5 Pred 120 leti so na Goriškem s cesar- skim odlokom prepovedali izkopava- nje in ruvanje planike, kar predstavlja prvo formalno zaščito neke rastlinske vrste na naših tleh. V zvezi s to okro- glo obletnico je obsežno predstavitev planike pripravila že Špela Novak v prejšnji številki. Zdaj pa si oglejmo nekaj »samoumevnih« trditev, ki nam ob omembi planike pogosto pridejo na misel. Vse žal niso tako zelo resnične. PLANIkA JE TUJERODNA Ni res! Velika večina vrst planikinega ro- du (Leontopodium) je v resnici azijska, a rod je verjetno terciarne starosti in zelo verjetno je naselil gorovja, nastala v ča- su alpidske orogeneze konec terciarja, še pred ledenimi dobami, torej pred več kot 2 milijonoma let. Evropske planike so do- kazano potomke veje, ki ji je uspelo zase- sti skrajni zahod tega obsežnega območja. O tem, kdaj točno se je ta uspešna širitev proti zahodu zgodila, obstajajo različne hipoteze, a vse kaže, da najkasneje v za- dnji poledenitvi, torej kakih 100.000 let nazaj. O tem lahko sklepamo tudi po ve- likem obsegu uspevanja planik v Evropi: od juga Balkana do južne Skandinavije in Pirenejev. Situacija na ozemlju današnje Slovenije je bila v tistem času popolnoma drugačna od današnje: severna obala Ja- drana je bila umaknjena več kot 100 km južneje, naše Alpe je prekrival stalen le- deni pokrov, ki je z ledeniki postopno le- zel v alpske doline, vegetacija preostalega dela območja pa je bila podobna današnji borealni, torej je imela podobno vrstno sestavo, kakor jo danes vidimo v gornjem montanskem in subalpinskem pasu. Pri- bližno v isti čas segajo tudi najstarejši do- kazi o obstoju človeka na naših tleh. Do velikih sprememb podnebja je prišlo šele konec pleistocena, torej le (!) približno 10.000 let nazaj. Tako je tudi večina naše avtohtone flore prišla na to območje šele v tem obdobju, saj so današnje nižinske vrste lahko preživele ledenodobne ohla- ditve le v zatočiščih stotine kilometrov južneje. O tujerodnosti govorimo šele pri tistih vrstah, ki so naše kraje naselile kot posledica delovanja človeka. Najstarejše tujerodne vrste so tako na primer žitni pleveli, ki so pred 5.000–7.000 leti skupaj z gojenjem žit dosegli tudi naše kraje, a o resnično problematičnih tujerodnih vr- stah govorimo šele pri skupini t. i. neofi- tov, ki so k nam prišli v zadnjih 500 letih. Planika je tako rod, ki je po starosti pri- merljiv z rodom človeka, v naših gorah pa zanesljivo dosti bolj samonikel od dana- šnjih človeških naseljencev. POLSTENA DLAkAVOST PLANIkI OmOGOčI PREŽIVETJE V GORAH Ni res! Če pogledamo množico visokogor- skih rastlin, je delež tako dlakavih, kot je planika, v resnici neznaten, vsekakor pa nič večji od deleža takih kosmatink v niži- nah. Tudi naši planikini najožji sorodniki iz rodu griževcev so večinoma nižinske enoletnice toplih in suhih rastišč, a čisto podobno dlakavi. Z omogočanjem pre- živetja v gorah torej poraslost nima no- bene zveze – gre za zelo antropomorfno razlago navideznega kožuščka. V resnici so visokogorske rastline prilagojene na ekstremna rastišča na zelo različne nači- ne: od očitnih, kot je nizka rast v gostih sestojih, do manj opaznih, kot so na pri- mer višja gostota listnih rež, izrazito bolj razviti podzemni deli rastline, sposob- nost