MENSAJE A LOS MISIONEROS La Sagrada Congregaciön para la Evangelizacićn de los Pueblos, reunida en asamblea plenaria en el mes de maržo del ano pasado, para esfudiar los principios teolögicos y pastorales que deben orientar hoy la evangelizacićn misionera de la Iglesia, os envia, queridisimos misioneros —sacerdotes, hermanos laicos, religiöses, catequistas y demćs seglares—, un saludo afectuoso y agradecido. El Santo Padre Paulo VI, en un memorable Mensaje (cf. Qui fausto die, L’Osservatore Romano, 23-6-1963), Mamo a los misioneros “las pu-pilas de nuestros ojos”. Este sagrada dicasterio os proclama sus colabo-radores mäs directos y eficaces. Sin vuestra actividad, queridisimos misioneros, sin vuestra presencia en los territorios de misiön, sin vuestra consagraciön total al anuncio del Evangelio para implantar la Iglesia, nuestra Congregaciön de Propaganda Fide no podra cumplir su grave responsabilidad de promover y dirigir la actividad misionera de la Iglesia en todas las regiones del mundo. «wSs'' Precisamente ayer, cual mistico preludio de nuestra reuniön, ordena-mos en el Colegio de “Propaganda Fide" un numeroso grupo de neosacer-dotes provenientes de diversos paises de Asia, Africa, America y Oceania. pri pivu; vprašal me je, kako praznujem božič; dejal sem mu, da Je važen del praznovanja božična maša odnosno molitev, nakar me je Pet resno vprašal, kaj je molitev; nad svojo nevednostjo se je v i adregi smehljal. Ko bi znali moliti, bi jim ne bilo treba toliko piti. ^re Za kotiček v srcu Tokia, in le še 2(1 let naju je ločilo od leta 2000, 0 bo dvajset stoletij krščanstva zabeleženih na koledarju zgodovine. i i- . dobršen del bremena prevzel naš dobri Bog, ki hoče biti zmera *Zu človeku. Ne mislite, da onisuiem razsovor v kakšni beznici antike . Omenil sem osrčje Tokia; veste, kolikokrat se je v zadnjih desetih v®bh zemljišče v vsakem velikem mestu in okrog mesta podražilo? . ec kot štirikrat. . . Trenutno pišem to poročilo v eni izmed 31 milijonov stanovanjskih hiš na Japonskem; pravijo, da ima zdaj vsak Japo-.ee Povprečno 10 kvadratnih metrov za stanovanje; povprečno, pro-vln?- Okrog naše postojanke so sobe z manj kot 10 kvadratnimi metri, st (^erjb žive cele družine, včasih z bolnikom ali starcem odnosno Žari o v k°tu- Japonska je trenutno na 20. svetovnem mestu, kar deva letne dohodke „povprečnega“ Japonca. Da boste slutili, koliko p 1 tem odpade na dejanskega posameznika, naj dodam, da je v tem ge,^ledu ZDA na prvem mestu, Kuwait na tretjem, Zahodna Nemčija na L Finska neposredno pred Japonsko, Puerto Rico in Libija pa d Japonsko... Rahlo rosi na novo leto 1975, na japonske poti in ceste, od katerih je le 21 odstotkov tlakovanih. Tu in tam brnijo motorji, a danes bo večina 24 milijonov japonskih motornih vozil počivala. In vseh en milijon osemsto tisoč trgovin Japonske bo ostalo zaprtih. Čez nekaj prvih dni januarja bodo v parlamentu debatirali o proračunu za leto 1975, ki se finančno začne 1. aprila, še zmeraj smo v starem finančnem letu, ki je bil določil trikrat več za socialno varstvo in dvakrat več za šolstvo, kot pa za narodno obrambo, trikrat več tudi za javna dela. Ali bo finančno leto 1975 tudi tako miroljubno? Ali bodo dejanja narodov zemlje prisilila Japonsko na drugačen proračun? Eno je gotovo: pravi mir, to je mir v medsebojni svobodi in spoštovanju, je božji dar. In tisti, ki se trudijo za takšen mir — in ne za mir zmagovalcev in premagancev - so blagrovani od samega božjega Sina. Vsaka daritev sv. maše vsebuje molitev za mir, pravi mir, konstruktiven mir, božji mir. Ko boste to molitev spet izgovarjali, se spomnite na Japonsko, nekdanjo kruto osvajalko Azije. Ko to pišem, večina Japoncev še spl. Tudi večina 52 milijonov umskih in ročnih delavcev Japonske, če začnemo šteti od 15. leta starosti naprej. Tudi letos bodo tovarne in podjetja in trgovine prosile za še več ljudi, a ]ih ne bo; zaradi omejitev rojstev jih ne bo. Več delovnih sil pomeni za Japonsko več narodnih dohodkov, ker Japonci pridno in radi delajo. Proizvodnja rase, število starajočih rase, a novih moči ni dovolj, zaradi omejitev rojstev jih ni. Trenutno pride 292 Japoncev na 1 kvadratni kilometer, seveda po idealni povprečnosti; Tokio ima enajst in pol milijona prebivalcev, mesto Osaka osem milijonov; na drugi strani so cele pokrajine, npr. Töttori, kjer prebivalstvo doseže komaj pol milijona. A delovnih sil primanjkuje. Nekoč bodo registrirali načrtno omejitev rojstev pod rubriko epidemije. Skoraj 12 milijonov delavcev je včlanjenih v sindikatih. V zadnjih treh letih so se spori med delodajalci in delojemalci pomnožili, a še zmeraj jih je letno trikrat manj kot v Italiji in v ZDA; in dvakrat manj kot v Franciji. Sv. Jožef, pomagaj nam, da se bomo bližali ne marksističnemu, marveč krščanskemu idealu pošteno plačanega dela, ki mora računati z blaginjo celega naroda! Do 31. decembra 1974 so se cene podražile za 11,7 odstotkov za potrošnike, in živeti v Tokiu je najdražje. Naj se tukaj zahvaiim vsakemu dobrotniku za vsak posamezen misijonski cent, liro, peso, frank — brez inozemske misijonske finančne pomoči bi mi na naših postojankah ne zmogli vsega, kar smo do 31. decembra 1974 po božji milosti zmogli. Zato so naši misijonski materialni uspehi tudi uspehi naših misijonskih bankirjev-dobrotnkov. Iskren boglonaj - posebno pa za nevidno valuto, ki ji pravimo molitev in ki je v zvezi z osebno žrtvijo čisto zlato, naloženo z rastočimi obresti na nebeški banki. Vaš vdani poročevalec s postojanke na robu Tokia VLADIMIR KOS, 1. januarja 1975. LEPO PROSIMO ZA PORAVNAVO NAROČNINE, ZLASTI ZAOSTALE! V zamorski cerkvici AFRIŠKI misijon U STGUILHflH ZBRAL ROMAN RUS, RIM Afrika je najmanj obljudena celina na svetu. Na njej prebiva 10% vsega prebivalstva, številčno je ostala Afrika prvih 40 let našega stoletja zaradi higijenskih in socialnih razmer neizpremenjena. Od leta 1940 do danes pa se je število afriškega prebivalstva podvojilo. Če je arabski blok na Severu izgubil 1.800.000 Evropejcev in Judov, se je pa število domačinov povečalo od 60 na 100 milijonov A Afriki pod Saharo se je na primer v Nigeriji število prebivalstva povečalo od 5 na 70 milijonov. V Zaire od 15 na 35 milijonov. Na zemljevidu črne Afrike je vedno več mest, ki imajo nad en milijon prebivalstva. Računajo, da bo 1. 1975 afriško prebivalstvo doseglo 400 milijonov. 17 afriških držav od 43, ki so posejane na ozemlju, ki meri nad 30 milijonov km-’, danes vladajo vojaki. Zadnji vojaški udar je bil v Nigru in sicer 15. aprila. Politični položaj je skrajno raznolik. Afrika predstavlja zelo barvit mozaik 850 različnih narodov, ki govore 500 različnih jezikov. Te narode vladajo fevdalne monarhije, kot do nedavnega Etiopijo, socialistične republike kot Kongo Brazazaville in beli režimi, kjer vlada rasna diskriminacija kot na primer v Južni Afriki. V Afriki se danes giblje mnogo stvari. To jasno pričajo statistike, ki se tičejo splošne izobrazbe. Pomislimo samo, da je število univerz v Afriki poraslo od 16, ki so jih imeli 1. 1960, na 57. kot jih imajo danes. Ko so v preteklem stoletju Evropejci pričeli s svojimi podvigi koloniali-Žacije Afrike, je bila dežela skoraj vsa nepismena. V zadnjih dvajsetih letih je Afrika močno povečala svoj izvoz. Kenija je postala ena prvih pridelovalk čaja ali 30 % olja arahide, 55 % olja iz palme, 22 % lesa, 11 % petroleja, 35 % kroma, 20 % bakra, 30 % mangana, 70 % kobalta in 80 % zlata in diamantov pride iz Afrike. Pripomniti pa je treba, da je Afrika v zadnjih letih zelo trpela zaradi naravnih nesreč. Na tisoče in tisoče ljudi je umrlo v deželah Sahela zaradi lakote in žeje. Trenutno še ni nobene možnosti, da bi ta problem rešili. Kar se tiče krščanstva, je bila Afriška celina, kjer je prišlo do najobsežnejše evangelizacije v zgodovini, število kristjanov (katoličanov, protestantov in pravoslavnih) se je letno povečavalo za sedem in pol milijona. Po računih konference vseh afriških cerkva, ki so jih objavili na ekumenskem zasedanju v Nairobiju, naj bi kristjani predstavljali 41 % vsega afriškega prebivalstva (katoličani 16.2 %, protestanti 12.3 %, pravoslavni 4.4 %, avtonomne afriške Cerkve 4.1 %, anglikanci 3.5 %). Muslimanov naj bi bilo 41.7 % prebivalstva, pristašev tradicionalnih afriških ver, ki jim pravijo animisti, pa je 17.7 %. Po teh računih bo konec sedanjega stoletja afriških katoličanov J,'5 milijonov. Veliki problem, ki danes vznemirja različne afriške ^erkve, je evangelizacija nekristjanov in pastoralna asistenca krščenih. briški domači duhovniki so bili posvečeni 1. 1840, toda leta 1972 m1 je bilo še vedno samo 4.694. Dežele, ki imajo največ duhovnikov so: um6 55-3, Tnnzanija 494, Uganda 312 in Nigerija 271. V devetih islam-skih deželah ni nobenega domačega duhovnika. Pri nobenem afriškem ^arodu domači duhovniki ne dosežejo 40 % duhovščine. Komaj v sedmih Ifum ^ Pridej° do 30 %; v 12 državah imajo enega duhovnika za vsakih J.OOO katoličanov. Lahko računamo, da je povprečje 4.1 duhovnikov za vsakih 10.000 katoličanov in 0.5 % za vsakih 10..000 prebivalcev. Najboljše povprečje pa bi moralo biti 1 duhovnik na 1.000 vernikov. Število gojencev v afriških bogoslovjih, kjer študirajo filozofijo in teologijo, je komaj 3.500. Pač pa je gojencev v 266 nižjih semeniščih 22.700. Od odprtju glavne skupščine afriških krščanskih cerkva lani meseca maja, kjer je bilo navzočih tudi pet katoliških delegatov, je predsednik Zambije, dr. Kenneth Kaunda med drugim dejal tole: Katoliška Oerkev nam je nudila izredno dragocen prispevek, ker je visoko dvigala Zastavo človečanskih pravic. Pomagala je v borbi proti krivicam in tero-Uzmu. To dejstvo je zavrnilo zatiralce in odprlo nove izglede za mir ln sodelovanje. ^Ldentje 2. razreda gimnazije, ki jih uči naš rojak šolski brat marist Zdravko Kravos v Kamerunu IZ MISIJONARJEVEGA DNEVNIKA JANKO SLABE, MADAGASKAR Matanga, 27. 