/OStntna plačan« t gotovini
in • svet-
E. Justin: Karagjorgje (lesu
Štev. 22.
Tedenska revija
Ljubljana, dne 1. junija 1928.
Leto Ц
Knjiga %
*
O
W. kandaharski pokrajini pozna vsa« kdo zgodbo mladega Rustana. Bil je edinec afghanistanskega mirze, to je markiza ali barona, kakor bi mu re» kli pri nas. Mirza, njegov oče, je imel precej pod palcem. Mladi Rustan naj bi se bil oženil z gospodično svoje vr» ste. Obe družini sta močno hrepeneli po tem. A na nesrečo je videl kašmir» sko knežno na sejmu v Kabulu. To je najpomembnejši sejem na svetu. Se» daj pa čujte, čemu je stari kašmirski knez prišel na sejem s svojo hčerjo.
Izgubil je bil dve nenavadno redki dragotini svoje zakladnice: demant debel ko palec, na katerem je bila vrez» ljana njegova hči z umetnostjo, ki so jo Indci takrat poznali in ki se je po» tlej izgubila; potem pa kopje, ki je šlo samo po sebi, kamor si želel.
Fakir njegovega visočanstva je ukra» del ta dva dragulja in ju nesel knežni. «Skrbno čuvajte ta dva predmeta,» ji je dejal; «vaša usoda je na njima». Tedaj je odšel in ga ni bilo več na iz» pregled. Kašmirski vojvoda je v obu» pu sklenil, iti na kabulski sejem gle. dat, ali nima morda kateri številnih trgovcev, ki se shajajo tam od vseh strani sveta, njegovega demanta in njegovega orožja. S seboj je jemal svojo hčer na vsa potovanja. Demant je nosila dobro zaprt v svojem pasu, kopje pa, ki ga ni mogla tako lahko skriti, je bila pazljivo zaklenila doma v svojo veliko kitajsko omaro.
Rustan in ona sta se videla v Kabu« lu. Vzljubila sta se z vso iskrenostjo svoje starosti. Knežna mu je dala v znak ljubezni svoj demant, Rustan pa ji je obljubil pri odhodu, da jo tajno poseti v Kašmiru.
Mladi mirza je imel dva ljubljenca, ki sta mu služila za tajnika, oprodo, opravnika in komornika. Enemu je bi» lo ime Topaz; bil je lep, zastaven, ne» žen in uslužen kot Armenec, pameten kot Geber. Drugi se je zval Eben; bil je prav srčkan zamorec, okretnejši ter umnejši od Topaza. pa nobena stvar mu ni bila pretežka. Sporočil jima je načrt o svojem potovanju. Topaz ga je skušal odvrniti z oprezno vnemo
ÉU in J
služabnika, ki se ne mara zameriti; opozoril ga je na vse nevarnosti in ga naposled omajal. Toda Eben ga je zo» (jet utrdil v nameri in mu razpršil vse pomisleke.
Mladi mož ni imel denarja za tako dolgo potovanje. Previdni Topaz mu ne bi bil preskrbel posojila, Ebenu pa je uspelo. Spretno je izmaknil demant svojemu gospodarju in dal napraviti čisto sličen ponarejek, ki ga je pod» taknii na prejšnje mesto, pristnega pa zastavil pri nekem Armencu za nekaj tisoč rupij.
Vse je bilo nared. Prtljago so napr» tili slonu in zajahali konje. Topaz je rekel svojemu gospodu: «Dovolil sem si odgovarjati vas od tega početja; ali sedaj, ko sem vas posvaril, moram slušati; vaš sem, ljubim vas, za vami pojdem na konec sveta; spotoma pa vprašajmo preročišče, ki je dve para» sangi daleč.» Preročišče je odgovorilo: «Ako greš proti vzhodu, boš proti za> padu.» Kustan ni čisto nič razumel te» ga odgovora. Topaz je trdil, da ne vsebuje nič prida. Eben, vselej priku» pen, pa ga je prevaril, da je prav ugo» den.
V Kabulu je bilo še eno prerokova» lišče. Šli so tja. Izvedeli so: «Ako imaš, rte boš imel; ako si zmagalec, ne boš premagal; ako si Rustan, ne boš več.» Ta orakelj se je zdel še manj umljiv od prejšnjega. «Pazite se,» je velel Topaz. «Nič se ne bojte,» je miril Eben. In ta minister je imel vedno prav pri svojem gospodarju, saj mu je pod» žigal strast in nado.
Zapustivši Kabul, so stopali po ve» liki šumi, sedli so na travo, da bi jedli, konje so pognali na pašo. Pripravljali so se, da bi raztovorili slona, ki je no» sil živež in posodo, kar opazijo, da Topaza in Ebena ni več med karava» nico. Kličejo, šuma odmeva od njunih imen. Sluge ju iščejo na vseh koncih in krajih, a se vrnejo brez uspeha. «Drugega nismo našli,» reko Rustanu, «kakor jastreba, ki se je tolkel z or» lom in ga dočista oskubel.» Pripoved o tem boju vzbudi Rustanu radozna« lost. Peš odide na mesto. Ne opazi pa
niti jastreba niti orla, pač pa svojega slona, še vsega otovorjenega, ki ga je napadel zajeten nosorog. Eden je su» val z rogom, drugi opletal z rilcem. Nosorog odneha ob pogledu na Rusta» na. Slona privedo nazaj, a njegovih konj ne najdejo več. «Čudne stvari se gode po gozdovih, kadar potuješ,» vzklikne Rustan. Hlapci so bili popar» jeni, gospodar pa ves iz sebe, ker je izgubil hkratu konje, ljubega črnca in modrega Topaza, kateremu je bil vse» kdar prijatelj, akoprav se nikdar ni strinjal z njim.
Upanje, da bo skoraj ob nogah kras« ne kašmirske princese, ga je tolažilo, ko sreča velikega brezastega osla, ki ga je čvrst in grozen brdavs nemilo pretepal. Na krepke kmetavsove udar» ce je brzonoga žival odgovarjala z brcami, ki bi bile utegnile hrast oma» jati. Mladi mirza se kaj pa da zavzame za osla, ki je bil srčkano bitje. Kme« tač pobegne, rekoč oslu: «Te že po» plačam.» Dolgoušec zahvali osvobodil» cd v svoji govorici, se približa, se da božati in boža. Po obedu Rustan za» jaše in odrine proti Kašmiru s svoji» mi služabniki, ki gredo za njim eni peš, drugi pa na slonu.
Toliko da je bil na oslu, se to ži» vinče okrene proti Kabulu, namesto da bi jo mahnilo v Kašmir. Gospodar vleče za brzdo, vzpodbada, stiska ko» lena, bije na desno in levo — zaman: trmasta žival dirja venomer proti Ka» bulu. Rustan se poti, udelava ter obu» puje, ko naleti na velblodarja, Ki se oglasi: «Gospodar, tu imate hudomuš» nega sivčka, ki vas nese, kamor ne marate. Ako mi ga prepustite, vam dam štiri svoje velblode na izbero.» Rustan zahvali Previdnost, ki mu je naklonila tako dober kup. «Topaz se je hudo motil,» reče sam pri sebi. «ko mi je povedal, da bo moja pot ne» zgodna.» Zajezdi najlepšo kamelo, druge tri pa šatrajo za njim. Dospe do svoje karavane in meni, da je na poti do svoje sreče.
Komaj napravi štiri parasange, kar ga ustavi globok, širok in deroč hudo» urnik, ki je valil skale v belih penah. Oba brega sta bila strašna prepada, ki sta slepila pogled in ledenila pogum. Nikakor se ne da preko, niti ga ni mo» goče obiti. «Obhaja me bojazen,» pra» vi Rustan, «da je Topaz po pravici grajal mojo pot; ko bi bil vsaj tukaj, da bi mi dal dober nasvet. Da imam Ebena, bi me potolažil in našel kak
izhod.» Njegova zadrega je bila še večja zbog malodušnosti njegove če» te. Noč je bila črna. Prebili so jo med tarnanjem. Pobitost in trud sta napo» sled uspavala potnika. Predrami se ob zori ter uzre lep marmornat most nad bujico.	•
To vam je bilo vzklikanja od osup» losti in veselja. «Je li mogoče? so mar sanje? kako čudol pravcata čarobal naj se li drznemo črez?» .Vse krdelo poklekne, vstane, odide k mostu, po» ljublja zemljo, se ozira v nebo, širi roke, stopa trepetaje, hodi sem ter tja kakor zamaknjeno. Rustjan pa de: «Za sedaj mi je nebo naklonjeno: Topaz ni vedel, kaj govori; vedeževanje je bilo meni v prilog; Eben je imel prav. Ampak zakaj ga neki ni tukaj?»
Komaj je bila družba onkraj neur* nika, že zgrmi most z neznanskim tru» ščem in hruščem v vodo. «Nič ne del nič ne del» klikne Rustan; «Bog si ga bodi zahvaljen! on pač ne mara, da se vrnem v svojo deželo, kjer bi bil pre« prost plemič. V Kašmiru bom princ; imel bom svojo vladavino, svoje gro» fijice v Kandaharu pa ne bom imel. Rustan bom in ne bom, saj postanem velik princ: tako je del praveža razlo» žen točno v moj prospeh, ostanek se bo pojasnil sam, od sebe: preblažen sem. A zakaj le ni Ebena pri meni? tisočkrat bolj se mi toži po njem nego po Topazu.»
Napravil je še nekaj parasang v naj» večji radosti. Vendar ob koncu dne je ograja iz navpičnih gorâ, višjih mi» mo babilonskega stolpa, če bi bil do» zidan, povsem zadelala pot preplašeni karavani. Vse je vpilo: «Bog hoče, da tu poginemo. Most je razdrobil samo zato, da bi nam vzel vsak up na po» vratek. Goro je postavil le zato, da bi nam dodobra onemogočil iti dalje. O Rustanl nesrečni markizi nikdar ne bomo videli Kašmira, nikoli se ne po» vrnemo na Kandaharsko.»
Pereča bolest, silna pobitost je pre» vzela Rustanu dušo po neizmernem ra» dovanju, po nadah, ki se je opajal ob njih. Na kraju pameti mu ni bilo, da bi razlagal preroštva sebi v korist. «Za Boga milega! Zakaj sem izgubil svoje» ga Topaza.»
Ko je izrekel te besede med globo» kimi vzdihi in grenkimi solzami sredi obupanih svojih poslov, glej, ob vzno» žju hriba se odpre dolg obokan hod» nik, razsvetljen s stotisoč plamenica» mi, da kar oči jemlje. Rustan vzklika,
njegova druščina se grudi na kolena, in pada vznak od presenečenja, se ču» dom čudi in beseduje: «Rustan je Brahmov miljenec, vsemu svetu zavla» da.» Rustan je verjel, bil je ves zavzet, visoko povišan. «Ah! Eben, predragi mi Eben, kje si? Zaka^ te nimam za pričo vseh teh divot! Kako sem te iz» gubil? Zala princesa kašmirska, kdaj ugledam zopet tvojo dražest in près lest?»
VOLTAIRE
S svojimi hlapci, s slonom in z vel« blodi krene naprej skozi obok v gori. na čigar koncu zajde na travnik po» sut s pisanimi cvetlicami in obkrožen s potočki: na koncu travnika pa se razprostirajo drevoredi v nedogled, a na koncu teh drevoredov teče reka, ob kateri stoji tisoč razkošnih hiš med prelepimi vrti. Povsod čuje koncerte glasov in godal; vidi plese; se požuri po enem mnogih mostov črez reko; prvega človeka vpraša, katera je ta lepa dežela.
Neznanec mu odgovori: «Na Ka» šmirskem ste. Prebivalstvo raja in se raduje; slavimo svatbo naše krasne knežne, ki se poroči z vlastelinom Barbabujem. Bog jima daj srečo!» Ob teh besedah se Rustan onesvesti. Kaš»
mirski gospod, misleč, da je božjasten, ga je dal prenesti v svoj dom, kjer je dolgo ležal v omedlevici. Poslali so po najspretnejša zdravnika v okraju. Po» Lipala sta mu žilo, bolnik pa, čim si je malce opomogel, je začel ihteti in za» vijati oči. Tedaj pa tedaj je vzkliknil: «fopaž, Topaz, kako si imel prav!»
Eden obeh lečnikov pa je dejal kaš» mirskemu gospodu: «Po njegovi govo» rici sodim, da je mladenič iz Kanda» hara. Tukajšnji zrak mu ne godi, do» mov ga je treba odpraviti. Na očeh mu vidim, da se mu je zmešalo. Pre» pustite ga meni, odvedem ga v nje» govo domovino in ga izlečim.» Drugi vrač pa je zagotavljal, da ga samo ža» lost tare, da ga je treba spremiti na princesin pir, Kjer naj bi plesal. Med» tem ko sta se posvetovala, se je bolnik dodobra zavedel. Oba zdravnika so odslovili, Rustjan pa je ostal sam s svojim gostiteljem.
«Gospod,» mu je rekel, «ne zameri» te, da sem omedlel pred vami, vem, da to ni vljudno. Lepo vas prosim, blagovolite sprejeti mojega slona v zahvalo za dobrote, s katerimi ste me počastili.» Nato mu je povedal vse svoje prigode, a o namenu svojega po» tovanja je previdno molčal. «Ampak
v	imenu Brahme,» mu je dejal, «po» vejte mi, kdo je ta srečni Barbabuj, ki vzame kašmirsko princeso. Zakaj ga je njen oče izbral za zeta in zakaj ga je princesa sprejela za soproga?» — «Gospod,» je odvrnil Kašmirec, «prirfcesa prav nič ne mara za Barba» buja. Nasprotno, venomer solze lije, dočim vsa dežela z navdušenjem sla»
vi	njeno možitev. Zaklenila se je v stolp svojega dvorca. Noče iti na no» beno veseFico, ki se priredi zanjo.» Začuvši te besede se je Rustan kar ne» kako prerodil; mladostni lesk na licu, ki ga je žalost popolnoma spremenila, se mu je zopet povrnil. «Slišite, pro» sim vas,» je nadaljeval, «čemu pa kaš» mirski princ sili svojo hčer Barbabu» ju, če ga ni voljna?»
«Stvar je taka,» odgovori Kašmirec. «Morda veste, da je naš vzvišeni vla» dar izgubil debel demant in sulico, ki sta mu bila močno pri srcu?» — «Ej, seveda vem!» de Rustan. — «No, vi» dite, naš princ, obupan, ker sta se te dve dragocenosti dolgo zaman iskali, je obljubil svojo hčer onemu, ki bi mu prinesel eno ali drugo. Prišel pa je neki vlastelin Barbabuj z demantom in jutri se poroči s princeso.»
Rustan pobledi, se zmeden pokloni, se poslovi od gostitelja ter odhiti na svojem dromedarju v prestolnico, kjer naj bi se vršil obred. Dospe v palačo In reče, da ima princu tehtne reči spo» ročiti. Prosi za avdijenco. Odgovord mu, da je princ zaposlen s pripravami za ženitovanje. «Prav za to hočem go> voriti z njim,» Sili in sili vanje, da ga
pil svoj demant od nekega Armenca, Drugi ni povedal, odkod ima svojega, toda predlagal je tak izhod: njegovo visočanstvo naj bi blagovolilo odre. diti, da se bo na mestu boril s svojim tekmecem. «To ni dovolj, ako vaš zel dâ demant,» je besedoval, «dokazati iiiora tudi hrabrost. Mar ne menite, da bo prav, če vzame princeso tisti, Id
VLOLTAIREJEV GRAD FERNEY PRI ŽENEVI
uvedejo. «Visočanstvo,» izpregovorl, «Bog naj venča vse vaše dni s slavo in sijajem! vaš zet je lopov.» — «Kako lopov! Kaj si upate reči? se mar tako govori s kašmirskim vojvodom o zetu, ki si ga je izbral?» — «Da, maloprid» než,» povzame Rustan; «in da to do» kažem vašemu visočanstvu, vam pri« našam vaš demant. Evo ga.»
