Mogočni |urij Povest iz domačih hribov 18 »Sedemred tavžent in eno krono,« se je tedajci oglasil slinav glas od zadaj. Hrupen smeh je zadonel. Tisti, ki je namaknil krono, ni bil nihče drug kakor Špetinov Matija. »Sedemdeset tisoč in dvajset kron,« je dodal ?.^""kat zaničljivo. »Sedemred tavžent ena in dvajset kron.« »Sedemdoset tisoč trideset kron.« »Sedemred tavžent ena in trideset kron.« »Sedemdeset tisoč petdeset.« »Sedemred tavžent ena in petred.« Tako je šlo dalje, advokat je namikoval po dvajset, Matija po eno krono, v dvorani pa se je vse krohotalo. Dosegla sta sedemdeset tisoč in dve sto kron. Matija je spet namaknil eno krono, tedaj pa se je advokat obmil in zadrl tja v kot zadaj: »Doklej še mislite uganjati to --ro komedijo?« »Če 80 gospod dohtar nori. jim mora biti komedija prav,« mu je Matija zasolil. »He, vi, pazite, kaj govorite! Tožil vas bom zaradi žaljenja časti.« »Jaz bom vas tožil zaradi žaljenja časti; potem se bo izpričalo, kdo je nor, vi ali jaz.« Po dvorani se je vse krohotalo, ko sta se dajala advokat in Matija. »Sedemdeset tisoč dve sto petdeset,« je ponudil advokat. »Jaz dam deset krajcarjev več,« se je oglasil Matija. »Hoho, le drži, Matija! Le drži!« so rau klicali. — Drugi so vpili: »Le še več, Hudnik! — Le še! ... Hahaba.« »Sedemdeset tisoč dve sto šestdeset.« »Jaz dam deset krajcarjev več.« »Dve sto sedemdeset.« »Deset krajcarjev več.« »Vrag! Tri sto!« »Deset krajcarjev več.« Vsa dvorana se je krohotala. Še sam sodnik se je komaj držal, da ga ni posilil smeh. »Gospod sodnik, napravite tej norčiji konec!« je zahteval advokat, ves rdeč od jeze. »Saj vas ima za norce. Sicer pa so tako nizki namiki proti zakonu in ne veljajo; po krajcarjih ne sme dodajati.« Tedaj se je sredi med mestnimi dvignil častitljiv ctosodI in se je obrnil k rlr. Hudniku: »Dovolite, da vas opozorim: zakon ne pravi nič o tem, koliko mora kdo pri licitaciji namakniti, da je veljavno. Vsak znesek, naj je še tako nizek, je veljaven.« »Kaj pravite? Kdo pa ste vi?« ga je ošinil doktor Hudnik. »Moje ime je doktor Kotnik, advokat iz Celovca.« Hudnlk je klecnil, ugriznil se je v ustnice in se okorno priklonil. — Poskusil je in udarll na druge Btrune. »Saj revež še tisočaka ne spravi vkup,« je zaklical; »najprej naj dokaže, da more plačati, preden naj bi njegove neresne ponudbe obveljale!« »Sem jaz tudi še tu; midva »va skup kupca,« se je oglasil Blaž, Matijev brat. Matija pa, ki je ves čas zijal skozi svoj rešpetin na bližnje hribe, je dejal mirno, pa tako, da se je čulo po vsej dvorani: »če imam sam premalo denarja, mi ga dohtar Kožederec posodi po petnajst procentov, kolikor ga hočem.« Vse se je zakrohotalo. Potem so spet začeli križem poprek vpitl: »Prav tako, Matija!...« — »Za Matija sem jaz porok...« — »Jaz tudi!« — »Jaz tudi!« — »Matija velja za tri Hudnike.« — »Matija Ima denarja ko slame.« — »Matija, ne daj se advokatu!« — »Ne kaži mu mošnje; drugače te obere.« »Ha-ha-ha! Ha-ha-ha!« V ta hrušč se je zadrl kanclist: »Sedemdeset tisoč tri sto kron in deset krajcarjev k prvemu ;— k drugemu ...« »Sedemdeset tisoč štiri sto kron,« je udaril Hudnik srdito. »Jaz dam en krajcar več,« se je oglasil Matija iz svojega kota. »Ha-ha-ha-ha, hahahaha ...« »Sedemdeset tisoč pet sto.« »In še en krajcar.« »Sedemdeset tisoč sedem sto.« »In še en krajcar.« »En in sedemdeset tisoč.« ¦ , »In še en krajcar.« »Vi ste goljuf!« je zdivjal advokat. »Vam ni za kup, vi bi le meni radi visoko nagnali.« »Ne, jaz bi le hudika rad nagnal.« Hahaha — hahaha. »Pa ga dolgo naganjate,« se je nekdo oglasil. »Za dobro reč je treba časa,« je odgovoril Matija. »Pa mi za eno uro dol ali gor ne gre.« Dvorana se je stresla od krohota. »Živijo, Matija! — Le drži ga! ¦— Pokaži mu, Kožedercu!« Doktor Hudnik je bil od same jeze ves zelen in rumen. Kar slinil se je, ker besede ni spravil lz sebe, pobral je klobuk in dežnik ln planil skozi duri. Ljudje bo žvižgali in ploskali, ko so videli, kako je advokat pogorel. Zopet se je oglasil kanclist in se zadrl: »En in sedemdeset tisoč kron in en krajcar k prvemu — k drugemuuu — ali ne da nihče več? — in — k tret jemu!