fotosintetiziranja že pod 30 cm de- belo snežno odejo, sposobnost preživetja dolgotrajne izsušitve prsti ... Prav gosta poraslost celo zmanjšuje učinkovitost de- lovanja listnih rež, res pa lahko do neke mere zasenči listno povrhnjico, prepreči ali zakasni omočenje povrhnjice ob dež- ju, rahlo blaži vpliv hitrih temperaturnih sprememb ... Nič od tega ni posebej po- membno v gorah. PLANIkA ImA BEL cVET Ni res! Tisto, kar pri planiki spominja na cvet, je v resnici zapleteno sestavljeno socvetje, t. i. psevdantij, torej socvetje, ki po obliki spominja na cvet in na ta način postane bolj opazno za opraševalce. Na- videzno cvetno odevalo planike so tako beli polstenodlakavi ovršni stebelni listi, podobno kot ima božična zvezda rdeče obarvane ovršne liste. In niti tisti krogci v sredini niso cvetovi, ampak je vsak po- samezni krogec en košek, torej spet so- cvetje, v katerem je nameščenih po 10 do 20 drobnih cvetov, vse skupaj pa obdajajo dlakavi črnkasti ovojkovi listi. Če bi že že- leli govoriti o barvi cveta planike, bi torej morali pogledati venčne liste drobcenih cvetov v koških, ti pa so rumenkasti. PLANIkA JE OGROŽENA Če govorimo o neposredni ogroženosti zaradi človeka, to ni res! Vsaj zadnjih ne- Planika: jo res poznamo? Besedilo in foto: Nejc Jogan Sredozemska enoletnica Evax pygmaea, ki naj bi pred planiko nosila ime »leontopodium«. 6 kaj desetletij, verjetno pa že kar stoletje, nabiranje planike več ne ogroža, s težko dostopnostjo večine rastišč pa je bila že od nekdaj sama dokaj dobro zavarovana. Ideja o ogroženosti planike je pravzaprav posledica nenavadne modnosti visoko- gorja v drugi polovici 19. stoletja, katere posledica ni bilo le trganje planik kot do- kaz obiska gora, ampak tudi povpraševa- nje po herbariziranih planikah in trgovi- na z njimi, o čemer obširneje poroča Špela v prej omenjenem članku. Posledica prav te dejavnosti je bila menda, da so različne alpske dežele s predpisi omejile ali prepo- vedale nabiranje planik. Med takšne akte sodi tudi predpis za Goriško, katerega 120-letnico praznujemo letos in ki je prvi takšen predpis na ozemlju današnje Slo- venije. Ta cesarjev odlok je prepovedoval ruvanje in izkopavanje planik, ne pa nji- hovega nabiranja. Torej so imele planike tedaj podoben status, kot ga imajo danes zvončki, pasji zob, telohi ... Od konca 19. stoletja, ko je med iskanjem planike vsa- ko leto nekaj planincev tudi umrlo, so se časi spremenili. Nekaj je naredilo samo formalno zavarovanje, nekaj vzgoja, nekaj druge modne muhe, nekaj moderno udo- bje, tako da danes velika večina planik v naših gorah rase nemoteno. Tisto, kar bi danes vendarle utegnilo ogrožati planiko in tudi druge visokogorske vrste, je po- stopno ogrevanje podnebja, ki tudi v vi- sokogorju omogoča uspevanje vrstam, ki so doslej rasle recimo le v subalpinskem pasu. Te lahko po naravni poti tako posto- poma izpodrinejo visokogorke. PLANIkO kOT SImBOL NAJDEmO V LJUDSkI UmETNOSTI IN OBRTI Res je, vendar pa nikakor ni vse, kar od daleč spominja na planiko, poskus pri- kaza planike. Kot simbolizirano planiko lahko vidimo celo starodavno geometrič- no šestlistno znamenje (mora, svarica, perunica), katerega korenine so gotovo v krajih, kjer planika ne raste. Hkrati pa je planiko z nekaj krogci (koškastimi so- cvetji) v sredini in zvezdasto razporeje- nim „cvetnim odevalom“ (v resnici gre za ovršne liste socvetja) zelo lahko stilizira- ti; ker hkrati velja za simbol visokogorja, se jo velikokrat uporablja v najrazličnejše namene. PLANIkA JE LJUDSkO ImE Skoraj gotovo ni res! Celo zelo verjetno je, da je to ime skovanka romantičnega od- nosa meščanstva do gora in gorskega cve- tja iz druge polovice 19. stoletja. Ljudje, ki so živeli v gorah, so v preteklosti edini prihajali v stik s to rastlino. Vedelo se je, da pomaga pri griži goveje živine, torej bi bilo ljudsko ime griževec samoumevno, po posebni obliki socvetja bi ji zelo pri- stajalo tudi ime očnica. Vse izpeljanke, ki namigujejo na planine in skalovje, so tej rastlini lahko dali le ljudje, ki so prišli od drugod, saj je imenovanje ene od stotin gorskih vrst po gorah za domačine goto- vo nesmiselno. To je tako, kot da bi neki gozdni vrsti rekli „gozdnica“. Nekako ne- opažena je prva objava slovenskega ime- na planinka (!) v seznamu imen Tuškovih Štirih letnih časov (1867). Vir tega imena ni jasen, pa tudi v besedilu rastlina ni omenjena. Če pogledamo sočasni Šulekov Jugoslavenski imenik bilja iz leta 1879, vi- dimo, da je Freyer sporočil slovensko ime pečnica; nadalje se navajata imeni očnica in očino zelišče, celo slovenski prevod latinskega rodovnega imena „levova no- ga“, imen planika ali planinka pa ne naj- demo (!). Ime grižovc se po Freyerjevem poročanju nanaša na nižinsko enoletnico Gnaphalium germanicum. Uporaba imena planika je prvič zaznana v dnevnem časo- pisju iz 80. let 19. stoletja. Od leta 1884 dalje se je ime, kot kaže, „prijelo“, iz rabe pa počasi potisnilo resnično ljudska ime- na. Tako Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894–95) za planiko še navaja kar 12 slovenskih imen, večinoma s pripisom krajevnega izvora, le pri imenu »planika« izrecno navaja Tuška in »Vrt.«, torej verje- tno vrtnarsko rabo. Druga imena so še be- lunc, goličavarica, mačnica, očinc, očnica, otebica, pečnica, skalarica, skalica, očino zelišče in zvezdnica, torej krepko več od Šuleka. Tudi Seidl v Rastlinstvu naših Alp (1918) uporablja le ime očnica. Samo to ime se kot domači sinonim pojavlja vse do današnjih dni. Čeprav je njegova ljudska močvirski griževec (Filaginella uliginosa), daljni sorodnik planike iz nižin. Struktura sestavljenega socvetja planike je prav taka kot pri ostalih dveh sorodnicah. 7 raba ponekod vezana tudi na spominčice, ne bi bilo napačno, da bi mu pri planiki dali prednost. PLANIkO SO NAPAčNO ImENOVALI GRIŽEVEc Verjetno ni res! Pravzaprav je celo zelo verjetno, da so planiko vsaj ponekod ime- novali prav griževec, saj je izpričana nje- na uporabnost za zdravljenje griže pri ži- vini. Na Gorenjskem pa drugih vrst, ki jih danes uvrščamo v rod griževcev, skorajda ni. Proces preimenovanja je bil tako naj- brž obraten: modni planiki so nadeli bolj razkošna imena, na primer pečnica, pla- ninka ali planika, slovenski izraz griževec pa uporabili za sorodni rod, ki ljudskega imena dotlej zelo verjetno sploh ni imel. PLANIkO SO VčASIH NAPAčNO UVRŠčALI V ROD Gnaphalium Ne, ni bilo napačno! Botanika se pač kot vsaka stroka razvija. Kar je veljalo za pra- vilno pred 250 leti, so kasneje postopno spreminjali, do pred