68
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.) 100.
O razprostranjenju  žitaric;   žito v svetskej   trgovini.
Blizu Atena pri nekem selu stopamo ob skrajnej meji naših žitaric. „Kadar človek stopi iz borove šume", sporoča nam Martins, »ugodno ga iznenadi selo, ki je lepo opasano z ječmenovim poljem. Njive te so skrajne straže evropskega poljedelstva. Na zahodnej obali Norveške bi morali celo stopnjo proti jugu se pomakniti, da sličnili njiv najdemo. Selo to se zove Elvebaken, in ima tako ugodno ležo, da mu je podnebje blago, in da ima včasih tudi dobro letino. Peščeni holmi ga ščitijo hladnih izhodnih vetrov, napravljena zemlja okoli njega brzo vpija dežnico in se dosta brzo ugreje s slabimi žarki severnega solnca. Ali ob vsem tem ne dozori popolnoma žito niti v najboljšem letu, in žetev ni nikdar pred polovico septembra.
Od Altena se spušča meja ječmenu v švedsko Laplandijo, obrobljuje Botniški zaliv, ter gre skozi Rusko med 65. in 67. stopnjo in preskoči Ural med tema stopnjama. Na Sibiru ni ječmen še se pririnil do severne meje, on tu preskoči Ob in Leno med 61°. in 62°., pa se tu sreča jari ječmen z ozimim. Na pojedinih mestih so potisnili tu jari ječmen do 63° in 64°. Od tu gre severna meja ječmenu ob Ohotskem gorovju in se privije do porečja Amurja, pa ne gre na Kamčatko. Na izhodnej azijanskej obali zaostaja ječmen uže pri 50. stopnji. Če gremo iz Azije proti zahodnej strani Amerike, ne bodemo zadeli ob ječmen niti pri 54° na očokn Unalaški, dočim ga   na ameriškej   kopnini  v  Alaški  nahajamo   pri   57.
stopnji, pa tudi uže rež nahajamo tu, zato se gotovo tu severna meja jaremu ječmenu more potisniti še malo više. Od zahodne obale se spušča meja jaremu ječmenu proti jugu, ter v Labradoru izide pri 52°. Na južnej po lovici naše zemlje objema skrajna meja žitaric vso kop-nino, tako da tu morejo poletne posetve uspevati.
Zimske posetve imajo svojo severno mejo v Evropi nekoliko, južnejše. V zahodnej Norveškej se posilijo do 65.°, a v Švedskej in v Ruskej blizu 60°. Tu se pričenja kultura reži, in za njo koj kultura pšenice. Dalje proti jugu je čedalje več pšenice, in tu dobiva novo to-varšico koruzo.
Poglejmo še v planinski svet. V Alpah nahajamo na južnej strani koruzo še v višini 350 •/, dočim ste ste se rež in pšenica vzpeli do višine 850*/, tu pa se pričenjata širiti ječmen in oves, ki uspevata do 1200"/ višine. V Himalaju dozoreva riža do višine 1000*/, kjer jo zameni pšenica, ki gre do višine 3000"/. Od te višine pa do 4000"/, nahajamo ječmen in oves. Po višinah tropske Amerike nahajamo redoma najpreje banano do 10007, V^tem koruzo do 20007, pšenico in druge žitarice do 3 in 40007.
Tako  so  razprostranjene   žitarice  po   svetu   dandanes,  v starem veku je bilo to vse drugače. V starem veku so sejali  po   zemljah   okoli  Sredozemaega   morja samo pšenico in ječmen,  reži in Koruze pa niso poznavali.   Za  rižo  so znali, ali je niso sejali.    V  severnej in  osrednjej   Evropi   je  bilo   v  tem  času  poljedelstvo še  slabo   razvito,   in  glavni  žitarici ste tu bili ječmen in   oves.   Selitve   narodov  so  prinesle  v  Evropo   rež, ki je začela vse bolj   izrivati   oves   kot   krušno   bilino. Z odkritjem   Amerike je dobila  Evropa  koruzo, 8 prihodom  Arabcev pa  rižo.    Kedar so se odprli  svetski potovi, razširile so se žitarice po vsem svetu.   V Azijo so peljali koruzo, v Ameriko, južno Afriko in Avstralijo vse naše  žitarice.  V tem so  se dogodile tudi v samej Evropi znamenite spremembe. Kakor je popreje oves se umaknil reži, tako je sedaj zopet pšenica začela izrivati rež.  V polovici  17. stoletja   so  severne  nemške  pokrajine pridelovale trikrat toliko  reži,   kolikor   pšenice, a uže 50 let pozneje je bilo tu ravno narobe. Okoli 1758. leta ste se hranili dve tretjini stanovništva na Angleškem s pšenico, dandanes pa se skoro vse stanovništvo hrani edino le s pšenico.
Leta 1727. je bilo v Skotskej pri Edinburgu samo eno malo polje s pšenico posejano, dočim je dandanes pšenica ondi poglavitna hrana tudi siromašnega ljudstva. Taisto se je dogodilo tudi v Danskej.
Med vsemi našimi žitaricami ima riža prvo mesto, ker se ž njo hrani največ ljudi. Za rižo je koj pšenica, koruza, potem rež, ječmen in oves. V velikej svetskej trgovini je pa pšenica na prvem mestu. V starem veku se je izvozilo največ pšenice s Sicilije, dočim dandanes največo žitno trgavino ima Ruska. Po ogromnem prostoru južne Ruske mej Črnim morjem in Uralom se širijo plodne  njive,  s katerih se leto na  leto na miljone
69
metriških centov žita izvozi v Odeso, da se od tu razpošlje v Turško, Grško, Italijo, Španjolsko, pa tudi na Angleško. Ruska se tudi na severu, vzlasti v Peterburgu, Rigi in Arhangelsku z najboljšim uspehom skuša v žitnej trgovini s severno Nemško, ki ima ogromna skladišča v G-danskem. Ruska je tu s svojim žitom poplavila celo Nemško, Švedsko, Norveško in Angleško. Koliko je tu Ruska nemškej trgovini škodovala, najbolje nam po-kazuje žitna carina, s katero je hotela vlada nemška saprečiti vvoz ruskega, žita. Veliko trgovino žita ima dandanes še vedno Egipet, ki svojo pšenico največ po lukah Sredozemnega morja razvaža. V novejšem času je »topila v svetsko trgovino z žitom tudi severna Amerika. Kanada pošilja svojo pšenico na Angleško, in Zvezne države izvažajo pšenično in koruzno moko v južno Ameriko, Azijo in Evropo. Velika svetska trgovina « rižo pa je v Aziji mej osrednjo in zadnjo Indijo, potem mej Kitajem in Azijskim Otočjem. V Evropo se dovaža največ riže z Indije, potem s Karoline in Brazilije.
Brzi in veliki promet, ki ga je novejši vek razvil, pospešil je znamenito tudi trgovino z žitom, in s tem se je ne samo povzdignilo blagostanje mnogih krajev, >ampak je tudi zginil strah pred veliko in splošno lakoto, ki je toliko potov v srednjem veku, pa tudi s početka novega veka, Evropo pustošila. Kjer je kruh tam ni lakote.
(Dalje nasled.)