7. 1974. Moj Bog! Kakšen lep vzor si mi danes poslal. Pod tvojim vodstvom - Ti si jo tako ustvaril - je koklja vneto brskala in iskala hrano. S kljunom je razdrobila najdeno zrno, drobec položila pred piščanca, potem pa ga ogledovala, ali bo pojedel ali ne. Koliko potrpljenja! Res je, žival nima razuma, toda prav zaradi tega mi je ta opomin še toliko bolj zapo-vedovalen. če si ti to vztrajnost, požrtvovalnost, skrb za druge položil v nerazumna bitja, pomeni, da se moramo mi, kot tvoji sodelavci sami enako prizadevati. Matanga, 2. 8. 1974. Pišem krstno kartoteko. Otroci se zunaj podijo ob luninem svitu. Radio igra. Razno. Naenkrat — Sveta noč, blažena noč. Kaj naj to pomeni? Saj še ni božič? Ni važno! Vem samo to, da me ta pesem opozarja: Kakšno je tvoje življenje? Klavrno. Lomiš ga. Gospod, naj ne bo to samo trenutek, samo ta hip, naj me tvoje rojstvo prevzame in polni moje življenje. Kaj mi ti pomeniš? Dostikrat križ, ki ga hočem odvreči. Zagledam se vase in te niti ne vidim. Kakor tvoja senca hitijo mimo mene najini bratje, A jaz te ne spoznam v njih. Pri maši še zaupam tvojim besedam, čez dan pa vse zgine kot fata morgana. Nate pozabim. Kot noj vtaknem glavo v pesek pozemeljskih želja in že mislim, da sem rešen. Nate pozabim, ne vidim te, da stojiš ob meni in me varuješ. Pregloboko sem se zarinil v pesek. Iščem te kot malega otroka pri igri. Vse pregledamo, Samo tam ne, kjer je. Kdaj se boš naveličal te igre in me potegnil za rokav: Tukaj sem! Vangaindrano, 31. 12. 1974. Nekdo me vprašuje, če se po petih letih mislim še vrniti. Odgovor brez dvoma: Da. Misijonar, ki dela z ljubeznijo, drugega ne more odgovoriti, če se nekdo odloči za „odsluženje roka“, je boljše, da se ne poda „na morje“. Moram priznati, da v začetku tudi sam nisem mislil na več kot pet let. Ko me je gospod nadškof v Ljubljani vprašal, ali sem se odločil za vse življenje, sem mu odgovoril, da samo za pet let, pozneje bomo še videli. Vsaj v srcu se že sedaj vračam in hrepenim nazaj na Madagaskar. Pogosto namreč mislim na „dopust“, da se še vsi bratje in sestre srečamo skupaj z mamo, obenem pa se že vračam nazaj med svoje tu na Madagaskarju. Zavedam se, da svojega misijonskega vodila ne bom izpolnil, četudi ostanem tu vse življenje. Kristusov evangelij na Madagaskarju ima namreč precej drugačen tisk kot v Evropi. Evropska Cerkev se mora otresti italijanizma, francosizma; Madagaskar pa se mora otresti kolonialnega mišljenja. Naj bo politično, naj bo versko - vstati mora na svoje noge. Na „mojem“ koščku Madagaskarja (2.000 km2) si prizadevam v verskem pogledu. Verjetno bo to moje vodilo, dokler bom tu. Naj se vrnem nazaj na vprašanje. Če je misijonarja Evangelij pri-Peljal v tujo deželo, se bo od nje težko ločil za stalno. Tu ne gre za golo poučevanje katekizma, pač pa za vcepljenje evangeljskega duha, 2a dajanje tistega, kar smo dolžni dati (evangelij) in ne kar bi hoteli Vsiliti (evropsko kulturo).. . Mislim, da je vsakdo lahko odkril, da bi po „dopustu“ težko ostal doma. Prav tako pa tudi to, da do sedaj prvo leto pastoralnega dela ni Zgubljeno in se tako duhovniku tudi samo za pet let splača iti v misijone, Joj bo v pogledu koristi njemu ali misijonu. Že v samem začetku, tudi ve še ne znaš jezika, si že lahko ljudem v oporo. Kajti njim silno veliko Pomeni, če vidijo, da jih hočeš razumeti, da želiš spoznati način njihovega življenja in ga ceniš. Ta duhovna opora odpre njihova srca. Toda tudi sam misijonar po petih letih veliko pridobi. Duhovni syet se mu odpre. Odkritje lastnosti novega človeka, novega življenja, jih zmaterializirani svet ne pozna; globlje doume, kako zagrizena borba za napredek ruši medsebojno ljubezen, kjerkoli se pojavi. Tudi samo za pet let se splača iti v misijone. Opomba! Vsa ta opazovanja imajo krajevni značaj in jih ne smemo Posplošiti za ves Madagaskar. Obenem pa naj bi bila odgovor marsikateri hritiki na račun malgaški „zaostalosti“. Misijonar Slabe je k tej sliki napisal: „Moje stanovanje in cerkev" I——.....................-------—t i IN SPET OLEANDRI CVETIJO Preč. g. Karlu A. Wolbangu CM, brez čigar imena ne moremo pisati naše misijonske zgodovine — za 60. pomlad življenja. Od japonske obale Tihega oceana, in od vse'h obal sveta, za katere je g. Karet storil že toliko dobrega s svojo MZA. Ceste človeka so ideogrami obljub. V božjih krivulj zemljevidu skrivnosti ležijo, dasi na koncu vrtiček ljubezni stoji s srečo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu v čast. Voda brli od ugaslih objemov ledu, včasih žival se preplašena k prsim ji stiska. V Vodi Življenja pa tle le mladostne moči, spete k Očetu in Sinu in Svetemu Duhu v vek. Knjige nam pravijo „Pusta Planjava Prahu“. V božjem jeziku smo vredni krvi odrešenja. Kdo nam bo slovnice večne razlagal pomen v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kdo? Vonj oleandrov čez vzdih teh železnatih strun. . . Karel, smehljaje kot Ti bom popravil si mreže, šel bom tja dol, kjer je up za edino utež, up, ki mu zmeraj je dano ostati s poljubom smel. f ❖ I I I I ! f ♦ f t i ? I i t I I *> i t VLADIMIR KOS, Tokio NAŠA MISIJONARKA V INDONEZIJI Poroča s. DEODATA HOČEVAR OSU, Džakarta Džakarta, 2. januarja 1975. 22. junija 1974 je Džakarta praznovala 447 let ustanovitve. Leta 1527 je bila tu le majhna naselbina. V štirih in pel stoletjih pa se je kraj docela spremenil. Sem hodijo ljudje iz vse’ Indonezije: revni, begati nevedni, učeni, dobri, hudobni.. . 70 odstotkov vsega denarja v Indoneziji je v Džakarti; 48 odstotkov tujezemskih podjetij je tu; 60 odstotkov uvoza pride v Džakarto. Prav zato pa si' vse želi v mesto. Vsako lete imamo okrog 200 tisoč Priseljencev, največ iz vzhodne in srednje Jave, manj iz drugih indonezijskih predelov. Vsi ti ljudje iščejo delo. Če so šolani, ga skoraj najdejo, sicer pa zelo težko. Življenje je v Džakarti drugačno kot po vaseh, kjer ljudje pomagajo drug drugemu. V mestu išče vsak svojo korist in ®e ne meni za drugega. Žal jim je„ da so zapustili rodno vas, a vrniti se jih je sram. V mestu se čutijo manjvredne, zato se združujejo v „slums“. Težko je reči, koliko je teh ubogih ljudi; 1972 jih je bilo okrog 30 tisoč; 2 do 3 tisoč jih je, ki spe pod milim nebom, pod mostovi, v jarkih ob cestah. Rosa Vernans je društvo visokošolcev, ki' skuša pomagati tem nesrečnim ljudem; slums razdeli v .„bona fide“ in v „mala fide“. V bonafide so, kateri res ničesar nimajo, a vseeno skušajo spodobno živeti; v malafide Pa so ljudje, ki jim ne moreš zaupati. Navadno se naselijo ob železniških Progah, na obrežjih kanalov in rek, kjer so blizu vode. Postavijo si bajtice iz zavrženega lesa,, kartona, plastičnega papirja in drugih odpadkov. Imajo vsaj malo urejeno življenje in si iš'čejo delo zunaj naselbin. Med njimi so tudi ljudje, ki so skorlčali gimnazijo. Vlada se sicer trudi,, da hi ta selišča izboljšala, a zdi se, da so težave nepremagljive. Življenje v Džakarti je težko: vode manjka. Vsak prebivalec v mestu potrebuje vsaj 100 litrov vode dnevno; pa jih je morda le 50 odstotkov, hi jim je sreča mila in pridejo do te količine. Mesto je natrpano s prodajalnami živil, pa jih je še vedno premalo. Odpadkov in smeti je na kupe: skušajo mesto očistiti, pa je nemogoče. Avtobusov je veliko, a ne dovolj; prenapolnjeni so. Mestni guver-ner je odredil, da se morajo šole začeti ob sedmih zjutraj; pozneje so vozila natrpana z uradniki, ki hite v pisarne, kjer se delo začne ob osmih. Mesto je preplavljeno z nočnimi lokali, kazini itd., a le do 10 odstotkov prebivalcev si lahko privoščil to vrsto nezdravih razvedril. Posledica Pu je vedno ve‘čja hudobija. Indonezianizacija se začne v Džakarti. Ljudje,, ki prihajajo sem, so elani različnih plemen; vsako pleme ima svojo kulturo, svoje navade, Sv°ja narečja. Spočetka je to povzročalo precej težkoč med plemeni, Zffoj pa je teh težkoč vedno manj. DŽAKARTA V ŠTEVILKAH Površina mesta je 587,62 kvadratnih kilometrov. Na en kvadratni kilometer pride povprečno 789 ljudi; so pa tudi gosto naseljeni predeli, kjer na 1 kilometer živi 42.455 ljudi...; v redko naseljenih krajih pia 931 ljudi na kvadratni kilometer. Konec 1973 je Džakarta štela 4,638.642 duš. Leta 1973 so zapisali 74.971 rojstev; se pravi, da vsakih 7 minut nov otrok zagleda luC sveta. Umrlo pa je 1973 30.133 ljudi: vsakih 17 in pol minut tedaj nekdo umrje. Leta 1973 so zapisali 1813 zločinov; vsak dan je bilo pet ljudi žrtev nasilja. Isto leto je zapisanih tudi 103 požarov, pa 98 povodnji. Šol je v Džakarti 3367. Učencev 730.795; učiteljev 24.033; akademikov po univerzah 28.741; vseučiliških profesorjev 1772; vseučilišč, akademij je 106 (21 državnih, 85 zasebnih). Bolnišnic premore Džakarta 42, lekarn 287, zdravnikov pa 1579. Na prostem je 174 živilskih tržnic (70 hektarjev); vsak dan potrebujejo ljudje 250 ton sočivja. Telefonov je v Džakarti 44.100, cest pa imajo za 3101 