Vojvoda je primerjal oba demanta. Ker pa ni bil kdo ve kaj izveden v ta» kih stvareh, ni mogel dognati, kateri je pravi. «Tu sta dva demanta,» je de» j al, «hčer imam pa samo eno. V hudo stisko ste me spravili!» Poslal je po Barbabuja in ga vprašal, ali ga ni pre» varal. Barbabuj je prisegel, da je ku»
pobije svojega protivnika?» — «Iz« vrstno,» je pritrdil princ, «to bo kra« sen prizor za dvor. Bijta se brž. Zma» govalec odvzame zmagancu orožje po kašmirski šegi in dobi mojo hčer.»
Snubca odideta nemudoma na dvo* rišče. Na stopnišču sta čepela krokar in sraka. Krokar je vreščal: «Bojujta se, bojujta se,» sraka pa: «Nikarta se, nikarta se.» To je spravilo princa v smeh, zoprnika se pa skoro še zmeni» la nista za to. Borba se prične, vsi dvorjani so ju obstopili. Princesa, še vedno zaprta v svojem stolpu, ni ho» tela prisostvovati temu prizoru. Še sa» njalo se ji ni, da bi Rustan utegnil biti y Kašmiru, Barbabuja pa je toliko mr»
žila, da ni marala nič videti. Dvoboj se je čim bolje iztekel. Barbabuj je na mestu mrtev obležal, in ljudstvo je bilo tega veselo, ker je bil gnusen in ker je bil Rustan prav srčkan: to malo» dane vselej odloča v javnem mnenju.
Pobednik si je oblekel železno sraj» co, pasico in šlem ubitega in prišel z vsem dvorjanstvom med bučanjem trobent svoji izvoljenki pod okno. Vse je vpilo: «Lepa princesa, pojdite gle» dat svojega lepega moža, ki je potol» kel svojega grdega tekmeca.» Njene ženske so ponavljale te besede. Prin» cesa je na nezgodo pomolila glavo skozi okno ter opazila opremo zopr» nega možaka. Obupana je stekla k svoji kitajski omari ter potegnila iz nje usodni oščep, ki je na nezaščite» nem mestu prebodel njenega dragega Rustana. Glasno je zavpil in v tem kriku se je princesi zdelo, da je spo» znala glas nesrečnega Rustana.
Z razpletenimi lasmi prihiti doli, s smrtjo v očeh in srcu. Rustan je bil že omahnil ves krvav njenemu očetu v objem. Ona ga uzre: joj, kakšen po» gled, kakšen trenutek, kakšna hvalež» nost! Kdo popiše bolest, nežnost in grozol Vrže se nanj, ga prižema nase: «Prve in zadnje poljube dobivaš od svoje ljubimke in svoje morilke.» Iz» dere mu sulico iz rane in si jo potisne v srce ter izdihne na premilem ljubim» cu. Izbegan in prestrašen je oče za» man skuša priklicati v življenje. Pre» kolne usodno sulico, jo prelomi na kosce in vrže proč oba zlokobna de» manta. In med tem ko pripravljajo njeni hčeri pokop namesto svatovanja, ukaže prenesti v svojo palačo okrvav» Ijenega Rustana, ki je imel še konček življ en j a v sebi. Preneso ga v posteljo. Prvo, kar ugleda na obeh straneh te smrtne postelje, sta Topaz in Eben. Presenečenje mu vrne nekaj moči. «Ah, neusmiljenca!» veli, «zakaj sta me pustila na cedilu? Nemara bi prin» cesa še živela, ko bi bila vidva pri ne» srečnem Rustanu.» — «Niti za trenu» tek vas nisem ostavil,» de Topaz. — «Neprenehoma sem bil poleg vas,» reče^Eben. — «Ah, kaj desta? Zakaj me žalita v zadnjih dihih?» ju kara Rustan z medlim glasom. — «Lahko mi verjamete,» pravi Topaz; «vi ve» ste, da nisem odobraval usodnega po» tovanja, ker sem slutil vse grozne po» sledice. Jaz sem bil orel, ki se ie bo» ril z jastrebom in ga oskubil. Bil sem slon, ki je hotel unesti pratež, da bi
vas prisilil vrniti se domov; bil sem brezasti osel, ki vas je zoper vašo vo» ljo nesel proti vašemu očetu; jaz sem izgubil vaše konje; jaz postavil pred vas planino, ki vam je zatvorila toli nezgodno pot; bil sem vrač, ki vam je svetoval domači ziak; bil pa tudi sra» ka, ki je vreščala, da se ne bijte.»
«Jaz pa,» pripoveduje Eben, «sem bil jastreb, ki sem okljuval osla; nosorog, ki je stokrat zabodel slona z rogom; hribovec, ki je pretepal brezastega osla; prekupec, ki vam je dal velblode, da ste hiteli v svojo pogubo; zgradil sem most, po katerem ste šli; izdolbel predor skozi goro; jaz sem zdravnik, ki sem vas bodril na veselico; gavran, ki vam je krakal, da se bojujte.» — «Jejhatal spomni se preročišč,» reče Topaz: «Ako greš proti vzhodu, boš proti zapadu.» — «Seveda,» de Eben, «tu pokopavajo mrliče z obličjem obr» njenim na večerno stran: prerokba je bila jasna, pokaj je nisi umel? Imel si, pa nisi imel; zakaj imel si demant, a ni bil pristen in nič nisi vedel o tem. Zmagal si ter umiraš, Rustan si in prenehaš biti: vse se je obistinilo.»
Dokler je tako besedil, so štiri bele peroti pokrile Topazu telo in štiri čr» ne kreljuti Ebenu. «Kaj vidim?» klik» ne Rustan. — Topaz in Eben odgovo» rita hkratu: «Svoja dva genija vidiš.»
Takrat je vse izginilo. Rustan se je znašel v očetovi hiši, iz katere ni bil odšel, in v postelji, kjer je spal eno uro.	i
Prebudi se ves poten in zbegan. Tip» Ije se, kliče, kriči, zvoni. Njegov stre» žaj Topaz priteče v nočni čepici in zehajoč. «Sem živ ali mrtev?» klikne, «se reši lepa kašmirska princesa?» — «Milostnemu gospodu se sanja?» od» govori Topaz hladno. — «Ah!» zakli» če Rustan, «kaj pa je s tem barbar» skim Ebenom in njegovimi štirimi čr» nimi repetnicami? On mi je nakopal tako kruto smrt.» — «Zgoraj je in smrči, naj ga li pozovem doli?» — «Hudobnež! šest mesecev me že pre» ganja. On me je vodil na ta usodni semenj v Kabul. On mi je izmaknil demant, ki mi ga je poklonila prince» sa. Sam on je vzrok mojega potova» nja, princesine smrti in rane s sulico, za katero umiram v cvetu svoje dobe.» — «Potolažite se,» pravi Topaz, «ni» koli niste bili v Kabulu. Kašmirske princese ni: njen oče je imel samo dva sina. Vi niste nikdar imeli dcmanta in zdravi ste, da je kaj.» — «Kako! mar
ni res, da si stal ob moji smrtni po* stelji v Kašmiru? Mi li nisi priznal, da si me hotel čuvati tolikerih nezgod in si se zato pretvoril v orla, slona, lisa» stega osla, lečnika in srako?» — «Mi» lostni gospod, vse to se vam je sanja»
lo: niti v spanju niti v budnosti nismo gospodarji svojih smili. Božja volja je bila, da vam je šla ta vrsta idej skozi glavo, da bi vam bržkone dala kak nauk, ki vam bo koristil.»
Prevel Nikolaj.
Б. Szarlitt
Kako je v lekarni
Recepti in njihove skrivnosti — Pripravljanje zdravil
Lajiku se zdi sila skrivnostno vse, kar je v zvezi z zdravljenjem. Dokler je zdrav, mu je pač malo mar za zdra» vila, ali kadar zboli, polaga vse nade» je v zdravnika in v moč zdravil.
Redko kdo je med nami, ki ne bi kdaj čakal v lekarni na zdravila. «Za» kaj je treba toliko časa čakati?» vpra» šuje lajik. Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, povabimo čitatelje k obisku v «kuhinjo zdravja», — v le» karno ali apoteko. Preden pa se bomo seznanili z nje ustrojem, si oglejmo nekoliko zgodovino lekarništva.
Človek je umel že v pradavni dobi pripravljati zdravila. Današnji divji narodi nam nudijo nekako sliko tega, kako so se zdravili ljudje v davnih časih, ko je bilo vse človeštvo na po» dobni stopnji omike. Pri vseh neomi» kanih plemenih ima sila važno vlogo tako zvani «šaman», duhovnik»čarode» jec, ki ni samo zdravnik duše in od» vračevalec zlih duhov, marveč tudi te» lesni zdravnik, ki se spozna v bolezni in ume pripravljati zdravila. Lekarni» ška veda se danes imenuje farmako» logija, beseda, ki je narejena po gr» ščini, kjer pomeni «farma» — čar, to» rej spet odsev starega pojma o čara» nju in čarovniškem postopanju pri zdravljenju bolezni. Iz te prvotne «ve» de» se je razvila pozneje kemija, t. j. veda o prvinah in spojinah, iz katere črpa farmakologija največ svojega znanja.
Izpočetka je bilo lekarništvo neloč» Ijivo združeno z zdravniškim delom. Zdravnik je bil hkrati tudi lekarnar in je sam doma pripravljal zdravila, ki so jih morali bolniki jemati. Še da» nes imamo na kmetih take zdravnike. Mimo pravih učenih zdravnikov pa so delovali med ljuditvom tudi razni kva» runi, šarlatani, ki so zvabljali bolnike
na svoj lim in jih do dobra izrabljali, zdra več jih na najbolj fantastične na» čine s vsakovrstnimi «miksturami», ki so bile po večini docela brezpomemb» ne, včasi pa celo prav škodljive. Naj» imenitnejše mazače omenja tudi zgo» dovina. Prvo mesto med njimi gre brez dvoma proslulemu Cagliostru. Celo genijalni Theophrastus Paracel» sus Bombastus, ki ima sicer dokaj za» slug za napredek lekarništva, se nI mogel oteti šarlatanstvu. Trdna opo» ra mazaštva pa so bile vsekdar razne žene, ki so slovele zdaj kot čarovnice zdaj kot porodniške babice in katere so z najrazličnejšimi izdelki lastne ku» hinje «pomagale» bolnikom, a najpo» gosteje na — oni svet.
Čim bolj so jele državne oblasti nadzorovati zdravilstvo in lekarništvo, tem bolj so se te vede približevale današnjemu stanju. V Italiji se je že v XI. stoletju ločilo zdravništvo od le« karništva, v drugih deželah pa so na» stale prve lekarne v XIV. in XV. sto» letju.
Že izpočetka je utegnila imeti lekar» na neko skrivnostno obeležje, ki ga preprost, v tajne pripravljanja zdravil neupeljan človek ni mogel doumeti. Sam latinski jezik, v katerem so vse etikete in napisi na steklenicah in škatlah po lekarnah, je vsekdar nav» dajàl in še, danes navdaja preprosto fjudstvo s posebnim spoštovanjem. Vsaka kemična procedura, če se oprav* lja v lekarni pred klijentovimi očmi in še bolj, ko se vrši v ozadju, vsilju» je človeku svojevrsten dojem. Ve, da se nahaja v čarobni kuhinji, kjer se «kuha», zdravje.
Farmakologija — veda o zdravilniK sredstvih, — je sestaven del kemije in se poslužuje vseh njenih izsledkov. Le» karna je prav za prav velik kemičen
laboratorij, v katerem se izdelujejo zdravila tako, kakor veleva veda o zdravilih. Vendar pa ne gre samo za izdelovanje ali prirejanje zdravil. Le» karnar mora znati še veliko več. Tako je treba, da pozna notranje, fizične lastnosti vseh zdravil, njih učinke, njih uporabljivost pri posameznih bolez« nih. V malem prstu mora imeti nauk o načinu zapisovanja zdravil. Res je, da mora lekarnar izvršiti to, kar je zapisano na receptu. Ali tudi zdravnik je predvsem človek in vsak človek se lahko zmoti. Zaradi tega mora lekar« nar temeljito proučiti vsak recept in se prepričati, ali je v skladu z vsemi predpisi in z znanostjo. V količkaj dvomljivem primeru je njegova dolž« nost, da se obrne na zdravnika. Pone« kod imajo navado, da izvirnega recep« ta sploh ne vrnejo klijentu, marveč mu dado le prepis.
Kaj prav za prav označuje recept? To je «predpis», ki ga daje zdravnik lekarnarju glede zdravil, ki jih ima le« ta pripraviti. Častite čitateljice, ki ima« jo opraviti v kuhinji, najbolje vedo, za kaj gre. Kakor naše kuharske bu« kve predpisujejo, koliko moraš vzeti tega pa onega za napravo kakšne slad« kosnedne kuhinjske umetnine, tako redpisuje zdravnik lekarnarju, kaj in oliko mora vzeti, da pripravi potreb« no zdravilo. Vendar pa je lekarnarje« va naloga, kaj pa da, veliko težja, bolj zapletena in odgovorna. Predvsem že zaradi teže. Mnoga zdravila so v več« jih količinah strupi, ki bi človeka ta« koj usmrtili, v silno neznatni količini pa pomagajo človeškemu telesu v boju zoper bolezni. Zato jih mora lekarnar kaj skrbno in do pičice natanko od« tehtati. Če bi le za spoznanje prekora« čil predpisano težo, bi utegnilo zdra« vilo imeti za bolnika uprav usodne posledice. Tudi pri mešanju raznih zdravilnih sestavin je včasi potrebna velika previdnost in ni nič čudno, če moraš dolgo čakati, da ti v «kuhinji zdravja» pripravijo zdravilo.
Zdaj pa si oglejmo, kako nastaja v lekarni zdravilo. Prvo je, da malce raz« grnemo skrivnost recepta.
Kakor znano, se recepti pišejo v Ia« tinščini. Njih ime prihaja od latinske besede recipio. Zdravnik navadno na« piše to besedo na začetku recepta v skrajšani obliki: «Rp», kar pomeni «Recipe!» «Vzemi». To je poziv lekar« narju, da naj vzame to, kar sledi za tem. Mimo tako zvane farmakopeje
ali predpisov, ki jih ima sleherna dr» žava glede razporeditve zdravil, mora vsak recept po svoji obliki odgovar« jati splošnemu predpisu. V glavnem imajo zdravniški recepti po vsem sve« tu enako obliko. Sestoje namreč iz treh delov, ki imajo v strokovnem sve« tu te«le nazive:
1.	Constituens ali osnovna sestavina;
2.	Adiuavans ali pomožna sestavina;
3.	Corrigens ali popravljalna sesta« vina.
Vzemimo zdaj najnavadnejši pri» mer: t. zv. thymolovo vodo za usta. Recept za njo mora obsegati:
1.	Osnovno sestavino: thymol;
2.	pomožno sestavino: vinski spi» rit, rektificiran;
3.	popravljalno sestavino: metino olje.
Na koncu recepta mora biti ozna» čeno, kaj naj lekarnar stori s temi se« stavnimi deli. Mora jih zmešati, vliti v primerno stekleničico in dati nanjo napis. Vse to je potrebno zaradi pre» vidnosti, da ne bi bolnik pomotoma zavžil napačnih zdravil, kar bi imelo zanj težke posledice. Potrebo mešanja označi zdravnik z latinsko besedo «misce!» ali «zmešaj!»; to, da ne sme pozabiti napisa na steklenici, pove be« seda «da signum!» t. j. «daj zname» nje». Te besede se rabijo navadno v skrajšani obliki na levi strani recepta spodaj: «M. D. S.» («Misce, da sig» num!» Važno je tudi, da se označi te» ža ali doza te ali one sestavne snovi. To zapisuje zdravnik na desni strani recepta. V našem primeru bi bil re» cept naslednji:
Rp
Thymol 0.5
Vinski špirit, rektificiran 120,0
Metino olje XX (kapljic). Zme.