pol stoletja pogosto bolj na podlagi nekega občutka. Tako je Linne planiko skupaj z nekaj ozko soro- dnimi rodovi, kot jih obravnavamo danes, uvrstil v rod Gnaphalium, pri čemer je sle- dil predhodnikom, kot so bili Clusius in brata Bauhin, ne pa na primer Dodartu, ki je že konec 17. stoletja ime Leontopodium uporabil na nivoju samostojnega rodu. Planika je bila tako pri Linneju imenovana Gaphalium leontopodium. Cassini je 1819 presodil, da bo skupino vrst izločil v sa- mostojen rod; to velja še danes. Tako ima- mo v rodu Leontopodium nekaj 10 azijskih vrst in najverjetneje eno samo evropsko. V zvezi s tem se pojavi še majhna zadrega: če je namreč evropska vrsta res le ena, po- tem je njeno veljavno ime L. nivale, pri nas pa bi v tem primeru rasla njena podvrsta L. nivale subsp. alpinum. Če pa obvelja, da gre za dve samostojni vrsti, potem je naša upravičena do znanega imena L. alpinum, medtem ko je L. nivale južnejša. Nič od tega torej ni „napačno“; vsako od imen je nek odraz časa in načina interpretacije znanja o sorodnosti med vrstami. NA »LEVJE TAčkE« SPOmINJA OBLIkA OVRŠNIH LISTOV SOcVETJA No, tu pa smo pri bolj diskutabilni temi. A če imate kje pri roki kakega levjega so- rodnika, ki zadovoljno prede, preprosto poglejte mačjo tačko od spodaj: okrogle kožnate prste in stopalce obdaja gosta dlaka. Mar ne spominja na krogce v sredi- ni planikinega socvetja? Drugače pa je bi- lo včasih to zveneče strokovno ime v rabi za neko drugo rastlino, ki v naših krajih ne rase, saj je prava sredozemska enoletnica. Danes ji pravimo Evax pygmaea, zgradba njenega socvetja pa je resnično podobna kot pri planiki. Očitno se je srednjeveškim zeliščarjem zdelo škoda tako razkošnega imena za neopazno enoletnico, pa so si ga izposodili za planiko. In tudi to je bila v tistih stoletjih popolnoma normalna pra- ksa, ki se je vlekla še v čase po Linneju, ko so se vendar postopno izoblikovala bolj stroga nomenklaturna pravila. Tako, nekaj mitov smo prizemljili, a plani- ka gotovo ni edino „mitološko bitje“ med rastlinami. Tačka malo bolj domačega sorodnika leva, ki s strukturo blazinic, dlakavostjo in kremplji spo- minja na sestavljeno socvetje omenjenih rastlin. Gnezda v koruzi Besedilo: Urban Dajčman in Katarina Drašler V Herpetološkem društvu – Societas herpetologica slovenica smo tudi letos izvajali projekt, s katerim smo spre- mljali gnezdenje močvirske sklednice (Emys orbicularis) na Ljubljanskem barju. Projekt je pod finančnim okri- ljem mestne občine Ljubljana potekal na območju kanala curnovec v jugo- zahodnem delu občine. Na terenu smo člani društva preživeli okoli 200 ur, razporejenih v 50 bolj ali manj mokrih in s komarji bogatih terenskih dni. V času gnezdenja (maj–julij) smo sami- cam z oddajniki sledili vsak večer med 20. uro in polnočjo. Pozorni smo bili pred- vsem na samice, za katere smo predhodno potrdili gravidnost, da torej nosijo jajca in se pripravljajo na kopanje gnezda, saj so nas primarno zanimale lokacije gnezd in kasneje njihova zaščita. Gravidnost smo potrdili pri 4 samicah in nato našli 4 gnez- da. Ker projekt poteka že drugo leto, smo lahko po primerjavi podatkov s prejšnjo Samica močvirske sklednice (Emys orbicularis), opremljena z radijskim oddajnikom. (foto: katarina Drašler)