kilometer. DŽAKARTA - MOJE MISIJONSKO POLJE Džakarta je moje misijonsko polje. Če bi človek računal le na lastne moči, bi obupal. A ker je naša moč v Bogu in verujemo,, da nič na svetu ne more preprečiti našega duhovnega vpliva in da zlasti v nadnaravnem življenju ni nič izgubljeno, delamo v zaupanju v Bega. Vzgoja mladine v Džakarti je moje delo. Tukaj sejem in se trudim, da bi duše otrok pripeljala h Kristusu, po otrokih pa pomagala staršem. Šolsko leto se začne januarja in se konec novembra konča. Lani sem bila zelo zaposlena. Seveda se moraš truditi na vso moč, da gojenke napredujejo v vednosti; a naglavna skrb je in ostane', kako voditi duše h Kristusu. Gojenke so različnih ver, vse pa prostovoljno prisostvujejo pouku krščanskega nauka. V vsakem razredu so tri tedenske ure odmerjene verouku. Ker je Indonezija mohamedanska dežela, je verouk v šolah obvezen predmet; ker pa je po ustavi zajamčen» verska svoboda, na katoliških šolah seveda učimo krščanski nauk. Vsaka gojenka ima svoje Sveto pismo nove zaveze; trudimo se, da bi iz njegh spoznale,, kako dela in govori Kristus. Po mnenju voditelja duhovnih vaj je mečan katoliški vpliv med gojenkami zaznaven. Enkrat tedensko imamo šolsko mašo, kjer katera od gojenk bere berila, druga spet pa prošnje po evangeliju. Prepričana sem, da Kristus nevidno deluje v dušah in da se bo razodel mnogim. Šolsko leto je razdeljeno na tri semestre; po vsakem je štirinajst dni počitnic. Prvi semester se konča okrog velike noči. Med počitnicami gredo učenke navadno na poučno ekskurzijo. Aprila sem šla z razredom v Džokdžakarto, ki je prestolnica srednje Jave. V okolici je sloviti tempelj Borobudcr iz 8. stoletia, zidan pod vplivi budizma. Od vrha do tal izraža stavba delo popolnosti, ki pelje k nirvani - umirjenju, do stupe, v obliki zvonca, ki je brez okrasja. Okrog 1400 reliefov bogati stene; pri- kazujejo legende iz Budovega življenja. Je pa svetišče precej poškodovano; z denarno pomočjo iz inozemstva ga sedaj obnavljajo in skušajo restavrirati. Kot celota je stavba nekaj zares veličastnega; pogled z vrha templja na okolico je prečudovit. Nedaleč stran je tempelj Prambanan,, ki je bil sezidan pod vplivi hinduizma. Stavba je nekak nagrobnik kralju, veren izraz hinduizma. Na velikanski terasi stoji 8 tjandi (spomenikov); največji je visok 40 metrov in je posvečen bogu Šivi; drugi spet Brahmi in Višnu. Vse tjandi, ki kipe v nebo, nehote govore o Bogu, ki je vir vse lepote. Naš prvi poset na srednji Javi je bil namenjen obisku indonezij-skega Lurda. Nekaj ur iz mesta so med gorami sezidali nekakšno lurško votlino. Marijina soha se od one v Lurdu loči le po tem, da je indone-zijska Marija okronana. Dokler je šlo,, smo se z gojenkami peljale z ^vtobusom. Ker po gorah ni pravih cest, smo jo skoraj udarile peš. Poldrugo uro smo hitele pod precej žgočim soncem proti tej sloviti indonezijski božji poti. Otroci iz Džakarte niso dobri pešci, a navdušenje Je zmoglo vse težave. Iz vseh krajev na Javi hodijo ljudje v ta Lurd, da Počaste Mater božjo in izlijejo svoja srca v srce svoje nebeške Matere. Pred votlino je tudi posnetek izvira lurške vode. Ljudje v srednji Javi so na splošno revni in zato morda bolj dostopni za sprejem milosti. Na srednji Javi je precej katoličanov, ljudje So tu zares verni. Ob nedeljah so cerkve polne], tudi med tednom jih je veliko pri maši. Dežela je seveda muslimanska, a mohamedanci na srednji Javi niso fanatiki Drugače je v zapadni Javi: na zahodu so muslimani fanatični, zato je v splošnem tukaj malo spreobrnjenj. Drugi semester smo začeli v začetku maja. Najprej smo se pripravili na duhovne vaje. Staršem sem v pismu razložila namen duhovnih vaj. Mislila sem, da se jih bo priglasilo 40 dlo 50, pa sei je odzvalo kar 72 gojenk (učenke zadnjega razreda); ne le katoličanke, tudi mo-bamedanke in budistke. Peljala sem jih v dom duhovnih vaj zunaj mesta. Kar nerade so se potem vračale v Džakarto. Doma so pripovedovale o doživetju: o miru, ki so ga tam užile. .. Oče neke gojenke me Je osupnil s prošnjo, da bi' tudi on želel k duhovnim vajam. Čast in hvala Bogu! ŠOLSKO LETO GRE H KRAJU Učni načrt je spet terjal od nas vso meč in volje, da pripravimo Pojenke na sklepne izpite. Kar prehitro je minil tudi drugi semester. Spet sem šla z gojenkami na poučno ekskurzijo; tudi tokrat na sred-Pjo Javo k lurški votlini; ravno 15. avgusta na Veliki šmaren je bilo. k’otem smo se zapeljale še na otok Bali. Otok imenujejo Otok bogov. Ludovito izklesanih templjev kar mrgoli po njem. Življenje tamkajšnjih ljudi je prepolno verskih praznikov in obrednih daritev. Ko smo obiskale slovite kraje, nas je pot peljala skozi vas, kjer so se ravno pripravljali na obred sežiganja mrličev. Ta praznik slave ysakih deset let. Skozi deset let mrliče pokopavajo,, po desetih letih pa izkopljejo ostanke vseh, ki so v tem času umrli,, in jih sežgo na skupni Strnadi. To pot so se v vasi spominjali čez sto mrtvih v desetih letih. Ker je v letih meso v zemlji že strohnelo, napravijo simbolične figure, ki jih na praznik sežgo z mrliškimi ostanki vred. Praznik je res nekaj posebnega: vsa vas, stari in mladi že več tednov prej pripravljajo mrliške figure iz bambusa, zelenja, cvetja in barvnega papirja. Obred je veselega značaja, ker verujejo, da se duše osvobode telesa šele, ko so kosti sežgali... Tretji semester smo začeli 1. septembra. Izpiti so bili pred vrati. A prej smo imeli še velik šolski praznik, na katerega smo se vse leto pripravljali. 13. septembra je bilo v naši kapeli veliko slavje: 18 mojih gojenk je prejelo krst. Starši in sorodniki sc bili navzoči, da s svojimi najdražjimi dele njihovo veselje. Dan pozneje je bila slovesna maša s prvim obhajilom novokrščenk. Vsa šola je bila navzoča, zelo lepo so med mašo prepevale gojenke. Neskončne dober je Bog! 14. in 15. septembra so gojenke pripravile pester večer staršem, s petjem, narodnimi plesi in drugim. S prireditvijo so se hotele svojim roditeljem zahvaliti za vso skrb in ljubezen. Starši so bili res zadovoljni, me pa tudi. Da, vesele smo bile, da se je vse tako lepo končalo in da sme se poslej lahko posvetile docela pripravi na izpite. Medtem smo praznovali še, s prostimi dnevi,, muslimanski lebaran, konec njihovega posta, največji mohamedanski praznik. Misel, da nas nešteti prijatelji misijonov podpirajo z molitvijo in žrtvami in tako kličejo blagoslov od zgoraj na naše delo, nas polni z veselim pogumom. Vsem smo iz srca hvaležni. Zaupno prosimo Boga, da vsem dobrotnikom vse stotero povrne z milostmi, ki so jih potrebni zase in za svoje delo. Veselo in pogumno naprej: vsak in vsi skupaj, na mestu, ki nam ga je bil določil Gospod, delajmo za širjenje božjega kraljestva v dušah! i’o pm aWISMOWNTEAV SVETU Na Japonskem je deset procentov Porok sklenjenih v katoliških cerkvah, dasi je v deželi le en procent katoličanov. Mnogi Japonci namreč čutijo Potrebo po božjem blagoslovu za svojo življenjsko pot. Toda ženin in ne-vesta morata biti predstavljena žup-P>ku po kakem katoličanu in prejme-potreben pouk o vrednosti in po-Pienu zakona. Če obljubita, da se bo-sta povezala za vedno, je poročni o-bred teh parov podoben obredu meša-Pih porok. To je menda prvi primer takih porok v Cerkvi in v misijon-skih deželah. V Egiptu so se odnošaji med muslimani in kristjani zboljšali. Pred-vsem zaradi spora z Izraelom. Eni in drugi so se skupno bili proti Judom. Tako je zatrdil melkitski patriarh Maksi mos V. Hakim. ^a konec muslimanskega ramadana (post) je Tajništvo za nekristjane po vatikanskem radiu sporočilo: »Nič ni lepšega ob jutru praznika (muslimanskega), ko v mnogih arab-skih krajih kristjani si'ečujejo svoje Pmslimanske brate in se z njimi ve-®ele, jim čestitajo in stopijo na nji-tmv dom kot v svojega.' Ekvatorialna Gvineja je primer, aako težko mlade afriške države pridejo do resnične svobode. Predsednik Pove države, nekdaj španske kolonije, Je Macias Nguema, primitiven, ljubo- sumen in krut človek, ki komaj zna brati in pisati. Ne prenese nikogar, ki bi mislil s svojo glavo. Zato morajo zbežati vsi izobraženi ljudje, ki nočejo biti njegove lutke. Zato ima okoli sebe večinoma nepismene ljudi. Namesto zdravnikov, tehnikov, profesorjev, ki so po njegovem nalogu umorjeni ali pravočasno pred njim zbeže, prihajajo kitajski, kubanski in ruski izvedenci. Sodniki so prav tako v njegovih rokah. Kdo živi in kdo mora umreti, odloča on, „ata Macias". Svetovna javnost o tem molči, škofje so pred vedno nevarnostjo zapora ali izgona. Celo katedrala v Malabo in škofija sta zaprti. Položaj rešuje nekaj domačih duhovnikov, in je resno težak. Nigerija, pred leti pozorišče krutih bojev in umiranja rodu Ibo, nima sicer nobenega zakona proti vseliti tujcev. A vendarle škofje z vsemi svojimi prošnjami ne dosežejo, da bi mogli v deželo priti tuji misijonarji, ki so tako nujno potrebni. Država svojo imigracijsko politiko opravičuje z dvema razlogoma: prihod tujih misijonarjev bi otežkočil afrikanizacijo Cerkve in državna samostojnost sama bi bila v nevarnosti. Zato so škofje prisiljeni hitro reševati svoj problem kar doma. Blizu je misel, da bi za take izredne razmere Cerkev za duhovnike odpravila celibat. Vendar to vprašanje ostaja viseče. Pač pa je razveseljivo dejstvo, da je danes Nigerija na prvem mestu med vsemi afriškimi državami kar se tiče duhovniških kandidatov. Pred desetimi leti je bilo le 72 domačih duhovnikov. Veliko je bilo tujih misijonarjev, saj so jih samo iz vzhodnega dela Nigerije (Biafre, kjer živi rod Ibo) pregnali okrog 500. Danes pa je v Nigeriji že 370 duhovnikov in blizu 700 bogoslovcev. To daje upanje v lepo bodočnost nigeriske Cerkve. To je ogromnega pomena za državo, ki ima v Afriki največje število prebivalcev, to je 80 milijonov. Islamska enciklopedija bi mogli imenovati slovar v štirih zvezkih, ki ga pripravlja islamska univerza v Kairu, imenovana Al Azhar. Slovar bo obsegal vso islamsko tradicijo, ki ni zapisana v koranu. To delo bo vsekakor velikega pomena tudi za dialog s katoličani. Vzhodnoaf riške države (Kenija, Malavi, Tanzanija, Uganda, Zambija) so bile med prvimi deležne krščanskega oznanila. Za to področje je na delu posebna škofovska konferenca (AMECEA). Porast katolicizma je bil v zadnjem času zelo velik. V letu 1949 je bilo v teh petih deželah dva milijona in pol katoličanov, lani jih je bilo skoraj deset milijonov. Celotno prebivalstvo šteje 45 milijonov. Tudi število domačih duhovnikov se je dvignilo: leta 1949 jih je bilo 280, danes jih je J.159. In leta 1949 je bil en sam domači škof • Kiwanuka v Masaki, danes jih je 45. Skavti v misijonih. Iz Nemčije (Sankt Georg) je šlo 150 mladih in odraslih skavtov v Dahomey, da so tam skupno z domačimi gradili novo naselje. Prva v duhu skavtizma, a v modernem stilu. 