostane saino ubogi norček, bebec, ki v: jasnovidnih slutnjah milo toži o velikem gorju in bedi, ki čaka še njegovo zemljo in pa njegov »ubogi, gladili rod!«
- 167 -
V	tem kratkem orisu vsebine sem se držal redakcije in razvrstitve slik, ki služi za podlago naši sedanji ljubljanski uprizoritvi. Kljub temu namreč, da imamo Lamutovo redakcijo iz 1. 1933 pri rokah (klavirski izvleček), si vendar z njo praktično ne moremo pomagati, ker nam za izvedbo v tej obliki manjka partitura in celoten orkestralni material in nam točasno tudi nikakor ni dosegljiv. V glavnem (vsebinskem delu namreč) se razlikuje Lammova (odnosno Musorgskega prvotna) redakcija od znane in doslej na naših odrili stalno izvajane redakcije Rimskega - Korsakova v dveh točkah, in sicer: 1. ima Rimski - Korsakov na koncil tragedije sceno v bojarski dumi s smrtjo carja Borisa, dočim končuje Musorgskega prvotna, odn. Lammova izdaja s sceno »Pod Kromami«, kar ni samo zvestejše izvirniku, temveč je tudi idejno globlje in celotnemu zasnutku bližje, ker ]X)udarja vlogo ljudstva, njegovo vstajo in pa preroške besede bebca, ki sluti še vse prihajajoče zlo in ki izraža podzavestno mnenje ljudstva. Za to redakcijo smo se odločili tudi mi ne glede na dejstvo, da ta konec glasbeno ni pisan v taki obliki, kol smo jih vajeni v splošnih in običajnih opernih zaključkih. 2. pa vsebuje prvotna razvrstitev še eno sliko (po vrsti 8.), ki še imenuje 'Pred cerkvijo Vasilija Blaženega,« ki je bila prvotno izpuščena, oči-vidno iz cenzurnih ozirov, ki pa je i idejno i vsebinsko zelo pomembna in ki je tudi gledališko močno učinkovita in za katero mora občutljivi uprizoritelj samo obžalovati, da je zaradi tehničnih materialnih ovir (orkestralni material) ni možno uprizorititi. Ta slika je namreč zopet zborovska in prikazuje ljudstvo, kako sestradano ječi in na kolenih prosi mimoidočega carja in njegovo bojarsko spremstvo! kruha in pomoči v svoji brezmejni stiski. Bebec, ki tu prvič nastopi, pa se pritoži carju zoper paglavei zlikovce, ki so mu ukradli kopejke, z besedami: »Daj. car. ukaži jih vse pobiti, kakor si ukazal pobiti mladega carjeviča Dimitrija!« Car se zamisli in odgovori: »Daj. moli zame, bebec!« Ta pa mu spet odvrne: »Ne. to pa ne! Za carja Herodeža ne smem moliti! Bog bi me kaznoval!« Car se zgrozi, ljudstvo se strahoma molče razide, bebec pa ostane sam in toži pesem o gorju svoje zemlje in svojega nesrečnega rodu. (Isto pesem, ki jo potem v prizoru Pod Kromami ponovi).
SOLOVCEV O »BORISU GODUNOVU«
»Smisel Musorgskega predelave sižeja »Borisa Godunova« je predvsem v tein, da le-ta poglablja konflikt med carjem in ljudstvom. Poglablja ga že s tem1, da je potisnjena v drugo vrsto ena izmed sil, ki jih je Puškin postavil nasproti Borisu — bojarstvo.
— 168 —
zato je pa naraslo po svojem pomenu osnovno nasprotje: car —
1 j u rl s t v o .
Vloga ljudstva kot »velike, osebnosti« je posebno značilna \ prizoru pod Kromami. Od te je nastala masa, ki se roga bojarju Hruščevu. Prizor pod Kromami — to je element ljudske puntanje, naperjene zoper bojarje in »Borisove hlapce«.
