V sredo in saboto izhaja in velja: za celo leto . • 5 tor. — kr. za pol leta . . 2 „ 70 „ za četert leta . 1 „ 40 Po pošti: za celo leto . . 6 for. 30 kr. za pol leta . 3 „ 20 „ za četert leta . 1 „ 70 „ LOVENEC. „Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke! 4 ' Nar. pesem. Oznanila. Za uavadno dvestopno versto se plačuje: 5 kr. ktera se enkrat 8 kr. ktera se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat natiski«e; veče- pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (stempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. St 17. V Celovcu v saboto 11. marca 1865. Tečaj L Kako lahko pomagati slovenski Matici? Leto že je preteklo, odkar so naš svitli cesar pra¬ vila „slovenske Matice 11 poterditi blagovolili; zbralo se je že lepo število rodoljubov okoli našega domačega zavoda in narasel je imetek naše Matice v pervem letu blizo do 10.000 gld., kakor „Novice“ od 1. marca ka¬ žejo; vendar, ako pogledamo le na nekoliko starejšo ^Slovensko Matico 11 na Slovaškem, ktera ima že zdaj premoženja do 100.000 gld., pač čuditi se mora vsak Slovenec, odkod da neki to. So li znabiti Slovaki bogateji od nas? Ne — to ne, slovaška zemlja je le borna, in prebivalci so malo bolji Je o siromaki. Cul sem sam od nekega Slovaka, v ki je tudi po Slovenskem potoval, zlasti po spodnjem Stajarskem, da je le malo bolj premožnih kmetov in posestnikov na Slovaškem, kakor se jih še vendarle na Slovenskem v marsikterem kraji nahaja. Tedaj to ni glavitni vzrok, pa tudi ne more za vzrok veljati, da je nekoliko Slovakov več od Sloven¬ cev — 2 in pol milijona Le malo na tanko se oglej in videl bodeš, da so imentneji prebivalci in velikaši na Slovaškem večidel Madjaroni, in le bolj na madjar- sko stran potegujejo. No, to vse ti ni vzrok, ampak samo le rodoljub- nost je po Slovaškem že bolj zbujena, nego na Sloven¬ skem ; vsak Slovak zavedel se je že svoje narodnosti? kajti pritiskajo ga Madjari, kteri namerjajo po sili celo Slovakijo pomadjariti. On s tem ni zadovoljen, in za tega del ljubi in spoštuje svojo narodnost. Kako pa je s tem po naših krajih, ali se je že zavedel vsak Slovenec svoje narodnosti, ali ti spoštuje in ljubi svoj jezik, kakor bi se spodobilo? Pa — jaz nočem tega vganjati, samo bodi mi pripuščeno, tukaj izreči, po kterej poti bi tudi naši Matici pripomogli, da bi se njen imetik pomnožil: Na pervo imam v mi¬ slih naše narodne čitalnice *), one, ktere so že toliko koristnega in hvalevrednega za naš narod napravile, one, kterih geslo je, slovensko narodnost podpirati; one bi imele bolje podpirati naš narodni zavod — sloven¬ sko Matico. Pa na kteri način? Slovenske čitalnice napravljajo pri raznih prilikah „besede“, in druge zabave ; ali bi ne bilo mogoče, ako bi se h kterej bolj sjajnej besedi, n. p. na Vodnikov den, pri obletnici i. t. d. ustopnina, če lih bolj majhna, na¬ pravila za vsakega, kteri se hoče te besede alj zabave udeležiti? To, kar se potem^ skupi, darovalo bi se našej Matici, in ako to vse naše Čitalnice napravijo , v krat¬ kem bi matična glavnina se lepo pomnožila. Primerne bi tudi bile pri tacih prilikah gledišne igre, kar posebno veliko ljudi vabi, da jih pridejo gledat. Pa tudi na javnem gledališču bi se lahko v ta na¬ men igre predstavljale, in, ako bi še tudi pevci **) ktero *) Čitalnica ne pa čitavnica, kakor večina naših pisaveev piše. **) Zakaj ne pišete pravilno „pelci“ ? Vredn. • zapeli, gotovo bi se marsikteri goldinar po tej poti na¬ šej Matici pridobil. V Ljubljani imajo na Vodnikov dan ustopnino, da s temi denarji plačujejo pevovodja; bi li ne bil to lepši in bolj primeren namen? iir Nhrodne čitalnice naj posebno za narod delajo in Ha narodne zavode podpirajo, da bode svet videl, da smo se z s vedeli svoje narodnosti in da ljubimo svoje narodno reč. Pa tudi v druzih krajih, kjer imajo javna odra, bi se lahko to zgodilo, in, ako lih bi ne imeli javnega, bi se pa samo provizorično ali začasno v kacej primernej hiši napravil. N. p. Celjani, ko imajo že jako izurjene igravce, lahko bi tudi na javnem gledališču igrali, na¬ rod bi potem še bolj spoštoval svoj jezik in narodnost. Ko v šolskih praznikih dijaki iz v>ših in srednjih šol se domu vernejo, in so za predstavljanje iger primerni, lahko bi mnogo narodu koristili, kakor se je zgodilo n. p. na Laškem pred dvema letoma, kjer so za sadjo- rejno šolo igrali. Tedaj, bratje, naprej, podpirajmo, kolikor mogoče našo narodno Matico, da nam bode v kratkem začela mnogoteren sad donašati! M. L. * Deržavni zbor. Finančni odbor se neprenehoma naprej posvetuje. To je kaj lepo in hvalevredno. .Da bi pa vse to , kar zdaj do drobnega od številke do številke pretresuje in stroške znižuje, kjer more, tudi kaj prida zdalo in der- žavi pomoglo, je zelo zelo dvomiti. Deržava potrebuje hitre pomoči, poslanci se pa tako skerbno in počasno ravnaje po pripomočkih ozirajo, med kterimi se jim ka¬ kor se kaže, ta menda najbolji dozdeva, da — znižu¬ jejo, kar in kjer morejo. Prav tako; ali kdaj se bo vse to obravnovalo v očitni seji? Kaj pa, ko bi bili podobni tistim zdravnikom, ki se vestno o nevarnem bolnikovem stanju posvetujejo — bolnik jim pa med tem umerje! Če tudi potem pravijo, da bi bil bolnik gotovo ozdravel, če bi bil njihova zdravila vžival , za¬ stonj je vse, ker je umeri. Tako nam tudi deržava pri tako velikem uboštvu lahko prej veliko škodo terpi, predno se naši poslanci zedinijo, kakšna zdravila so ji ravno zdaj najbolj potrebna. Kaj bo zdalo tudi to, da se vse številke lepo vverste, če pa nikogar ne bo, ki bi plačeval? Kako se ljudem godi, in kako žalostno je zlasti zadnja 3 leta z našimi financami, kažejo nam številke, ki so jih v raznih krajih na davku dolžni. Za leto 1864 znaša ves dolg 26,432.750 gld., ali 19 odstotkov vsega davka. Od tega spada na niže avstrijansko 2,274.107 gld. ali 12 odstotkov; na zgor¬ nje avstrijansko 53.202 gld. ali 2 odstotka; na Solno- graško le 3571 gld. ali pol odstotka; na Štajersko 244.232 gld. ali 7 odstotkov; na Koroško 41.175 gld. ali 4 odstotke; na Krajnsko 154.060 gld. ali 10 odstot¬ kov; na Češko 433.164 gld. ali 2 odstotka; na Marsko 199.145 gld. ali 2'/ ? odstotka; na Sileško 18.688 gld. ali 1 odstotek; na izhodno Galicijo 1,291.405 gld. ali" — 66 — 20 odstotkov; na zapadno Galicijo 306.471 gld., ali 11 odstotkov; na Bukovino 207.283 gld. ali 24 odstotkov; na Tirolsko 71.349 gld. ali 5 odstotkov ; na Pri¬ morje 668.177 gld. ali 27 odstotkov; na Dalmacijo 145,003 gld. ali 22 odstotkov; na Lombardo - Beneško 1,008.343 gld. ali 9 odstotkov; na Ogersko 10,321.822gld. ali 32 odstotkov; na