šaj in daj napis: Voda za usta.
Zdravnikov podpis,
O tretji sestavini smo rekli, da je «popravljalna». Predpisanih 20 (XX) kapljic metinega olja ima namen, da popravi okus te vode za usta. Kako tedaj dela lekarnar? Najprej vzame predpisano mero thvmola, ga razpusti v vinskem špiritu, doda metinega olja, zmeša in «voda za usta» je priprav« ljena.
Kakor smo videli, je postopanje v tem primeru kaj preprosto. Toda mno» gi recepisi so daleko bolj zapleteni. Ta primer nam je samo omogočil, da razumemo lekarniško proceduro. Obli»
ka recepta pa je tudi v teh primerih bistveno ista. Izpreminjajo se samo predpisi, kakršno je pač zdravilo. Dru» gače je pri zdravilih, ki se rabijo za zunaj in drugače pri notranjih, užitnih zdravilih. Ce gre za kako mažo, pris stavi zdravnik: «Zmešaj in napravi mazilo» ali po latinsko: «Misce, fiat unguentum!» s zopet skrajšano «Mfu». Pri pilulah pa napiše: Razdeli na ena* ke doze — take in take («Divide in taies doses»).
Zdravila se pripravljajo zadaj za glavno lekarniško sobo. V prvi sobi, tako zvam «oficina» opaziš najprej raznovrstne tehtnice. Ce stopimo bližs je, opazimo, da se dokaj razlikujejo od naših vsakdanjih tehtnic. Že obli* ke so čudne: imajo razne geometrične forme in so od sile občutljive. Poseb» no nas zanima tehtnica, ki je zaprta pod steklom. Ta tehtnica je izmed vseh najbolj občutljiva, namenjena za najfinejše snovi, za analitična tehta* nja. Mora biti pod steklenim pokro» vom, da se zavaruje pred kvarljivimi zračnimi vplivi. Na nji lahko odtehtaš tisočinko grama.
Blizu tehtnic vidimo celo vrsto mož» narjev ali topičev iz raznega materi« jala in različne velikosti. Po večini so porcelanasti, emajlirani in stekleni. Vsak možnar ima poseben bat, ki je pri porcelanastih možnarjih tudi iz porcelana. Za izdelovanje mazil rabi» jo emajlirane možnarje z lesenimi toi* kači. V majhnih steklenih možnarjih se izdelujejo mazila za oči. Že to nam pričuje, kako delikatna je «posoda» v «kuhinji zdravja». V drugem prosto» ru se izdelujejo vsa zdravila, pri ka*
terih se uporablja jodoform, znan po neugodnem vonju. Za taka zdravila morajo biti posebne tehtnice, možnar* ji, karte za presipavanje praškov, da se ne bi jodoformov vonj mešal med druga zdravila.
Imamo še vse polno drugih priprav: tako n. pr. tako zvane menzurke, v ka« terih se zdravila razpuščajo, mešajo in filtrirajo. Imamo decimalno merilo, ki je potrebno za odmerjanje plinov. Da« lje imamo infusorke, potem celo skla» dišče kartam za kvartanje podobnih kartonov, ki rabijo za razdelitev pra« škov na doze. Kakor jih predpisuje zdravnik. Tu imaš še razne «kreden» se» s steklenicami in škatlami. V po» sebni sobi je tisti del lekarne, ki je prav za prav kuhinja — namreč labo» ratorij. Naše oči bi tu najprej opazile velik destilacijski aparat, ki čisti ali destilira vodo, zakaj znano je, da se v lekarništvu rabi samo destilirana vo» da, vrhu tega se tu destilirajo aroma» tične tekočine in nekatere vrste aro» matičnega špirita. Dalje vidimo stroj za napravo mazil. Mazila se navadno izdelujejo v možnarjih, vendar mora» jo priti v poseben stroj, ki jih znatno boljše izpremeša nego jih more roka. Poseben stroj melje in meša rastline. Potem opaziš stroje za mešanje pra» škov in pudrov, za pastile itd.
Kakor v vsaki veliki kuhinji, mora biti tudi v lekarni poseben prostor, v katerem se umiva posoda, zlasti še steklenice. Tudi tu opravljajo pogla» vitno delo stroji; zakaj steklenice mo» rajo biti pred napolnitvijo temeljito umite.	(Iz poljščine)
'Anna Pertoldova
Dresirane živali v Indiji
Opice kot igralci — Himalajski Kače in kačarji —
2e med potjo v Indijo vam sopotniki na parniku kaj radi pripovedujejo o čudežnih in vrlo zabavnih komadih, ki jih uganjajo indijski jogini in fakirji. Če pa preživite nekaj časa med Indijci, se preverite, da Evropci uvrščajo pod ta naziv veliko ljudi, ki sploh niso jogini ali fakirji. Indijec te ljudi natanko razločuje in jih različno imenuje. Vendar, ko ste na poti v to čudežno deželo, ne ugi-
medved, plesalec in pevec — Indijski akrobati
bate o tem in si samo nestrpno želite, da bi prej ko mogoče na lastne oči spoznali to orientalsko umetnost.
Nam se je kmalu ponudila prilika, da smo videli na lastne oči zaželjene prizore. Preden smo dopotovali v Indijo, se je naš parnik ustavil v Massavi, majhnem italijanskem pristanišču na afriški obali. Komaj se je ladja zasidrala, že smo čuli iz vode okoli parnika
vpiti »hebrdaj«, klic, v katerem je jezikoslovni posluh mojega soproga razbral spačeni angleški stavek: »have a dive«, kar bi pomenilo po naše: »dajte si uprizoriti potapljanje«. Ko smo pogledali s palube, smo opazili v vodi vse polno majhnih, črnopoltih dečkov, ki pa niso plavali, marveč so se komaj vidno gibali z nogami. Človek bi mislil, da se jim je zadnji del telesa izpreme-nil v plavute. Hrepeneče so zrli na palubo in vznemirjeno vzklikali omenjeno angleško spakedranko.
Izkušenejši popotniki so jim jedi metati v morje drobiž neznatne vrednosti. Dečki so se divje vrgli na vsak kos in se pulili zanj. Brž ko je kateri ujel potapljajoči se novčič, ga je pod vodo stisnil v usta; na vodi je vpil še dalje, upajoč, da bo še kaj nalovil. Namenoma smo metali novčiče dokaj daleč od dečkov, da bi padli tem globlje pod vodo, vendajr se dečki niso dali motiti: splavali so brzo kakor ribe na tisto mesto, se potopili m ulovili denar. Ko so potem zlezli na obalo, so drug za drugim snemali iz ust denar in si ga polagali v — ušesa. Dvomila sem, da bi bil to prostor, ki bi se dal uporabiti za denarnico, ali pozneje, ko smo sami stopili na kopno, sem se preverila, da imajo dečki plen dobro naložen. In kam bi tudi spravili denar, ko njihova raj: ska obleka ni imela prišitih žepov in tudi sicer niso nosili na telesu niti cunje!
Tu sem se najprej na lastne oči podučila o čudni spretnosti orientalcev. Po-sihmal me je hudo zanimalo, kaj neki bom videla še v bolj oddaljenih vzhodnih deželah.
Po prihodu v Indijo sem kmalu videla prvo tamašo — javni prizor. Dve majihni, izurjeni opici sta nudili presenetljivo predstavo:> igrali sta prav za prav cel gledališki komad. Ena je nred-stavljala ženo. Bila je zavita v obleko kakor Indijke. Druga je igrala zloče-stega prepirljivega soproga, ki je grdo ravnal s svojo ženo, vpil nad njo na ves glas in jo pretepal z roko, kar je žena prenašala potrpežljivo in udano. Potlej pa je prinesel dolgo palico. Zdaj se je opica-soproga preplašila in se je tako rekoč'od omedlevice zrušila na tla. Opičjak je za hip obstal m se zamišljeno zagledal v družico. Nato pa je prevdarno stopil k vaditelju, ki mu je postavil na glavo cilinder in dal uro v roko. Samec se je počasi približal
kosmati igralki. Sedel je tik nje, vzel nje roko v svojo in ji preiskal žilo kakor zdravnik, zroč pri tem na uro. Nato ji je jel masirati roke in rodbinska žaloigra je bila kmalu končana. Ko je tamaševal zažvižgal, se je oboje opic zavrtelo v divjem plesu z vratolomni» mi skoki. Tako je bila predstava končana. Ko je gospodar znova pomignil, sta jeli opici, obe privezani na dolgo vrv, hoditi od gledalca do gledalca, iz-tezaje dolge, ozke roke po plačilo. Drobiž sta polagali v usta prav kakor deč-ki-potapljalci v Massavi.
To je bilo torej moje prvo srečanje s tamašavah. Tako se namreč imenuje posebna indijska kasta, ki se peča z vežbanjem raznih živali, katere potem kažejo za denar, potepaje se od hiše do hiše, od slavnosti do slavnosti, obiskujoč evropske hotele, ladje, železniške postaje. Sploh najrajši razkazujejo plodove svoje živalske šole Ev-ropcem, ki plačujejo z rupijami, do-čim dajejo indijski domačini — če sploh hočejo biti darežljivi — kak meden drobiž.
Tamašavali vežbajo po večini opice; z njimi hodijo češče tudi dresirafle koze, s katerimi uganjajo opice kaj zabavne burke. Sem ter tja imajo tudi iz-vežbane papige in peteline, da, tudi prepelice in podobno.
Severnoindijski tamašavali so izbor-ni medvedarji, ki se s svojimi črnimi bhaluemi potepajo po vsej Indiji od Himalaje do Komorinskega rta, od Bom-baya do Menja v Barmi.
Tak medvedar vodi s seboj črnega, dolgodlakega himalajskega bhalua na nenavadno slabi vrvi, tako da se včas! čudite, kako more toli slaba vrvica obvladati zajetno, močno žival. Bhalo pa vam je prijeten dobričina, ki ga ulove brez velikega truda in ki se nič preveč ne brani, ko ga odvedejo iz himalajske domovine v civilizirano nižavo. Tudi se kmalu nauči plesati, — veščina, ki je v omikanem svetu, kjer se često vidi evropska gospoda, zelo spoštovana in se — če io pozna tak-le zajetni kosmatinec s Himalaje — dobro plačuje.
Sicer pa se ta hrust ne nauči kdo ve koliko. Bhalu navadno samo poskakuje na vseh štirih po taktu pesmi ali bobna, potem se postavi na zadnje noge in se gunca z noee na nogo, ali pa se prav okorno vrti okoli sebe, vse to nič kaj elegantno — nu, kakor pravi medved,
Vendar smo videli v Fatehpu Sikri medveda, ki se ni samo odlikoval kot plesalec, ampak je kazal tudi nekoliko glasbene nadarjenosti. Nastopal je namreč kot pevec. Tenorist, kaj pa da, ni bil, pel pa je tako-le; Stoječ na zadnjih nogah je imel sprednje šape po medvedji navadi prekrižane. Dvigal je gobec in je mrmral po taktu, ki ga je dajal medvedar z dolgo palico in z majhnim bobnom.
Himalajski medved je dobrosrčna stvarca. Ko se človeku privadi, ne stori baje niti otroku nič žalega. Pravijo pa, da ni prijetno, če se človek sreča z divjim medvedom v džungli. Tu bajda z močnimi šapami podira vse, kair mu stoji na poti.
Kako umejejo Indijci krotiti divje živali, sem videla ob neki priliki v majhnem cirkusu blizu Bombaya. Tam je na velikega, doraslega tigra skočil dvajsetleten fant in ga zajezdil čilo kako konja. Tiger ga je pustil pri miru, dasi se sicer ni držal nič kaj prijazno. Še bolj pa me je presenetilo, ko so v ti-grovo kletko prinesli veliko medeno skledo, ki jo imenujejo Indijci thali in na kateri servirajo riž. Hkrati s skledo so dali v kletko črnega kozla, ki se je branil z vsemi štirimi nič dobrega obetajoče druščine. Ko pa je vendar moral stopiti ob bok tigru, ga je le-ta samo ošabno pogledal, nato pa sta jeli obe živali složno jesti iz iste sklede.
Tamašavalom so sorodni kačarji, kro-titelji in dreserji kač, ki jih Angleži Imenujejo snake charmers, Indijci pa sâpvâlâ. Med njimi je seve cela vrsta različnih specijalistov. Gentleman med kačarji je kačar iz Združenih provinc, ki se ne ukvarja z različnimi drobnimi, nestrupenimi kačami, marveč kaže prave velike kobre, ki jih ume izvrstno iž-vežbati. Zares ima človek užitek, če gleda veliko črnozeleno kačo, kako se dviga iz koša ali lonca in se po zvoku piščalke zvija zdaj na to zdaj na ono stran, zdaj v večjih zdaj v manjših krogih, sem ter tja pa se nagloma iz-proži naprej, kakor da bi hotela koga pičiti.
V Bombay prihajajo taki kačarji redko. navadno le na jesen, ko je v Indiji veliko tujcev, nastopajo pa samo v najboljših hotelih ali v Cookovi pisarni ter zahtevajo obilno nagrado.
Bombayski kačarji, ki hodijo od hiše do hiše, niso baš najboljši kačji dre-serji, zato pa imajo v svojih koših cele
zbirke te breznoge golazni. Sicer nosijo po največ nestrupene kače, vendar pa se morajo odlikovati bodisi po velikosti bodisi po barvi.
Navadno ima vsak veliko rumeno-zeleno kačo, ki je zelo gibčna in živi v velikih množinah v džunglah okoli Bombaya. Dalje nosijo s seboj po navadi majhne in ne preveč prožne kobre, — bržčas so take zbog tega, ker dobivajo v ujetništvu namenoma premalo hrane. Zanimiv je boj med mangu-som in kačo, ki se ga kača rada loti, nadejajoč se mastne večerje, vendar pa po navadi postane sama žrtev. Za tak boj uporabljajo rajši majhne, nestrupene vože nego kobre; vožev je vse polno okoli bombayskih lagun.
Začetek boja je prav posebno zanimiv. Zdi se, da ni noben nasprotnik preveč bojevit: ne mangus in ne kača. Mangus se celo pretvarja, kakor da bi hotel uteči pred kačo, vendar se kmalu po bliskovito zakadi vanjo. A tudi kača ni lena: urno ovije nekajkrat svoje telo okoli mangusovega telesa. Zdi se, da je mangus odrevenel in da se ne more več ganiti; le rdeče oči mu hudobno blešče. Ni treba dolgo čakati in že se mangus spretno izvije iz kačjega objema in grize kačo v glavo ali tilnik. Cim bolj se kača brani in otresa, bolj se mangusov gobček zarije v kačje meso; vzlic temu pa se kobra stalno odmika in mangus mora zariti šape globoko v tla, da zadrži kačo, ki se g? venomer otresa.
Konec kobrinega boja z mangusom pa me je močno razočaral. Brž ko je kačar spoznal, da je kobra izčrpana, jo je izruval srboritemu mangusu in jo napol mrtvo vrgel nazaj v koš. Zaman smo ga nagovarjali, da naj jo ostavi mangusu, ki bo hitro končal njene muke. Izgovarjal se je, da si' ne more preskrbeti za vsako predstavo nove kače in da ta kobra lahko vzdrži še nekaj predstav. Nič niso pomagali naši ugovori, češ, da trpinči živali.
Kačarji se mimo teh produkcij bavijo tudi s čaranjem. Predvajajo preproste, vsakdanje komade, vendar pa tako spretno, da kar ostrmite. Najbolj priljubljena je igra s kroglicami pod lesenimi zaklopnicami. Stori, kar hočeš, ali za nič ne boš uganil, pod katero za-klopnico je kroglica, izvzemši ;>rvo, ko ti mož sam dovoli uganiti. Nato stavi s teboj za četrt ali pol rupije, — ti se trudiš, tuhtaš, a zaman.