Na novi način so oživljeni množični prizori z ljudstvom v Borisu« Musorgskega — tako na pr. genialni prizor pod Kromami z mogočnim, pretresljivo groznim zborom (»Zakipela in zavrela v vročih srcih nam je mlada kri«), prav kakor prizor pri cerkvi Vasilija Blaženega. Musorgski je tudi v množičnih prizorih tenkočuten psiholog. Medsebojno vzklikanje zborovskih skupin, replike posameznih nastopajočih oseb, ki v obči množici ne izgube svoje figure, vse to nam daje vtis, da se na odru giblje in živi, da se vznemirja in zbada z medsebojnimi šalami resnična množica ljudstva.
V	karakteristikah posameznih nastopajočih oseb je Musorgski genialno odkril globine človeške duše. Po bogastvu notranje vsebine je na prvem mestu podoba Borisa — osrednji lik vse opere. Musorgski je pravilno doumel dramo Godunova kot dramo velikega moža. Carska veličina, ki jo tako jasno zaznavamo v glasbenem slikanju Borisove veličine, ni zgolj vnanja karakteristika aristokrata. Boris Musorgskega (prav kakor Puškinov Boris) se odlikuje po prodornem državniškem umu. V družinskem krogu je Boris ka j ljubezniv oče. Njegova podoba je mikavna in impozantna. Zato napravlja tem močnejši vtis Borisova tragedija, muke njegove vesti, s katerimi je neizprosno kaznovan car-zločinec. Musorgski prikazuje z resničnostjo, ki je v glasbeni umetnosti nezaslišana, ali bolje rečeno: z neizprosno resničnostjo, kako od prizora do prizora raste Borisov duševni nemir, kako dobiva njegov duševni zlom kdaj pa kdaj oblike duševne bolezni. Borisova tragedija je. podana v operi Musorgskega s pretesljivo močjo.
Tudi druge osebe v operi so dobro karakterizirane. V prikazovanju tako slikovitih in za samo dejanje tako važnih oseb, kakor sta »zviti priliznjenec« Šujski ter pametni in zahrbtni Borisov sovražnik, modri letopisec Pirnen, je Musorgski nemara bližji Puškinovi tragediji, kakor v karakterizaciji drugih nastopajočih oseb. Posebno znamenita je postava Pimena. Puškinsko »umerjen in veličasten je njegov govor v slovečem samogovoru »Samo še to poslednje izročilo...« Njegovo pripovedovanje o umoru Dimitrija je polno razkrivajočega patosa. Musorgski je poudaril pomen Pimena
- 169 -
kot »vesti ljudstva« in mu jt' dul nalogo, da prijjpveduje o čudežu na grobu ubitega carjeviča (pri Puškimi pripoveduje to patriarh.)
Slikovite so figure potujočih menihov, posebej še Varlaam« z njegovo močno pesmijo — (»Strašen boj bojeval se je v Kazanu Grozni car je slavil svoj pir krvavi.«)
»Divja in sanjava« (po besedah Stasova) pesem o kazanskem pohodu, ustreza kar si; da osebnosti, kakršno si je bil zamislil Mu-sorgski. Varlaam Musorgskega ni komična oseba, marveč poosebljenje ljudske moči. utelešenje elementarnega ljudskega puntarstva.
Samozvanec, Marina Mnišek in Rangoni niso dobili tako reliefnih glasbenih karakteristik, kakor prej navedene osebe. Po tradiciji, ki se začenja pri Glinkovem »Susaninu«, je1 Marina s svojo okolico vred karakterizirana v duhu poljskih plesov in pesmi. Priznati je treba, da ta glasba ni dovolj originalna, če izvzamemo čudovito polonezo. Navdihnjenje in poetične strani kaže tudi izvrstna, čeprav v celoti neizenačena scena pri fontani — ljubezensko priznanje in duet Marine in Lažnega Dimitrija.