188 katoliških časopisov in mesečnikov izhaja v Indiji. Samo v Kerali, kjer je tretjina indijskih katoličanov, je 35 katoliških časopisov. Ples med mašo. „Pustite me plesati in bom srečen“, tako pravijo Afrikan-ci. V Zaire so uvedli v bogoslužje maše domačinski ples, največkrat med slavo. Duhovnik pleše s somaševalci okoli oltarja, oziroma v prezbiteriju, ljudje plešejo v ladji cerkve. Seveda je to narodni ples, ki je prilagojen liturgiji. Oče Moser, misijona]- glasbenik, si veliko prizadeva, da bi v vse bogoslužje prišla domača glasba. Tudi ples kakor muzika Afrikancev pripomore, da globlje doživljajo in bolj pristno izražajo svoja religiozna čustva. Mavretanija, saharska država, je v celoti muslimanska. Vendar je po zakonu vprašanje vere svobodno. Katoličanov skoraj ni: 5.500 in to so skoraj izključno priseljenci iz sosednjih držav. Do leta 1966 je bila za vso Mavretanijo le ena apostolska prefektura in še ta je imela sedež izven države, v Senegaliji. To leto pa je z dovoljenjem države bila ustanovljena škofija. Prvi škof je mons. Bernard, pomaga mu 10 duhovnikov in 14 sester. Skušajo ustanoviti zlasti s sodelovanjem pri razvoju dežele sožitje z muslimani. Torej Cerkev poganja v Mavretaniji komaj prve koreninice. Ghana je bila začudena, ko je proti načrtu, da bi uzakonili splav, nastopila študentovska krščanska organizacija z odločnim protestom, da je splav, pa naj bo dovoljen pod katerimikoli pogoji, zločin in nekaj zlega iz zdravstvenega, socialnega in religioznega vidika. Odločnost mladih dijakov je javnost osupnila. Sužnji starega kova so še na svetu in jih prodajajo kot tržno blago. To je ugotovila družba za človeške pravice v Združenih državah. Po njihovem mnenju naj bi jih bilo še kakih štiri- milijone. Največ jih je v arabskih sultanatih. Uvoženi iz srednje in vzhodne Afrike se „legalno“ prodajajo po teh sultanatih. Seveda pa je vprašanje modemega suženjstva, a o katerem ta ustanova ne govori. Rodezija je razpisala vsote od 1 do 5 tisoč rodezijskih dolarjev na, vsakega gverilca, ki se vojujejo za osvo-bojenje či-ncev od belih oblastnikov. Češčenje križa z liturgičnim plesom Film o življenju Mohameda nameravajo filmati v Maroku. Za to je predvidenih šest milijonov dolarjev, kate-rih 75 % bosta dala Libija in Kuwais, 25 % pa Maroko. Filmali bodo v Maroku, ker po islamski veri v Meki to ni mogoče. Tam bodo napravili reprodukcijo Meke. Igrali bodo večinoma igralci iz dežel, ki finančno podpirajo izvedbo filma, pa tudi Ameri-kanci. Nova težava je v tem, da obraza Mohameda samega ne smejo prikazati, zato bo prikazan v ognjenem blišču. Na 10.000 ljudi pride izobražencev v Evropi in Ameriki med 100 in 300, dočim v Aziji in Afriki le med 4 in 40. V nekaterih afriških državah je le 8 strokovnjakov z akademsko izobrazbo. Tudi v tem se razodeva zaostalost teh dežel. Svelta gora Fudži ni državna last. Že od nekdaj je bil vrh last šintoistič-nega samostana A sa ma. Leta 1868 je država to lastnino kratko in malo posvojila. Vnel se je stoleten prepir. Končno je vrhovno sodiče odredilo: 3776 metrov visoki vrh gore Fudži naj je last samostana Asama. V Bangladešu zaradi lakote grozi smrt 1 milijonu ljudi. Onassis je svoji ženi Jacqueline kupil prstan z diamantom vrednim 4 milijone dolarjev. QBasaiistDSH] spaaasaa®® Nekdo se je „pohujšal“, ko je bral v poročilu o misijonski veletomboli v Buenos Airesu, ki ga je objavil list Svobodna Slovenija, da so organiza-toi ji za čisti dobiček nad 6 milijonov pesov dobili okrog 2.000 dolarjev, kakor je bilo približno navedeno, češ presneto drago so plačali dolar, skoraj po tri tisoč starih pesov. Pohujševanje bi bilo upravičeno, če bi bilo res toliko čistega dobička. A kakor je bilo „uradno“ objavljeno v februarski številki Katoliških misijonov, je bilo čistega dobička le nekaj nad 5 milijonov starih pesov in so prireditelji plačali za dolar samo 2.200 pesov. Toliko, da ne bo nepotrebnega zgledovanja nad gospodarjenjem z misijonskim denarjem... Z udeležbo na tomboli, prirejeni to pot v Baragovem misijonišču, so bili organizatorji zelo zadovoljni. Želeli bi samo nekoliko več odziva od strani ta-kozvane „smetane“ naše skupnosti, ki je bila z izjemo nekaterih naših odličnih javnih delavcev precej odsotna. Slovenski misijonarji so tako pomembni predstavniki slovenstva v Cerkvi in v svetu, da bi bilo prav, če bi se prireditve udeleževali vsi naši javni delavci in s tem počastili misijonarje ter jim dali svojo oporo, predvsem moralno. Ko smo že pri misijonarjih: vse, kar se pridobi na misijonski veletomboli v Buenos Airesu, gre v takozvani Sklad za vse slovenske misijonarje in misijonarke. Ker se je zanimanje za naše misijonarje, hvala Bogu, razširilo na vse slovenske skupnosti v zamejstvu in izseljenstvu in so mnogokje v stalni povezanosti z njimi in jim tudi naravnost pošiljajo svoje prispevke, brez našega posredništva, na drugi strani pa bi Katoliški misijoni tem svojim pridnim dopisnikom tudi radi pomagali, zato se odslej sklad za vse slovenske misijonarje imenuje Sklad Katoliških misijonov za vse slovenske misijonarje. Prosimo bralce in prijatelje našega lista in njegovega poslanstva, da v ljubezni do slovenskih misijonarjev darujejo v ta sklad in s tem Katoliškim misijonom pomagajo odškodovati se vsaj malo misijonarjem za njih dopise v list. Ponovno pa prosimo vse, ki pošiljajo kake vsote v Argentino na naš naslov, da jih pošiljajo v obliki dolarskih čekov na ime Ladislav Lenček; pri tem pa je treba paziti, da ček ni usmerjen na kako buenos aireško banko, ampak samo na kako USA banko, najbolje banko v New Yorku. Tak ček namreč lahko pošljemo naravnost temu ali onemu misijonarju, dočim čeka, ki je usmerjen na banko v Buenos Airesu, ne moremo porabiti drugače, kot da ga v tisti banki vnovčimo, a le po uradnem kurzu, ki je pa tudi trikrat manjše vrednosti in je izguba velikanska. V Slovenski vasi pri Buenos Airesu je koncem prejšnjega leta umrl Janez Lužovec, ki je bil ves čas izseljenstva zvesti poverjenik Katoliških misijonov, pri vseh veletombolah član komisije in tudi sicer pridni sodelavec pri misijonskem delu v Argentini. Vse svoje otroke je vzgojil resnično katoliško, se pravi, vesoljno usmerjeno, zato so tudi oni misijonsko zavzeti in delavni. Zaslužnemu misijonskemu sodelavcu naj bo Veliki Misijonar Kristus Gospod bogat plačnik, žalujočim ostalim pa iskreno sožalje in zagotovilo molitev tudi od strani slovenskih misijonskih delavcev v zaledju in na misijonskem polju. S POTI: IZ ARGENTINE SPET V U.S.A. POPOTNI SPOMINI O. STANKA PODERŽAJA DJ Osvežen po „Prijetnih sapicah“ Marijinih (Buenos Aires), pa tudi „okajen“ °d kar preveč proslavljene glorije svojih 45 let v Indiji, obenem pa tudi okorajžen še posebej po velikodušnosti g. Lenčka, ki mi je pri vsakem govoru Ijodočo delovno misijonsko dobo podaljšal kar za še pet let — od prvih 15, čez 20, nazadnje kar na 25 let. (Če kot misijonar na terenu aktivno res vztrajam do svojega 95. leta, obljubim, dragi gospod Lenček, da se za tako' izreden jubilej spet pridem okrepčat na Vaše „prijetne sapice“, g. Loboda pa naj za to priliko ohrani svoj ljubki, prijetni družinski orkester s tečnim asadom med. . . Velja?), sem v (torek, 16. julija zvečer dal slovo Argentini. G. Mehle ~ ki je vozil - in g. Sodja, sta mi ob vožnji na letališče delala družbo. Pripeljal se je tudi g. Lado Lenček, neutrudni sourednik KM, g. Loboda z gospo in sinom in drugi. V torek 16. julija zvečer je letalo „Aerolineas Argentinas“ v smeri nazaj Proti U.S.A. ob svetlikanju tisočerih luči najprej pristalo v brazilskem Sao l'aolo. V Rio de Janeiro so nas ob eni ponoči kar izložili. Vsi smo morali ven. Medtem so letalo lepo pospravili, pometli in ga nanovo okrasili. Veselo* in zadovoljno smo zleteli najprej čez Srednjo Ameriko. Rano v jutro sem spodaj zazrl migotanje luči ne vem katerega bahamskega otoka. Argentino sem zapustil precej razburkano. Tudi javne naprave so trpele. Bo brzojavka, poslana po Air India v New York na patra Nikoliča, dostavljena? Me bo čakal na letališču? Ni ga bilo! Telegram je (po hrvaško rečeno) »zapel“... Kaj zdaj? Že prej sem bil namenjen v Washington. G. dr. Ciril Mejač mi je bil po telefonu odgovoril, da me bodo radi sprejeli. Sila kola lomi! Naj se bom vozaril po New Yorku in po Brooklynu? Kar naravnost v Was-hington grem, sem se odločil. S Kennedijevega letališča sem se odpeljal na La Guardia Airport, ujel popoldanski „airbus“ in bil v eni uri na cilju. V telefonske žnablje vržem kovanec, zavrtim številko* 202-585-7405, zaslišim žvon-kljanje na drugi strani, odgovora pa ni in ga ni. — Poskusim še enkrat! Isto -nič! Primaruha, kaj pa bo zdaj? Drugega naslova v Washingtonu nimam. Bi'obiža za telefon tudi ni več. Da pridobim nekaj časa za premislek, se sprehodim po avli, kupim nekaj diapozitivov in razglednic in — „Kommt Zeit, kommt Rat“ pravijo Nemci („S časom pride misel“). In res mi šine v glavo: Le gospoda Cirila ni doma zdaj, se bo gotovo vrnil zvečer! — Storjeno! Pograbim kovček in že me taksi pelje iz Washingtona ven proti Silver Springu. Taksi je bil nekaj posebnega. Ne taksi, temveč voznica-akademičarka. »Bivša“ protestantka. „Baptisti nimajo nič stalnega“ mi je zaupala, „rajši •niam katoličane“. „Ste torej katoličanka?