Takih iger in čarovnij imajo Indijci vse polno in na vseh sejmih in javnih prireditvah moraš občudovati mojstre v tem obrtu, ki jih enakih ne zmore svet. Vidiš pravo pravcato gledališče, ki ga naši cirkuški akrobati niti zdaleč ne dosezajo.
Priljubljena je n. pr. tudi tale igra: v popotni koš zapro majhnega dečka. Koš je tako velik, da si deček s težavo najde v njem mesta. Ko je zaprt, posu-ne čarodej skozi odprtino sabljo in začne z njo nagloma zbadati na vse strani, hoteč pokazati, da utegne biti koš prazen in je torej deček bog si ga vedi po kakšnem čudežu izginil.
Marsikaterega gledalca, ki ne ve, kako se stvar dogaja in ne verjame, da bi deček izginil, stresa groza, češ, ubogi fant, koliko mora pretrpeti! Ali zadeva je bolj preprosta: koničasto sab-
ljo ravna deček sam; on Jo vtika in iz-dira skozi odprtino. Seveda mora biti zelo spreten in izurjen, sicer bi gledalci takoj izgubili iluzijo.
Indijci so tudi izborni akrobati. Cesto vidiš tako bravurne produkcije, da te osupnejo. Deček se zvije v klobčič, ki ga odrasli človek vrže kvišku kako* žogo in zopet ulovi. Ob drugi priliki se je artist vlegel vznak na tla in razširil roke. Dva moža iz občinstva sta mu z bosimi nogami stopila na roke, nakar je akrobat dvignil noge kvišku, jih zataknil za tilnik in se obrnil. To je po: novil nekajkrat silno naglo in v dveh nasprotnih smereh. Trik tu ni bil mo-goč. Najzanimivejše je, da je uganja! take modrije z nekako naslado, ne meneč se za to, ali zasluži kako rupijo ali ne.



Sedemstoletnica lavantinske škofije
V maju je mariborska škofija obha» jala sedemstoletnico svojega obstoja.
Prvotna škofija je obsegala čisto drugo ozemlje od današnjega, tako da je sedanja mariborska škofija samo po škofu, ki je prevedel premestitev, in na osnovi starih dekretov naslednica nekdanje lavantinske škofije.
Ustanovitev le»te pa je v neposredni zvezi z uvedbo in utrditvijo krščan» stva na slovenskih tleh, zato zasluži kot zgodovinski pojav tudi našo po» zornost.
Prodiranje krščanstva na slovensko ozemlje se je pričelo ob istem času s frankovsko«nemškim in s političnim prodiranjem. Pa kakor je slednje zgra« bilo naš svet z dveh strani, s severa in z juga, tako je bilo tudi s prodira» njem krščanstva. Karel Veliki je to pravno potrdil, ko je določil dravsko črto za mejo med oglejskim patriar» hatom in solnograško škofijo oziroma nadškofijo. Vsekakor pa je uspešno širjenje in utrjevanje krščanstva ena» ko kot politično, nemško prodiranje
zadrževal naval Madžarov. Ee»ta pa seveda ni mogel omajati cerkvene raz» delitve slovenskega ozemlja med Oglej in Solnograd. Z njo so bili v zvezi mi» mo verskih tudi gmotni interesi, zakaj pokristjanjeno prebivalstvo je moralo dajati cerkveno desetino.
Brez dvoma je bilo to ozemlje pre. obsežno za opravljanje cerkvenih funkcij tako za oglejske patriarhe, ka» kor za solnograjske nadškofe. Zato so si skušali pomagati na način, ki jih ni mnogo stal. Oglejski patriarhi so slo» vensko ozemlje upravljali po svojih arhidiakonih, solnograjski nadškofje pa so ustanovili nekaj škofij, pri če» mer so si pridržali vrhovno pravno oblast nad njimi in so njihovim ško» fom podelili le razmeroma malo žup« nij, prav toliko, kolikor je bilo po» trebno za njihovo vzdrževanje. Tako so škofje ostali nadškofovi pomočni» ki, uporabljivi tudi za druge posle, ne samo za vrhovno vodstvo podeljenih jim župnij.
Prva taka škofija je bila krška (ustanovljena leta 1071.), druga sekov» ska (ustanovljena leta 1218.) in tretja lavantinska, ustanovljena po papeževi odobritvi dne 10. maja 1228. Razlogi za njeno ustanovitev so bili poleg lažjega opravljanja višjepastirskih poslov globljega značaja. Kot nekakšen pro» test zoper obe krščanski cerkvi, kate» rih ena je narod pogrčevala, druga pa latinizirala, se je na jugoslovenskem ozemlju močno razširilo bogomilstvo.
jih po vzoru tedanje dobe bavili tudi z raznimi neduhovniškimi posli: bili so višji oskrbniki solnograških nad» škofij, diplomati habsburških vojvod itd. V nacionalnem pogledu je bila škofija dolga stoletja docela brezpo» membna.
Preokret je nastal baš v dobi, ko je cesar Jožef II. (1786) preosnoval ško» fije in tudi lavantinskemu škofu dolo« čil obsežnejše, škofijskemu dostojan» stvu bolj primerno ozemlje. Vsej te]
STOLNA CERK
j^i je prijalo mistično»čustveni naturi našega ljudstva. Ni bilo doma samo v Bolgariji in v Bosni ter v Srbiji, kjer so ga s silo zatirali, ampak tudi pri nas, kjer mu je latinska cerkev napo» vedala odločilen boj. Organ te borbe je bil tudi novi lavantinski škof.
V novo škofijo so bile vtelešene sa» mo župnije: Št. Andraž, Labud in Dol» nji Dravograd na Koroškem, Remšnik, Veliki Sv. Florijan, Sv. Peter in Sv. Martin v Sulmski dolini; torej del ozemlja, naseljenega z obmejnimi Slo» venci. Sedež škofije je bil v Št. An» dražu v Labudniški ali Lavantinski dolini. Škofje pa so se v prvih stolet»
4 V, MARIBORU.
reorganizaciji je služila za podlago te» danja provincialna oziroma okrožna razdelitev naših dežel. Ljubljanska škofija in goriška naslednica oglejskih patriarhov sta bili izrinjeni iz Koroške in Štajerske ter omejeni na Kranjsko, oziroma Primorsko. Južna Koroška je v zapadnem delu prišla pod Celovec (Krko), vzhodna pa, to je velikovško okrožje, pod lavantinsko škofijo, ki je na južnem Štajerskem dobila tudi celjsko okrožje, segajoče tedaj do Dra» ve, dočim je mariborsko okrožje, leže» če severno od Drave, z graškim vred, prišlo pod graško (sekovsko) škofijo.
Celovška škofija pa je bila po svo» jem vodstvu skoraj čisto nemška, še bolj graška, in vendar je živelo v njih na sto tisoče Slovencev, ki so bili v do» bi nastajajočega nacionalizma na nem» ški in na slovenski strani izpostavljen germanizaciji. Kaj nam je rodila na Koroškem, to dobro vemo. Enaka ne» varnost, in morda še hujša, je grozila Slovencem pod graško škofijo.
Tudi povečana lavantinska škofija je bila po vodstvu nemška, vendar se je kmalu jel hitreje pojavljati v njem Slovencem vsaj nekoliko naklonjen duh, zlasti odkar je prvi domačin in nepiemenitaš Ignac Franc Zimmer» mann postal škof. Pravi narodni duh je zavladal v vodstvu, ko je leta 1846. postal lavantinski škof zaslužni Anton Martin Slomšek.
Sicer se je že tudi doslej čutila ne» prirodnost škofovskega sedeža, ki je bil po Jožefovi preureditvi v čisto obmej» nem Št. Andražu. Opetovano so se delali poizkusi za njega prenos v Mari» bor (oziroma v Celje), s čimer v zvezi bi se morala tudi izvesti nova ureditev škofijskih mej.
To nujnost je dobro občutil zlasti Slomšek. Saj je videl, kako žalostne so bile razmerè v slovenskem delu graške škofije. Tam ni bilo nikdar no» benega škofa, ki bi bil znal slovenski jezik in izza Jožefa II. je edini Kavčič, nekdaj župnik v Mariboru, kot Slove» nec prišel v stolni kapitelj. V gra» škem duhovniškem seminarju sloven» ščini ni bilo mesta in med Slovence med Muro in Dravo so prihajali du» hovniki, ki še moliti niso znali sloven» ski in so še po mnogih letih mrcvarili naš jezik. Njihov ponemčevalni vpliv je bil očividen.
Slomšek je končno premagal sko» rajda nepremagljive ovire ter se je le»
ta 1859. preselil iz koroškega Št. An» draža v Maribor. Na Štajerskem je svojo škofovsko oblast razširil tudi na tedanje mariborsko okrožje, s čimer se je tu končalo ponemčevalno delo gra» ške duhovščine. Ali to nacionalno pri» dobitev je moral plačati s težkimi žrt» vami: Koroško velikovško okrožje je prišlo pod celovško nemško škofijo, s s čimer se je tudi tu razmahnil v znat» ni meri ponemčevalni vpliv cerkvene» ga vodstva. Pa tudi vseh štajerskih Slovencev ni mogel spraviti pod svoje okrilje: vlada se je namreč tudi zdaj držala političnih okrožnih mej in je Slovence, bivajoče v graškem okrožju pustila pod graško škofijo. Tako se je nadaljevala s cerkvene strani germani» zacija Slovencev, bivajočih na severni strani Kozjaka, z Lučanami kot sredi» ščem, ki nam jih je končno nacionalno in državno iztrgala.
Potemtakem je lavantinska škofija bila ustanovljena leta 1228. z nekate» rimi župnijami na Koroškem in ob narodnostni meji na Štajerskem. Le» ta 1786. se je razširila na Koroškem in dobila je južni del svojega sedanje» ga ozemlja na južnem Štajerskem; te» mu ozemlju se je leta 1859. pridružil še severni, pri čemer pa je bila škofija izpodrinjena iz Koroške, tako da je docela izgubila svoj prvotni teritorij, — Po svetovni vojni je dobila v upra» vo še Mežiško dolino in Prekmurje.
V nacionalnem oziru sta torej važni letnici njene zgodovine: 1786 in 1859, ki se jima pridružuje še leto ustano» vitve narodne države, ki ji je moralo razširiti upravno področje na nam pri» sojene dele celovške, in somboteljske škofije.
ћ. r-č.
Voltaire
Ob 150 letnici smrti
Ko je Voltaire, najsilavnejši pisatelj svoje dobe, dne 30. maja 1778. umrl, bi se bili nešteti njegovi oboževaJci ši-rom Evirope. jako začudili, če bi jim bil kdo rekel, da se bo 150-letnica njegove smrti obhajala tako tiho. Vendar njegova zanimiva osebnost in še zanimivejše življenje — in to dvoje bi si hoteli v prvi vrsti ogledati — zaslužita,
da se tudi «Življenje In svet» ustavi ob njima.
Rodil se je dne 21. novembra 1694. v Parizu po očetu iz uradniške, po materi -iz plemiške obitelji. Vzgajali so ga jezuitje, ali uspeh vzgoje je bil v največjem nasprotju s smotrom, ki so si ga zastavili. Sploh je zanimivo, da je izšla večina francoskih orosvetlien-
cev in svobodomiselcev prav iz jezuitskih šol. Ti in slični primeri iz drugih zgodovinskih dob so kakor mrzel curek na svetiogledno vero v vsemogočnost vzgoje.
Kmalu je spoznal Voltaire tedanji državni absolutizem na lastni koži. V juniju 1. 1717. so ga nedolžnega zaprli in ga držali po krivici leto dni v Ba-Stilli, češ. da je ostra satira, ki ie izšla ob smrti kralja Ludvika XIV_ njegovo delo. Velik uspeh njegove žalo-igre «Oedipet v naslednjem letu ni •noge! iztrgati žela, ki mu ga je bila
no. Tu je našel svoj življenski poklic: uvesti angleške prosvetljene ideje v širni svet. Vsa nešteta njegova dela: drame, romani, pesmi, letaki, modro-slovne razprave, zgodovinski spisi, slovarji. — vse to mu je predvsem sredstvo v službi te življenske naloge.
Ko se je 1. 1728. smel vrniti v domovino, je napisal «Pisma o Angležih» (angleška izdaja 1. 1733., francoska 1. 1734.). Toda francoska cenzura je knjigo zaplenila in izvode, ki so ji prišli v roke, sežgala. Bil je dolgo časa brez stalnega bivališča, 1. 173* pa je
VOLTAIRE V. SODOBNIH KARIKATURAH
dala Bastilla, pariška Glavnjača tistega časa. Tega meščanskega zelenca je Upeljal njegov lahkoživi stric v tedanjo4 nebrzdano plemiško družbo. A tu se je mož kmalu opekel. Plemič, s katerim se je 1. 1725. Voltaire pri poiedini spri, se je maščeval kaj neplemenito. Dal ga je po svojih služabnikih pretepsti, njegovi §orodniki pa so vložili ovadbo, ki je spravila mladega, nekoliko vihravega pisatelja znova v zapor. Ondi so ga držali sicer samo od 17. do 29. aprila 1. 1726., vendar je na to sledil izgon. Občevanje v visoki družbi je Voltaira sicer navadilo neprisiljenega vedenja v teh krogih, toda dvakraten zapor je ostavil v njegovi duši za vse življenje sovraštvo do nasilja in nasil-nikov.
Na Angleškem, kamor je odšel v izgnanstvo, je predrugačil svoje pravo ime Arquet v Voltaire, pri čemer je uporabil tudi prvi črki besed le ieun (ta mladi). Dveletno bivanje na Angleškem, v domovini parlamentarizma in prosvetljenostnega pokreta, je bilo za Voltairovo nadaljnje življenje odločil-
našel zaželjeno zatišje kot prijatelj in ljubimec gospe de Châtelet, duhovite, a razuzdane plemkinje. Bival je nâ njenem gradu Cirey. Tako razmerje ni bilo v tistih časih nenavadno. Tu je pisal številna modroslovna, naravoslovna in pesniška dela, ki so mu prinesla svetoven sloves in mnoge vnanje časti, za čimer je hrepenel že izza mladih let.
Slavljen kot prvi živeči pisatelj Evrope se je Voltaire vrnil v francosko prestolnico. V njegovem salonu se Je zbirala najodličnejša družba tedanjega Pariza, samo dvorski krogi so ostali hladni. To in različne spletke zavistnih tekmecev v slovstvu so ga nagnile k temu, da je sprejel povabilo svojega častilca kralja Friderika II. in je sredi 1750. odpotoval na pruski dvor. Kljub velikim dohodkom pa se je še istega leta spusti! v prepovedane denarne špekulacije, ki so prišle na dan. Razen tega se je vmešaval v diplomatske zadeve in celo zbudil sum. da vohuni v francosko korist. Vse to in končno še spori z njegovim rojakom Mauper-
tuis-am, predsednikom berlinske akademije znanosti, so privedli do preloma. Ko je kljub krailju dani obljubi natisnil satiro na svojega nasprotnika in objavil še neki spis te vrste, mu je Friderik 1. 1753. «dovolil odhod». Ves svet je spravilo pokonci pogojno zaporno povelje Friderika II., ki je dohitelo Voltaira na potovanju in sicer v Frankfurtu ob Majni. imel je namreč s seboj kraljeva pisma in pesmi, katerih objave se je kralj bal. Ko je skušal zbežati, so ga ujeli, končno pa izpustili. Voltaire se jç maščeval in je objavil pod naslovom «Zasebno življenje pruskega kralja» spis, poln obrekovanja in pretiravanja. Kljub temu sta se sprta moža kmalu pobotala in si začela zopet dopisovati.
