ob srebrnem jubileju naša luč 25 let v službi resnice, pravice in ljubezni leto 1973 ODPRTO PISMO ŠKOFOV 11. oktobra so jugoslovanski škofje naslovili na javnost odprto pismo, v katerem zahtevajo za vernike v Jugoslaviji enakopravnost. Povod za pismo so dali vse pogostejši in vse ostrejši „neprijetni pojavi“: — V družbeno-političnem delovanju se uporabljajo trditve, proglašene za znanstvene resnice, da sta verstvo in vera družbi škodljivi in da morata kot taki v prihodnosti izginiti. — Te trditve istočasno ugotavljajo, da so verni ljudje na neki način nujno škodljivi člani družbe. — Take ugotovitve vplivajo tudi na uslužbence izvršne oblasti na raznih ravneh, da na mnoge prošnje verskih skupnosti sploh ne odgovarjajo ali pa odgovarjajo odklonilno. — Tolikokrat ponovljena trditev, da verni učitelji nimajo mesta v prosvetni službi, deli ljudi na privilegirane in zapostavljene. — Pri šolskem pouku se vsiljuje tudi otrokom vernih staršev brezboštvo in tako postaja ateizem neke vrste državna „vera“. — Verniki nekaterih krajev imajo težave z dovoljenji za gradnjo cerkvenih stavb. Verniki se na ta način počutijo vedno bolj drugorazredne občane. (Leto 1973, štev. 10) leto 1974 IN KOLESA SE VRTIJO NAZAJ Žalostno je, da se morajo jugoslovanski škofje potegovati za pravice vernih, ki so po vseh demokratičnih deželah na svetu same po sebi umevne in ki jih celo Jugoslavija prizna — na papirju. Pismo bo pa ostalo za zgodovino pomemben dokument: nekako uradni seznam vsaj nekaterih neprijetnosti, ki so jih v določeni dobi slovenske zgodovine domači Cerkvi povzročali domači zagovorniki določenega svetovnega nazora. Neprijetnega občutka ob ugotovitvah škofovskega pisma se je hotela verska komisija v Ljubljani znebiti z žalostno-smešno trditvijo, da to, kar škofje v pismu ugotavljajo, ne odgovarja resnici. Ali je mogoče to trditev razumeti še kako drugače kot tako, da so jugoslovanski škofje ali tako neinteligentni, da ne vedo, kaj se doma dogaja, ali pa tako nepošteni, da zavestno izkrivljajo resnico? S škofovskim pismom se je skušal potem spoprijeti še ta in oni. A vsa ta spoprijemanja so ostala silno bleda in so se končno vsa skrčila na do smešnosti ponavljani očitek klerikalizma. Tako ostaja slej ko prej res, kar je zapisal Alojzij Rebula: „Danes je slovenski kristjan izločen od vseh vzvodov politične in ekonomske moči, kulturno kvečjemu toleriran, odrinjen, ne glede na njegovo duhovno širino, na poniževalni skupni imenovalec klerikalca." (Leto 1974, štev. 1) OVAJANJE SEDAJ UZAKONJENO V Frankfurter Allgemeine Zeitung smo pred kratkim brali tole: Zakon denunciranja za Jugoslavijo. Na osnovi novega zakona za zagotovitev državne varnosti je skrb za ohranitev „sistema, ki je določen po jugoslovanski ustavi", odslej prenesena na posamezne jugoslovanske državljane. Seveda pa zadolžuje novi zakon posamezne državljane tudi k prizadevni budnosti nasproti „spletkam sovražnikov samoupravljanja znotraj dežele“. Slika na naslovni strani: O božiču mora biti peč topla. Hlodi čakajo na zadnjo uresničitev. r v st datfiafo ... _________________________/ Severnoameriški predsedniški kandidat Jimmy Carter, ki je bil kasneje izvoljen za predsednika, je v predvolilnem boju izjavil, da bi on v primeru sovjetskega napada na Jugoslavijo tja ne poslal ameriških čet, ker ne verjame, da bi poseg Moskve neposredno prizadejal ameriško varnost. Poleg tega da je ta sovjetski napad po Titovi smrti „skrajno neverjeten“. V Jugoslaviji je nastal ob tej izjavi preplah. Sicer ni nihče tam doslej sanjal o direktnem vojaškem posegu Zahoda v primeru sovjetskega poskusa okupacije. A s tako naivnimi izjavami naravnost vabiti Sovjete v Jugoslavijo je le malo preveč. Sicer je Carter kasneje svoje izjave nekaj popravljal, a osnovne trditve ni spremenil. Da bi bila Jugoslavija pred Sovjeti varna le tedaj, ko bi vpeljala večstrankarski demokratski sistem in s tem prišla pod neposredno varstvo Zahoda, je jasno. A upanja na takšno spremembo trenutno ni. Še največ si lahko Jugoslavija glede svoje nedotakljivosti obeta od tega, koliko se bo posrečilo ohranjati ravnotežje vpliva in sil med Zahodom in Vzhodom. Če uspe Sovjetski zvezi zahodni vpliv v svetu znatno izriniti in doseči nadpoprečno premoč v oborožitvi, potem lahko naredi križ čez svojo usodo ves evropski Zahod, ne le Jugoslavija. o Okrožno sodišče v Ljubljani je obsodilo novinarja Viktorja Blažiča na dve leti strogega zapora zaradi „sovražne propagande“, okrožno sodišče v Kranju pa sodnika Franca Miklavčiča na pet let in osem mesecev prav tako strogega zapora zaradi „ogrožanja državne celote in neodvisnosti in sovražne propagande“. Spisi Viktorja Blažiča (Kaplje, Trst, štev. 18; Zaliv, Trst, štev. 50—51 in 52—53) ne vsebujejo nikakršne „sovražne propagande“, ampak so samo domiselno razpravljanje o človeških in slovenskih vprašanjih. Tudi Franc Miklavčič ni širil „sovražne propagande“, ampak je v svojem članku (Zaliv, Trst, štev. 52—53) ugotovil le, da Kocbekove izjave v lanski aferi o nekaterih dogodkih med vojno in takoj po vojni v Sloveniji odgovarjajo zgodovinski resnici. Teh dveh obsodb ni mogoče vskladiti s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (New York 1948), ki sleherniku priznava pravico izražanja in pravico !,iskati, sprejemati in razširjati — brez ozira na meje — sporočila in ideje s pomočjo kakršnega koli sredstva izražanja“. Se neprimerno hujše pa je dejstvo, da je bil Miklavčič kaznovan predvsem zaradi svojega osebnega dnevnika. Policija je dnevnik našla pri hišni preiskavi, ga zaplenila in ga izročila državnemu tožilstvu. Že brati brez lastnikovega dovoljenja zasebni dnevnik je grobo kršenje človekove pravice do svobode mišljenja. Nekoga obsoditi zaradi njegovih misli, izraženih v osebnem dnevniku, je pa nekaj nepojmljivega. Tega ne more odobravati nihče, kdor da kaj na resnico, pravico in svobodo. o Preštevanje koroških Slovencev v Avstriji je bilo čista krivica. Da si je poleg vsega nadelo še demokratski plašč, je pa klofuta v obraz sleherni demokraciji. naša luč 1976 1 0 mesečnik za slovence na tujem leto 25 december 1976 Ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Dr. Janez Hornböck. Založba: Družba sv. Mohorja v Celovcu. Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Izhaja vsak mesec razen julija in avgusta. Naročnina: Anglija 2 angl.f. Avstrija 75 šil. Belgija 200 bel. fran. Francija 25 fr. fran. Italija 5500 lir Švica 16 š. fran. Nizozemska 12 n. gld. Nemčija 15 n. mark švedska 20 š. kron Avstralija 5 av. dol. Kanada 6 kan. dol. ZDA 6 am. dol. Razlika v cenah je pogojena zaradi neenakih poštnin v posameznih državah in različnih deviznih preračunavanj. Naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava „Naše luči“. Uredništvo in uprava: Viktringer Ring 26, A-9020 Klagenfurt, Austria. P r i n t e d in Austria kaj se je zgodilo zadnji čas doma? ______________________i VPIS V SREDNJE ŠOLE — Srednje šole bodo letošnje šolsko leto prvič vpisovale novince poleg junija že tudi februarja. Zimske počitnice za učence osnovnih in srednjih šol se bodo letos podaljšale na 2 tedna. Doslej so trajale le 1 teden. SPREMEMBE PRI VERSKI KOMISIJI — Razrešen je bil predsednik Cerkev sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju. komisije za odnose z verskimi skupnostmi Rudi Čačinovič in podpredsednik Tone Poljšak. Novi predsednik je postal dosedanji veleposlanik pri Apostolskem sedežu Stane Kolman. TELEFONI V SLOVENIJI — Marca 1876 je Graham Bell patentiral svoj telefon, decembra 1877 pa so se že poskušali pogovarjati po novi napravi tudi v Ljubljani. Po sto letih je v Sloveniji sto tisoč telefonskih priključkov (in več tisoč ljudi, ki čakajo nanje). RAKETE PROTI TOČI — Slovenski in furlanski vremenoslovci in gospodarstveniki so se pred nedavnim dogovorili, da bodo na Goriškem na obeh straneh državne meje zgradili raketni sistem 80 izstrelišč za obrambo pred točo, s čimer bodo pred ujmo zaščitili vinograde, sadovnjake, vrtove in njive na naši in italijanski strani. Obrambni sistem naj bi začel delovati leta 1978. CARINSKA OPROSTITEV — Zvezni izvršni svet je določil, da so domači potniki oproščeni carine za predmete, ki jih prinašajo iz tujine in ki niso namenjeni za nadaljnjo prodajo, katerih posamična vrednost ne presega 350 din, skupna vrednost pa ne 800 din. NOVE CENE — Zvezni izvršni svet je sprejel sklep o popravku cen pšenice, moke, belega in polbele-ga kruha ter peciva, jedilnega olja, sladkorne pese, neluščenega riža, nadalje odkupnih cen svinj in svežega svinjskega mesa. Sklep o spremembi cen je začel veljati 18. oktobra. Ocenjujejo, da se bodo s tem življenjski stroški zvišali za 3 %. VINO V TUJINO — Jugoslovanske vinarske zadruge so letos izvozile 4200 vagonov vina. Gre za kakovostna, sortna vina v steklenicah, z določenih področij. Vrednost izvoza teh vin znaša 242 milijonov dinarjev. Največ vina je bilo dostavljenega v ZRN, Veliko Britanijo in Švico. Na zahodnoevropski trg so v tem obdobju zadruge dostavile nekaj več kot 3000 vagonov vina. V ZRN izvažajo zvečine kosovsko „Ams-felder“ vino. Na podlagi dosedanje prodaje in sklenjenih pogodb računajo, da bodo letos izvozili skupaj okoli 35 milijonov steklenic tega vina. To je največje število steklenic neke vrste vina v Evropi. TURISTIČNE NOČITVE — Po podatkih zavoda republike Slovenije za statistiko je bilo septembra letos v Sloveniji skupaj 586.700 turističnih nočitev, kar je za 5 % manj, kot jih je bilo septembra lani. IZBOLJŠAVA CEST — Danes so v Sloveniji gotovo najbolj nujne grad- V Studorju v Bohinju stoje še nekatere hiše kot značilni primeri ljudske arhitekture. r---------- od tu in tam drobtinice Če si visoko, lahko nizko misliš. DELI IN VLADAJ! je bil politični princip starih Rimljanov. Starih Rimljanov ni več, a ostal je politični princip. Ostal, a ne za nas. Smo si že vse razdelili... Danes je težje razlagati stvarnost kakor sanje. Njega dni je bilo toliko domače čebule, da smo imeli kar naprej solze v očeh. Čebule ni več. Ostale so samo solze... V_____________________________________ Ponavadi priznamo samo toliko, za kolikor vemo, da nam bodo oprostili. Ideja! Kaj pa če bi izvažali grafikone! Če bo šlo tako naprej, bomo šli kmalu nazaj. So stvari, ki mi niso jasne, pa če je še tako sončno. Kakor si boš postlal, tako bo občina ležala. Kdor z govedino ni zadovoljen, ta tudi svinjine vreden ni. Koder hodijo vodilni namesto delavcev po kostanj v žerjavico, kostanja za delavce hitro zmanjka. Da bi bila krivda manjša, so si odgovornosti razdelili. Česa ta teden ne slišimo na vsakem koraku? Tega: „Tovariši, dajte nam več sestankov!“ Včasih smo rekli, da ima neumen kmet debel krompir. In bili so časi, ko smo imeli veliko debelega krompirja. Sedaj imamo kmetijske strokovnjake, krompirja pa ni. Kakšna škoda, da nimamo več neumnih kmetov. iz Indije, ki je dežela lakote, smo začeli uvažati krompir. Kaj to pomeni? To pomeni, da smo lahko povsem brez skrbi, da bi postali dežela lakote, ker nimamo prav nobenih možnosti, da bi izvažali krompir. -_______________________________J nje naslednjih odsekov avtocest o-ziroma hitrih cest: Dolgi most — Vrhnika, Črnuče — Dolgi most, karavanški predor, mestni del hitre ceste skozi Maribor, obalna cesta, magistralna cesta skozi Celje in obnova mejnega prehoda v Št. liju. O vsem tem so si na jasnem tudi odgovorni. Obljubjajo vse to v naslednjih štirih letih izvršiti. Kapelica v vasi Podjetje blizu bohinjske Srednje vasi. PREVOZ PO CESTAH IN ŽELEZNICAH — Jugoslovanske ceste in železnice so vedno pogosteje prizorišče nesreč. Danes smejo voziti po jugoslovanskih cestah vsa vozila ne glede na svojo nosilnost. Težke tovore bi morali postopoma preusmeriti na železniški prevoz. Železnica pa v zdajšnjem trenutku ni sposobna prevzeti prav nobenega dodatnega tovora. Vsak dan ji namreč zmanjka kakšnih 200 vagonov. OSEBNI DOHODKI — Poprečni o-sebni dohodki, ki so jih v Sloveniji izplačati septembra letos, so znašali 4056 dinarjev. BELTINCI — Okoli tisoč otrok iz Beltinec in okoliških vasi bo v šolskem letu 1978/79 hodilo v novo šolo, ki bo imela 34 učilnic in dve telovadnici, veljala pa bo 40 mili- (Dalje na 13. strani) Na planini Uskovnici v bohinjskih gorah. slovenski sveti večer Trda zima je, sile narave so se zakopale v zemljo, debeli snežni kožuh je prekril vso pokrajino. Noč je vedno daljša, mraz sili skoz vse špranje v hišo. Sveti večer je. Hišna vrata so že zapahnjena, vsa družina je danes skupaj. Tudi hči iz mesta je prišla in sin iz Nemčije. Mati se je pod težo let sključila, oče nosi že osmi križ — Bog ve, če bodo drugo leto še skupaj! Nikdar ni pod domačo streho tako lepo kot nocoj. midi Na božič se bolj kot v drugih dneh vidi z ene strani današnji borni svet s svojim kaosom, ranami, grehi in brezupom, z druge strani pa božja harmonija, ki se razliva nad verne kakor studenec večnega zdravja z lepoto vere in upanjem na večnost. Yves Ivonides je zapisal: „Eno Mati in hčere so imele ves dan čez glavo dela: treba je bilo po-ribati pod in mizo, klopi in stole, obrisati svete podobe v bogkovem kotu, speči poprtnjak in potice. Oče je s sinovi že pred kosilom pripravil klajo za živino, popoldne so pa še to in ono postorili v hlevu in na skednju, na dvorišču in pred hišo. Preden bo o mraku zazvonilo večernico, mora biti vse opravljeno. Mrak se je spustil na zemljo. Večerni zvon je naznanil konec delavnika, začenja se skrivnostni sveti večer. Oče je postal v tem trenutku svečenik, ki bo priklical blagoslov z neba nad vso domačijo. V pločevinasto škatlo naloži žerjavico, nanjo nasuje blagoslovljeni les iz cvetne butare in blagoslovljene rože iz telovske procesije pa tudi pravega kadila. Ob tej žerjavici iz svetih lesov prižge eden od vnukov svečo, da bo svetil pri obhodu, drugi vzame razpelo iz bogkovega kota. „V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha...“ Vsa družina gre skoz vse prostore v hiši, potem ven na dvorišče, okoli hiše, v hlev in skedenj. Oče obredno kadi, mati kropi z blagoslovljeno vodo v obliki križa. Od daleč pokadijo samo resnično senzacijo poznamo in te ne bo nikoli konec: neke decembrske noči je postal Bog človek.“ Marsikdo, ki je na dobroto v vsakdanjem pehanju za zaslužkom in za čim višjim standardom že skoraj pozabil, začuti ta dan željo, da bi koga razveselil, se s kom pomiril, obnovil staro prijateljstvo. Po mestih predstavlja božič veliko kupčijsko prireditev. Trgovine so že ves december polne kupovalcev. še neverni krasijo božična drevesca in postav- in pokropijo tudi njive, vinograd, sadovnjak in travnike. Vsa družina odgovarja, ko moli oče naprej, najprej Angelovo češčenje, potem rožni venec. Obhod je končan. Oče je stresel žerjavico na ognjišče, mati je postavila kozarec z blagoslovljeno vodo na mizo. Potem pokleknejo na stole in se naslonijo z rokami na mizo. Velike jagode družinskega molka drse počasi med gospodarjevimi prsti: „...ki si ga Devica rodila..., ki si ga Devica v templju našla...“ Miza z božičnim kruhom je nocoj kakor oltar: posvečena je. Kruh bo ostal na njej vse tri božiče, pokrit z obrednim, belim prtom. Po molitvi postavi mati večerjo na metrgo ob peči. V hiši diši po tlečih rožah in po kadilu. Vse se je umirilo. Luč gori na mizi, svečke brlijo pred jaslicami in v njih: danes v spomin na Luč sveta, ki je to noč prišla na svet. In to noč bo morala goreti prav do jutra, saj je to najsvetejša noč. Oče vzame v roke veliko družinsko sveto pismo. Počasi, nekam nerodno odpira strani, saj so njegovi zgarani prsti bolj navajeni kose in grabelj kot knjig. Natakne si očala. Potem slovesno, počasi Ijajo jaslice. Všeč jim je to zunanje nadomestilo za iskanje Boga in izkazovanje dobrote ljudem. Mnogo ljudi se ne zaveda, da je božič obletnica Kristusovega rojstva in s tem začetka odrešenja, čeprav so njihove mize obložene z dragocenimi darovi in z izbranimi jedmi. Neki otrok je na vprašanje, ali ve, kaj je božič, odgovoril: „Najlepša priložnost za izdajanje denarja.“ Prav je, da doma poskrbimo za jaslice in božično drevo, prav je, da pripravimo domačim di. Čudežno dogajanje iz starega gledajo, česar ni videti, sapa jim časa spet oživi. Strmeče oči otrok zastaja v napetem pričakovanju. začne: „Tisti čas je izšlo povelje od cesarja Avgusta...“ Otroci se kar ne morejo nagledati jaslic. Pastirji so preprosto oblečeni, smrekove vejice ob steni ustvarjajo domačo pokrajino, namesto hlevčka stoji tam razdrapan kozolec. Vse je tako lepo in domače. „Zapojmo pesem o Jožefu in Mariji, ki išče prenočišča!