Vojvodino 5,622.679 gld. ali 5i odstotkov; na Hervaško 1,749.424 gld. ali 47 odstotkov; na Sedmograško 1,619.132 gld. ali 33 odstotkov. — Po¬ misliti pa je tudi treba, da je bila na Ogerskem, Her- vaškem in v Banatu dobra letina, in vendar je toliko davka na dolgu ostalo! Tako imenovane nemško-slav- janske dežele ga pa vendarle po moči plačujejo, da si jib tudi nadloge zelo stiskajo. Da se pa vsak lahko preveri, kako zelo se leto za letom uboštvo množi in koliko davka zaostaja, naj primerja številke davkovskih dolgov v zadnjih 3 letih. Za 1. 1862 znaša dolg na splo¬ šnem davku 14,576.841 gld. ali 12 odstotkov vsega davka; 1. 1863 je že poskočil na 20,470.676 gld. ali 15 odstot¬ kov, L 1864 pa celo na 26,432.750 gld. ali 19 odstot¬ kov. Pač žalostno stanje nam odkrivajo te številke]— 4. t. m. je prišla sol v finančnem odboru na'ver- sto. Nasvetovalo se je, naj ministerstvo poskerbi, da se cena soli zniža. Ali, žalibog! ta predlog je bil za- veržen. Namesti njega pa so nekaj voščil pritaknili, ki naj jih ministerstvo preudarja in odobri, če so mu po volji. Žal nam je , da ne morejo cene tako potrebnej reči, kakor je sol, znižati. Kako bi si kmet lože pri gospodarstvu pomagal, ker bi si je lahko več nakupil in živini dajal! Slišimo pa praviti, (ne vemo, ali je res, ali r_e?) da je sicer vsako leto, bodisi morske ali kamnite, veliko veliko napravijo; toda kar je je čez po¬ trebno mero , mora se spet koj ukončati. Ali bi ne bilo bolj prav, jo ljudem po nižej ceni prodajati, kakor 6 a tako ž njo ravnati? — Govori se še, da misli dr. e r g e r v kratkem ministerstvo interpelirati (uprašati), naj jim že enkrat določno §. 13. razloži. Bo javeljne kaj pomagalo! Poslanci se še niso prav zmodrili in Šmerlinga do dobrega spoznali. On pa jih že dobro pozna! Ne škodovalo pa bi tudi nič, če bi se vsi, mi¬ nisterstvo in poslanci, enkrat interpelirali,zakaj da se toliko časa z malenkostmi zgublja? Potem bi se morebiti celo drugi §§., ne samo 13., bolj pojasnili. — V fin. odseku je tirjal minister Me čeri, naj se odobri ali pa zeverže zadnji ministerski nasvet. Kinski pa je nasvetoval, naj se dnevni red sprejme in proračun za 1. 66 fin. od¬ boru izroči, kar je tudi večina odbornikov poterdila. Stroški za vojaščino se znižajo za 17*/ 4 milijonov. _ Naučno svetovavstvo letos spet ni usmiljenja našlo. Sindler meni, da samo pisanje tudi deržavno mini¬ sterstvo lahko opravlja; čemu zato posebnega in tako dragega svetovavstva ? Dovolili pa so mu vendar nekaj — menda iz milosti. Avstrijansko cesarstvo. Dežele notrajno-avstrijaaske. □ Iz Celovca. — Večkrat smo že naleteli na take kupčevavce, ki veče ali manje podobe ali pilde prodajajo. Reveži so se nam v serce smilili: so nam¬ reč ubožni ljudje, zraven pa še večidel Slovenci, ki v tem poslu po svetu hodijo, pa zlasti pri nas Slovencih slabo shajajo. Videli smo sicer pri njih vsake baže podob, ali našli smo malo prav malo tacih, ki bi bile tudi slovenskemu ljudstvu v kak si bodi prid. Naše pobožno ljudstvo po navadi rado kupuje podobe svet¬ nikov, pa tudi drugih veljavnih in zasluženih mož, da ž njimi zaljša svoje hiše in stanice. Zatorej svetujemo, naj se taki prodajavci opominjajo, da si prej, ko gredo med slovensko ljudstvo prodajat, priskerbe tacih podob, podobic in kiporezov (iz