Več nadaljnjih let je prebil Voltaire po različnih manjših nemških dvorih. Potoval je v spremstvu sestre pruskega kralja po Švici in se končno 1. 1758. stalno naselil na novo kupljenem gradu in posestvu Ferney blizu Ženeve. Grad si je krasno uredil in razkošno opremil. Z nezmanjšano tvorno silo je objavljal sedaj spis za spisom; vsi ti spisi služijo poglavitnemu namenu: podkopati temeljne nauke krščanstva in zlomiti moč katoliške cerkve. Voltaire se je boril za versko strpnost in za omiiljenje takrat od sile krutega kazenskega postopanja.
V zadnjih letih življenja pa je slabotni in bolehni starec popravil marsikaj, kar je v mladosti poK'varil. Preje ykop, je postal zdaj radodaren; preje seDičen, je postal zagovornik trpečih in preganjanih. Zlasti mu delajo čast ti-le slučaji: Protestant Jean Caias, trgovec v Toulouse-u, je imel sina, ki je prestopil v katoliško vero. Starejši sin, ki je bil nepridiprav, je baje nameraval slediti primeru mlajšega brata, a se je zaradi dolgov obesil, še preden je izvršil svojo namero. Tedaj je bil 64-letni slabotni oče osumljen, da je 28 letnega krepkega sina umoril iz verske mržnje. Verska razburjenost je videia v samomorilcu — svetnika, očeta pa so obsodili na smrt s kolesom in obsodbo tudi izvršili. Voltaire je izvedel za ta slučaj in je vzdignil svoj mogočni glas. Ob pozornosti vse Evrope je dosegel po triletnem trudu, da je bil Po -krivici usmrčeni oče proglašen za nedolžnega. Precej sličen je slučaj kal-vinca Sirvena, čigar pokatoličena hči je pobegnila iz samostana in izvršila samomor v reki blizu očetove hiše. Ko je padel sum na očeta, je zbežal k Vo-1-tairu in ta mu je izposloval oprostilno sodbo. V slučaju plemiča de la Barre, ki je bil po krivici usmrčen s kolesom, češ, da je vrgel mostni križ v vodo, je mogel Voltaire rešiti vsaj njegovega soobdolženega prijatelja in. mu priskr-
Vsa Evropa je slavila ta Voltairo-
va dejanja. Postal je svetovalec cesarjev, kraljev, knezov in državnikov. In vendar tudi ta zadnja, najlepša njegova leta niso popolnoma brez sence. Še vedno je tajil svoje knjige, dasi je ves svet vedel, da jih je pisal on in nihče drug. Najstrupenejši nasprotnik krščanstva in katoliške cerkve je hodil k spovedi in obhajilu, hkrati pa je nadaljeval napade na njo.
Dvajset let je prebil Voltaire v samoti. Tedaj ga pregovri nečakinja, madame Denis, ki mu je gospodinjila že izza odhoda iz Cirey-a, da bi se vrnil v Pariz. Potovanje in prihod v Pariz dne 10. februarja 1778. sta bila mogočen triumf. Številne slavnosti v Parizu in neumorna delavnost so izčrpale starčkove telesne sile. Dne 30. maja 1778. je umrl v Parizu, pokopali pa so ga natihoma v opatiji Sellières v Cham-pagni. O njegovi smrti listi niso smeli poročati. V revolucijski dobi so prenesli njegov pepel v pariški Panthéon.
beti častniško mesto v pruski vojski. Samo delen uspeh je dosegel Voltaire v slučaju Montbaille. Staro, pijači uda-no mater so našli mrtvo na njenem kovčegu. Zadela jo je k'ap. Ko je bila že zdavnaj pokopana, se je zbudil sum, da sta jo umorila sin in snaha. Iz popustljivosti nasproti množici so obsodili sodniki oba na smrt- in sina tudi usmrtili. Snahi, ki je bila noseča, so izvršitev kazni odložili do po porodu. Med.tem pa se je Voltaire zavzel za stvar in je rešil sinu čast, snahi pa tudi življenje. Ferneyjski samotar je rešil nadalje generala Lally-ja, ki so ga obsodili na smrt, češ, da je poneveril državni denar. To pa je bila samo pretveza; njegov greh je bil, da ni imel vojnega uspeha v Indiji. Voltaire ni miroval, dokler ni dosegel obnovitve procesa in oprostitve nesrečnega vojskovodje. Nesebično, a brezuspešno se je zavzemal Voltaire za kmete, tlača-ne samostana Saint-Glaude, ki so ga Drosili pomoči.
KOLN, OSREDNJI KOLODVOR K članku Razstava sedme svetovne velesile
Njegov spomenik ima napis: Voltairejevim manom. Pesnik, zgo» dovinar, filozof; dvigal je člove» škega duha in ga učil, da mora biti svoboden. Branil je Calas*a, Sirven»a, de la Barrera in Mont» baille»ja, pobijal ateiste in fanati» ke; inspiriral strpnost, zahteval človeške pravice proti sužnosti
tlačanstva. Voltaire ni velik modroslovec, ni odkril človeškemu duhu novih potov; njegovo mesto v zgodovini človeškega duha je skromnejše. S svojim duho» vitim, jasnim, lepim, vsestranskim in neumornim peresom je širil ideje dru» gih in je obvladoval dva rodova. Ven» dar se mu tudi izvirnost ne sme popol» noma odreči. Njegovo stališče nasproti krščanstvu in zlasti katoliški veri smo že označili. Toda brezbožen ni bil, marveč je bil deist, t. j. priznaval je Boga, kakor njegovi angleški vzorniki, ki so učili neko «razumno» ali «narav» no» vero, zametavali pa so čudeže, dogme in razodetje. Z njimi trdi, da je Bog in vidi bistvo vere v nravnosti. Zato so ga napadali i z desne i z leve, kakor vsakega, ki zavzema srednje stališče. Tudi nesmrtnosti duše ne taji, dasi v tej točki ni tako odločen in sta» noviten. Iz prvotnega optimizma pre« haja z leti vedno bolj v pesimizem. Sploh ni bil vedno popolnoma istih mi* sli. Tudi v politiki zavzema srednje stališče: odločno obsoja vsako nasilje, pa tudi komunistične nauke in se ogre»
va za angleške uredbe. Ko so franco» ski vodilni krogi odklanjali vse refor» me, se je že L 1764. izrazil, da sluti bli» žajoči se vihar — francosko revoluci» jo. Predvsem v službi njegovih pro» svetljenih idej je tudi njegovo zgodo» vinopisje, kjer že močno upošteva kul» turno zgodovino. To velja tudi za nje» gova številna pesniška dela. Najslav» nejše njegove pesnitve so: tragedije Brutus, Zaire, Alzire, Cezar, Maho« met, Merope, Semiramis, Rešeni Rim, Tankred; romani: Candide, L' ingénu (preprosti), proslula Pucelle, v kateri smeši Devico Orleansko; pripovedna pesnitev Henriada. Še danes so sveže njegove fine in gibke manjše pesnitve.
Nekdaj tako slavni Voltaire je po» stal kmalu po svoji smrti predmet pre» ziranja, da o sovraštvu niti ne govo» rimo. Kakor so ga prej precenjevali, tako so ga pozneje omalovaževali. Dej» stvo pa je, da ie Voltaire velik, mno» gostranski in duhovit pisatelj. Z nje» govo ostroumnostjo pa se ne druži nobena prava toplina srca. zato so nje» govi spisi hladni, kar se neugodno ču» ti posebno pri pesnitvah V znanstve» nih spisih je — kakor mnogi prosvet« ljenci — često površen. Razen tega precej kazijo njegov značaj ničemur» nost, pohlep po denarju in neodkrito« srčnost. Pri njem vidimo torej mnogo solnca, a tudi mnogo senc. Po ogrom» nem vplivu, ki ga je imel na svoje so» dobnike, pa štejemo Voltaira med najvažnejše može nove dobe.
Razstava sedme velesile v Kolnu
V Kolnu ob Renu, tretjem največjem mestu Nemčije, so prošli mesec otvorili mednarodno razstavo tiska. Razstavni prostor je ogromen: meri blizu *.oJ milijona kvadratnih metrov, stavbe pa se vlečejo več kilometrov vzdolž Rena. Konstrukcije so iz železobetona in stekla. Krona tega stavbarstva pa je 85 m visok stolp, na katerem se blesti napis «Pressa».
Dve leti so Nemci organizirali razstavo, ki je največja svoje vrste na svetu. Tudi v tem tiči nekaj simbolike današnjega časa: tisk ni bil še nikdar tako močan, popularen in vpliven kot danes. V njegovi službi so vse uredbe sodobnega življenja — od železnic do aeroplana, od filma do radia. Ustvar-
jajo ga nevidni možgani legijonov, na svet mu pomagajo vsi tehnični pripomočki, s katerimi razpolaga človeštvo.
Nekaj o Kolnu
Kôln je med nemškimi mesti na tretjem mestu; Porenje ga smatra za svojo metropolo. Francozi in Angleži ga imenujejo Cologne, clovenci pa mu pravimo tudi Kelmorajn. Mesto leži na obeh bregovih Rena ter ni samo na sebi nič kaj posebno slikovito. Tla, na katerih stoji, so ravna in zemlja je izredno rodovitna.
V starih časih (13. stol.) ie bil Koln opasan z mogočnim obzidjem in številnimi utrdbami; v mesto se je prišlo
skozi osmero vrat, ki so bila za sovražnika vedno zaprta. Se'e v novejšem času se je mesto osvobodilo tesnega pasu na stari periferiji in se je začelo širiti na vse strani.
Koln slovi posebno po svojih divnih stavbah v romanskem slogu; z njimi je bogat kakor nobeno drugo mesto na svetu. Gotika pa je še krepkejša in kôlnski dom je znan vsakemu omikan-cu. Ta cerkev ima svojo posebno zgodovino. Engelbert Sveti je bil sklenil zgraditi na mestu stare romanske katedrale novo stavbo. Temeljni kamen so položili 1. 1248., zgradba pa je le polagoma nastajala.
V ostalem je Koln važno središče nemške veleindustrije in trgovine. Ima pa tudi znamenito univerzo. Slovencem je nekoliko znan zaradi tega, ker je bil tam marsikateri rojak, ki je moral s trebuhom za kruhom na Westfal-sko. Letos se govori in piše o Kolnu po vsem kulturnem svetu v zvezi z no-vinsko razstavo.
V začetku je bila beseda
Odkar se človek zaveda svojega dostojanstva, ceni dar govora, ki mu posreduje sporazumevanje z bližnjo in daljno okolico. V najstarejših časih, ko je bil na svetu morda en sam jezik, je bilo ljudem sporazumevanje lahko. Toda človeštvo se je razkropilo po zemlji, ustvarilo si je razne jezike, živelo je v takih okoliščinah, da je moralo vzdrževati zveze z vsemi ljudmi. Nastala je potreba ne le po ustnih sporočilih in poizvedbah, ampak tudi po zabeležbah tega, kar je bilo in kar se godi. Že stari narodi: Asirci, Babilonci in Egipčani so iznašli posebne znamenke za to, kar so učeni ljudje lahko čitali. Sledove svojega življenja so nam ostayili v kii-nopisih, pisavi, ki je vrezana v opeko in kamen.
Poznejši rodovi so to metodo pisanja izpopolnili — iznašli so papirus, ki je bil praktičnejši od kamenitih tablic. Tudi pismenke so se razvile, čeprav so se posluževale še vedno slikovitih podob in kombinacij. Vse to je bilo še daleč od tiska v današnjem pomenu besede, bilo pa je kljub vsemu njegov začetek.
Kakšen je bil prvi časopis
bi morda lahko povedati Kitajci, ki so ohranili nekakšno tisku podobno listino Iz 8. stoletja pr. Kr. Mi zapadnjaki smo
bili tedaj še daleč za njimi. Naš časopis se je "razvil iz pisma, iz listin, ki so se prestavljale zaradi njih važnosti v tuje jezike in so v prepisih romale daleč po svetu. Takšen «tisk» je bil v srednjeveških časih skoraj izključna last samostanskih menihov. Samo oni so umeli pisati in so imeli čas izgotavljati «pisma». Pisali so nabožne knjige; knezi pa so imeli na svojih dvorih pametne učenjake, pisarje, katerih je tudi bilo malo.
Do teh dob so bili «tiski» omejeni le na peščico izbranih ljudi. Tehnika še ni nastopila svojega zmagovitega pohoda po svetu. A baš tehnika je tisto sredstvo, ki je tisk razširila in ga storila dostopnega vsem ljudem. Prvi korak v tej smeri je napravil
Nemec Gutenberg
Človeštvo ga po pravici prišteva med svoje največje veleume, njegovo iznajdbo pa med največje pridobitve vseh časov. Gutenberg je spoznal skrivnostno moč črke in sestavljenih črk, besede. Izrezal je v les prve pismenke in jih je začel odtiskavati. Prinesel je s tem na svet burjo revolucije, kajti šele z njegovim nastopom se začenja tisk poglabljati, širiti in izpopolnjevati. Monopol srednjeveških samostanov in dvorov izgine, civilizacija se razgiblje, Gutenberg napravi prvo stiskalnico, posname izrezane črke s črnilom in izgotovi prvi tisk. Led je prebit — pismo je postalo last splošno-sti, začele so se tiskati knjige, brošure, časopisi.
Prva dvorana: Kulturna zgodovina
Razstava v Kolnu je organizirana razvojno. Začenja se z oddelkom za kulturno zgodovino. Naravno je, da so Nemci kot aranžerji odstopili največ prostora svojim lastnim zadevam. Sploh so na razstavi najbolj nazorno zastopane: Nemčija, Avstrija in Francija.
Prvi dve državi sta dali za razstavo na razpolago svoje bogate arhive in knjižnice. Težko bi bilo našteti približno vse, kar vidiš v tem oddelku; zato se je treba omejiti samo na najvažnejše stvari.
Nedvomno zanimiv dokument, ki bolj ilustrira dobo kot kaj drugega, je cesarski patent iz 1. 1781.. s katerim se
odpravlja tlačanstvo. Sploh sta si stekla nemški cesar Friderik Veliki in sin Marije Terezije Jožef II. za svobodo tedanjega časa nevenljivih zaslug. Svobodni duh se je lahko povsod uveljavljal, ker je bil doma tudi na dvoru. Tisk je imel odprta pota, toda njegov pravi čas le še ni prišel.
de plesnih zabav. Izdali so ga na Du. naju. Listina določa, da se morajo vsi plesi «začeti najpozneje ob 9. zvečer» in da «morajo biti že ob 12. pri kra« ju». Na plesih pa, veli ukaz, se morajo vsi stanovi obnašati dostojno in ne sme biti med njimi nobene razlike. Ta je bila takrat seveda zelo tehtna.
KOLN, RAZ SI
Bolj ko>t kurijozlteta sta značilni dve imeni nemških listov, ki sta tudi na razstavi: «Lačni učenjak», in «Bohaj-kovalec». Oba bi se morda z večjo upravičenostjo kakor tedaj smela pojaviti med časopisi i dandanašnji.
V okvir, nikakor pa ne v zgodovino tiska spada tudi neko dovoljenje gle«
7NA PALAČA
Se zanimivejša je dvorana z doku« menti izza francoske revolucije. Ab« solutizem je pestil tisk in ni nadzoro» val samo tega, kar je prihajalo iz tis« karskega stroja, ampak tudi to, kar se je širilo od ust do ust. Posledica te nesvobode so bili rovarski listi, ki niso niti skrivali svojih tendenc kakor na
primer «Gazette secrdte», kl je šla iz dežele v deželo in poučevala ljudi, kakšen je prav za prav obraz in duh tedanjega časa. Nazori Voltaira in Diderota so se najbolj širili potom «podzemnega tiska». Francoska revo» lucija je prikazana v njem zelo in» formativno in izčrpno. Celo v sliki. Ne manjkajo niti ilustracije, ki prika» zujejo naskok na Bastillo, niti karika» ture Ludovika XVI. in Marije Anto» niette. Spričo Voltairove obletnice je gotovo zanimiva slika, prikazujoča iz» stop Mirabeaua v Elizeju, kjer ga Sprejema «hudič» Voltaire.
ključno z leposlovjem, «Journal des
modes» z modo itd. V dobi Napole» ona se je rodila posebna časopisna no» vost: podlistek ali feljton. Uvedel ga je francoski «Journal des Débats», ki je prvič priobčil pod črto gledališke beležke.