“ pravi oče. In že zapojo tisto preprosto, a v tako živih podobah opisujočo pesem Poslušajte vsi ljudje. Druga za drugo se oglašajo stare božične pesmi. Med najlepšimi so, kar jih sploh imamo. Nič ni v njih zlaganega, nič ponarejenega: tako pristne so, tako iskrene. Preprosti človek jih je ustvaril iz globokega doživljanja svetonočne skrivnosti. Strmeče oči otrok so se zagledale v jaslice. V trepetajoči luči se gibljejo pastirji in se premikajo ovce. Kot da je sveti Jožef otroku v jaslih popravil plenice in kot da se je Marija še globlje sklonila, da mu ne bo v jaslicah preveč mraz. Tudi trop angelov pred razsvetljenim nebom trepeta in poje veselo oznanilo. In zvezde, zvezde .. . Kako lepo migljajo! Med pesmi se vpletajo pripove- to in ono veselje. Pripravimo pa predvsem svoja srca za Kristusov prihod! Naj najde on, ki je ostal v skrivnosti med nami, tople jasiica tam! Če se spomnimo koga, ki nima gretega doma ali ki je sam, ga povabimo vsaj na sveti večer k sebi! Obdarujmo znane reveže ali pa izročimo denar na fari, od koder bo potem že pričel v roke najbolj potrebnim. Betlehemski hlev nam s svojim edinstvenim gostom govori o ponižnosti, nenavezanosti na svet in darujoči se ljubezni. Za- to doživijo božično lepoto in veselje le ponižna srca, očiščena posvetnosti in napolnjena z ljubeznijo. Ni naključje, da se je Jezus rodil v hlevu, med takrat zaničevanimi pastirji, ubog med ubogimi, prijatelj vseh malih in zapostavljenih. Hotel je povedati, da smo vsi enaki, vsi bratje in sestre, in da nas zato zadeva vse ista medsebojna obveznost, ljubezen. Za božič 1968 so ameriški vesoljci Borman, Anders in Lovell v Apollu 8 prvič poleteli izven območja zemlje. Vsi trije so kristjani. Na sveti večer so iz bližine Lune opazovali zemljo, ki je kot zelenica v primeri z Luno. Molili so: „Gospod, daj nam oči, da bomo kljub človeškim neuspehom videli v svetu tvojo ljubezen. Daj nam vero, da bomo kljub nevednosti in slabosti upali v tvojo dobroto. Daj nam spoznanje, da bomo še naprej molili z odprtim srcem. Razodeni nam, kaj mora vsakdo izmed nas storiti, da bo pospeševal dan vesoljnega miru. Amen.“ Stari kimajo, mladi napol nejeverno poslušajo. Ne verjame tega nihče več, a ded in babica znata te stare zgodbe še vedno tako mikavno pripovedovati. Seveda ne sme manjkati med njimi pripovedi o strahovih. Otroci jih vlečejo žarečih lic na ušesa. Rajši pa zlezejo na peč: tam je še najbolj varno. Nič se ne ve, ali se naenkrat, v tej čudno skrivnostni noči ne prikaže kaj tudi v domači izbi! Ded jame počasi pripovedovati: „Pravijo, da so ta večer nebesa odprta in da stoji na vsakem hišnem pragu angel. Kdor vidi nebesa odprta, tistemu se izpolni sleherna želja, ki jo tedaj izreče. Tudi na zemlji se gode v tej noči čudeži. Opolnoči, ko je bil rojen božji Sin, teče po potokih, rekah in studencih ne voda, marveč najboljše vino. Nekoč je moral na sveti večer oče z malimi otroki čuvati dom. Kar so se domislili njegovi mali, da so žejni. Ne preveč rad je vzel oče vrč in šel k studencu zajemat vode. Vrnil se je in postavil vrč na mizo. Kmalu so se začuli začudeni vzkliki: ,Atek, prinesel si nam Vin- ce, najslajše, kar si ga je mogoče misliti!’ In res je bilo tako! Oče je šel še enkrat k studencu, seveda z največjo posodo, ki jo je imel, da bi nalil čim več sladkega božjega daru. To pot je pa tekla le voda!“ Po večerji postavi mati na mizo pehar lešnikov in orehov. Med pesmijo in pesmijo, med zgodbo in zgodbo segajo prsti vseh pridno po njih, jih tarejo in grizejo. Tako bo čas do polnoči krajši. Tudi revežev ne smemo nocoj pozabiti, Bog ne daj! Saj je bil Bog tako dober, da je hotel priti med nas. Pa tudi živine v hlevu ne: naj tudi ona čuti sveti večer, ona, ki je Jezusa grela, ko se je rodil. Kazalca na uri se pomikata proti polnoči. Otroke je že pred uro, dvema premagal spanec. Mati jih je spravila v posteljo. Ostala družina se bo morala počasi pripraviti za na pot skozi sne-gove, k fari. Škornje in kožuhe in kučme bo treba natakniti, saj zunaj grize mraz prav do kosti. Pa plamenice bodo prižgali: noč je temna, gaz ozka, sneg visok. r brez jaslic ni božiča O božiču si je slovenski človek že v preteklosti izdeloval jaslice, ki naj bi mu bile v pomoč pri premišljevanju božične skrivnosti. Na Slovenskem so bile jaslice okoli leta 1830 že na splošno znane. Naši ljudje so jih navadno postavljal v bogkov kot. Visok hribček, na vrhu mesto Betlehem, ob spodnjem robu je bil pa hlevček. Včasih police s plotovi, manjše stavbe in značilna slovenska pokrajina. V________________________________ Naši kmetje so postali o božiču rezbarji. Izdelovali so lesene jaslične kipce: pastirje in ovce pa sveto družino in tri kralje. Med obema vojnama so bile znane jaslice slikarjev Maksima Gasparija in Toneta Kralja pa figure kiparja Franceta Gor-šeta. Jaslice v kotu je zamenjal namizni tip jaslic. Važna je postala pokrajina, ki so jo razgibavali naravni pripomočki (štori, kamenje, tekoča voda) in tehnični učinki. Jaslice so se nekoliko oddaljile od tistega, kar so hotele biti ob svojem na- Pri fari je jelo zvoniti. Prelepa pesem svetonočnih zvonov vabi na grič, k cerkvi. Točno opolnoči bo pristopil mašnik k oltarju. In gredo. Zaklenejo težka hišna vrata, čeprav je ostal eden od odraslih doma za varuha. Koraki zaškripljejo v sneg, zvezde migljajo v ostrem mrazu visoko gori na temnem nebu. Lučke se bližajo z vseh strani proti vrhu hriba, skozi ozka, visoka cerkvena okna sili svetloba v noč. Zvonovi pa pojo in pojo. Cerkev je že polna. Oltar je težak od rož, sveče so prižgane, pevci na koru čakajo samo na znamenje zvonca pri zakristiji. Pozvonilo je. Organist je pritisnil na orgle, božji hram je napolnilo veselo igranje. Potem glasovi uplahnejo, tiho se pripravljajo na začetek najlepše, najbolj svete in najbolj skrivnostne božične pesmi: Sveta noč. Polnočnica je minila, ljudje so se odpravili domov. Nekateri hitijo, ker so prepričani, da še vedno drži, da bo tisti, ki bo prvi doma, vse leto zdrav in močan. Kako dobro dene doma toplota Stanku: pripomoček za doživljanje betlehemskega rojstva in njegove skrivnosti. Že nekaj let razstavljajo v božičnem času jaslice v Mengšu. Doslej so razstavljali hišne jaslice, pri čemer je sodelovalo veliko družin, potem župnijske, še kasneje jaslice veroučnih skupin. Pri tem so bili graditelji jaslic dokaj domiselni: eni so izdelali vse figure sami iz lepenke, blaga in vate; drugi so ponazorili puščavo, prostor za sveto družino pa so oblikovali v vdolbenem panju razpadlega drevesa; tretji spet so ponazorili kot prizorišče sve- tonočnega dogodka tipično dolenjsko pokrajino. Z rastavijanjem jaslic, značilnih za Slovenijo, skušajo mengeški pastoralni delavci zbuditi zanimanje tudi za folklorno stran praznovanja božičnih praznikov. Odkar razstavljajo jaslice, je že v sami mengeški župniji opaziti veliko poživitev jaslic, poglabljajo in obnavljajo pa tudi samo božično praznovanje. Velik poudarek je tudi na tem, da je božič izrazito družinski praznik. Na ta dan je družina zbrana doma. Le dom in cerkev ta dan! Doma je osebno, intimno, slovesno. t ' ^ Drobcena hiša je čepela v snegu. Mati je z okorelimi rokami delala betlehem — sama. Pri vsakem invalidnem pastirju in odrgnjenih obeskih so se izluščevali obrazi njenih otrok. Z odprtimi usti je lažje izdihavala žalost. Slabost jo je vrgla na klop ob peči. Da more samota kdaj tako boleti... Avtomobilski žarometi so iz noči obsijali stene in mrknili. Na podstenju so zabobneli sneg otresajoči koraki. — Mati! — Sin! Edini od sedmih je prišel — doktor znanosti, ateist. Poravnal je od sveč osmojeni Slava Bogu na višavah. Dim kadila in dim sinove cigarete sta kot dobra prijatelja kramljala v zraku. Mater je božala sreča, sinove oči so sijale. Ko so žarometi pred hišo ponovno blisnili v noč, mati ni bila več tako sama; dišalo je po ljubezni — sinovski in betlehemski. Kakor Monika je začela verjeti v čudež... J. Š. V________________________________J in kako popolno je občutje, ko postavi mati na mizo koline. Tudi to spada k našemu božiču, k slovenskemu božiču. Končno si drug drugemu po stari domači navadi voščijo vso srečo za te praznike. -----------------------'N prenova cerkve v Sloveniji V________________________J Ljubljanski nadškof Pogačnik je napisal za verski tednik Družina nekaj misli o prenovi Cerkve na Slovenskem. Povzemamo njegove glavne misli: Cilj prenove na Slovenskem je izvedba koncila v tem prostoru. Drugod imajo v ta namen škofij- ske sinode, ki zahtevajo obsežen aparat ljudi, časa in prostora ter tudi denarja, česar bi v Sloveniji zlahka ne zmogli. Ker je vprašanj cerkvenega življenja preveč, zato so se omejili pri prenovi najprej na dialog znotraj Cerkve. Kot srčiko verskega življenja bodo najprej obdelali zakramente, potem človekovo poklicanost po veri ter oznanjevalno in vodstveno službo. Delo za prenovo bo trajalo več let. Že so izdali besedila o zakramentih, o katerih naj bi se sedaj začelo razpravljanje po verskih občestvih. Ta naj bi besedilom dodala predvsem pripombe iz praktičnega življenja. Delo naj bi potekalo takole: Po župnijah in drugih verskih občestvih naj bi razpravljali o teh besedilih. Svoje dosežke naj bi vsaka dekanija izročila svojemu dekanu. Vsaka dekanija bo imela enega animatorja, največkrat poddekana, ki naj bi spodbujal razpravljanje med verniki. Dekani bodo poslali opom- be svoje dekanije škofijskemu odboru, ki ga bodo sestavljali trije člani. Ti škofijski odbori treh škofij pa bodo oddali svoje predloge medškofijskemu odboru, v