Glasbeno izraževalna sredstva »Borisa Godunova« so nenavadno raznovrstna. Musorgski tu ni pretrgal, kakor je storil v »Ženitvi«, vezi z opernimi formami, kakršne so nastale v zgodovinskem razvoju. Vzlic temu je nesporno, da je operni stil »Borisa Godunova« nov pojav. Musorgski je opustil tradicionalno razdelitev opefe v vrsto dovršenih epizod in se malone nikjer nei zateka k vokalnim ansamblom, ki ne ustrezajo njegovim načelom razpletanja dramatske zamisli. Musorgski daje vokalni deklamaciji prednost pred široko kanti leno. Toda v »Borisu« je neprimerno bogatejša kakor v vseh njegovih prejšnjih skladbah. Deklamatorični slog je v »Borisu« organsko združen z melodijskim načelom.
Toda z vokalno deklamacijo še niso izčrpana glasbeno izraževalna sredstva Musorgskega v »Borisu Godunovu«. Naravno je pač, da so melodiozne številne epizode z narodnimi melodijami ali z melodijami, ki so spisane .v narodnem duhu. Zelo značilna je \ Borisu Godunovu« vloga orkestra, in sicer ne le v samostojnih orkestralnih epizodah (ouvertura opere, posnemanje zvonjenja v drugi sliki, že omenjena poloneza v III. dejanju), marveč tudi v spremljavi vokalnih partij: v variacijskem spremijevanju Varlu-aiiK.ve pesmi, v izrazito melodični risbi, ki spremlja Pimenov monolog. Musorgski takisto rad daje orkestru tako imenovano leitinotivično karakteristiko posameznih oseb.
Boris Godunov« je velika ustvaritev ruske umetnosti; ta opera je izredno svobodno in drzno pretrgala zvezo s tradicijami ruske operne klasike, s tradicijami Glinke in Dargoinyžskega. To je po
- 170 -
Dva prizora iz naše uprizoritve Musorgskega opere »Soročinski sejem«: Kum (F. Lupša) pripoveduje zgodbo o Rdečkastem jopiču
Čerevik (L. Korošec) in njegovi gostje v razposajenem plesu
(Foto: S. Zalokar)
171 —
ideji in) po formi novotarska ustvaritev, ki jo je poklicalo v življenje nacionalno družbeno gibanje šestdesetih ali sedemdesetih let.
l	uko je »Borisa Godunova« sprejel, brž ko se je le-ta pojavil na odru, napredni del ruske inteligence, ki je bil najbolj dojemljiv za vse, kar je bilo kje novega. In narobe: šablonizirano mišljenje se nikakor ni moglo sprijazniti z novotarstvom Musorgskega v Borisu Godunovu.«
»Bila je to velika zmaga Musorgskega«, piše Stasov. »Starci, ravnodušni ljudje, rutinerji in častilci površne operne glasbe so se namrščili in togotili... Zato pa je triumfiral mladi rod in mahoma dvignil Musorgskega na svoj ščit.«
REŽIJSKE TEŽNJE
Postavljeni problemi zahtevajo rešitve, prvenstveno na treh območjih in sicer 1. na idejno - vsebinskem, 2. na umetniško - izvajalnem in 3. na tehnično - materialnem. Vsako od teh območij vsebuje določene naloge, ki jih je treba čim vestneje, smislu in bistvu predloženega dela čim bliže in čim ustrezneje izpolniti in vrhu vsega še v gledališkem smislu in učinku v harmonični celoti zaokrožiti in izoblikovati. Gotovo je pri tem seveda, da že način izbora in pa sestava celotnega gradiva pri tem bežnem, uvodnem, lazčlembenem očrtu zadostno razodeva, kam se v razlagi oz. pojmovanju nagibajo naše režijske težn je.
V	vsebinskem pogledu nam gre predvsem za to, da se premakne vse doslej veljajoči zorni kot v toliko, da se odkaže vlogi ljudstva (odn. zbora) v tej operi, ali kot se edino pravilno imenuje: v tej glasbeno ljudski drami« tisto pravilno mesto, ki mu po intencijah obeh soustvarjalcev, posebno pa skladatelja, nesporno in nedvoumno gre, pri čemer je neogibno paziti na to, da se postavi v pravo luč dramatično nasprotje: na eni strani: car, na drugi strani — ljudstvo. Ne da bi ogromno umetniško podobo s tem kakorkoli zmanjšali ali okrnili, je pa seveda objektivno spet treba popraviti napako, da je doslej vseskozi veljala in blestela postava Borisa (večinoma po zaslugi izbornih izvajalcev, ki so bili spet vsi bolj ali manj pod vplivom gigantske sile kreacije velikega umetnika F. Šaljapina!), kot osrednja in edina zanimiva točka celotne opere. »Vsakemu svoje — po smislu, po bistvu in pomenu« to bi bilo nekako vsebinsko idejno geslo stremljenj režije.