mavca), ki jih ima slovensko ljudstvo v posebni časti, n pr. sv. Cirila in Metodija, sv. Mohora in Fortunata itd. (navadnih nič ne omen¬ jamo), potem podobe slavnih mož, n. pr. Vodnika, Jar¬ nika, Prešerna, Slomšeka, Tomana, Bleivreisa, Cojza, Strosmajerja, itd. Preverjeni smo, da ne bi bila kup¬ čija slaba. Slovensko ljudstvo pa bi dobilo po lahkej poti lepe pa imenitne podobe, kterih bi se tudi potem v resnici veselilo. — Une dni je spet znani ljubljanski dopisnik nekaj po „Triesterci“ (Teržačanki) blodil. Kvasil je svojim zares usmiljenja vrednim bravcem (in našel jih je dosti, ki so za njim klepetali), češ, da ni prav, da ljubljansko županijstvo tirja od tistega, ki hoče službo ter- žnega komisarja prevzeti, da popolnoma slovenski brati in pisati zna. Poštenemu in pravicoljubnemu človeku, če tudi ni Slovenec, se pač to naravno in po¬ trebno zdi, ne tako pa našemu, skorej bi mu bili rekli ver- lemu! dopisniku v nam Slovencem tako prijazno (!) in dobrohotno (!) Teržaško staro klepetuljo. Zasluži sicer ta dopisnik, da bi ga Slovenci zaničevali, ali ga ne bomo; raje ga milujmo, ker se mu v glavi meša, kajti pri zdravi pameti bi dan danes ne mogel kaj tacega o našem jeziku — čenčati. Ce pa ni prismojen, je pa gerd hudobnež. Kdor se derzne slovenskemu narodu še zdaj njegove pravice, kakor si že koli bodi, kratiti, ali ga v njegovem pravičnem početju pred svetom oger- jevati in sramotiti, ta ni več pošten človek, ta je hu¬ dobnež , da mu ga ni para! Pa tudi bati se nam ni več tacih brezvestnih ljudi, ker pravico ljubni svet pri¬ znava Slovencev pošteno delovanje in jim tudi prav deje. Svesti smo si tedaj, da ne bode ni ljubljansko županijstvo ni nijeden drugi pikice od tega jenjal, kar se enkrat za dobro in potrebno spozna. Narodnost in svoboda — obedve skupej ste nam geslo! — V sredo je spet na debelo snega padlo. Sninec pa ni več do¬ ber , ker je jug vdaril. Sv. Gregor nam je že pred durmi. Kakšna da je kaj ozimina, slišali še nismo ni- česa. Upamo pa, da se je dobro ohranila. — f Iz spodnjega Stoža. (Slovenščina in Bo¬ rovlje). Vsred spodnjega Roža stoji velika in go¬ sposka vas B or o vi jan i. Tu je c. k. okrajna oblast- nija, tu so fužine in fabrike (tovarne). Nekdaj je bilo tu vse živo in veselo, zdaj je vse tiho in žalostno. Bo- rovljanci prav globoko čutijo, kaj zna centralizacija. Vi¬ soka vlada dobivlja vse orožje z Dunaja in njegove okolice! Večni Bog ve, alj in kdaj bode boljši, in kako bi se dalo pomagati; ■— pa od tega pisati danes ni moj namen, hočem le nekaj povedati od slovenščine. Leta 1848 ste imele nemščina in slovenščina v Bo¬ rovljah hudo vojsko, pa zmagala je pravična reč — slovenščina. Borovijani še zdaj nekteri za nemško vas imajo; kajti Borovljanci so bistre, prebrisane glave, obhodijo veliko sveta, nosijo se bolj po gosposko in znajo, posebno moški spol, lepo in gladko nemški govoriti. Pa med seboj kramljajo domači ljudje le po slovenski, v cerkvi se božja beseda oznanuje le po slovenski, in ni še dolgo, kar so nemški časniki sami pripovedovali, da so Borovljani vendar le slovenske. Lani po letu se je namreč slovesno odperla novozidana šolska hiša, in pri tej priložnosti sta govorila gg. dekan in srenjski župan, oba — po slovenski, oba govora sta bila slo¬ venska. Boljših prič ni treba. To slovensko vas so 1. 