katerega bo vsaka škofija poslala po dva zastopnika in ki ga bo vodil škof Lenič. Tudi verski list Družina naj bi bil animator in naj bi spremljal vsa prizadevanja za prenovo. Obenem naj bi opozarjal na pomanjkljivosti in napake dela, a dobrohotno in z ljubeznijo. IZVIRNA MISIJONSKA RAZSTAVA MLADIH Veroučna pošolska skupina na Kodeljevem v Ljubljani si je na zelo izviren način zamislila razstavo na letošnjo misijonsko nedeljo. Iz bodeče žice so spletli velik globus, nanj so pritrdili kontinente iz lepenke, s številkami, koliko odstotkov katoličanov je kje. Globus je stal na posebnem podstavku — košu za odpadke. Nad globusom, pod njim in ob straneh so stali pro- r pravo ■ w božično veselje Dva tisoč let je od tega, kar je bil rojen v Betlehemu otrok, kakor so bili napovedali preroki. Njegovi starši so bili delavci iz Nazareta. Prišli so, da izpol- nijo povelje glede preštevanja. Marija, mati, je bila noseča in je začutila prve bolečine. On, mož, krušni oče, je bil zaskrbljen zaradi povelja in glede tega, kako bo preskrbel primeren kraj za otrokovo rojstvo. Poizvedoval je pri pastirjih ob potu po prenočišču, katerega gospodarji bi bili prijazni. In tako se je zgodilo, da je imela Marija kljub množici, ki se je bila prišla popisat, le na razpolago hlev, kjer bo otrok lahko rojen v revščini, prav v soglasju z oznanilom, ki ga ta mali človek-Bog prinaša. Zakaj se še po dva tisoč letih spominjamo tega rojstva? Odgovor je lahek. Jezus iz Nazareta je prišel, da prinese ljudem izredno sporočilo: smrt je možno premagati. Smrt je le prehod do neminljivega življe- nja, kjer bomo spoznali blaženost Kraljestva. To Kraljestvo, ki ga Jezus oznanja, se začenja že tu, a se ne konča s smrtjo našega telesa; pa tudi telo samo bo vstalo. Jezus daje s svojim življenjem dokaz za to, kar trdi. Ko nastopi kot prerok, po osemindvajsetih letih skritega življenja, izbere svoje ljudstvo. Pomeša se med revne, slabotne, bolne, grešne, odrinjene. Spet jih postavi v polnost njihovega dostojanstva. Ozdravlja jih, tolaži, vodi jih k zdravju in obenem k človeškemu občestvu. Jezus je premagal trpljenje in smrt. Gotovo bo kdo ugovarjal, češ da je danes mnogo ljudi zgubilo vero. Zgubili so obenem smisel za evangeljsko sporočilo. Ne verujejo več v Kraljestvo. testni napisi: če dobro plačate, vam prodamo evangelij. S polnimi želodci imamo mirno vest. Pustite nas pri miru! Mi imamo dovolj svojih skrbi! S to razstavo so hoteli mladinci izzvati, vznemirjati, prebujati vest nedeljnikom. Naj govorijo nasprotja! Marmornati oltar na eni strani, na drugi pa slika lačnega otroka iz misijonske dežele. Podoba ustaljenega evropskega krščanstva, ki je zadovoljno samo s sabo. Bodeča žica: svet v stiskah, skrbeh, negotovostih, iskanju. Razstava je bila prav gotovo izkaznica živega zanimnja mladih za vero in Cerkev. PRENOVA NAJ SE ZAČNE S POGLOBITVIJO MOLITVE Brevir je za Cerkev nekaj nepogrešljivega, saj ga molijo vsak dan vsi duhovniki, redovniki in redovnice. Sedaj je izšel 1. del brevirja v slovenščini. Naslov knjige je Bogoslužni molitvenik. To je precej debela knjiga v ročni obliki, vezana v črno usnje, z v zlati barvi vtisnjenim naslovom in sedmerokrakim svečnikom. Molitvenik naredi eleganten vtis. Obreza je svetlorjava. Tisk je dvobarven (črn in rdeč), papir bibličen. Prevod sam je zelo lep, domač. Natisnili so 6000 izvodov. Poleg duhovnikov in redovnih oseb ga je naročilo lepo število laikov: v neki ljubljanski župniji kar 70, na neki podeželski 50. Neki 82-letni duhovnik iz Amerike je pisal v Ljubljano: „Moja največja želja je, da bi pred smrtjo še molil iz slovenskega brevirja. Pošljite mi ga čimprej!" zdravila za misijone Pred 12 leti je nemški zdravnik iz Tonisvorsta ob Srednjem Renu Boe-kels prišel na izvirno misel. Tovarne zdravil so mu od vsepovsod pošiljale vzorce novih zdravil z željo, da bi jih uporabil pri svojih pacientih. Takšna je pač vsakdanja praksa teh tovarn. Ko se mu je teh zdravil le preveč nabralo, jih je za- vil v paket in poslal v misijone. Tako je stekla akcija, ki v enem (Konec na 32. strani) Vso svojo usodo stavljajo na zemsko življenje, ki je pa le predsodba drugega. Za ta sveti večer vam naznanjam veselo vest. Imam vtis, da bo mnogo ljudi spet našlo pot v raj in globoki čut za minljivost življenja. Dokaz za to vidim v važnosti, ki jo začenjajo znova dajati misli na smrt. Na koncu 19. in v začetku 20. stoletja je postala zahodna družba, v Evropi in v ZDA, industrijska. Globoko se je po-snovila. Zgubila je čut za ju-dovsko-krščansko izročilo, brez katerega je ne bi bilo. Smrt je bila torej zvito iz-maknjena. Zdravniki in domači so se zagrizi! v to, da so bolnikom prikrivali njihovo težko bolezen. Skrajšali so pogrebni obred in ga speljali preč. Smrt je postala — in je še — za mnoge v tehniko zagledane ljudi nekakšna nespodobnost. Mož in žena, ki ne moreta več delati in porabljati, nista več zanimiva za potrošniško družbo. V svoji mladosti sem poznal čisto drugačno ravnanje. Moja mati in moje tete so se vselej prekrižale, kadar so srečale pogreb ali kadar so šle mimo pokopališča. Smrt sorodnika ali prijatelja je bila zanje priložnost za zadnjo obredno in zelo točno izpoved vere v večno življenje. Pripravile so bolnika, da je naredil velik korak v polni zavesti. Dolgo so objokovale smrt in se odele v črno. Vendar pa niso bile žalostne v pravem pomenu besede. Bile so nemirne in so se čutile povezane z rajnkim. Mrtvi je naprej živel. Pomagale so mu v težavah in očiščevanjih, ki jih je brez dvoma prestajal, tako da so zanj molile in dale del svojega imetja revežem. Zdi se mi, da naši soobčani ponovno odkrivajo obenem z vero v Boga opogumljajočo važnost smrti. Zemsko življenje ne izčrpa vsega življenja. To ni vse naše obzorje. Je še drugo, proti kateremu gremo, da bomo tam uživali veselje neminljivega življenja brez meja. Ja, veliko upanje božiča je prav to. Ta judovski otrok, ki leži v jaslih in se prebudi ob svetlobi v nekem betlehemskem hlevu, prinaša svetu to čudovito novico. Življenje se ne ustavi s smrtjo. Božje kraljestvo se začenja tu spodaj, a se končuje prek smrti. Veselimo se! G. H. g &meU od döma (s stlstyChimi zofani! ) ZELENI PLAN SMO VZELI ZELO RESNO. SAMO EN PRIMER: TRAKTORJI IMAJO ZELENE REGISTRSKE TABLICE. Dijak višjega razreda razredniku: „Prosim, tovariš razrednik, mi bi radi vedeli, kako je z reformo šolstva: ali je že končana, ali se je šele začela, ali je pa sploh ne bo nikoli konec?" Razrednik: „Mislim, da vam na vsa tri vprašanja lahko odgovorim pritrdilno." „ALI VES, DA BO OZIMNICA LETOS NEKOLIKO DRAŽJA KOT LANI?" „DAJ NO, TEGA Tl PA NE VERJAMEM!" Ura dela na avtomobilskih servisih stane 62,70 dinarjev. Zato se je neki profesor prekvalificiral za avtomehanika. Na šoli je dobil za honorarno uro komaj pol toliko. KO SPREJEMAMO PRAVILNIK - Kaj pa ti? Ali ni to osebni dohodek? - To je Ostanek Prispevkov. fiz slovenskih listom Z izrezki iz slovenskih revij in časopisov, ki izhajajo doma in po svetu, skušamo zasledovati dogajanje med Slovenci. Za utemelje-I nost komentarjev in mnenj ne odgovarjamo. V / NÄS TEDNIK STRNJENA GONJA PROTI KOROŠKIM SLOVENCEM Zadnjo soboto in nedeljo (9. in 10. oktobra, op. A/L) je del Korošcev praznoval. Praznovali so 10. oktober. V spominu na tisti 10. oktober 1920, o katerem je napisal Hans Steinacher, da je bil „zmaga v nemški noči“. Čeprav smo v dobi nacizma vsi čutili, česa je zmožen podivjani nacionalistični fanatizem, kaže, da se nekateri niso naučili ničesar, ker se nočejo naučiti. Pošastno je, da so se priklonili oblastniki pred tistimi šovinističnimi hujskači in jim klonili. Kar je zahtevala drhal v jeseni 1972, to zdaj imamo. In proslave 10. oktobra so znova pokazale, kje vidi „Koroška“ sovražnika: Ni to tisti sovražnik, ki je razgrnil nad našo domovino v letih 1938 do 1945 plašč najhujše sužnosti, sovražniki so zanje tisti, ki se borijo za dosego popolne enakopravnosti koroških Slovencev na podlagi ustavnih določil, zlasti avstrijske državne pogodbe in njenega 7. člena. Pošastno je bilo čuti v petek in soboto besede govornikov na raznih proslavah. Z vseh proslav je vel enoten veter: Netilci nemirov so Slovenci in tisti, ki jim pomagajo v boju za dosego popolne enakopravnosti, v boju proti kršenju avstrijskih ustavnih določil, v boju za demokracijo, v boju proti pojavom neonacizma. Zadnji 10. oktober pa je bil hkrati tudi silen začetek gonje in propagande za 14. november 1976. Ni ga bilo govornika, ki ne bi v kaki obliki opozoril na 14. november, ko bodo izvedli „štetje posebne vrste“ ali, po domače, ugotavljanje manjšine, kot je nehote priznal sam deželni glavar Wagner 2. oktobra v Velikovcu. Wagner je govoril na proslavi