Druga naloga, ki jo je v tem okviru treba izpolniti, je uprizoritveni način ali, natančneje: igralsko-pevski slog. Če smo odkritosrčni, bomo morali priznati, da je v pretežnem številu opernih izvajalcev, ki so vzgojeni v duhu in sluhu zapadnoevropskega načina
— 172 —
opernega petja, ta slog, ki ga zali te v a teoretično in praktično Musorg-ski, razmeroma precej neznan in tuj. Če je italijanskemu opernemu petju podstava predvsem ariozno »lepo petje« (bel cant-o), francoskemu: jasna beseda in kultivirana deklamacija, nemškemu: mogočna, pretirana, junaška, fizična tehtnost in silovitost, potem je ruskemu, predvsem Musorgskega, osnova: prirodno, pristno doživetje in - pristna, nespačena človečnost, globoko, do dna zajeto čustvo, jjoslednj«, do golega razgaljena iskrenost, ki se preobrazi v prvobitnem izkazu v prav tako pristni in iskreni govor in v prav tako pristno in nepotvorjeno obliko ali kretnjo, Musorgskega izvajalec je le tisti, ki zna umetniško govoriti in spet govoriti, in sicer v predpisanih višinskih stopnjah in pa v določenih časovnih merah. Musorgskega način igralsko-p evskega podajanja ni niti samo petje in niti govorjenje, temveč je nekaj, kar je oboje hkrati, je nekaj rezultantnega iz obeh teh komponent, pri čemer mora biti to »govorjeno petje« še pristno doživeto in z veliko, duševno tvorno silo izpolnjeno. To so zahteve, za katere je potrebno, če govorimo idealno,
i	prirojenega bistva i temeljitega znanja i mnogo vaje in, ne nazadnje, morda še ruskega jezika. V najvišji meri je obvladal ta stil ravno veliki igralec-pevec Šaljapin. Ravno v njegovi vsenaclkrilju-joči kreaciji Borisa Godunova je bilo netežko ugotoviti, da je bil čar in čudež njegovega poraznega, nezabnega učinka bas v tem, da je to vlogo kljub vsemu ogromnemu glasovnemu materialu in tehničnemu znanju mnogo bolj govoril in igral, kot pa v splošno veljavnem smislu te besede »pel«. V igralskem smislu so mojstrovali ta nenavadni slog še največji mojstri igralci MHAT-a kot so na pr. Moskvin, Kačalov, Višnjevski ali Lužski.
Tretja naloga, ki se nam v tej zvezi stavlja, pa je vprašanje ustvaritve scenskega prostora in je obenem vprašanje telinično-materialnega značaja. V inscenaciji nam gre, kot gre seveda vedno, za to, da bi ustvarili za to posebno glasbeno dramo: historično ustreznoi in stilno primerno, realistično okolje, ki pa bi bistvenost posameznih sceničnih slik vendarle v glavnem le nakazovala, pri čemer.se bomo skušali omejiti na res neogibno nujnost plastičnih elementov in se izogibati,! v kolikor je mogoče, prehudi resnično-tvami obložitvi. Pri tem nas je seveda nujno vodila misel, da moramo ves scenični zasnutek postaviti na neko skupno osnovo, če hočemo, da bomo ob pomanjkljivosti tehničnega ustroja našega odra predstaviti to — vzlic vsem krajšavam -h' še vedno zelo obsežno delo z vsemi menjavami osmerih prizorišč v določenem in, sorazmerno, še vedno znosnem času.