1848 nekteri hotli po sili ponemčiti. Pa stali so kot stebri trije gospodje in branili domačo besedo: Ignaci Just, srenjski župan, Anton Sajnik, tedajni srenj¬ ski svetovavec in Gregor Somer, šolski učitelj, in podjali so nasprotnike do korena: V cerkvi in šoli je ostalo vse slovensko. Pa Bogu je znano, koliko se je slavni domorodec g. S o m e r trudil za slovenščino! Po¬ sebno je vadil ljubo mladino slovenskih pesem, in Bo- rovska slovenska šola pa slovenski pevci so sloveli da¬ leč in daleč okoli, in Borovljanci so bili v Čelov n« vseh šolah najboljši v slovenskem nauku. Napravila se je tudi čitavnica, ki je kupovala slovenske pesmi, bukve in časnike. Pri društvu sv. Mohora jih je tudi bilo 1. 1852 itd. precej veliko. Tako se je oživila in cvetela v Borovljah slovenščina, —■ zdaj pa je spet druga. Slovenske pesmi pri mladini so potihnile, še clo v cerkvi, zlasti o velikih praznikih, sliši se spet nem¬ ščina, — čitavnica životari in umira, če ni že clo za- merla, — družba sv. Mohorja iz Borovljan, kjer toliko ljudi brati in tudi slovenski brati zna, še enega druž- nika ne šteje, — v šolo bi se spet rada prikradla tuja nemščina, če bi gg. dekan, fajmošter in srenjski župan ne branili, — in Borovski otroci v Celovcu, kakor sli¬ šimo , pri slovenskem nauku le malo kaj veljajo. Ža¬ lostno je, ako slana lepo cvetje posmodi in sadje po¬ konča, —• žalostno je tudi v Borovljah zastran slovenščine, slana je posmodila žlahtno cvetje! — Slovenski rodo¬ ljubi , saj še živite , zdramite se in postavite v Borov¬ ljah slovenščino spet na svoje pravno mesto: Najprej in pred vsem domača beseda in po tem še le nemščina, to velja za šolo, za cerkev in za domače življenje. (Dalje prida.;) Iz Tersta. J. G. V. (Nekaj o slovenščini na Ko¬ roškem.) Bil sem nekaj let v cesarskej službi na Ko¬ roškem in sem imel priložnost Koroško — nemško in slovensko, — obhoditi. Videl sem, kako se je naša pre¬ sladka slovenščina strašno popačila. Serce me še zdaj boli, ko na to mislim; zatorei — da se odpravi ta na¬ paka — napišem te-le verstice. — Kako da se je prav za prav naš slovenski jezik v tistih nesrečnih časih spačil in pokazil, in se je nemščina vgnjezdila v doslej čisto slovenske kraje, omenjal je že posebno „slov. Glasnik 11 večkrat. Djal je namreč, da po tedajnih bolj učenih ljudeh, zlasti uradnikih, le v nemšči li izobraže¬ nih , se je bilo zatrosilo neštevilno izrazov v naš po¬ prej še čisti jezik. Ljudstvo pa je, posnemaje 'brez razločka više osebe in njihovo marnovanje, naredilo sčasoma mešanico, ki jo, žalibog! še dandanašnje na¬ hajamo v marsikterih krajih naše mile Slovenije. Cerh- nil je ob enem tudi nekaj o pripomočkih, kako naj bi se počasi izpulila ta ljubka iz našega jezika. Rekel pa je „Glasnik", da imajo razun pisavcev in učiteljev posebno duhovniki in uradniki naj lepšo in najugod- nišo priložnost popravljati in čisiti slovenščino med ljudstvom: naj se tedaj, zlasti po njih, praktično (djan- sko) zopet obnovi ter nazaj dobi, kar je bila tudi po njih izgubila v gori omenjenih žalostnih časih. Kaj pa zapazujemo še po slovenskih krajih v tej zadevi? — Zapazujemo, da se sicer duhovniki zdaj za¬ res prav dobro in primerno vedejo, kar se tiče sloven¬ ščine v kakej si bodi priložnosti, dajaj