na celovškem pokopališču o „nevidni meji“, ki jo hočejo potegniti nekateri skozi Koroško, o „nevidnem zidu", ki ga hočejo postaviti na podlagi „predsodkov in nezaupanja in morda napačno interpretiranih stališč“. Proti koncu svojega govora je očital Slovencem „fanatizem in preplašeno nezaupanje“. Medtem ko se je na celovškem pokopališču spomnila 10. oktobra 1920 uradna koroška deželna vlada, ga je proslavljala na celovškem sejmišču „neuradna koroška deželna vlada“. Heimatdienst je pozival Korošce, naj se udeležijo te proslave in izpričajo svojo „koroško zavest“ ter „skupnost in stremljenje po miru v deželi“. Govor Feldnerja, voditelja koroškega heimatdiensta, je bil poln žolčnih napadov na koroške Slovence in njihove prijatelje. Zlasti se je razpustil na račun nekaterih dunajskih časnikarjev, ki jih je imenoval zaradi objektivnega poročanja o položaju na Koroškem „sovražnike Avstrije“. Gonja proti časnikarjem, ki poročajo objektivno, resnično, se da primerjati z vzori, ki niso niti tako daleč odmaknjeni v zgodovini. Naš tednik, Celovec, 14. oktobra 1976, str. 1. zaliv NAMESTO NEKROLOGA OB SMRTI „PROSTORA IN ČASA“ „OD“, VSI MISLIMO, DA IMAMO PREMAJHEN DOHODEK. ZAKAJ SE TOREJ NE MOREMO SPORAZUMETI, ČE SMO VSI ENAKEGA MNENJA? „Reakcija na Slovenskem je splošna. Vse meščanske stranke vodijo boj, ki ne odločuje in ne more odločevati v razvoju blagodejno. Politični boj se je izcimil v brezobzirni barbarizem, ki ne vzgaja naroda, pač pa razjeda njegovo žilavost. Boj ni naperjen le proti socialni demokraciji, nego proti vsaki svobodni besedi, proti vsaki svobodni kritiki. Ta boj gre tako daleč, da v Ljubljani niti tiskarne ne dobimo za naše liste, ako nočemo tiskarnam prepustiti odločevati o listovi vsebini...“ Tako izdajatelji Naših zapiskov leta 1904. Sedemdeset let zatem (1974) je na Slovenskem morala utihniti revija Prostor in čas, nekaj let prej sta usahnili reviji Perspektive in Kaplje, še poprej itd. „Boj ni naperjen proti“ — reakciji, temveč „proti vsaki svobodni besedi, proti vsaki svobodni kritiki" kot za časa najhujšega klerikalizma. Razloček je samo ta: socialdemokratska revija je morala iskati tiskarno zunaj Ljubljane, v Kamniku in Kočevju, zdaj pa je ni tiskarne na Slovenskem, ki bi lahko natisnila članek, če ta partiji ni pogodu. Zato spet velja: Ta „brezobzirni barbarizem... ne vzgaja naroda, pač pa razjeda njegovo žilavost“. Zaliv, Trst, avgust 1976, str. 160. BLAŽIČ IN MIKLAVČIČ ZAPRTA © Nesporazumi bodo takoj odpadli, ko bomo prešli na plačilo po delu, ne pa po delovnem mestu. NE MOREM SE ODLOČITI, ALI NAJ KUPIM „ZASTAVO 101" ALI PA NAJ HODIM PEŠ. SVETUJTE Ml! ® Odloči se za čevlje, dokler se še ti ne podražijo! © Kupi Zastavo 101 in dva para čevljev! Ko te bo šampion Evrope pustil na cedilu, ti bodo čevlji zelo prav prišli. DIREKTORJI OB POGLEDU NA GRAFIKON O PRODUKTIVNOSTI PODJETJA: „NEVERJETNO, MEDTEM KO SMO BILI NA DOPUSTU, JE PRODUKTIVNOST V NAŠEM PODJETJU NARAST-LA!" Iz 18. številke Kapelj, revije, ki je zavoljo svojega živega kritičnega duha morala utihniti, ponatiskujemo kratki članek Vikija Blažiča, enega izmed najglobljih povojnih slovenskih esejistov. Kajti prav zavoljo zvestobe idejam, ki jih niza v svojem spisu, je Viki Blažič drugi mesec v ljubljanskem zaporu pod obtožbo „sovražne propagande“. Na podlagi prepričanj Vikija Blažiča, kakor smo jih spoznali iz njegovih spisov, mirno lahko sodimo, da pri njem ne gre za nikakršno „sovražno propagando", temveč za trezno in poglobljeno gledanje človeka, ki marsikdaj misli drugače, kot je uradno določeno. Ker je pod isto obtožbo v isti časniški vesti omenjen tudi sodnik Franc Miklavčič, vnaprej sklepamo, da imamo opraviti s podobnim primerom. Seveda se bomo, ko bo javnost kaj več obveščena o usodi obeh zapornikov, k obema primeroma še povrnili. Zdi pa se nam, da bomo morali, čeprav neradi, spet ugotoviti, kako smo na Slovenskem daleč od spoštovanja človekovih pravic, kako daleč smo od duha Helsinkov. Obema jetnikoma pa gre naša solidarnostna misel. Zaliv, Trst, avgust 1976, str. 111. KatoHiki GLAS SLOVENSKI ČASNIKAR OBSOJEN Italijanska časopisna agencija ANSA je sporočila, da je bil v Ljubljani obsojen časnikar Viktor Blažič. Sodilo ga je okrajno sodišče in 9a obsodilo na dve leti zapora, češ „da je širil neresnične in zlobne vesti o jugoslovanski politiki, zlasti še o zunanji politiki“. Krivda da nu je bila dokazana. Ob tej kratki novici italijanske agencije velja, da se človek zamisli. Gre namreč za obsodbo človeka, ki je povedal svoje misli in nič dru- Direktor delavcu: „Ti samo pridno delaj, pa se bo našla plača tudi zate!" ČE ME ŽE MEČETE NA CESTO, NAJ BO VSAJ ASFALTIRANA! Ribič ribiču: „Spet crknjene ribe! Ker so čistilne naprave predrage, začnimo uvažati intervencijsko čisto vodo!" NAPRAVA ZA UGOTAVLJANJE OSEBNEGA DOHODKA V PROSVETI KAJ BI STORILI, ČE BI VAS NENADOMA POSTAVILI NA MESTO PREDSEDNIKA VAŠE OBČINE? • Storil bi tako, kakor so me naučili: najprej bi poskrbel zase. KER SE JE STALNO KOPAL V ZNOJU, SO MU DALI STANOVANJE BREZ KOPALNICE. Pri mesarju. „Imate še kaj teletine?“ „Ne, že ob sedmih je je zmanjkalo." „Kdaj pa odpirate?" „Ob pol osmih.“ POZNAM NEKOGA, KI MU SAMO ČLOVEŠKA PODOBA KAZI PASJE ŽIVLJENJE. „Ali veš, da plin poleti izvažamo, pozimi ga pa po dvojni ceni uvažamo?“ „Vem, ampak ti ne veš, koliko lepše gori in greje domač uvoženi plin potem, ko je bil nekaj časa v inozemstvu." KAJ JE V JUGOSLAVIJI TRENUTNO NAJBOLJ STABILNO? e Obljuba o lepši prihodnosti. KONČNO SO GA ZAMENJALI. SEDAJ SEDI V DRUGEM FOTELJU. Po Pavlihu gega. Ker te misli in sodbe niso bile v skladu z uradnim gledanjem sedanjega jugoslovanskega vodstva, je postal „kriv protidržavne propagande“. Kaj ima sedanje vodstvo jugoslovanskega režima v zakupu vso politično modrost? Ali je nezmotljivo? Govori se namreč, da je bil Blažič obsojen tudi zaradi člankov, ki jih je bil svoj čas napisal v Kaplje, poleg člankov v tržaškem Zalivu. V 18. številki Kapelj je Blažič razmišljal o neki novi slovenski reviji. O tej reviji pravi, da „bi morala odpreti svoje strani vsakomur, ki ima kaj povedati in temu svetu kaj reči... Ne gre za to, da bi se vsi zgrnili pod eno streho in zopet postali čreda, kakor smo to postali med vojno, še bolj pa po njej, temveč gre prav za to, da čreda prenehamo biti in da se začenjamo razločevati taki, kakršni v resnici smo“. Tako je Blažič zapisal v Kapljah, ko je bil na čelu slovenske partije Stane Kavčič. Danes, ko jo vodi Franc Šetinc, se mu te besede štejejo v zlo, kajti Slovenci naj bodo še nadalje čreda, partijski prvaki pa njeni pastirji. To je novi duh Helsinkov. Katoliški glas, Gorica-Trst, 23. septembra 1976, str. 1. NEZASLIŠANO: OBSOJEN ZARADI OSEBNEGA DNEVNIKA! Pred okrožnim sodiščem v Kranju je bila od 12. do 15. oktobra sodna razprava zoper Franca Miklavčiča, sodnika v Ljubljani, ki je bil tam aretiran letošnjega maja v zvezi s člankom, katerega je, čeprav pod psevdonimom, objavila tržaška revija Zaliv v svoji predzadnji številki in je v njem govor o masovnem pokolu s Koroške vrnjenih domobrancev ob koncu zadnje svetovne vojne. Ob preiskavi na domu je bil najden tudi njegov osebni dnevnik, ki ga je pisal od leta 1939 do leta 1976. V njem izraža Miklavčič svoje stališče o Sloveniji, ki naj bi bila neodvisna država s pluralističnim sistemom in socialdemokratsko usmeritvijo. Sodišče je Miklavčiča obsodilo zločina ogrožanja celovitosti države in protidržavne propagande. Prva obtožba se nanaša na njegov dnevnik, druga pa na članek v Zalivu. Zaman je obramba skušala dokazati, da je vsak dnevnik nekaj zasebnega, osebnega in po naravi tajnega, dokler ni objavljen, in da ne more biti nekdo obsojen za misli, ki jih zaupa papirju in ostanejo skrite javnosti. Sodišče vsega tega ni hotelo upoštevati in se je tako zgodilo nekaj nezaslišanega v sodiščni praksi: zaradi svojih misli je bil Miklavčič obsojen na štiri leta zapora. K temu je sodišče dodalo še obsodbo za članek v Zalivu: 20 mesecev zapora, skupaj 5 let in 8 mesecev. Ljubljansko Delo je obsodbo objavilo 16. oktobra na 8. strani v 3. koloni pod majhnim naslovom Obsojen za sovražno dejavnost, kjer navaja le točke kazenskega zakona, po katerih je bil Miklavčič obsojen, ne da bi objavilo razlog za obsodbo. Očitno slaba vest, saj bi vsa slovenska javnost zastrmela, če bi izvedela, da je bil nekdo obsojen zaradi dnevnika, katerega tajnost bi morala biti še bolj sveta, kot je pisemska tajnost, ki je po jugoslovanski ustavi zaščitena. Katoliški glas, Gorica-Trst, 21. oktobra 1976, str. 1. KAR TRIJE PROCESI ZARADI SLOVENŠČINE Drugi dan po veliki noči 1974 so se zbrali v gostilni v vasi Ščigla, občina Podbonesec, v Beneški