Sploh je napoleonska doba Kolna zelo dobro zastopana. Karikatur o Napoleonu je brez števila. Najzani» mivejša med vsemi bo menda tista, ki prikazuje, kako leze Napoleon iz jajčje lupine, hudič pa se mu odkriva in pozdravlja v njem dobrega zavez» nika.


v
5 KOLNSKE RAZSTAVE TISKA: Redakcijska soba s slikami, ki kažejo samo del tega, kar gre vsak dan
skozi urednikove možgane
Cesar Napoleon si nI podvrgel sa* mo dežel in ljudstev, pokoril si je tu» di «javno mnenje». Iz njegove dobe je razstavljen časopisni indeks; v njem so zabeleženi vsi listi, ki so te dni iz» hajali in vsak je imel od cesarja ali njegovega zaupnika določen delokrog. Tisk je bil podrejen vojaškemu reži» mu — analognemu pojavu kakor smo ga doživeli v svetovni vojni. Bile pa so le tudi nekatere izjeme.
Polagoma se začenja tisk diferenci» rati. «Mercure de France» se bavi iz»
Cenzura
AH si je mogoče zamisliti tisk brez cenzure? V današnji dobi prav goto» vo ne! Tudi kolnska razstava se za« veda tega dejstva in je posvetila cen« zuri poseben oddelek. Cenzorjev svinč» nik tvori v zgodovini časopisja sploh poglavje zase. Posegal ni le v besedi» lo, ampak tudi v ilustrativen del tiska.
Neki list Je priobčil sliko Pierrota in Kolombine. Pierrot sloni na prsih Kolombine, ki je seveda v negližeju.
To Je bila pečenka za cenzorjev svinčnik! Prekrižal je negliže in uka» zal, da mora slikar narisati novo, mo» ralnejšo sliko. Morala pa je — kon» cem koncev — zelo raztegljiv pojm in se ravna po duhu časa — kot cen» zorjev svinčnik...
Kako je sodil o «javnem mnenju» silni Metternich? Pestil je tiskovno svobodo, da so pisatelji protestirali in dostavili protest naravnost v nje» gove roke. Silak pa je dopis rešil s tr* le opazko: «Pritožba ni vredna, da bi se nanjo ozirala najvišja oblast v dr» žavi!» Tako je šla listina v arhiv — ad acta — odkoder jo je zopet izkopal današnji čas.
Uredniki na barikadah
L. 1848. je bilo za Dunaj zelo bur» no. Neki list javlja, da ni mogel iziti, «ker so se morali včeraj vsi uredniki boriti na barikadah». Očividno pa jim je že po enem dnevu borbe zmanjkal smodnik, kajti list je naslednjega dne zopet izšel in je tudi poslej vedno iz» hajal.
Tako govori na kôlnski novinski razstavi preteklost in zgodovina, ni nič manj zanimiva. Prvo, o čemer si prepričan, če pogledaš današnje
svetovne liste, je dejstvo, da brez tiska ni več mogoče izhajati ne ljudstvu ne vladam. Tisk je sedel na visoki pre» stol demokracije in govori z vsakomur o vsem, kar ga zanima. Tu so dnevni» ki, revije, strokovni časopisi, čtivo za ljudstvo, milijonske naklade, ki ustvar» jajo mnenje in oblikujejo mišljenje ljudi. Angleži, Francozi, Nemci, Skan» dinavci, Španci, Italijani, Grki, Romu» ni— vsi imajo velik in močen tisk. Sa» mo Jugoslavija je zaostala. In Bolga» rija in Albanija. Rusija pa je pokazala svoje široke grudi tudi v formatu — njeni listi so daned — če si smem do» voliti primero — po svoji vsebini in opremi baš tako organični in silni ka» kor tisk na zapadu.
V Kolnu bo letos kakih 200 kon» gresov vseh strok. Predvsem seveda takih, ki se nanašajo na novinstvo in njegovo vlogo v javnem življenju. In vsakdo, ki bo obiskal to mesto, obišče tudi novinsko razstavo. Na njej bo videl, da je tisk res mogočna velesila, ki stoji po svojem bistvu nad stran» kami, nad vladami, da je podvržen enemu samemu gospodarju — napred« ku in tehniki. Množice to vidijo, spo» znavajo, čislajo in zato mu tudi po< klanjajo svoje zaupanje.
Slikarica Ivana Kobilca
«Vse sem hotela videti na svetu In pogledati za vsako zaveso, vecf» no me je gnalo naprej. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca.»
Tako je zaključila sùkarica Ivana Ko» bilca povest o svojem življenju, ko je bila pač že prekoračila Šestdeseto leto, a je bila še polna moči in veselja za delo. Toliko bolj je presenetila njena smrt, ki jo je nenadno odvedla od nas dne 4. decembra 1926. V njeni izpot vedi je zapopadena vsa resnica njene ga življenja, ki se jasno zrcali v ume t' niškem delu, kakor ga kaže posmrtna kolektivna razstava v Jakopičevem pat viljonu v Ljubljani.
Ivana Kobilca ni prva slovenska sli> karica. Imela je več predhodnic, ki so celo tvorile jedro slikarske šole Mat tevža Langusa, a do lastnega umetnU škega ustvarjanja se ni dvignila nobet na, čeprav je bilo njihovo stremljenje
precej resno. Ivana Kobilca pa je s čudovitim mirom in neko neznano za» konitostjo izvršila svojo življensko pot. Postala je umetnica in je s svojim delom stopala v eni vrsti s svojimi mo> škimi vrstniki, ki so v njenem času predstavljali evropsko umetnost.
Rojena je bila 21. decembra 1862 v Ljubljani v trgovčevi rodbini. Zgodaj je pokazala svoj slikarski talent, tako da so ji starši dovolili umetniško izobrazbo na Dunaju, kar je bil po tat kratni meščanski morali gotovo izjet men dogodek.
Ivana Kobilca je na Dunaju s kopu ranjem nastopila pot umetniškega šot lanja, pa se je kmalu preselila v Mona* kovo, ki je takrat slovelo kot središče moderne umetnosti. Tam je sprva v Erdeltovi šoli na akademiji slikala štw dije po modelu; psihološko so izredno poglobljene in se v njih kaže topli odt nošaj umetnice do predmeta. Oblikov
na stran je popolnoma v skladu s ta* kratnimi zahtevami akademije, vse mnogoštevilne glave in genri so izvr* šeni v temnih barvah, brez ozira na efekte luči. A Monakovo je takrat po* sedovalo tudi mlado generacijo slikar* jev, ki so krenili na nova pota in nji* hovim stremljenjem se je kmalu pri* družila Ivana Kobilca. Slikala je takrat skupaj s Ferdom Veselom in je od nje* ga prejela prve moderne vplive. Njen realizem postaja dosleden tudi v sred* stvih, kakor je bil doslej v predmetu in tako nastanejo «Likarice», genre, ki je slikan v svetlih barvah, s prirod* no razsvetljavo. V počitnicah nastane* jo v monakovskih letih študije v pro* sti naravi, dva mala pleinairja iz Ilirske Bistrice in dve veliki kompoziciji v
SLIKARICA IVANA KOBILCA
Podbrezju: «Poletje» in «K lopi». Obe sliki sta zrel plod novega slikarskega programa, polni živega, naravnega ze* lenja, brez črnih senc, a tudi brez di* rektnega solnca, kakor so ga slikali im> presionisti.
Ivana Kobilca je v svojem neuirud* Ijivem umetniškem stremljenju obi* skala tudi Pariz, kamor je poslala le* ta 1891. svoje «Likarice» in «Poletje» na razstavo v Salon. Imela je ž njima
uspeh in bila odlikovana; kot slikarica je v Parizu sledila zmernejši mlajši struji, kar je gotovo pripisovati vplivu Puvisa de Chavannesa, s katerim je mnogo občevala. Tu in v Barbizonu je slikala v prosti naravi in ustvarila ne* kaj dovršenih del.
Po vrnitvi v domovino je sledila Iva* na Kobilca pozivu v Sarajevo, kjer je slikala za jezuitsko in protestantsko cerkev. V tem času je portretirala ško* j a Strossmayerja (1899), v njenem ostalem delu pa se zrcali ponoven in* teres za genre, ki dobiva sedaj močno narodopisno primes. Po Strossmayer* jevem naročilu je naslikala 1902—03 veliko kompozicijo «Slovenija se kla* nja Ljubljani» za mestno zbornico. Vi Ljubljani je zdržala eno leto, 1904, ko je bila učiteljica risanja na višji dekli* ški šoli, potem pa je odšla v Berlin, kjer sta živeli prijateljici, slikarici Rosa Pfaffinger in Kate Kollwitz. Vse do leta 1914. je slikala portrete in cvet* lična tihožitja, v katerih se kaže fino razumevanje za subtilno življenje predmeta in formalna dozorelost. Iva* na Kobilca je v tem času dosegla za* ključek svojega formalnega razvoja. Njeno delo ji je prineslo že v mladosti mnogo priznanja in ko se je L 1914. vrnila v domovino, je bila v tujini priznana umetnica, ki je doma ustvar* jala do svoje smrti mnoga jdela, med njimi odlične portrete in veliko števi* lo cvetličnih tihožitij. Njeno živi j en* sko delo pa je v celoti spoznala domo* vina šele na sedanji posmrtni kolektiy* ni razstavi.	v
Ivana Kobilca je bila izrazita umet* niška osebnost, ki se ni zadovoljila s slikarskim znanjem, katero si je raz* meroma zgodaj prisvojila. Njena tež* nja je bila spoznanje in ta jo je pri* vedla v samostojno iskanje umetniške poti. Zato cenimo v njenem delu ono jasno osebno razvojno potezo, ki daje slikarici pečat samostojne umetnice, njenim delom pa nadčasovno vrednost.
V	neumornem delu je Ivana Kobilca ustvarila izredno veliko število del, ki se nahajajo po večini v Ljubljani in v Sloveniji, mnogo pa jih je v zasebni lasti v Berlinu, v Zagrebu, v Sarajevu.
V	glavnem so to oljni portreti in tiho* žitja ter kompozicije samostojna kra* jina je izjema. Ivana Kobilca pa je bila tudi pravi mojster pastela, o čimer pri* čajo portreti iz monakovske dobe in iz časa, ki ji je sledil. V Berlinu je rada slikala miniaturne vortrete, dočim je
njena risarska zapuščina majhna; glav» no težišče njenega razvoja je pač v slU karstvu, kateremu se je posvetila z vsemi svojimi tvornimi močmi.
Umetniška revolucija se je v delu Ivane Kobilce izvršila brez ekstremnih poskusov, zato pa ni manj logična in globoka. Gnalo jo je pristno umetnU
ško čustvo začudenja nad naravo, kar je znamenje njene neobičajne svežine in duševne moči. Zato bo njena umet' niška zapuščina vedno cenjen del mo' dernih stremljenj slovenskega slikan stva, cenjena še posebno zato, ker je delo naše prve žene=umetnice. M.
V srcu Šumadije — Na grobu Črnega Jurija in kralja Petra
Tolikokrat se omenja in vendar so bili med nami celo Beograjčani, ki še niso videli izhodišča nove srbske zgo» dovine. Zato nas je tembolj mikala. Na pot nam je bilo dano lepo solnce, še več pa smo si od toli krasne nedelje obetali. Avto je drčal po kaldrmi beo» grajskega predmestja in zapuščal za sabo nizke hiše po obronkih hriba, za» krivljene ulice, bazarsko kričeče šta» cune in zaprašene mesarije. Po cesti so vrveli'vozovi in periferijska dekle» ta s pospanimi pogledi. Kmalu so se hiše tako razredčile, da je ostala sa» mo velika zelena plan in bela cesta na nji. Tik pred nami je bila Avala. Na desno savska ravan tja proti Šab» cu, daleč onstran Avale moravska stran.. Pred nami šurnadijski griči. Spo.nnil sem se Gjure Jakšiča:
Savu, Mlavu i Moravu
prelazeči ja
tebe sam se zaželeo...
Obrnili smo hrbet Avali in se po ce» sti, ki je bila še nedavno zgrajena, dvigali višje v hribe ali spuščali v do» line. Pokrajina je mestoma spominja» la na vzhodno Štajersko, toda brez vi» nogradov. Tu in tam smo švignili mi» mo pašnikov s čredami drobnice in s patrijarhalnim pastirjem. Vasi so red» ke. Poredkoma nam je prišel naproti kak voz ali skupina kmetov. Zemlja je ponekod gozdnata, drugje pa so njive in senožeti. Krasni pašniki. Pastirska, krotka dežela. Težko si misliš, da so še pred 100 leti hodili tod turški vo» jaki. Takrat je b;lo tu dokaj drugače:
veliko gozdov, daleč od glavnih cest pa selišč? poljedelcev in pastirjev, gnezdišča hajdukov in svet pravljične balkanske romantike.
V teh krajih se je pred sto leti tru» doma oblikovala srbska država. Blizu tod je cesto jezdil knez Miloš Obre» novič, trgovec z živin-», ki ni umel ne brati ne pisati, a je vendar vodil dr» žavne posle avtonomne Srbije in ka» zal novi državi pot, po kateri se je razvijala v vedno večjo svobodo in k vidnemu napredku.
Kak;na izprememba v enem sto» letju!
Kje so danes meje države, ki se je razvila okoli tega jedra?!
— Naše države niso ustvarili kmet« jc»poli°deIci, — je razlagal srbski to» variš. — Kmet, ki orje grudo, nima do» volj socijalnega čuta. Nje ustvariteljî in prvi uporniki so bili obrtniki in ži» vinorejci, ki so se mnogo gibali po svetu, zahajali na sejme in se pri kup» čevanju urili v pogajanjih, v baranta» nju, v izsiljevanju, v prepričevanju drugih, — samih političnih lastnostih.
In ves čas, ko sem se mudil na šu» madijskih tleh, sem moral misliti na te obrtnike in pastirje, ki so umeli ta» ko vešče izrabiti vse politične zaplet» ljaje v turški državi in organizirati upore, iz katerih je naposled izšla svobodna Srbija, poznejša osvetnica starega Kosova in Piémont jugoslo» venske države.
Kakšna inteligenca ob nobeni iz« obrazbi!
Ustavili smo se v Mladenovcu, ne» znatni «palanki», veliki kakor kak na3
TOPOLI ^	— -
KAHAG^OUGnEVE/A/ "
---7
srednji trg. Na hribčku je pravoslav» na cerkev, spodaj pa kopica dokaj ne« pravilno razmetanih hiš, — po večini pritličnih. Glavna ulica ima trgovine, gostilne, kaldrmo, šetališče z gospo» dičnami, z otroškimi vozički. Civili» zacija, Gostilna, v kateri so nam po» stregli s sirom s kajmakom in čebulo, z jagnetino in z dobrim šumadijskim vinom, je kakor vsaka naša trška go» stilna. Poseda se zunaj ob pogrnjenih mizah, domača gospoda pije vina ali
mo, je hodila med ranjenci prekrasna Francozinja, bolniška sestra neke po» možne misije. Nam razcapanim in iz» mučenim se je videla kakor prikazen z drugega, lepšega sveta... Še zdaj vidim to sliko živo pred sabo... je pravil nekdanji član srbske vojske.
Kraj je idiličen, miren, prikupen.