“ — to tudi ne, vsega ne morem sprejeti!“ — Zašla sva v filozofijo, metafiziko... A ni pozabljala na fizično Plat. Silver Spring ji je bil znan, ne pa cesta, kamor sem bil namenjen. Ustavi avto. Odpre zemljevid. Vpraša na bencinski postaji. Požene, in že obrne proti meni. „Tu sva!“ in me postavi prav pred št. 9509 Hale Street. Mična vila, vsa v zelenju in cvetju... Že prej sem sklenil, da bom kar pred vrata sedel in čakal, dokler se gospod doktor zvečer ne vme. Delal pa sem račun bre zkrčmarja. Za vsak slučaj, če bi bila kakšna živa duša pri hiši, pri vratih pozvonim. In glej, odpro se, za njimi pa zagledam prijazen obraz gospe, ki mi pove, da je ga. Marija, soproga iskanega dr. Mejača, za njo pa sta stala hči Jelka in sin Tadej. Jojmene, jaz pa še vedel nisem, da je gospod poročen! Gospe, - tako sem zvedel kasneje -takrat, ko sem klical po telefonu, ni bilo doma, soprog pa - mi je bilo rečeno -je bil ravno na obisku - v Evropi! Če bi gospod ne bil poročen, bi pač dolgo sedel pred njegovimi vrati! To je bilo v sredo, 17. julija. Komaj sem se dobro vsedel, že se je dobra gospa Marija vsedla k telefonu. Ta je zapel tako lepo „vižo“, da smo se zmenili kar za isti dan zvečer: nekaterim povabljenim bom pokazal skioptične slike v dr. Mejačevem prizemlju. — Res sem jih, kasno zvečer. V kopalnici sem se otresel zadnje trohice argentinskega in brazilskega prahu. Gospa je servirala okusno večerjo. Zvonec je naznanil prihod g. Staneta Šušteršiča, za prihodnje par dni mojega gostoljubnega vodiča. Prvovrsten fotograf je (nekajkrat me je „snel“ in mi kasneje poslal krasne diapozitive, ko stojim pred raznimi monumentalnimi stavbami ameriške prestolnice). Z g. Konradom Mejačem sta naš slovenski „Glas Amerike“. - Zmenili smo se glede prihodnjega dne, on je moral na VGA (Voice of Amerika), mene pa je skupaj z njenimi otroki ga. Mejačeva peljala na prvi ogled zelenega Washingtona. Mimo vil tujih ambasadorjev, mimo številnih cerkva protestantskih sekt, mimo protestantske stolnice (ki je bila zaprta) smo najprej obiskali čudovito lepo narodno svetišče Brezmadežne. Po bežnem obhodu — in vpisu v register za maševanje drugi dan nas je dvigalo postavilo na vrh Washingtonovega spomenika. Ta je v centru, odkoder se na sever vidi predsednikova Bela Hiša, na jug Jeffersonov spomenik, (avtor izjave neodvisnosti), na vzhodu se beli Kapitol (poslanska in senatna zbornica), nad zapadno stranjo gospoduje Lincolnov spomenik (ki Amerikancem predstavlja nekako to kar Indijcem Gandhi). — Krasno vreme! Zadnja prilika za neoviran razgled na vse strani, kajti naslednja dva dni je bilo mesto zagrnjeno kot v sivo' oblačno tančico. Kaj vse sem videl s tega orlovsko izvidnega položaja Washingtonovega spomenika! Onstran reke Potomac se je od daleč si vil pentagonski labirint, kjer generali tuhtajo, kako bodo prekanili Ruse. Takoj za njim na desno se zeleni Arlington, svoj čas posestvo premaganega južnaškega generala Leeja (leži v sosedni državi Virginia, reka Potomac loči severni od južnega dela Združenih držav), s čimer je propadla ideja samostojnosti suženjstvu vdanih južnih držav, in sta se sever in jug zedinila v federacijo držav U.S.A., kot še obstoji. Drugi dan sem ob prisotnosti mojih washingtonskih gostiteljev in nekaterih njihovih prijateljev maševal v izrazito slovenski kapeli narodnega svetišča Brezmadežne. Z g. Šušteršičem sva obiskala tudi frančiškanski samostan na 14th & Quincy Street. Tam lahko vidite dejanski posnetek notranjosti svetišč Svete dežele. Tako nikomur ni treba iti v Palestino samo „firbca past“. .. Radovednosti glede svetih krajev je tu zadoščeno. Pobožnost, duhovna plat, to je nekaj drugega. Če hočete hoditi po tleh z Jezusovimi stopinjami posvečenih, ga telesno spremljati na Kalvarijo, boste pač morali v Sveto deželo. Meni, žal, to ni mogoče. Zvečer so' stopili v znameniti Smithsonian Institute. Koliko muzejev in galerij! Prihiteli smo ravno ob 8h, ko so že zapirali. V poltemi smo še posedli na stopnice kolosalnega. Jeffersonovega spomenika in poslušali vojaško letalsko godbo. Ob žaru spomenikovih luči je že davno prej tisočera množica posedla na travnato pobočje. Koncertna pevka nam je zastonj pela pod zvezdnatim fiebom. V petek, 19. julija, sem v spremstvu g. Staneta med menda stotisoč Vojaškimi grobovi po dohodni poti (ki naj bi bila veljala 3 milijone dolarjev) prispel do J. F. Kennedijevega groba. Elegantna preprostost! Grob sam -vazen neugasenega ognja, čigar zublji ponoči mečejo medel sij tudi na grob umorjenega brata Roberta skoraj tik zraven malo na levo - nima nobenih okraskov. Robert ima travnato gomilo, z okoljem izravnano'. Zadaj preprost lesen križ. Spredaj šop rož. Še isti dan sem se z množico pomikal skozi pritlične sobane Bele hiše. Zgoraj uraduje Nixon. — V Kongresno knjižnico me je povabil g. Erik Kovačič. l5o izvrstnem lunchu v knjižnični restavraciji sem imel priliko brskati po kartoteki indijskega in slovenskega oddelka. Prav vsa pomembna slovenska literatura je menda tukaj zbrana. Nimajo pa nečesa, kar imam jaz: bengalski Prevod nekaterih Prešernovih poezij. Poslal sem ga po povratku v Indijo. Videl sem, kako g. Erik - ki je na čelu kartotečnega oddelka - posluje. Občudoval sem brezhibno uredbo in delovanje, postrežbo bralcem, kar po ceveh, v podzemskem rovu nameščenih, pošiljajo knjige iz ene stavbe (ki več ne zadostuje) pod cesto v drugo, novo. Obogaten z diapozitivi knjižničnih prostorov (kupil mi jih je za slovo g. Kovačič), sem se poslovil od prijaznega gospoda. - Ob treh popoldne sem imel napovedan sestanek z g. Bogomirom Choklom, slovenskim uslužbencem Mednarodne banke. Nasmejan me je pri vratih (telefon ga je obvestil) sprejel g. Chokel. V delovni sobi sva se razgovorila. Predstavil mi je še enega Slovenca, ki pa govori le angleško. Po lepi ameriški navadi sva se potem najprej v bančnem baru okrepčala. Potem sva stopila čez cesto v sijajno palačo Mednarodnega fonda (International Monetary Fund). Ogromen, bajno urejen „patio“ z žuborečim vodometom. Gostoljubnost g. Chokla še ni bila izčrpana. Peljal me je mimo zloglasnega Watergate hotela po krasni, vsot pot med zelenjem se vijoči cesti, na svoj dom, 32 milj oddaljen od Silver Springa. Gospodinjo sem pozdravil v krasni, z domačimi slovenskimi motivi poslikani sprejemnici. Poslikal jo je g. Chokel sam. Slovenske pesmi so pele iz gramofona, gospa je priredila okusno večerjo, avto je spet hitel za rdečimi repi drugih vozil nazaj v gostoljubni Silver Spring. Kako naj opišem, kaj vse sem še v Washingtonu občudoval. Nič več ne bom opisoval. Le še Kennedyjev Center for the performing arts naj omenim, ki sva si ga mimogrede ogledala. Pri njem sem tudi občudoval fotografijo, ko mu MacNamara, predsednik Svetovne mednarodne banke izroča prizna-Pico za zaslužno delovanje. Spet pušeljc za slovenski klobuk. In pa dodatni material za dr. .Edi Gobčevo knjigo o Slovencih, ki so se proslavili v svetu. Tako lepega in prijetnega mesta kot je Washington, še nisem videl. Povsod zelenje, povsod rože, povsod red in disciplina, povsod zadovoljni obrazi. V Belo hišo sem stopil skupaj z družino, ki je poromala v prestolnico 1000 milj daleč iz države Louisiana. Na Kapitolu sem se znašel v dscipliniranih vrstah državljanov, ki so prišli občudovat lepoto in odlike tega sicer ne zelo številnega, <> skoraj prelestnega središča ameriške demokracije in kulture. Seveda sem so potrudil tudi v poslansko zbornico in v senat, se peljal s podzemsko železnico s Kapitola na skromno okrepčilo v poslansko okrepčevalnico v drugem poslopju čez cesto. Celo v kamen vklesanega jezuita sem srečal v kapitolski palači: raziskovalca Mississippi ja o. Marquetta: v talarju, z debelimi rožnovenskimi jagodami okrog pasu. Še enkrat sem maševal v Washingtonu, to pot v farni cerkvi Mejačevih. In že je bil čas za odhod. Dr. Franc Blatnik SDB mi je velikodušno poslal zastonjsko železniško vozovnico. Nameraavl sem preko New Yorka naravnost čez morje v Evropo. A Mejačeva gospa mi je kot bivša Njujorčanka svetovala, naj se vendar še enkrat tam ustavim, da tudi Njujorčanom povem kaj o misijonih. Po njeni dobroti sem se v New Yorku