Sloveniji, slovenski fantje, ki pripadajo zboru Nediški puobi, in začeli prepevati stare narodne pesmi. Tedaj se je pojavil karabinjerski marešalo ter ukazal harmonikarjem in pevcem, naj utihnejo, ker da motijo goste v lokalu. Po dogodku v gostilni je videmska kvestura poslala lastnici Eldi Raiz odločbo, da mora gostilno iz higienskih razlogov do nadaljnjega zapreti. Da je bil lokal zaprt zaradi slovenskega petja, odločba seveda ni omenila. Toda zastopnikom beneških društev je bilo jasno, da je odločbi botrovala mržnja do slovenskega jezika, zato so sklenili tako ravnanje obsoditi ter so izdali poseben letak, katerega besedilo je Izidor Predan, urednik Novega Matajurja, prinesel v tiskarno in poskrbel za njegov natis. Zaradi tega letaka je bil sedaj pozvan pred sodišče v Videm, češ da je širil neresnične in tendenčne vesti. Proces je bil 19. oktobra. Sodišče pa je ugotovilo, da ni bilo v Predanovem ravnanju ničesar protizakonitega, in je obtoženca oprostilo vsake krivde. V zvezi s tem dogodkom sta bili pred sodiščem v Vidmu še dve sodni razpravi: ena proti Eldi Raiz, druga proti njeni sestri. Prvo so oprostili, ker je v trenutku, ko je prišlo do „kaznivega“ dejanja, ni bilo doma, druga pa, ki je takrat delala v gostilni, je bila oproščena zaradi pomanjkanja dokazov. Proces proti Izidorju Predanu se pridružuje skorajšnjima procesoma proti prof. Samu Pahorju in dr. Rafku Dolharju, ki sta se „drznila“ rabiti slovenski jezik proti zakonom iz fašištične dobe, ki žal še veljajo in prepovedujejo službeno rabo slovenščine. Doklej bomo morali biti še priče teh žalostnih fars? Katoliški glas, Gorica-Trst, 21. oktobra 1976, str. 1. iz tujih listov —^ Z izrezki iz tujih časopisov osvetljujemo življenje v domovini. Izbor | komentarjev skuša biti čim tehtnejši. V.________________________________________________________________J DNEVNIK „DRŽAVNEGA SOVRAŽNIKA“ „Prgišče dogmatikov, kominformovcev, liberalcev in nacionalistov nam skuša vzeti veter iz jader in umazati naše pridobitve.“ Jugoslovanski državni predsednik Tito se ne utrudi pri svojih javnih nastopih vedno znova svarilno kazati na „razkrajevalno delovanje notranjih sovražnikov“. Z nasprotniki socialističnega samoupravnega sistema, „s temi tipi“, tako rad dodaja 84-letni maršal hudo jezno, bodo v interesu 99 % ljudstva „neusmiljeno“ obračunali. ZKJ je z ozirom na dobo po Titu vse možne prekucuhe posvarila, da je — po izjavi Titovega glavnega misleca Kardelja — zadnja leta uporabljala „sredstva revolucionarne sile“ opazno brez prizanašanja. Na stotine resničnih ali domnevnih državnih sovražnikov je šlo v zapore: Sovjetom naklonjeni podtalni borci in stari stalinisti, hrvaški nacionalisti, ustaški teroristi in srbski simpatizerji četnikov, albanski separatisti, duhovniki, profesorji, pisatelji ali neodvisni posamezniki kot npr. razkolnik Mihajlo Mihajlov. Ena od delnih republik neblokovne večnarodne države se je skušala doslej velikodušno vzdržati sodnega preganjanja kritikov sistema: najbolj razvita, najbogatejša in s srednjeevropskim kulturnim prostorom najmočneje povezana pokrajina, alpska dežela Slovenija. Vendar se zdi zdaj kaj se je zgodilo zadnji čas doma? (Nadaljevanje s 3. strani) jonov dinarjev. Po dograditvi nove šole bo od podružničnih šol ostala le še v Melincih. BRESTANICA — Rožnovenska nedelja je privabila v Marijino svetišče v Brestanico večje število bolnikov in invalidov, predvsem iz Dolenjske in Štajerske. Udeleženci srečanja so pred mašo razmišljali o skrivnostih rožnega venca. Maševal je Štefan Zorko, župnik z madžarske župnije Mužlja v Slavoniji. BREŽICE — V Podgorju pri Piše-cah so odprli novozgrajeno črpališče in vodovod ter cesto Podgorje-Zibot, v Selah pa asfaltirano cestišče do Dobove. V Mihalovcu so izročili prometu dva kilometra asfaltiranih vaških poti, na Veliki Dolini pa so odprli prenovljeno cesto Ribnica—Cirnik. CELJE — Celjsko turistično društvo je podelilo letošnja najvišja priznanja za lepo urejeno okolje in najlepše cvetje. V Celju je kar 1786 gojiteljev cvetja. Zlato vrtnico so izročili Ivanki Kremžar iz Bezenško-ve ulice v Celju, prehodni pokal za najlepše urejeno krajevno skupnost pa je dobila KS Savinja, ki zajema zahodni del Otoka in Lisce. GORNJA BISTRICA — V novem bogoslužnem prostoru v Gornji Bistrici se je zbralo okrog 150 župnijskih svetov iz murskosoboške in lendavske dekanije. Poslušali so predavanja o moralni podobi župnijskega svetnika. GROSUPLJE — V Grosupljem je bila revija pevskih zborov občine Grosuplje. Nastopilo je deset zborov z 220 pevci. Zbori iz Grosup- Ijega, Višnje gore, Stične, Šmarja, Podtabora, vsi trije zbori iz Št. Vida pri Stični, Muljave in gimnazije Stična so pokazali dobro pripravljenost in navdušili poslušalce. KOČEVJE — V Šeškovem domu v Kočevju je bila glasbenozabavna prireditev „Za Posočje", na kateri je nastopilo več glasbenih skupin iz kočevske in ribniške občine. Na prireditvi je bilo tudi tekmovanje v znanju z naslovom „Vse o potresih". Izkupiček prireditve so namenili od potresa prizadetemu Posočju. KOPER — S tekočega traku koprske tovarne Tomos je prišel milijonti moped, sicer pa še več kot 600 tisoč drugih izdelkov. KOPER — Napovedano je bilo, da bodo v Škocijanu pri Kopru stroji zabrneli že letos jeseni, zdaj pa je gradnja izvennivojskega križišča preložena do februarja ali marca prihodnjega leta. Kot je znano, gre za objekt, ki naj bi odčepil najbolj zatesnjeni zamašek na obalni cesti, hkrati pa rešil tudi prometni problem Kopra. KOZINA — Delavci koprskega cestnega podjetja polagajo še zadnje metre nove asfaltne prevleke na odseku med odcepom ceste proti Brezovici in Gradiščem. Cesta, ki jo urejajo že dalj časa, bo imela boljšo prometno signalizacijo, poleg tega pa povsod tudi nove urejene varnostne ograje. KRANJ — Eno najbolj zanimivih naročil, ki jih je oktobra uresničevala Iskrina tovarna avtomatskih telefonskih central, je prav gotovo mednarodna centrala za Moskvo, ki sodi med centrale najvišje mednarodne vrste. Moskvo bo povezovala z drugimi kraji kar prek 4000 vodov. LJUBLJANA — Na Vrhovcih so odprli nov otroški vrtec in je že sprejel 144 otrok pod svojo streho. V novi vrtec bodo hodili otroci iz krajevnih skupnosti Vrhovci, Brda in Kozarje. LJUBLJANA — Po že začeti koprski in mariborski gradnji so slovesno očitno tudi ljubljanskim partijskim oblastnikom prav, da ne zaostajajo za „uspešno bilanco“ sodnijskih organov v Zagrebu in Beogradu. Pretekli petek (15. oktobra, op. NL) je sodišče v Kranju obsodilo 56-letnega okrožnega sodnika iz Ljubljane Franca Miklavčiča na šest let zapora. Levi katoličan, v 2. svetovni vojni kot mlad krščanski socialist član slovenske OF, ki je bila v rokah komunističnih partizanov, je bil obtožen „sovražne propagande“ in „ogrožanja ozemeljske celote Jugoslavije“. Miklavčiča so junija aretirali. Po navedbah slovenskega partijskega šefa Franca Popita je ta sodnik v nekem članku v reviji Zaliv, ki izhaja v Trstu, „grobo žalil“ slovenski narod in družbo, pa tudi izdelal „osnutek za bodočo ureditev“. Bolj natančno poznanje Miklavčičevih političnih idej so pa dobili policijski izsle-dovalci šele, ko so pri hišni preiskavi zaplenili osebni dnevnik, ki ga je sodnik pisal zadnjih 35 let. Državno tožilstvo v Kranju je ocenilo mesta tega dnevnika kot „predloge za program“ in je našlo v njih glavno dokazno sredstvo za obtožbo, da je hotel Miklavčič nadomestiti komunistični sistem z večstrankarsko demokracijo zahodnega vzorca. Zaradi podobnih obtožb („protidržavne propagande“) je bil sredi septembra obsojen na dve leti zapora slovenski časnikar Viktor Blažič, član uredništva poluradnega partijskega dnevnika Delo. Sodnik in časnikar sta prijatelja znanega slovenskega pesnika Edvarda Kocbeka, ki je bil lani tarča najhujših napadov pravovernih partijskih ideologov. Lirik Kocbek, eden vodilnih slovenskih levih katoličanov in soustanovitelj protifašistične OF, si je dovolil v razgovoru ob svoji 70-let-nici kritizirati brezobzirno in oblastno ravnanje komunistov po vojni s svojimi nekdanjimi krščansko-meščanskimi zavezniki pri odporu. Prejšnje pesnikove zasluge in zavzeti poziv Heinricha Bölla na Tita („Ne izdajte svojega nekdanjega bojnega tovariša mesaricam poprečnih funkcionarjev!