« špetinov Matija je zlicitiral domačijo na Ledinah. Po dvorani je zahruščalo, ljudje so ploskali in klicali: »Živio Matija!« — »Zlvio novi Ledinek!« Mirno in ne da bi koga pogledal, je Sel Matlja z bratom proti mizi, za katero so sedeli goapodje s sodišča; svoj rešpetin je nesel seveda s seboj in ga tiščal pod pazduhom. Pred sodnikom sta moža naštela štiri in dvajset tisoč kron in sta obenem izjavila, da bosta ostali denar položila v treh mesecih. Potem so licitirali še manjše Končnikove reči, pa to je bilo hitro opravljeno. Blaž, Matijev brat, je osem dni nato prevzel gospodarstvo na Ledinah, medtem ko je šel Matija s svojim rešpetinom zopet po svetu. X. Tiho in mirno je bilo jezero. Tu pa tam je plaval kak čoln. Iz zelenja so kukale bele hiše z zelenimi oknicami. Na obrežju so se sprehajali letoviščarji. To tišino pa je iznenada zmotil vrišč otT»3-. Sp»emljali so črno oblečenega, bradatega moža s smejočinj obrazom in rdečkastim nosom. Ta se je menii z otroki o šoli, o spričevalih, o igrah, o mačkah, potrpežljivo j« poslušal, kaj mu je zdaj eden, zdaj drugi pripovedoval in je bil med otroki sam kakor otrok. Vsakemu je vedel za krstno ime, vpraševal je, kako je staršem, posnel je ptičji glas in vabil ptiče iz grmovij, potem je spet zagnal nekaj krajcarjev, da so jih otroei lovlli, pa je vselej skušal tako narediti, da so jih dobili najrevnejši. To je bll doktor Silan, kl je bll kmalu že štiri leta tu v Vrbi za zdravnika; v kratkem času si je pridobil zaupanje mladih in starih. Ko je prišel s tropo do jezera, jim je veselo zaklical: »Tako, pobiči in deklice, zdaj pa pojdite domov, dohtar ne utegne več. Lepo mi pozdravite doma! Srečno, otroci!« »Sreono, gospod — srečno — srečno!« so ponavljall otroci in se razpršili kakor na povelje. Po stezi, poauti s sivlm peskom, sta prišla star gospod in gospa, letoviščarja z Dunaja. Že od daleč jima je zaklical zdravnik: »Bog ga daj, gospod Medved! Klanjam se, gospa! Kako je? je že vse dobro. Ni bilo nič hudega. sonce vas je malo bolj ogrelo pa vas je glava bolela. Imenitni st« na pogled.« »Da, kar čez noč ste me ozdravili. Hvala vam, gospod doktor!« »Vi ste zmeraj dobre volje,« mu je segel Dunajčan v roko. »Ste srečen človek!« »Po čem sodite?« »Ne stiska vas zakonski jarem, otrok pa imate za kratek čas, kolikor jih hočete.« »Ti, ti, ti!« je zapretila gospa možu. »Sr.j te lahko rešim jarma. če mi ,je po volji, se s prvim vlakom peljem domov in te pustifJTtu. Kaj bi pa pofem počel?« »I, kaj bi počel? Za teboj bl jo mahnil in bi te takoj spet pripeljal sem. Taki norcl smo moSki. Doktor je pač eden redkih, kl so ostali pri pameti.« »Žal da sem čisto po nedolžnem ostal pri pameti,« se je zasmejal zdravnik. »Je res veselje gledati, kako vas imajo ctroci radi,« Je dejala gospa. »So pridni. In okoli jezera živi dobro, pohlevno ljudstvo. Človek ga mora rad imeti.« >Dela imate pa 6ez glavo,« je omenil Dunajčan. »Da le morete biti zmeraj tako dobre volje!« »Zdravnika kličejo navadno le^alostni. Greh bi bil, če bi jib s kislim tfbrazom Se bolj žalil. Če zdravnik dobro vdlio prinese, pol boleznl že s tem odnese.« »Od kod pa imate svojo dobro voljo? Dejal bi, da nikoli v življenju nič hudega niste doživeli, da ste imeli vedno srečo.« »Hvala, sreča je opoteča. Vsak človek ima svoj križ. Tisti pa, ki so pravi tiči, kakor na primer jaz, ga nosijo skrivaj in se smejijo vsemu svetu v obraz, hahaha.« Po stezi je pritekel deček in se je odkril pred zdravnikom: »Gospod doktor, neki mož vas čaka gor pri vas.« »Tako, tako! Od kod pa je ?« j« vprašal zdravnik. »Tega ne vem. Velik je, rdečo krošnjo ima na hrbtu, počez pa dve dolgi palici in tako cev kakor za dimnlk.« »Kaaaj ? Hahaha. Tega poznam. Ta je prišel od daleč. Ne smem ga pustlti, da bi čakal. Srečno, gospod Medved! Klanjam se, gospa! Na svidenje!« Naglo je zavil v hrib proti svojemu stanovanju, deček pa za njim. Zgoraj je res stal Spetinov Matija pred zdravnikovimi vrati . »Na, Tonček!« je stisnil zdravnik deCku dva krajcarja v roko in se obrnil k Matiju, ki je spet potegnll za zvonec na durih: »Hoho, prijatelj, gospodarja ni doma.« Matija se je ozrl čez ramo bi je dejal, ne da bl se obrnil od vrat: »Bog ga daj, goapod dohtar! Počasi pa gvišno.« (Dalj« sledl)