znašel v taksiju, ki me je peljal naravnost k frančiškanom na St. Mark’s Place. Župnik o. Rogan in Baragovec o. Kotnik sta me prijazno sprejela. Že drugi dan, v nedeljo 21. julija, sem po deseti maši (s pridigo) v dvorani kazal indijske slike. Poslušalcev ni bilo mnogo, so bili pa tisti, ki so prišli, tem bolj zavzeti. Gospod Mauser z gospo, starši ge. Mejačeve, ai'hitekta Simon Kregar in Vinko Burger, pa še nekaj drugih, imen si nisem zapomnil. Kosil sem v daljnem Brooklynu pri Mauserjevih, drugi večer pa večerjal na domu arh. Kregarja na Jackson Heights. To je bilo obenem prijetno srečanje z arhitektovo soprogo Sonjo, hčerko dr. Lovra Pogačnika (živo se ga še spominjam kot ministra prve slovenske vlade 1918; njegovo drugo hčerko go. Lijo, soprogo dr. Frančka Žebota, sem že prej srečal v Etiwandi, blizu Los Angeles). Izredno dobro smo bili razpoloženi vsi. Prišel je tudi dr. Bogomir Pezdirc, tudi Šentpeterčan, s soprogo go. Mirijam. Z njegovim starejšim bratom sva svoj čas orlovala pri šentpetru v Ljubljani. Prišel je tudi arh. Vinko Burger. Arh. Kregar je med sestankom menda posnel celo zvočni film. Kar zanima, me, kako smo se postavili ti'enutno „pečeni“ filmski igralci! V ponedeljek 22. julija me je o. Rogan odpeljal na letališče. Po 71 dneh sem dal slovo gostoljubnemu, zame tako poučnemu in prijaznemu ameriškemu kontinentu. Marsikaj sem videl, mnogo dobrote užil, se dosti tega naučil, pa tudi znova spoznal, koliko hvaležnosti dolgujem premnogim, misijonom tako naklonjenim Američanom, na severu in na jugu ekvatorja. Pa kaj jaz, Indija jim bo z rastjo Kristusove Cerkve v dušah in kamnu večno pela slavo pred božjim prestolom. Bog vam povrni, dragi ameriški rojaki! (Sledi.) SMRT MISIJONSKEGA SODELAVCA t ANTON MIKLAVČIČ, duhovnik Od našega prijatelja v Avstriji župnika Cirila Lavriča smo prejeli sledeče sporočilo o smrti požrtvovalnega misijonskega sodelavca: Haid, 23 januarja 1975 „Sporočam, da je v nekdanjem taborišču v Spittalu ob Dravi umrl zadet od srčne kapi 8. januarja letos ob desetih zvečer g. Miklavčič Anton. Zjutraj je še maševal. Bil je zadnji dve leti zelo bolehen, vendar je opravljal službo, kolikor je mogel. Še vse praznike je maševal v kapeli. Pokopan je bil 13. januarja na spittalskem pokopaliču v duhovniškem grobu, kjer počivajo že župnik Burja, dekan Hafner, prof. Slapar. Pokopal ga je škof dr. Lenič ob prisotnosti nad 70 duhovnikov: iz izseljenstva, od doma, slovenskih Korošcev ter Nemcev iz vse dekanije. Po pogrebu je bila v farni cerkvi v Spittalu maša zadušnica — koncelebrirana maša, — ki jo je vodil msgr. Kunstelj cb prisotnosti g. škofa Leniča. Med mašo je bilo slovensko ljudsko petje in vsa maša slovenska, razen očenaša, ki smo ga molili najprej slovensko in nato nemško. To je bila prva slovenska maša v zgodovini spittalske cerkve. Tudi Nemci so bili zadovoljni in so rekli, da takega ljudskega petja še niso doživeli. Tone je bil velik misijonski prijatelj, še za akcijo sv. Treh kraljev je nabral 5.950 šilingov za p. Tomažina v Afriki. Tudi v zapuščini je pustil 1.005 dolarjev v kuverti, kjer je napisano: V primeru moje smrti za slovenske misijonarje v Argentini in potem v oklepaju: (za misijonarje po svetu). Mislim, je ta denar treba Tebi poslati in da ga Ti potem razdeliš naprej. To je tudi vzrok mojemu današnjemu pismu.“ Misijonskim delavcem v zaledju, posebno pa misijonarjem na misijonskem polju je v veliko uteho, kadar vidijo za misijone vnetega, delavnega in požrtvovalnega dušnega pastirja, ki s svojim živim zgledom, ne le z duhovniško besedo pridiguje o nujnosti misijonskega sodelovanja. Tak dušni pastir je bil pokojni župnik Miklavčič. Edini od begunskih pastirjev, ki je takorekoč ostal na mestu s tistimi, ki se niso izselili; mnogi, ker se niso mogli. Ko smo ga pred šestimi leti obiskali v begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi, katero je bilo tedaj še vedno sestavljeno iz nekdanjih barak, je bil gospod že bolehen. Kot poroča pismo, se mu je zadnji dve leti bolezen slabšala in končno je srce onemoglo. Z njim so rojaki v begunskem taborišču v Spittalu izgubili zvestega dušnega pastirja, misijonska akcija med njimi pa neumornega pobudnika. Bog mu poplačaj vnemo za Njegovo kraljestvo po vsem svetu! Misijonarji in misijonarke, spomnite se pokojnika v svojih molitvah in žrtvah, da se temu večini nepoznanemu sodelavcu vsaj po smrti zahvalite! MISIJONSKA ZDRAVNICA dr. JANJA ŽUŽEK -NAZAJ V ETIOPIJO Dne 19. februarja se s. Janja žužek poslovi cd svoje mame ter ostalih svojcev in od rojakov v Argentini sploh, da odleti nazaj v Afriko. Iz Buenos Airesa bo poletela najprej v Dakar, glavno mesto Senegalije, kjer se vkrca v avion, ki jo prenese v Ghano. Tam bo obiskala svojo rodno in redovno sc-sestro s. Silvo, pri kateri se zadrži za tri dni, nakar jo bo letalo preko cele širine afriškega kontinenta poneslo v Addis Abebo. Znašla se bo v zrevolu-cionirani deželi, ki se vrhu tega nahaja še v državljanski vojni, hoteč se severni, naprednejši, bogatejši del Eritreja spet odcepiti od Etiopije in se državno osamosvojiti. Misijonarko, upajmo, ti problemi dežele ne bodo naravnost zadevali in se bo kar brž podala na svoje delovno mesto v kraju Atata, kjer jo bolnica s svojimi bolniki že težko pričakuje. V soboto, 25. januarja so misijonarko povabili v mesto Ramos Mejia pri Buenos Airesu, da bi jim pokazala lepe in zelo zanimive skioptične slike iz svojega delokroga. Rojaki iz tega kraja misijonarko vsi poznajo in so imeli priliko pogosto govoriti z njo, ker je ves čas svojega bivanja v Argentini prihajala k službi božji v Slomškov dom, kadar ni bila zdoma. Malo čez osmo uro so bili domala vsi sedeži v tamkajšnji dvoranici zasedeni. Med navzočimi je bilo zlasti veliko otrok. Če bi se moglo srečanje z misijonarko organizirati dva meseca prej, ko še ni bil počitniški čas, bi bila udeležba dvakrat večja; upoštevajoč okoliščine je bila zadovoljiva. Misijonarko je najprej pozdravil v imenu vodstva Slomškovega doma g. Marjan Loboda in dal besedo Ladislavu Lenčku CM, ki je s sestro misijonarko navezal zanimiv razgovor. Iz razgovora smo zvedeli mnoge podrobnosti njenega misijonarskega življenja in tudi mišljenja, pa tudi mnogo o deželi Abesiniji in razmerah tam, zlasti v zdravstvenem pogledu. Nato nam je misijonarka v številnih, krasnih barvnih diapozitivih, ki jih je zvečine sama posnela, pokazala najprej deželo v zemljepisnem, zgodovinskem, narodopisnem in verskem pogledu, nato pa svoj misijon in svoje zdravstveno delovanje tam. Vse je bilo zelo zanimivo, poučno in vzpodbudno in so navzoči le obžalovali, da ni bila udeležba številnejša. Zanimiva srečanja je imela, misijonarka tudi z zdravniki iz Buenos Airesa. Na našo prošnjo nam je popisala ta srečanja. Pravi misijonai’ka: „Ko sem prišla v Buenos Aires, me je usmiljenka Jožefa Fabian povabila, naj jo obiščem v bolnišnici Rawson v Buenos Airesu, kjer dela. Tam me je predstavila šefu dr. De Paula in še drugim zdravnikom ter zdravniškemu osebju. Prvič sem prinesla nekaj slik in smo se le informativno raz-govarjali o zdravstvenih vprašanjih v Etiopiji. Potem pa so me zdravniki sami povabili, naj jim pridem predavat z diapozitivi. Določili so mi za predavanje novembrski dan, da so se predavanja lahko udeležili tudi nekateri študentje medicine. Vsega je bilo okrog 50 poslušalcev, med njimi tudi bolničarke in drugi. Neki zdravnik v bolnišnici Rawson dela, tudi v mestni bolnišnici Alvear. Uredil je s šefom kirurškega oddelka te bolnišnice dr. Etalajem, da so me povabili predavati z diapozitivi tudi v bolnišnico Alvear, na kirurški oddelek. Decembra sem bila tam. Zbralo se je do 80 poslušalcev, predvsem zdravniki, ki so zares z zanimanjem poslušali moja izvajanja, pa; me potem spraševali po boleznih in splošnem zdravstvenem stanju v Etiopiji. Zdi se mi, da so ob mojih pripovedovanjih in slikah odkrili nov „zdravniški svet“. Kdo ve, kam bo morda padlo seme misijonske vneme...“ Naši dragi misijonarki želimo ob njeni vrnitvi v misijone najprej srečno pot, potem pa veselo srečanje s sestro Silvo, ki kot farmacevtka misijonar! v Ghani, in slednjič blagoslovljeno delovanje za telesno in dušno zdravje Abesincev! Misijonski prijatelji pa jo spremljajmo z molitvami in gmotnimi darovi v njen sklad za tuberkulozne, da bo s slovensko pomočjo lahko čim več bolnikom pomagala k ljubemu zdravju. Superior Ladislav Lenček CM je ob srečanju v Slomškovem domu v Ramos Mejia rojakom predlagal, naj ustanove kaj podobnega za pomoč sestram žužkovim, kot je pokrenil o. Tomažin za svoje veliko delovanje v Zambiji. Z molitvijo in darovi naj bi se ramoška soseska (iz Ramos Mejia) pred vsem posvetila takorekoč „svojim“ misijonarkam sestram žužkovim, prav v smislu koncilskega dekreta o misijonskem delu. S takšnim organiziranim in tako pomnoženim sodelovanjem bodo rojaki v veliki meri deležni tudi zasluženja naše misijonarke, ki ni majhno. MORDA SE NE VESTE MZA — Misijonska znamkarska akcija — začela se je z zbiranjem znamk 1963. leta; 17. september se smatra kot ustanovni dan. Narava MZA gibanja je katoliška, misijonska, vseobsegajoča. Gibanje' je nekaj trajnega, napredujočega, rastočega, ustvarjajočega, kot je v življenjski dinamiki vse, kar živi. Značilnost MZA gibanja je globoka ljubezen do Marije. Po Njej je prišel Jezus. Po njej se MZA gibanje razvija v Kristusovem duhu za rast in v službi Cerkve. Zapoved življenja je: „Ljubite se med seboj, kot sem jaz vas ljubil, in svojega bližnjega kot samega sebe.