“) so Kocbeka vendarle sodišča obvarovali. Vsiljuje se domneva, da naj bi bila obsodba „Kocbekovih asistentov“ (tako revija VUS) svarilni zgled in svarilni signal tistim liberalno mislečim krogom, ki uživajo slej ko prej močno zaslombo v slovenski umetnosti, kulturi in Cerkvi. V pozni jeseni 1972 je bilo celo na Titov ukaz razpuščeno slovensko partijsko vodstvo pod pretvezo, da je „ljubimkalo s srednjeevropsko demokracijo in meščanskim načinom življenja“. Takšne enostranske vezi z zahodno Evropo pa bi, tako je tedaj posebno svaril Kardelj, Slovenijo izpostavile nevarnosti, da bi „kljub vsemu napredku zdrknila na raven province, ki bi jo zahodnoevropski kapitalizem izkoriščal". Süddeutsche Zeitung, München, 18. oktobra 1976. Neko jugoslovansko sodišče je obsodilo na skoraj šest let strogega zapora 56-letnega sodnika Franca Miklavčiča iz Ljubljane, ker ga je spoznalo za krivega „izdaje“. Glavni dokaz za „izdajo“ naj bi bil v 15 zvezkih njegovega dnevnika, ki ga je pisal od 1939 do 1976. Okrožno sodišče v Kranju je zavrnilo dokazovanje obrambe, češ da je dnevnik nekaj tajnega, osebnega in zasebnega in zato — saj ni namenjen za objavo — ni prekršek in ne more nikogar ščuvati k izdaji. V dnevniku zagovarja Miklavčič misel o enotnosti vseh Slovencev, ki so v Jugoslaviji, Italiji in Avstriji, in ustanovitev ene same neodvisne slovenske države z večstranskim sistemom zahodne vrste in socialdemokratsko usmeritvijo. Okrožno sodišče v Kranju je naložilo obtoženemu štiri leta strogega zapora — z redkimi možnostmi razgovora z domačimi in stikov z zunanjim svetom — samo zaradi dnevnika. II Piccolo, Trst, 16. oktobra 1976. CARTERJEVE IZJAVE POVZROČILE V BEOGRADU RAZBURJENJE Severnoameriški demokratski predsedniški kandidat Carter je pred časniKarji in v zadnji deoati s Foraom po TV izjavil, da ne bo v primeru sovjeiskega napada na Jugoslavijo poslal tja nooemh amerisKih čet. Mnenja je namreč, da bi taksen poseg Moške v Jugoslavijo ame-risKe varnosti naravnost ne pnzaaei. Foieg tega pa da je suvjetSKi napad po Titovem odhodu skrajno neverjeten. Te Carterjeve izjave, v svoji politično-psihološki nespametnosti komaj prekosljive, so delovale na Beograd, pa gotovo ne le nanj, kot šok. Ne zato, ker bi si delala Jugoslavija utvare o direktnem vojaškem posegu Zanoda v primeru sovjetSKega posKusa zaseooe. BeograjsKa zamisel „spiosnega ljudskega odpora" je zasnovana, če odmislimo nujne po-šiijKe orožja z Zanoda, v bistvu na svoji moči za partizanski odpor. Vendar je pa razlika, če človek na tihem ve, da bo v tistem trenutku sam, ali pa če zve javno potrjeno, da je dejansKo dan na razpolago za odstrel. Kajti Carterjev razglas, da ni zanj sovjetski napad nikaKrsen razlog za vojno, zveni sKoraj ze kot vabilo za VKoraKanje brez večjega mednarodnega tveganja ali pa bi vsaj lahko vodilo v Moskvi k nevarnemu naraščanju pripravljenosti za taksne pustolovščine. Duševni pretres iz Jalte, globoki strah, da bi lahko Washington in Moskva vodila na račun Jugoslavije pontiKo razmejitve vplivnih področij in pri tem prepustila neodvisno oaiKansKo državo vznodni prevladi, utegne v Beogradu sedaj oživeti. Po jugosiovansKih časopisih divja protestna nevihta. Tako so torej Carterjeve kot Fordove nepremišljene in brezobzirne opombe pri volilnem boju le še povečale zmedo v že itak negotovem kotu Evrope. Süddeutsche Zeitung, München, 28. oktobra 1976. Ameriški zunanji minister ni smel molčati ob Carterjevih izjavah. Jugoslavija spada k „sivim“ conam ameriške strategije. To pomeni: Jugoslavija ni del zahodnega varnostnega sistema. Prav tako pa tudi ni vključena v sovjetski vojaški ustroj. Ta prostor mika zaradi svoje zemljepisne lege obe velesili. Vendar mora zanju ostati vojaško nedotakljiv. Sicer si lahko poskuša vsaka plat pridobiti vojaško in politično vpliv na Jugoslavijo. Strateško akcijsko pa ostaja to področje omejeno. Kajti v atomski dobi so zveze med raznimi pokrajinami na Vzhodu in Zahodu vgrajene v širši sestav varnostne politike, katere temelj je ravnotežje sil. Kdor se tega ravnotežja loti, spravi v nevarnost ne le varnost drugega, ampak tvega tudi svoj propad. Carter je zato, da bi svojo trditev opravičil, odkrito povedal: ameriška grožnja, da bodo proti sovjetskemu vkorakanju v Jugoslavijo odgovorili s svojim, je le pesek v oči. Tudi predsednik Ford bi v takem primeru ne posegel vmes z vojaštvom. Amerika ima premalo čet. Ob sovjetskem vkorakanju v Jugoslavijo bi lahko Amerika le gledala, ne da bi kaj ukrenila, ali pa bi lahko sprožila zamudni mehanizem atomskega spopada. Ker bi takojšnja vojaška protiakcija ne bila možna, bi se morala Amerika umakniti v sistem nevojaške pomoči. Kissinger to ve. Nevarnost za „sivo“ cono Jugoslavije že dolgo pozna. In mnenja je, da jo je mogoče obvladovati samo prek dolgoročno zastavljene politike preprečevanja vojne. Sovjeti naj vedo, da nosijo skupaj z Ameriko odgovornost za mir. Na nekontrolirano politiko Sovjetov bi lahko Amerika odgovorila nepreračunljivo. Za ameriškega zunanjega ministra Kissingerja ni Jugoslavija nikakšen primer za danes ali jutri. Do krize sploh ne sme priti. Frankfurter Allgemeine Zeitung, Frankfurt, 30. oktobra 1976. položili tudi temeljni kamen za nov dijaški dom medicinskih sester v Ljubljani, v katerem bo 240 postelj, stal pa bo 31.700.000 dinarjev. Sredstva zanj so prispevali delavci šestnajstih slovenskih občin ljubljanskega področja. LJUBLJANA — Domala z vseh ljubljanskih samopostrežnih trgovin vabijo plakati k nakupu ozimnice: krompirja, jabolk in čebule, kar je dovolj zgovoren dokaz, da letos ni posebne zadrege za ta tri pomembna živila, ki si jih velika večina ljudi že zmeraj rada jeseni oskrbi za zimo. LJUBLJANA — Največja gospodarska naložba zadnjega desetletja v Ljubljani je novi stroj vevške papirnice gigant, ki so ga začeli sestavljati v začetku leta; imel je na stotisoče velikih in drobcenih delov. Gigant pomeni podvojitev proizvodnje papirja. Vevška papirnica je zdaj vsako uro za 6 ton papirja bogatejša. MAJŠPERK — Mariborsko cestno podjetje obnavlja 1.600 metrov dolg cestni odsek od Ptujske gore do Majšperka, ki ga bodo v kratkem končali in prekrili z asfaltom. Ko bo gotov ta cestni odsek, bo na cesti od Kidričevega do Majšperka le še 700 metrov makadamskega cestišča, ki pa se ga bodo lotili prihodnje leto. MARIBOR — Mariborska občina je po številu prebivalstva največja v republiki, šteje čez 18.000 občanov. Razdeljena je na 40 krajevnih skupnosti, ki so med seboj po razvitosti, številu krajanov in kvaliteti krajevne uprave zelo različne. Krajevna skupnost Jožica Flander zajema kar desetino občanov Maribora, kar pomeni, da številčno presega prenekatero manjšo občino. MARIBOR — 12. oktobra se je v Mariboru zbralo na protestnem zborovanju proti ravnanju avstrijskih oblasti do naših narodnostnih manjšin v Avstriji nad 20.000 prebivalcev mesta in okolice. S stotinami napisov je zbrana množica opozorila na sočustvovanje s koroškimi brati. MARIBOR — „Delavci pritiskajo na nas in želijo zaradi povečanja življenjskih stroškov višje osebne dohodke. Ne morejo razumeti, da smo letos povečali produktivnost za 6,9 odstotkov, medtem ko so cene pralnih praškov zamrznjene že poldrugo leto.“ Tako je povedal na pogovoru vodstva sindikata delavcev kemične industrije občine Maribor zastopnik Zlatoroga. V tej delovni organizaciji pa že danes presegajo sporazum glede delitve osebnih dohodkov. MARIBOR — Objavljen je bil razpis občanom mariborske, ormoške, lenarške in radgonske občine za nakup stanovanj in graditev stanovanj, ki so v zaključnem gradbenem razdobju. V te namene lahko dobi občan do 50.000 dinarjev posojila po 4 %-ni obrestni meri. Posojilo mora vrniti v 5 letih. KB Maribor pa bo odobravala za osebne avtomobile največ 50 tisoč dinarjev potrošniškega posojila. Rok za odplačilo posojila so podaljšali od 24 na 36 mesecev. MARIBOR — Moderni samski dom na Pobrežju s 362 ležišči je velik uspeh mariborskega gradbenega podjetja Stavbar. Ležišča so v dvo-ali troposteljnih sobah. Celotni načrt je veljal 22 milijonov dinarjev. MARIBOR — Odprta je nova stolpnica mariborske bolnišnice s 460 posteljami. Ima oddelke za oprsno kirurgijo, urologijo, splošno in kirurgijo žil in druge. MARIBOR — Splošna bolnišnica Maribor se je ob polletju znašla v hudih težavah, položaj pa se iz dneva v dan slabša. Ob polletju je imela bolnišnica 9 milijonov dinarjev izgube, danes jih ima 18 milijonov, ob koncu leta pa se bo izguba povzpela na 25 milijonov dinarjev. Vzroki so predvsem v tem, da so storitve bolnišnice plačane po cenah iz leta 1975, stroški poslovanja pa so odvisni od tržnih cen. Poprečne cene v Sloveniji so v prvih šestih mesecih narasle (v primeri z letom 1975) pri hrani za 17,7 %, občinskih storitvah za 17,10 %, ogrevanju za 16,4 %. MARIBOR — V TAM-u so izdelali posebna tovornjaka, ki bsota vlekla specialno prikolico za težke tovore. To prikolico je izdelalo podjetje Vozila Gorica iz Nove Gorice in je največja prikolica, izdelana pri nas. Njena nosilnost je 190 ton, dolga je 35 metrov in sestavljena je iz treh delov, ki jih lahko razklopijo, tako da je vsak del celota