e s tem ljudstvu lep izgled; zapazujemo pa tudi, da na Koroškem uradniki še nič kaj nočejo od slovenščine slišati in vedeti, in da jo, če govoriti morajo, tako pačijo in kaze, kakor so jo pačili in kazili njihovi predniki, ki so bili tudi pri¬ siljeni z ljudstvom slovenski govoriti. Velika groza ob¬ haja zares vsakega Slovenca, ko tak spačen jezik go¬ voriti sliši. Kogd ne bodo kakor ostre psice zbadale v serce besede, ki sem jih enkrat pri neki sodniji na spodnjem Koroškem slišal, n. pr.: Čakajte enmalo, da ride g. pecirk; — kaj se vam je treba štrajtati? —• ote že ur tel j emfongali; bote pa mogli plačati tudi unkoštenge v petrogu od5rajniš: verlongajte črez- šribanje vaše hube; — to bo treba pa enmalo umrisati; ako imate še vermegna „vorhanden“, itd.? (Dalje.). Dežele trojedine kraljevine. Iz Varaždina. J. B. Starešinstvo našega mesta je že 1. 63 zaprosilo vis. dvorsko kancelarijo kot našo najvišo oblast: Naj blagoizvoli dovoliti, da se pre- naredi naša kr. viša gimnazija v realno gimnazijo; tej naj bi se pridružila inž njo sklenila naša niža realka. Po¬ goji so bili pa ti le: da občina za ta namen poslopje ali hišo sezida, da visokemu eraru vsakega leta naprej po- vračuje gotovino, kar je zdaj izdavlja za nižo realko in da se poskerbi za učilne pripomočke, kar jih bo razun čisto gimnazijalnih potreba. Starešinstvo je pri svoji prošnji imelo pred očmi izkustvo, da veliko mladenčev, stopivših v gimnazijo ali realko, pogosto zablodi na pot, ki ga ne vodi k predvzetemu namenu; zakaj v teh le¬ tih se še ne da vselej spoznati, za ktere nauke je Bog mladenča stvaril. Tudi je mislilo, da po tem dobimo višo realko brez velikih novih stroškov. Naše vis. na- mestniško svetovavstvo v Zagrebu je to stvar dobro priporočilo in tudi vis. dvorska kancelarija, kakor do¬ bro vemo, ni nič kaj imela proti temu predlogu. Ali med tem se je rodilo nastavno veče (Unterrichtsrath), in je tudi nad nami neko moč dobilo, ako ravno smo se jej protivili, kar smo mogli. Deržali smo se ok- toberskega diploma, po kterem naše domače oblasti upravljajo z našimi učilnicami. Prošnja tedaj pride na pretresanje v nastavno veče. Kar je le-to vis. dvorski kancelariji svetovalo, ne vemo , le to zdaj vidimo , da smo nekaj čisto drugega dobili, nego smo prosili. Naj- viša naša oblast je dovolila, da se za poskušnjo sme naša niža realka združiti in šiiti s četirimi nižimi gim- nazijalnimi razredi, ali da se za zdaj nič ne premenja na dozdajni gimnazijalni osnovi razun risanja, ktero naj bode za vse učence teh razredov obligaten predmet. Starešinstvo spozna, kako važen da je ta predmet in preda ga odboru ad hoc, naj ga zrelo pretresa in vse- strano obrazloženega predloži občinski skupščini. Ta odbor se je 27. febr. sešel, ali tudi zaprosil oba ravnatelja in po dva učitelja obeh zavodov, da mu pri¬ dejo na pomoč. Vsi udje tega sestanka so se izrekli za realne gimnazije, ker po tem ne pride mladež v nevar¬ nost, da zablodi na krivi pot, ki ne vodi mladenča k pra¬ vemu namenu in poklicu, zakai iz takove realne gimnazije bi mogel mladeneč ali na višo gimnazijo ali na višo realko. Tudi se je prav pametno razlagalo, da je posebno v našej gospodarstveni (agrikulturni) zemlji treba več real¬ nega nauka, kakor ga je v zdajnih gimnazijah. Se to se je terdilo