“ Način sodelovanja je: dialog z misijonarji, med sodelavci, z vsakim, ki išče in kateremu mora Cerkev govoriti o Kristusu. Stik za pogovarjanje med seboj. Na tej podlagi se gradi, posreduje, posvečuje, osrečuje in rešuje. V glavnem je sodelovanje preko molitve, vsestranske žrtve. Zato pa objema vse drage, vse duše, vse kontinente. Eno izmed sredstev je tedenski MSIP — Misijonska srečanja in pomenki, redni članki č. g. Karla A. Wolbanga CM v petkovi Ameriški domovini. Preko MSIP so vsi ljubitelji MZA informirani o vsem, kar jih utegne zanimati.. Istočasno je možnost za misijonsko formacijo in rast. Organizacija MZA je preprosta. Ima svoje odbore. Pravila, duhovnega Voditelja, zastopnike in poverjenike. Ud je lahko vsak, kateri želi misijonsko živeti in delovati, pomagati pri širjenju Kristusove Cerkve. MZA se je zgodovinsko pričela kot sad delovanja slovenskega misijonarja med Slovenci v ZDA in Kanadi v pomoč slovenskim misijonarjem po svetu. Materialna pomoč se redno zbira preko pionirjev in po njih iznajdljivosti. Pomoč se izvaja organizirano za vse kontinente. Znamkarski odsek še vedno zbira rabljene in nove znamke-četvorčke preko poverjenikov. UA — Bogoslovska akcija, ki je v teku svojega obstoja po 1. 1952 vzdrževala že nad 100 bogoslovcev, bodisi posamezni pionirji, cele družine ali skupine sodelujočih. Trenutno vzdržujejo 12 afriških bogoslovcev za domači ndsijon. Vzdrževalnine so sad žrtev in velikokrat oseb in pritrgljaji za zasajanje Cerkve. Želiš tudi ti postati sodelujoči ud MZA gibanja pri gradnji Njegovega kraljestva? Odgovori si sam in pridruži se naši MZA. SONJA FERJAN glavna tajnica MZA naši misijonarji AFRIKA Iz Rodezije nam piše jezuitski brat FRANCE PREGELJ, ki se zahvaljuje za dar iz sklada Katoliških misijonov za vse slovenske misijonarje: „Denar sem v redu prejel in ga deloma tudi že porabil za nabavo novih hlač, kajti stare so bile že preveč zakrpane. Vam vsem boglonaj, da se tako trudite in žrtvujete za nas misijonarje! Ne vem, če sem vam že omenil, da sem prišel navskriž z oblastmi in sem bil obsojen na šestmesečni hišni pripor, ker sem se pred notranjim ministrom postavil za pravice črncev; tudi na denarno kazen so me obsodili. A pritožil sem se in zmagal pri prizivnem sodišču, ki se je omejilo le na grožnjo deportacije. Tukajšnje razmere so za misijonarje precej težavne. Pomoči iz zaledja zlepa ni, vlada pa. nam stopa na prste in bi ji bilo najljubše, da bi vsi odšli. Nekaj švicarskih misijonarjev so že izgnali in tudi nekaj naših sobratov jezuitov. S tem hočejo druge ustrahovati; pa jim ne bo uspelo.“ Iz Južne Afrike se je oglasil brat VALENTIN POZNIČ FSC, ki se tudi zahvaljuje za pomoč in poroča: „Tukaj gre kot ponavadi; za silo sem zdrav, da lahko nadzorujem zidarska dela. Letos namreč zidamo že drugo podružnico našega misijona. Denar dobimo največ iz Nemčije. Tam je več naših patrov, ki so župniki po farah in zbirajo med verniki za naš misijon. Tudi sicer gre misijonsko delo pri nas kar lepo naprej. Misijonarji se predvsem zavzemajo za mladi rod. Ob nedeljah so cerkve polne, največ mladine. Pravijo, da smo v naši novi „državi“ (ozemlje, kamor so naselili samo črnce) brez rasnih problemov in da smo vsi enaki. No, zaenkrat res ni težav in nemoteno delujemo naprej.“ Iz iste dežele je pisala tudi učiteljica uršulinka s. KSAVERIJA LESJAK OSU v prvi polovici decembra 1974: „Tu ob obali Indijskega oceana uživam prvi del svojih velikih počitnic (samo mesec dni). Prihodnji petek se vrnem v Transvaal, 8. januarja pa v šolo. Nekdo nam je pomagal, da smo tu dobile hišo za počitek sestram, zlasti mlajšemu rodu, ki rad plava v morju. Pokrajina je sicer lepa, mir velik, a vsaj zdaj pritiska neka vlažna vročina, da človeka precej zdela. To podnebje meni ne prija in sem vesela, da se po 10 dneh vrnem domov. Malo pred koncem šolskega leta sta me nepričakovano obiskala misijonarja o. Bratina in br. Valentin Poznič. Res prava misijonarja, skromna v vsem, pa trdo delavna v Gospodovem vinogradu. Brat Poznič je že bolj Prileten, pa še zelo vedre narave, poln zanimanja za vse. Zelo sem bila vesela njunega obiska. Na misijonu se je novembra spet oglasila smrt. To pot je prišla po našo najstarejšo zamorsko učiteljico, ki nam je tako zvesto služila skozi 35 let. Prejšnji dan je bila še v šoli. Ker je pa naslednji dan ni bilo, smo šle gledat, kako ji je. Vrata so bila zaklenjena. Ko smo jih s silo odprli, smo jo našli mrtvo na tleh. Ta nenaden odhod nas je zelo prizadel, a Bog že ve, kaj je dobro za nas. Nova šola se še ni dvignila iz tal. Vedno nove težave. Naj nas varuje Bog!1 V Južni Afriki delujeta tudi obla-tinji sv. Frančiška Šaleškega, s. BE- NIGNA in s. ALOJZIJA ŠTEH. Obe sta se nam oglasili za božič in novo leto. S. BENIGNA ŠTEH pravi med drugim: „V Captownu imamo črnega škofa redemptorista, ki je silno dober in ga vsi zelo cenimo. Blagoslovil je našo novo cerkev 3. novembra 1974 in jo posvetil Sv. Duhu. Notranjščina je urejena po predpisih liturgične obnove, zunanjščino pa gledate na sliki. V noviciatu se pripravlja 5 kandidatinj na preobleko v začetku 1975; 4 postulatinje pa bodo vstopile konec leta. Bog daj, da bi vztrajale!“ S. ALOJZIJA pa piše: „že leto in pol sem tu v Ceresu. Sem kar polno zaposlena, čeprav že čutim leta, saj jih bo kmalu 70! A ni časa za starost.. . Kar naprej delamo in molimo in se bližamo večnosti. Bog plačaj za poslano denarno pomoč. Tu živimo skoraj samo od pomoči dobrotnikov. Veliko je pri nas protestantov, ki drže vse vajeti v rokah in nam niso naklonjeni. Tako nam je življenje še težje in - dražje.“ Tudi njuna redovna sosestra s. VINCENCIJA NOVAK nam piše konec novembra lani iz Keimoesa: „Hvala lepa za sličico Vašega pokojnega brata duhovnika! Tudi mene je zadela izguba: moja edina sestra, je po dolgem trpljenju umrla. Tudi sama sem bila sedem tednov v postelji, kamor so me položile velike skrbi, preizkušnje in problemi zadnjega časa, o katerih sem vam že pisala. Pljučnica pa me je skoraj v grob Misijonar Štanta po povratki;. spravila... No, zdaj sem spet dobra in delam kot prej. Naš tukajšnji misijonar je šel za tri mesece v domovino, zato je dela na misijonu še veliko več. Misijonar upa, da bomo dobili kaj pomoči, da bomo laže popravljali škodo zaradi povodnji in orkana.“ MADAGASKAK O misijonarju IVANU ŠTANTI smo že poročali, da je bil pol leta na oddihu, med katerim je opravil veliko propagandno delo med rojaki na Primorskem, od koder je doma, na Koroškem, po Sloveniji, onstran meje in tudi med Italijani. Zdaj je že spet med svojimi Malgaši. Od tam je pisal dvakrat: 18. oktobra in 17. decembra 1974. Oktobra piše: „Po šestmesečnem oddihu v domovini sem se prve dni tega meseca vrnil. Hvala Bogu, počitnice sem koristno preživel in si zlasti utrdil zdravje. Na Madagaskarju sem naletel na sobrate, ki so imeli v Ihosy sestanek; bratsko smo se pozdravili. Kmalu potem sem šel na prvo turnejo. Ljudje so hitro opazili, kako sem se med počitnicami popravil in so govorili: ,Nda matanjaka my mom-pera! — Glejte, kako se je okrepil naš misijonar!“ Zdravje je za misijonarja velike važnosti. Brez zdravja pota po naseljih preveč stanejo. Zdaj sem se tega dragocenega zaklada nabral za lep čas. Pa tudi druge zaklade sem si nabral na počitnicah. Misijonski prijatelji so mi priskočili na pomoč v denarju, v obleki, zdravilih in drugem. Najlepša hvala za vse! Bog povrni!“ Naslednje pismo prinaša božična in novoletna voščila vsem dobrotnikom in prijateljem. In dodaja: „Od povratka delujem na deželi se- verno od Ihosyja. Imamo tam pet postojank, a misijcnarjenje je šele v početkih. Zlasti med rodom Bare ce evangelizacija šele začenja. To delo ima svoje težave, a tudi svojo privlačnost. Še vedno se tudi zanimam za gobavce in pohabljene; to misijonarjevo zanimanje za najbolj nesrečne je poganom najzgovornejša pridiga. Molite, da Bog blagoslovi moje delo med temi ljudmi!“ JUŽNA AMERIKA Z argentinsko paragvajske meje, kje so še zadnji ostanki Čulupa Indijancev, misijonari s. FRANČIŠKA FLAJšMAN. Takole piše v začetku leta 1975 ta slovenska šolska sestra: „Prav prisrčno se vam zahvaljujem za novo pomoč. Tako prav mi pride za bolnike. Zahvaljujem se tudi za list Katoliški misijoni, ki ga z veseljem čitam. Tudi mala knjiga Pot mi je zelo draga. Imam se, hvala Bogu, kar dobro. Beg mi da potrebno zdravje, da lahko druge zdravim. Majhne bolezni, kot kakšen prehlad, prebolim kar med delom; saj nimam časa misliti nase, ko so pa drugi bolj pomoči potrebni. Moji bolniški prostori so vedno zasedeni. Večkrat mi zmanjka postelje in mi bolniki ležijo kar po tleh, pa vseeno ozdravijo. Vsakemu bolnemu dam poleg zdravil tudi svetinjico Brezmadežne. Bolniki, posebno težki bolniki, imajo veliko zaupanje v Marijo; pa niso varani. Naša nebeška Mati z veliko ljubeznijo gleda na svoje revne in bedne otroke. Naši Indijanci prav številno prestopajo v krščanstvo. Za veliko noč smo imeli kar 46 krstov odraslih. Koliko veselja, ko se je pomnožilo število božjih otrok! Novokrščenci so goreči, redno hodijo k maši in k zakramentom. Vendar je še vedno tretjina poganov. Priporočim vsem misijonskim prijateljem v molitev nove krščence, da bi ostali dobri kristjani, pa tudi tiste, ki so še pcgani, da bi skoraj postali udje Cerkve. Meseca oktobra je bila ponoči huda nevihta; vihar je ruval drevesa s koreninami vred. Ubogi Indijanci! Vse koče jim je neurje razdejalo, podrlo. Tudi po naših sobah je bilo polno vode. Takega viharja Indijanci ne pomnijo. Neka Indijanka je vpila: Ay, el fin del mundo! (Konec sveta!) Pa smo ji objasnili, da bo konec sveta še strašnejši. Zdaj z misijonarjevo pomočjo popravljajo svoje koče. Nekateri so si postavili nove hiše, ki so precej podobne našim podeželskim. Pater Lino Junker je odšel za pol leta na počitnice v Nemčije’. Čez 40 let že dela med Indijanci; zelo priljubljen je med njimi. Obvlada njihov čulupa jezik, zato jim v njihovem jeziku mašuje, pridiguje ter jih uči tudi krščanski nauk. Ko pa se je vrnil iz Nemčije, smo v veselo oznanilo vsem Indijancem zvonili z velikim misijonskim zvonom. Ob zvonjenju so prihajali na misijon in veselo pozdi'av-Ijali patra. Naj ga Bog še dolgo med nami ohrani!