zase. Tovornjaka imata vsak po 310 konjskih moči. MARIBOR — V mariborskem mestnem avtobusnem prometu so se s 1. novembrom cene vozovnic enotno zvišale za 25 %. Mesečna vozovnica za šolarje stane zdaj 62, delavska brez prestopanja 87, delavska s prestopom 100 in družinska 188 dinarjev. Cena prevoza potnikov je 2,50 dinarja, za prtljago pa je treba odšteti 1 dinar. To pa je le začasna rešitev, kajti že s 1. januarjem bodo začele veljati nove cene: šolska vozovnica bo veljala 65, delavska brez prestopanja 100, s prestopom 120, družinska mesečna vozovnica pa 200 dinarjev. ORMOŽ, PTUJ — Vinogradniki v Slovenskih goricah in Halozah so letos zadovoljni s pridelkom: tako zasebni, ki so v glavnem pospravili svoj pridelek že v začetku oktobra, kot družbeni, ki so imeli trgatev kasneje. Kletarji v Ormožu napovedujejo, da bo vino iz letošnjega grozdja precej boljše od lanskega, ker je bolj dozorelo. A tudi lanskega vina ni težko prodati in imajo v kleti dovolj prostora za ves letošnji mošt, čeprav ga bo precej več kot lani. PORTOROŽ — Iz skladišč portoroške Droge, ki oskrbuje z morsko soljo severozahodni del države (Slovenijo in del Hrvaške), ne morejo že nekaj časa dati niti kilograma soli, ker so skladišča dobesedno prazna. Letošnjo sorazmerno pičlo letino (okoli 4500 ton) morajo zadržati še nekaj mesecev, da zgubi vlago na toliko odstotkov, kolikor dovoljujejo predpisi. PTUJ — Za sedaj obstajajo šele v načrtih sledeče gradnje: v ptujski občini: most pri Borlu, obnovitev cestnih odsekov na cestah Ptuj— Senarska, Ptuj—Majšpek, Ptuj— Žihlava, Spuhlja—Zavrč in Ptuj— Spuhlja. RAKEK — Zaradi napake pri odjavi vlaka je prišlo 21. oktobra v Lazah pri Planini do železniške nesreče, ki je terjala življenje strojevodje Franca Ažmana iz Žirovnice. Na progi je obstal zaradi okvare vlak s cisternami, za njim pa je iz Primorske pripeljal tovorni vlak in se zaletel v stoječe cisterne. Steklo je več ton kurilnega olja, ki se je vnelo. SEŽANA — Srečku Kosovelu, pesniku in opisovalcu Krasa so ob 50-letnici njegove smrti v njegovem rojstnem kraju, Sežani, odkrili spomenik. V prenovljeni stari sežanski šoli, kjer se je pesnik rodil, pa so odprli Kosovelovo spominsko sobo. SLOVENSKE KONJICE — V Zrečah, znanem kovaškem kraju, so odprli vrtec, ki bo nudil gostoljubje otrokom. Vrtec je grajen tako, da ga bodo lahko širili. V Vitanju pa so dogradili vodovod Podvinci-Gaber-nik. TOLMIN — Ob 125-letnici rojstva velikega tolminskega rojaka Simona Rutarja so odkrili v parku pred tolminsko knjižnico temu slavnemu zgodovinarju doprsni kip. ŽALEC — V novi stanovanjski soseski, kjer bo v bližnji prihodnosti živelo kakih 5000 ljudi, so odprli novo veleblagovnico ljubljanske Name. Meri 3600 kvadratnih metrov. V njej bo zaposlenih 100 ljudi. ŽIRI — Ob stavbi osnovne šole so zgradili 600 kvadratnih metrov veliko telovadnico s tribuno za 500 gledalcev in vrtec za 140 otrok, v starosti od 6 mesecev do 7 let, kar je veljalo 15 milijonov dinarjev. m s-fnCfte s-t, ce o 0) Li M ns o > o JU o >N S ° (0 o -Ž CL E '5* ra c 0) u C — o c > >U o v — M 00 C w C N 3 z 3 "3 < S O tu oc < s oc m UJ u. S.lo . fflO O >Q D- C = >■2 ■llšiE l^lo^ol o £ 5 ^ H r >6 Z2 co > ^ ^ ^ |!!!i!l o. z; ec 2 o. cd m o._ ^•1 Ig il .ll: ,2^’go l§tE° c = H ® § — s| -o =“lili mii >3« ^ 2 0 O o o oi < LU > CD OT W tllfill OTO D. W T- CM CD ^r Z D- I- OT 'O D. OT io cd r— co o> o t— Z CL h- C/D O CL CO CN CO ^ LO CD 00 CO S < < “O —3 LLi Z CL H CO O 0- CO 03 O T- CM CO ^ CD i- (M CM o ‘£! oä'S” £ , n -3 r ■ - - ■ - y^ cO — C C0 1Išflil d: ißin o ,m -a ^11- §_ ] :5 ~ ® •o-^ |SÄ 1 lir5 .111 E < D O E\= ! « :ü - Z CL H- C0 O CL CO r- CM C0 ^ LO CD 1^- UbIšš D. < OT D. OT 2 D- h- CD O D. OT 03 O r- CM CO 'šT ■gliin^^o Stig .^«S S o. ef — m E = -Op n to ca .- g c,« cc._o>-c: "Z .-- im . ®.E-o i ii s lil s|ii.ji . vUco«5®ra CD —5 Q_ “3 ^ CQ 1^- Q^0L1. Ot-CM CD CO II ®-E -i E a < a5^ >,£ o;g §>« X x r 'TT' CT3 ^ — E ^ 2 g 1 i >6 £ o§E’ü'ffi . Ü 0 . > ^ ->N2 . S H P:“ ra'H □ 1 ra i '0 g c 1,1 P S « 0 0 0 UJ m _x. IVJ UJ > _1 ^ > X C0 CM s E g'S 0 1.-S :=?az - ° 1Igslls »^ra-5B ^ŠaSIS0 0 c g-..>,2 0 ^^OT.N -S - -ra. ■r -:nraOra| > -ilSsB5-’ co s£x<25if 0-OT Z XHOTOXOT T- CM C0 ■pf Lf3 CD CO CO z X I-OTO XM o T- CM CO LO CD z a. i- co O o_ co CO 03 O T- CM co t- T— T- CM CM CM CM Z D. H C0 O CL C0 n- LO CD h- CO 03 O CM CM CM CM CM CM CO ■d ra © CÖ >N ■g >m ra 5 ^ II1.EO c ra ■g).l g lilll l^ii! ET3«>m,W - ra 0:« ■d CD »d® D ■■5^ “2 -i-is’ä S s311? - ~ c Jž ^ o Šlllšs 03 ra" c tf ^ ® Q 2 " 0 1 1 E-2 E - ra ra 0 m ^ X 'H HWOXOT Z XHWOXOT ^ ® 0 0 :e 'g 2^1-30 - CM CO ^ LO CD CO 03 O z CL j- co O Q_ co CO ^ 10 CD ^ CO 03 .2. TJ _: ■ S = ^ — o d N ,2 iz 03 •—» . • “ « 'raCD :^;n O- ^ g. ö --5 c « m — m ra ■- 0 ra ^ Z^Čaofj Z X 1- OTO X OT fS* Ißd i s a l 0 E J 10 iz) co < 2 Z X H OT 'O h«cooo-i— IN CM CM CD CD © > ro 0 o TJ — ra'>0 ra >d ra ra g E •d fe/ £ E > s „-š s I E E :^! 2 I lis- rn /i \ -r^ _ g. ä.|-Si ta - - >0 C/3 D 3 . ^ > d . m CO . 03 -*: CD CO ^xr ra 2 -"-Ti’“ SI “ ::“ra2c'T3 P m -S « - r ra I s_- Ml lilll!: i!i!!! I Pil si! i b O) ^ o .g ® ^ ra® g ra §. ra 2x g. e . 0 0 0 ra -5 . o r. x x -1—OT > < 1- CC HOT'OXOT z xHOT'OXOT Z XHOT'OXOT Z XHOTOXOT Z X -I-CMCDN-IO 03 I^.C003Ot-CM CD •D-IOCOI^-COCD Ot-CMCO-D-IOCD I.CO CM CM CM CM CM CM CM CM CM CC < z> z < o z ©3 l,Ptd .£ cmu0- g- 5 _2T3 . ^ cö c: OC c: C O I g ^ I 'g 'ČČ’ 0 O < co co x CO JQ 03.^.S^>0 0 0 0 C =3 O 0)1 Js III“§s «j — —■ "C3 -- >xra n ra £ ■E.> ra x«^c.ra ^ . c c c o 0 .E CM < X M CD Z > et OT («»d ra' silira ca c _ ^ >co 3 0 i osi ■d 0 'S >N ::£ >| ra 2 oc x a isisu . 2 ol.E 500 CO LL CO I— < h- > N 0 W z CLh-C0Oü-C0 2 CM CO ^ UD CD N- CO 03 X h- OT 'O X OT O 1— CM CD D" ^ Z X 1- OTO X OT ID 00 OJ O t- CM r- T- T- 1— CM CM CM Z X h- 0O X CO CO "nI" LO CO h- 00 03 CM CM CM CM CM CM CM -3 Z X O T- co co JULIJ AVGUST SEPTEMBER OKTOBER NOVEMBER DECEMBER II 'J ^ :~2,g .°>5 ra □ mii; O O- OT T- cm co >6 ® ra 3 o S "D “ 10 >6 xi ra ® E E CD 0 >U) >U) N ^ 03 . ra ~ E ® ra o cm OT 2 < 5> —i Z Q. H OT OD- CO io co i oo cn o n 7:3 ra £ (sa, a0?.'-'.» Ifllll O. H C/) O Q. C0 CM CO ^ LO CD I^. »O 4_, ^ illl 'Ep0- ■ r , _ j > C C j_ 0 f ^ 03 0 0 C C -J- ■d- 3 LU CL Q -o CO Z Ü- H CO O G_ CO OOCDO-r-CMCO-d-T“ T- CM CM CM CM CM >N 0 ra| •spi0! ÜzH^w Z Q-h- C/) O 0- C/5 m co h- co G) o t— CM CM CM CM CM CO co ra ^ >0 N .®1 JE _13 ~ O . - -O 3 CD ra Ürall m ra ra <5 ra > > “ra ^ N H CO O D- W T- CM CO "M- CO C*Ä ul m -E ® r ® E • E S ra g o . o. c “ S lij o ra--s d lrmEilž K^:-|ra°i o £ § ra > ,f ra ir-ral .-Ü 3<: D.raT3£c = ^ n o-t; ra ? ri^g^SSlS CM LU Cü QU —J ^ —3 © “ O i-J-tl 0 c 0 V> O TT N e >N ~ 0 0 — o 0 - — ■ ^ LU cr Z Z O. h- CO O □- CO CD r^- CO CD O T- CM CM Z —I Z CL h- co O Ü- CO CO 'M' Lf) CD N- CO CD w 2 E ..g - gsšs-i« <2 E 2 ra m 5 ra ®£ ° ra = ^ ^ o ^ u- m co Z 0. 1- to O D- CO O T- CM CO ^ UD CD CM CM CM CM CM CM CM -d S:= ra « C r E ra JO 0 g 0 Q g S g.E ■S|Era ^ iS 3-o . ra ra c: t- M co < Z o. H CO r- co oj o CM CM CM CO t®* .d 15 ^ ra — "o •— s 2 ? | ra^H» N ■EE> "O 0 D ra ra^-Srä-« > Orac^g- ^|c-|---ira -ct;--ra ^ctlgraS 2 2^2’ora oi 2E|S|g :S =5 ra - h o i- cm T- 1— T- T- CM CM CM 2^.e j- _-S^f,dKj^ra N 11^1 Pl ^ O « c m--E . x>^ -s 0CI030.E0 (MO -> ZCLI-C0ÜD-CO Z O- COTtinCDh-COCD O T-CM CM CM CM CM CM CM CO CO .Ed C 3 “■E Ö ra < r ra ra > ra> :=- l o 11? LU I> O O CL C0 t- CM CO o w ^-E Iliči“ llllll _J CL CC ^ Q_ Z O. h- CO -o Q_ CO LO CD h- CO CD O »n ■“ 1 ra •z -4= TD XI v*! 0 3 £ ^irra u) 0 . _ .lipiii lO > m O 0 o O 1- CD -3 CL 'N ^ CL Z CL h- C0 O CL C0 r- cm co "d- io cd r— J3 t-N g. ■1 C f I d . . 2E>o5 rtL " EP11 a!|-/i t ^ %žš°5£ Z Dl 1- to O D- CO :=• ra g).» ra § > W-|2 Hi Z CL J- C0O CL m cd r^- co cd o CM CM CM CM CM CO si ^ ra I -g ^ c ra Ä ^ Ss »1 s d < LU —I “D ^ —3 T- CL 1— CO 'O CL CO z t- cm co ’d” io cd srag » o E >Cx 0 0 •D‘° 3 C > E 2^1s|| ^LL -CG llpfl 0- h- C0 O D- co CO CD o T- CM co © 5| g> H •-ram Äg 0 •^-* LU O CL C0 t- CM E ^S- Mm •- o § . ■£ E ra 'ra = g u> z><2£^> Z D- h- co O D- CO CO d- LO CD h- CO CD 1 ° 2 ir. ^■0 .5 2.d >Q C - =3 ra j, Lrra ra « n .d > ° a E ra ö g S -Pil S T- > ,£0 X X -3 ■—’ ra -—"WO era L-c n ra * .1 1=1 šfsdsss 2 ra ^ ■—'> - -» a :=S Izigra ?Ixg5žs •5 d c >d r ra ra c E d’ ! lil >^00 < I> LL CC Zah-COOCLCO Z D- H CO O CL CO Z CLh-CO d- LO CD D- co CD O r- CM CO d" LO CD 00 CD O t- t- r- T— T— T— T- CM CM CM CM CM CM CM CM CM CM CO CO -g'g® ra ra co d d 5 r |> § 2 ''S -£i22|5 'S o rafSft 'ra 2 -ra-l < g ra-« c lt ra __“2 lllfl s! i ||ZIg S ž ra o ra ra o ra to CQSX^CD^; z x h co O x co o 1- cm co io co SRSaSm <»-g^cšžgČL zai-cooo-co Zcli-coOxco r^- co cd o t- cm co d io cd r-. co cd o t- T— T— CM CM CM CM