v zagovarjanje realnih gimnazij, da se dan¬ danes v obče toži na ednostransko preveč materijalno izobraževanje tehnikarjev brez humanistiške omike. Po tem bi se mislilo, da se je veselo prigerlil predlog najviše naše oblasti. Ali temu ni tako. Udje sestanka so videli, da bi po tej prenaredbi 1 e ime „r e a 1 n a g i m- nazij a“ postalo, nauki bi pa ostali dozdajni gimnazijalni, da bi prav za prav razun imena še nižo realko zgu¬ bili, više pa ne dobili. Govorilo se je tudi, da je treba nižo realko prenarediti v pravo mestno učilnico, v kte- rej bi se izobraževali prihodnji obertniki, tergovci in gospodarji; tem pa gotovo ni treba niti latinskega niti gerškega jezika. Zatorej se je sklenilo : Naj ostane za zdaj vse pri starem, ker je naš dež. zbor pred vratini, ki bode gotovo tudi o tej pre- imenitnej zadevi kaj dobrega sklenil, in ker se ravno zdaj po celi carevini živo dela o prenaredbi srednjih učilnic. (Konec pride.) — 68 — Razne novice. * bogati hervaški grof Jankovič je kot prav ud k Reški čitavnici pristopil ter ji na mah 100 gld. poslal. — V Sarajevuv Bosniji bi radi gimnazijo na¬ pravili Nek tergovec je sicer ževta namen v svoji opo¬ roki 20000 gld. odločil, ali dediči jih izplačajo še le v 15 letih. Sarajevčani pa bi že radi prihodnje leto gim¬ nazijo imeli. Prosijo tedaj v posebnem oklicu avstri- ja nske Slavjane, zlasti Cehe, naj jim bratski pomagajo, da prej ko mogoče svoj namen dosežejo. Nesrečni Bosnijaki so tudi našega usmiljenja vredni! — V Kar- loviškem zboru, kjer se poslanci pravoslavne cerkve zdaj o cerkvenih zadevah posvetujejo, je od tega, kar je bilo dozdaj doveršeno, to najimenitniši, da se je plača fajmoštrom in kaplanom vredila. Naredilo se je 6 razredov po 1000, 800, 700, 600, 500 in 400 gld. Da bi se le tudi skorej kdo naših duhovnikov usmilil in jim dohodke tako lepo vredil! — Iz Mehike se piše: Cesar Maks je zapovedal, naj se vsi pastirski listi ško¬ fov aji sv. Očeta papeža, predno zagledajo beli dan, njemu predlože, da jih pregleda (placetum regium). Če¬ sar ni treba nobenemu drugemu človeku, naloženo je sv. Očetu in škofom! To je tisti hvalisani liberalizem, ki tudi pojdružih deželah slovi. Mislimo, daje ne dobro oral! Drobtine. Slovstvene. („Ost und West“. Zeitschrift fiir Politik und slavische Interessen. Herausgegeben und redigirt von Alexander Sandič.) Med časnike, ki se ju¬ naško borijo za slovanstvo in za obveljavo njegovo, spada tudi „Ost und West“, ki je eden najstarejših in naj pervih boriteljev. Zgodovina njegova, da si tudi ni dolga, obsega vendar dosti žalostnih in morebiti le malo veselih dogodkov. Vedna vojska, silne nevarno¬ sti na vse strani obdajajo in spremljajo „Ost und We- sta“ od njegovega rojstva notri do današnjega dne. Že koj ustanovitelj in pervi mu vrednik, g. Tkalac, bil je zelo nesrečen. Doletelo gaje zaporedoma več tiskarnih pravd. Bilje zato navečmesecov v ječo obsojen ter tudi, jda je mo¬ gel vselej veliko denarja plačati. Več ni mogel biti vsemu kos. Moči se mu opešale. Požerlo ga je sila nevarno morje časnikarskega življenja, in razmetalo sodelavce in poma- gavce njegove morebiti na vse štiri vetrove. Prevzel je po¬ tem vredništvo njegovo g. Sandič, ki zdaj že tretji tečaj s spretno izkušeno roko izdaja. Nesreče pa ga vendar ne zapusto. Sandič