“ NASLOVNIK SLOVENSKIH MISIJONARJEV Rev. PAVEL BERNIK SDB Catholic Church 797001 K o h i m a Nagaland I N D I A Rev. FRANC BRATINA ESC Pte. Bag 1620 St. Michael’s Mission Middelburg Transvaal SOUTH AFRICA Sr. ROZALIA BRILEJ Society of the Helpers P e i p u, Hsinchu-hsien TAIWAN - FORMOSA Rep. of CHINE Rev. FRANC BUH CM E. K. A. R. Vondrozo ( Farafangana) MADAGASCAR SUD Rev. SILVO ČESNIK Mission Catholique Ranomen a (par Vaingaindrano) MADAGASCAR SUD Rev. EMIL CHIUCH Catholic Church Kifumbe Private Bag Makam, bako, Njombe TANZANIA (Africa) Rev. JOŽE CUKALE SJ St. Anthony Church Krishnanagar P. O. R. C. Thakurani via Alipore 27 Calcutta I N D I A P. HUGO DELČNJAK OEM Mission Catholique B. P. 10 K a n d e TOGO (Africa) Rev. JANEZ EHRLICH SJ 30 Park Street 10 Calcutta I N D I A Sr. FRANČIŠKA FLAJŠMAN Casilla Correo 455 Chaco Paraguayo Asuncion PARAGUAY Rev. ROK GAJŠEK CM Mission Catholique Vangaindrano MADAGASCAR SUD Rev. REPI GIDER Mission Catholique Vangaindrano MADAGASCAR SUD Pr. IVAN GERMEK SJ St. Joseph’s Industrial School Finger Post P. O. Ootacamund The Nilgeris I N D I A Sr. DEODATA HOČEVAR OSU Djl. Ir. H. Djunda 29 P. O. Box 153 D j a k a r t a V|12 INDONESIA Dr. JANEZ JANEŽ St. Mary’s Hospital Lotung TAIWAN - FORMOSA Rep. of CHINE Sr. KATARINA JANČAR Tarumi-ku Maiko’ Dai 1, Chome 1-16 Kobe - S h i JAPAN Sr. MAGDALENA KAJNČ Loreto Convent P. O. A s a n s o 1 Dt. Burdwan, W. Bengal I N D I A Sr. MARIJA KARNIČNIK (še ni naslova) ZAIRE (Africa) Sr. BOGDANA KAVČIČ B. P. 22 Rukago N g o z i Burundi Afrique Centrale Rev. IVAN KEŠPRET SDB Citadel, Siga, Taylor Road 10 Madras 600010 I N D I A Rev. MARCEL KERŠEVAN CM Mission Catholique I r e b u (par Mbandaka) ZAIRE (Africa) Rev. J. KEEFE Diocese of Fort Portal P. O. Box 214 Fort Portal UGANDA (Ea,st Africa) P. EVGEN KETIŠ OFM Mission Catholique K a n d e TOGO (Africa) P. ALBIN KLADNIK FSC Catholic Church P. O. Box 9 White River SOUTH AFRICA P. JOŽE KOKALJ SJ Matero Catholic Church P. O. Box 3243 Lusaka Z A M B I A (Africa) P. VLADIMIR KOS SJ Sophia University 7 Kioicho, Chiyoda-ku JAPAN Tokyo Rev. JANKO KOSMAČ Mision Catholique Box 129 Farafangana MADAGASCAR SUD Sr. ERNESTA KOSOVEL Canossian Sisters P. O. Box 2756 Dar Es S a 1 a a m TANZANIA (Africa) Rev. FRANČEK KRANER E. K. A. R. Ambositra MADAGASCAR SUD Rev. ZDRAVKO KRAVOS B. P. 160 Bafia O m b e s s a C A M E R U N (Africa) S. MARIJA K. LANGERHOLZ FMM Mary Inmaculate Convent 810 Chung Hua Lu H s i n c h u 300 TAIWAN-FORMOSE Rep. of CHINA Sr. KSAVERIJA LESJAK OSU Ursuline Convent P. O. Box 138 Krugersdorp 1740 TRANSVAAL SOUTH AFRICA Rev. ANDREJ MAJCEN SDB Don Bosco Thu-Duc D. T. T h u - D u c 65 VIETNAM SUD Fr. MARJAN MARINČIČ Urand Seminaire St. Gali B. P. 78 O v i d a h D A H O M E Y (Africa) Prof. KRISTINA MLAKAR Matero Catholic Church P. O. Box 3243 Lusaka Z A M B I A (Africa) Rev. JOŽE MLINARIČ SDB Rukago B. P. 22 N g o z i BURUNDI (Afrique Centrale) Sr. ANICA MIKLAVČIČ Catholic Church Shin Minli Chung L i Taoyuan Shien TAIWAN - FORMOSA Rep. of CHINE Sr. MARJETA MRHAR Tangainony (par Farafangana) MADAGASCAR SUD P. JANEZ MLAKAR SJ P. O. Box 3243 Lusaka Z A M B I A (Africa,) Sr. TEREZIJA MEDVEŠČEK Auxilium Convent Bändel P. O. Hooghy C a 1 c u t t a , West Bengal I N D I A P. JANEZ MIHELČIČ S.J. Kamishakuju 1 - 710 Nerima - ku 177 Tokio JAPAN Fr. JANEZ MUJDRICA SJ Matero Catholic Church P. O. Box 3243 Lusaka Z A M B I A (Africa) Sr. M. F. NOVAK OSU Regina Coeli School P. O. 39 C h i e n g m a i THAILAND (Asia) Sr. M. VINCENT NOVAK Obl. R. C. Mission, P. O. Box 9 K e i m o e s 8860 (Cape Province) SOUTH AFRICA P. LOVRENC OŠNJAK Parroquia do Alto da Manga C. P. 66 Manga MOXAMBIQUE (Africa) Sr. TEREZIJA PAVLIČ Mission Catholique Tangainony (par Farafangana) MADAGASCAR SUD Rev. STANKO PAVLIN SDB Shek Yam Salesian Primary School Shek Yam Estate Kwai Chung (N. T.) HONG - KONG Sr. MARIJA PAVLIŠIČ Mission Catholique V angaindrano MADAGASCAR SUD Sr. MARIE X. PIRC OSU Regina Mundi Institute IHO Soi Wat Phai 12 Bangkok Thailand p. STANKO PODERŽAJ SJ Catholic Church Kalyanpur P. O. Kundarali 24 Parganas (via Baruipur) West Bengal 1 N D I A Sr. JEANNE E. POGORELEC 'R. C. M. Riemvasmaak P. O. Box 55 K a k a m a s (Cape Province) SOUTH AFRICA Sr. AMANDA POTOČNIK Mission Catholique Vangaindrano MADAGASCAR SUD Pr. VALENTIN POZNIČ FSC P- O. Gl e n - C o \v i e Middelburg, Transvaal SOUTH AFRICA P. FRANCE PREGELJ SJ Chishawasha Mission P- O. Box 567 Salisbury RHODESIA (Africa) Rev. IVAN PUHAN CM Mission Catholique, B. P. 28 V angaindrano MADAGASCAR SUD Rev. FRANC REBOL MM Catholic Mission Yuan Li (Miaoli) TAIWAN - FORMOSE Rep. of CHINE Sr. KONRADINA RESNIK St. Elisabeth’s Nursing Home Harkness Road Malabar Hill Bombay 6 I N D I A Fr. EDVARD L. ROBERTS Catholic Mission Eudulin P. O. Box 6010 Ngorongoro (via Arusha) TANZANIA (East Africa) Rev. FRANCIS RINK Catholic Mission Kasanga P. 0. Box 84 Lakekatwe UGANDA (East Africa) Sr. CECILIJA RODE Ecole Bon Ali Cuia Pahlavi 804 Tabriz IRAN P. JOŽE ROVTAR SJ Matero Catholic Church P. O. Box 3243 Lusaka Z A M B I A (Africa) Fr. IVAN SELAK Mission Catholique Ranomena (par Vangaindrano) MADAGASCAR SUD Re. JANKO SLABE E. K. A. R. M a t a n g a (par Vangaindrano) MADAGASCAR SUD Sr. MARIJA SREŠ St. Xavier’s Ladies Hostel Navrangpura Ahmedabad 380009 Gujerat I N D I A Sr. DANIJELA ŠEME Mission Catholique B. P. 73 Farafangana MADAGASCAR Sr. ZORA ŠKERLJ OSU Dominican Convent P. O. Box 8048 Woodlands Lusaka Z A M B I A (Africa) Sr. TEREZA ALOJZI A ŠTEH Voortrekkerstraat 118 Ceres 6835 R. SOUTH AFRICA Sr. TEREZA BENIGNA ŠTEH Roman Catholic Mission P. O. Box 600 Vredendal (Cape Province) SOUTH AFRICA Mampera ŠTANTA IVAN CM E. K. A. R. I h o s h y MADAGASCAR SUD P. LOVRO TOMAŽIN SJ Box Ch. 55 Chelston Lusaka Z A M B I A , (Africa) Fr. JANEZ UDOVČ SJ St. Joseph’s College North Point Darjeeling I N D 1 A Fr. LEOPOLD VIDMAR SJ Morning Star College P. O. Sewli (via Barrackpore) 24 Parganas (West Bengal) I N D I A Rev. LUDVIK ZABRET SDB Don Bosco Farme Rivona P. O. Sulcorna-Goa I N D I A Rev. FRANCIS ZAGORC CSC P. O. Box 1204 Butiti Catholic Parish (via Fort Portal) UGANDA (Africa) P. THOMAS ZAGORC SCS Box 1000 UGANDA (EAST AFRICA) Sr. dr. MIRIAM ZALAZNIK St. Mary’s Convent 53, Tagore Road K a n p u r U. P. I N D I A Sr. ANA ZIDARIČ B. P. 690 N’ D j a m e n a T C H A D (Africa) Sr. JOŽEFA ZUPANČIČ 546 Osaka Shi Higashi Sumiyoshiku Yamasaka Cho 5, N. 26 iSeibo Seishien JAPAN Sr. Dr. AGNES ŽUŽEK SCMM P. O. Box 2891 Rittat Hospital Addis Abeba E T H I O P I A , Africa) Sr. Dr. SILVA ŽUŽEK SCMM Holly Family Hospital P. O. Box 21 B e r e k u m B|A GHANA (West Africa) KATOLIŠKI MISIJONI" so splolen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje Franc Sodja C.M., soureja in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga S.R.L.", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA ZA LETO 1975: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 50,00 pesov, podporna 100,00, dosmrtna 700,00. V ZDA in Kanadi: 4 (8, 60) dolarjev; v Italiji: 2000 (4000, 30.000) Lir; v Avstriji 80 (150, 1.200) šilingov; v Franciji 16 (30, 250) NF; v Angliji 1 y2 (3, 20) funtov; v Avstraliji 4 (8, 60) dolarjev. PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph’s College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 th St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. —Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A. Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Ivan Jan CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Ualija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia. Ti st: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Prancija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris VI. Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Anglijo: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford. Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101. Vrabec Franc, Assumption College, Kilmore, Vic. 3601. *j^*t*^i* *X* *X* *$» *X* *X* «*»♦$♦ *1* ♦*« ! i 1 i j i i Da bi z vstalim Zveličarjem vsi vstali v zmago, svetost in srečo, želi vsem misijonarjem, misijonskim sodelavcem, dobrotnikom, naročnikom in bralcem Baragovo misijonišče s Katoliškimi misijoni Indijanske deklice z misijona s. Flajšman Registra de Prop. Int. No. 1 150563 Director responsable, Lenielc Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467. Buenos Aires FRANQUEO PAGADO Concesidn N? 3143 TARIFA REDUCIDA Concesićn N’ 5612