— Živimo zadovoljno — nam je pravil star pravoslavni svečenik. — Ljudje so se poboljšali, radi zahajajo
OPLENAC, zad
«turško», mimo hodijo dame in kmet» je, — nekateri v samih cunjah, z be» do na trdih obrazih. Spomniš se voj» ne, vsega neskončnega trpljenja in — sedanje politike.
— Med vojno smo ležali v Mlade» novcu kar na ulicah. Vse je bilo za» basano z vojaštvom. Celo ranjenci so ječali na prostem. Tu, kjer zdaj pije»
ina kralja Petra
v cerkev in žive nravno. Izmed 150 otrok jih je le 5 nezakonskih.
—	Veliko dece imate! — Skakljala je okoli nas in se igrala na
ulici, kamorkoli si pogledal.
—	Imamo, hvala Bogu. Pa je treba. Pri nas zdaj vse govori o Italiji. Ni še dolgo, kar smo tako govorili o Avstriji. Zdaj je ni več..,
Prisedel je naš slovenski rojak. Mladenovski zdravnik. Kako mu je? Vživlja se, in kdor se vživi, je zado» voljen. Morda celo bolj nego med na» šimi ljudmi. Šumadijci so dobri in v nekem pogledu vitežki. Pametno ljud» stvo, ki še veliko da na svoj prego» vor:
Sve za obraz (čast), a obraz ni za što!
V mestu je tovarna za mesenine, ki izdeluje slovečo mladenovsko salamo. Za socijalne probleme se ljudje kaj malo brigajo, dasi so sicer dobri polis tiki. Toda politika je barantanje, kup» čevanje, «nadmudrivanje.»...
Za Mladenovcem se začno kraji, ki jih ne pozabiš zlahka. Pokrajina je ču» dovito zelena. Ni ga mesta, ki ne bi bilo obdelano. Avte drči po beli cesti, dviga prah in skozi to nadlego se nam ljubko smehljajo krasne njive, bujni travniki, vsa lahno vzvalovana, mila, prijetna pokrajina z intenzivno modri« mi planinami na obzorju.
Ze se bližamo Topoli. Oplenac, za» dužbina kralja Petra, vstaja na hribu. In zdi se nam, kakor da bi nas po« zdravljala dobra vila Radojla, rajaš joča po zeleni trati.
Zelene se trave, solnce pripeka in bela, bizantskosstarosrbska cerkev se dviga na hribu in kraljuje nad vso pokrajino, nad pokrajino Črnega Jus rija, nad srcem Šumadije.
Kaj je tu — na zemlji, v zraku, v ljudeh, v vseh stvareh, — da čutiš ne* ko posebno silo in vero?
Kmalu se ustavi avto pred velikimi vratmi sredi griča. Kraljevska straža uraduje. Ko so formalnosti opravlje« ne, zdrčimo po cesti med sadnim drevjem na vrh hriba, kjer je pritlična vila za dvorne uslužbence in nekaj korakov zgoraj cerkev.
Dviga se na vrhu kakor da bi bila prenesena iz davne preteklosti, iz po« zabljenih časo", iz legendarnega sves ta; vstaja bela in čista iz šumadijskih trat in gozdov in govori o stari Sr« biji, o zlivanju paganskega duha in grško=bizantskeg« k-ščanstva, o sves tem Savi, o Lazarjevem nebeškem car» stvu, o zveličaniu in pokoju po mučs nem življenju, po težkih, krvavih bo« jih.
Vstopimo vanje in — oKstanemo. Na znotraj je še vsa v delu. Ze so iz« gotovlj nI nekateri mozaiki in freske, drugod še čakajo gole stene mojstrov.
—	Prav jutri se bo obnovilo delo — nam pojasni star cerkovnik, ki varuje grobove Karagjorgjevičev.
—	Kdo izvršuje ta dela?
Tmji mojstri. Ruski umetniki s>o napravili posnetke podob v starih rnona-stirih. Nemci pa jih izvršujejo v cerkvi.
Kadar bo dovršena, bo mogočna priča združitve nacionalnega in verskega duha. Človek, ki količkaj pozna umetnost 13. stoletja, se čudi, kakšne umeU nike so imeli v starih srbskih samostanih, v zadužbinah legendarnih kraljev in junakov, ki so ostavili narodu svoja velika dela in še večjo vero v svobodo, — vero, ki je preživela v narodovem srcu štiri črna stoletja ...
Iz cerkve se spustimo v kripto. Dolge stene so vse pokrite z venci. Na pročelju se blišči marmornata plošča.
—	Tam - le je grob kralja Petra — pravi stari »čiča« — in ti venci veljajo njemu...
Grob kralja Petra!
Ni treba čutiti dinastične gorečnosti in monarhističnega zanosa niti biti čuv-stven patriot — ali na tem mestu se ti vsili misel:
— Glej, prav je, da si doživel to dobo in vedi, da stojiš ob grobu velikega moža, ki je predstavitelj čudovitega gibanja zgodovinskih sil.
Njegov ded, preprost sin te zemlje, je jel zbirati upornike. Kralj Peter pa je dokončno osvobodil vse srbske dežele In združil ž njimi hrvatsko in slovensko zemljo, da se v novi državi izoblikuje nova bodočnost dotihmal slabih, razdelienih, v širni Evropi malo pomembnih jugoslovenskih rodov. Kdo
ve, kakšne možnosti so zapredene v delu, ki ga predstavlja kralj Osvoboditelj? Kdo bi lahko slutil ob smrti prvega glavarja upornih duhov te zemlje — Črnega Jurija, da bo iz njegovega kroga izšel širok krog sedanje Jugoslavije?!
Tajinstveni so kolobarji na motnih vodah zgodovine...
Med venci in pod marmorjem leže člani Karagjorgjevega rodu. In večna luč brli ondi, kjer spi smrtni sen prvi kralj ujedinjenih Jugoslovenov.
Kamorkoli bo krenila zgodovina, — to mesto bo vsem časom govorilo o njeni slavni postaji.
Zunaj pa je sijalo solnce — pomladno, veselo solnce in odpiral se je širok razgled na šumadijsko pokrajino. Tu vidiš, da leži Topola nekako v kotlini in iz nje se razhajajo na vse strani venci hribov. Po teh kribih so utegnili biti v časih Črnega Jurija med silnimi šu-mami široki pašniki, kjef so se pasle neštete črede. In iz kotline, kjer je domova] sodar in živinorejec Črni Jurij, bogat človek in brihtna glava, ki je dobro vedel, zakaj mora Srb mrziti Turke, so se razšli po vseh okoliških hribih valovi upora. In vse se je odigralo za hrbtom turških paš in njihovih pod-repnikov, za belimi osmanskimi cestami.
Ko stojiš na Oplencu, čutiš, da je iz te- zemlje morala iziti neka sila. In duševni pogled ti zasleduje prve kolobarje, ki so se tu razvili.
Spustili smo se v Topolo.
— Evo, tam - le cerkev, ki jo je dal zgraditi Karagjoirgje in v kateri je njegov grob.
Skrita je med zelene drevesne krošnje in obdana z nizkim zidom. Na zunaj in na znotraj je preprosta, kakor je bil on sam, njegovi ljudje, vsa njegova zemlja.
In glej, pri vratih v cerkvi je ograjen grob in na njem visi en sam posušen venec. Nad grobom je neka preprosta, okorna roka vklesala v kamen črke, ki v ortografiji preprostih ljudi pravijo: Bratje, ta grob krije ostanke našega vodje, ki je osvobodil Srbe in osnoval Srbijo...
In nič več.
V cerkvi je tiho. Na starem ikonosta-su so še nekoliko obledele slike; obrneš list v starinskem evangeliju na podstavku pred ikonostasom in papir zadi-
ši po davnih legendah, po veri minulih rodov...
S posebnim čuvstvom zapustiš cerkev črnega Jurija.
—	Ta4e hiša je bila Voždov prvi korak.
Zanemarjena stoji v solncu in par ljudi leno poseda pred njo.
—	Tam zadaj je bila prva vojašnica njegovih vstašev.
Se bolj zanemarjeno poslopje, ki se bo kmalu porušilo.
—	Premalo zgodovinskega čuta imate! — pravim srbskemu žuncu.
Nasmeh je bil odgovor. A strpen, prizanesljiv nasmeh.
Še bo, še. Mladi smo še!
Zamikalo nas je v »Pozorišno kafa-no«, odkoder se je čula godba. In ni nam bilo žal. Tu, na vrtu hiše, ki je bila nekoč last črnega Jurija in v kateri je še klet izza časov, ko je Kara-gjorgje v nji izdeloval sode, smo preživeli najlepše ure v Topoli. Zbrali so se topolski mladeniči in so svirali in peli. Ljubko so se glasile na Voždovem vrtu njihove zdaj vesele, zdaj melanholične pesmi. Solnce je razkošno obsevalo zelene trate, v daljavi se je mo-dril Rudnik, gora hajdukov. In prihajala nam je opojnost od tega lepega dne, od sugestivnih pesmi, ki so nam obujale zašle čase in govorila o deželi Prvega Ustanka.
Domačin srednjih let je stopil pred nas in deklamiral boljše od marsikaterega igralca pesem o vojni, v katero so ostali vpleli petje in sviiranje. Potem so nam pokazali oder, na katerem vča-si nastopajo in igrajo rodoljubne komade.
Karagjorgjev kraj se tudi prosvetno prebuja!
Težko nam je bilo slovo od teh dobrih, preprostih ljudi. Neradi smo jih zapustili. Njihovega petja ne pozabimo in ne solnônega popoldneva na vrtu črnega Jurija.
A že se je nižal večer. Odpeljali smo se po topolski cesti mimo preprostih hiš tja proti Mlade novcu. Večerno solnce |e dajalo ljubki pokrajini vse polno novih odtenkov. Lepa si, dežela junakov!
Mimo nas je privozil krasen avto. Kralj Aleksander se je vračal z nedeljskega iizJeta v svojo vlo pod Oplencom.
Bruno Herzi
Kaj je hipnoza in \
Malo zgodovine
Pojavi hipnoze so znani že od pam-tiveka, uporabljala pa se je pod raznimi imeni. Več tisoč let se poslužuje hipnoze neka indijska verska ločina, ki jo imenuje »joga spanje«. Slični pojavi v egiptskih in grških templjih so tudi v zvezi s hipnozo. Mnogi učenjaki mislijo, da so razni čudeži, o katerih pripovedujejo stare knjige, pojavi hipnoze in sugestije. V srednjem veku so nekatere verske ločine vešče izrabljale hipnozo za svoje posebne sinotre, tako n. pr. »Rosenkreuzerji«.
Smotreno proučujejo hipnozo stoprav V poslednjih petdesetih letih. Hipnotično
ko jo uporabljamo
stanje je podrobno opisal že doktor Anton Mezmer (1734-1815). Le-ta je razlagal te pojave kot »živalski magnetizem«, to se pravi: iz živega človeškega telesa izhajajo fluidni žarki, ki lahko človeka uspavajo in delujejo blagodejno na neke bolezenske izpremembe v organih (Mezmerizem). Portugalski duhovnik Fairia je prvi odkril podobnost hipnoze s »somnambulizmom«, snohojo, smatrajoč, da je važen pogoj za hipnozo sugestija. L. 1841. je v Manchestru na Angleškem Švicar Lafontaine prvi javno izvedel nekoliko zabavnih poizkusov s hipnozo. Lafontaine je držal nekaterim osebam pred očmi svetal predmet in jih je z gledanjem tako
IHANA KOBILCA: POLETJE NA KRTU
utrudil, da so zaspale. Med umetno povzročenim spanjem jim je narekoval razne vloge. (Tako jim je n. pr. sugeri-ral, da so živali in podobno — prav kakor počenjajo še danes razni potujoči artisti-hipnotizerji). Njegovim predstavam je prisostvoval ondotni ranbcelnik James Braid, ki je pozneje posnemal La-fontainove poizkuse in se je tako podrobneje seznanil s pojavi hipnoze. Preveril se je, da ne gre za tajinstvene sile hipnotizerja, marveč za navadno fiziološko stanje — namreč za utrujenost čutila (vida). Saj vemo iz vsakdanjega življenja, da nas uspava vse, kar enolično deluje na nas: enolično gibanje železniškega kolesa, enolično kapljanje dežja, mol-tomi v glasbi in podobno. To vedo matere, ki z enoličnim glasom in kretnjami uspavajo otroka. Smatra se, da je James Braid prvi uporabil za to vrsto spanja izraz hipnoza in sicer po grški besedi »ho hipnos«, ki pomeni san.
Moderno proučevanje hipnoze je osnoval dr. Libeault, ki je živel kot zdravnik v neki majhni vasi pri Nancy ju na Francoskem. Dr. Libeault in profesor Bernheim sta osnovala tako zvano nan-cyško šolo (staro nancyško šolo za razliko od nove nancyske šole E. Coueja). Nji nasproti je bila pariška šola, ki jo je osnoval prof. Charcot. Med obema šolama je bil ta razloček, da je nancyška pojasnjevala hipnozo po vsakdanjih normalnih dogodkih, medtem ko je pariška videla v nji bolezenski Patološki) pojav, ker je jemala somnambulizem in čutno varko (halucinacijo) za podlago pri opazovanju hipnotičnih pojavov. Potem takem bi bila hipnoza umetno povzročena histerija, nazor, ki je že zdavnaj ovržen.
Od 1. 1890. so se bavili s hipnozo mnog* svetovno znani učenjaki na Nemškem, v Švici, v Angliji in Ameriki. Med strogimi raziskovalci teh pojavov so se odlikovali prof. Oskar Fogt, Forel, Moli, Bleuer, Vetčrstrand, Hirschlaff, Krafft Ebing, v novejšem času pa profesor medicine v Halle-u dr. Maks Kauffmann. Le-ta se zlasti peča s tako zvano narko-hipnozo, to se pravi: s hipnozo z umetnim uspavanjem ali narkozo. Tako je dosegel z lahko narkozo hipnotično stanje tudi pri osebah, ki jih niso mogli hipnotizirati na navaden način.
Že od 1. 1900. priznavajo hipnozo kot samostojno znanstveno pano>go. Danes se v vseh deželah uporablja kot pomožno sredstvo v medicini in v vzgoji.
Kaj je hipnoza?
Po tem kratkem zgodovinskem pregledu se malce pomudimo pri 'sami hipnozi. Malo je čitateljev, ki ne bi že prisostvovali poizkusom kakega artist'a-hipnotizerja. In sigurno so se ob pogledu na hipnotizirano osebo vpraševali: Kakšno je pač to čisto svojevrstno telesno in duševno stanje človeka? Hipno-tiziranec po večini sedi ali leži na di-vanu; med lajičnimi hipnotizer ji pa so tudi taki, ki — ne poznavajoč dovolj človeškega organizma — hipnotizirajo stoječo osebo. — Kaj vidimo na hipnotizirani osebi? Drži se nekam medlo, oči so zaprte, nič se ne zmeni za dogodke izven samega sebe. Po tej sliki smemo soditi, da je hipnotično stanje podobno stanju normalnega spanja — odtod tudi ime. S sigurnostjo lahko trdimo, da se hipnotizirana oseba ne nahaja v stanju navadne (budne) zavesti. To stanje spanja pa nikakor ni pri vsaki osebi enako globoko. Nekateri dele hipnozo v tri stopnje: 1. letargijo (medlost), 2. katalenso (udje postanejo negibljivi) in 3. somnambulizem {globoki sen, v katerem hipnotizirana oseba skoraj kakor avtomat izvrši vse, kar veleva eksperi-mentator, razen kar nasprotuje njenim etičnim in moralnim načelom).
Pri vseli hipnotičnih stanjih pa je enako to, da se hipnotizirana oseba odziva ukažu osebe, ki jo je hipnotizirala. Potemtakem obstoji odnos med hipno-tizerjem in hipnotizirancem, oziroma duševni odnos nenavadne vrste. Ta odnos je že podrobno proučen in ga strokovnjaki imenujejo hipnotičen raport.