pa tudi ne obupa. Nekdaj so rekli, da mora serčen mož v trojno versto jekla persi svoje obdane imeti. Sandič jih ima go¬ tovo v svojih okoliščinah. Slovenci! če pomislimo, da „Ost und West“ tudi naše pravice zagovarja in brani, da tedaj tudi zavolj nas sovraštvo , nevarnosti in pre¬ ganjanje terpi, podpirajmo ga tudi mi, kolikor moremo, da se nam ohrani in moško svoje delo opravlja. Želeti bi bilo sicer res, in bilo bi tudi bolje na vse plati, če bi se „Zukunft“ in „Ost und West“ kako tako zedinila. Ta novi časnik bi potem mogel silno moč imeti. Mislimo tedaj, da bi ne bilo to napčno in da se zgodi enkrat ri pravej priložnosti. Do tistih mal pa ne pustimo no- enega spred oči ter ju podpirajmo duševno in mate- rijalno. „Ost und West“ izhaja v Beču vsaki mesec 1. in 15. dne in veljd po pošti za celo leto 8 gld., za pol 1. 4 gld. 50 kr. in za četert 1. 2 gld. 30 kr. Ciospodarstvene. (Kako povzdigniti zane¬ marjeno gospodarstvo?) Baron Anton Leitner, odbornik kmetijske podružnice v Melku na niže-avstri- Izdatelj in odgovorni vrednik: J. E.Božič. - janskem, razlagal je v poslednji seji te podružnice, ka¬ ko je povzdignil zanemarjeno svoje gospodarstvo ali kmetijstvo. Ker mislimo, da so njegove besede ali bolje reči poskušnje, tudi za naše kraje imenitne, na¬ znanjamo jih tu svojim bravcem. On pa takole pri¬ poveduje: L. 1861 spomladi sem kupil neko malo kmetijo, ki je bila tako zapuščena in zanemarjena, da sem ondi našel samo 6 bornih krav (repov) in tako malo kerme, da je je še tem zelo primanjkovalo. Pervo leto nisem pridelal toliko žita, da bi bil mogel preži viti svojo dru¬ žino — za seme mi ga pa celo ni nič ostajalo. Zemljišče je bilo očividno zelč izmolzeno; zavolj tega bila mi je perva skerb, oživiti pusto in nerodo¬ vitno zemljo. Da bi to bolje in prej ko mogoče storil, začel sem jo s plugom in brano dobro obdelovati. Pri- skerbel sem si pred vsem dosti kerme ali futra za ži¬ vino, da bi si jo pomnožil in na vsaki način dobro re¬ diti mogel. Prepričan sem namreč, da veliko živine le tam zamore gospodarju ali kmetovavcu očividno kori¬ stiti, kjer jo tako redi, da živina more ne samo živo¬ tariti, nego tudi to korist donašati, ki je od nje potre¬ buje in pričakuje. Ker sem imel malo travnikov (senožet), razdelil sem vse svoje njive na pet kosov. Ko sem prevzel meseca maja gospodarstvo, berž sem dal 3 orala (jutra, Joch) se ve da slabe zemlje s štajersko deteljo pose¬ jati ; privzel sem potem še dve orali, ktere sem z ravno tisto deteljo posejal, tako da sem je imel pet oral. Imel sem pa vsega skupej 30 oral njiv, in ker je bila zmirej na vsake j petini detelja vsejana, prišla je tedaj detelja na vsak kos vsako šesto leto. Izločene pa so bile iz tega reda le tiste njive, ki niso bile detelji ugodne. (Konec prih.) Družba sv. Mohora. Za 1. 1865 so plačale: Dekanija Ljubljana, — Jel- šane, — Jarenina, — Moravče, — Cerknica, — lavant. seminišče v Mariboru in fara Šentviška gora. — Duhovske zadeve. Kerška škofija. C. g. Pihler Jan. je dobil faro Lipo s poleg Sachsenburga; č. v g. Ob er hub er Ja¬ kob faro Sent-Stefan pri Brežah. C. g. Jergič Lenart se poda zavoljo bolehnosti v ^začasni pokoj. Umeri je č. g. fajm. Millner Ant. v Šent-Štefanu. R. I. P.! Žitna cena. Natisnil: Ferd. žl. HJeiiunayr v Celovcu.