Vrnimo se k osebi, ki mirno sedi v naslanjaču kakor da bi spala. Hipnotizer ji dvigne roko in veli: »Vaša roka bo ostala v tem položaju nepremična. Ta poizkus se lahko vrši v hipnozi tudi z ostalimi deli telesa in z več hkrati. Lahko se tudi celo telo stori nepremično, poizkus, ki ga često vidiš na produkcijah raznih potujočih hipnotizerjev -in ki bi ga morale naše zdravstvene oblasti zabraniti, ker je škodljiv. — Nadalje vidimo, da lahko hipnotizer počasi z besedami izzove tiri hipnotizirancu zdehanije, smeh, kašelj, kretanje rok ali prsta; to kretnjo hipnotiziranec avtomatično ponavlja, dokler hipnotizer ne dâ znamenja, da je dovolj. Hipnotizer lahko vpliva tudi na razne vrste občutja: na dotik, na pritisk, na temperaturo, bolečino itd. V globlji hipnozi se često
zgodi, da hipnotiziranec Občuti dotik in bolečine, ne da bi mu eksperimentator posebej velel. Za vzbujanje neobčutljivosti (anestezije) je potrebno daljše hip: notično stanje nego za razne kretnje, V tem globokem stanju lahko hipnotizer veli hipnotizirancu, da je pohištvo čisto zeleno, obrazi prisotnih pa da so črni. Medij bo prepoznal vsakega navzočega, vendar ga bo videl čisto črnega, a pohištvo mu bo zeleno. Seveda take sugestije se lahko dajejo v raznih inačicah in vedno uspešno. Torej v tem primeru nikakor ne gre za neko izredno hipnoti-zerjevo moč, marveč zgolj za okolnost, da hipnotiziranec v izjemnem stanju izgubi možnost kritičnega presojanja in slepo verjame vsemu, kar mu pravi hipnotizer. Podobno se dogaja tudi v navadnem spanju: takrat vsak človek veruje v vse, kar doživlja, čeprav to nasprotuje njegovi naobrazbi itd. To pa zbog tega, ker tudi v hipnozi delujejo tisti duševni procesi, ki smo jih opisali v članku »Sugestija v vsakdanjem življenju«*). Hipnotizer lahko n. pr. veli subjektu, pokazujoč mu kak rdeč predmet: »Te barve ne morete spoznati, že vam izginja izpred oči, ni je več!« V takih primerih vidi hipnotiziranec po večini vse rdeče predmete kot brezbarvne.
Kako daleč sega hipnoza
Tako smo prišli na področje »varke čutil«. V hipnozi se lahko hipnotizirancu svet docela izpremeni. Tako se n. pr. lahko veli subjektu, da imajo vsi ljudje rdeče brade, da ta ali oni izmed navzočih snema svojo glavo, jo polaga na tla ali da imajo vse glave rogovje itd. Tukaj gre za tako zvane iluzije ali privide. Prava opazovanja se v subjektovi domišljiji čisto izprevržejo. O bojazljivih osebah vemo, da vidijo na samotni po-nočni poti ali v kakih temnih prostorih razne prikazni, ki pa obstoje samo v njihovi domišljiji. Nastajajo pod uplivom samote in teme z avtosugestijo, dočim jih v hipnozi izziva hipnotizerjeva beseda. Delovanje domišljije na zaznavanje vnanjega sveta se lahko tudi znatno povečaš. Mimo prividov se utegnejo tudi izpremeniti opazovanja, tako da subjekt vidi, sliši in čuti marsikaj, kar se sploh ne ujema z vnanjimi dogodki in predmeti.
Tako hipnotizer veli hipnotizirani osebi: »Glejte, ondile tečeta dve miški!«
*' Glej »ŽivijeraJe din svet«, III. knjiga str. 372— 376.
Oči se mu brž obrnejo v tisto smer in ju iščejo;- vidi ju, a samo v domišljiji«. Hipnotiziranec tudi gladi psa, ki ga ima baje v naročju, v" resnici pa gladi zrak. Ce mu hipnotizer reče, da pride čez pet minut njegov brat, bo hipnotiziranec čez pet minut res pozdravljal brata. To je eden najzanimivejših pojavov sugestije. Imenuje se posthipnoza. Posthipnotične sugestije se izvršujejo v določenem času ali na določeno znamenje. N. pr. »Jutri ob šestih zvečer mi prinesete rožo!« veli hipnotizer. Natanko ob istem času bo hipnotiziranec izvršil ta ukaz. Po večini se taki hipnotiziranci ne spominjajo tega dejanja in ne vedo, kaj so storili.
Hipnoza' in medicina
Posthipnotična sugestija je važen či-nitelj tudi pri zdravljenju bolezni. Ce hipnotizirani osebi sugeriramo, da se dobro počuti, je nastrojenje po hipnozi že posthipnotična sugestija.
Omenili smo že, da so se pečali s hipnozo nekateri ugledni učenjaki. Naj navedemo nekatere primere, ki pričujejo, kako se da hipnoza uspešno uporabiti v medicini. Prof. Oppenheimer jo je uporabil kot diagnostično sredstvo pri multiplirani sklerozi, paralisis agi-tans, meningitis serioza in histeriji, potem pri krčih in bolečinah vseh vrst organskega in funkcionalnega značaja. Drugi strokovnjaki razločujejo s hipnozo; ali je bolnik bolan za histerijo ali padavico. Kot zdravilno sredstvo se je hipnoza s pridom uporabila pri boleznih, ki so večinoma v zvezi z duševnim življenjem tako nri histeriji in para-plegiji, pri raznih motnjah hoje. drgetanju, sleposti, gluhosti, mutavosti in jecljanju. Dalje so znana uspešna zdravljenja raznih nevralgij, migren, psevdo-astme in psevdoepilepsije, krčevita stanja nevrastenikov in psihična impoten-ca. Že mnogo let uporabljajo hipnozo za brezbolesten porod. Vrhu tega se je hipnoza uporabljala v vzgoji za odpravo slabih razvad in za vzbujanje volie do učenja in dela. Nedavno umrli ruski strokovnjak za živčne bolezni prof. Be-hterev se je tudi mnogo bavil s hipnozo in je ozdravil ž njo več tisoč alkoholikov.
»Čudeži« indijskih fakirjev
Vse, kar dosezajo eksperimentatorji, lahko izpelje človek sâm, če se pred-
hodno dolgo vadi v avtosugestij in avto-hipnozi. Najboljši dokaz za to trditev so indijski fakirji in jogi, ki z avtohipno-zo dosezajo n. pr. to, da se živ človek zakoplje v zemljo in tû leži delj časa, baje celo nekaj mesecev. Prof. dr. Schmidt opisuje v slovitem spisu »Fakirji in fakirstvo« poizkus slovečega Ha-ridaša takole:
Indijski maharadža Rendjit Sin je izvedel za fakirja Haridaša. ki je živel v gorah. O njem je šel glas, da lahko ostane dalj časa zakopan v zemlji Rendjit Sin ni verjel, da bi bilo to mogoče, zato je pozval tega fakirja na svoj dvor in mu je zapretil, da bo z najstrožjimi ukrepi preprečil in razkril sleherno prevaro pri zakopavanju. Fakir se je ob začetku poizkusa sâm spravil v nekako avtohipnozo. Ljudem, ki so ga opazovali, se je videlo, da je mrtev. Duhovniki so ga zavili v platno, na ka: terem je sedel, in so platno zapečatili z maharadževim pečatom. Potlej so Ha-ridaševo telo položili v rakev. Maharadža je rakev sâm zaprl z močno ključavnico in je velel slugam, da zakopljejo fakirja na vrtu prvega ministra. Njegov ukaz se ie izvršil. Minister je velel, da naj se na tem mestu zasadi ječmen, krog in krog. pa naj se zgradi visok zid. Ta zid so morale noč in dan varovati straže.
Štirideset dni pozneje je prispel na to mesto sam maharadža Radovednost pa je pripeljala tudi ang'eškega generala Venturo z nekaterimi častniki. Med njimi je bil neki zdravnik. Ko so izkopali rakev, v kateri je bil fakir pokopan, so ga našli takega, kakršen je bil, preden so rakev zaklenili: odrevenelega in hladnega. Dolgo je trajalo, preden so ga vzbudili iz polmrtvega stanja. To so dosegli tako, da so mu ogrevali glavo in ostale telesne dele, skozi usta in ušesa pa so mu puhali zrak. Nekaj dni pozneje je bil fakir povsem zdrav in krepak, kakor da se mu ne bi bilo nič zgodilo.
Pisec teh vrstic nimalo ne dvomi, da je opisani primer mogoč, zakaj tudi v drugih zapisnikih raznih verodostojnih učenjakov se opisujejo in potrjujejo podobni primeri. Take dogodke bi nam nekoliko pojasnili slični pojavi v prirodi. Nekatere bakterije lahko dolgo časa (cela leta) ostanejo brez vsakršnega življenskega znaka, ko pa pride do njih vlaga, brž ožive. Mnoge gosenice, ribe in celo žabe, ki so zmrznile, se na toplem takoj prebude. Seme rastline
»centrantus ruber« so našli ob neki priliki v svinčenem kovčegu iz 12. stoletja in je po 51)0 letih vzklilo v rastlino. Pa tudi nekatere druge rastline se lahko razvijejo šele po nekaj letih. Pri takem stanju so življenski procesi samo zmanjšani. Napak bi bilo misliti, da so pri zakopanih fakirjih uničeni življenski procesi. Znano je, da je prst luknjičasta, zato fakir lahko tudi v zemlji diha; seveda mu je dihanje zmanjšano na minimum. »Joga-spanje« Indijcev pa bi lahko primerjali s telesnim stanjem, ki ga poznamo kot zimsko spanje pri mnogih naših hrbteničarjih.
Kako izpelješ avtohipnozo
Pisec teh vrstic sicer ve, da čitateljl ne bodo hoteli posnemati poizkusov fakirja Haridaša, vendar pa ne bo škodovalo nekoliko praktičnih nasvetov in migljajev glede vtohipnoze, ker se človek lahko ž njo odkriža marsikakega zla in strasti ter razvije nekatere skrite sposobnosti.
, Evo vam tak poizkus avtohipnoze:
Vlezi se na divan (telo bodi za časa poizkusa popolnoma prosto), zapri oči in dihaj čisto počasi in globoko sedem minut skozi nos. Potem štej do šestdeset, tako da pri parnem številu za-preš, pri neparnem pa odpreš oči. Ko čutiš utrujenost in omamljenost, govori takole: Oči so mi težke... kakor svinec ... celo telo je težko... imam občutek, da se pogrezam... zdaj spim.
Brž ko občutiš, da ti prihajajo razne sanjske podobe, reci v samem sebi:
—	Alkohol je za me strup... ne morem ga več prenesti... studi se mi...
Ali učenec, ki je slab v šoli:
—	Jaz imam zelo rad matematiko.. * kemijo...
Ali:
—	Saj sem povsem hraber... svoboden ...
Ali:
—	Zopet imam dober spomin ...
če boš natanko izvrševal take vaie, bodi preverjen, da boš uspel. Izid bo tak, da te bo presenetil.
Po poizkusu boš spal dve ali tri are in se prebudil dobre volje — čisto po sugestijah, ki si ffh bil naložil samemu sebi pred spanjem *
(Prevod iz rokopisa)
* К4от bi se po tej metod! odvadil kake štabe navade ali dosegel sicer kaik uspeh. naj sporoči uspah uredništvu »ZiivUeniia in »veta«.
O REPUBLIKI NA ATOSU
V eni zadnjih številk «Življenja in sveta» smo priobčili zanimiv članek o srbskem samostanu Hilendarju na Sveti gori ali Atosu. O tej svojevrstni deželi bi bilo še omeniti, da je grška vlada še lani priznala Atosu avtonomijo. Ozemlje je razdeljeno med 20 samostanov, ki volijo svoj parla« ment (synaxis), ki ga politično nadzoruje grški državni komisar, v duhovnih zadevah pa odločuje carigrajski patrijarh. Prebival« ci — izvzemši prodajalce pobožnih predme» tov — so prosti davka. Kakor hitro posta« ne kateri tujec otoški menih, dobi grško državljanstvo, ni pa dovoljeno snovati no» vih samostanov in atoška zemlja se ne sme prodajati ioozemcem.
ALI JE POTREBNA SOL V HRANI?
«La Nature» razpravlja o tem in pravi: Povprečno dobiva človeško telo s hrano vsak dan 20—30 g kuhinjske soli. Nekate« rim ljudem se zdi neslana jed neokusna, da, celo zoprna. Vse pa kaže, da je tudi to le zadeva okusa in da se posamezni na» rodi v tem pogledu razlikujejo med seboj. Eskimi na severu so odločni nasprotniki soli. Celo hrana, ki je za naš okus neslana, se jim zdi neokusna. Hrana raziskovalcev severnih pokrajin je varna pred nepokli» canimi rokami, če je slana. Značilno je, da tudi Evropcem, ki prežive nekaj mesecev na skrajnem severu, ne prija več slana hra» na. Jakuti in Lamuti rabijo prav tako jako malo soli. — Tako je na severu, čisto dru» gače pa je v tropih. Domačini in tujci v vročih deželah uživajo zelo slano hrano. Popotniki, ki jim zmanjka soli, trpe hude muke. Sploh se hrana v južnih krajih znat»
no bolj soli nego v hladnih. Zdi se, da je ta pojav v zvezi z znano lastnostjo soli, da hrano obvaruje pred razkrojem (konzervi» ra). Res je, da sol rabi tudi naše telo (v krvi in v želodčnem soku), vendar pa bi se ta potreba krila že s tisto količino, ki jo vsebuje naša hrana že sama po sebi, ne da bi bilo treba dodajati kuhinjske soli. LJUDJE, KI SO SE OB ISTEM ČASU
RODILI
«Vossische Zeitung» št. 136 iz 1. 1777. je pisala o nastopnem slučaju: V Lanertu na Škotskem sta umrla W. Douglas in njego« va žena. Oboje njih se je rodilo istega dne ob isti uri; skupno sta bila krščena v isti cerkvi. V devetnajstem letu sta se vze» la z dovoljenjem starišev. Poroka se je vršila v cerkvi, kjer sta bila nekoč kršče» na. V zakonu nista bila nikdar bolna, ra» zen na dai pred smrtjo. Umrla sta ob istem času v eni postelji in prav na dan smrti sta dopolnila sto let. Pokopali so ju v cerkvi natanko na tistem mestu, kjer sta bila pred sto leti krščena.
ŠTEVILO INDIJANCEV
Dejstvo je, da rdečkasta rasa izumira. Vzlic temu pa kažejo sedanji ostanki po» rast porodov. Lani so našteli v Severni Ameriki 349.595 Indijancev, kar je za 16.585 (4.8 %) več nego pred desetimi leti Premoženje Indijancev cene na 1 milijardo 52yt milijona dolarjev; polovico tega imajo posamezniki, 200 milijonov gre rodovom ali družbam, 350 milijonov je vloženih v rudnike in petrolejske vrelce. Indijanci imajo 82 bolnic, v katerih se je lani zdra« vilo 30.000 rdečekožcev in kjer deluje 181 zdravnikov in 175 raznih specijalistov (zo« barjev, porodniških asistentk itd.).
Današnja umetniška priloga
Današnji Številki je priložena reprodukcija fotografije Fr. Krašovca «Na paši». Fotograf je zajel jutranji nastroj spomladi, ko solnce razganja lahno meglo in kaže narava še rahlo zabrisane poteze.
«ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana. Prešernova ul. 54.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 24 lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA in ostalo ino> zemstvo 1 in pol dolarja na leto.
Urejuje BožidaT Borko. — Izdaja ra konzorcij A doli Ribnikar. — Za «Narodno tiskarno d. d.» kot tiskarn ar j a Fran Jezeršek, — Vsi v Ljubljani